Sejo je vodila mag. Majda Potrata,
predsednica odbora.
Seja se je pričela ob 9.05.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: ... zakona o Radioteleviziji Slovenija. Pozdravljam
vse prisotne. Še posebej ministrico za kulturo gospo Majdo Širca Ravnikar
in vse, ki ste bili posebej vabljeni, seveda pa tudi vse, ki smo jih spravili
pod zadnjo alinejo, se pravi strokovna in zainteresirana javnost. Pozdravljam
tudi predstavnike sredstev obveščanja in tiste, ki nas morebiti spremljajo.
Namen
javne predstavitve mnenj je pridobiti mnenja in stališča o osnutku zakona
o Radiu televiziji Slovenija kot podlago za obravnavo na Državnem zboru,
predvsem pa pridobitev stališč strokovne in širše javnosti o vprašanjih,
ki jih je Odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino sprejel na 12.
seji 3. decembra 2010. Tedaj je soglasno potrdil tri vprašanja in sprejel
soglasno tudi sklep, da se tem vprašanjem dodajo še tista, ki jih je
pripravila Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, tako da vas
seznanjam s petnajstimi vprašanji, na katere naj bi odgovorila javna predstavitev
mnenj.
Prvič.
Ali osnutek zakona o Radiu televiziji Slovenija ustrezno ureja upravne
in nadzorne vloge javnega medija? Drugič. Ali je v osnutku ustrezno rešeno
vprašanje stabilnega, transparentnega in zanesljivega financiranja in
prispevka in tržne dejavnosti? Tretjič. Ali osnutek ustrezno rešuje
vprašanje namembnosti in financiranja tretjega parlamentarnega programa?
Četrtič. Ali se s predlaganim preoblikovanjem Radio televizija Slovenija
sledi namenu zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb
državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po
svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji,
Avstriji in Madžarski italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki
Sloveniji? Petič. Ali bodo predlagane rešitve v zakonu o Radiu televiziji
Slovenija glede organiziranosti, pristojnosti generalnega direktorja uprave,
sestave in pristojnosti organov ter financiranja Radia televizije Slovenija
omogočile večjo odgovornost, bolj transparentno poslovanje in oblikovanje bolj
kvalitetnih programov? Šestič. Kakšni so razlogi za krčenje števila
članov sveta, prej programskega sveta in podaljšanje mandatne dobe članov
iz sedanjih štirih let na sedaj pet let in kakšni so razlogi za spreminjanje
postopka imenovanje organov zavoda? Sedmič. Kako bodo predvidene spremembe
sestave in pristojnosti organov Radio televizije Slovenije vplivale na
delo RTV Slovenija, kot samostojne pravne osebe javnega prava? Osmič.
Predlagani zakon o Radiu televiziji Slovenija omogoča kar najširši civilni
družbi kandidiranje v organe Radio televizije Slovenija ali pa je boljša
sedanja ureditev? Devetič. Ali so predlagana merila za članstvo v organih
Radio televizije Slovenija, pristojnih za programe ustrezna, ali jih je
potrebno spremeniti in kako? Desetič. Ali so določbe, ki se dotikajo
novinarjev dovolj jasne, da ne bi prihajalo do politično motiviranih posegov
v program in katere rešitve bi lahko še dodatno okrepile novinarsko neodvisnost?
Enajstič. Ali je predviden prenos parlamentarnega programa v okvir Državnega
zbora ustrezen, saj gre za program izjemnega pomena, namenjen zlasti poročanju
o delu Državnega zbora in njegovih delovnih teles, ki tudi omogoča bolj
kvalitetno uresničevanje ustavnih pravic državljank in državljanov,
zlasti pravice do informacij ter kakšne so izkušnje tujih držav na tem
področju? Dvanajstič. Ali zakon o Radiu televiziji Slovenija daje dovolj
velik pomen uporabnikom programov gledalkam in gledalcem ter poslušalkam
in poslušalcem programov RTV Slovenija? Trinajstič. Zakaj je v osnutku
zakona o
2. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
Radiu televiziji Slovenija v okviru določb plače in nagrade dopuščeno
visoko dopustno višino dolgov, do 50%? Štirinajstič. Ali obstajajo drugačne
možnosti za financiranje RTV Slovenije, kot samostojne pravne osebe javnega
prava, ki bi bile skladne z Ustavo Republike Slovenije, sodbami Ustavnega
sodišča Republike Slovenije ter bi izpolnjevale kriterije Evropske unije,
iz katerih sledi, da mora imeti javna radio televizija lasten finančen
vir, ki je dovolj stabilen, da krepi njeno neodvisnost? Petnajstič. Zakaj
se sedaj v predlaganem osnutku zakona o Radio televiziji Slovenija spreminja
koncept, ki je v nasprotju z voljo državljank in državljanov in je bil
z vsemi rešitvami potrjen tudi na referendumu leta 2005?
To
je torej 15 vprašanj, ki so postavljena za osnovo javni predstavitvi mnenj
osnutku zakona o Radio televiziji Slovenija in zdaj dovolite, da vam povem
še nekaj tehničnih napotkov zato, da bi lahko javna predstavitev tekla
gladko in brez zastojev.
Uvodno
predstavitev bo imela ministrica za kulturo, nato pa bomo odprli razpravo
in vse, ki bi radi razpravljali prosim, da izpolnite prijavnico k razpravi.
Imate jo pred seboj v klopeh ali jo dobite pri strokovnih službah Državnega
zbora. Prosim, če prijavnico oddate tako, da bom lahko vsakega napovedanega
razpravljavca tudi predstavila. Če je mogoče, razpravljavce prosim tudi,
da omenijo katero temo, katero vprašanje bodo v svoji razpravi omenjali
in zdaj še po moje zelo pomembno določilo, razprava vsakega razpravljavca
je omejena na največ 7 minut. Ne želim biti nevljudna zato, da ne bo
zamere, po sedmih minutah bom vključila ta znak. Jaz upam, da ga ne bo
treba pogosto uporabljati, ampak toliko, da ne bi bili presenečeni, zaradi
tega. Odbor ni predviden. Kljub temu pa obveščam vse, ki vas bo med vročo
razpravo zažejalo, da se odpravite v preddverje, kjer vas čakajo napitki
za osvežitev. Zdaj bi vas opozorila še na to, da bo samo uvodna predstavitev
tekla iz središča dvorane, vse druge razpravljavke in razpravljavce pa
prosim, da razpravljajo iz svojega sedeža in, da se vklopijo. To lahko
storite s tipko poleg mikrofona na deseni strani. To je daljša zelena
tipka. Da ste vklopljeni, boste razpoznali po rdečem venčku okrog mikrofona
in prav tako vas prosim, da se izklopite ob koncu razprave. Zaradi televizijskega
prenosa in po običaju v Državnem zboru nastopamo stoje, če pa kdo tega
ne bo mogel opraviti, bo pač sedel in razpravljal, ampak za prenos je
to slabša varianta. Zdaj mislim, da sem dala dovolj tudi tehničnih napotkov.
Nekaj prijavnic imam, 4 prijave smo dobili po elektronski pošti in zdaj prosim
gospo ministrico, Majdo Širco Ravnikar za uvodno predstavitev osnutka
zakona o Radio televiziji Slovenije. Izvolite gospa ministrica.
MAJDA
ŠIRCA RAVNIKAR: Vsem lep pozdrav. Na začetku naj poudarim, da bi
želela v tem uvodnem nagovoru se osredotočit predvsem na vprašanja,
ki so iztočnica danes javne predstavitve mnenj, o osnutku zakona Radio
televizija Slovenija in
3. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
ker predpostavljam, da ste zakon natančno prebrali in, da ni potrebno,
da podčrtujemo izhodišča in okvire, zato naj povem že na samem začetku,
da ključno vprašanje izmed teh petnajstih izpostavljenih tem, ki so se
pokazala za potrebna nadaljnjega razmisleka je tisto, ki ste ga postavili
in se glasi: Ali bodo predlagane rešitve omogočile večjo odgovornost,
bolj transparentno poslovanje in oblikovanje bolj kvalitetnih programov?
Mislim, da je to ključno vprašanje samega zakona in samega življenja
javne inštitucije. Kajti drži, program je na koncu tisti, ki velja.
Zakon smo pisali in res je, medili, prav zaradi teh programov. Želeli smo ponuditi
tako ureditev, ki bi omogočila kultiviran, kakovosten, odgovoren, avtonomen
in predvsem od znanja in od vedenja odvisen program. Program, ki ga ne
diktira politična ali katera koli druga demagogija, ki se ne spektakelsko
prodaja izključno okusu trga ali kapitala, ki zmore dovolj samorefleksije
in pluralizma, ki zna dvigovati standarde in ki zmora in zmore utrjevati
avtoriteto novinarskega poklica.
Izhajali
smo izhodišča seveda, da tega izhodiščni zakon ni omogočil, vsaj polnokrvno
ne. Pa ne zato, ker se je rodil 1. aprila in ker je obljubljal boljši
in cenejši program, ampak predvsem zato, ker ni bilo izpostavljenih dovolj
pogojev, dovolj neodvisnosti in v tistih ključnih segmentih, ki pomenijo
krepitev osveščene javnosti pa naj si gre za, če dam za primer, jazz
v odnosu do na zdravje glasbe, naj si gre za neodvisno domačo produkcijo,
ki ni zadostila % zahtevanih kvot, zahtevanih v Evropski uniji, naj si
gre za mižanje pred tehnološkim razvojem ali pa za porabo sredstev, ki
bi se morala vlagati predvsem v razvoj pa so se tako ali drugače v druge
strastne in manj strastne programe.
Predstavniki,
ki so odstopali in naj bi zastopali javnost v ključnem organu javnega
zavoda so, kot pravim, v tem obdobju po uveljavitvi tega zakona v preveliki
meri odstopali. Menda niso želeli participirati pri neuslišanosti izvoljenega,
s plonk listki izvoljenega programskega debatnega sveta. Recimo varuhinja
gledalčevih pravic je bila nemalokrat razumljena kot razmočen poštni
nabiralnik. Uredniki so menda znali narekovati novinarjem prispevke in
uglednejši novinarji so množično zapuščali hišo. Mogoče kakšna
kadrovska lahkotnost je botrovala tudi sesutju kakšnega programa. Če
omenjam zadnje čase sesutje MMC-ja, enega pomembnejših ali najbolj gledanih,
da ne rečem branih, RTV storitev. Samostojni novinarji, ki večinsko participirajo
pri programu v določenem delu, so dolgo ostajali brez varnosti v primerjavi
z redno zaposlenimi. Slednji so seveda tik pred koncem prejšnjega mandata
dobili osnovo za
4. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
boljše plačilo, a na račun varljivih obljub, ki jih je takrat izrekel
nekdanji minister za plače in nekdanji premier. Vlada je namreč obljubila
denar, za katerega ni imela zakonske osnove za izplačilo iz proračunskih
sredstev in na RTV je bilo po uveljavitvi zakona po letu 2005 zagotovo
mnogo turbulenc, ne prvič in tudi ne brez ran. Mogoče ne najbolj transparentno
prikazano bilanco je hiša sicer splavala. Vendarle je treba vzeti v obzir,
da se je pred nedavnim šele lani odmrznil RTV prispevek in to je k tej
splavitvi v velikem pomenu pomagalo, da ne govorim o poznani srebrnini.
Ampak izhajali smo tudi iz teh analiz in naj poudarim, da ni nujno, da
je le zakon porok za dobro javno radio televizijo. Seveda povsod kot drugje,
tudi tukaj je ogromno odvisno od ljudi.
Marsikdo
še danes misli, da bi bilo dovolj, če bi sedanji obstoječi zakon ohranili
in z njim, z novimi imenovanji živeli dalje. V skupini, ki sem jo lani
imenovala za razmislek nove medijske in tudi RTV zakonodaje smo oziroma
so člani s tehtnimi, poglobljenimi in ambicioznimi razpravami menili,
da so spremembe nujne in sama sem to trdno prepričana. Marsikdo se mogoče
tudi danes sprašuje zakaj nismo zakona rodili čez noč, ali še več,
cunamijevsko spremenili RTV. Ne. Pustili smo odprta vrata za razmislek,
ki se je izkazal za nujno potreben. Po eni strani zaradi kvalitetnega soočanja
mnenj, po drugi strani pa tudi zaradi strukturnih reform, ki jih menimo
vpeljati tudi na drugih segmentih in na drugih zavodih. Pravzaprav pravni
razmisleki o obliki, da ne rečem obleki, javnega servisa trenutno okupirajo
celotno Vlado. Nujni so tako na področju zdravstva, sociale, da ne govorim
o kulturi. Ob študiji sprememb zakona o RTV smo prehodili tisto pot, ki
se, lahko rečem, tudi asfaltira tudi drugje in ki je v tujini že povsem
udomačena. Možnost, da bi se zavod posluževal nekaterih določil zakona
o gospodarskih družbah je bila pri večini članov ekspertne skupine prioritetno
zaželena, predlagana že pred mnogimi leti. A, če bi se jo trdno oklepali
še naprej, bi morali počakati na razmere, ki bi to statusno formulo bolj
ozemljile. Po številnih posvetih s pravniki, ki so sledili delovno ekspertni
skupini, smo se odločili za sui generis status, ki ima najmanj tri temeljne
ključne in prvič uvedene korake, predvsem pa izhajajo iz statusne opredelitve,
ki jo zaokrožujemo v samostojno pravno osebo javnega prava posebnega nacionalnega
in kulturnega pomena.
Če
se dotaknem nekaterih ključnih vprašanj, ki verjamem, da jih boste dopolnjevali
in odpirali in s tem seveda dobrodošlo prispevali mogoče k zaprtju še
kakšne dileme okrog tega zakona, čas imamo še za popravke, naj se osredotočim
samo na nekaj ključnih. Recimo na prvo, ki se sprašuje ali gre za ustrezno
ureditev upravne in nadzorne vloge javnega medija. Seveda menimo, da gre
za ustrezno ureditev. Tudi po mnenju široke, prej omenjene ekspertne skupine,
ki je pripravljala ta osnutek. Zakaj menimo, da gre za ustrezno? Zaradi
tega, ker so upravljavske in nadzorne naloge javnega medija urejene na
tak način, da pomenijo velik korak naprej v smeri učinkovitega, odgovornega
in seveda glede na posebni položaj javnega medija, uravnoteženega
5. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
načina korporativnega upravljanja in naj poudarim te ključne tri točke.
S to spremembo smo hoteli doseči zagotovo povečano avtonomijo javnega
servisa, doseganje večje učinkovitosti poslovanja, ki bo usmerjena v
večjo kakovost programa, pospešeno uvajanje novih tehnologij in storitev,
seveda ne samo digitalizacije in seveda tudi dostopnost vsebin za posamezne
ciljne skupine, skratka za splošno uresničevanje javnega interesa. Pomembno
je tudi, da smo želeli dopolniti tiste zakona oziroma morali dopolniti
tiste zakonske rešitve, ki niso bile usklajene s pravom Evropske unije
in tudi prenos zahtev v notranji pravni red, seveda s poudarkom na preglednost
delovanja javne radio televizije in preprečevanja podeljevanja nedovoljenih
državnih pomoči. Verjemite, da prav slednje upravljanje podeljevanja
nedovoljenih pravnih pomoči je bilo eno večjih, težjih vprašanj in
verjamem, da bo tudi za vse tiste ostale ureditve, ki se ne tičejo samo
javnega, tega, trenutno zavoda, ampak tudi drugih javnih storitev, kjer
seveda nedovoljene državne oziroma državne pomoči ključno vplivajo
na anomalijo in ponudbo na trgu. Mi sami v kulturi imamo kar nekaj takih
inštitucij, ki se jim to dogaja in ki jih bo potrebno v prihodnje reformirati
pa ne samo zardi tega.
Skratka
v tej luči bo novi zakon prinesel statusno preobrazbo javnega zavoda,
še enkrat poudarjam, v samostojno pravno osebo javnega prava posebnega
nacionalnega in kulturnega pomena. Samostojnost in s tem tudi bistveni
korak naprej, se pokaže v tem, da ustanoviteljska upravičenja v imenu
države izvaja svet RTV Slovenija v celoti, tudi način imenovanja sveta
jasno kaže namen te depolitizacije, uslužbenci RTV niso oziroma naj ne
bi bili več javni uslužbenci in RTV Slovenija bo tudi samostojno upravljala
s premoženjem, seveda z omejitvami odsvojitve in dolgoročnih obremenitev
premoženja, kar je samoumevno, ampak ta fleksibilnost bo pomembno vplivala
na boljše poslovanje in vedno kot pravim na koncu, tudi na koncu verige
na boljši produkt.
Naj
se dotaknem drugega vprašanja. Ali gre za ustrezno rešitev financiranja?
Financiranje je urejeno na način, ki seveda prav tako izključuje vpliv
države, saj se višina prispevka usklajuje z rastjo življenjskih stroškov
brez posredovanja Vlade. Seveda transparentnost delovanja na trgu se povečuje,
saj se predlog zakona v celoti usklajuje z zakonom o preglednosti finančnih
odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti. To je tista varovalka,
kjer naj ne bi prišlo do navzkrižnih ali prepletanj ali pa tudi anomalij.
Ampak to financiranje, ki odmrzne možnost vsakokratnega prošnjačenja
na Vladi, da se prispevek spremeni ali kakršnega koli drugega manipuliranja
na njegov račun, kar smo poznali v preteklosti, naj bi se ukinilo.
Kar
se tiče tretjega parlamentarnega programa bo prav v tej dvorani zagotovo
še posebej pri sprejemanju zakona nedvomno ogromno še odprtih ponudb
in vprašanj.
6. TRAK: (NB)
(nadaljevanje)
Sedaj ga po analizi delovanja drugih javnih RTV zavodov ali pa hiš, po
Evropi izključujemo iz RTV, kar pa pomeni in jaz bi nekako rada in ga
seveda dajemo na ramena Državnega zbora, v luči dobesedno tistih prenosov
kot naj bi se dogajale po logiki že sedaj zapisanega a ne spoštovanega
pravila kaj je to tretji parlamentarni program. Skratka, prenos sej itn.
Kakorkoli že, verjamem, da na to temo je še mnogo odprtega in pri tej
temi vas mogoče vse usmerjam v razmislek, ki ga prinašajo nove storitve,
ki so pred nami in o katerih že sedaj javni zavod RTV Slovenija razmišlja,
se pravi o uvajanju novih specifičnih oziroma usmerjanih ali eno tematskih
ali posebnih storitev kot jih imenujemo v zakonu, še posebej v Zakonu
o medijih, ki ga tudi pripravljamo. O novih storitvah in pomenijo fokusirane
kanale na eno področje. Pustili smo odprt v razmislek zato, ampak če
bi mogoče razmišljali, zagotovo boste se posluževali tudi tega razmisleka
o tej možnosti. Ker pač sedaj imamo neko prehodno ureditev, ki ga bo
potrebno tako v Državnem zboru kot drugje še proučiti.
Naj
poudarim še četrto vprašanje, ki se ukvarja z demokratično zagotavljanje
pravic. Mislim, da smo dali dovolj jasno opredelitev javne službe. Mogoče
ta ni bila do sedaj dovolj jasno opredeljena in tudi dovolj jasno uveljavljanje
in pravice narodnih in etničnih skupnosti, ki so znotraj javne službe
natančno opredeljene. Zagotovljeno jim je tudi soodločanje v zadevah,
ki se tičejo njihovih programskih vsebin, pa tudi zastopanost v Svetu
RTV Slovenija. Moram opozoriti, da predlog zakona uvaja tudi sankcije za
upravo v primeru neizpolnjevanja javne službe in doseganja zahtevanih
deležev programskih vsebin. Ta sankcija je ostra. Ne vem, če ste bili
pozorni, ampak do sedaj ste se številni ukvarjali z vprašanjem ali javna
RTV zagotavlja tisto kar jim nalaga Evropa oziroma v tem primeru medijski
zakon, ko govori in RTV zakon, ko govori o kvotah neodvisnih, del neodvisnih
producentov lastne produkcije in produkcije neodvisnih del evropskega izvora,
po različnih meritvah, seveda. Zelo odstopajo, ampak vendarle, ključne
meritve kažejo, da te kvote niso bile vedno dosežene. Če se bi s tem
zakonom, če bo sprejet v tej alineji tako kot je predlagan, če se to
ne bo spoštovalo, bodo kazni ali bodo sankcije take, da se lahko obglavi
uprava. To je največ kar lahko dosežemo oziroma zagotovimo pri zagotavljanju
javnega interesa, ker je specifična, RTV Slovenija, ker ni komercialna
RTV Slovenija. Zaradi tega, ker ima posebne naloge. Tako kot povsod v Evropi.
Bi rada še poudarila, da ne bom predolga, ampak vendarle, organiziranje
in upravljanje. Predlagane rešitve glede organiziranja organov uporabljanja
in nadzora ter njihovih pristojnosti, kot rečeno, omogoča večjo jasnost
in s tem tudi odgovornost tako organov samih kot tudi posameznikov, ki
jih sestavlja. Vprašanje pod številko 5. Predlog zakona za vsakega od
teh organov, predvideva zelo natančno navedene pogoje, glede dosedanjega
delovanja in zahtevanih izkušenj. Pri članih uprave in nadzornega sveta
pa tudi na primer potrdilo o usposobljenosti za člane nadzornih svetov
ali upravnih odborov družb. To se pravi, za člane uprave nadzornega sveta
in tudi pri članih sveta kot ste videli, so zelo taksativno našteti pogoji.
Seveda,
če bi se dotaknila še šestega vprašanja, ki se osredotoča na krčenje
število članov sveta. Nekateri bi radi, to smo tudi brali, želeli imeti
velik svet - tudi sedaj je velik - ampak številni, še posebej naši člani,
eksperti komisije so opozarjali, da lahko gre za debatni krožek, da gre
za zamegljevanje problemov ali pa celo z ne fokusiranju določenih problemov
v tako sestavljenem številčnem svetu. Predlagali smo sicer nekoliko več
članov kot v prvem predlogu osnutka, ampak menimo, da je fleksibilno,
trdno in bolj odgovorno telo, ko se zmanjšuje obseg sveta. S tem se tudi
odgovornost določi bolj jasno v predlaganem osnutku in je zelo skladno
s prakso v primerljivih državah članicah Evropske unije, kjer se znižujejo,
zelo. Seveda, so tudi države, kjer imajo 30 članov, ampak vendarle so
strukture teh države, recimo Nemčije, povsem drugačne. Ampak važno
je, da imajo organi upravljanja in nadzora določeno sestavo in velikost
na tak način, ki omogoča zamegljevanje, onemogoča, seveda, zamegljevanje,
odgovornost in redukcijo posameznih organov na reprezentativno in debatno
raven. To nedvomno. Poleg finančne in institucionalne neodvisnosti od
države, je pomembna tudi upravljavska neodvisnost, ki bo dosežena preko
zastopanosti civilne družbe v glavnem organu, to je v Svetu RTV Slovenija.
Tukaj smo sledili drugačni ureditvi, čeprav moram reči, da se trenutno
tudi v Evropi recimo, gledala sem prav danes predlog hrvaškega zakona,
zelo spreminjajo prakse in iščejo poti. In tudi tukaj smo imeli v ekspertni
skupini in tudi drugje, mimogrede, pogovor smo opravili kasneje ne samo
s sindikati, dolge in izčrpne, ampak
7. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
tudi z ostalimi poslanskimi skupinami, političnimi in civilnimi organizacijami
v velikem obsegu. In moram reči, da so se določena stališča spreminjala
skoraj za 90%.
Kar
se tiče Sveta RTV Slovenija, ta zastopa kar najširši krog upravičencev
do storitev javne službe. Tukaj smo v največji meri sledili neposredni
zastopanosti reprezentativnih organizacij civilne družbe, določamo zgolj,
sicer dokaj natančno pogoje, ki jih morajo posamezni člani sveta izpolnjevati.
In kljub zmanjšanju števila članov smo zagotovili zastopanost predstavnikov
delavcev sveta. Spomnite se, da v prvem osnutku smo imeli, smo videli predstavnike
delavcev znotraj uprave, kjer naj bi imeli delavskega direktorja. V razgovorih
se je izkazalo, vsaj na začetku, da ni te želje, ampak da je večja želja,
da naj bi bili v svetu. Tako smo ta koncept seveda v dialogu potem spremenili.
Predstavnike imamo narodnostnih skupnosti, predstavnika verskih skupnosti,
zgolj v imenovanje predsednika, potrjevanje predsednika države, pa tudi
neposredno zastopanosti SAZU, NSK - Nacionalnega sveta za kulturo, da ne
bi bilo pomote, CNVOS-a, ZDOS-a in rektorske konference, ki predlaga predstavnike
univerze. S tem smo nekako zajeli najpomembnejše področje, ki jih pokriva
javna služba, ki je v skladu z zakonom, seveda mora izpolnjevati. Zgolj
tretjina, to se pravi 5 članov sveta, se preko javnega razpisa, kamor
kandidate lahko predlagajo kvalificirani predlagatelji, imenuje v Državnem
zboru, kjer je sicer primerjalno-pravno gledano za imenovanje podobnih
8. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
organov v celoti običajna evropska praksa. Ta postopek imenovanja v Državnem
zboru bo mogoča izgledal nekomu dokaj kompliciran, res je, je transparenten,
je zelo javen in je zelo zahteven tudi časovno, ampak mi se ga oklepamo,
ker je velik porok za imenovanje pravih ljudi na pravo mesto.
Bom
preskočila vsa ostala vprašanja. Mogoče bi samo še rekla nekaj o vprašanjih
glede avtonomije. Določbe, ki opredeljujejo položaj novinarje se seveda
v veliki meri prepuščajo sistemskemu zakonu, Zakon o medijih in tistih,
ki bodo mogoče danes še posebej izpostavljali željo, da bi bil prej
Zakon o medijih kot ta, naj zagotovim, da Medijski zakon ne bo na nobeden
način krčil kakršnekoli avtonomije ravno obratno še utrjeval jo bo,
ampak vendarle. Tudi ta zakon se opredeljuje do položaja uredniške oziroma
novinarske avtonomije. Argumentov, da bi položaj novinarjev RTV Slovenija
urejali kako drugače ni, saj mora biti odvisnost zagotovljena vsem novinarjem,
vsem enako, to se pravi, da bi še posebej tukaj izpostavljali, ampak smo
jih v tistih segmentih, kjer je gre za specifiko. Zagotovo bo izpostavljeno
tudi vprašanja predlagane izstopa zaposlenih iz sistema javnih uslužbencev,
kjer je, poudarjam, posebna v zakonu garancija glede njihovih doseženih
pravic in kjer je omejeno tudi prehodno obdobje uveljavljanja nove kolektivne
pogodbe. Menimo, da je to korak, ki boste videli, se bo zagotovo, ne na
tak ali na drugačen način, odprl tudi pri drugih uslužbencih, javnih
uslužbencih. Mi smo se s tem dolgo in temeljito ukvarjali še posebej
takrat, ko smo se soočali s prejšnjim osnutkom zakona, ki mimogrede v
javnosti je bil mogoče narobe razumljen kot zakon, ki spreminja javno
RTV Slovenijo v gospodarsko družbo, ni bil tako napisan, nedvoumno. Napisan
je kot zakon, ki v določenih primerih se naslanja, izhaja in uporablja
zakonodajo, ki velja za gospodarske družbe ne pa v celoti. Skratka, naša
finančna neodvisnost, sem govorila, lahko bi se odločili za dva koncepta,
ki sta edino možna. To se pravi, ukinjanje RTV prispevka, recimo ter prenos
teže financiranja RTV na državo, kjer bi nedvoumno se soočali z veliko
politizacijo in odvisnostjo. Tudi in mogoče z ukinitvijo tistega pridobivanja
sredstev na trgu še sploh skozi oglaševanje. Tukaj je vprašanje, mogoče
se bo odprlo, ampak naj poudarim, da oglaševanje je sedaj v primerjavi
z drugimi elektronskimi mediji na RTV omejeno. Ampak, razumem, da imate
danes glavno besedo vi, bom preskočila vse ostale odgovore, mogoče se
bomo z kolegom, direktorjem Direktorata za medije oglašali še vmes, pojasnili.
