ODBOR DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE
ZA ZDRAVSTVO
JAVNA PREDSTAVITEV MNENJ O PREDLOGU
ZAKONA O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI
1. april 2010
Sejo je vodil Ljubo Germič, predsednik
odbora.
Javna predstavitev mnenje se je pričela
ob 12.09.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani
vsi vabljeni na današnji javni predstavitvi mnenj o zakonu o zdravstveni
dejavnosti. Na podlagi 41., 46. in 47. člena Poslovnika Državnega zbora
Republike Slovenije ter na podlagi odločitve, sprejete na 5. redni seji
Odbora za zdravstvo, dne 17. februarja letošnjega leta, kot predsednik
Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravje pričenjam javno
predstavitev mnenj o predlogu zakona o zdravstveni dejavnosti. Predlog
zakona o zdravstveni dejavnosti in povzeti bistveni novosti sta objavljena
v okolju Lotus Notsa, to je v spletnih straneh Državnega zbora in spletni
strani Ministrstva za zdravstvo.
Želel
bi vas na začetku opozoriti, da imate na klopeh prijavnice zato, da tisti,
ki bi želeli razpravljati, jih izpolnite, izpolnite jih in potem posredujte
ali tej mizi, ki bo vodila to javno predstavitev mnenj ali pa gospe Zlatki,
ki tako prijazno kroži med vami in pobira te prijavnice.
Vrstni
red bomo določili tako kot bodo prihajale prijavnice. Če bi kdo bil izredno
časovno vezan, bomo poskušali urediti tako, da bi ga pomaknili ali bolj
naprej ali pa bolj nazaj, ampak teh izjem načelno ne bi počeli, glede
na to, da bi bili pač korektni za vse. Glede na to, da bo danes kar nekaj
ur ta javna predstavitev, bi vas samo želel na začetku obvestiti, da
je v preddverju te glavne dvorane poskrbljeno tudi za osvežitev, da bo
možno dobiti kakšno vodo ali kakšen sok v času, ko boste spremljali
to javno predstavitev.
Torej namen javne predstavitve mnenj je pridobiti mnenja in stališča strokovne
in širše javnosti k navedenemu predlogu zakona kot podlago za obravnavo predloga
zakona o zdravstveni dejavnosti na matičnem delovnem telesu in na Državnem zboru
Republike Slovenija. Javna predstavitev mnenj naj bi podala odgovore predvsem na
naslednja vprašanja. Prvič. Ali predlog zakona ustrezno določa kriterije ter
odgovornost države in občin pri organizaciji javne zdravstvene mreže, ali je v
osnutku zakona ustrezno urejena regulacija, upravljanje in delovanje
zdravstvenega sistema in vloga države pri tem? Drugič. Ali je področje koncesij
ob predlogu zakona urejeno tako, da bo mogoče dopolnjevati zmogljivosti
zdravstvene dejavnosti skladno s potrebami prebivalstva? Tretjič. Kakšni bodo
predvideni učinki ustanovitve javne agencije za kakovost v zdravstvu ali zlasti
v luči potrebe in pričakovanj uporabnikov zdravstvenih storitev? Kakšna bi
morala bi morala biti vloga in pomen zdravniške zbornice ter njenega članstva na
področju izvajanja ustrezne zdravstvene oskrbe? Torej vprašanj, ki se tičejo
licenc, izobraževanja, specializacije in strokovnega nadzora. Petič. Ali je
sprejemljiva odločitev za graditev sistema zdravstvenega varstva primarno na
javni zdravstveni dejavnosti, kjer so koncesije le dopolnilo, druge oblike
zasebne zdravstvene dejavnosti pa možne, a izključno na račun zasebnih sredstev.
Šestič.
Ali predlog zakona ustrezno definira ter ločuje javno in zasebno zdravstveno
dejavnost in opredeljuje kriterije za sklenitev podjemnih pogodb. Sedmič.
Ali naj zdravstveni domovi postanejo temeljni nosilci javnega zdravstvenega
varstva in koordinatorji izvajanja zdravstvene dejavnosti na svojem območju.
In osmič. Ali je v osnutku zakona ustrezno definirano uresničevanje interesa
prebivalca v smislu zagotavljanja dostopnosti, učinkovitosti in kakovosti
javnega sistema zdravstvene dejavnosti.
Preden začnemo s predstavitvijo in razpravo, še nekaj operativnih navodil,
obvestil. V uvodni predstavitvi bo predlog zakona predstavil minister za
zdravje, gospod Borut Miklavčič. Gospod Borut Miklavčič bo svojo predstavitev
podal iz centralnega govorniškega pulta, za ostale prijavljene k razpravi pa
prosim, da razpravljate iz klopi tako, da se priklopite na mikrofon z zeleno
tipko, ki je na vašem pultu pred vami. Nekaj razprav smo dobili že preko
elektronske pošte in sicer si po vrstnem redu sledijo: mag. Andreja Rihter, mag.
Julijana Bizjak Mlakar, France Cukjati, Andrej Magajna, Andreja Napotnik,
Elizabeta Živkovič, Marjeta Šibav, Miloš Kravanja.
Ti razpravljavci bodo tako tudi začeli današnjo razpravo, potem pa nadaljujemo
z vsemi tistimi, ki ste danes tukaj oddali tudi te prijavnice. Glede na
velik interes za razpravo in glede na to, da prijavnice še prihajajo,
je treba seveda racionalno omejiti tudi čas, kajti, če bi bilo to danes
predolgo, bi lahko seveda danes tudi imeli manj učinkovito razpravo. Zato
predlagam, da se vsi razpravljavci, razen uvodničarja, torej gospoda ministra,
omejite na 7 minut razprave. Jaz vas bom z zvočnim signalom, pol minute
pred zaključkom
2. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
opozoril, da se razprava približuje koncu. Seveda pa kdor želi,
seveda lahko konča tudi prej. Gre samo za maksimalno odrejen čas za razpravo.
Opozoriti
vas moram še na to, da so vsi do sedaj prispeli prispevki po elektronski
pošti objavljeni v spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije
pod rubriko, dialogi, javna predstavitev mnenj. Svoje predloge in mnenja,
ki so objavljena na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije
so do sedaj posredovali: Slovenska zveza za tobačno kontrola, prof. dr.
Jože Trontelj, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, gospod France
Cukjati, informacijska pooblaščenka, združenje zasebnih specialističnih
zdravstvenih družb, Gospodarsko interesno združenje Bled, združenje
izvajalcev zdravstvene dejavnosti v zasebni lasti in gospa Metka Šibav.
Vsa dodatno posredovana mnenja bomo naknadno objavili na spletni strani
Državnega zbora Republike Slovenije, zato tudi vse današnje razpravljavce
prosim, da svoje prispevke posredujejo v elektronski obliki. To je želeno,
ni pa obvezno, kajti tudi današnji magnetogram bo sestavni del javne predstavitve
mnenj.
Sedaj
pa vabim prvega k govornici. Torej gospod minister, gospod Borut Miklavčič,
prosim vas, da podate uvodno predstavitev k predlogu zakona o zdravstveni
dejavnosti.
BORUT
MIKLAVČIČ: Spoštovani predsednik, spoštovani poslanci, udeleženci
današnje javne predstavitve predloga zakona o zdravstveni dejavnosti.
Morda se ne ve, vendar prav pred nekaj tedni je minilo 18 let odkar je
bil v Sloveniji sprejet sedanji zakon o zdravstveni dejavnosti. To je za
vsak zakon več kot dolga doba. Tako dolgo pa ni vzdržal zato, ker je
bil tako dober, ampak, ker se je slovenska družba ves čas ukvarjala z
drugimi vprašanji.
18
let je doba, v kateri so se zgodile mnoge spremembe v družbi, demografski
in socialni strukturi prebivalstva, njegovem zdravstvenem stanju, medicinski
tehnologiji, znanju o vodenju in upravljanju in organizaciji sistema zdravstvenih
zmogljivosti. Vse to ter dobre in slabe izkušnje preteklih 18 let nakazujejo,
da so nujne tudi spremembe v zakonu, ki ureja zdravstveno dejavnost, da
bi ta postala uspešnejša, učinkovitejša, kakovostnejša in do ljudi
prijaznejša. Ni pomembno ali te spremembe imenujemo reforma ali ne, pomembnejše
je, da omogočimo z novim zakonom takšno zdravstveno dejavnost, ki bo
po volji interesih večine prebivalstva in ki bo s tem prispevala tudi
k splošnemu dobremu počutju in napredku družbe kot celote. Če nam je
ta cilj vsem skupen, imamo pa o posameznih rešitvah lahko različne poglede,
ki pa nas ne bi smeli odvrniti od volje in želje, da sledimo zastavljenemu
cilju. Po skoraj enem letu široke javne razprave pošiljamo novi zakon
o zdravstveni dejavnosti v Državni zbor. To je bila gotovo ena najdaljših
javnih razprav o kakšnem zakonu v zgodovini te države. Nekateri so mi
celo očitali, da je bila ta razprava predolga, da smo na ta način dali
preveč časa in prostora tistim, ki osnovnim potezam predlagane reforme
ogorčeno nasprotujejo in smo na ta način sami ustvarili vtis, da predloga
zakona pravzaprav nihče ne podpira. Mislim, da ta ugotovitev ni točna.
3. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
Gre namreč za prvi del zdravstvene reforme, drugega prinaša novi zakon
o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki bo kmalu v javni
razpravi. Reform pač ni mogoče uveljavljati čez noč in tudi ne brez
vsaj osnovnega soglasja ali razumevanja tistih družbenih skupin in organizacij,
ki jim reforma najbolj prizadeva. Zdravstvene reforme nikoli nisem jemal
kot pozicijske vojne med tako imenovanimi zagovorniki ohranitve javnega
zdravstva in zdravniškim stanom, ki naj bi hranil svoje pridobljene pravice
iz pretekle privatizacije. Po mojem trdnem prepričanju reforma sploh ne
more uspeti, če bo prevladalo prepričanje, da je ena od strani zmagala
in da je druga premagana.
Zdravstvena
zakonodaja je vedno občutljivo vprašanje, ki zadeva temeljno vrednostno
in ideološko usmeritev politike. V razpravi o sodobnem zdravstvu se povsod
po svetu ostro spopadajo zagovorniki različnih konceptov. V razpravi so
posamični interesi izpostavljali druge, prevečkrat tudi sebične cilje
posameznih strok in njihovih nosilcev ali pa celo cilje političnega prestiža.