Naj
povem, zadnje vprašanje, ki je bilo: "Ali je osnutek zakona spreminja
koncept, ki je v nasprotju z voljo državljank in državljanov in je bil
z vsemi rešitvami tudi potrjen na referendumu leta 2005?" To sem
povedala na začetku, izhajali smo iz analize dosedanjih učinkov zakona
9. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
zakona, zelo kratko sem jih opredelila. Kljub temu naj dodam samo še to,
da predlog novega zakona, ki sledi večji avtonomiji, večji preglednosti
in želji po kakovostnem programu je tudi posledica priporočil Komisije
Evropske Unije, ki je obsežno opredeljeno tudi v obrazložitvi zakona.
Samo imeli še debelejšo varianto obrazložitve, ampak verjamem, da je
to gradivo dovolj in ki zahteva, da se v luči nove Direktive o avdiovizualnih
medijskih storitvah in novih storitev, ki se pripravljajo v digitalni dobi
zagotovi ureditev javne radiotelevizije, ki bo v skladu z določbami EU
glede nedovoljenih državnih pomoči.
Spremembe
v navedenem smislu so namreč nujne in se pripravljajo oziroma so bile
sprejete že v večini, ne v večini, v nekaterih članicah EU kakor navajamo
tudi v obrazložitvah zakona in kakor mogoče bomo navajali v nadaljnjih
obrazložitvah, ko nas boste izvali s primernimi dodatki in razmisleki,
ki kot pravim, so še vedno možnost diskusije preden zakon vložimo v
redno proceduro na Vlado in kasneje v Državni zbor. Hvala lepa. Se opravičujem,
mogoče, za daljše pojasnilo.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospe ministrici, za uvodno predstavitev
osnutka Zakona o Radioteleviziji Slovenija. Sama je že napovedala, da
bo dobila priložnost reagirati tudi med javno predstavitvijo, zagotovo
jo bomo pa povabili k besedi ob koncu javne predstavitve.
Naj
povem, da je 15.30 zadnji čas, ko moramo zapustiti to dvorano, zaradi
tega, ker se ob 16.00 v dvorani začenja neka druga seja, tako za orientacijo
in za opravičilo, zakaj smo razprave omejili na 7 minut. Kot prvega razpravljavca
vabim k besedi gospoda Andreja Magajno, je sicer poslanec Državnega zbora,
tukaj na listu pa piše, da zastopa koordinacijo neparlamentarnih strank.
Za njim nas se pripravi na nastop dr. Göncz.
ANDREJ
MAGAJNA: Hvala za besedo. Spoštovana ministrica. Spoštovani gostje.
Vse lepo pozdravljam.
Danes
sem tukaj kot predstavnik 17-ih neparlamentarnih strank in list. Vseeno
bom povedal kratko besedo tudi o drugih členih. Namreč, neparlamentarne
stranke posebno zanima 11. člen, 4. točka, bom o tem malo spregovoril.
Kar me tudi kot poslanca pa tudi kritika dosedanje zakonske ureditve moti
je to, da v sistemu upravljanja uvajamo v bistvu model gospodarskih družb.
Sam sem pristaš tega, da javni zavod mora ostati javni zavod in tudi sestava
in upravljanje bi moralo biti tako kot je sedaj.
Drugo
področje, ki je za mene zelo sporno pa je tudi način potrjevanja
kandidatov torej, vseh teh kandidatov, ki jih predlagajo kvalificirani
predlagatelji. Na žalost se nismo izognili skušnjavi politizacije. Namreč,
vsi kandidati gredo končno čez filter političnega arbitra, to je pa,
parlament.
10. TRAK: (SB)
(nadaljevanje)
Parlamentarna večina bo meritorno odločila ali so ti kandidati potrjeni
ali ne. Slišal sem, da je bilo to vedno tako. Ni res. Predhodni zakon
v sestavi 25-ih članov Sveta, 15 kandidatov, ki so jih predlagali društva,
civilne in druge ustanove, so imenovani bili neposredno. To se pravi sami
so jih predlagali in večina v Svetu je bila predlagana kot neposredni
kandidati teh sredin, žal pa, kot rečem, ta ureditev ni presegla kritike,
ki smo jo tudi naslavljali na tako imenovani Grimsov zakon, ki naj bi bil
politični zakon. Kot je bilo rečno, pa sem jaz danes tu v vlogi predstavnika
17-ih neparlamentarnih strank. Zakaj se zanimamo za ta zakon? Posebno zaradi
poglavja, ki govori o spremljanju volitev in faze kandidiranja. 4. točka
11. člena zakona pravzaprav uvaja diskriminatorna določila pri dodeljevanju
razpoložljivega časa, ki ga imajo neparlamentarne stranke in liste. Te
so celo številno zastopane na volitvah, vendar jim predlagatelj, kot je
bilo vsa prejšnja obdobja, namenja bistveno manjši čas pri svoji prezentaciji,
tretjino časa od celote. Zakaj tako? Iskal sem pravne osnove in razlage
in jih nisem našel niti v Ustavi niti v kateremkoli zakonu za takšno
razlikovanje. Predlagatelj v zdajšnjih razpravah se je predvsem skliceval
na 6. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji, vendar ta 6. člen
govori le o možnosti razvrščanja sorodnih list v posebne termine in
skupne oddaje, ne govori pa v ničemer o tem, da bi lahko nekomu dodeljevali
krajši ali daljši čas pri predstavljanju. To določilo je, po mojem,
protiustavno, ni v skladu z Zakonom o volilni in referendumski kampanji,
vendar poleg tega pravnega vidika so tudi politične sporne zadeve. Parlamentarne
stranke, te, ki so že zastopane, v parlamentu pravzaprav 4 leta lahko
promovirajo svoja stališča. Novi kandidati, ki nastopajo na volitvah
pa so za javnost neznani. Ali je tu upoštevano ustavno načelo o pravici
do informiranja, do informacij javnega načela? Ali ni ta pravica okrnjena?
Pravzaprav volivci nimajo možnosti v enaki meri spoznati vse kandidate.
Volitve so vedno začetek nove tekme. V novi tekmi ne bi smeli razlikovati
na sedanje, prihodnje, bodoče zmagovalce. Si predstavljate
11. TRAK: (SB)
(nadaljevanje)
olimpijske igre, tek na 1000 metrov, ko bi zmagovalci prejšnjih tekmovanj
imeli 100 metrov prednosti, eni bi bili na kolesih, drugi bi tekli bosi?
Glejte, to ni tekma, to ni enakopravnost, vsi kandidati, ki so prišli
skozi težke pogoje, pravzaprav čez kvalifikacije, ki niso lahke, bi morali
biti načelno enakopravni in javnost bi morala imeti možnost seznanitve
z vsemi kandidati. Če bi že uvajali razlikovanje diskriminacije bi morala
biti to pozitivna diskriminacija. Zakaj ne bi ustvarili nek poseben termin,
kjer bi volivcem prikazali nove obraze? Seveda ta moj prispevek je mogoče
malo naiven, da bo večina, ki določa, zmagovalci določajo pravila igre
in ti ne bodo dopustili, da bi prišlo do novih prebojev v politiki. Jaz
vem, da povsod v življenju, tudi v politiki, vedno odločajo neke elite
intelektualne, ekonomske, ne vem kakšne elite, vendar opažamo, da v Sloveniji
prihaja predvsem do kroženja, to se pravi horizontalnega kroženja elit,
vertikalne prihodnosti pa praktično ni. In volilna kampanja je tisto področje
kjer bi lahko prišlo tudi do osvežitve v slovenskem političnem prostoru.
In RTV je pomemben forum, kjer se ljudje mogoče prvič seznanijo tudi
z novimi kandidati, z novimi obrazi in če že tu delamo diskriminacijo
bo ta politični prostor ostal zaprt tak kot je. Jaz mislim pa, da Slovenija
rabi prenovo kadrovsko, programsko, zato bi želel, da bi predlagatelj
tudi spoštoval in upošteval tudi mnenje neparlamentarnih strank in list
in jim omogočil enakopravnost v volilni kampanji. Hvala.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala Andreju Magajni. In zdaj dajem besedo dr.
Lazslu Gönczu. Pripravi se naj Dejan Guzelj. Izvolite, dr. Lazslo Göncz.
LAZSLO
GÖNCZ: Hvala lepa za besedo, gospa predsednica. Spoštovana gospa ministrica
s sodelavci, spoštovani prisotni!
Sam
sem v neki dvojni vlogi kot poslanec, pa tudi kot predstavnik organizacije
narodne skupnosti. Predvsem bi se dotaknil predlagane 4. točke, ki se
posredno nanaša tudi na 3. in 7. točko, govorim o točkah, ki jih je
predlagal odbor za današnjo razpravo ne pa o členih zakona. Izhajam iz
izhodišča, da je pomen narodnostnih medijev v okviru celostnega razvoja
slovenske radiotelevizije izredno pomemben in predstavlja vrednoto v najširšem
možnem kontekstu besede. Zakonodaja se je konstantno nadgrajevala v prid
zagotavljanja narodnostnih programov, predvsem je neka intenziviteta od
90-ih let, ko se je res postavilo eno stanje, ki, kot sem že omenil, dejansko
predstavlja vrednoto tako s političnega kakor tudi s pravno-formalnega
ter tudi vsebinskega vidika.
Moram
omeniti, da smo v preteklih mesecih velikokrat se ukvarjali s predlagano
verzijo, prvotno verzijo in tudi zdaj z naknadno verzijo predlaganega zakona
o RTV.
12. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
In uvodoma moram poudariti, da je pripravljenost pripravljavca nedvomno
bila prisotna, vedno smo naleteli na razumevanje pri dogovarjanju, žal
pri vseh vsebinskih točkah še nismo prišli na zeleno vejo. Predvsem
se bom dotaknil zadeve iz treh vsebinskih zornih kotov, najprej bom začel
s tistim, s čimer smo najbolj uspeli, bom rekel, v preteklih tednih. In
sicer, v zvezi s programskimi odbori za narodnostne programe lahko izrazim
neko zadovoljstvo, saj smo prišli na raven, kot je tudi po sedanji zakonodaji
bilo zagotovljeno. Morda je soglasje pri odločanju pri nekaterih vsebinskih
vprašanjih še bolj prisotno in še bolj eksplicitno izraženo, kot je
bilo to do zdaj. In to ugotavljamo kot pozitivno pripravljenost predlagatelja
zakona, seveda bi predvsem poudaril soglasje pri statutu, ker mi v tem
tekstu ne najdemo marsikaterega področja, ki so z vidika organiziranosti
narodnostnih programov izrednega pomena, vendar predlagatelj zakona zagotavlja,
da se bo to vprašanje reševalo s statutom, tako ko gre za namestnico
generalnega direktorja, ki je, bom rekel, ključna oseba pri organiziranju
narodnostnih programov, kakor tudi pri odgovornih urednikih. Torej, če
bo tukaj dejansko soglasje zagotovljeno, to potem dejansko lahko zagotavlja
enakovredno vključevanje narodne skupnosti v odločanje kar se teh vprašanj
tiče.
Tukaj
morda lahko še omenim pomembnost sodelovanja tudi v upravi, kar tukaj
ni opredeljeno, ampak menim, da je tudi to vprašanje statuta, in pričakujemo,
da bomo na tem področju uspešni.
Dve
vprašanji, kjer pa nismo zadovoljni in nismo uspeli priti do skupnega
imenovalca pa sta, prva zadeva se nanaša zmanjševanje prisotnosti v svetu
RTV s strani obeh narodnih skupnosti. Prvotna verzija, kot veste, je to
v celoti izključevala, zdaj, ta druga verzija vnaša enega člana za obe
avtohtoni narodni skupnosti. Ugotavljamo da je ta korak korak nazaj in
tako vsebinsko kot tudi sicer bo težko vzdržalo. Vsebinsko sta to zelo
specifični skupnosti, tudi programi so sorazmerno specifični, zelo težko
je zastopati neke skupne interese, z druge strani tudi predlog, da predsednik
države imenuje je sporno, saj je sporno z vidika 64. člena Ustave, ki
zagotavlja prenos določenih kompetenc prav na narodne skupnosti, in to
je konkretna kompetenca kjer lahko nedvomno narodne skupnosti to svojo
pravico izvajajo. Torej, mi bomo nedvomno do konca predlagali, da ima vsaka
skupnost svojega zastopnika v Svetu RTV.
In
na koncu, oziroma zadnje vprašanje in to je tudi največja težav - financiranje.
Namreč, je velika grožnja, da doseženi obseg radijskih in televizijskih
programov, kar je opredeljeno v 33. členu osnutka zakona, torej
v delovnem besedilu osnutka zakona, je pomanjkljiv.
13. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Namreč, prepričani smo, da ta 3. člen zakona v četrti alineji tretjega
odstavka opredeljuje pripravo in oddajanje po enega radijskega in televizijskega
programa za avtohtono madžarsko narodno skupnost, kot javno službo RTV,
v 33. členu, ko gre za financiranje oziroma delovanje RTV Slovenija pa
je program za avtohtone narodne skupnosti naveden v programih, ki jih RTV
zgolj oziroma le sofinancira in sicer v višini do 50% potrebnih sredstev.
Da
povzamem, 50% drugega dela bi zagotavljal državni proračun, pri tem vprašanju
imamo vedno težave, tudi zdaj so na tem področju težave. Pred kratkem
smo imeli pogovor s predstavniki ministrstva oziroma predlagatelja zakona
in s predstavniki Ministrstva za finance. Mi smo prosili, da pri do usklajevanja
ne tem področju. upam, da še ni bilo časa, da se to usklajevanje izvede,
prepričan pa sem da je to nujno potrebno, saj v predlagani obliki programi,
niti vsebinsko niti količinsko se ne bodo mogli izvajati v takšnem obsegu,
kot so zdaj. In sedanja raven je neka optimalna raven. Torej, vsako krčenje
sredstev oziroma pristop v skladu s tem zakonom lahko pomeni bistveno krčenje
programa, jaz mislim, da to ni interes niti predlagatelja, najmanj pa narodne
skupnosti.
Hvala
lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala dr. Lászlu Gönczu.
Zdaj
vabim k besedi gospoda Dejana Guzelja, predsednika Sveta delavcev RTV Slovenija.
Za
razpravo naj se pripravi gospod Maurizio Tremul, Obalna samoupravna skupnost
italijanske narodnosti.
Izvolite.
DEJAN
GUZELJ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani in spoštovane.
Rad
bi vam prenesel stališče Sveta delavcev RTV Slovenija glede novega zakona
o RTV Slovenija.
Predstavniki
Sveta delavcev smo sodelovali pri usklajevanju besedila zakona, žal pa
v za nas najpomembnejših točkah nismo našli skupnega jezika. Že na
samem začetku smo Ministrstvo za kulturo opozarjali, da bi bilo smiselno
sprejeti najprej zakon o medijih, pred zakonom o RTV, ker sta oba med sabo
zelo povezana. Svet delavcev nasprotuje predlaganim statusnim spremembam
RTV Slovenija. Nejasna določila ne zagotavljajo večje avtonomije javnega
RTV. Nelogično je, da je RTV Slovenija oseba javnega prava, ki opravlja
javno službo, ob tem pa zaposleni niso javni uslužbenci. Treba je še
poudariti, da je RTV Slovenija en redkih javnih zavodov in redka javna
radiotelevizija v Evropi, ki že leta posluje pozitivno in transparentno,
zato ne vidimo potrebe po takšnem preoblikovanju. Predlagan način imenovanja
sestave organov upravljanja in nadzora Sveta RTV in nadzornega sveta ne
zagotavlja politične neodvisnosti teh organov, saj je večina članov
imenovanih v Državnem zboru in imenuje jih predsednik države. Za večjo
neodvisnost in neodvisnost novinarjev, njihovo delo bi bilo treba ponovno
uvesti statut soglasja imenovanja odgovornih urednikov. Izkušnje kažejo,
da sedanji način ni primeren. Nasprotujemo tudi možnosti izplačil nenormalno
in nemoralno visokih nagrad uprave. Vsak posamezni član uprave bi po tem
predlaganem zakonu lahko prejel 170 tisoč evrov letne nagrade.
14. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Svet delavcev v novem zakonu tudi ne vidi ustreznega varovanja pridobljenih
pravic zaposlenih, ki smo jih pridobili s pogajanji v javnem sektorju.
Z vstopom v plačni sistem javnega sektorja je plačni sistem RTV Slovenija
postal bolj urejen in bolj transparenten. Sistemsko je urejeno napredovanje,
nagrajevanje kar pred tem ni bilo. Plače so postale z drugimi javnega
sektorja primerljive. Zato opozarjamo, da bi po prehodnem obdobju in prenehanju
veljavnosti zakona o sistemu plač in kolektivne pogodbe za javni sektor
izgubili pomembno zakonsko podlago za plačni sistem. Nejasno ostaja kaj
se bo zgodilo z odpravo plačnih nesorazmerij, ki jih določa Zakon o sistemu
plač za javni sektor. Nejasno je tudi kaj bo z dodatnim pokojninskim zavarovanje
za zaposlene v RTV Slovenija in s prihranjenimi sredstvi v tem skladu po
prehodnem obdobju. Zato nasprotujemo takšnim nedorečenim rešitvam. Posebej
pa bi rad še poudaril, da bi z izstopom RTV Slovenija iz javnega sektorja
kršili dogovor med Vlado Republike Slovenije in reprezentativnimi sindikati,
ki je bil podpisan 28. oktobra 2008 in v točki 9. določa: "Vlada
Republike Slovenije se zavezuje, da bo vse predlagane strukturne reforme
v javnem sektorju usklajevala z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja."
Dogovor sta podpisala, v imenu Vlade minister za finance Franc Križanič
in ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs."
Hvala
lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospodu Guzelju.
Besedo
dajem gospodu Mauriziu Tremulu Obalna samoupravna skupnost italijanske
narodnosti.
Za
razpravo naj se pripravi gospod Vinko Vasle.
MAURIZIO
TREMUL: Hvala za besedo, spoštovana predsednica. Spoštovana ministrica.
Govorim
v imenu .../Nerazumljivo./... pač postavim stališče italijanske
narodne skupnosti - Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti,
Italijanska unija, drugače sem tudi član programskega sveta, kot predstavnik
italijanske narodne skupnosti.
Želel
bi poudariti pomembno vlogo regionalnih centrov, posebej center Capodistria
- Koper za poročanje za informiranje iz slovenske Istre, Primorske za
vlogo, ki jo ima kot kolektivno dopisništvo, za poročanje tudi zelo pomembno
za zamejce iz Italije in Hrvaške. Mislim, da bi to vlogo moral zakon še
bolj ohraniti in še bolj krepiti. Pomembna je tudi vloga RTV programov
za avtohtono italijansko oziroma madžarsko narodno skupnost, kot to izhaja
iz ustavne pravice priznane narodni skupnosti. Mislim, da mora biti zelo
jasno opredeljeno da narodnostni programi RTV Slovenija spadajo v okvir
javne službe in se tako tudi ustrezno financirajo. Določba da iz sredstev
javnega zavoda RTV Slovenija sofinancirajo narodnostni program do 50% je
preprosto nesprejemljiva. Pristop bi moral biti, čisto preprosto, obraten,
dolžnost javnega zavoda RTV Slovenija je, da financiran narodnostne programe
in je tudi dolžnost države da sofinancira te programe iz državnega proračuna.
To izhaja, kot je bilo že prej rečeno, da izhaja iz dejstev, da je RTV
Slovenija vezana pripravljati radijske in televizijske programe za avtohtono
italijansko in madžarsko narodno skupnost in da to opravlja v okviru javne
službe. Tako, da bi se morali italijanski in madžarski programi financirati
v skladu s prvim in drugim odstavkom 33. člena osnutka zakona, s tem,
da bi se potem moralo črtati prvo alinejo četrtega odstavka tega istega
člena.
15. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Mislim, da mora biti tudi zelo jasno opredeljeno, da narodne skupnosti
niso samo proračunska postavka, niso samo strošek, ampak so resno bogastvo,
vrednote.
Narodnostne
skupnosti prispevajo k razvoju pluralizma in demokratične države. Zato
menimo, da osnutka zakona, čeprav je, kot je bilo tudi že prej rečeno,
je v neki meri dosti boljši osnutek, kot je bil v prvotni verziji, mislimo,
da je vseeno .../Nerazumljivo./... krčenje doseženih pravic italijanske
in madžarske narodne skupnosti in je tudi, recimo, v neskladju s poglavjem
11.8(?) koalicijskega sporazuma o sodelovanju Vlade Republike Slovenije
za mandat 2008-2011, ki se glasi - Skrb za položaj avtohtone italijanske
in madžarske narodne skupnosti ter njunih pripadnikov v duhu medkulturnega
sožitja. Mislim, da je zelo pomembno da naloga RTV Slovenija, kot javna
služba posveti potrebno pozornost tudi avtohtoni italijanski in madžarski
narodni skupnosti, njuni kulturni dediščini, spodbujanju zavesti o raznolikosti
človeškega življenja in mišljenja o večkulturnosti, večjezičnosti
in sožitju ter o pomenu medčloveške solidarnosti.
Mislimo
tudi da bi v Svetu RTV moral biti po en predstavnik italijanske oziroma
madžarske narodnostne skupnosti, kot je zdaj predvideno, da predsednik
republike, z velikim spoštovanjem do predsednika republike, ampak da on
določi enega predstavnika v imenu obeh narodnih skupnosti, mislim, da
bi morale samoupravne skupnosti, italijanske oziroma madžarske narodne
skupnosti imenovati svojega predstavnika.
Osnutek
zakona bi se moral tudi dopolniti tako, da naj predvideva tudi direktorja
radia in televizije za avtohtono italijansko oziroma madžarsko narodno
skupnostjo in da se to tudi opredeli v samem zakonu, ne samo v statutu.
Mogoče tudi programski odbor, čeprav je v tej verziji dosti boljši kot
je bil v prvotni verziji, mislim, da tudi ta programski odbor za italijansko
in madžarsko narodno skupnost bi bilo bolj korektno, da bi se preimenoval
v programski svet in da bi lahko, bi moral imeti še nekatere dodatne pristojnosti
in naloge. Mislim, da bi bilo tudi pomembno, da se s tem zakonom narodnostnim
programom zagotovi najmanj obstoječi obseg, zasnovo in strukturo italijanskih
oziroma madžarskih RTV programov.
Zato
smo mnenja, da s predlaganimi spremembami osnutka zakona na področju urejanja
pravic avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti bi predlog
zakona RTV Slovenije zagotovil dosežen nivo zaščite oziroma pravic italijanske
in madžarske narodne skupnosti v skladu z ustavo in pravnim redom Republike
Slovenije. Na tak način bi prav tako tudi dosledno uresničevali evropski
duh sožitja medkulturnosti in ovrednotenjem manjšinskih jezikov in kultur
ter bogatili narodni skupnosti in večinsko prebivalstvo.
Zato
prosim, da predlagatelj Ministrstvo za kulturo upošteva naše pripombe
in predloge.
Najlepša
hvala.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala tudi vam.
Sedaj
dajem besedo gospodu Vinku Vasletu direktorju Radia.
Naslednja
bo razpravljala mag. Andreja Rihtar poslanka Državnega zbora.
Izvolite.
16. TRAK: (SC)
VINKO
VASLE: Hvala. Gospa predsednica, jaz sem eden od tistih, ki bo obsedel
iz rahlo medicinskih razlogov in ne, zaradi nespoštovanja tega zbora in
do sodelavcev.
Na
simbolični ravni bi pa povedal, da me je na ta sedež malo pribilo tudi
uvod gospe ministrice mag. Majda Širca. Mene po svoje žalosti, da je
ministrica v začetnem delu razprave opravičevala nastajanje novega zakona
z nekakim izrednim stanjem na RTV Slovenija kot jo je bilo mogoče razumeti
- slabo poslovanje, netransparentno. Nekako smo splavali, seveda splavali,
nekako smo plavali štiri leta, vedno pozitivno, delali smo napake, gospa
ministrica, vsi jih delajo, tudi vaše ministrstvo je naredilo veliko napako
z škandaloznim predlogom sprememb in dopolnitev Zakona tistega iz prve
faze, ampak to je pač človeško. Poskušamo tako ali drugače urejati
stvari. Včasih se nam posreči, včasih se nam pa ne. Mislim, da ni dobro,
da razpravo o tako pomembnem zakonu kot je Zakon o RTV začenjamo na tak
diskvalifikacijski način. Pravzaprav je gospa ministrica rekla nekako
takole, osnutek zakona je zelo dober in jutri bo na RTV novi dan in bo
vse v redu. To ni samo, gospa ministrica, poenostavljanje, ampak je tudi
pravljica za lahko noč in za naivne. Ta hiša je veliko bolj zamotana,
komplicirana, obsežna, kar vi zelo dobro veste, ker ste nekoč bili tam
zaposleni. Razumem pa seveda, da po službeni dolžnosti lahko tudi tako
ravnate.
Sedaj,
kar zadeva osnutek zakona samega kot takega moram povedati, da seveda pravna
stroka zelo natančno ve in tudi tisti, ki smo pravni laiki kako pomembna
je hierarhija zakonov. Tukaj seveda aludiram na Zakon o medijih, ki ga
ni in ki ga spet v neki tajnosti neka tajna ekspertna skupina pripravlja
in potem se bo zgodilo tako kot pri tistem nesrečnem prvem predlogu, da
se bodo ekspertni člani kar ne enkrat začeli ograjevati od stvari in
naj bi jih pripravili. Sam osnutek zakona spreminja dosedanji Javni zavod,
vendar pa ta status ni tako pojasnjen, da bi bilo mogoče govoriti o nekih
statusno-organizacijski strukturi, ker to je nekaj takega, kar težko najdemo
primerjavo. Ali bolj natančno! Mi ocenjujemo, da gre za eksperiment, katerega
poizkusni zajčki ne bodo samo zaposleni na RTV, ampak posledično tudi
vsi tisti, ki jim je menda ta zakon namenjen, to je javnost v najširšem
pomenu besede. Jaz ne bom sedaj zelo natančno opredeljeval tega statusa,
lahko vam pa samo rečem, da bo prva težava, ko bo zakon sprejet to, da
nihče, z štiri kar uglednimi pravniki sem se posvetoval ne verjamejo,
da bo ta status možno vpisati v Zakon o sodnem registru, ker ta oblika
preprosto ne obstoja.