Razprava je tudi pokazala, da gre za veliko namišljenih dilem pa tudi
argumentov, ki jih preprosto ni mogoče uporabiti razen na verbalnem nivoju
za presojo ustreznosti posameznih členov. Res je, da so vsi deklarativno
izhajali iz posameznika, njegove stiske in njegovih tegob. Vendar se je
v rešitvah bolnik pojavljal mnogokrat kot sekundarni člen za uveljavljanje
organizacijskih, lokalnih, profesionalnih ali drugih interesov. Sprejeli
smo kar nekaj kompromisov in kljub vsem zagatam iz dosedanje razprave,
ohranili rdečo nit zakona, ki postavlja v ospredje človeka kot bolnika,
zavarovanca in končno tudi kot državljana, ki mu je veliko do tega, da
bi bil sistem zdravstvenega varstva ustrezno organiziran, dostopen vsem,
ne glede na to kakšno je njegovo materialno stanje ali kje živi. To je
v bistvu tudi končni in dokončni cilj sistema zdravstvenega varstva.
Sistema, ki se zavzema za pravičnost, ki temelji na solidarnosti kot pomembni
ekonomski kategoriji socialne države.
Ob
razpravo o osnutkih zakona o zdravstveni dejavnosti se je večkrat pokazalo,
da posamezni razpravljavci o tem zakonu želijo odgovore tudi na vprašanja
o ureditvi na področju zdravstvenega zavarovanja, o obsegu in načinu
uresničevanja solidarnosti, o pravicah iz obveznega zavarovanja in podobno.
Vse to so nadvse pomembna vprašanja razvoja zdravstvenega varstva, vendar
so predmet posebnega zakona, ki je prav tako pripravljen. Zakon o zdravstvenem
varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v slednjem bodo tudi zelo podrobno
predlagane naloge in odgovornost države, lokalnih skupnosti, delodajalcev,
zdravstvenega zavarovanja in posameznikov do zdravja. V zakonu o zdravstveni
dejavnosti so zato le opredeljene pristojnosti in dolžnosti države in
občin do zagotavljanja mreže javne zdravstvene dejavnosti po ravneh in
območjih države. Pri tem predlog zakona izhaja iz predpostavke, da je
država skupaj z občinami, dolžna ustanoviti in
4. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
zagotoviti potrebne zmogljivosti, ki bodo omogočale prebivalstvu približno
enakomerno dostopnost do potrebnih zdravstvenih storitev in programu na
celotnem območju države. To nalogo mora uresničevati z določenim vzdrževanjem
mreže javne zdravstvene dejavnosti, z zagotavljanjem zadostnega in strokovno
usposobljenega kadra, ustrezne medicinske opreme ter nenazadnje tudi s
pristojnostmi sodelovanja pri upravljanju javnih zdravstvenih zavodov in
njihovem delovanju, skladno z javnim interesom in materialnimi možnostmi
naše družbe.
Predlog
zakona izhaja iz osnovne usmeritve, po kateri bo za zadovoljevanje potreb
prebivalstva skrbela predvsem javna zdravstvena dejavnost. To so javni
zavodi in koncesionarji. To pa je tudi povezano z njeno neprofitno naravnanostjo
in naravnanostjo na zadovoljevanje potreb pri izboljševanju zdravja prebivalstva.
Ob takšni orientaciji velja posebej poudariti, da predlog zakona posebej
izpostavlja potrebo po hitrejšem razvoju in novi vlogi zdravstvenih domov
in celotne primarne ravni zdravstvene dejavnosti, ki mora postati osrednji
nosilec celotne zdravstvene dejavnosti. Sekundarna in terciarna raven bosta
usmerjena v obravnavo zahtevnejših bolezenskih stanj in bosta nadgradnja
primarne ravni, ki pa bo morala ob ustreznih kadrovskih in drugih okrepitvah
prevzeti tudi večji del odgovornosti in nalog pri izvajanju javnega programa
zdravstvene dejavnosti. V tej preusmeritvi vidimo tudi velik potencial
za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in boljši, preglednejši
ter kakovostnejši obravnavi pacientov čim bližje njihovemu bivalnemu
okolju in seveda tudi delovnemu okolju. Tega ni mogoče predpisati z zakonom,
pač pa z mrežo javne zdravstvene dejavnosti in določitvijo nove delitve
dela med posameznimi ravni zdravstvene dejavnosti in znotraj timov zdravstvenih
delavcev ter krepitvi vloge družinskega zdravnika, osebnega zobozdravnika,
patronažno babiško, negovalno in nekatere druge dejavnosti, ki morajo
biti čim bolj približane prebivalstvu. Usmerjanje takšnega razvoja je
po predlogu zakona odgovornost države. V določenem delu pa tudi občin,
povezana pa je tudi z določenimi organizacijskimi spremembami sedanjih
izvajalcev na primarni in sekundarni ravni. Nasploh naj bi v bodoče gradili
mrežo javne zdravstvene dejavnosti, skladno z novimi izzivi in potrebami
prebivalstva in dosegli večjo prilagodljivost zdravstvenih zmogljivosti
le tem in ne več na tradicijah in ozkih skupinskih interesih. Zaradi tega
predlog zakona daje tudi možnost povezovanja javnih zdravstvenih zavodov
na istih ali različnih ravneh na skupnosti zavodov, katerih bi javni zavodi
lahko skupaj organizirali izvajanje določenih dejavnosti ali posamezne
službe.
Javna
razprava je pokazala, da pretežni del javnosti želi sistem, ki temelji
na javni zdravstveni dejavnosti, ki jo predstavljajo javni zavodi in koncesionarji.
Čista zasebna samoplačniška
5. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
ali tržna dejavnost naj bi sicer bila dovoljena, vendar povsem ločena
od javne. Nekateri pod tem razumejo tudi fizično ločitev obeh dejavnosti,
njihovih izvajalcev, prostor, opreme, denarja in tako dalje. To bi tudi
pomenilo, da izvajalci javne dejavnosti pod nobenim pogojem ne bi mogli
ali smeli opravljati storitve, ki niso financirane iz javnih sredstev.
Takšna ureditev bi bila zelo radikalna in tudi težko izvedljiva in za
javne zavode morda škodljive, za enega celo pogubna.
Prav
posebej se je med pripravo zakona večkrat pojavilo vprašanje ali je ustavno
oziroma pravno sprejemljivo, da se prepove opravljanje neke dejavnosti
v prostem času posameznika. Na te dileme ni bilo mogoče najti enoznačnega
odgovora in tudi praksa v Evropi ni takšna, da ne bi dovoljevala pod določenimi
pogoji sožitja obeh oblik izvajanja dejavnosti. Pomembnejše od tega razločevanja
je preprečitev prelivanja javnih sredstev in virov v zasebne zaslužke,
čemur je Ministrstvo za zdravje v predlogu zakona sledilo. To pa ni narejeno
s prepovedmi, temveč z določitvijo pogojev kdo in kdaj sme opravljati
poleg javne tudi zasebno dejavnost, tako bi po določilih predloga zakona
smeli opravljati izvajalci javne zdravstvene dejavnosti tudi zasebno dejavnost
le na podlagi dovoljenja delodajalca po izpolnjenih obveznostih do javnega
programa oziroma po opravljenem rednem delu, pri čemer ne bi smeli opravljati
storitev, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Takšno
dejavnost bi lahko organizirali tudi javni zdravstveni zavodi, pri čemer
bi ustvarjali dohodek iz te dejavnosti, bil dohodek zavoda in ne posameznega
zdravstvenega delavca. Po prepričanju
Ministrstva za zdravje je s tem zagotovljena potrebna razmejitev javne
in zasebne dejavnosti, s čimer bodo omogočeni razni pojavi nelegalnega
samoplačništva, preskakovanja čakalnih vrst in podobnih pojavov, ki
so za mnoge zavarovane osebe zelo moteče, čeprav niso pogoste.
Posebno
poglavje namenja predlog zakona podeljevanju koncesij in koncesionarjem
nasploh. To je bilo doslej od pravno dokaj neurejenih področij, ki je
sprožilo tudi vrsto vprašanj pa tudi nezadovoljstva s stanjem in položajem
zdravstvenih delavcev, ki so s koncesijo dobili določena javna pooblastila.
Dejstvo je, da pri podeljevanju koncesij na republiški in občinski ravni
ni bilo enotnega prestopa in da je velikokrat prevladal pri tem osebni
interes posameznega izvajalca, posamezne občine, manj pa potrebe prebivalstva.
Tudi delovanje koncesionarjev in razmejitev storitev, ki so jih izvajalci
za javni program zdravstvenega zavarovanja oziroma zasebnike ni bil ustrezno
razmejen. Zlasti ob reorganizaciji
6. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
občin in razpadu nekdanjih velikih zdravstvenih domov je veliko zdravstvenih
delavcev odšlo med koncesionarje, kar je v nekaterih okoljih bilo slabo
sprejeto. Razlog je bil tudi v preveliki težnji posameznikov, seveda ne
vseh, po ustvarjanju dobička, kar je okoljem, ki so bila navajena javno,
neprofitno zdravstveno dejavnost, ni bilo po godu. Predlog zakona o zdravstveni
dejavnosti predvideva na tem področju spremembe. V prihodnje bo podeljevanje
koncesij potekalo bolj pregledano in na podlagi posebnega koncesijskega
akta, ki ga bo glede na potrebe sprejelo Ministrstvo za zdravje. Podeljevanje
koncesij bo možno le kadar javni zdravstveni zavodi na določenem območju
oziroma področju ne bi mogli zadostiti potrebam, opredeljenim z mrežo
javne zdravstvene dejavnosti. To pomeni, da koncesionarji ne bodo alternativa
javnim zavodom, temveč kot povečanje možnosti izbire in boljšo dostopnost
do zdravstvenih storitev v javnem zdravstvu, katerega del so tudi koncesionarji.
Koncesije
se bodo prav tako podeljevale na podlagi javnih razpisov in ne več na
podlagi ali zahtevo posameznega izvajalca. Vsak koncesionar bo moral s
koncesijsko pogodbo se zavezati, da bo sodeloval z območnim zdravstvenim
domom oziroma bolnico, se vključeval v zagotavljanje nujne medicinske
pomoči, dežurstva, nadomeščanja in tako dalje. Koncesionar bo prav
tako moral razmejiti svojo javno zdravstveno dejavnost od upravljanja samoplačniških
storitev oziroma storitev za trg. Slednje bo lahko opravljal le po končanem
delovnem času in opravljenih obveznostih, ki jih ima na podlagi pogodbe
z zavodom za zdravstveno zavarovanje. S temi zakonskimi spremembami bo
uresničena zahteva, da postane delo koncesionarjev sestavni del mreže
javne zdravstvene dejavnosti, ki se opravlja pod enakimi pogoji kot jih
imajo javni zavodi in da bo podeljevanje koncesij potekalo skladno s potrebami
in načrtovano mrežo javne zdravstvene dejavnosti in ne več stihijsko.
Novost
v predlogu zakona je ustanovitev javne agencije za kakovost in varnost.
Ta ni predvidena kot kakšna nadzorna služba ali služba, ki naj bi tudi
kaznovala izvajalce, ki ne bi opravljali svojega dela dovolj strokovno.