Kaj
bo nadalje povzročilo to izločanje iz javnega sektorja. Vodstvo RTV meni,
da je to neprimerno, meni, da biti v javnem sektorju ni nobena sramota,
lahko si pogledate tudi odločbo Ustavnega sodišča, ki o tem govori.
Kaj bo to povzročilo znotraj hiše, seveda bodo najbolj povedali predstavniki
reprezentativnih sindikatov. Sicer je predvideno v prehodnih odločbah
neko prehodno obdobje, po tem obdobju pa tako rekoč vse, kar je bilo v
tej hiši
17. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
dogovorjenega z velikimi težavami, z velikimi razgovori, tudi s konflikti,
itd., pa vendarle je bilo nekaj doseženega, bo seveda padlo in se bo začelo,
po domače, "jovo na novo". Potem se bo ta uprava seveda lahko
cel mandat, čeprav bo imela eno leto daljšega ukvarjala samo s temi stvarmi,
ki so izjemno zahtevne, pomembne in zelo konfliktne.
Jaz
bom, potem predal tudi zelo natančno, pravno, strukturno analizo posameznih
členov tistim, ki so zainteresirani. Bi pa na nekatere stvari, če imam
še toliko časa pa bi rad opozoril. Strinjam se seveda s tem, da ko predsedniku
države dajemo odločitev, da bo odločal med obema manjšinama, kdo bo
predstavnik v Svetu, da s tem zmanjšujemo že dosežene standarde, jaz
mislim, da morata oba predstavnika, madžarski in italijanski, ostati v
tem svetu.
Druga
stvar, ki me zanima, nekoč sem se ukvarjal z vprašanjem, zakaj je maksimum
10 hektarjev, zakaj ni 9 ali 15? In tudi tukaj me zanima argument, zakaj
15 članov, zakaj jih ni 13, 17, 19 ali 21? Vprašanje je tudi, kako bo
v praksi funkcioniral ta zakon, če nam suigeneris podeljuje neki status.
Predsednik Računskega sodišča je v enih svojih izjav na Nacionalni televiziji
dejal, da ima okoli tega zelo resne pomisleke. V zadnji alineje, recimo
2. člena med drugim piše, da zaposleni na RTV niso javni uslužbenci.
To je posebna alineja, ki zelo izstopa. To se lahko razume tudi tako, kot
da je biti javni uslužbenec sramota. Jaz še enkrat predlagam, da si odločbo
Ustavnega sodišča in njihovo razlago preberete.
O
petčlanski upravi, ki ni popolnoma jasna, kdo so, kdo jo sestavlja, kako
so, niti posebej ne bom govoril. Svet RTV recimo imenuje tudi dva člana
Nadzornega sveta in jo tudi lahko pokliče. Kaj torej dejansko sedaj pomenijo
te in podobne povezave med Svetom RTV in med Nadzornim svetom, ker vemo,
kakšne so pristojnosti in funkcije in kdo torej z vidika javnega interesa
s to hišo sploh upravlja. Ena od določil je že gospod Guzelj omenil,
govori o tem, da plače v RTV na smejo biti višje kot je plača predsednika
Vlade, v redu. Naprej pa lahko beremo, da lahko nagrada znaša, kar je
bilo že tudi omenjeno, 170 tisoč evrov. Do sedaj so bile te nagrade zelo
mizerne ali celo ne izplačane. Gospa ministrica za lansko leto tudi ni,
čeprav smo pozitivno poslovali tudi ni podpisala nagrad, nič hude, saj
ni bilo veliko. Člani Uprave nadzornega sveta odgovarjajo v skladu s pravili,
ki veljajo za delniške družbe. Kaj je sedaj ta hiša v resnici? Mešajo
se javna sfera, delniška družba, neki suigeneris, itd.
Naj
povem na koncu tole. Vodenje, upravljanje, nadzorovanje in vsa razmerja,
ki med temi subjekti izhajajo iz osnutka zakona so tako zamotani, da se
postavlja logično vprašanje, ali se bodo v enem mandatu, ki je sedaj
podaljšan na pet let sploh lahko kaj produktivnega in ustvarjalnega dogovorili,
kar je gospa ministrica posebej poudarjala. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa, gospodu Vasletu. Bi vas prosila, če
bi gradivo, o katerem ste govorili, tudi oddali, da bi ga lahko priložili
v magnetogramu današnje javne predstavitve mnenj. Besedo dajem mag. Andreji
Rihter. Pripravi pa se naj gospod Stane Kocutar, Regionalni RTV center
Maribor, Radio Maribor. Izvolite.
18. TRAK (VI)
MAG.
ANDREJA RIHTER: Hvala lepa za besedo. Moja naloga danes, kakor vsi
tisti poslanci, ki smo tukaj, je predvsem vas poslušati. Ko gledam po
dvorani moram reči, da bomo imeli kar dosti razmisleka in tudi gradiva
o tem, ko se bomo v naslednjih mesecih odločali o zakonu o RTV. Te besede,
ki sta jih moja dva predhodnika povedala, nekatere me zelo presenečajo,
in hvale vredno je gospod Vasle, da boste končno oddali gradivo tudi predlagatelju,
kajti sedaj vsaj po mojih besedah vodstvo RTV-ja ni zelo zelo aktivno sodelovalo
in tudi ni pismeno ni predlagalo nobenih rešitev. Danes dobrodošle vaše
besede, razmislek o tem, kako si predstavljate prihodnost RTV-ja, posebej
tudi zaradi tega, ker tudi sindikati bi bilo dobro, da se zavedamo, da
vsi tukaj odgovarjamo slovenski javnosti. Naročnina gre in so javna sredstva,
kot vemo. In zaradi tega tisti, ki nas gledajo se verjetno sprašujejo
zakaj plačujemo to naročnino, kam gre ta denar, za kaj ga uporabimo.
Kajti, če pogledate glavna, zadnja merjenja vidite kje je ne nazadnje
gledanost vaših programov in vaših vsebin. To bi bila verjetno naša
skupna naloga, da bi se temu ne nazadnje tudi posvetili, kako je opredeljena
javna služba, kaj ta ne nazadnje pomeni in če ta tudi ustreza tistemu,
kar Slovenci želijo.
Danes
sem ob prihodu v Ljubljano prebirala enega izmed časnikov in ugotovila,
kako se na televiziji oziroma radiu, bom bolj rekla, odloča o tem, kako
se izbranka za evrovizijo songa ne nazadnje z njo operira ali bo ne nazadnje
slišana na radiu prvega in drugega programa, ali tudi ne, kako se o tem
odloča in zakaj se odloča. Gre za javni interes in tudi vemo kdo je izbral
to popevko in tako naprej. Ampak moja razprava gre predvsem v tem, da opozorim
na to, da je dobrodošla javna predstavitev mnenj sedaj, danes, ko nimamo
še zakonodajnega postopka, ki bo stekel v naslednjih dnevih, ali tudi
tednih. In to je tudi priložnost, ki smo jo zamudili pred štirimi leti
oziroma leta 2005, ko je bila sprememba zakona o RTV-ju. Zato je od danes
naprej priložnost, da ministrica in ministrstvo pripravi dopolnitve zakona,
posebej tam, ker ne nazadnje tudi presoja, kjer bo danes tudi enotno mnenje,
da je potrebno nekatere napore še narediti.
Na
devetih straneh imam kratke pregled, zelo drobnega tiska, kaj se je dogajalo
leta 2005 od 28. februarja pa do 25. septembra, ko je bilo sprejetje zadnjega
zakona o RTV-ju in ko se je tudi ta Državni zbor v mesecu juliju 2009
odločal na hitro konkretno in ko je bilo zelo veliko povedanega, razlaganega,
utemeljenega. Ne bi šla skozi to kronologijo, kajti imam namen gledati
v prihodnje. To je tudi tisto, kar si želim in kar ne nazadnje tudi pričakujem
od vseh nas, ki smo tukaj zbrani.
Ob
prvem osnutku, ki smo ga dobili v roke od ministrstva, pa do danes moram
reči, da je za mene in za moje kolege narejen bistven napredek, posebej
ko govorimo o samostojnem delovanju, o samostojnosti javnega zavoda, o
avtonomnosti Radiotelevizije in seveda ko govorimo o programski neodvisnosti,
ne nazadnje tudi samega delovanja sveta zavoda, ki ni več podaljšek vladajoče
politike. Seveda je to moje mnenje in naj ostane tudi tako in prav zanima
me, kako boste sami to tudi opredeljevali.
Naj
povem še nekaj. Zelo dobra rešitev, ki smo jo pogrešali, posebej tudi
v mojem času, ker sem se počutila zelo, bom rekla, v slabi koži, ko
je bilo treba vsake toliko časa na vlado predlagati spremembo višino
prispevka za RTV zaradi tega, da ni prišlo do kakršnihkoli zastojev,
19. TRAK (VI)
(nadaljevanje)
je sedaj ta rešitev, ko govorimo o višini prispevka vezanih z rastjo
življenjskega standarda za mene dobra. In naj povem, da je ta predlog
tukaj, ravno pred dobrim letom, bil predlagan s strani dosedanjega generalnega
direktorja. Vsem tistim, ki spet ponovno gledajo in slišijo, kako nekateri
ne slišimo dobro in ne sprejemamo predlogov od kolegov z druge strani,
lahko rečem, da v tem primeru dober predlog, ki smo ga ne nazadnje oziroma
ga je predlagatelj osvojil in moram reči, da rešuje tudi tisto zagato
v katero je Radiotelevizija Slovenija prišla v lanskem letu. Prejšnja
vlada zavestno sprejela odločitev o zamrznitvi naročnine. In govoriti
o tem, da ni bilo nobenih finančnih problemov, ne vem, potem verjetno
ne živim v tej Sloveniji ali pa nisem bila dobro seznanjena. Zelo veliko
problemov, rešitev, ki jih je bilo lansko leto treba intenzivno reševati.
Ministrica za kulturo je bila grajana, moram reči tako ali drugače, kajti
ko smo to s to vlado prišli s programom smo tudi dejali, da bomo določene
spremembe, posebej na področju zakonodaje, medijske, upoštevali z zadržkom,
z dobrim časom odloka vsebine razprave in ne tako hitro. Vendar je bila
prva zadeva tukaj še pred novim letom, odmrznitev naročnine in s tem
rešitev finančne agonije v katero je Radiotelevizija Slovenija tudi prišla.
Zato lahko rečem, da je ta predlog, ki je bil zelo hitro potem tudi predlagan
sprejet. In moram reči, hvaležen verjetno za nadaljevanje dela v tej
televiziji.
Seveda
pa se je treba vprašati, gledam tukaj proti vam, ker mislim, da boste
šli v korak s tem svojim razmislekom o vašem delu in poslanstvih vaših
vlog, kot javnih uslužbencev. Ampak, glej si ga zlomka, pred sedmimi leti,
ko smo se pogovarjali o Radioteleviziji Slovenija in sem si zelo želela
in zelo veliko debatirala z mojimi kolegi v vladi, ki niso ne nazadnje
popustili, da bi šli iz javnega sektorja, kajti za mene so pač novinarji
novinarji, profesionalni, zavezani svojemu delu in kot taki ne morejo biti
javni uslužbenci, zelo zelo takrat nasprotovali trditvi Vlade, ki je rekla,
da je javna televizija javni servis in javni uslužbenci vsi. Takrat je
bil absolutno drugačno mnenje. To mnenje kot takšno sedaj, bom rekla,
sama pri sebi izvira lahko iz drugih kakšnih razmišljanj ali ne nazadnje
tudi razmišljanj v prihodnosti statusa v krizi, kakršni tudi smo. Zato
je moj razmislek tega predloga dober, in priznavam, da je velik napredek
od prvega osnutka do tega osnutka. Zakon, ki ga bomo, upam, da kmalu dobili
v proceduro, pričakujemo seveda z dopolnitvami ko bo danes.
Naj
samo zaključim, kajti zelo zelo so mi bile, pa še danes ostajajo besede
Janija Virka, odgovornega urednika na televiziji v ušesih. Dobro bi bilo,
da bi razmišljali vsi v tej smeri. Tako kot je rekel na 4. redni seji
našega odbora za kulturo, šolstvo, šport in mladino: Dolga leta nazaj
smo imeli na javni televiziji en igralni kos na mesec. Imeli smo scenske,
baletne, izvirne postavitve, česar že zdavnaj ne zmoremo več.
Smo imeli tudi otroški program, ki je, kot je bilo že prej omenjeno,
javna televizija in je edini domicil otroških filmov, nadaljevank in tukaj
izjemoma z izjemnimi napori
20. TAK: (NB)
(Nadaljevanje)
naredimo eno nadaljevanko na leto, en film na leto in to je vsa. Kar je
slovenske ponudba za te naše otroke, vnuke, nečakov. In v tem bi bilo
verjetno potrebno se pogovarjati, koliko ne nazadnje naredimo za vse nas,
za vse generacije, kar javna televizija kot generalni servis tudi je, ampak
zato je treba sodelovati in ne nazadnje odpravljati probleme ne pa jih
vedno znova postavljati ne pa kazati ne nazadnje izhode iz tega. Hvala
lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala mag. Andreji Rihter. K besedi torej vabim
gospoda Staneta Kočutarja, iz regionalnega RTV centra Maribor, Radi Maribor.
K besedi pa naj se pripravi gospod Aleksander Zorn.
STANE
KOČUTAR: Spoštovane, spoštovani! Srčno vas pozdravljam v imenu
sodelavcev regionalnega radijskega programa Radija Maribor, katerega odgovorni
urednik sem. Namreč po številnih razpravah in tudi že v preteklosti,
ki smo spremljali vrsto podrobnih ali pa podobnih razmišljanj, si nekako
želimo, da regionalni radijski program Radia Maribor po 65. letih rednega
delovanja postal tudi svojo zavezo in polnim imenom vpisan v zakon o RTV
Slovenija. Pa s tem ne mislim samo na program Radia Maribor, ki je pač
samo eden izmed regionalnih programov, pač pa tudi vse ostale, o čemer
bo kolegica Maja Kirer še kasneje s koprskega zornega kota povedala malo
več.
Zakaj?
Mislim, da se vrednost regionalnih programov kaže kot izjemna, predvsem
v času medijske poplave, ko lahko sledimo hitrim novicam in zabavljaštvo
in prav Radio Maribor je eden redkih medijev, v okolju iz katerega prihajam,
ki zvesto in verodostojno sledi svojemu poslanstvu in goji vse tisto k
čemur je zavezan. Lahko rečem, da je ta radio v tem obdobju postal skorajda
nacionalni program v malem. Vsebine so se razširile, uresničujemo jih
in tako bomo tudi počeli v prihodnje. V obdobju ko pravzaprav lahko vsak
trenutek izvemo kaj se dogaja, v kateremkoli koncu sveta, pa mnogi, to
sodim tudi po odmevih poslušalcev in po njihovih spodbudah, pogrešajo
informacij iz bližine, iz domačega kraja iz svojega okolja in mislim,
da moramo temu slediti, in da si zato zaslužimo tudi polnokrvno omembo
v zakonu. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa gospod Kočutar. Besedo dajem gospodu
Aleksandru Zornu, poslancu in pripravi naj se drugi poslanec, gospod Franc
Pukšič.
ALEKSANDER
ZORN: Hvala lepa. Spoštovani! Najprej bi predlagal nekaj za splošno
obravnavo. Če se bomo namreč obregali drug ob drugega, potem boste morala,
gospa predsednica, dovoliti replike. Tako da, predlagam, da se držimo
striktno tega kar je pred nami, se pravi zakona ne pa prejšnjega
zakona, prejšnjih vlad itn., itn.
Skratka,
govorim v imenu poslanske skupine, hkrati pa moram povedati, tudi kot žrtev
in zasvojenec RTV programa, se pravi tisti, ki je za to na drugačen, .../Nerazumljivo./...
način tudi pristojen. Najprej naj veljajo pohvale za prvi osnutek. Res
je marsikaj popravljenega, vendar moram povedati, da tisto kar je popravljeno,
bi itak padlo, kajti šli bi v ustavno presojo in to ste vedeli in bi stvar
padla. Tako, da vas lahko samo omejeno pohvalim, da ste bili prisiljeni
v te spremembe. Dobro, pa naj vendarle to tudi ostane. Ampak nekaj je pa
treba pograjati. Glede na to, da smo dali 15 vprašanj, se bom dotaknil
samo nekaterih stvari.
Prvič.
Moram reči, splošno, tisto kar pač v parlamentarni demokraciji velja,
referendumsko potrjen zakon, bivši, je najvišje potrjen zakon v parlamentarni
demokraciji. Ob to se pač ne moremo in ne smemo obregati.
21. TRAK. (NB)
(Nadaljevanje)
tako, da pustimo to lepo primeru. Hkrati iz te, povezano je tudi to, da
bi bilo res smotrno sprejeti najprej Zakon o medijih, splošen, in ne potem
Zakon o RTV. Kajti naj vam dam primero; to pomeni kakor da bi v državi
najprej sprejeli Zakon o policiji, šele kasneje pa tudi ustavo in bi tam
zapisali človekove pravice. Mislim, da veste kaj iz tega sledi. Tako,
da je to, tudi predhodniki so to že dejali, slabo. In mislim, da bo prišlo
tudi do kakšno kolizije.
Potem
pa kar po vrsti. Zdaj je to pravna oseba v lasti države. V resnici je
to gospodarska družba, prikrita, neprikrita, kakor hočete. Že predhodniki
so se v to nekoliko spustili. Videli bomo ali to lahko zdrži pravno presojo,
kako bo opisano v razviti itn., itn. Skratka to je prikrita gospodarska
družba in prikrita gospodarska družba ki bo dajala nagrade, visoke nagrade
svojim menedžerjem za opravljano delo, bo strmela k profitu. To pomeni
komercializacijo, pa konec. In če še tako govorite, da ne. To je prva
slabost. S tem seveda ne pomeni, da javni uslužbenci in ostali, kar bo
že spret verjetno veliko razprave tukaj, niso glede tega tudi opredeljeni,
ampak vendarle, programsko to pomeni komercializacijo nacionalne televizije.
Svet RTV. To da sta ob številnih članih, petnajst jih je zdaj, samo dva
takšna, ki jih mora potrditi predsednik republike, je seveda nesprejemljivo.
Zakaj bi lahko potrjeval enega samega člana narodne skupnosti, ki je zapisana
v ustavo, predsednik? In zakaj bi versko skupnost potrjeval predsednik,
vse ostalo pa ne, SAZU itn. Zakaj? Glede na to, da smo odvzeli oziroma
ste odvzeli v prejšnjem predlogu predsedniku status monarha, ki odloča
o teh stvareh, je pa kljub temu, to kar je ostalo, tudi v nasprotju bodisi
z ustavi bodisi s splošno pametjo in etiko.
Potem naprej. Nadzorni svet, razmerje nadzorni svet in svet. Svet
RTV predlaga upravo, nadzorni svet se lahko razrešuje. Kako boste to storili?
To bo vojna med dvema svetovoma, z nadzornim svetom in svetom RTV. Nekdo
bo predlagal in potrjeval upravo, drugi jo bo pometal. To bo treba nekako
popraviti. Mandat pet let je predolg. Uprava ima štiri leta, tukaj je
pet let. Vemo očitke o tem kako dolgo bo kakšen mandat vlade trajal in
kaj to pomeni, da je to en davek od, mandat vlade itn., itn. jaz bi o tem
kar lepo še enkrat premislil.
Morda
bo treba še povedati tisto kar je najpomembnejše. Parlamentarni program,
ki postaja mnogo več kot samo prenos tukajšnjih sej, porivate nazaj v
Državni zbor. To pomeni, da ga bomo dobili tukaj v upravljanje tako, da
bo avtomatiziran. Tukaj ne bomo verjetno delali posebnega uredništva,
ne bomo delali, najemali oziroma zaposlovali urednikov, novinarjev in vsega
kar pač pritiče mediju. Tukaj bomo imeli kakšnega tehnika, ki bo prižgal
direktno predvajanje po parlamentarnem programu.
22. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
To je velikansko nazadovanje in seveda tudi hkrati nezaupanje do novinarjev,
ki ta program že delajo. Ta program se je razširil, ima povezavo z arhivom
televizije, tukaj ga ne bo imel in bo seveda postal tudi velikanski strošek
in vam moramo povedati, da čez nekaj let bo DZ predlagal, da se to ukine,
bodisi, da se da nazaj na televizijo. Kaj to pomeni? Zato, da lahko tako
rekoč državljani dobijo neposredno informacijo o tem, kaj govorimo v
Državnem zboru, kdo kaj govori, kaj zastopajo posamezne stranke, pregledi
na prevladujočo medijsko situacijo, nujno potrebno. To je tisto, kar mora
ostati. Mislim, da se ga na tak način želite znebiti za vedno.
Še
RTV prispevek. Sam sodim nekoliko drugače o RTV prispevku. Namreč, spreminjal
se bo z indeksom rasti cen. Prosim vas, kaj pa pokojnine? Se spreminjajo
z indeksom rasti cen. Spreminjal se bo kar bencin kot prehrana kot elektrika,
pri tem, da bodo marsikatere ostale stvari ostale na istem mestu. To bo
za marsikoga drago. To je samo nekaj ugovorov in nekaj stvari, ki jih bo
potrebno na novo premisliti. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospod Zorn. Enako dobro kot jaz veste,
da pri javni predstavitvi mnenj ni replik in da časovno omejitev nastopov
pač pomeni, da se vsak lahko enkrat javni na določeno temo, sicer pa,
malo samo refleksije je verjetno tudi koristno. Sedaj dajem besedo gospodu
Francu Pukšiču, za tem pa bo spregovoril gospod Vojko Stopar, direktor
Direktorata za medije. Izvolite, gospod Pukšič.
FRANC
PUKŠIČ: Hvala lepa. Kolegice in kolegi. Vsi prisotni na današnji
javni razpravi.
Strinjam
se z ugotovitvami, ki so bile že nekajkrat povedane, da je pač Zakon
o medijih tisti osnovni, ki bi ga bilo potrebno najprej narediti, ga uskladiti
tudi z nekaterimi direktivami EU šele, po tem, Zakon o RTV Slovenije oziroma
Zakon o RTV je usklajen z evropskimi direktivami. Če pa že Zakon o RTV
spreminjati pa bi bilo potrebno verjetno oba vsaj bolj v paketu urejati,
kar ni.
Nekatere
zadeve so se od zadnje tiskovne konference, ki smo jo imeli v Slovenski
ljudski stranki in opozorili na veliko torej anomalij in nedorečenosti
oziroma nepojmljivosti pravzaprav o zakonu že spremenile, vendar kljub
vsemu opozarjamo, da je zelo nedorečen. Res pa je, da je bil Zakon o RTV
pač sprejet na referendumu in seveda temu oporekati ni korektno. Glede
na število torej postavljenih vprašanj se bom dotaknil nekaterih in potem
tudi o teh konkretnih vprašanjih predlagal to, kako vodimo v Slovenski
ljudski stranki pri posameznih členih.
Drugo
vprašanje, ali je osnutek ustrezna rešitev glede prispevkov in tržne
dejavnosti? Seveda mislim, da ne in da bi tukaj bilo potrebno narediti
tako, da se ne bi torej javna in tržna dejavnost prepletala. V četrtem
vprašanju v okviru Slovenskih narodnih manjšin, ali je okoli tega? Mislim,
da je to popolnoma neprimerno, ker v prejšnjem
23. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
je bil Uredniški odbor za Slovence v zamejstvu in po svetu. V tem zakonu
pa jaz tega nisem notri našel.
Opozarjamo,
da bi v zakonu glede na petčlanski organ opravljanja, vodenja RTV morala
biti zraven tudi direktorja mariborskega in koprskega studia. Niti slučajno
se ne strinjamo oziroma pravimo, da je 11 vprašanje popolnoma neurejeno.
Tako kot je sedaj, ne, da bo čez nekaj let tretji program ukinjen, ampak
tako kot piše v 55. členu v prehodnih določbah bo torej čez dve leti
ta program ukinjen.
Če
se sedaj nekoliko lotim po vrsti, po členih bi rekel takole. V 2. členu
torej v 2. členu prva alineja je samostojna pravna osebna javnega pravo
ustanovljena s tem zakonom. Tukaj se strinjam, imamo pomisleke, seveda,
kaj se tukaj ozadaj vse skriva. Ker se pa že nakazuje, potem naprej v
osmi alineji, da na zahtevo opravi in s predhodnim soglasjem Nadzornega
sveta in sme Sveta RTV Slovenija pridobiti lastniška ali upravljavske
deleže v pravni osebi, ki opravljajo dejavnost javne službe. Tukaj se
začenjajo stvari torej mleti.
Piše
seveda, da RTV ne sme iti v stečaj ali likvidacijo, to pomeni, da bo pač
potrebno, če bo torej kljub temu ustvarjala neke druge družbe, se povezovala
v neke druge družbe, šle tiste v stečaj, potem bo pač to sicer iz proračuna
pokrivalo. Še posebej bom pa to opozoril pri tistih novih, ali kako se
že, nove storitve, ali kako že tam piše? V zakonu je zapisano, da se
sedaj lahko zadolžuje do 25% zneska, prej je bilo 50%, po našem je še
to preveč. Zaposleni RTV niso več javni uslužbenci. Tukaj se postavlja širše splošno vprašanje. Ali s tem sistema, ki je bil po, ne vem, dolgih
letih uveljavljen ne začnemo torej rušiti javnih uslužbencev. Postavlja
se vprašanje, ali ne bi bilo mogoče bolj definirati položaj novinarjev
v okviru javnih uslužbencev ali, mi smo prepričani, da bi bilo bolje,
verjetno definirati položaj novinarjev v okviru javnih uslužbencev morda
tako kot se je definiral položaj sodnikov in niso šli ven iz sistema
javnih uslužbencev. Tukaj smo v Slovenski ljudski stranki pripravljeni
prisluhniti prav novinarskemu cehu okoli tega, ampak sistemsko gledano
s strani države, bomo potem lahko dobili več teh različnih zadev. Definitivno
pa je potrebno položaj novinarjev v okviru torej javnega zavoda urediti.
3.
člen. Fino. Ne bom prišel daleč. RTV Slovenija v okviru javne službe
izvaja najmanj dva nacionalna televizijska programa.
24. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Tukaj morajo biti trije nacionalni televizijski programi in seveda eden
pa, tretji, parlamentarni program. V kolikor tega ne bo Slovenska ljudska
stranke tega zakona niti slučajno ne bo podprla, ker to se nam seveda
zdi eno od temeljnih vprašanj.
Nove
storitve. Pri novih storitvah je pa takole. Brez Sveta, brez torej lahko
kar sami torej naredijo neko novo storitev, kdo bo to novo storitev plačal,
ki bo nekaj časa trajala, potem pa se to sprivatizira in gre v neki privatni
program torej preko naročnine, nacionalnega programa, preko, ne vem, proračuna
bo to plačano in potem bo pa to odšlo, ta 13 alineja v 4. členu je popolnoma
nesprejemljiva. Sicer pa bom danes še kaj poslušal oziroma si prebral
še kakšen magnetogram in potem razpravljal, ko bo čas za nas poslanke
in poslance. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospod Pukšič. Sedaj dajem besedo gospodu
Vojku Stoparju, direktorju Direktorata za medije na Ministrstvu za kulturo.
K besedi pa naj se pripravi Maja Kirar. Izvolite, gospod Stopar.
VOJKO
STOPAR: Hvala za besedo, gospa predsednica.
Ker
vsi vemo, kako je s tisto neresnico, ki se stalno ponavljala, se sprevrže
v svoje nasprotje, v resnico bi rad dal samo eno kratko pojasnilo glede
teh famoznih nagrad, ki naj bi jih prejemala po tem zakonu uprava in v
neki manjši meri tudi Nadzorni svet. Veseli me, da so vsaj pri tej točki
tako predstavniki delavcev kot vodstva RTV povsem enotni. Najprej so izračunali,
da bo ta nagrada v Upravi 200 tisoč evrov, danes slišimo številko, ki
se ponavlja 170 tisoč evrov, pojasnil bi samo to. Uprava si lahko deli
iz javne službe nagrado, po tem, ko so poravnane vse obveznosti. Za leto
2009 znaša ta presežek prihodkov nad odhodki 90 tisoč evrov. Kako si
bo uprava razdelila v prihodnje 170 tisoč evrov, domnevam, da tako vodstvo
kot predstavniki delavcev verjamejo, da bo ta zakon omogočil tako dobro
poslovanje, da se bodo ti presežki po 20-erili, ker potem bi recimo lahko
prišli do teh številk. Samo to pojasnilo sem hotel dati, ker kot povedano,
da se ne bi preveč ponavljalo. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala. Besedo dajem gospe Maji Kirar iz Regionalnega
RTV centra Koper. Pripravi nas je gospod Iztok Jurančič.
MAJA
KIRAR: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem. Sem, kot je bilo že povedano,
Maja Kirar, odgovorna urednica Radia Koper.
V
svojem in v imenu sodelavcev apeliram na zakonodajalca, da v Zakonu o RTV
Slovenija jasno definira vlogo regionalnega RTV centra Koper Capodistria
in s tem zagotovi njegov obstoj in razvoj. Enako, podobno velja tudi za
Regionalni center Maribor, ampak o tem je že spregovoril mariborski kolega.
Dovolite,
da na kratko utemeljim našo željo, pobudo, drznila bi si reči tudi zahtevo.
Radio Koper je eden od štirih programov Regionalnega RTV centra Koper
25. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Capodistria. Gre za regionalni televizijski in celodnevni radijski program
v slovenskem jeziku ter radijski in televizijski program v italijanskem
jeziku, torej, štirje programi se ustvarjajo v Kopru. Radio Koper je v,
sedaj bom pa več o Radiu Kopru, povedala, ker sem odgovorna urednica.
Radio Koper je v preteklih 60-ih letih odigral neprecenljivo vlogo kot
branik slovenskega jezika in kultura na zahodnem robu našega prostora.
Ob enem se je vselej zavedal svoje povezovalne vloge na stičišču različnih
narodov, ki so bili v zgodovini podvrženi najtežjim preizkušnjam. V
Italiji živi okoli 100 tisoč Slovencev, ki jih je v pol pretekli zgodovini
prav Radio Koper pomenil, ne le stik z matično domovino, ampak jim je
tudi v najtežjih trenutkih v zgodovini dal glas in besedo in to v maternem
jeziku. Radio Koper s studiom v Novi Gorici pokriva celotno Primorsko ter
območje, kjer živijo Slovenci v Italiji in je najbolj poslušan radio
v regiji. Kljub spremenjenim geopolitičnim razmerja ne izgublja svojega
pomena. Nasprotno. V Združeni Evropi moramo še skrbneje varovati slovensko
identiteto. Spoštovanje lastne identitete je namreč predpogoj za spoštovanje
in odprtost do različnosti drugih, kar je v današnjem nestrpnem svetu
še kako pomembno. Naj omenim pisatelja Borisa Pahorja, ki se zavzema za
prijateljstvo, ampak prijateljstvo na osnovi čistine, resnice, jasnosti
in verodostojnosti. Ali ni to tudi navsezadnje naloga medijev? V tem vidim
kot urednica Radia Koper tudi naš velik potencial. Pomembno vlogo igra
Radio Koper tudi kot kolektivni dopisnik za vse nacionalne radijske programe
in s tem krepi zavest Slovencev o tem, da sta tudi Mediteran pa Kras, Benečija,
itd., del slovenskega prostora, čeprav včasih zgolj kulturnega.
Postrežem
vam še z enim razlogom za moj zagovor regionalnih programov. V času globalizacije
in tudi svetovne gospodarske krize se ne le po mojem mnenju, take so tudi
izkušnje drugod v Evropi pa tudi še kje drugje po svetu, vse bolj pojavlja
potreba po regionalnih in lokalnih vsebinah. Prav te namreč ljudem dajejo
občutek povezanosti in bližine. So lahko sidro in orientacija v tem vedno
bolj kaotičnem svetu in nepreglednem svetu. Gre torej tudi za eno osnovnih
človeških potreb.
Na
koncu se vračam k mojemu uvodnemu stavku in ponavljam, ponavljam naš
apel, da se že v zakonu o RTV jasno definira vloga regionalnega Centra
Koper, zakaj? Obstaja namreč opravičena bojazen, da bo naš položaj,
v kolikor bo definiranje našega statusa prepuščeno urejanju s statutom
RTV odvisen od dnevne politike in drugih kratkoročnih interesov, od jasne
zakonske opredelitve pa si vendarle obetamo zagotovilo za obstoj in razvoj
Slovenskega radijskega in televizijskega programa, ne le, kot regionalnih,
ampak tudi kot zamejskih vsebin in čezmejnih programov. To je namreč
vloga, ki jo že sedaj
26. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
opravljamo in jo hočemo še nadgraditi tako, da skupen slovenski prostor
ne bo le lepa črka na papirju.
Povzemam.
Predlagamo, da se v Zakonu o RTV vnese naslednji dodatek: "Radio Koper
in televizija Koper ustvarjata v okviru javnega servisa RTV Slovenija tako
regionalni kot zamejski program." Bom svoje pisanje vam posredovala.
Hvala.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospa Maja. Hvala za tisto, kar nam boste
oddali. Besedo dajem gospodu Iztoku Jerančiču iz Sindikata novinarjev
Slovenije, Društvo novinarjev Slovenije. Za besedo naj se pripravi gospa
Leja Širok. Izvolite.
IZTOK
JERANČIČ: Dober dan. Jaz bom sedel, zaradi tega, ker imam toliko
papirjev tukaj pa ne bi vstajal.
Če
grem k stvari. Zastopam tudi Društvo novinarjev Slovenije, ker mislim
obravnavati to vprašanje, ki smo tudi stališča skupaj sprejeli in lahko
pač primerjam to, kar je v zakonu bilo sprejeto, kar ni bilo. V okviru
tega je to 10. točka, ali so določbe, ki se dotikajo novinarjev dovolj
jasne, da ne bi prihajalo do politično motiviranih posegov v program in
katere rešitve bi lahko še dodatno okrepile novinarsko neodvisnost in
je na koncu vprašanje, upam da bo še kaj prostora za to dodatno okrepitev
novinarske neodvisnosti. Okoli tega smo se dosti pogovarjali tudi z Ministrstvom
za kulturo, tudi je bila dosti odprta razprava. Če bi hotel reči tudi
tisto, kar so prej omenjali nekateri razpravljavci, ni medijskega krovnega
zakona, sprememb ni teh, jaz bolj pogrešam neko strategijo razvoja tega
medijskega prostora kot sami medijski zakon, ker potem bi se lahko tudi
medijski zakon potem naredil, pogrešam pa tudi to, kar je bilo na podlagi
te strategija, da bi imela Vlada neko letno in transparentno medijsko politiko.
V ta kontekst bi postavil tudi javno službo RTV-ja, ker morate vedeti,
da v skladu, slovenski medijski prostor je oligopolen, koncentriran je.
V teh preteklih štirih letih od leta 2994 do 23008 smo imeli pa mi zelo
grenko izkušnjo. Za nas se je pokazala pri, za nas se je pokazala ta medijska
politika, ki je bil vladajoča, se je pokazala neposredno pač, da smo
imeli več primerov, ko smo morali braniti tudi avtonomijo, kjer so bili
ti primeri zelo kompleksni smo se morali pa potem tudi s temi, bom rekel,
sedaj za vas bistvenimi zadevami zakonodaje in s tem tudi okoli tega se
ukvarjati.
Če
grem stvar resno. Mi smo na stališču še vedno, to nas ni nobeden prepričal,
da je to slabo za javnost pa za javni interes, da je opravičeno, če se
okrepi institut uredništev pri imenovanju in razreševanju odgovornih
urednikov, to so teh ljudi, ki vodijo uredništvo, to je naše stališče
in tukaj so tudi jasno predlagali, da bi to uveljavili, soglasje v novem
oziroma v tem novem zakonu, za to pač ni bilo posluha. Predlagali bomo,
pa ponovili predlog. Morate vedeti, da novinarji ne predlagajo, ne imenujejo,
ne razrešujejo, nimajo tukaj nobenih kompetenc uredništva, samo dajejo,
soglasje.
27. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
Institut soglasja je malo močnejši kot institut mnenja. Smo z mnenjem
zadovoljni, ampak zahtevamo pa soglasje, kjer je malo močnejše, kot zdaj
veljavno mnenje. To, kar zadeva soglasje.
Če
pa se vrnem tistim preteklim, negativnim izkušnjam v teh štirih letih,
ki smo jih imeli tudi z RTV-jem zaradi tega zakona, so bile predvsem te,
da je ta zamrznitev prispevka, pa tista parola več programov za manj prispevka
pogorela. Zavod se je znašel v organizacijski, poslovni, pa tudi programski
stiski, zaradi teh omejitev in zdaj mislim, da ta zakon je mogoče rešitev
s stega vidika, da uveljavlja standarde finančne samostojnosti v redu
ali pa neodvisnost zavoda, pa da malo preveč je optimističen, pa kar
se tiče samih sredstev, ker jih ne bo toliko, pa tudi druga stvar, ko
je tukaj še pomembneje, da bo zavod moral tudi naprej ravnati kot skrben
gospodar in pa trdimi proračunskimi omejitvami.
Druga
stvar, ki smo jo imeli, ki je pomembna za javnost službo, je pa, zakaj
je avtonomija uredniška tako pomembna v javni službi je pa ta, kakor
sem prej omeni majhnost in visoka koncentracija pa oligopolna strukturna
trga. Javna služba zdaj, bom rekel, na celem medijskem prostoru pomeni
okoli 40%, potem imamo te velike tri časopise, so nadaljnjih 40%, pa ostalih
20% in ta prostor je organiziran, tudi struktura je taka, da je lahko obvladljiv
in je v določeni meri nekonkurenčen, zato ker imamo zaenkrat takega,
kakršnega imamo.
Tukaj
je pa ključna funkcija, da ta zasebni sektor izvaja javni interes, to
je pa organizacija javne službe, je pa organizacija za delanja oziroma
produkcijo v okviru javnega interesa ima drugačne kompetence. Moram pa
reči, da sama avtonomija, kakor jo je zdaj zasebni sektor izvajal, uredniška
avtonomija je boljše delovala, kakor pa je delovala v javnem zavodu. Verjetno
bi tukaj povedal samo še to, da smo v razgovorih ali pa v razpravah z
Ministrstvom za kulturo dosegli določene kompromise, ampak da pa je zdaj
ta uredniška samostojnost in neodvisnost, pa sam način njenega uveljavljanja,
pa reševanja konfliktov, konflikte so priznali, to je zelo dobro, zato,
ker če ne priznaš konfliktov jih ne moreš reševati in če so konflikti,
moraš imeti postopke za razreševanje s konfliktom. Ampak zdaj je pa ta
avtonomija mogoče zaradi te obljube tudi novega zakona ostaja nekako v
zraku. Namreč ta veljavni zakon je deligiral institucionalno neodvisnost
neposredno na novinarje. To je bilo, tako da bi zakon predpisal notranjo
avtonomijo. Predpisal je normo notranjega obnašanja tistega, kar bi morala
notranja avtonomija zagotavljati, ukinil pa je zunanjo avtonomijo, to institucionalno,
ki pa jo mora zavod sam zagotavljati novinarjem in novinarkam, da bodo
delali samostojno in neodvisno v interesu javnosti. To je smisel tega.
Zdaj pa v predlogu in osnutku se pa sčrta to instituconalno avtonomijo.
To pa pomeni, da je lahko notri napisano tudi v tistem notranjem pravilniku,
ki ga bodo imeli, ki ga bodo morali sprejeti, kar je dobra rešitev na
podlagi tega zakona, predpisano tudi to, da novinarji sami zagotavljajo
institucionalno oziroma standardno institucionalno avtonomijo. Moram končati,
hvala lepa.
28. TRAK: (MK)
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospod Iztok Jurančič. Besedo dajem gospe
Lei Širok, RTV Slovenija, regionalni RTV CENTER Koper, Radio Koper. Pripravi
naj se mag. Zoran Medved. Izvolite.
LEA
ŠIROK: Najlepša hvala. Lep pozdrav vsem, tudi v mojem imenu. Kot
ste slišali sem Lea Širok, vodja novogoriškega studia Radia Koper in
predsednica zastopstva uredniško produkcijske enote Radio Koper, ki je,
kot smo tudi že slišali ena od štirih enot regionalnega RTV Center Koper
Capodistria. Govorim pa seveda v imenu zaposlenih. In bi tudi sama, nekako
moje izvajanje bo v bistvu dodalo še nekatere poudarke k temu, kar je
že povedala moja kolegica Maja Kirar. Spoštovani, tudi zaposleni na Radiu
Koper apeliramo na zakonodajalca, naj status in pomen regionalnega RTV
centra Koper, pa tudi seveda mariborskega opredeli že v zakonu, saj mu
bo samo tako omogočil ne zgolj obstoj, temveč tudi razvoj v še bolj
kakovosten javni in prvi elektronski medij Primorske. Zaradi večletnega
zmanjševanja sredstev in kadrovske politike, ki se še posebej za naš
regionalni RTV center kaže kot skrajno restriktivna do novih zaposlitev,
smo zelo zaskrbljeni. Vedno nove zahteve po dodatnem varčevanju, tako
na radiu Koper, kot v drugih programih regionalnega centra obenem sprožajo
vprašanja o njegovem prihodnjem položaju in predvsem možnostih za razvoj.
Samo za ponazoritev razmer. Povprečna starost zaposlenih na našem regionalnem
centru je 50 let, od tega je več kot polovica starejših od 50 let.
Prepričani
smo, da prav ta restriktivna zaposlovalna politika vodi v krčenje programov
in zmanjševanje kakovosti, kar resno ogroža razvoj našega programa in
centra. Ob tem ne gre pozabiti, da ima Radio Koper vse od svojega nastanka
pomembno povezovalno vlogo tudi v slovenskem čezmejnem prostoru in pri
tem seveda ni zgolj opazovalec, ampak je nadvse kredibilen spremljevalec,
poročevalec in ocenjevalec družbenih razmer. Tudi zaradi tega je z več
kot 20% deležem še vedno najbolj poslušan radijski program na Primorskem.
Zato
naj ob koncu ponovim, da je posebej pomembno, da zakonodajalec opredeli
status in pomen in morda celo ustrezno financiranje regionalnega RTV centra
Koper že v zakonu, saj mu bo samo tako zagotovil, kar sem že povedala,
ne le goli obstoj, temveč tudi razvoj vse bolj kakovosten javni medij
Primorske. S tem, ko bo regionalnim centrom dodelil ustrezen status, bo
uveljavil tudi večjo decentralizacijo Radiotelevizija Slovenija in s tem
sledil, če se navežem še na četrto vprašanje namenu zagotavljanja
demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov
Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov
slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske
in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospa Lea Širok. Zdaj dajem besedo gospodu
mag. Zoranu Medvedu, članu koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija.
Pripravi naj se gospod Jože Skok.
MAG.
ZORAN MEDVED: Spoštovana gospa predsednica odbora. Spoštovana gospa
ministrica. Spoštovane poslanke in poslanci, dame in gospodje!
Osnutek
določa, da je RTV Slovenija samostojna pravna oseba javnega prava, ustanovljena
s tem zakonom. To je lepo zapisano, a nam ne pove natančno, kaj je v resnici
oziroma kaj naj bi bila RTV Slovenija.
29. TRAK (VI)
(nadaljevanje)
Če se želi poudariti, da bo javno-pravna Radiotelevizija pravna oseba
sui generis, kar bi glede na to, kar iz prakse vemo o delovanju našega
javnega zavoda, pa tudi o delovanju nekaterih gospodarskih družb bilo še najbolje, potem bi bilo smiselno, da so vsa pravila delovanja te nove
pravne osebe tudi zapišejo v tem zakonu in da se osnutek ne sklicuje niti
na zavode, niti na delniške družbe ali kakšno tretjo znano statusno
obliko. Če bi vedeli kaj naj bi bila RTV Slovenija v prihodnje, potem
bi vedeli tudi ali res potrebujemo svet, nadzorni svet in upravo RTV Slovenija,
ali pa bi morebiti zadostovala samo svet in uprava, kot je to sedaj v primeru
nekaterih drugih javnih ustanov. S tem, ko že ves čas svetu, ki naj bi
predstavljal javnost, dodajajo nadzorni svet, in na to ponavadi nihče
ne pomisli, avtorji prejšnjih zakonov in tudi avtorji tega osnutka priznavajo,
da svet kakor je sestavljen in deluje ni in tudi prihodnji ne bo sposoben
v celoti opravljati in nadzorovati RTV Slovenija. Ta problem poznajo tudi
drugod v Evropi. V poročilu za Svet Evrope iz leta 2006 ga je opisal nekdanji
generalni direktor danske radiotelevizije Kristian Nisen(?), ki pravi,
da sta vedno dve možnosti. Da je svet odtujen ustanovi in od zunaj težko
nadzoruje in upravlja RTV hišo, ali pa je preveč blizu, praviloma zlizan
z upravo in opravičuje vse njene dobre ali slabe poteze. Obe možnosti
sta seveda slabi. Prva je bolj verjetna, če je svet številčen in če
njegovi člani niso kompetentni za opravljanje nalog, ki so jim naložene.
Druga pa, če je bodisi politično ali kakor drugače zelo ubran, bodisi
so njegove naloge in pristojnosti slabo določene. In v obeh primerih smo
žrtve. Na eni strani državljani kot uporabniki programov in storitev
javne radiotelevizije, ker od nje nikoli ne dobijo tega kar bi morali.
Na drugi strani pa smo žrtve zaposleni, kjer se izkaže, da sta naša
prikrita delodajalca parlament in vlada, ki bi ju po definiciji mi novinarji
morali nadzirati kako, recimo, izvajata zakonodajno in izvršno oblast,
in o tem državljanom celovito in nepristransko poročati.
V
ekonomski teoriji je z nedelujočimi ali slabo delujočimi sveti povezan
tudi problem odtujene uprave. Ta v primeru, ko ni dobro nadzorovana začne
zasledovati svoje cilje in vrednote, v angleščini temu rečemo "Principle
Agent Problem", ne pa cilje in vrednote lastnikov. V našem primeru
državljanov kot uporabnikov programa in storitev. Da se to ne bi zgodilo
je nujno, da svet RTV Slovenija dobi natančne naloge in pristojnosti.
Moram povedati, da smo usklajevalni skupini novinarskih in drugih sindikatov
RTV Slovenija in sveta delavcev Ministrstvu za kulturo predlagali izboljšavo
v teh členih, bile so tudi sprejete v nekih redakcijskih popravkih in
za katere smo menili, da slabo urejajo razmere med organi upravljanja in
nadzora ter upravo. Ampak sedaj pa pridemo do problema uprave. Še vedno
menimo, da sedanje določilo o sestavi uprave, ki naj bi bila petčlanska
ni jasno kakšna naj bi bila njena specifična sestava, in ti je eden od
problemov na katerega opozarjajo tudi kolegi iz obeh regionalnih centrov,
tudi sam prihajam iz enega regionalnega centra in vem v katerem grmu tiči
zajec, čeprav sem medved. Še vedno menimo, da ta sestava in to določilo
ni dobro. Omogoča namreč oblikovanje tehnokratske uprave, javnemu interesu
odtujene uprave, uprave, ki ne bi ali ne bo razumela narave dejavnosti
ali specifičnih organizacijskih potreb ustanove.
V
tem smislu je tudi odgovor na eno izmed vaših vprašanj v javnem pozivu
za to sejo, ali so predlagana merila za člena organov in uprave primerna,
negativen. Ne, niso. Sedaj se za generalnega direktorja zahteva manj kot
za člana uprave, kar ni dosledno. Očitno se ohranja neka dosedanja možnost,
da se namesto generalnega direktorja vsakič pripelje nekoga od zunaj,
za člane uprave, ki naj bi se, recimo, naredili znotraj RTV-ja pa je za
to potrebno imeti bolj izkušene notranje kadre, ki bi
30. TRAK (VI)
(nadaljevanje)
jih še dobro poznali. Pri merilih in odgovornostih se mešata koncepta
javne ustanove in gospodarske družbe, kar prav tako ni dosledno in je
v praksi možno izigrati, kar pa še posebej ni dobro. Potrdilo za člane
uprav in nadzornih svetov, ki je nekakšen formalni pogoj za nastop funkcije,
so, oprostite, imeli tudi direktorji Mure, Preventa in gradbenih podjetij,
ki množično odpuščajo delavce, pa vemo kam jih je to pripeljalo. Zato
smo predlagali in še vedno predlagamo, da se sestava uprave veže na vsebino,
obseg in strukturo javne službe, kakor naj bi jo zakon določil, saj se
s tem zagotovi, da bodo v njej osebe, ki bodo odgovorne tudi za programe
in storitve, člani uprave vsi po vrsti bi morali biti izbrani na temelju
javnega razpisa, kar sedaj ni predvideno. Morali bi se predstaviti tako
svetu, ki jih na predlog generalnega direktorja imenuje kot najširši
javnosti predložiti svojo vizijo in program dela. Torej, biti polno odgovoren
javnosti. Vsebinski kriteriji, ki so tudi sicer zapisani v tem osnutku
zakona, bi tako dobili večjo veljavo kot ti formalni in uprava bi lahko
bila strokovna in kompetentna. To mislimo, da v osnutku zakona sedaj manjka,
da bi bilo treba dopolniti.
Osnutek
zakona nikakor ne rešuje vprašanja organiziranosti RTV Slovenija, to
je bilo tudi eno od vprašanj na tisti listi petnajstih, ampak to prepušča
statutu. Zato ni mogoče odgovoriti ali bo ta zakona prinesel več odgovornosti,
transparentno poslovanje in oblikovanje bolj kvalitetnih programov. Problem
je v tem, da ta sedanja rešitev omogoča tehnokratsko upravljanje in vodenje
RTV Slovenija, kar se je v preteklosti že izkazalo kot slabost. Ni pa
predvideno, da bi organi upravljanja in nadzora imeli lastne strokovne
in raziskovalne službe, ali se uprli na mnenje neodvisnih zunanjih ustanov
in strokovnjakov. Izjema je le presoja o pomembni novi storitvi, ki nam
res omogoča prehod na nove tehnološke platforme. Zakon to na nek način,
in to je dobro tudi, zaukazuje, razvoj novih programov in storitev, kar
je tudi prav in kar je pomembna novost, ki jo zakon prinaša. Toda sprašujem
se, ali sta APEK in Urad za varstvo konkurence, ki bi morala dati tudi
mnenje in je to v tistem 4. členu .../Nerazumljivo./ predvideno zakaj
takega sploh zadovoljivo usposobljena.
Dovolite
mi samo še par besed o financiranju. Zelo kratek bom. Predlagani način
financiranja, ker o tem se vedno dvomi, ko gre za RTV Slovenija in RTV
prispevek in podobne stvari, torej ta predlagani način financiranja ustreza
načelu dvojnega financiranja, ki ga je v lanskoletni izjavi o upravičeni
državni pomoči na področju javne radiotelevizije sprejela Evropska komisija.
Uvajanje drugačnega načela financiranja pomeni tveganje, in to so spoznali
marsikje v Evropi. Za RTV Slovenija ne bi moglo uresničiti vseh svojih
obveznosti iz javne službe, kar bi bilo v nasprotju z javnim interesom
na tem področju. Pri teh rešitvah je potrebno izhajati iz koncepta javne
dobrine, iz koncepta javnega pomena, ki ga je že pred 50 leti definiral
ameriški nobelovec Paul Samuelson, in opozarja na specifično naravo medijske
dejavnosti, problem nedelovanja trga in vrsto posebnih zakonitosti, ki
upravičujejo in celo narekujejo, da se izvajanje javne službe na področju
radiodifuzije zaupa javni ustanovi ali javnemu podjetju. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa mag. Medvedu. Verjetno nam boste pustili
pisni prispevek, tako da bomo dodali še tisto, česar niste mogli povedati.
Besedo
dajem gospodu Jožetu Skoku, predsednik koordinacije novinarskih sindikatov
RTV Slovenija. Pripravi naj sem mag. Branko Grims.
31. TRAK: (NB)
JOŽE
SKOK: Vsem skupaj lep pozdrav. Podobno kot kolega Dejan Guzelj, bom
tudi sam na kratko prestavil stališča koordinacije novinarskih sindikatov
glede Zakona o RTV. Koordinacija novinarskih sindikatov RTV povezuje osem
RTV-jskih sindikatov, novinarskih seveda, v Kopru, Lendavi, Mariboru in
Ljubljani in smo se tudi vključili v sam postopek razprave od samega začetka,
se pravi od takrat, ko je bil sestavljen delovni osnutek zakona o RTV,
in ki nam ga je tudi posredovalo Ministrstvo za kulturo. Koordinacija je
večkrat oblikovala svoja stališča pred usklajevanimi sestanki na Ministrstvu
za kulturo. Seznanila se je s pripravo osnutka zakona in sprejela izhodišča,
da je potrebno ohraniti raven in standarde kolektivnih pravic iz javno-uslužbenskega
sistema. Koordinacija nadalje podpira vse spremembe za povečanje uredniške
avtonomije in novinarskega dela, hkrati tudi vse spremembe, ki krepijo
institucionalno in finančno neodvisnost javne službe. Stališče koordinacije
je tudi, da je javni zavod najbolj primerna standardna oblika za izvajanje
javne službe, v primeru drugačnih rešitev pa bo nasprotovala vsem določbam,
ki bi onemogočile ali otežile izvajanje ciljev in nalog javne službe
ali oslabile njen finančni in poslovni položaj na trgu. Koordinacija
tudi podpira dosedanjo dialoško odprtost Ministrstva za kulturo, v razpravi
o noveli zakona, hkrati pa tudi pričakuje, da se bo v nadaljnji razpravi,
bodo še bolj močenje udeleženi naročniki, civilno-družbena gibanja
in organizacija. Z dvema vprašanjema pa smo se tudi najbolj soočali in
sicer, prvič, ali lahko sprejemamo statuse spremembe in vse kar iz tega
sledi, ker reorganizacija lahko povzroči odpoved obeh kolektivnih pogodb,
hišne in pa poklicne novinarske, potem odpoved pogodb o zaposlitvi in
ponudbe novih, ugotavljanje tehnoloških viškov, odpuščanje. Plačni
sistem, ki daje delodajalcu več svobode, je lahko povsem nepregleden.