Njen namen je nasprotno. Skrb za dvig kakovosti in preprečevanje nevarnih
opozorilnih dogodkov. V ta namen bo agencija skrbela za uvajanje in spoštovanje
kliničnih smernic, za obravnavo posameznih stanj, za uvajanje kazalnikov
kakovosti in varnosti v zdravstveni dejavnosti. Zbirala in analizirala
bo tudi primere strokovnih zapletov in napak ter pripravljala ukrepe za
njihovo preprečevanje v prihodnosti. Njena naloga bo tudi podeljevanje
akreditacij tistim, ki bodo dosegali ustrezno kakovost. Nasploh predlog
zakona predvideva, da bodo morali vsi izvajalci javne zdravstvene dejavnosti
imeti posebne komisije za področje kakovosti, zbirati in prijavljati,
seveda anonimno, primere strokovnih zapletov ali nevarnih opozorilnih dogodkov.
Prav tako naj bi podatke o doseganju kazalnikov kakovosti redno objavljali
na svojih spletnih straneh. S tem bodo uporabniki zdravstvenih storitev
imeli možnost izbire izvajalcev tudi po kriteriju zagotavljanja kakovosti
in varnosti.
Predlog
zakona na novo ureja tudi vlogo zbornic, kot poklicnih, strokovnih združenj,
zaposlenih v zdravstveni dejavnosti.
7. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
Za vse, vključno z Zdravniško zbornico Slovenije določa prostovoljno
članstvo, o čemer so v javnosti med zdravniki prisotna zelo različna
mnenja. Različna mnenja tudi v civilnih družbah. Ne glede na to pa je
primeren način organiziranja in delovanja zbornic za sistem zdravstvenega
varstva in dvig strokovnosti zelo pomemben. Ker se tega zavedajo tudi zdravniki
in drugi zdravstveni poklici, je strah po mojem mnenju o razpadu zbornic
verjetno povsem odveč. Poleg tega, zbornice ohranjajo vsa najpomembnejša
javna pooblastila. Zdravniška zbornica bo tako še naprej pristojna za
opravljanje strokovnega nadzora s svetovanjem, z izvajanjem specializacij
zdravnikov in podeljevanje ter odvzemanje licenc. Podobna pooblastila bodo
imele tudi druge zdravstvene zbornice. Ne bodo pa imela več pooblastil
za načrtovanje števila in vrst specializacij, ker le to sodi v pristojnost
Vlade, Ministrstva za zdravje oziroma med naloge, ki se nanašajo na določanje
mreže javne zdravstvene dejavnosti. Prav tako zbornice ne bodo več vodile
registrov. Sprememba je predvidena tudi v trajanju javnih pooblastil zbornic,
ki ne bodo več trajna, ampak časovno omejena in podeljevana na podlagi
razpisa. S predlaganimi spremembami je Ministrstvo za zdravje prepričano,
da bo delovanje zbornic omogočilo nadaljnji dvig strokovnosti zdravstvenih
poklicev in za izvajanje določnih javnih pooblastil.
Predlog
zakona predvideva precejšnjo spremembo v vodenju in upravljanju javnih
zdravstvenih zavodov. Sedanje vodenje in opravljanje javnih zavodov se
je pokazalo kot neprimerno in premalo učinkovito. Kot neustrezno se je
pokazala dvotirnost v njihovih vodstvih, ko so se pojavljala nesoglasja
med poslovnim in strokovnim vidom razvoja posameznega javnega zavoda. Hkrati
so imela vodstva javnih zavodov premajhna pooblastila, saj so v večini
najpomembnejših razvojnih vprašanj odločali sveti zavodov oziroma njihovi
ustanovitelji. To se je nanašalo na sprejemanje strategije razvoja, na
finančni načrt, na poslovno poročilo, odločitve o investicijah in tako
dalje. S tem se je neredko prelagala odgovornost za poslovanje od menedžmenta
na svete zavodov, kar je zmanjševalo učinkovitost poslovanje. Nasploh
je upravljanje z javnimi zavodi ena od šibkih točk v ureditvi sistema
zdravstvenih dejavnosti, posledica česar so bile tudi zgrešene razvojne
ambicije v posameznih okoljih, razvoj brez ustreznih materialnih podlag,
veliki primanjkljaji in tako dalje. Nov zakon predvideva zaradi tega določene
spremembe. Sedanja dvotirna vodstva naj bi zamenjali direktorji oziroma
uprave z bistveno večjimi pooblastili in odgovornosti kot doslej. Sedanje
svete zavodov bi nadomestili razvojni sveti, ki bi predvsem nadzorovali
delo direktorjev in uprav. Direktorji in uprave in člani nadzornega sveta
bi tudi materialno odgovarjali za svoje delo in poslovanje javnih zavodov.
V nadzornih svetih naj bi bili predstavniki ustanovitelja, zavarovancev
in zaposlenih v javnem zavodu. Predlagana sprememba v vodenju in upravljanju
javnih zavodov je prvi korak k večji avtonomiji javnih zavodov. Lahko
pa pričakujemo, da se bo razvoj v
8. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
naj bi bili predstavniki ustanovitelja, zavarovancev in zaposlenih v javnem
zavodu. Predlagana sprememba v vodenju in upravljanju javnih zavodov je
prvi korak k večji avtonomiji javnih zavodov. Lahko pa pričakujemo, da
se bo razvoj v tej smeri nadaljeval, ko bo pripravljen sistemski zakon
o izvajanju javnih služb, ki je v pripravi.
Smatramo,
da je z navedenimi in še nekaterimi drugimi spremembami podana ustrezna
pravna podlaga za novo organiziranost javne zdravstvene dejavnosti v Republiki
Sloveniji, ki bo korist predvsem zavarovanim osebam. Nekateri razpravljavci
so zahtevali še bolj radikalne spremembe. Vendar je potrebno računati
z realnostjo in dejstvom, da v zdravstvenem sistemu revolucionarne spremembe
niso možne in da lahko celo vodijo v zlom sistema. V tej fazi zato pripravljen
predlog, za katerega Ministrstvo za zdravje ocenjuje, da je izvedljiv,
čas pa bo pokazal, kdaj bo potrebno sistem ponovno dopolnjevati, nadgraditi
in upamo, da ne bomo za ta korak potrebovali zopet 18 let.
Naj
mi bo dovoljen zaključek, povsem oseben. Ker je danes tukaj verjetno v
tej hiši demokracije moj zadnji nastop kot ministra, si dovolim še eno
misel. Pri svojem delu v zdravstvu sem se vedno zavedal, da obstoj in razvoj
zdravstvenega varstva temelji na solidarnosti. In da se tej vrednosti ne
smemo in ne moremo odpovedati. Od solidarnosti in vzajemnosti je odvisna
tudi prihodnost zdravstvenega varstva pri nas. Solidarnost je osnova na
našem ozemlju že več kot 120 let. Preživela je različne režime, državne
ureditve ter bila vedno temelj pravic. Ostala je kulturna lastnost in vrednota
Slovencev. Ohranjanje solidarnosti in vzajemnosti, pa je neločljivo povezavo
s finančno vzdržnostjo sistema zdravstvenega varstva in to je naša kvaliteta.
Prav temu sem vedno namenjal največ pozornosti.
V
letu 2003 sem prevzel vodenje zavoda, ki je bil v izgubi, ni bila majhna.
Sprejeli smo sanacijski program, prišli v pozitivno poslovanje, ob tem
ohranili raven pravic zavarovanih oseb in ustvarili rezervni sklad, ki
pokriva primanjkljaj še danes. 2008 in 2009 se je Vlada ob zmanjšanju
sredstev za bolnišnično dejavnost posebej zavzela za pozitivno poslovanje
bolnišnic. 8,5% smo zmanjšali sredstva, zaradi ekonomsko zahtevnih situacij.
Torej tudi v slovenskih bolnišnicah danes ni več izgub ob prekoračenem
programu v letu 2009. To je pomemben dosežek. Moje osebno in trdno prepričanje
je, da sprejem zakona o zdravstveni dejavnosti in zakona o zdravstvenem
varstvu in zavarovanju, kot sta pripravljena z morebitnimi popravki zagotavljata
v letu 2011/2012 in naprej finančno vzdržnost našega zdravstvenega sistema.
To pomeni poslovanje brez zadolževanja in brez izgub. To je bilo vedno
moje vodilo in vrednota. Vesel bom, če bodo to uresničili tudi drugi.
Meni je žal zmanjkalo moči.
9. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
Takšna politika mora biti cilj in naloga države, ker le na tem lahko
gradi svoj gospodarski in družbeni razvoj. Hvala za vašo pozornost. .../Aplavz./...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod minister za vašo uvodno predstavitev.
Sedaj pa k besedi vabimo gospo Julijano Bizjak Mlakar. Pripravi pa se naj
gospod France Cukjati.
MAG.
JULIJANA BIZJAK MLAKAR: Hvala lepa za besedo. Najprej naj povem, da
se pridružujem zahtevam gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva,
ki si prizadeva za vrednote in načela v zdravstvu, ki jih je s podpisom
podprlo preko 74 tisoč prebivalcev in prebivalk Slovenije.
Ta
zakon ni reforma, pač pa predvsem posnetek obstoječega stanja zdravstva
in to skupaj z vsemi njegovimi anomalijami. Anomalije pa so predvsem posledica
komercializacije in privatizacije zdravstva. Zato se pridružujem zahtevam
po neprofitnem javnem zdravstvu, ki se po domačih in mednarodnih izkušnjah
kaže kot najcenejše, najbolj kakovostno in dostopno vsem. Predlog zakona
ne zasleduje javnega interesa. Zanj ni soglasja civilne družbe. Gre za
podobne rešitve, ki jih je pripravljal že minister prejšnje Vlade, ki
niso sprejemljive. V dolgotrajnih pogajanjih predlogih gibanja, ter poslancev,
ki smo se zavzeli za zakon, ki bo v javnem interesu, niso bili upoštevani.
Vsebina zakona ni skladna s predvolilnimi obljubami koalicijskih strank
in ne s programom moje stranke. Socialni demokrati smo se namreč zavezali
ponovni vzpostavitvi univerzalnega zdravstvenega varstva, solidarnosti,
kakovosti in učinkovitosti, k okrepitvi sodelovanje s civilno družbo,
k ločitvi javne od zasebne zdravstvene dejavnosti, ustanovitvi neodvisne
institucije za strokovni nadzor nad izvajalci zdravstvenih storitev in
podobno. Pripravljavci zakona ste povozili Belo knjigo skupaj za zdravje,
strateški pristop Evropske unije za obdobje 2008 do 2013 in druge dokumente
Evropske unije in svetovne zdravstvene organizacije, ki jim je na področju
zdravstva zavezana Slovenija. Začenši pri obvezni transparentnosti in
sodelovanju zainteresirane javnosti pri odločitvah o zdravstvu. Poleg
pripravljavcev zakona nosijo odgovornost za zgrešeno vsebino predloga
zakona tudi politiki, ki so tak zakon podprli. Namesto obljubljene reforme
zdravstva smo po letu dni in pol še vedno brez reformnega zakona in pred
nevarnostjo sprejetje zakona, ki ne sledi javnemu interesu. Že v letu
2003 je bilo doseženo soglasje s socialnimi partnerji o tem, kakšno zdravstvo
hočemo in potrebujemo. Pripravljavci zakona ste povozili tudi ta sporazum.