Lahko sledi izguba kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, zato
smo najprej od predlagatelja zakona zahtevali, da sklenemo obvezujoči
dogovor o ohranitvi sedanjega sistema plača z napredovanji, to pomeni
deset plačnih razredov, potem pokojninskega zavarovanja in predvsem ohranitev
delovnih mest. V iskanju ustrezne pravne rešitve smo predlagatelju zakona
posredovali take rešitve, ki bodo pravna podlaga po kateri bi se lahko
ohranil sedanji plačni sistem in dodatno kolektivno pokojninsko zavarovanje.
Ves čas pa smo računali tudi z dejstvom, da moramo pred izrekanjem stališča
o usklajevanju oziroma o usklajenosti Zakona o RTV, v anketi oziroma s
posamičnim izrekanjem preveriti med člani sindikata novinarjev, kakšno
je njihovo mnenje. Ali vztrajamo, da ostanemo javni uslužbenci in s tem
v plačnem sistemu javnega sektorja ali pa se strinjamo z izstopom, kot
ga predvideva sedanji osnutek, Zakon o RTV Slovenija. Dejstvo je, da so
stališča posameznih RTV novinarskih sindikatov različna, zlasti glede
dileme javni uslužbenci, da ali ne. Podobno je bilo že ob vstopanju v
javni sektor leta 2002 in sprejemu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju
ter pred petimi leti ob sprejemanju sedaj veljavnega Zakona o RTV. Resnici
na ljubo, je treba povedati, da novinarji nikoli nismo imeli odločilne
besede in nismo bili tisti, ki bi lahko odločili o tem ali smo
32. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
javni uslužbenci ali ne. Verjetno se bo nekaj podobnega zgodilo tudi v
primeru, ko bomo pregledali s stališča članstva, glede ostajanja ali
izhoda iz plačnega sistema javnega sektorja. Doslej te možnosti nismo
imeli, saj smo prejšnji teden sprejeli besedilo Zakona o RTV, se pravi
osnutek zakona. Po usklajevanju z Ministrstvom za kulturo, ki predvideva,
da zaposleni, ne RTV, nismo več javni uslužbenci, pa to pravzaprav pomeni,
da nas ta zakon izključuje iz javnega sektorja. Na tej točki se z Ministrstvom
za kulturo pri usklajevanju zakona še nismo dogovorili in v prihodnjih
določbah, to je v členu 56, smo samo nakazali rešitve kako v primeru,
če ne bomo več del plačnega sistema v javnem sektorju. Prvotno besedilo,
ki smo ga prejeli najprej v roke s strani ministrstva, ni ponujalo niti
konkretne niti pragmatične rešitve prehoda, zato smo to rešitev iskali.
Menimo tudi še, da je treba plačni sistem na RTV Slovenija še naprej
dograjevati in predlagate nove rešitve. Na Televiziji Slovenija je med
novinarji močno navzoča intenca, da ne želijo ostati javni uslužbenci.
V Kopru želijo po večini novinarji ohraniti status javnih uslužbencev.
Glede dodatkov na dvojezičnost, je bilo vloženih dvanajst tožb na Delovnem
sodišču v Kopru. To je samo ena od teh številk. Na Radiu Slovenija so
novinarji še vedno pod vtisom neuveljavljenega plačnega sistema v javnem
sektorju, kot tudi pritožb novinarjev. Na sodiščih je okoli 50 vlog
zaradi neustrezne razporeditve oziroma namestitve ob prehodu v plačni
sistem javnega sektorja. Kljub temu je bilo na radiu prevladujoče mnenje,
ki ga je potrebno seveda še preveriti, da bi bilo nesmiselno oditi iz
javnega sektorja, posebej če predlagani Zakon o RTV ne bo ponujal ustreznih
rešitev tudi v primeru morebitnega odhoda iz tega sektorja, kot tudi zaradi
dolgotrajni pogajanjih, ki smo jih imeli v javnem sektorju, kjer smo sodelovali
tudi novinarski sindikati. V regionalnem centru v Mariboru, v članstvu
glede plačnega sistema meni, da je povprečni novinarski plačni razred
prenizek in bi ga kazalo povišati, saj je 37 plačni razred nekako po
večini maksimalna zgornja meja. Se pravi, tukaj je vrsta pripomb že na
sedanji sistem, ki še ni uveljavljen, ki je v postopku uveljavljanja,
mi naj bi pa zdaj prišli do nekaj čisto novega, pravzaprav v neko novo
zgodbo, spet pa na neko novo pot. Zato v postopku sprejemanja Zakona o
RTV, mora tudi koordinacija novinarskih sindikatov doseči dogovor o usklajenosti
Zakona o RTV z vlado oziroma predlagateljem, to je z Ministrstvom za kulturo.
Pričakujemo seveda, da bomo v nadaljnjih postopkih še vedno vključeni
v sprejem zakona in imeli priložnosti, da povemo svoja stališča, in
da jim tudi posredujemo svoje predloge. Hvala za pozornost.
33. TRAK: (KO)
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospod Jože Skok.
Besedo
dajem gospodu mag. Branku Grimsu poslancu.
Pripravi
naj se gospod dr. Janez Posedi.
MAG.
BRANKO GRIMS: Spoštovani, vsem prav lep pozdrav.
Danes
govorimo, na nek način tudi o ustavni kategoriji, kajti pravica do informiranosti
je tudi ustavna kategorija in je v celoti izpolnjena samo, če so vsakemu
državljanu, vsaki državljani, vsakemu prebivalcu, vsak trenutek dostopne
informacije o katerikoli bistveni zadevi s kateregakoli področja družbenega
življenja, osvetljene z različnih vrednostnih zornih kotov. To bi moralo
biti temeljno izhodišče vsake razprave. Ko gre za javno radiotelevizijo
pa je jasno, da je njena vloga dvojna - po eni strani ta, ki sem jo navedel,
torej naloga informiranosti, in po drugi strani uresničevanje načela,
da je nacionalna radiotelevizija hiše slovenske kulture. In vsak nadaljnji
korak v smeri komercializacije seveda to izrazito ogrožajo. Zato težko
razumem toliko nedorečenih predlogov z vidika statusa, z vidika poslovanja,
kot so v tem zakonu, zlasti zato, ker se s tem zakonom želi odpraviti
zakon, ki je evropsko primerljiv in ima najvišjo stopnjo legitimitete,
ki je mogoča, saj je bil potrjen neposredno na referendumu s strni tistega,
ki ima po ustavi vso oblast. To je ljudstvo.
Tisto,
kar je sedanji zakon, ki ga je sicer napadel in sabotiral vsak, ki je imel
priložnost in pet minut časa, prinesel kot novo kvaliteto, kot nov demokratičen
standard je predvsem tretji televizijski kanal, ki je več kot samo parlamentarni
kanal. Tukaj je začelo nastajati neko novo uredništvo, ki je želelo
v celoti slediti temu ustavnemu načelu boljše informiranosti, dvigovati
standard same RTV hiše in po drugi strani s tem dvigovati demokratični
standard celotnega medijskega prostora v Sloveniji. Zato je toliko bolj
obžalovanja vredno, in prav to je razlog, da sem danes tu, da se s tem
zakonom hoče to, komaj rojeno kvaliteto uničiti. Kajti, ta zakon predvideva
nekaj, kar trdim, z vidika demokratične slovenske ureditve in realnega
medijskega prostora preprosto ni dopustno, da bi se prenose preusmerilo
nazaj na parlament, kaj se bo s tem storijo je jasno - v očeh gledalk
in gledalcev se bo znižala objektivnost, s tem vrednost tega programa,
tudi če bo točno ista slika, ampak je pač to drug izvor, predvsem pa
to ne bodo več iste vsebine, kajti sedanji tretji program je zgolj prenose,
seveda že davno presegel in krepi kvaliteto informiranosti, tudi z različnimi
soočenji in različnimi drugimi oddajami, in pričakoval bi, da bo novi
zakon to vlogo še okrepil in poglobil. Prav takšna vloga nekega splošnega
informativnega kanala in seveda hkratno omogočanje TV prenosov vseh parlamentarnih
aktivnosti se šteje kot demokratičen standard in posebna kvaliteta, v
praktično vseh demokratičnih državah. Ta rešitev, ki je zdaj
predlagana še toliko bolj bode v oči, ker hkrati iz zakona izginja vse
tisto, kar se dotika načel novinarske etike. Niti pojma objektivno javno
obveščanje ali vsestransko in celovito javno obveščanje objektivno,
ne boste našli v tem zakonu. Potem je najbrž jasno kam pes taco moli.
34. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Gre za direktno rušenje že doseženih demokratičnih standardov. Gre
za to, če nekoliko parafraziram, da se očitno želi ukiniti tista edina
možnost, ki obstaja, da se lahko v nekem prostoru, v tem primeru je to
tretji televizijski kanal nacionalne televizije, neomejeno, glede na razpoložljiv
čas in medijski prostor s tem, vsakdo iz prve roke neposredno prepriča
kaj kdo v resnici zagovarja, s kakšnimi argumenti in na kakšen način.
In iz tega sam, brez posegov, brez ustvarjanja neke umetne podobe ustvari
svojo lastno oceno kdo je kdo v slovenski politiki. Ampak prav to je temeljni
pogoj da demokracija deluje. Prav to je temeljni razlog, da se to kvaliteto
ohrani.
Zato
je moja temeljna prošnja in priporočilo predlagateljem, naj vendar ohranijo
tretji kanal, okrepijo njegovo vlogo, omogočijo mlademu uredništvu da
se razvija. In upam, da glede na to, da v tem trenutku vodi urednica, ki
je bila nekoč celo poslanka LDS ne bo nihče rekel, da je to zato, ker
gre za neko politično opcijo. Gre za nek demokratični standard, za stvar,
ki jo je vredno ohraniti, vredno krepiti, ker bogati ne samo RTV Slovenija
in njene programe, ampak bogati celoten medijski prostor v Sloveniji in
bogati tudi uresničevanje, celo omogoča uresničevanje temeljnih načel
demokracije v slovenskem medijskem prostoru in s tem tudi omogoča dodatne
razvojne možnosti vse države.
Hvala.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala mag. Branku Grimsu.
Na
vrsti je dr. Janez Posedi pogajalska skupina Sindikatov javnega sektorja.
Pripravi
naj se gospa Ida Kogej.
DR.
JANEZ POSEDI: Spoštovana predsedujoča, spoštovana ministrica. Hvala
za besedo.
Ob
tej diskusiji, pa moram priznati, da jo že dolgo spremljam, se mi poraja
vprašanje: Kaj je bilo prej - javna sredstva ali javni sektor, javni sektor
ali javni uslužbenci? Pravilen odgovor bi bil Ministrstvo za kulturo,
ki nam bo reklo kaj kaj je. Menim da to, kdo je javni uslužbenec, kaj
je javni sektor, kaj so javna sredstva, urejajo drugi zakoni, da to ne
more biti predmet zakona o RTV in zato nekako v sindikatih javnega sektorja
podpiramo težnjo sindikatov, ki so reprezentativni v RTV-ju, da se jih
ne izloči iz sistema plač v javnem sektorju, ker zadeva ni tako enostavna,
kot izgleda. Ne gre samo za kolektivno pogodbo, ne gre samo za zakon, ne
gre samo za plačne razrede, ampak imate cel sistem uredb, napredovanja,
prenosa in tako dalje. Tako, da Ministrstvu za kulturo svetujem, da nekako
preden začne s temi postopki, poskuša pridobiti stališče Vlade. Mi
- Sindikati javnega sektorja imamo to stališče. Trenutno imamo v obdelavi
zakon o sistemu plač v javnem sektorju, kjer ni predviden izstop RTV-ja
iz zakona, tako da pričakujemo, da se bo tu predlagatelj ravnal po neki
splošni kulturi.
Hvala.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala dr. Posediju.
Zdaj
dajem besedo gospe Idi Kogej Radio Koper Sindikat novinarjev Slovenije.
Pripravi
naj se gospod Tom Zalaznik.
IDA
KOGEJ: Prijazno pozdravljeni.
Tukaj
nastopam kot predstavnica sindikatov, predvsem pa bi rada povedala, da
kot novinarka, ki delam v novinarskem poklicu na RTV Slovenija že 35 let
in 17 dni.
35. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Torej, vedno, kadarkoli sem poročala, karkoli delala sem izhajala s stališča
komu in zakaj delam. To so naši poslušalci, to so plačniki RTV
prispevka in drugo stališče je bilo, izhajam s stališča da RTV v družbi
odigrava eno temeljno vlogo, kot javni zavod, in ta vloga je, da skrbi
za zadovoljevanje ene od temeljnih človekovih pravic, to pa je da je obveščen
z vsemi stvarmi, ki so bistvene za njegovo življenje.
Glede
zakona moram izreči pravzaprav zadovoljstvo, to bo že en moj četrti
zakon v tej moji zgodovini na RTV-ju, da pa smo sindikati prvič puščeni
tako blizu, da lahko sodelujemo neposredno, že ob osnutku z usklajevanji
in dajemo svoje predloge. Seveda nismo pričakovali, da bodo vsi sprejeti,
hkrati pa upamo, da tiste stvari, ki so ostale z našega vidika odprte,
torej niso vključene v sedanji osnutek, da bomo imeli še v nadaljnjem
postopku sprejemanja možnost jih ponoviti in seveda svoje argumente predstaviti
tudi poslancem Državnega zbora. Ves čas tudi kot dolgoletna poročevalka
iz Državnega zbora imam v mislih, da tisti, ki bo o zakonu odločil, in
tisti, ki bo tudi nosil odgovornost do celotne slovenske javnosti bo ta
Državni zbor in da se bo poglobil v vse naše argumente, tudi z ustavnega
vidika - kaj javni zavod mora biti. Ves čas pa mi tukaj manjka, v prejšnjih
in zdajšnjih zakonih, sistem, način kako ta javnost, ki je nekaj imaginarnega,
lahko pa točno nekaj določenega - tisti, ki plača RTV prispevek, če
zožimo, lahko vpliva na to, kar mi delamo.
Svet
RTV Slovenija zdaj, ali programski svet ali svet po moje tej zahtevi ne
more popolnoma ugoditi. Morali bi najti eno novo formulo, drugačno formulo
- ali v okviru varuha pravic poslušalcev, gledalcev, ki bi ga razširili
na neke vrste varuha človekovih pravic ali karkoli. Jaz samo razmišljam,
ker iz mojih izkušenj je, da dejansko, razen pisma bralcev, razen tega,
tistega neposrednega dostopa našega poslušalca ali gledalca, ki se mi
oglasi, ni na ustrezne instance RTV-ja, samo k meni, ko vodim kakšno oddajo
pride seveda vsak na določeno temo, ko odpremo telefone. In tukaj
je tisto vprašanje: Kaj jaz lahko od tu naprej pri volji te javnosti uveljavljam?
- zelo malo, zato mora ta volja javnosti najti en drug naslov.
Torej,
vnaprej se zahvaljujem za pozornost, tudi ministrstvu, da nam je dalo možnost,
da povemo svoja mnenja.
Rekla
bi samo še to, glede parlamentarnega programa, seveda, z veseljem spremljamo
da se je tako razvil kot se je, nismo za to, da se ga izključi iz RTV-ja,
poenostavljam stvari. Je pa problem financiranje. Nastala je en tretji
televizijski program znotraj RTV Slovenija, brez tega, da bi imel tudi
tako, kot je program postavljen, tudi finančno postavljene osnove na katerih
gradi, ne da se mora nekje vzeti, da se tja da. To je bila recimo prej
napaka, mogoče bomo rešitev našli zdaj.
Hvala
lepa.
36. TRAK: (KO)
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospa Ida Kogej.
Besedo
dajem gospodu Tomu Zalazniku Sindikat delavcev radiodifuzije Slovenije.
Pripravi naj se gospod Jožef Jarh.
TOM
ZALAZNIK: Hvala lepa, spoštovani.
Predhodniki
so se dotaknili večine tem o katerih sem imel namen razpravljati, zato
bom moral to moje razlaganje(?) temeljito modificirati. Več ali manj je
bilo že povedanega in se bom razen tega, da se bom po alinejah dotaknil
naših stališč, se bom dotaknil še nekih drugih stvari, ki so se
zdele oziroma ki so pomembne, so se pa zdele manj pomembne v začetku razprave,
pa jih ni nihče od mojih predhodnikov niti dotaknil se ali pa osvetlil.
Torej,
sindikat je svoja stališča strnil v dve skupini. Prvi del, sodeloval
je v samem postopku usklajevanja in priprave predloga tega zakona. To pravico
oziroma možnost si je sindikat izboril ravno znotraj javnega sektorja,
ker gre za pravico, ki se dotika materialnega položaja in tudi sicer družbenega
položaja tega medija oziroma teh zaposlenih v družbi, smo v tem postopku
zahtevali sodelovanje in tudi sodelovali. Iskreno in odkrito moram povedati,
da so nekatere stvari, nekatere naše pobude, želje, zahteve, predlogi,
gledanja so bila upoštevana, ne pa v večini. Zlasti v tistem delu ne
kjer Ministrstvo za kulturo verjetno ni imelo prostih rok oziroma je bilo,
da rečem ujetnik politike. Tu pa gre za statusno spremembo javne radiotelevizije
in zlasti sestavo upravljavskih nadzornih organov ter uprave. Pri teh so
več ali manj že moji predhodniki marsikaj povedali, jaz bi povedal samo
to, da predlagana sprememba te oblike javne radiotelevizije je pravzaprav
en pravni in ekonomski eksperiment v Republiki Sloveniji, vsaj kar se zavodov
tiče. In s tega vidika je za nas po vseh, da rečem, preučitvah različnih
možnosti še vedno nesprejemljiva. Trditev, da večina uslužbencev RTV
Slovenija ne želi biti javni uslužbenci, je ravno tako eno zavajanje.
Se pravi, vsa ta naša sondiranja oziroma meritve utripa, da temu tako
rečem, ankete, vzeti vzorci kažejo to, da je res neka majhna skupina,
zlasti televizijskih novinarjev temu nasprotuje, vse ostalo pa je vendarle
na nek način, kljub vsem težavam, ki smo jih imeli v vstopu v plačni
sistem javnega sektorja in ob uvrstitvi v javni sektor, so zadovoljni oziroma
se čutijo nekje v tem prostoru umeščeni, na nek način nek nov red ali
neka nova pravila so začela veljati in jih pač spoštujejo.
Kar
se tiče sestave upravljavskih organov, nadzornih organov in tako naprej,
je kolega Medved stvar dodobra načel. Mi imamo en temeljni pomislek, dokler
v te institucije oziroma organe, člane predlagajo, recimo predsednik države
ali Državni zbor, potem je težko govoriti o neki depolitizaciji in poizkusu
odstranitve političnih pritiskov ali pa vplivov na javno radiotelevizijo.
37. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Ko predlagatelj ali pa oziroma ko predlagatelj, govorili so glavni in temeljni
cilji, zagotavljanja večjo avtonomijo javne radiotelevizije optimizacija
vsebinskega in poslovnega delovanja ter pa uskladitev s pravnim redom Evropske
zveze oziroma Evropske unije takrat je pa treba morda malce natančneje
pa podrobno pogledati res tisto, kar predlagatelj tudi govori. Jaz se bom
na tem mestu osredotočil se pravi na tretji del, na tisti del, ki govori,
kako je s podobnimi in primerljivimi zadevami v Evropi. Po mojem vedenju
in tukaj sem kar nekaj stvari pregledal so zadnji, da rečem zadnje spremembe
medijskih zakonodaj znotraj Avstrije, Nemčiji in Irske, ki so bile navedene,
potrebne pogleda v nekem posebnem kontekstu oziroma jih je potrebno zelo
natančno opredeliti. Pri zgledu nemškega modela. Predvsem, to sem pozabil
povedati. Bistvo je, da so več ali manj, neprimerljivi slovenskim pravnim
redom in tudi slovensko javno radiotelevizijo. Nemški model, kateri zakon
iz leta 1961 je podlaga za spremembe je potrebno vedeti, da je sestavljen
na pogodbenem principu, pogodbeno se urejujejo razmerja znotraj 16-ih zveznih
držav in je iz tega vidika za neposredno primerjavo z RTV Slovenijo neprimeren.
Zato se sklicevanje na to, da Evropa zahteva ali pa, da bi mi sledili nemškemu
modelu, da je to potrebno, da je nuja, ta trditev ne vzdrži resne presoje.
V Avstriji je sprememba tudi starega zakona posledica predvsem uvedbe novih
tehnologij in pa interneta, kar pomeni, mi smo na neki način lahko recimo
pritrdimo, da zaradi interneta in nekih novih tehnologij neke dodatne obrazložitve
ali pa neke dodatne podlage v zakon dajemo, to gre z ustavo, da bi se pa
neposredno vezali na to, to pa, kot pri prvem delu, ne vzdrži. Še nekaj.
Najbolj zanimiva stvar, ravno pri tem avstrijskem modelu je in pa uvedbi
spremembe zakona je ves proces, ki ga je tako mediji avstrijski kot kompletna
avstrijska javnost v času nastajanja imenovala za farso brez primere v
Evropi. Tako da, zgledovati se po tem, ni primerno. Kar se tiče irske
in s tem bom tudi počasi zaključil. Irska je pa zanimivo uvajala ../Nerazumljivo./..
leta 2007, predvsem zaradi licenciranja digitalnih multipleksov in ureditve
zemeljskih digitalnih povezav predvsem pa iz ekonomskih interesov, ker
je ../Nerazumljivo./.. takrat bila v kolapsu in je bila to nuja in jo ni
sila Evropa kot taka.
Za
konec samo še nekaj. Glede na to, da sedaj prehitevamo Zakon o medijih
s tem Zakonom o RTV kot tudi Zakon o javnih zavodih in ker je videti, da
bo iz tega naslova precej živahna politična razprava se bojim, da morda
celo pride do ponovnega referenduma, zato pričakujemo od pripravljavca
zakona se pravi Ministrstvo za kulturo in pa seveda tudi od ostale politike,
da v nadaljevanju prisluhnejo resnemu argumentom glede najmanj teh dveh
bistvenih poglavij, ki sem jih omenil v izogib seveda zapletom, ki pa seveda
največ energije, truda in ostalih nevšečnosti povzroča ravno RTV Slovenija
in pa uslužbencev RTV
38. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Slovenija. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospodu Tomu Zalazniku. Besedo dajem gospodu
Jožefu Jarhu, Stranke Enakopravnih dežel. Pripravi nas je gospod Štefan
Kušar.
JOŽEF
JARH: Spoštovani, poslanci in poslanke in ostali, ki ste jih volili.
Jaz
bi se seveda v okviru koordinacije neparlamentarnih strank, kamor tudi
sodim, seveda obrnil predvsem na 11. člen tega Zakona o RTV. Mi sicer
v tem smislu, da je seveda ta izraz volilna kampanja seveda neprimeren,
kajti kampanja je v bistvu izraz, ki pomeni nekaj, na hitro, nekaj na hitro
osvojiti, nekaj pravzaprav, kar ne ustreza, bolj se gre za informiranje
oziroma gre se za obveščanje, gre se za pravico državljanov, da izvedo
vse, kar je za državo pomembno.
Ker
se gre seveda za Zakon o RTV-ju moram povedati, da je za mene to predvsem
mora ostati tudi javna institucija, tako kot je to, vojska, policija, saj
opravlja naloge nacionalnega pomena, to se pravi, do informiranja. Menim
da je seveda tudi nedopustno, da ta 11. člen nikjer ne opredeljuje naloge,
obveznosti Zavoda RTV v okviru časa, v katerem se volilne informacije
podajajo državljanom in državljankam. Menim, da je to zelo pomembna kategorija,
kajti če čas ni opredeljen pomeni, da tudi nikjer ni zagotovljena kvaliteta
informacije. Kvaliteta informacije z ozirom na zapletenosti globalizacije
seveda narašča in odločanje volivcem o tem, koga bi naj volili je seveda
toliko bolj informacija zdesetkana in zdesetkana informacija pravzaprav
ni nobena informacija, ampak je dezinformacija.
Še
enkrat pa povem, da jaz celo tukaj bi izpustil v prilogo Zakona o političnih
strankah, kajti Ustava, kolikor vem, ve govori ničesar o političnih strankah,
ampak govori o poslancih. To se pravi, da volilna informacija mora biti
vezana na kandidata ali kandidatko. Izraz politična stranke je na neki
način resnica, to je daleč od tega, da nebi smela obstajati v tej prostoru,
vendar pa nima nobene vsebine. Politična stranke je v bistvu samo orodje,
kako se lahko kandidati kandidirajo. Jaz sem to v svojih razpravah velikokrat
obravnaval, da se seveda gre za individualno odgovornost in zato se tudi
morajo individualno seveda predstavljati kandidati, kajti to se mi zdi
zelo pomembno, da se pač ne izgubljajo za nekimi strankami. To pravzaprav
bi tudi povedal, da je naloga seveda javnega zavoda tudi razlog demokracije
in seveda, če se zamejuje čas oziroma če sploh ni opredeljen čas, koliko
dolgo lahko traja, koliko sploh te informacije trajajo, potem je seveda
ta razvoj demokracije tudi okrnjen in mislim, da ne vodi k razvoju.
39. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Če pogledam samo še to dejstvo, da recimo je seveda tudi volitve v Državni
zbor so recimo bolj pomembne kot občinske volitve, saj je volitve v Državni
zbor tudi najvišja voljena oblast in zato je treba tudi tukaj selektivno
pristopati k urejanju časa.
Skratka,
dva poudarka imam. Sporočanje po volilnih programih kandidatov ta popravek
in pa seveda, da bi se seveda, ki je lahko vezan na stranko, vendar brez
časovne opredelitve se mi zdi, da je to preveč povezano z manipulacijo
teh urednikov, novinarjev, ki pravzaprav te čase opredeljujejo. Hvala
lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospodu Jarhu. Besedo dajem gospodu Štefanu
Kušarju, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije. Pripravi naj
se gospod Matjaž Bontar.
ŠTEFAN
KUŠAR: Hvala lepa. Spoštovana predsednica. Spoštovana, gospa ministrica
za kulturo. Gospe in gospodje poslanci. Spoštovani udeleženci in udeleženke
današnjega posveta.
Moja
razprava kot glavnega tajnika Nacionalnega sveta invalidskih organizacij
Slovenije bo osredotočena na vzpostavitev argumentov, ki odgovarjajo na
8 in 9 vprašanje iz vabila na današnjo javno predstavitev mnenj v povezavi
s 25. in 16. členom Osnutka Zakona o RTV Slovenije v povezavi seveda s
tem predlogom. Govoril bom o štiri vsebinah, govoril bom o številu članov
Programskega odbora za vprašanje programskih vsebin in storitev za invalide,
o njegovi sestavi in načinu imenovanju članov odbora, o skrbi za uresničevanje
razširjenja programskih vsebin in storitev namenjenih slepim, slabovidnim,
gluhim in naglušnim invalidom ter obveznosti obravnavanja pobud in predlogov
Programskega odbora na organih javnega zavoda ter opredelitev do teh.