Zato
vam postavljam retorična vprašanja:
Ali
ste vprašali prebivalce, če so za eksperiment, po katerem naj bi zdravstveni
domovi in bolnišnice spremenili v pridobitna podjetja, ki bodo opravljala
tudi tržno oziroma samoplačniško dejavnost, ki jih bodo vodili uprave
in nadzirali nadzorni sveti? Niste.
Ste
jih vprašali, če so za to, da se iz upravljanja javnih zdravstvenih zavodov
odstrani enakopraven vpliv uporabnikov zdravstvenih storitev in izvajalcev
zdravstvenih storitev? Niste.
Ali
ste vprašali prebivalce, če so za nadaljnje razgrajevanje javnih zdravstvenih
domov in bolnišnic s podeljevanjem finančnih sredstev in zdravstvenih
programov zasebnikom?
Ste
jih vprašali, če se strinjajo, da javno zdravstveno premoženje, stavbe,
zemljišča in draga oprema preide v zasebne roke. Da o najemih in prodajah
občinskega zdravstvenega premoženja odloča kar minister s koncesijskim
aktom? Spet niste.
Očitno
menite, da se odločitve o zdravstvu prebivalstva ne tičejo. Zakon namreč
prinaša razlastitev občin, ki so lastnice zdravstvenih domov in odpira
pot razgrajevanju zdravstvenih domov in bolnišnic, saj ne postavlja merljivih
kriterijev, ki bi onemogočili privatizacijo v zasebnem interesu. S koncesijskimi
pogodbami za obdobje 15 do 25 let, naj bi se dolgoročno preprečilo urejanje
zdravstva v javnem interesu.
10. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
Zakon omogoča privatizacijo zdravstvenih domov, bolnišnic in opreme v
njih. Pripravili ste zakon, ki ruši koncept ohranitve javnega zdravstva
v potrebni vsebini.
Pričakovali
smo, da bo zakon odpravil posledice nezakonitega stanja zdravstvenih domov,
ki nekateri ne zmorejo več opravljati zdravstvenih storitev. Nasprotno.
Zakon to stanje celo legalizira. Brez dvoma gre za vnašanje tržnih mehanizmov
v zdravstveni sistem, za njegovo privatizacijo in komercializacijo, kar
je škodljivo in kar po mednarodnih izkušnjah vodi k razslojevanju prebivalstva
pri uresničevanju zdravstvenih pravic. Pa vendar prav komercializacija
javnega sektorja podpira tudi minister Gaspari s svojo skupino, precej
neoliberalno usmerjenih ekonomistov.
Spoštovani,
izgubili ste kompas. Zakon legalizira zlorabe javnega v korist zasebnega
pri koncesionarjih in v javnih zdravstvenih zavodih. Oboji lahko pod koncesijo
ali v zdravstvenem domu ali v bolnišnici na istem mestu, z istimi sredstvi
in celo v istem času opravljajo javno in samoplačniško oziroma tržno
dejavnost. Zaposleni v javni dejavnosti lahko delajo tudi v zasebni in
obratno. Zakon sicer našteva omejitve, vendar pa izvajanje omejitev ne
bo mogoče učinkovito nadzirati. Zakon torej ne prinaša ločitve med
javnim in zasebnim. Čeprav je prav to zahteva civilne družbe, postavljena
na številnih shodih širom Slovenije. Mešanje javne in zasebne dejavnosti,
ki jo omogoča zakon, omogoča obstoj vseh konfliktov interesov med javnim
in zasebnim, ter legalizira celo korupcijo v obliki samoplačništva in
preskakovanja čakalnih vrst. Opravljanje nadstandardnih storitev v času
javne službe, zlorabo javnih sredstev, časa in bolnikov v javnem zdravstvu.
Člen 135. drugi do peti odstavek.
Kako
je lahko pod to Vlado nastal zakon, ki predvideva delitev državljanov
na dve kategoriji, na tiste vplivne in bogate domačine in tujce, ki bodo
z legalizacijo samoplačništva oziroma tržne dejavnosti v javnih zavodih
deležni storitev takoj in na ostale državljane, ki ne bodo mogli plačati
in bodo čakali na zdravstvene posege? To je kršenje Ustave Republike
Slovenije.
Ker
mi zmanjkuje časa bi povedala samo še to, da pričakujem, da se bo v
postopku sprejemanja zakon bistveno izboljšal in da ga sicer ne bom mogla
podpreti. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Julijana Mlakar. Besedo dajem gospodu
Francetu Cukjatiju. Pripravi pa se naj gospod Andrej Magajna.
FRANCE
CUKJATI: Hvala za besedo, gospod predsedujoči. Gospod minister, vsi
prisotni.
Tukaj
je prostor, kjer bomo slišali različna mnenja in to je prav. Jaz se spominjam
ob tem zakonu let 1991/1992, ko sem sodeloval pri pripravi novega zakona,
takrat pod ministrico Katjo Boh. Moram reči, da je vsaj nas, kar je bilo
zdravniške dela, kar se zdravniške strani tiče je veljalo naslednje
načelo. Prvič, s poslovitvijo od socializma in planskega gospodarstva
bomo morali začeti spoštovati zasebno pobudo. Nujno. In človeka, ki
to izvaja.
Drugič.
Zdravnik kot nosilec zdravstvene dejavnosti ne bo mogel več biti tretiran
kot delavec za tekočim trakom, kjer mu delodajalec nalaga, on pa je brez
odgovornosti. Ne. Nič več.
11. TRAK: (NB)
(nadaljevanje)
Zaradi tega potrebuje drug status. Poleg tega so še drugi nosilci zdravstvene
dejavnosti ne samo zdravnik in to bo treba upoštevati, kajti zdravnik
in drugi nosilci, oni določajo diagnozo, preiskave, terapijo, vso odgovornost
za pacienta nosijo oni, direktor je samo za organizacijo.
Tretjič.
Vzpostavili smo princip oziroma želeli, osebna izbira zdravnika. Prej
je veljalo, za angino si šel k enemu zdravniku, na kontrolo k enemu drugemu.
Osebne izbira zdravnika zaradi tega, da se poveča odgovornost zdravnika
za tega človeka in se vzpostavi nek kontakt, ki ni več socialistični,
ki je osebni kontakt, zasebno, javno. In ob tem prosta izbira zdravnika
in zavoda. Prosta izbira, pacient izbira kogarkoli. In četrtič. Denar
naj sledi pacientu. Pomeni, kdor več in bolje dela, bo imel več pacientov,
bo bolje plačan. To ni tržna dejavnost, profitna dejavnost, ampak upoštevanje
ekonomskih vzvodov, ki jih gospe in gospodje moramo upoštevati. Ja kje
pa smo. Ekonomski vzvodi, pa plačna uravnilovka je največja, bi reke,
največja ovira razvoja in pa dela tudi v zdravstvu. Plačna uravnilovka
ne sodi več v današnji čas. Ko sem bil v Nemčiji, na enkrat in sem
nadomeščal enega drugega kolega zaradi tega, da sem v počitnicah kakšen
denar zaslužil, na enkrat sem dobil 500 mark več. Pa sem vprašal, zakaj?
Pa je rekel, ja kolega, vi zaslužite. Pika. In podeljevanje koncesij je
sledilo in je bilo oblikovano na načelu, en zdravnik, en program. Takrat
je zbornica z vsemi sredstvi ovirala zasebno dejavnost zavodov in pa, da
bi recimo se zasebne bolnišnice ustvarjale in nekateri izvajalci, koncesionarji,
si nabirali programe. Takrat smo bili tudi v sporu z Baričevičem, ki
je hotel več programov, pa jih ni dobil. In koncesionar ostane v javni
zdravstveni službi z vsemi obveznostmi in pravicami, ki veljajo za javno
zdravstveno službo. V osnovnem zdravstvu je postavilo, je bilo postavljeno
načelo, da mora biti neposredno povezan z zdravstvenim domom in celo ostati
v istih prostorih, zdravstven dom pa ostane organizator celotne dejavnosti
v osnovnem zdravstvu in pojem zdravstvenega doma se razširi tudi na
koncesionarje. Želeli smo upoštevati model, ki se je izkazal v Nemčiji, v Avstriji
in povsod kjer je grupna praksa zelo živa in pisana na kožo pacientom.
Moram reči, da smo ostali na pol poti v vseh teh letih. Nekje je stvar
obstala. Denar ne sledi pacientu, dobri izvajalci zdravstvene dejavnosti
so enako plačani kot lenuhi in prepiramo se samo ob takih nesmislih kot
je profitna dejavnost. Ne sme biti profitna dejavnost, navsezadnje, gospod
minister, ali bi vi bil minister, če ne bi imel plače. Pa ministrska
dejavnost ni profitna dejavnost. In seveda, ko se je začelo govoriti o
prenovi zakonodaje, smo računali, prvič, da se bo naredila analiza kje
smo, kaj nam manjka, kje so napake. Da bomo potem na podlagi te analize
šli popravljati sistem in ga prilagajati tudi demografskim spremembam
itd. Pa se ni zgodilo ne eno ne drugo, nobene analize. Samo neki občutki
nekih,
12. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
bom rekel ideoloških gibanj. Ja, to ne sme biti tako, to je narobe. Sklicevali
so se, zdravniki delajo poleg službe tudi pri zasebniku itd., in paciente
pripeljejo preko sistema v čakalno vrsto. To ni napaka sistema, to je
napaka direktorja, ki ni sposoben udariti po mizi in narediti red. Direktor
bi moral imeti prezentno čakalno listo in vse točke, vse ure, vse minute
zapolnjene, potem pa ni zdravnika, ki bi svojega pacienta notri pripeljal.
To so stvari, ki jih je treba urejevati v normalnih okoliščinah z normalnimi
mehanizmi, ne pa na veliko filozofirati o vsem tem in ustvarjati neko nepotrebno
problematiko in jo reševati z zakonom. Sistemski zakon takih stvari ne
rešuje. Zmanjkuje mi časa. Žal moram reči samo naslednje. Zadnja resolucija,
ki smo jo sprejeli leta 2008, ima 60 strani podatkov kot osnovo za mrežo
javne zdravstvene službe. Ta zakon nič ni govoril o mreži, samo neki
pavšalnih filozofskih floskul. To se vleče od leta 1992. Resolucija leta
1992 oziroma 1993 je imela prilogo in tista priloga je bila doslej še
najboljše izhodišče za določitev javne zdravstvene mreže. Doslej se
ni nič naredilo, tudi na tem področju ta zakon ni žal nič naredil.
In ta resolucija pravi takole. Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega
varstva je 2008 do 2013, veljavna, v Državnem zboru sprejeta, podnaslov
"Zadovoljni uporabniki in izvajalci zdravstvenih storitev". Želel
bi, da bi pripravljavci zakona to poznali. Še enkrat, zadovoljni uporabniki
in izvajalci zdravstvenih storitev, kajti brez izvajalcev ne bo nič, tudi
z novim zakonom.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod Cujkati. Besedo dajem gospodu Andreju
Magajni, pripravi pa se naj Andrej Napotnik.
ANDREJ
MAGAJNA: Lep pozdrav vsem navzočim! Bom našteval koga najprej koga
drugega, vsi bomo tudi, če že nismo pacienti, in upam, da bomo v isti
čakalnici. Ne tako kot je dr. Tine Hribar napisal v sobotni prilogi, "določene
ljudi ne vidim v čakalnicah." Kje so? Pomembneže, elito, imajo svoje
ordinacije, svoje zdravstvene domove, preskakujejo. Poglejte, jaz sem eden
od poslancev, ki je več časa in pozornosti namenil temu zakonu. Pa moram
tudi priznati, da prvega osnutka nisem prebral, ker sem upal in verjel,
verjel sem v tisto kar smo zapisali v alternativne vladnem programu pred
volitvami 2008. Še bolj sem verjel kasneje, ko je bilo tudi v koalicijskem
sporazumu jasno napisano, zakonsko bomo preprečili prikrivanje javnega
in zasebnega. Pa sem kasneje, ko sem bral prvo, peto, šesto, sedmo, 30.
verzijo, vedno vanj upal in verjel. Ta zakon je kombinatorika, ki jo tudi
inženir kibernetike ne bo mogel razrešiti, prepletenosti vsega in z vsem.
Prva skepsa, moja, je bila že pri tem, pravzaprav bi rekel čisto politična,
ko sem izvedel, ko sem preko tiskovne konference izvedel veselo oznanilo,
izjemno sem zadovoljen. To je bilo večkrat potem tudi kasneje. Srečanje
zdravniškega ceha, premiera in ministra. Izjemno sem zadovoljen.
13. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Prvo, kar sem pomislil je to, zakaj se imenovanja niso sestali v drugi
sestavi, predstavniki civilne združbe, društvi, gibanjem pa morda malo
kasneje zdravniki, kako bodo to, kar ljudje zahtevajo tehnično uresničili,
tukaj pa ni bilo več izjemnega zadovoljstva, nekako smo izsilili te pogovore,
moram kar povedati, izsilili smo te pogovore. Obljubili bomo, saj kasneje
dobim, kot da je bilo že s tistim prvim pogovorom več ali manj vse zakoličeno,
tak občutek človek dobi, na žalost. Še bolj sem bil presenečen, ko
je zakon prišel v proceduro na vlado prav po tihem sta se spremenila dva
člena, 69. člen je poleg možnosti, ki dopušča podjemne pogodbe torej
honorarno delo razširil to vrsto dela tudi pri delu pri zasebnikih. V
členu v prvem odstavku se je spustila besedila pri izvajalcih zdravstvenih
storitev, javnih zdravstvenih je bilo prvotna beseda javnih se je črtala.
Gledam obrazložitev in dejansko sem bil presenečen, še pravi, še to
možnost smo odprli. Po eni strani omejujemo vpis na medicinsko fakulteto,
odličnjaki so zavrnjeni, ljudje s poklicem gredo, potem v sosednjo Republiko
bivše Jugoslavije, tam diplomirajo in se čez mnoga leta, potem kot uvoženi
zdravniki vrnejo k nam, kakšen absurd. To se pravi, tukaj omejujemo, tem
obstoječim zdravnikom pa poleg nadurnega dela dopuščamo še podjemne
pogodbe, celo pri zasebnih izvajalcih. Vse bo to ločeno in nadzorovano
pravite z omejitvami, z nadzorom, kdo bo plačal in usposobil toliko nadzornikov,
kdo bo nadziral vse te vrste koncesionarjev, ki so se v vseh letih v absurda
namnožili. Koncesionarstvo se je začelo v Kanadi, Švedski, na odročnih
krajih, tam kje ni bilo možno drugače tega izpeljati, ne vidimo jih sredi
tronta, sredi Stockholma, kot bo tudi sedaj možno pri nas sredi Ljubljane,
sredi centra.
Poslanec,
ki ga tudi danes, škoda ni, ki je bil uspešen direktor Javnega zavoda
v Trebnjem je pripovedoval, kako je težko dobil zdravnike, da bi šli
na obrobne kraje, vsi bi želeli v centru Trebnja delati. Potem je pa prišel
njegov znanec iz sosednje občine in mi je predlaga, pojdi še ti med koncesionarje,
se splača. Ta informacija bi morala nekoga zaskrbeti, zakaj se splača,
zakaj se ne splača ob teh dobrih plačah delati v javnem zavodu, naj bi
to nekdo odgovori. Ni to nezaupanje, gospod Cukjati in ostali, v zasebnike,
vsi so dali ... za prisego in prepričan sem, da z dobrim namenom, ampak
ta zakon je kot pravi v molitvi Oče naš: "Daj, da ne bom grešil,
ne tega ni notri." piše pa: "Ne vpelji me v skušnjavo."
Dobesedno odpiramo proste možnosti za neverjetne skušnjave. Popoldne
lahko delam pri zasebniku, lahko imam svojo ordinacijo, lahko to in lahko
drugo. Zakaj ne bi ločili, to ne pomeni, ločitev v tem smislu, da zasebnega
sektorja ne bo, naj bo s svojimi sredstvi in s svojimi aparaturami, s svojimi
ljudmi. Pravite, zakaj bi recimo v tem uglednem primeru Soče odtegnili
možnost trženja določenih programov, to je končno tudi za zavod primerno.
Zato, ker se bo to zlorabljalo in se že zlorablja. Nobeden me ne bo prepričal,
da tudi v
14. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Soči ta tržna dejavnost ne vpliva na čakalne vrste in se bo še najprej
zlorabljalo. Zanimivo, ko smo predlagali, da bi se prihodki iz te tržne
dejavnosti namenili izključno javnemu zavodu ne pa tistem, ki izvajajo
v njihove honorarje, ta predlog ni bil sprejet, bojim se, da bo podobno
kot Zakon o RTV-ju, kjer si bodo s tržno dejavnostjo izvajalci polovico
prihodkov lahko delili kot nagrade. Tega se bojimo, take zlorabe. Zato
bomo vedno ponavljali kritiki, za božjo voljo, ločimo javno in zasebno.
Kako
naj zaključim z vprašanjem, kako naprej? Jaz bi rekel takole, zahvalimo
se ministru za garaško delo pa brez cinizma, res je bilo, in odprimo pot
ministru, kandidatu dialoga. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Magajna. Besedo dajem gospe Andreji
Napotniku. Pripravi pa naj se gospa Elizabeta Živkovič.
ANDREJA
NAPOTNIK: Hvala lepa za besedo.
Najprej
naj tudi jaz povem, da se pridružujem zahtevam gibanja za ohranitev in
izboljšanje javnega zdravstva, glede potrebnih sprememb predloga Zakona
o zdravstveni dejavnosti. Gibanje združuje preko 74 tisoč državljanov
in državljank, ki se zavzemamo za povsem drugače vrednote in cilje, kot
jim sledita oba sporna Zakona ministrstva za zdravje. Enakim ciljem kot
gibanje sledi tudi EU in svetovna zdravstvena organizacija v svojih dokumentih.
V uvodu k predlogu zakona je zelo jasno predstavljena analiza dogodkov
od leta 1992 do danes, vendar pa kljub vsem ugotovitvam, obstoječim analizam
znanim in trditvam zakon ne rešuje nobenega problema izpostavljenega v
analizi stanja. Vloga in pomen reže javne zdravstvene dejavnosti v tem,
da omogoči enakomerno in potrebam prebivalstva prilagojeno razporeditev
zdravstvenih zmogljivosti po območjih države. Pomanjkanje meril za določitev
mreže je v tem letih ena od glavnih pomanjkljivosti razvoja. Zakon predvideva
v roku petih mesecev vzpostavitev mreže primarnega nivoja. Od leta 1992
pa do danes 2010 tega ne izpolnjuje nikomur. To je 18 let zakonodajalec
se je mreže lotil tako, da bodo o merilih za mrežo odločali kar na Vladi,
skrito, očem javnostim. To ni dobra pot, saj bi morala biti civilna družba
udeležena pri vseh postopkih odločanja o zdravstvu, zato bi se morala
merila za mrežo, kar pomeni,
15. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
odločitve o tem, kjer bodo zdravstveni domovi in bolnišnice sprejemati
preko zakonodajnega postopka bo udeležbi strokovne in civilne javnosti.
Zmotno je razmišljanje, da bodo v nadaljevanju podeljevanja koncesij doseženi
prihranki, koncesionarji pa, da bodo reševali dostopnost do zdravstveni
storitev. Zmotnost tega razmišljanja kaže dejstvo, da se z večim številom
koncesionarjev sredstva odlivajo v zasebne žepe, dostopnost pa se zmanjšanje.
Poglejmo si katastrofalen primer zobozdravstva, kjer je prav glavni snovalec
tega zakona, ki je zobozdravnik najbolj zaslužen za zmanjševanje pravic
iz javnih sredstev in zato, da imamo danes preko 50% delež koncesionarjev.
Običajni ljudje si danes zobozdravstva skoraj ne morejo več privoščiti,
čakalne dobe pa so nerazumno velike kljub skoraj enakemu številu zobozdravnikov
kot jih imajo države, v katerih ni čakalnih dob za zobozdravstvo. Osiromašene
javne blagajne se dogaja tudi pri podjemnih pogodbah. Pri izčrpavanju
javne blagajne po podjemnih pogodbah z lastnimi zaposlenimi v javnih zavodih
za ostale pravice pacientov ne bo dovolj finančnih sredstev in po tem
scenariju se nam lahko zgodi, da bomo doplačevali tudi za osnovni pregled
pri zdravniku torej v primarnem zdravstvu. Ker zavarovalnica ne bo poravnala
stroškov niti zasebnikov koncesionarju, ker ne bo imela denarja. Če je
zdravnik zaposlen v javni mreži je njegov delodajalec država. Pri podjemni
pogodbi, ki jo podpiše država je to dvojno izplačilo za delo istega
zdravnika. V podjetništvu se takemu delu ne reče podjemna pogodba, ampak
prerazporeditev delavca na delovnem mestu, saj delodajalec je ves čas
isti. Soglasje ob meglenih merilih, ki jih ni možno nadzirati naj bi bilo
izdano za največ 6 mesecev, ker zakon te omejitve ne opredeljuje delavec
lahko počaka 14 dni, potem lahko ponovno pridobi soglasje za 6 mesecev,
torej na podjemno pogodbo lahko dela celo leto in vsa leta naprej. Zakon
naj bi uzakonil zamegljeno odlivanje sredstev iz Zdravstvene blagajne,
to je mešanje javnega in zasebnega do te mere, da se to zasebno opravlja
v samih centrih javnih zavodov - klinika, zdravstveni domovi in v bolnišnicah.