Če
grem k prvi vsebini, se pravi, številu članov Programskega odbora za
vprašanja programskih vsebin in storitev za invalide bi rad povedal, da
tudi, če pustimo ob strani preimenovanja v sedaj veljavnem Zakonu iz Programskega
odbora za problematiko programskih vsebin za invalide v Programski odbor
za vprašanja programskih vsebin in storitev za invalide smo v Nacionalnem
svetu razočarani, saj ugotavljamo, da se je predlagatelj, se pravi, Ministrstvo
za kulturo odločilo zmanjšati število predstavnikov Slovenskih invalidov
v Programskem odboru iz sedanjih devet članov na vsega pet članov. Ne
vem, o čem je bil razlog, morebiti je bil celo razlog v večji operativnosti
dela Programskega odbora, ampak zastopamo stališče, da večje število
članov takšnega odbora omogoča večjo pluralnost in posledično demokratičnost
zastopanja interesov različnih skupin invalidov. Ob tem poudarjamo, da
je tudi devet članov še vedno lahko zelo operativnih, sploh v primeru
ustrezno tehnično administrativne podpore strokovne službe RTV česar
sedanji odbor ni bil deležen. Ne nasprotujemo predlogu za pet članov,
čeprav se jih želimo več iz razloga večje pluralnosti in demokratičnosti
zastopanosti interesov različnih skupin interesno povezanih invalidov.
Sedaj
se bom osredotočil na sestavo in način imenovanja članov programskega
odbora. V Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije ugotavljamo,
da predlagatelj, se pravi, Ministrstvo za kulturo na eni strani ali ne
pozna veljavne slovenske zakonodaje na področju invalidskega varstva,
pri čemer imam v mislih Zakon o invalidskih organizacijah ali pa glede
na predlog dikcije o sestavi pozna in namerno zaobide. Še toliko bolj,
ker so pripravljali v predlogu oziroma v predlogu 25. člena vsebino ukrepov
za zagotavljanje enakih možnosti in enake obravnave invalidov kot to opredeljuje
4. člen Zakon o invalidskih organizacijah, za katerega pa so se kot državni
organ dolžni posvetovati z invalidskimi organizacijami, kar pa Ministrstvo
za kulturo v primeru priprave predloge obravnavnega zakona ni storilo.
V kolikor bi namreč to storili bi v Nacionalnem svetu pojasnili, da imajo
v skladu z Zakonom o invalidskih organizacijah samo reprezentativne invalidske
organizacije ter
40. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Nacionalni svet invalidskih organizacij v skladu z drugo alinejo prvega
odstavka 18. in v drugem odstavku 26. člena istega zakona pristojnosti
za predlaganje predstavnikov posameznih skupin invalidov ali skupnih predstavnikov
vseh slovenskih invalidov. Ministrstvo za kulturo torej javno opozarjamo,
da predlog sedanje dikcije drugega odstavka 25. člena v delu, ki določa,
da člane v Programski odbor predlagajo tudi druge invalidske organizacije,
ki delujejo na državni ravni le-te te pristojnosti nimajo. Ministrstvo
za kulturo tudi opozarjamo, da tudi preostala dikcija tega drugega odstavka
ni ustrezna, v kolikor bi naj Programski odbor zastopal interese vseh Slovenskih
invalidov. Interese vseh Slovenskih invalidov namreč zastopajo samo predstavniki,
ki jim je takšen mandat podeljen v okviru Nacionalnega sveta invalidskih
organizacij Slovenije po 26. členu zakona, ki ga omenja. V kolikor ne
boste upoštevali našega predloga, da člane programskega odbora predlaga
samo Nacionalni svet invalidskih organizacij, ki mimogrede, edini izpolnjuje
pogoje iz 25. člena Zakona o invalidskih organizacij, iz vrst reprezentativnih
invalidskih organizacij, potem tvegate zelo enostransko, nedemokratično
in nepluralno sestavno Programskega odbora za invalide, saj bodo tako predlagani
člani odbora zastopali samo ozke parcialne interese nekaterih reprezentativnih
invalidskih organizacij, ki jih je seveda organizacija predlaga. Še enkrat.
Interese vseh Slovenskih invalidov zastopajo samo predstavniki, ki jih
predlaga Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije.
Nadalje
opozarjam na poslabšanje zastopanosti samih invalidov v nasprotju z veljavnim
evropskim pravilom, nič o invalidih brez invalidov, saj predlog drugega
odstavka 25. člena opušča sedaj veljavno določilo, da lahko kot člane
Programskega odbora za invalidske vsebine reprezentativna združenja invalidov
predlagajo samo osebe, ki jim je bila invalidnosti ugotovljena s pravnomočno
odločbo pristojnega organa. Vseh sedanjih devet članov tega Programskega
odbora za programske vsebine za invalide so invalidi - slepi, gluhi, paraliza,
mišična distrofija, papaplegija, itd. Predlog tega zakona, o katerem
danes teče javni posvet to opušča, kar pomeni, da bodo lahko o invalidskih
vsebinah teoretično odločali tudi neinvalidi. V kolikor bi Ministrstvo
za kulturo navedlo kot argument, da morajo biti člani odbora poznavalci
televizijskih in radijskih programov oziroma njihove izvedbe moramo na
to odločno ugovarjati, saj je naloga odbora posvetovalna, na neki način
interesna naloga obstaja, ne pa strokovno izvedbena. Namreč, mi predpostavljamo
v Nacionalnem svetu, da so poznavalci za pripravo in izvedbo televizijskih
in radijskih programov že v sami javni RTV hiši.
Tretja
vsebina, ki jo želim nagovoriti je skrb za uresničevanje razširjanje
programskih vsebin in storitev namenjenih slepim, slabovidnim, gluhim in
naglušnim invalidom. Opozarjamo, da predlagatelj v tretji alineji tretjega
odstavka 25. člena opredeljuje samo uresničevanje programskih vsebin
in storitev namenjenih senzornim invalidom. Moramo pojasniti, da taka dikcija
zajema samo slepe in slabovidne. Opozarjamo, da s tako dikcijo predlagatelj
izgublja skrb za komunikacijske invalide, se pravi, gluhe in naglušne,
zato predlagamo, da se dikcija navedene alineje dopolni tako, da se glasi:
"Ali namenjenih senzornim in komunikacijskim invalidom v njim prilagojenih
tehnikah ali pa
41. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
namenjenih slepim, slabovidnim, gluhim in naglušnim invalidom v njim prilagojenih
tehnikah."
Še
zadnja vsebina, ki jo želim nagovoriti, to je obveznost obravnavanja pobud
in predlogov Programskega odbora za programske vsebine in storitve za invalide
na organih javnega zavoda ter opredelitev do le-teh. Slovenski invalidi
smo v vseh dosedanjih novelacijah in spremembah Zakona o RTV izgubljali
zaščito in pravico. V zakonu pred spremembami leta 2005 smo imeli neposrednega
predstavnika Nacionalnega sveta v Programskem svetu RTV. V sedanjem imamo
v zameno poseben programski odbor za problematiko programskih vsebin za
invalide z devetimi člani, pri čemer je pomembno, navajam veljavni zakon,
da morajo pobude in predloge tega odbora vsi organi javnega zavoda obvezno
obravnavati in se do njih opredeliti v skladu z veljavnim četrtim odstavkom
24. člena Zakona o RTV Slovenije. Kljub našim nenehnim opozorilom, da
so invalidi posebej zaščitena družbena skupina, saj se na z njihovo
zaščito sprejemajo posebne zakonodajne rešitve na nacionalni in mednarodni
ravni, ki prepoveduje diskriminacijo, ki zagotavljajo enake možnosti in
celo predvidevajo ukrepe pozitivne diskriminacije, se pravi, invalide ščiti
ne samo Evropska listina o temeljnih pravicah, ampak tudi Slovenska ustava
smo pri predlogu besedila 25. člena ponovno izgubili. Sedaj veljavna obveznost,
da se morajo pobude in predloge Programskega odbora obvezno obravnavati
na vseh organih javnega zavoda in se do njih opredeliti, se je izgubila.
Tako smo na neki način priča novi izgubi pravic Slovenskih invalidov,
da se njihov glas sliši. Predlagamo, da se doda novi četrti odstavek
v 25. členu, pri čemer se četrti preštevilči v petega in se glasi
takole: "Programski odbor za programske vsebine namenjene za invalide
lahko daje pobude in predloge organom javnega zavoda, ki so jih dolžni
obravnavati ter se do njih opredeliti." Hvala lepa za pozornost.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa, gospod Kušar. Besedo dajem gospodu
Matjažu Žbontarju, Gospodarsko interesno združenje slovenski neodvisni
avdiovizualni producenti. Pripravi naj se gospoda Vladislav Stres.
MATJAŽ ŽBONTAR: Spoštovana predsedujoča in ostali. V imenu Neodvisne slovenske
produkcije bi opozoril na prav stvari, ki se dogajajo že vrsto let in
ki so v stvari onemogočila eno najbolj cvetočih gospodarskih panog v
Evropi.
Niti
ena od prejšnjih, v prejšnji zakon niti ena prejšnja uprava ali pa Programski
ali Nadzorni svet ni teh naših prošenj upošteval, tukaj v tem zakonu
pa tudi ne najdemo tistega, kar mislimo, da bi moralo biti notri jasno
napisano. Če gremo na 5. člen "Obveznosti javne službe glede vsebin
programov in storitev", vidimo, da bi morala RTV spodbujati in v skladu
z obveznostmi, ki zavezuje javne radiotelevizije zagotoviti produkcijo
in predvajanje Slovenskih avdiovizualnih del, evropskih avdiovizualnih
del in avdiovizualnih del neodvisnih producentov in pa spodbujati slovensko
filmsko produkcijo na način določen v zakonu, ki ureja področje filma.
Tukaj bi mi pričakoval malo bolj jasno dikcijo, da mora TV pač zavod
mesečno objaviti programsko shemo, kjer morajo biti vključene vse zahtevane
programske kvote po Zakonu o medijih in pa, da naslednji alineji uprava
enkrat letno pripravi poročilo o zagotavljanju večinskega deleža kulturnih,
itd., umetniških vsebin, da uprava to naredi štirikrat na leto, ne pa,
enkrat na leto. Zakaj tako?
42. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
Zaradi tega, ker smo ugotovili, da niti ena od inštitucij, ki bi morala
pazit ali pa branit zakonitost ni tega naredila ker se je izkazalo, da
se žogica premika iz sveta za radiodifuzijo, ki naj bi bil nek nadzorni
organ Apeku in pa inšpektoratu za medije pri Ministrstvu za kulturo. Nihče
nima niti slučajno te možnosti, da nadzira celoletni program oddajanja
televizije. Celoletni oddajni čas, ki ni definiran. Tudi tukaj ni definiran,
zato bi prosil, da se te stvari dejansko v tem zakonu notri opredelijo.
Vem, da bo zakon o medijih to probal narediti bolj celovito, ampak do danes
je pač tako, da kljub konstantnemu kršenju zakonov, ni zaradi tega bil
odgovoren nihče. Tukaj gre namreč, ne glede na vsako politično sestavo
Vlade, po moji oceni približno za od 5 do 7 milijonov evrov letnega denarja,
ki naj bi ga vrtela neodvisna slovenska produkcija in na konec koncev tudi
evropska in ta denar nismo nikoli videli do zdaj. Se pravi, da bi v tem
zakonu prosil, da se notri jasno specificira, da morajo biti vključene
notri kvote in to mesečno jasno pokazane. To ni noben problem, to je zelo
enostavno izvedeno. Potrebna je pa samo dobra volja.
Naslednjo
stvar, ki bi jo rad izpostavil je, v 8. členu je RTV Slovenija vsako leto
v skladu s programsko produkcijskim načrtom iz 22. člena, kar je tukaj
tudi napaka notri v samem tem, najbrž je tiskarska napaka, ker 22. člen
ne govori o tem, tega zakona objavi razpis za odkup slovenskih avdiovizualnih
del neodvisnih producentov. Pravilnik o tem je bil sprejet zdaj pred štirinajstimi
dnevi na seji sveta RTV, brez, da so nas sploh kontaktirali, nas vprašali
kaj si mi mislimo o tem in kaj mi predlagamo. Gre pa za to, da je to glavni
sploh možni način, da mi pridobimo sredstva za neodvisno produkcijo in
neodvisne oddaje. Pravilnik pa nam to v taki obliki, kot je, ne omogoča.
Namreč glavni problem vidimo v tem, da ima RTV SLO danes in tudi v naprej,
kot vidim tukaj, še vedno štiri cenike, ki niso usklajeni z nikomur.
Oni imajo interni cenik, potem cenik za manjše stvari, potem za večje
koprodukcije in filme in na koncu Cirapov cenik. To enostavno ne more biti
in tukaj izključujejo potem tudi v 13. členu, kjer načelo finančne
preglednosti kako RTV zagotavlja jasno pregledno in primerno ločevanje
dejavnosti javne službe in dejavnosti, ki spadajo v javno službo, vključno
z jasnim ločevanjem računovodskih izkazov. Problem bo seveda tukaj nadzor.
V 10. alineji 13. člena pa pravi tako: "RTV zagotavlja poštene transferne
cene in spoštovanja načela tržne cene med neodvisnimi strankami v primerih
opravljanja dejavnosti, ki se ne opravljajo kot javna služba." Se
pravi, cenik že spet pravi, da imajo štiri cenike in to bi bilo treba
absolutno urediti, da bi se to enkrat končno nehalo.
Glavni
problem, ki ga vidimo pa v imenovanju člena pa je to, da že spet imenuje
RTV SLO na neposrednih svojih volitvah tri
43. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
člane, ki so zastopniki informativne dejavnosti, kulturno umetniške dejavnosti
in tehnika. V Evropi je zdaj pač do tega prišlo, izključno z BBC-jem
in ZDF-om in pa seveda tudi z ORF-om, da se je odprodala kompletna vsa
tehnika in da se najema zunanje izvajalce. To, kar se pa pri nas dogaja,
je pa rezultiralo na to, da bo recimo danes ali pa jutri pa pojutrišnjem
prenos iz Planice delala RTV SLO s tehniko iz 12. stoletja. Čeprav imamo
v naši branži in naši člani, imajo HD definition že pri sebi, ampak
mi ne moremo zraven priti nikakor. To so stvari, ki se nam zdijo zelo,
zelo problematične. S tem tudi, da so javni uslužbenci zaščiteni kot
svete krave in da je tukaj 2.000 ljudi še zmeraj zaposlenih in ne vidimo
razloga zakaj bi lahko odpuščali Murine šivilje, ne pa takega števila
delavcev v takem zavodu. To se mi ne zdi prav nič logično in mislim,
da odgovor sindikatom je pač ta, zakaj spremeniti status javnih uslužbencev
je zato, da jih bo lažje odpustiti in to je v stvari hoteno povedati tudi.
Glavni
problem pa vidimo v tem, da bi se vsa ta debata nikoli niti ne začela
ali pa vsakič, ko pride nova garnitura politikov, se ne bi nikoli začela,
če ne bi bilo možno, da bi izključil informativni program iz RTV SLO
in ga fizično prenesel nekam drugam, recimo sem v parlament in da bi tretji
program upravljal s tem informativnim programom, ki niti ne šteje v kvote.
Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Žbontarju. Besedo dajem gospodu
Vladislavu Stresu, zasebnemu učitelju in pripravi naj se gospa Sanela
Sinanovič. Izvolite.
VLADISLAV
STRES: Hvala parim sogovornikom, tudi hvala tistim, ki še vztrajate
in ste tukaj, večina jih je pač, se ne zaveda, da je to zelo pomemben
zakon oziroma zakonodaja. Kajti mi razmišljamo na podlagi informacij.
Resnično. Če jih nimamo, pač razmišljamo tako po impulzivnih variantah
in dejansko je naša družba, družba vse večih trenj. Če bo šlo pač
tako naprej, ne bo dobro. Zakon o RTV, poglejte, prej je gospod že načel
v bistvu načel temo. Apek ni sposoben nadzorovati kvot, ki so obvezne
po evropski zakonodaji, ker je predrago, je njihov strokovni odgovor. To
pomeni, da enostavno ne morejo spremljati toliko in toliko elektronskih
medijev na letni ravni, zato bi moralo biti v zakonu, vsaj tokrat že sprememba,
da dajejo poročila o mesečni ali celo štirinajstdnevni ravni o doseganju
kvot.
In
še hujše. Poglejte, Apek sploh ne dobi niti poročil od medijev o doseganju
kvot. Dobi tam, 40% vseh operaterjev. Ministrstvo pa celo 50%. Vau. Skratka
kršimo evropsko zakonodajo in kaj s tem kršimo? To, kar je prej gospod
povedal. Ti samostojni neodvisni producenti in podobno pač niso tako močno
soudeleženi. Nekoč je gospod Vasle na eni od sej povedal: "Nimamo
slovenske avidovizuelne produkcije" oziroma mislil je avdio, ker je
za radio govoril. Zato pa ob treh
44. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
zjutraj predvajamo našo domačo glasbo. Vau. Spet kršenje temeljev. S
tem izgubljamo identiteto, s tem izgubljamo kulturo. S tem, da imamo veliko
dobre glasbene produkcije. Seveda ne to, kar je bilo zdaj za Emo, ampak
boljšo.
Drugič.
Skratka trdil sem, da je RTV nek gordijski vozel in drugič, RTV je pravna
oseba posebnega kulturnega nacionalnega pomena, piše v 1. členu čisto
na začetku. Tukaj bi deloma to oponiral temu. Kako je lahko inštitucija,
kot je mediji ali pa medijska hiša posebnega pomena, če pa mora biti
posebnega pomena predvsem vsebina dodane vrednosti slovenske in evropske
identitete, nadstandardov izobraževanja, uravnoteženega poročanja in
tako naprej. Torej v Sloveniji imamo monopolno medijsko strukturo. Prikrita
je tudi na področju radijskih, ne samo TV. Inštitucija je podobno organizirana,
to je samo provokacija, ki pa je deloma resnična. Kot za časa centralno
planskega sistema in ima monopolni položaj. Namesto, da bi jaz prispevek
11 evrov na mesec namenjal za medijski sklad, ga namenjam za RTV pa gledam še številne druge slovenske medije, elektronske. Prav bi bilo, da so
mediji deležni proračunske podpore glede udejanjanja javnega interesa
posameznih oddaj ali projektov. To je sicer vizija daljne prihodnosti,
to vem, da danes ne gre skozi, da bi RTV bila nek center odkupovanja oddaj
od medijev. Pač naj naredijo nekaj dobrega pa odkupim od nekega drugega
medija. Nekaj imaš lastne produkcije, tudi kompletno, ampak predvsem si
neko organizacijsko stičišče ali vozel. Ampak gremo v sedanjost.
Skratka
kako ugotavljati javni interes? Predvsem digitalna varianta je tista, ki
to omogoča tudi tehnično. Torej z interaktivnostjo. O interaktivnosti
izvemo iz zakona, samo enkrat je ta beseda uporabljena in še to ko se
govori s tržnimi programskimi storitvami. Interaktivnost je namreč temelj
demokracije in temelj sodelovanja gledalcev, ko lahko brskajo po arhivih,
ko lahko pošiljajo svoja mnenja, ugotovitve, ko enostavno komunicirajo
z medijem samim. Ne. Interaktivnosti tukaj notri ne zasledim.
Še
6. člen, peta alineja. Uporaba arhivov. Tam piše zelo pozitivno, da so
arhivi nekako na razpolago komercialnim medijem. To je dosežek. Ampak
ne piše pa kakšna je tarifa in tarifa bi morala biti na način, da so
te informacije javno dobro. Saj so bile itak na nek način proračunsko
kupljene več in manj. Sem in tja je treba kakšne avtorske pravice še
poravnati, dobro, ampak glede osnovnih stroškov, tega, da si lahko tam
sposodiš neko oddajo, se pač v samem zakonu določi, recimo dvakratnik
tehničnih stroškov tega presnemavanja ali karkoli, posredovanja. S tem
bi privatni mediji in vsi drugi dobili priložnost, da črpajo iz tega
arhiva in bi veliko več slovenske produkcije kar naenkrat imeli.
Še
zadnje in najpomembnejše, kar je treba seveda povedati. 4. člen, četrta
alineja, pardon, 11. člena o volilni kampanji. Govori se o neparlamentarnih
strankah, ki se jim posebej določa
45. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
programski delež. Predstavitev. To
je neustavno in ta člen se naj, ta alineja naj se črta. Ostalo je potem
bistveno drugače. Skratka ljudje imajo pravico do, kot je bilo večkrat
povedano, do informacij in če nimamo pravice do programskih vsebin in
referenc posameznih kandidatov, pomeni, da nimamo te temeljne pravice normalno
volit. Jaz sem zato seveda naredil tudi predlog spremembe, skratka zakona
o medijih, kajti ta mora vsebovati javni interes do tega, da volivci to
izvedo in ta predlog bom tudi posredoval, kajti zakon o medijih je lex
specialis in mora biti seveda sprejet šele po zakonu o medijih. Hvala.
Vladislav Stres.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala. Besedo dajem gospe Saneli Sinanovič, predstavnici
neparlamentarnih strank. Pripravi naj se gospod Peter Kosmač.
SANELA
SINANOVIČ: Hvala za besedo. Lep pozdrav predsednici in pa ministrici
in vsem prisotnim. Jaz bi začela z enim stavkom. Namreč ta stavek je,
politični in medijski prostor je zelo zaprt. Opažam predvsem, da horizontalno
kroženje političnih elit in vertikalne prihodnost skoraj ni. K temu seveda
pripomore zakon o RTV. Jaz se bom tako pridružila mojemu predhodnemu govorniku
in pa gospodu Jožefu Jarku in pa Andreju Magajni, ki sta že govorila
o tej temi danes in namreč zmotil me je 11. člen, četrta točka in sicer
pri tem členu v tem primeru ne gre le za kršenje demokratičnih standardov
in zapiranja političnega prostora neparlamentarnim strankam, ki bi naj
v bistvu omogočil v večji meri svobodo izbire, ampak za vprašanja spoštovanja
temeljni ustavnih postulatov. Od upoštevanja načela enakopravnosti kandidatov
o pravici do polnega dostopa do informacij javnega pomena in pa možnosti
seznanitve z vsemi kandidati in programi, do vprašanja spoštovanja krovnih
zakonov, ki urejajo volilne postopke. Torej jaz bi predlagala, da naj raje
potem zamenjamo to eno tretjino časa za tiste, ki so že v parlamentu,
predstavljajo štiri leta in damo več prostora strankam, ki so nove in
neparlamentarne, ker mislim, da si vsekakor Slovenija želi novih obrazov,
novih ljudi, ker trenutna Vlada žal ni učinkovita.
Jaz
bi še poudarila, da v primeru, da predlog .../Nerazumljivo./... ne bodo
upoštevani, bomo za posamezne člene tega zakona zahtevali ustavno presojo.
Predvsem pa iz 11. člena, 4. točke, naj se umakne opredelitev, ki vzpostavlja
razlikovaje pri dodelovanju razpoložljivega časa za predstavitev stranke
in njihovih kandidatov, zastopani v parlamentu ter ostale stranke in liste,
ki nastopajo na volitvah. Predlagamo tudi, da ločeni termini in prostori
naj ne bi bili v zakonu zapisani kot pravilo. Zakon o volilni in referendumski
kampanji, na katerega se navezuje 11. člen zakona govori le o možnosti
za tovrstno razporejanje. V imenovanem zakonu pa ni nobenih osnov za dodelitev
različnega časovnega obsega, za predstavitev enih ali drugih. Ne po Ustavi
ne po raznih konvencijah o človekovih pravicah, ki jih je Republika Slovenija
predhodno že podpisala.
Kot
sem že poudarila uvodoma, menim, da je imenovanje 11. člena predloga
v neskladju z Ustavo. Pri tem pa ne gre le za nespoštovanje
46. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
enakopravnosti vseh kandidatov, ampak tudi za krnitev pravice javnosti
do dostopa do informacij javnega značaja. Spoštovanje te državljanske
pravice je še posebej pomembno pri spoznavanju kandidatov in njihovih
programov, saj je to osnova demokratičnega odločanja. Na to opozarja
tudi priporočilo varuha človekovih pravic, ki je bilo sprejeto na decembrski
seji Državnega zbora lanskega leta. Prav bi bilo, da bi poročilo predlagatelj
poznal in ga tudi upošteval. Nepravilno je tudi sklicevanje na zakon o
volilni in referendumski zakonodaji. V 6. členu se sicer omenja možnost
razvrščanja sorodnih list v ločene predstavitvene oddaje, ne dopušča
pa možnost dodeljevanja različnega časovnega obsega za ene ali druge.
Upam, da bomo še vedno ostali pravna država. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa gospa Sinanovič. Besedo dajem gospodu
Petru Kosmaču, predsedniku sindikata kulturnih in umetniških ustvarjalcev,
pripravi pa naj se gospa Aleša Valič.
PETER
KOSMAČ: Hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci,
udeleženci današnje predstavitve osnutke zakona RTV-ju. Ni še menilo
5 let, ko smo se na tem mestu soočali z vsebino zdaj veljavnega zakona
o RTV-ju. Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV je v njegovi
predstavitvi opozoril predvsem na odgovornosti programskem in poslovnem
vodenju hiše, razmejitvi pristojnosti in pooblastil, še zlasti pa na
pomanjkljivosti v upravljanju in nadzoru sistema RTV in seveda na sistem
financiranja.
O
tokratnem osnutku zakona smo se izrekli v izjavi za javnost, ki smo vam
jo posredovali pred začetkom predstavitve zakona, zato ne bi bilo smotrno
ponavljati zapisanega. Kljub temu pa bi želel opozoriti na nekatera dejstva,
ki dodatno argumentirajo zavračanja zakona kot celote. Prvič se soočamo
z zakonom, ki jih neposredno ureja plača vodilnih delavcev v RTV-ju in
nagrado nadzornikom in to v višini, ki presega vse razumne meje. Pri tem
se dodatno zgleduje po zakonu o sistemu plač v javnem sektorju, ko gre
za najvišjo plačo v RTV-ju in se seveda financirajo iz sredstev za delovanje
javne službe. Zaposlene pa za svoje plače napeljuje na ponovna mukotrpna
pogajanja, čeprav je bil nov plačni sistem izveden pred dvema letoma
in ga je kolektiv sprejel.
Nekaj
konkretnih številk za izračun nagrad članov uprave. Prihodki in odhodki
po virih financiranja za leto 2009 kažejo, javni prihodki in odhodki javne
službe so nekako izračunani v naslednjih višinah. Prihodki, 96,685.000
evrov, odhodki, 123,494.000, razlika, rezultat, minus 26,808.000. Nejavni
prihodki in odhodki javne službe. Prihodki, 17,380.000, odhodki, 3,205.000,
razlika, rezultat, 14,175.000. Tržni prihodki in odhodki. 14,770.000,
odhodki, 2,048.000, rezultat, 12,721.000 evrov. Tržni prihodki in odhodki
skupaj 32,151.000 evrov, 5,254.000, rezultat skupaj, 26,896.000. Če pogledamo
to skupaj,
47. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
prihodki, odhodki, pride 128,837.000 evrov. Nagrade po zakonu, osnutku
zakona o RTV-ju ne javni prihodki, to se pravi oglaševanje, televoting,
prodaja abonmajev, znesejo skupaj 17,380.000 evrov. 5% letnega zneska,
5 članov uprave, 173.809 evrov.
Nadalje.