Koncesionarji so zasebniki, ki sledijo denarju in delajo po Podjetniški
zakonodaji, zato se dela velika škoda neprofitnemu javnemu zdravstvu,
ki se ga s tem zakonom želi skomercializirati, privatizirati in se ga
narediti profitnega. Namesto javnemu sledi Zakon v zasebnem interesu, celo
Obama se vrača k javnemu zdravstvu, ta Vlada pa namerava iti v nasprotno
smer, to je napačno in škodljivo. Zakon ne vzpostavlja normativov niti
jih ne zajema kot osnovo, na katero bi lahko vezal nekatere člene zakona,
saj normativov ni, jih nihče uspel vzpostaviti take, ki bi veljali, da
bi lahko bili izhodišče. S tem zakonom se predlaga uzakonito obstoječe
stihije, gre za načrtno uničenje javnega zdravstva. Trditev v 3. členu
zakona, da je opravljanje javne zdravstvene mreže nepridobitno, v primeru
koncesionarjev je netočna, saj koncesionar opravlja delo za svoje ime
in za svoj račun. Ker v izhodišču nima enakih pogojev kot nekdo, ki
je zaposlen v državni upravi je taka storitev dražja. Uzakoniti je treba
nepridobitno zdravstvenih domov, bolnišnic in drugih institucij, ki delajo
z javnim zdravstvenim denarjem. ljudje nismo nasedli megli, ki jo delajo
avtorji zakona s pisanjem o nepridobitnosti zdravstva v zakonu medtem,
ko se s tem zakonom uzakonja tržno komercialno in profitno usmerjanje
in na tak način usmerja zasebnike, ki jih mi plačujemo z javnimi sredstvi.
135.
člen, ki omogoča preskakovanje čakalnih vrst v javnem zdravstvu tistim,
ki imajo denarje je v posmeh vseh prizadevanjem po ustvarjanju pravičnega,
dostopnega, kakovostnega javnega zdravstva. Ta člen je tudi
protiustaven in pomeni uzakonitev korupcije v javnem zdravstvu.
16. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
Tudi meni zmanjkuje časa, torej bom zelo na hitro zaključila. Zakon je
treba spremeniti skoraj v vseh sedaj postavljenih vsebinah, saj uzakonja
vse anomalije našega zdravstva, na katero se bo lahko skliceval čisto
vsak z zasebnimi interesi in javno zdravstvo bo postalo neobvladljiva diskriminacija
državljanom proti lobijem in kapitalu. Hvala. .../Aplavz./...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. K besedi vabim gospod Elizabeto Živkovič.
ELIZABETA
ŽIVKOVIČ: Dober dan. Spoštovane poslanke in poslanci in vsi razpravljavci
v tej dvorani.
Jaz
sem upokojena državljanka in tudi članica civilnega gibanja, ki se zavzema
za ohranitev javnega zdravja. Povabili ste me zadnjič, da kot državljani
in predstavniki iniciativ povemo svoje mnenje o novem zdravstvenem zakonu.
Mislim, da vaše povabilo ni iskreno. Povabili ste nas samo zato, da bi
ustvarili vtis, da ste prisluhnili tudi glasu tiste javnosti, ki se ne
strinja s stanjem stvari, kot so in ne s smerjo, kamor gredo. Ja, današnja
javna razprava je, bi rekla, malce farsična in se norčuje iz nas. Pa
vendar, hvala vam za to velikodušnost.
Na
pripombe in predloge civilne družbe ste se odzivali zlovoljno. Morda ste
ugodili le nekaterim zahtevam sindikatov, v celoti pa ste zavrnili brez
obrazložitve predloga gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva,
ki ima 74 tisoč članov. Gibanje se je aktivno vključevalo v javno razpravo
o tem zakonu že od vsega začetka in dalo mnogo pripomb in predlogov.
Zato se gibanje ne sme in ne more spregledati, ker deluje v imenu javnosti,
ki se je po ugotovitvah zadnje javnomnenjske raziskave izreklo za javno
zdravstvo. Zato se obračam na novega ministra, da prouči in sprejme predloge
gibanja, ki so vsi usmerjeni v dobrobit javnega zdravstva. Žal, zaradi
pomanjkanja časa na tem mestu ne moremo predstaviti vseh predlogov in
pripomb k temu zakonu.
Zakon
sem natančno preštudirala. Sedaj govorim v svojem imenu. Nisem navdušena
nad njim, ker menim, da tlakuje pot nadaljnji privatizaciji javne zdravstvene
dejavnosti. Ta se je začela in se nadaljuje z uvajanjem javno zasebnega
partnerstva oziroma koncesij, ki je postalo priljubljena oblika delovanja
v gospodarskem in tudi javnem sektorju. Zlasti se mi zdi narobe to, da
se koncesije podeljujejo za tako dolgo obdobje, na primer 25 let. Kaj vse
se lahko zgodi v tem času? En tak nesrečni primer poznamo že zdaj. Postojna
jama. Sicer pa, kaj je namen dolgotrajnih koncesij v zdravstvu? Najbrž
po odplačilu vseh kreditov za opremo in prostore, odkup javnega zdravstvenega
zavoda, ki ga zakon omogoča koncesionarjem v skladu z določili koncesijskega
akta, s čimer bo nepremičnina prešla iz javne v zasebno last. Ali imam
prav? Jaz mislim, da imam.
17. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
Zato bi se moralo podeljevanje koncesij skrajšati. Na primer, največ
na pet let in po mojem naj bi se podeljevale samo enkrat na leto ali na
dve leti in v skladu s potrebami prebivalstva, ugotovljenih v mreži javne
zdravstvene dejavnosti, ki jo bo treba šele oblikovati oziroma vzpostaviti.
Torej,
če že imamo tak mešani sistem javne zdravstvene dejavnosti, ki se ga
zlepa ne bomo znebili, potem bi ga morali vsaj bolj dodelati. Tako, da
bi deloval zares transparentno in v korist javnega zdravstva, ne pa v njegovo
škodo. Uvesti bi se morala učinkovita kontrola nad njegovim delovanjem,
saj je po svoji naravi vselej tak, da omogoča iznajdljivim posameznikom
vse mogoče zlorabe v škodo javnega zdravstva. Poziv politiki, ne glede
na to, katera opcija bo na oblasti, nikakor ne sme dovoliti, da bi se zgodila
totalna razgradnja javne zdravstvene dejavnosti.
Dovolite
mi, da se omejim samo na en člen, 135. Pravite, da je v zakonu postavljena
ločnica med javnim in zasebnim. Ne vem, s čim to trditev utemeljujete.
Menda ne z zakonsko zahtevo po ločenem vodenju prihodkov in odhodkov iz
zasebne in javne zdravstvene dejavnosti. Če je temu tako, potem moram
povedati svoje mnenje in sicer, da ta ločitev sama po sebi ne prepletanja
javnega in zasebnega. To je dejstvo, ki ga zakon celo legalizira, kar nazorno
izhaja iz 135. člena.
Preberite
si ta člen in vse vam bo jasno. V tem členu zakon določa, da lahko samoplačniško
zdravstveno dejavnost opravljajo tudi javni zdravstveni zavodi in koncesionarji
izven in v času opravljanja javne zdravstvene dejavnosti in temu sistemu
se pacient, ki je bil obravnavan v okviru samoplačništva, lahko nato
uvrsti na čakalno vrsto po istih merilih, kot pacienti, ki so bili obravnavani
le v okviru javne zdravstvene dejavnosti. Torej, preskakovanje čakalne
vrste zakon dovoljuje, kljub temu, da tak sistem ni pravičen do tistih,
ki si samoplačniških storitev ne morejo privoščiti.
Vi
poslanci, dobro veste, da je pravičnost ideal socialne demokracije in
žal mi je, da ste se temu idealu izneverili, ko ste dovolili, da so javno
dobro zamenjali interesi posameznikov, njihove potrebe in njihove pravice.
Socialna država, ki naj bi to naša bila, bi morala poskrbeti za vse ljudi
na področjih zdravstva, izobraževanja in tako naprej. Žal, to skrb vse
bolj prepušča zainteresiranim lobijem, ki želijo na vsak način obogateti,
tudi na račun celotne družbe. 135. člen je zares prava katastrofa za
javno zdravstvo. Koncesionarji bodo dobesedno zavzeli zdravstvene domove,
pacienti pa bodo vedno bolj prihajali v situacijo, ko bodo morali plačevati
še dodatno iz svojega žepa, poleg že uveljavljenih oblik zavarovanj.
18. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
Res ni prav, da se v času, ko se brezposelnost, (rada bi povedala do konca)
in z njo revščina povečuje, da sprejema tako trd in nesocialen zakon.
Revščina bo še kar nekaj časa trajala, plače slovenskih delavcev še
dolgo ne bodo primerljive s plačami njihovih kolegov v zahodno evropskih
državah...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Gospa Živkovič, prosim, če zaključite. Pokušamo
biti enakopravni do vseh.
ELIZABETA
ŽIVKOVIČ: Potem bom pa rekla samo to na koncu. Naj svoje misli sklenem
takole, narobe je, če mislite vi politiki, da se ljudje navadimo na vse
in potrebujemo le malo za življenje. To velja nasploh in tudi za naše
zdravstvo. Zakon naj bo narejen tako, da bo dobro služil vsem nam in vam
in seveda tudi zdravstvenim delavcem. Ne bomo se navadili na vse in hočemo,
ne samo živeti, temveč hočemo živeti bolje kot sedaj. Hvala za pozornost
in nasvidenje. .../Aplavz./...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Živkovič. Prej, ko dam besedo gospe
Marjeti Šibav, mi samo dovolite. Jaz lahko razumem, da so pogledi različni
na različna vprašanja, ampak v zaščito poslank in poslancev, tudi imamo
različna mnenja, pa današnja javna predstavitev prav gotovo ne pomeni
norčevanje in prav gotovo ne pomeni, da namen ni iskren. Tukaj se mi pač
zdi, da kot predsedujoči moram na to opozoriti v neko zaščito integritete
posameznikov, poslancev v tem Državnem zboru in vsem, ki boste danes tukaj
nastopili in predstavljali različne poglede. Jaz mislim, da strpnost in
vključevanje vseh različnih mnenj je tisto, kar je pač osnova za to,
da bomo res lahko naredili dober zakon v splošnem dobrem.