Iz osnutka zakona je razvidno, da se bodo ob sprejemanju vsakoletnih programskih
shem oziroma poslovno programskih načrtov oblikovale tudi tako imenovane
kadrovske kvote. Sklepamo lahko, da bo prišlo do oblikovanja internega
trga delovne sile v RTV-ju. To je prevzeto iz zakona o javnem interesu
na področju kulture, ki direktorjem oziroma ravnateljem zavodov daje pooblastilo
za oblikovanje, sestavo ansamblov za vsakoletne programe oziroma za vsako
sezono. To bi bilo za RTV pogubno. Tradicionalni poklici, značilni za
RTV bi postopoma izginili iz kataloga delovnih mest. Tudi v prehodnih določbah
ste zapisali miloščino za zaposlene. Tako zagotavljanje podaljšanje
veljavnega plačnega sistema javnega sektorja le do sprejetja novega aneksa
k kolektivni pogodbi javnega zavoda. Sprašujemo se kakšno bi bilo po
uveljavitvi zakona razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v RTV-ju.
Danes je nekje 1 proti 9.
Za
konec lahko povem, da osnutek zakona ne prinaša dodane vrednosti k nadaljnjemu
programskemu in tehnološkemu razvoju nacionalne RTV. Hvala za pozornost.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Kosmaču. Besedo dajem gospe Aleši
Valič, sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija in
pripravi naj se gospod Januš .../Nerazumljivo./...
ALEŠA
VALIČ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani vsi navzoči. Veliko je bilo
že povedanega, zato bi vendarle glede na to, da sem aktivno sodelovala
v pogajanjih za plačni sistem, v katerega smo bili uvrščeni z zakonom
o sistemu plač v javnem sektorju, bi osvetlila to plat. Zakon govori o
marsičem, vendar tako kakor je bilo veliko povedanega o podrobnostih pa
so pomembna vendarle izhodišča.
TV
je že zdaj samostojna oseba javnega prava, ki izvaja javno službo. Javno
službo pa izvajajo javni uslužbenci. In zdaj javni uslužbenci, zakaj
ta negativni predznak? Čutiti je negativni predznak, ki so ga zaznali
tudi drugi. Javno službo izvajajo javni uslužbenci in je namenjena najširši
javnosti, veliki
48. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
javnosti, javnostim, ki so navedene v 1. členu. Menim, da so tudi v ekspertni
skupini, ki je pripravljala osnutek tega zakona, da je sodeloval marsikateri
javni uslužbenec in da se pri tem ni počutil nesamostojnega, odvisnega
od politike. Prav tako se tudi uslužbenci v javnem zavodu RTV Slovenija
ne počutimo odvisne od politike. Res pa je, da je to specifični javni
zavod na področju kulture. Govori z mikrofonom, kamero, z govorico glasbe
in podob in precizno uporabo tehnologije. Za vse to je potrebno znanje.
Zakon omenja znanje pri upravi in pri obeh svetih, pri nadzornem svetu
in pri svetu RTV Slovenije. Znan je za izvedbo programov, o njem ni omenjeno.
V okviru zakona o sistemu plač v javnem sektorju, z vsem pripadajočim
aparatom predpisov pa daje okvir, v katerem imata znanje in strokovnost
v RTV Slovenija pomen in za pomen tega znanja in za vrednotenje tega znanja
smo se sindikati, ki smo v javnem zavodu pristojni za taka pogajanja, tudi
pogajali.
Vendarle
bi se na koncu vprašala. Zakaj in v čem je smisel izvzema zaposlenih
v RTV iz plačnega sistema? Po našem mnenju ne gre za neodvisnost, pač
pa kvečjemu za odvisnost od vsakokratne vodilne garniture. In o tem kakšne
in kolikšne nagrade so po tem zakonu mogoče za vodilne v upravi in oba
sveta smo zapisali v izjavi in kot je kolega Kosmač povedal, znesek ne
pomeni nagrado za vse, marveč za enega. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospa Aleša Valič. Besedo dajem gospodu
Janušu Luzlarju z RTV Slovenije in pripravi naj se gospod Vasja Majhen.
JANUŠ
LUZLAR: Hvala lepa, hvala za besedo. Spoštovani. Dotaknil bi se samo
določb 36. člena v predlogu zakona. Gre za nejasnost, ki je v bistvu
verjetno tudi porojevala določene izračune, ki smo jih morali narediti
na RTV v zvezi s 4. točko tega člena. Ti izračuni so bili danes že
enkrat navedeni malo pred mano. Vendar pa bi to določbo 4. točke 36.
člena prebral natančno. Namreč gre za to, da je uprava upravičena do
letne nagrade za uspešnost, ki jo smejo odobriti v nadzornem svetu v višini
do 5% letnega zneska, pridobljenega iz naslova opravljanja dejavnosti,
ki niso javna služba. Do te nagrade je upravičeno po pokritju vseh rednih
stroškov delovanja RTV za preteklo leto, če je bila predhodno odobrena
letna nagrada za uspešnost zaposlenih, nagrada za letno uspešnost uprave
ne sme presegati 50% zneska, ki je namenjen za izplačilo letne nagrade
zaposlenih. Tukaj gre mogoče za malo nerodno vprašanje v tej 13. točki.
Ni jasno formulirano, da ... Tukaj se omenja tudi višina dolgov, ki je
navedena v 2. členu, dejansko pa razpravljamo o 36. členu oziroma, ki
je v četrti oziroma tretji alineji. Prosil bi seveda, da ministrstvo oziroma
pripravljavec zakona pregleda natančno te formulacije in jih dejansko
uskladi z realnostjo, ker dvomljiva formulacija v nekem členu lahko pomeni
veliko težav v poznejšem delu v naši hiši. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Luznarju. Besedo dajem gospodu Vasji
Majhnu in pripravi naj se gospod Drago Ščernjavič. Gospod
49. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
Vasja Majhen pravi, da predstavlja civilno družbo.
VASJA
MAJHEN: Dober dan. Spoštovani. Rad bi se samo dveh področji lotil. Namreč
mislim, da je zakon zelo pavšalen. Uporabljati izraze spodbujati, zagotavljati,
ne vem kaj to pomeni. Mislim, da v tem oziru pravice do obveščenosti.
Potem ne vidim nikjer določb o zaščiti pravice do obveščenosti. Kaj,
če mi RTV noče prispevka ohranit, zakaj smo vrgli varuha pravice do obveščenosti
iz zakona? Ne vem kaj dela gospa Miša Molk. To se moramo vprašati.
Potem
je vprašanje 44. člena. Tukaj imamo v bistvu vrsto podatkov, ki jih lahko
RTV zbira. Kdo nam pa zagotavlja, da jih ne bo zlorabljal in zakaj v bistvu
od prvega trenutka to zbira ali šele od takrat, ko je nekdo v prekršku,
da recimo ne plačuje članarine ali kar na pavšalno. Potem ne vidimo
odgovornosti teh delavcev, ki razpolagajo z našimi osebnimi podatki. Notri
so davčne številke, transakcijski računi. Kam smo prišli v tej državi?
Saj nismo več policijska država. Vsaj jaz mislim, da ne, pravijo da ne
od leta 1990. Razen tisti, ki nagrajujejo Ertla. V glavnem sem povedal
vse. Skratka jaz bi se zelo zamislil nad tem zakonom, ker bistveno govori
o pravici do obveščenosti, bolj govori in vseskozi smo poslušali o tegobah
RTV-ja. RTV bi moral v lastnih okvirih rešit svoja vprašanja, za javnost
je pa važna pravica do obveščenosti in njeno varstvo.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Majhnu. Besedo dajem gospodu Dragu
Ščernjaviču, sindikata državnih organov. Pripravi naj se gospod Miran
Lesjak.
DRAGO
ŠČERNJAVIČ: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni. Imel bi v svoji razpravi
nekaj opozoril, vprašanj, predlogov. Zelo bi me zanimalo kdo so avtorji
tega zakona, da bi bili podpisani tisti razni strokovni sodelavci ali pa
raznih, najbrž inštitutov, iz raznih fakultet, ki so to pisali. Ker nekatere
ideje notri kar vidim tudi izključujoče, kontradiktorne pa bi to bilo
dobro tudi za higieno in strokovno, da bi tukaj zadaj pisalo kdo je to
vse pripravil.
Moram
vam nekaj reči, to kar zadeva javni sektor. Ko je zakon nastajal o javnih
uslužbencih, prvi, drugi del, potem zakon o sistemu plač, 6 let je bila
v Sloveniji razprava kaj je javni sektor. To ni tako enostavno. Države
imajo to zelo različno opredeljeno. Poznam pojme, definicije pa kako je
to opredeljeno v skandinavskih državah ali pa germanskih, v Ameriki in
je to živa tvarina, kategorija, kaj se opredeljuje, kaj je javni sektor,
katere institucije zajemajo in po katerih merilih, kriterijih se to nekam
uvršča. Tako, da zdaj tukaj, ko so avtorji tukaj napisali kaj je pa kaj
ni pa notri pa ven, malo bi bilo dobro, da bi to le bolj se utemeljilo
in pa razdelalo. Trenutno pa zakonske podlage za tako izključevanje ni,
tudi to, kar je bilo rečeno, niti resor nima te pravice, sicer ima to
pravico reči, ampak druga dva sistemska zakona sta tista, ki sta pa nad
temi resornimi željami. To je zelo pomembna zadeva. Bi se pa strinjal,
morebiti bi pa sprožili razpravo, ker se pa pripravljajo izhodišča,
to mislim, da Ministrstvo za javno upravo ali kdo pripravlja, ker naj bi
opredeljevalo po novem se kako naju bi se opredeljevali vsi javni zavodi
znotraj javnega sektorja, čez 1.200 ali 1.300 javnih zavodov in najbrž
bo tam spet izbila razprava tudi o tem kaj je javni sektor, po katerih
merilih, kriterijih se lahko nekatere organizacijske oblike, institucije
uvrščajo. Eno temeljnih meril, kriterijev, ki je bilo pri tem, pri razvrščanju,
tudi v Sloveniji se zelo dobro spomnim pa velja še vedno, da tisti, ki
neposredni, posredni proračunski porabnik, da ga uvršča v javni sektor.
Zdaj bom, torej izhajali smo pač iz tega, da če imamo pač vladno uredbo,
ki določa, vladna uredba določa še vedno RTV prispevek, drži, v Uradnem
listu objavljena, ki je v bistvu, dobro, to je ena prisila, obligacija,
zahteva, da se to plačuje kot nek davek, je to tako. Tako smatram vsaj
jaz osebno.
50. TRAK: (NB)
(nadaljevanje)
Drugače je pa, kar se plačnih razmerij tiče in pa vsega tega, glede
na to, da smo s kakšno težko muko, pogajalsko, usklajevalno smo prišli
do zakona do kolektivnih pogodb, da ni in glede na to, kaj vse je opredeljeno,
je bilo v širše, pravice, obveznosti, odgovornosti za zaposlene ali pa
za delodajalce, da ni tako enostavno to, da bi nekdo sedaj to kar razdiral.
Drugo
kar bi želel opozoriti, je pa tole; pozval bi predlagatelja, poglejte,
predstavniki dela, delavec v Sloveniji organizirano in sindikalizirano
več kot 50%. Vem v preteklosti, da je bilo v enem zakonu, da so predstavniki
sindikatov imeli svojega predstavnika v svetu. Danes tega ni. Jaz pozivam
predlagatelja, torej da sindikalne centrale imajo možnost, da v RTV svet,
tam kjer imate petnajstčlanski, ko se kdo vse imenuje predstavnike, da
lahko tudi, torej imajo sindikalne centrale, sicer sedem, se zmenili, da
se ta možnost tudi tukaj odpre, da imajo svojega predstavnika, predstavnika
dela, delovstva v tem organu, ki odloča bolj o nekih vsebinah in pa nadaljnjih
usmeritvah. Potem nadalje, tole kar je okrog, tudi to kar je že danes
bilo omenjeno, da ne bi ponavljal, gospodarska družba, pa delniška družba,
pa javna služba, pa ne služba, skratka bo potrebno to tudi temeljito
razčistiti in pa razmejiti v korist tega zakona. Hvala lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Dragu Ščernjaviču. Besedo dajem
gospodu Miranu Lesjaku. Pripravi naj se dr. Sandra Bašič Hrvatin.
MIRAN
LESJAK: Dober dan. Najprej moram povedati, da se pravzaprav nisem imel
namena prijavljati k razpravi. Sem sem prišel bolj poslušati kot dajati
predloge, pripombe, pobude ali kaj konkretizirati iz enostavnega razloga,
ker sem eden od članov tako imenovane ekspertne skupine, Ministrstvo za
kulturo, katere je pač ministrstvo povabilo k temu, da sodelujejo pri
pripravi tega zakona. Tukaj je že pravzaprav en del odgovora na vprašanje
mojega predhodnika. Skratka ne nameravam niti predlagati in niti ne kritizirati,
morda prej podati nekaj splošnih observacij o zakonu pa tudi o poteku
današnje razprave. Kolikor se jaz spomnim razprav, ki so bile znotraj
te ekspertne skupine in ki so bile marsikdaj zelo vroče in več ur trajajoče,
smo zelo veliko časa porabili za razpravo o, bom rekel, prvi tretjini
zakonskega teksta. Ta se v glavnem ukvarja z vprašanjem opredelitve statusa
javne radiotelevizije, v nadaljevanju z vprašanjem, kaj je to javna služba,
kako naj se opredeli, z vprašanjem novih storitev na področju javne radiotelevizije
in potem še z vprašanjem kako naj se znotraj javne radiotelevizije uveljavlja
načelo finančne preglednosti. Preostali del zakonskega teksta o katerem
je pa tukaj po mojem mnenju je prav presenetljivo največ govora, pa se
ukvarja, spet po mojem mnenju, z manj pomembnimi vprašanji, to je z vprašanji
distribucije moči in vpliva na javni radioteleviziji. To, kot sem rekel,
verjetno že ni naključje, smo v politični ustanovi in ta politična
ustanova kot zmeraj,
51. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
jo to drugo vprašanje veliko bolj skrbi kot prvo, za katerega bi si pa
jaz upal trditi, da so v resnici razvojna vprašanja.
Zdaj
glede osnutka zakona, kakšen od članov ekspertne skupine, ki so ravno
tako tukaj v dvorani, me bo popravil, če se motim, ampak moj vtis je tale.
V zakonu prepoznavam rešitve, ki jih je ta skupina podprla. V zakon prepoznavam
rešitve o katerih se skupina ni opredelila, iz zelo enostavnega razloga,
ker so bila stališča posameznih članov tako daleč vsak sebi, da ni
bilo mogoče potegniti skupnega imenovalca. In v zakonu prepoznavam rešitve,
ki jih je ekspertna skupina odklonila, prevladuje zavrnila, s takim ali
drugačnim argumenti, pa so, sklepam, vendarle prišle v zakon zato, ker
je pač to ne nazadnje nek politični akt in pri ustvarjanju takšnega
akta, domnevam, ministrstvo poizkuša bolj ali manj uspešno zadostiti
različnim interesom, tudi tistim, ki neposredno morda niso bili zastopani
v tej ekspertni skupini, so bili pa zastopani, bodisi znotraj javne radiotelevizije
ali prezentirani ali v politični javnosti ali pa v kakšnih drugih interesnih
skupinah. Skratka, gre za očitno neko kompleksno zakonsko vsebino, ki
pa je, vsaj po mojem mnenju dokaj dober kompromis različnih interesov,
hotenj in zahtev. Jaz se strinjam s tistimi pred govorniki, ki opozarjajo
na nemara prešibko dodelanost posameznih vprašanj zlasti kar zadeva vprašanje
statusa javne radiotelevizije pod osebe javnega prava. Po drugi strani
pa hkrati bi si upal trditi, da zakon vendarle ponuja neke zelo dobre rešitve.
Kot rečeno, nisem se nameraval oglašati, spodbudila pa sta me k besedi
dva pomisleka ali več nastopov, ki so imeli nekako ista opozorila ali
iste kritike. Eno od teh vprašanj se je nanašalo na zagotavljanje novinarske
oziroma uredniške avtonomije znotraj RTV. Tudi kolega Jurančič je povedal,
če sem ga pravilno razumel, ocenjuje da je vprašanje dajanja mnenja k
imenovanju odgovornih urednikov za sindikat sicer zadovoljivo rešeno,
vendar si želijo več od tega, želijo si soglasje. Tukaj nemara vendarle
treba povedi, da je, če sem pravilno razumel, v ekspertni skupini prevladalo
generalno stališče, da ko gre za pravice in obveznosti novinarjev RTV,
da imajo ti enake pravice in enake obveznosti kot vi ostali novinarji.
Se pravi, da se tukaj ne sme delati nobena razlika. In tudi sam ne vidim
nobenega razloga, da bi se ta razlika ustvarjala. Te pravice in te obveznosti
pa bom med drugim seveda definiral prav medijski zakon. Pomanjkljivost,
ki jo res vidim tukaj je, da v bistvu najprej obravnavamo, sprejemamo lex
specialis, šele potem krovni medijski zakon.
Drugo
vprašanje pa je vprašanje izključitve parlamentarnega programa iz sistema
RTV. Po mojem mnenju je to eno od boljših rešitev tega zakona in se bom
prizadeval pojasniti zakaj tako mislim. Zato, ker parlamentarni program
res, kot so opozarjali nekateri predhodniki, vključuje nekatere vsebine,
ki presegajo samo prenašanje sej ali predvajanje posnetkov teh sej. To
so neke dodane vrednosti tega programa, kot so na primer komentarji, različne
izjave, okrogle mize in podobno, vendar pa je treba vedeti, da so to vsebine
za katere jaz ne vidim nobenega tehtnega utemeljenega razloga, zakaj se
sicer ne pojavljajo v informativnem programu javne radiotelevizije. Zgolj
prenašanje sej, zgolj predvajanje posnetkov pa niso uredniško oblikovane
vsebine, in ker niso uredniško oblikovane vsebine, pravzaprav niso stvar
nekega javnega medija, kajti to, da je nekaj opredeljeno kot medij, je
posredovanje uredniško oblikovanih vsebin. In to, da sem jaz zdajle v
tem trenutku na televiziji, seveda še ne pomeni, da nastopam v nekem mediju.
In zato je moj predlog, da se pri tem vztraja in da se, da tudi tisti kritiki
te rešitve razumejo, da kvečjemu se je treba prizadevati za, bom rekel,
dvig kvalitete informativnega programa, medtem
52. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
kot zgolj predvajanje posnetkov prepustiti parlamentu kot takemu in da
se v to seveda novinarji ne vpletajo. Hvala.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospodu Miranu Lesjaku. Sedaj dajem besedo
dr. Sandri Bašič Hrvatin s Fakultete za humanistične študije v Kopru.
Prosim, da se pripravi dr. Jožef Ogrinc.
DR.
SANDRA BAŠIČ HRVATIN: Spoštovana predsednica. Ministrica. Ostali
prisotni, predvsem pa spoštovane državljanke in državljani, ki mogoče
spremljate to sejo preko svojih televizijskih sprejemnikov. V vsakem primeru
državljane in državljanke, ki plačujejo to radijsko in televizijsko
oziroma to javno službo.
Jaz
sem, na žalost, ugotovila, da je dosedanja razprava v bistvu pokazala,
da so se tukaj oglašali večino zastopniki zelo parcialnih, zasebnih interesov,
ki niti za trenutek niso imeli poguma in distance, da se od tega oddaljijo
oziroma, da pogledajo, kaj je dejansko namen tega radija in televizije.
Zato bi tukaj opozorila, če govorim že o ../Nerazumljivo./.. distanci,
opozorila bi na tri ključne skupine, ki bi na neki način morale to narediti.
Prva je seveda politika. Politika bi se konec koncev morala enkrat jasno
odvezati tega, da je ../Nerazumljivo./.. takih ali pa drugačnih zasebnih
interesov, da je ../Nerazumljivo./.. takih ali pa drugačnih pritiskov,
ki jo predstavljajo v tem prostoru in sprejeti radikalen korak, zakon,
ki bo dejansko omogočil državljanom in državljankam, da imajo vpliv
na ta javni zavod. Seveda vprašanje povezano s temi, ker sem jaz imela
zelo veliko pripomb, to je, imenovanje Programskega sveta in smo tukaj
slišali gospoda Vasleta, ki je rekel, zakaj 11, zakaj ne 9, zakaj ne 5
ali 23, zakaj pa le konec koncev 2 milijona, se toliko naseli tukaj in
je ta program namenjen vsem nam. Jaz se bojim, da večina tukaj prisotnih
ni sposobna narediti ta miselni korak naprej in se odvezati k temu, da
razmišljajo v konceptu delegatskega sistema oziroma nekakšnega abodmajskega
sistema, v kateremu so določene institucije, organizacije za veke in vekomaj
imajo pravico imenovanja članov tega ali pa drugačnega sveta, ki izvaja
nadzor nad delovanjem te institucije. To ni namen. Namen je v bistvu dobiti
nekoga, tako kot Britanci pravijo, varuhe javnega interesa torej ljudi,
ki so sposobni v imenu vseh državljanov in državljank zastopati interese,
ki to radi v televizijo naredijo, to kar bi moralo biti, to je javni servis.
Drugo pa je pogum RTV-ja kot institucije in pogum zaposlenih na RTV-ju.
Jaz sem tudi, gospa, javna uslužbenka in nimam tega čuta, o katerem vi
govorite, zaradi tega, ker, če se radikalno zavzemate za to in to bi želela
poudariti državljankam in državljanom, ki to spremljajo, nikjer zaposleni
v javnem servisu, nikjer, v nobeni državi, razen, če imate kakšno zelo
primerjavo državo pa bi rada slišala, katera je to, niso javni uslužbenci.
Če pa radikalno želite izpeljati ta sistem, potem tudi se nekako sprijaznite
s tem, da se tudi to institucijo financira iz državnega proračuna in
deli usodo pri prihodnosti, delovanju, pogajanjih, itd., z ostalimi javnimi
uslužbenci kot sem jaz. Pričakovala bi pa tudi pogum in distanco zaposlenih,
da bodo enkrat končno in tukaj se zahvaljujem kolegici, ki sedi spodaj,
gospe Kogojevi, ki je edina od vseh izpostavila to, kar je ključno vprašanje.
Kaj je RTV sama naredila, da je te državljanke in državljane vključila
v razpravo o svojem delovanju, kaj je naredila, da jim je dala možnost,
da dejansko povejo, kaj si želijo. Konec koncev na Facebooku obstaja skupina
21 tisoč podpornikov, tisti, ki so za ukinitev RTV prispevka. Z zelo slabi
argumenti, nesprejemljivi argumenti brez kakršnegakoli, recimo temu racionalnega
razloga, ampak to je tudi del civilne družbe, ki ga je treba upoštevati.
Na
koncu, javnost. Da tudi javnost ima pogum pa, da z različnimi mehanizmi
civilne nepokorščine enostavno temu naredi konec, ker je, jaz mislim,
da je. Mogoče na koncu. Ali se vam ne zdi vsem vam tukaj, da ste v bistvu
na nekih točkah nerealnih pričakovanj od tega, kar se tukaj imenuje,
država? Naj država naredi to, naj država naredi tisto. Konec koncev,
če bo država vse to zapisala v zakon, vi kot delavci te institucije ste
lahko kadarkoli javno nastopili in povedali, da je nekaj narobe in zadevo
poskušali spremeniti kot to pač počnemo državljani znotraj civilno
družbenih organizacij. Kot članica te ekspertne skupine, jaz mislim,
da je ministrstvo naredilo nekaj, kar je v bistvu na neki način samomorilski
korak, dobiš 20 individualnih strokovnjakov, ki vsakdo ima svoje poglede
na to in potem poskušaš pri njih dobiti konsenz, seveda ne gre. Vedno
je v osrčju demokracije konflikt. Mislim, da ministrstvo poskuša na neki
način ta konflikt analizirati v eno rešitev, ki ima svoje prednosti in
pomanjkljivosti, ampak glede na današnjo debato jaz mislim, da je to,
kar je ministrstvo dalo v javno razpravo dober zakon, ker marsikateri predlog
je bil tukaj predstavljen, mislim, da bi RTV daleč nazaj.
To
je tisto, na kar apeliram. Je, da se določene stvari, ki so notri navedene,
ki bi morale biti usklajene z evropskimi pravili, da se popravijo, to je
predvsem
53. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
vprašanje uvajanja novih storitev, kjer je izrecno pravilo Evropske unije,
da soglasje za uvajanje novih storitev, ali mora biti definirano v zakonodaji,
kar je zelo nevarno, kar pomeni, da kadarkoli RTV želi uvesti novo storitev
se mora spreminjati zakon. Ali, b., to soglasje podeljuje neodvisen organ,
v katerem ne more biti konflikta interesov. V tem primeru to podeljuje
Programski svet, v katerem ste tri zaposlena RTV-ja. Je konflikt interesov
in vsaj s stališča konkurence je to neustrezna rešitev. Zato bi jaz
prosila, predvsem poslanke in poslance, ki bodo enkrat o tem zakonu razpravljali,
da poskušajo razumeti ali pa, da poskušajo, mogoče je to totalno naivno
prepričanje, ampak da poskušajo z distanco sprejeti ta zakon in ga sprejeti
takega, da dejansko enkrat naredi konec temu, da so politični poligoni,
da je ta institucija politični poligon za take ali pa drugačne interese.
Na
koncu podpiram tudi to, kar je povedal kolega Miran Lesjak, sedanji program,
Parlamentarni program je, v bistvu ne dela po zakonu, ker zakon pravi,
da so to neposredni prenosi, itd., ampak dela nekaj, kar v zakonu ne piše,
kar pomeni, da že sedaj je to vprašljivo. Primerjalna praksa pa kaže,
da je to seveda zelo pomembna zadeva, ampak ki naj prepuščena Državnemu
zboru kot takemu, ker je v bistvu državljanov mora biti na razpolago vse,
kar se dogaja v teh prostorih. Uredniško oblikovana vsebina pa mora biti
izključna pristojnost zaposlenih na RTV. Sedanja rešitev mislim, da ni
ustrezna. Hvala.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, dr. Sandra Bašič Hrvatin. Sedaj dajem
besedo še zadnjemu prijavljenemu k razpravi,
54. TRAK: (SB)
(nadaljevanje)
to je dr. Jožetu Vogrincu s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Smo izčrpali vse prijavljene k razpravi in potem vabim še ministrico,
če bo želela besedo. Izvolite.
DR.
JOŽE OGRINC: Hvala za besedo. Spoštovane in spoštovani! Tudi jaz
sem bil član te ekspertne skupine, sicer pa kot sociolog kulture in medijev
sem poskušal v njej delovati ne tako in ne zato, da bi predlagal posamezne
rešitve, ampak predvsem, da bi skušal s svojim sodelovanjem prispevati
k temu, da bi Radiotelevizija Slovenije dejansko bila glas tistih, ki jo
potrebujejo, se pravi glas javnosti, ne pa glas nekoga drugega, pa naj
bo ta drugi država ali kapital. In skupina mislim, da je delovala dobro
in je predvsem, to bi rad poudaril, da zakon, ki zdaj velja smo za njegovega
avtorja izvedeli šele po referendumu, zato se mi zdi prva in ključna
demokratična poteza tega predloga zakona, sam način kako je nastajal,
se pravi, da so pritegnili vanj skupino ljudi zelo različnih strokovnih
področij. In to kar smo dosegli je strokovni kompromis, to bi poudaril,
to ni gnil politični kompromis, kjer nekdo nekomu nekaj proda za neko
protiuslugo, ampak je plod diskusij, ki so bile strpne, ki so bile pa tudi
trdne. Ko imamo takšen predlog zakona se je treba v javni razpravi zavedeti,
da to ni zakon, ki je iz enega kosa, ampak ponavljam, ki je kompromis,
ki zaradi tega potrebuje dodelave in natančno to mi danes tukaj delamo
in to bo še javnost delala in na koncu bodo to napravili tudi poslanci.
Se pravi napravili ta zakon bolj homogen, bolj notranje enoten, bolj notranje
trden kot je pa zdaj v tem trenutku. Tisto, kar pa smo pridobili s tem,
pa je bilo to, da kot ste se lahko prepričali v sami javni razpravi smo
večinoma poslušali razprave o posameznostih, kar pomeni, da je zame to
trden dokaz, da je predlog zakona dober, kajti vsaj danes ni povzročil
neke velike konfrontacije, ni povzročil nekega velikega frontalnega zavračanja,
ampak resne poskuse kako ta predlog napraviti še boljši. In sam ne bom,
zaradi tega kar sem že povedal, predlagal kakšnih posebnih dodatkov.
Opozoril bi samo na zgledu teh vprašanj, načina kako se naj bi Svet izbiral,
na dileme, ki se vedno porajajo, ko se sprejemajo tovrstni zakoni. Poglejte,
z načinom kako naj bi do sestave Sveta prišli, nikoli nismo bili zadovoljni.
Še danes se hkrati bojimo tega, da bi tukaj bil prevelik vpliv strank,
se hkrati bojimo tega, da bi katerikoli del civilne družbe izpadel. Mislim,
da je to po eni strani upravičen strah,
55. TRAK: (SB)
(nadaljevanje)
da pa je po drugi strani ta strah pretiran. In gre nekako preprosto za
to, tisto kar menim, da ta Svet ne more biti, je, da ta Svet ne nadomešča
direktorja ali kogarkoli od članov uprave, hkrati pa ta Svet na drugi
strani ne more biti parlament, se pravi mora biti operativen. In samo nekaj
osnovnih načel je, ki jih je treba spoštovati, za katere mislim, da se
poskuša, da bi jih spoštovali pri tem načinu kako priti do Sveta, verjamem
pa, da se da to zadevo še izboljšati in poenostaviti. Gre pravzaprav
za to, v fazi predlaganja tega kdo je lahko član tega Sveta mora biti
kar najširša demokracija in tudi javna razprava. V naslednji fazi se
pa vsaj meni zdi ključno samo to, da so neodvisni ljudje tisti, ki izbirajo
koga bodo predlagali v Svet in da je odločitev, ki jo na koncu napravi
parlament, samo potrditev samo tistega kar je že bilo predlagano. Kajti,
od zakona ne smemo pričakovati preveč, od zakona ne smemo pričakovati
premalo. Živimo v državi, ki je mlada država, zaradi tega se mi zdi
zelo pogosta neka težnja, ki se je tudi danes med razpravo pokazala, vse
bi radi regulirali v zakonu, vsakdo bi se rad videl v zakonu. Postopek
bi radi napravili takšen, da bo predvidel vse možne primere. In tukaj
mislim, da smo morda tudi člani ekspertne skupine preveč zapadli k temu,
da bi poskušali z nekim kar se da popolnim postopkom popraviti to kar
menimo, da je slabo v prejšnjem zakonu. Zgodilo pa se nam je to, samokritiko
izvajam, da smo spregledali, da zapleten postopek pomeni, da ga je mogoče
na vsakem koraku blokirati. Zato bom končal s tem, da bom rekel popolnih
zakonov ni, popolnih zakonov ne more biti in tudi nesmiselno je pričakovati
od Zakona o Radioteleviziji Slovenije, da bo opravljal celo vrsto stvari,
ki jih opravljajo ali drugi zakoni ali podzakonski akti. Kar si želim
je to, da bi imeli zakon, katerega izvajanje javnost lahko kontrolira in
kjer je zaradi tega mogoče izboljševati stalno način dela znotraj obstoječih
zakonov. Tukaj pa smo pri politični kulturi in ta politična kultura zadeva
tako vprašanje avtonomije. Vi imate lahko z zakonom 10-krat ali 100-krat
zagotovljeno notranjo in zunanjo avtonomijo, vendar, če hočete, da boste
avtonomijo imeli se morate zanjo boriti in se morate zanjo pogajati in
jo morate izvajati. In to velja tudi za delovanje Sveta. Pristojnosti Sveta
niso skrajno natančno določene, niso pa tudi tako nedoločne, da ne bi
mogel delati in tudi tukaj gre za to, da je to kako bo ta Svet delal stvar
njegove iniciative. Mi smo imeli nazadnje programski svet, ki je skušal
delovati preprosto samo kot nekdo, ki daje potuho trenutnemu delu uredništva.
56. TRAK (Vi)
(nadaljevanje)
To je bistveno premalo za ambicije kakršnegakoli resnega sveta. Ambicija
sveta mora biti, da daje pobude tudi glede tega, kako naj se programi razvijajo,
ali kar je njegova temeljna naloga, kako naj se vpliv javnosti čim bolje
in čim dosledneje zagotavlja. Hvala.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa dr. Tonetu Vogrincu. Naknadno sta se
prijavila še dva... Oprostite, rekla sem Tonetu Vogrincu, verjetno je
moj mariborski vpliv tako močan, to je bil dr. Jože Vogrinc. Prijavila
sta se še dva razpravljavca, in sicer gospod Aleks Štakul in gospod Roberto
Battelli. Izvolite, gospod Štakul.
ALEKS
ŠTAKUL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovana predsednica, spoštovana
ministrica, vsi ostali udeleženci. Ob ocenjevanju predloženega osnutka
zakona je treba upoštevati eno temeljnih izhodišč, ali ustanovitev zagotavlja
institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost radiotelevizije in
temu ustrezno sledilno financiranje za izvajanje javne službe in kako
vzpostavlja javno neodvisno in avtonomno radiotelevizijo, ki bo izgubila
sedanje sestavine državne institucije in bo s svojo programsko ponudbo
in storitvami v službi gledalcev in poslušalcev oziroma splošnega javnega
interesa. Ali je torej njena neodvisnost definirana kot uredniška in poslovna
neodvisnost, ki zagotavlja, da so programi in njihova vsebina funkcij javne
službe pripravljeni tako, da služijo vsej javnosti in ne le posameznih
interesov in kako sta prilagojena sistem vodenja ter nadzora na način,
ki zagotavlja neodvisnost od politične oblasti ter učinkovito odgovornost
do javnosti. Iz predloženih zakonskih rešitev, ki so bistveno boljše
od sedanjega zakona je pohvale vredno, da je predlagatelj načelno in konkretno
sledil tem zahtevam, seveda pa se zastavlja vprašanje, koliko je bil tej
naravnanosti v celoti dovolj dosleden, konsistenten in uspešen pri njihovi
konkretizaciji skozi posamezne zakonske člene. Predložene spremembe prinašajo
nekatere bistvene izboljšave, za katere smo se zavzemali že leta 2004
ob pripravi zakonskih teh v sodelovanju z nekdanjim ministrstvom za kulturo
v tistem obdobju. Te prednosti, ki jih vidim v tem zakonu so odprava arbitrarnega
političnega odločanja Vlade o višini RTV prispevka in namesto tega njegova
vsakoletna uskladitev z letno rastjo življenjskih stroškov, kar zagotavlja
večjo poslovno in finančno stabilnost in tudi programsko neodvisnost
javne radiotelevizije. Naslednje, nova statusna ureditev samostojne pravne
osebe javnega prava, osebnega, kulturnega in nacionalnega pomena, ki odpravlja
vključno z izključitvijo zaposlenih iz zakona o javnih uslužbencih in
zakona o sistemu plač v javnem sektorju.
Naslednje,
osnutek zakona. V 2. členu izrecno določa zaposleni na RTV Slovenija
niso javni uslužbenci. To bo kvečjemu okrepilo položaj zaposlenih, zlasti
novinarjev, ki morajo biti pri svojem delu verodostojni, odgovorni najširši
javnosti in zavezani visoki kakovosti, etičnim in poklicnim standardom,
ne pa državnim in drugim različnim .../Nerazumljivo./ interesom ene ali
druge politične opcije kapitala. Jasna ločitev javne službe
57. TRAK (VI)
(nadaljevanje)
o tržnih in drugih dejavnostih, ki ne sodijo vanjo ob upoštevanju
evropske direktive, omogoča pregledno poslovanje, tako v razmerju do javnosti
in ustanovitelja, kot tudi znotraj na novo organizirane bodoče družbe.
In ne nazadnje prav tako je z učinkovito odgovorno in racionalno opravljanje
ter gospodarjenje tako zahtevnega sistema kot je RTV pomembno, da bo RTV
Slovenija končno tudi lastnik vsega premoženja, ki ga uporablja pri svojem
delu in z njim opravlja in razpolaga samostojnost. To je zelo bistveno.
O veh teh pozitivnih rešitvah, za katere upam, da jih bo javna obravnava
znala razumeti in tudi podpreti, in da ne bodo predmet različnih političnih
interesov, ki bodo na koncu koncev samo v škodo javnemu interesu in zagotavljanju
večje programske in poslovne neodvisnosti RTV-ja pa je vendar treba opozoriti
na nekatere pomanjkljivosti in nejasnosti, katerih ureditev ni moč prepustiti
le statutu, saj so preveč pomembne za učinkovito programsko vodenje in
poslovno upravljanje. Navedel bom samo nekatere.
Čeprav
je hvale vreden predlog ureditve novega pravnega položaja, kot ga določa
2. člen po katerem je RTV SLO pravna oseba javnega prava, pa še vedno
ni dovolj jasno kdaj in v katerih primerih, ki jih zakon o radioteleviziji
ne ureja bo napotena k uporabi .../Nerazumljivo./ predpisov, ki ureja področje
dejavnosti zavodov. Tukaj imam v mislih tako zakon o javnih financah, zakon
o plačah v javnem sektorju, da ne navajam vseh ostalih uredb in odlokov,
ki urejajo dosedanjo upravljanje in vodenje te hiše. Namreč, v prehodnih
odločbah je zapisano med drugim, da v primeru nejasnosti, da se kot samostojno
pravno osebo javnega prava glede vprašanj, ki jih zakon ne ureja, uporabljajo
predpisi, ki urejajo delovanje zavodov. Podpiram zmanjšanje števila članov
nadzornega sveta in sveta radiotelevizije, kot tudi postopek pogoji in
način njihove izbire in imenovanja. Predložene rešitve z oziroma na
to, da poznam tudi zelo dobro primere v okviru .../Nerazumljivo./ namreč,
vse predložene rešitve zagotavljajo tudi določene varovalke glede pristojnosti
in politične moči odločanja obeh organov, ki si delita ustavnoviteljske
in nadzorne naloge. Glede pristojnosti sveta je treba dopolniti alinejo
20. člena, ki določa, da Svet RTV daje soglasje k letnemu programskemu
produkcijskemu načrtu. Z ozirom na to, da je svet predstavnik javnosti
oziroma javnega interesa je logično, da sprejema, ne pa da daje samo soglasje
programsko poslovnemu načrtu, kajti gre za najpomembnejši programski
in poslovni dokument, katere ni moč ločiti finančnega in programskega
dela, saj sta medsebojno povezana. Prav tako, takoj bom končal, ker se
mi zdi tudi pomembno, da če so torej člani sveta predstavniki uporabnikov
in predstavljajo civilno družbo v funkciji izvajanja ustanoviteljskih
pravic in nadzora izvajanja javne službe, potem v njem ne morejo biti
trije predstavniki zaposlenih Radiotelevizije Slovenije, saj slednji ne
predstavljajo splošnega interesa javnosti, ampak so dolžni uresničevati
naloge pri izpolnjevanju tega osnovnega poslanstva. Svoj nadzor izvajajo
zaposleni preko člana nadzornega sveta, ki ga predlaga svet delavcev v
skladu z zakonodajo, ki ureja sodelovanje zaposlenih pri upravljanju. Skratka,
prepričan sem, to bom tudi dal v pisni obliki, da bo del teh pripomb tudi
upoštevanih.
Samo
še na eno zadevo bi opozoril. Namreč, v gradivu je med drugim zapisano,
da je švicarska radiotelevizija zveza društev. To ne drži. Je čista
delniška družba, ki združuje posamezna podjetja v matično združbo
podjetij, ni pa zveza društev.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Štakulu. Priporočam se za gradivo,
ki ga je obljubil. Besedo dajem besedo gospodu Robertu Battelliju. Izvolite.
58. TRAK. (KO)
ROBERTO
BATTELLI: Se opravičujem, hvala lepa predsednica, lep pozdrav vsem.
Jaz
bom govoril o italijanskih programih radia in televizije Koper. Italijanski
program televizije Koper nastane 1971 leta, kot dnevni program. 1977 stopi
v veljajo Osimska pogodba in jaz upam, da vsi poznajo 8. člen te pogodbe
na spoštovanje katere Slovenija prisega od vsega začetka, posebej pa
še od leta 1992, ko je bila celota te pogodbe notificirana na italijanski
strani. 8. člen Osimske pogodbe zavezuje pogodbenice, da obdržijo v veljavi
notranjega prava, s financiranjem in vsem kar spada zraven, vse kar je
zadevalo narodne skupnosti recipročno. To velja za Slovence v Italiji
in Italijane v Sloveniji. Ob osamosvojitvi, poleg svečane izjave o dobrih
namerah se je sprejela Ustava Republike Slovenije in v njeni preambuli
je izrecno povedano, da vse kar je zadevalo avtohtone narodne skupnosti
v tistem trenutku, bo obdržano tudi za naprej. To je bila svečana zaveza,
ki jo je Republika Slovenija ob osamosvojitvi dala tako javnosti v Sloveniji,
kot mednarodni skupnosti in je zapisana v Ustavi.
To
se pravi, ta dnevni televizijski program je obstajal že 6 let, takrat
ko je v veljavo stopila Osimska pogodba. S tega vidika bi verjetno snovalci
zakona morali pomisliti na dejstvo, poleg prispevka, ki so ga ti programi
dajali celotnemu RTV sistemu v mnogih ozirih. Ne nazadnje, v določenih
obdobjih tudi z znatnimi finančnimi sredstvi, ki so se, zaradi tega, ker
je bil ta program široko viden, ki so se pač prilivali v javni zavod
iz naslova reklam, ti programi so dali tudi kar nekaj, kar močan prispevek
glede razvoja samih programov, z načini kako so se informativni programi,
na primer, pojavljali in tako naprej. Prve oddaje z odprtimi telefoni,
to je delala Televizija Koper. In da ne naštevam dalje, tudi kadrovsko
kaj je ta televizija lahko, s čim se lahko ponaša v smislu ustvarjanja
kadrov, ki so zdaj že del profesionalne tradicije RTV Slovenija. Kakorkoli,
verjetno bo nesprejemljivo, ne samo s strani italijanske narodne skupnosti
to, da bi se poskusilo v tem zakonu te programe marginalizirati, jim odvzeti
subjektiviteto in odvzeti tisto mero subjektivnosti, ki omogoča odgovorno
opravljanje funkcije znotraj javne službe. Mi pričakujemo, da to, kar
je bilo včasih obljubljeno, bo tudi, in to na tako zavezujoči ravni,
da bo tudi uresničeno sprejetje tega, takšnega zakona, ki bi to polno
upošteval, bi lahko bila priložnost, da se enkrat za vselej ta vprašanja
rešijo na stabilen način, na način da bomo lahko tudi mi odgovorno planirali
lasten razvoj na tem področju. Ta ustanova v Kopru je edina kjer se lahko
intelektualni potencial, poleg šol, italijanske narodne skupnosti lahko
razvija v mnogih poklicih in predvsem v lastnem jeziku. Spremembe, ki so
se zgodile - tehnološke in tudi politične, evropska integracija in vse
kar se je takrat zgodilo, zagotovo omogoča takšnemu subjektu da najde
svoje mesto in da izvaja svojo funkcijo v prid celotne družbe in tega
prostora v katerega je Slovenije umeščena.
Hvala
lepa.
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa, gospodu Robertu Battelliju.
In
zdaj, ko nimamo več prijavljenih k razpravi, vprašujem še gospo ministrico
Majdo Širca Ravnikar, če želi ob koncu spregovoriti.
Izvolite.
59. TRAK: (KO)
MAJDA
ŠIRCA RAVNIKAR: Hvala lepa.
Rada
bi v nekaj stavkih naglasila, da smo z zanimanjem prisluhnili, nekaterim
sicer že slišanim, večino pa ne slišanim pripombam, in bodo v nadaljevanju
evalvirane, kot se temu reče in mogoče tudi v določenih, zagotovo v
določenih nadaljnjih pogovorih tudi še raziskana, lahko tudi z možnostjo,
da se osnutek dogradi.
Seveda
gre pri zelo smiselnih pripombah, s katerimi se recimo na začetku že
izrečenih, o temu kakšna je participacija neparlamentarnih strank znotraj
volilnih programov RTV Slovenija, smiselne pripombe, seveda ko pridejo
v življenje zelo zelo težavne, ali bi jih morebiti drugače uredili na
enak, vsem dostopen način in prepustili upravljavcem radiotelevizije,
da se sama sooča z načinom kako biti kos programskim sklopom, ki iz tega
na drugačen način..., ampak to so gospodinjska vprašanja. Še najbolj
se bom strinjala z izrečenim, čisto na koncu, da je vsak zakon konflikt,
srečanje konfliktnih in tako kot je tudi v demokraciji vgrajen konflikt,
tako je tudi vsak zakon zgrajen konflikt in je vprašanje tega koliko racionalnosti,
koliko razumskega, odprtega in k pravim ciljem usmerjenega pogleda je pri
pripravljavcih zakona in koliko manj je določenih kratkoročnih, ne bom
rekla, logističnih(?), ampak zagotovo ne vedno nujno koristnih, ampak
zelo lahko uresničljivih, ko gre za sprejem zakona, to se pravi za glasovanje
in tako naprej, elementov v tem zakonu.
Danes
se mi zdi, da so se detektirale ali osredotočile stvari, pripombe na tri,
štiri probleme. Zagotovo jih je več, no tiste, ne bom rekla manjše,
ampak mogoče bolj manj konceptualno sporna vprašanja ni težko rešiti.
Vezana so na neke sporazume pri branju zakona, da ne govorim o teh slavnih
nagradah, ki ste jih vsi napačno interpretirali, kot je intenca in tudi
razumevanje predlagatelja, ampak če ste tako napačno, bomo šli še enkrat
pogledati kje ste to napačnost razumeli, ker tudi po natančnem navajanju
številk je bil spregled, da nadzorniki in uprava ne morejo priti do takšnih
vsot, kot ste jih navedli, kajti prej - ne samo da mora iz tržne dejavnosti
pokriti javno službo, ampak tudi vse stroške delovanja za RTV za preteklo
leto, če je bila tako predhodno urejena.
60. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Skratka, če je nesporazum, ker intence da bi se zdaj kar neka takšna
sredstva delila, kot ste vi prebrali, niti od daleč ni bilo, ampak so
bili drugačni in zelo racionalni obračuni, ki so služili za osnovo tega
zapisa.
Kopica
takšnih vprašanj je bila, ampak naj se osredotočim na nekaj, predvsem
tista, ki so bila zelo huda. Gospod Battelli, pride in gre, ampak mu bomo
povedali, kot smo že gospodu Gönczu povedali, da se ne krčijo pravice
manjšine. Sploh ne, kje pa. Se pa drugače strukturira financiranje, drugače
se strukturira, če govorimo o financiranju, pustimo potem še ostala določila,
ki izhaja iz drugačnega razmisleka o temu, kako mora država tiste obveze,
ki so njene ustavne obveze, poravnati dobesedno. Zato je ta 50-50% delež
financiranja teh programov, ki gre polovico na javno službo oziroma na
tisti tako imenovani RTV prispevek, 50% pa na proračun, dobesedno. In
to ne gre za zmanjševanje, tudi sredstev, saj kot da ni več nobenega
zaupanja v tej deželi. Če še napišeš noter, že to je preden izvedeš,
že razumevanje da se tega ne boš držal, da kar tako ne bo. Zaupanje
v tej deželi se je res zelo spodmaknilo, tudi razumem zakaj, ampak jaz
apeliram nanj, zaradi tega ker tako živim. Tako, da vendarle imajo tukaj
narodnosti programi nekaj, kar do zdaj niso imeli, brez njihovega soglasja
statut ne more biti sprejet, to pa je zelo velika odgovornost in zaradi
tega poudarjam, da je šlo za napačno interpretiranje preveč poudarjenega
in nerazumljenega statusa znotraj tega zakona manjšinskim ustavnim pravicam.
Kar
se drugega vprašanja tiče, tisto, kar je zelo okupiralo tako predstavnike
vodstva danes, današnjega vodstva RTV, predvsem pa vseh sindikatov, vprašanje
statusa javnih uslužbencev in njihovega izstopa je sledil intenci pripravljavcev
zakona od prve sekunde dalje. Tudi zaradi nekih diskusij v preteklosti
in tudi zaradi soočanja z, najbolj enostavno, ampak že spet bom rekla,
reforme javnega sektorja, kjer se izkazujejo neki načini, tudi na področju
zaposlovanja, kot neprimerni. Tukaj je "sui generis" primer in
zato, če se na nek način tukaj razumeva to, kot avantgardni, to se pravi
predhodni postopek, ki bo mogoče veljal tudi za kakšen drugi segment
javnih storitev, potem ga velja razumeti tudi v luči specifike, kot pravim,
in to je javni servis, ki zagotavlja pravico do informiranja javnosti,
to se pravi za novinarski del, kjer naj bi bila avtonomnost toliko bolj
zagotovljena.
Danes
smo slišali da to nima, ali pa pripombe, predvsem sindikatov so bile,
različnih, da to nima neke posebne veze z avtonomijo, češ saj tam je
samo 40% novinarskega dela in vse ostalo, 60% vendarle v RTV zavodu pripada
drugim poklicem. 60:40 ste trdili.
61. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
80, no danes je nekaj drugače, ali pa imam res tako slab spomin. Ampak,
cilj, narava je zagotavljanje čim bolj pluralnih, čim bolj verodostojnih,
čim bolj objektivnih, čim bolj odgovornih in še vse to, kar sem že
zjutraj ob 9. govorila, informacij, to se pravi informiranje. Informacij,
ki jih nudijo novinarji, in katera vsa podporna dejavnost gre v to smer,
ne glede na to ali je tisti, ki montira ali je tisti, ki snema zvok ali
je tisti, ki planira. In v tej luči bomo seveda še opravili razmisleke,
ampak slediti temu cilju se mi zdi, da je smiselno, da nimajo tega podstata(?),
ki se je danes enkrat izrekel, aha, to delate zato, da bi bilo odpuščanje
lažje. To je bilo izrečeno. To se dela zato, da se mogoče pravila definirajo
drugače. Res je, ta pravila so bila že izrečena, in so bila v trenutku,
ko se je zgodila uskladitev plač v javnem sektorju in je prinesla ureditev,
tudi finančno bistveno bolj ugodno ureditev, je ta premislek, še posebej
novinarskih sindikatov, ki so, v preteklosti govorim, 5, 4 leta nazaj trdili
drugače, zdaj mogoče razumljiva, ampak to temo velja še enkrat prediskutirati
in mogoče se nismo še o vsem razumeli.
Rada
bi povedala, da organiziranost sledi, rečeno je bilo, da uprava ni dovolj
definirana, da bi morali napisali, kdo je ta v upravi ali je poslovodnik
ali je pravnik ali je direktor ali je tak ali drugačen profil in kje je
direktor televizije, kje je direktor radia kje je direktor muzeja. Skratka,
da bi morali vse definirati. Danes svet tega ne dela več tako, prepušča
precej avtonomije in moderni pristopi gredo v to, da se to definira tudi
znotraj neke vizije, ljudi, ki pridejo tja, neke ureditve, ki jo nudi statut,
ki je dogovor različnih procesov in sodelovanja. Tako da v zakon, se strinjam,
danes je bilo rečeno, da čim bolj definiran, čim bolj zapre, lahko tudi
čim več pasti nudi. Res da bo marsikdo dejal, da najlepši, najboljši,
najbolj trdni zakoni so bili tisti, ki so nastali v času Marije Terezije
- bili so jasni, en stavek in iz tega vse. Ampak, naš čas je tako kompliciran,
da določene regulative so problematične, vidim da za marsikoga tudi v
detajlih in vejicah, kar je prav, ampak temu smo lahko v prihodnosti še
kos.
Še
enkrat se bom zahvalila. Mislim, da bomo vsi skupaj, z nekaterimi skupinami
najbrž, ali posamezniki ali pobudami, sploh pa tudi v luči zapisanega še enkrat pogledali in povedali kaj je lahko
še drugače. Zagotovo pa
zakon, predlog, osnutek mora ostati drugačen od tistega, ki ga imamo danes.
Vračanje tja, kjer bi se nekateri želeli še naprej videti, ni več za
21. stoletje.
62. TRAK: (KO)
PREDSEDNICA
MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa, gospa ministrica.
Odbor
za kulturo, šolstvo, šport in mladino je z današnjo javno predstavitvijo
mnenj o osnutku zakona o radioteleviziji Slovenija pravzaprav izpolnil
obljubo, ki smo jo dali na začetku tega mandata, da ko se bomo lotevali
spremembe medijske zakonodaje, bomo kar se da dialoški, zato je bila javna
predstavitev mnenj umeščena pred trenutek ko bo šel zakon na Vlado in
tam v normalen zakonodajni postopek v Državnem zboru. Prepričana sem,
da se bo tedaj, ko bo prišel v Državni zbor in kjer bomo mi zagotovo
matično delovno telo za ta zakon, odprla tudi potreba po prvi obravnavi
zakona, tako da mislim, da se bomo s temi splošnimi pogledi na zakon poslanke
in poslanci še soočali, zato se mi zdi tako zelo dragoceno, da smo danes
lahko prisluhnili 34 razpravam razpravljavk in razpravljavcev, uvodni pojasnitvi
ministrice in njeni sklepni besedi. Vse to boste lahko našli v magnetogramu,
magnetogrami pa so, kot veste, dostopni na spletni strani Državnega zbora.
In preverjali bomo, vsak po svoje, verjetno, kako so se izrečene besede
v pripravljenem predlogu zakonu uresničile.
Jaz
se vsem, ki ste danes razpravljali lepo zahvaljujem za to, da smo skoraj
100% razpravljali samo o Zakonu o RTV in ne o vsem drugem, tako kot se
kdaj v teh prostorih dogaja. V tem vidim posebno kakovost naše razprave,
da pa smo jo začinili vsak po svoje, tako kot to znamo se pa razume smo
po sebi, saj smo vendarle v demokraciji.
Najlepša
hvala in naj vam dan lepo mine.
.../Aplavz./...
(Javna
predstavitev je bila zaključena 17. marca 2010 ob 13.30.)
Evidentiral:
Jela
Jelić
Spremenil:
Jela
Jelić
Jela Jelić
Jela Jelić
Jela Jelić
Jela Jelić
| Čas evidentiranja:
19.03.2010
10:20:23
Čas spremembe:
19.03.2010
10:21:57
19.03.2010 10:22:09
19.03.2010 10:22:12
23.03.2010 12:39:39
23.03.2010 12:39:44 |
PREDLOG IZDELAVE MAGNETOGRAMOV JAVNIH POSVETOV V DZ RS