Sedaj
pa dajem besedo gospe Marjeti Šibav. Pripravi pa se naj gospod Jože Trontelj.
MARJETA
ŠIBAV: Spoštovani vsi prisotni. Danes sem prišla iz Goriškega območja,
da lahko širši slovenski javnosti povem, da se ne strinjam s predlogom
zakona o zdravstveni dejavnosti v taki vsebini, kot ga je zakonodajalec
pripravil. Ne moremo reči, da so vsi členi slabi in nepotrebni. Ne. Temeljne
usmeritve so zgrešene in niso v dobrobit slovenskemu narodu, slovenskim
pacientom. Vladajoča socialna demokracija je pred volitvami obljubljala
drugačno reformo. Sedaj pa nadaljuje koncept zdravstvene reforme prejšnje
Vlade. Predlagatelj zakona ni upošteval niti ene pripombe civilne družbe,
gibanja za ohranitev javnega zdravstva in nevladnih organizacij.
Dotaknila
bi se le nekaj členov, ki bi se morali nujno spremeniti, čeprav vidim,
da je predlog zakona v zdravstveni dejavnosti popolnoma nedodelan in brez
argumentiranih analiz in sprejete strategije, na kateri bi se moral graditi
nov zakon. Če bi začela že pri ločitvi javnega od zasebnega zdravstva,
ki bi moral biti določen v 135. členu, potem vidim, da gre v predlaganem
zakonu za mešanje javne in zasebne dejavnosti, kar pomeni legaliziranja
samoplačništva. To pa pomeni preskakovanje čakalnih vrst, opravljanja
nadstandardnih storitev v času javne službe, prelivanja javnih sredstev
v zasebne namene. Državljani se bodo delili na dve kategoriji, na tiste,
ki bodo lahko storitev plačali in na tiste, ki bodo čakali storitev le
na izdano napotnico zdravnika. Tisti državljan, ki bo uveljavljal le plačilo
storitev iz javnih sredstev, bo naletel na dolgo čakalno vrsto in s tem
na kasnejšo zdravstveno varstvo. Po predlogu zakona bodo neomejeno lahko
delali v istih prostorih, tako v rednih kot v samoplačniških ambulantah.
Komu bo to v prid?
19. TRAK: (NB)
(nadaljevanje)
Lahko se slepimo, da bo to v korist pacientu. Ne, nikakor ne. Tisti, ki
bo plačeval iz lastnega žepa, bo prej oskrbljen in mogoče tudi bolje.
Pri tem boste rekli, saj če gre za nujno zdravstveno varstvo, bo vsak
pacient tako in tako sprejet. Da, res je, vendar kaj je dan danes nujno
zdravstveno varstvo. Kaj ni že preiskava ali preiskava na magnetni
resonanci že nujna preiskava. Zakon se bolj posveča zasebnikom koncesionarjem
kot javnim zdravstvenim zavodom, saj prvim posveča ogromno členov. Ustavimo
podeljevanje koncesij. Javni zdravstveni domovi propadajo, ker jim koncesionarji
zasebniki odnašajo program in denar. Koncesionar zasebnik ima svojo firmo
in katera firma, če je zasebna, ne bo uveljavljala v prvi vrsti lastni
dobiček. V interesu pacientov bi bilo, če bi bile sklenjene le redke
pogodbe z zasebniki, ki bi bile nujne in najdaljša pet let. V 27. členu
zakona daje možnost, da bo javni zdravstveni zavod lahko postal le koordinator
koncesionarjev zasebnikov, kar pomeni razgrajevanje javnih zdravstvenih
zavodov.
Dotaknila
bi se podjemnih pogodb zdravstvenih zavodih. Vse preveč podjemnih pogodb
je v zdravstvu, ker prinaša večje stroške za javno zdravstvo, učinkovitost
je vedno slabša. Če delaš podjemno pogodbo, si v pogodbenem razmerju
pogodbenika, ki prihajaš in odhajaš in opravljaš isto delo za katero
si plačan, nisi pripadnik javnega zavoda. Zato bi bilo potrebno sklepati
podjemne pogodbe le v tistih kritičnih situacijah, ko javni zdravstveni
zavod ne more dejavnosti drugače rešiti. Zame tudi ni sprejemljivo sklepati
podjemne pogodbe z lastnimi zaposlenimi, saj imamo druge oblike dela, na
primer nadurno delo. Podjemna pogodba prinaša dobiček podjemnikov, ne
pa javnemu zdravstvenemu zavodu, saj podjemnik določa ceno in čas dela
je neomejne. Med tem, ko je cena nadurnega dela zakonsko določena in čas
je omejene. Zdravstveni tim bi moral delovati kot homogena enota, ki skrbi
za pacienta, ne pa, da bo del tima deloval po podjemni pogodbi del tima
kot javni uslužbenci. Le kako naj tak tim homogeno deluje, kje je na prvem
mestu tukaj skrb za pacienta. Zakon v zdravstveni dejavnosti bi moral v
javne zdravstvene zavode vnesti predvsem red, pa tega ni. Hierarhija, ki
mora vladati v zdravstvu, je pogoj za strokovno in dobro delo. Hierarhije
bi se morale izražati že pri vodenju javnih zdravstvenih zavodov, zato
je nujno, da javne zdravstvene zavode vodi menedžer, ki mora sodelovati
s strokovnim človekom zdravstvene stroke. Ni potrebno eksperimentirati
in uvajati v javni zdravstveni zavod tro ali več člansko upravo, saj
to ni gospodarska družba, ki mora proizvajati dobičke.
Koncesionarji
zasebniki postajajo po tem predlogu zakona celo del najvišjega organa
javnega zdravstvenega zavoda, ker uvaja očiten konflikt zasebnega in javnega
interesa v sam najvišji organ javnega zavoda. Zakaj se zakonodajalec noče
uredi učinkovit nadzor v javnih zdravstvenih zavodih. Ustanavlja javno
agencijo za kakovost in varnost, brez bistvenih pooblastil. Če že imajo
zdravniške zbornice redni strokovni nadzor, potem bi morali imeti neodvisno
telo, ker javna agencija za kakovost in varnost bi morala biti, imeti nalogo
izrednega strokovnega nadzora. To bi bilo potrebno vsakokrat ko pride do
strokovne napake in do pritožbe pacientov. Ministrstvo za zdravje ima
že sedaj možnost izvedbe upravnega in strokovnega nadzora, vendar ti
nadzori so do sedaj bili dokaj neučinkoviti. Tudi komisija za pacientove
pravice, ki je bila imenovan pri Ministrstvu za zdravje, niti po enem letu
delovanja se še ni konstituirala in sprejela pravila delovanja. Vse to
so naloge Ministrstva za zdravje, le delovati je potrebno. Ali naj pri
vsem tem, lahko rečem, da so živali bolj zaščitene kot so pacienti.
Neodvisna agencija bi morala imeti pooblastila podeljevanja specializacij,
saj je to rak rana slovenskega zdravstva vsaj perifernih bolnišnic. V
155. in 158. členu bi morali določiti prostovoljno včlanjevanje v zbornice,
saj so to stanovska cehovska združenja, ne pa, da zakonodajalec ponovno
manipulira s tem, ko pravi v eni izmed verzij, da so to .../Nerazumljivo./...
poseben zakon, v drugi verziji, da je včlanjevanje prostovoljno. Še enkrat
poudarjam, zbornice so stanovska združenja, ki obstajajo, vendar naj se
naloge razmeji in končno pripomore k bolj učinkovitemu nadzoru in delu
v javnih zdravstvenih zavodih. Še bi lahko naštevala pomanjkljivosti
novega predloga, vendar naj bo dovolj povednega, da vam lahko zasveti rdeča
luč za spremembo novega Zakona o zdravstveni dejavnosti. Hvala vsem.
20. TRAK: (NB)
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospa Šibav. Besedo dajem gospodu Jože
Trontlju, pripravi pa se naj gospa Nada Čas. Gospa Šibav, lahko izklopite
svoj mikrofon. Gospod Jože Trontelj, hvala lepa.
JOŽE
TRONTELJ: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani ostali! Gospod
minister je povabil Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki aktivno
sodeluje v razpravi o novem zakonu in to smo z veseljem sprejeli in imeli
smo nekaj, jaz mislim, kar koristnih izmenjav, mnenj in stališč. Rad
bi pa povedal, da smo pred slabima dvema mesecema imeli na akademiji posvet,
ki ga je organiziral razred za medicinske vede, o vlogi zdravniške zbornice.
In na tem posvetu smo imeli .../Nerazumljivo./... stališč, ki so malo
drugačna kot jih je navedel malo prej gospod minister. Ne bom govoril
o podrobnostih, ker sem to napravil v pisni obliki. Bi pa samo nekaj glavnega
povedal. Nas skrbi opustitev obveznega članstva. In sicer, seveda samo
poklicno aktivnih zdravnikov oziroma zobozdravnikov. To so tisti, ki neposredno
zdravijo bolnike. Če bi to se zgodilo, bi zbornici odvzeli vzvode za opravljanje
nalog v stroki. Brez teh vzvodov ne i mogla po naši oceni kompetentno
opravljati dejavnosti, ki jih nihče drugi razen zdravništva ne more.
Ne bom jih našteval, ampak to so običajne, to so znane naloge, od licenciranja
do vodenja specializacij. In nam se je zdelo, da je precej verjetno, da
bi zbornica razpadla na več samostojnih, za dentalno medicino, zbornica
zasebnih zdravnikov, zbornica zdravnikov v javni službi in te bi skrbele
za parcialne interese. To pa bi ne bilo dobro. Tudi v mnogih evropskih
državah je članstvo za aktivne zdravnike v zdravniški zbornici obvezno.
Prepričalo nas je tudi mnenje prof. Rajka Pirnata, da bi odpravo obveznega
članstva povzročilo vrsto daljnosežnih in resnih protiustavnih posledic,
kar bi pripeljalo do ukinitve tega telesa kot javno-prane institucije,
ki na eni strani skrbi za javni interes v zvezi z zdravniško službo in
nadzor nad njo, na drugi strani pa lahko enotno zastopa interese
članstva. S tem končam ta del.
Potem
bi rad nekaj povedal o členu 97, ki predlaga novo ureditev delovanja na
področju medicinske etike. Predlagal ustanovitev komisije za etiko v zdravstvu.
To bi po naši oceni podrlo dosedanjo dobro delujočo komisijo, ki ima
v svetu in doma ugled in tradicijo morda najstarejše komisije za medicinsko
etiko in bioetiko na nacionalni ravni v svetovnem merilu. Odvzel bi nekatere
bistvene kompetence, podredil bi jo Ministrstvu za zdravje in pomenil bi
korak nazaj od priporočenih ureditev v svetu. To je zelo na kratko. Ta
člen ignorira že utečen sistem bolnišničnih komisij za medicinsko
etiko, potem sedanji delokrog Komisije za medicinsko etiko Republiko Slovenije,
ki presega okvire zdravstva.
21. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje) To so področja biomedicinskih
znanosti, kar je širši pojem kot zdravstvo, družboslovja, prava, šolstva,
socialnega dela, celo svetovanja na področju zakonodaje. Mednarodno uveljavljena
zahteva je, da je komisija samostojna in neodvisna, ni primerno, da bi
bila del Ministrstva za zdravje, če se še tako zanesemo, da vmešavanja
ne bo. Saj se. Ampak važno je tudi zaupanje javnosti in njeno dojemanje,
da komisija ni del političnega sistema ali upravnega aparata. Ministrstvo
je torej skrbnik, ne pa nadrejena instanca. S predlagano novo rešitvijo
bi se oddaljili od priporočil Sveta Evrope. No, in tako predlagamo, da
bi ta člen pravzaprav na kratko rekel samo, da je za proučevanje in obravnavo
vprašanj s področja etike in deontologije v zdravstvu, itn., so pristojne
komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko in bolnišnično komisijo
za medicinsko etiko, sestavo, imenovanje naloge delovanja in financiranja
teh komisij bo uredil poseben zakon. Predvidevamo namreč, da bo treba
tukaj res iti v neke reforme, ampak to še ni zelo dobro pripravljeno in
razmišljeno.
In
potem imam še tukaj eno pripombo. To pa je na 24. člen, ki govori o ugovoru
vesti. V drugem odstavku piše; zdravstveni delavec mora ob sklenitvi pogodbe
o zaposlitvi v svojem ugovoru vesti obvestiti svojega delodajalca, ki mora
to upoštevati in pacientom zagotoviti zdravstveno storitev, itn. Vse to
gre za eno pomembno temo, ne samo v zdravstvu, tudi širše. Mi mislimo,
da je ugovor vesti ustavna pravica, ki je ni mogoče konzumirati z enkratno
opredelitvijo. Človek ima pravico, da se o tem premisli, lahko celo spremeni
mnenje, razen tega pa medicina dan na dan prinaša novosti, ki so tudi
lahko etično zelo občutljive. In tukaj ne gre samo za nek ugovor vesti
na osnovi religioznih prepričanj, ampak je to veliko širše. Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hval lepa gospod Trontelj. Besedo dajem gospe Nadi Čas,
pripravi pa se naj gospa Sanela Simonović.
GOSPOD
_______: Vrstni red glasov je pomešan, ker ljudi, ki ste jih sedaj
napovedali, so šele za menoj dali prijavnico za govorjenje.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Gospod, poglejte, prijavnice so se pobrale. Jaz jih
imam tukaj na mizi, nekateri govorniki so se prijavili že po elektronski
pošti, tako da sledimo po vrstnem redu tako kot je.
GOSPOD
______: Se opravičujem ja.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Nimam nobenega namena ali favorizirati ali koga ne favorizirati.
Poskušamo peljati na podlagi prijav kot so tukaj. Gospa Nada Čas.
NADA
ČAS: Hvala lepa. Torej podpiram zahteve gibanja za ohranitev in izboljšanje
javnega zdravstva. Tako se pridružujem 74. tisočim državljankam in državljanom
Slovenije, ki so podobnega mnenja. Vsak dan se tudi vi srečujete med prijatelji,
med znanci, pa ne navsezadnje tudi na ulici z neznanci v pogovoru o zadevi
o kateri bom govorila.
Moj
namen je predstaviti vam zobno protetično rehabilitacijo. Pred seboj imam
predlog zobno protetične rehabilitacije,
22. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
ki ga je pripravil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pa naj mi
prisotni ne zamerijo, moje mnenje je, da je ta obrazec predloga izredno
skrbno pripravljen, kvaliteten in pripravljen z dobrim namenom. Pa poglejmo
kaj bi rada povedala. Torej ko pridete s potrebno po zobni protetiki k
svojemu osebnemu zobozdravniku, bo najprej zobozdravnik izpolnil vaše
osebne podatke. Naslednje kar mora na obrazcu izpolniti, je shema stanja
zobovja in načrt zobne protetike. Torej označil bo za vsak zob posebej
kakšno je trenutno zdravstveno stanje zoba, pod tem pa bo pripravil načrt.
Zapisal bo torej kaj bo na posameznem zobu delal. Torej kaj je namen v
ustih popraviti. Naslednje kar bo na obrazcu moral zobozdravnik zapisati,
je naročilo storitev. In sicer, najprej bo moral z besedo opisati kakšno
storitev pripravlja, v kakšni količini, torej na kolikih zobeh, iz posebnega
pravilnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje bo napisal šifro storitve,
ki jo pripravlja in zapisati mora material. To pomeni, da bo napisal ali
bo uporabil standardni material, ki ga krije obvezno in dopolnilno zavarovanje
ali bo uporabil nadstandardni material in seveda opredelil katerega.
Naslednje
kar bo na obrazcu zapisal zobozdravnik, je predračun in razlog doplačila.
Namreč, v prvi alineji mora obračunati kakšen bo strošek obveznega
zdravstvenega zavarovanja v celoti z vso protetiko, ki jo bo pripravil.
V naslednji alineji bo napisal strošek prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
Torej to pomeni, da če prostovoljno niste zavarovani, je to strošek,
ki gre iz vašega žepa. V tretji alineji bo zapisal, strošek osebe same.
Namreč, obstajajo določene zobozdravstvene storitve, ki niso pravica
v obveznem zavarovanju, torej bo to strošek, ki ga boste plačali sami.
Naslednja alineja pravi, plačilo nadstandardnega materiala. Ker današnji
čas pač zahteva ali pa so želje nas samih, da imamo v ustih boljše
materiale, torej takšne, ki bi zdržali dlje, ki bi tudi bolje izgledali,
bo nastal še ta strošek. Zobozdravnik je dolžan obračunati kolikšen
bo strošek nadstandardnega materiala. Sledi plačilo storitev, ki niso
pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tudi ta strošek mora zobozdravnik
zapisati. In vse skupaj bo seštel. Torej boste v trenutku, ko bo vaš
zobozdravnik izpolnil obrazec, seznanjeni s stroškom, ki bo nastal. Torej
s stroškom, ki ga boste plačali sami in stroškom, ki ga bo krilo obvezno
in prostovoljno zavarovanje. Zato je na desni strani še izjava zavarovane
osebe, ki pravi, da soglašate s predlogom zobno protetične rehabilitacije.
Da ste seznanjeni z zneskom kritja, za opravljene storitve iz zdravstvenega
zavarovanja ter doplačil. In plačil, ki jih boste plačali sami. Spodaj
je seveda datum in prostor za vaš podpis.
Potem
gre ta obrazec na Zavod za zdravstveno zavarovanje, imenovanemu zobozdravniku,
ki bo pregledal stanje, pregledal predlog in ugotovil, da je v skladu s
pravili obveznega zavarovanja in ga potrdil. Torej zobozdravnik bo lahko
na osnovi njega pričel delati zobni pripomoček. Ali pa imenovani zobozdravnik
ugotovim, da ni v skladu, torej ga bo zavrnil in ga ne bo odobril. Tretja
možnost je, da je mogoče obrazec pomanjkljivo izpolnjen, zato ga bo vrnil
v dopolnitev. Vsekakor v tem primeru
je torej, vzemimo, da je obrazec potrjen, in da torej se začne delo protetike
pri vašem zobozdravniku.
23. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Strošek boste poravnali, torej delež, ki je namenjen vam, ostalo bo krilo
obvezno zavarovanje, počakali približno 14 dni, morda manj ali več,
in prišli po pripomoček. In kaj se bo zgodilo tedaj? Ugotovili boste,
da bo kljub skrbnemu obrazcu in kljub skrbno obračunanim stroškom nastal
dodatni strošek. Ta bo v višini 1500 do 2000 evrov, najpogosteje. In
kaj zdaj?! Se odpovedati vašim zobkom in ostati škrbast ali pa plačati
in oditi s pripomočkom?! Kaj bi rada povedala? Torej, kljub skrbno pripravljenemu
obrazcu, z dobrim namenom, zame je to primer obrazca dobre prakse, se dogaja,
da boste morali sami plačevati dodatne stroške.
Trdim
torej, da novi predlog zakona ne zadovolji vsem potrebam, da vsekakor ni
izvedene ločitve javne od zasebne zdravstvene dejavnosti, da legalizira
korupcijo v obliki samoplačništva, da navsezadnje predvideva podjemne
pogodbe z lastnimi zaposlenimi in torej ne postavlja kriterijev, ki bi
privatizacijo v zasebnem interesu prepovedali.
Hvala
lepa. .../Aplavz./...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Čas.
Besedo
dajem gospe Saneli Sananovič, pripravi pa naj se gospa Tanja Pogeljč.
SANELA
SINANOVIČ: Lepo pozdravljeni. Z vsem spoštovanjem, Sanela Sinanovič.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa za popravek, se opravičujem. Če bo kakšno
ime mogoče z napako.
Prosim,
gospa Sinanovič.
SANELA
SINANOVIČ: Jaz bi začela z eno tezo: Slovenija je pravna in demokratična
država. Po Ustavi Republike Slovenije ima oblast v Sloveniji ljudstvo.
Že
na začetku bi povedala, z vsem spoštovanje, tistim, ki so sestavljali
predlog tega zakona, da so cela poglavja zgrešena, zato predlagam umik
zakona, ker ga je treba spremeniti že v izhodiščih.
Predlog
zakona o zdravstveni dejavnosti ne upošteva javnega interesa, prinaša
tržne mehanizme v zdravstveni sistem in bo omogočil popolno privatizacijo
zdravstvenih domov, bolnišnic, opreme v njih. Mi si želimo, danes in
tukaj, v imenu vseh pacientov, ki so žal bolni in čakajo v vrstah. Vsi
želimo ločitve javnega in zasebnega, in tako si tudi želimo boljšega
strokovnega nadzora, ki ga v tem času žal niti verjetno ni. Opozorila
bi predvsem na predvideno spremembo upravljanja javnih zdravstvenih zavodov
po vzoru gospodarskih družb, kar bo škodljivo za bolnike. Nesprejemljive
so tudi podjemne pogodbe, ki so v javnih zavodih pod izgovorom, da ni dovolj
zdravnikov nadomestile z s.p. Jaz predlagam, seveda ministru za šolstvo,
da naj sprosti oziroma zviša število vpisnih mest na Fakulteto za medicino.
Predvideno
je samoplačništvo v javnih zavodih, po 135. členu bo legaliziral delitev
državljanov v dve kategoriji: na tiste, ki si bodo lahko plačali takojšen
poseg in tiste, ki ne bodo imeli denarja in čakali. Slovenija je podpisnica
Konvencije o človekovih pravica, ki pravi da smo vsi enaki, ne glede na
naš status, zaposlitev ali denarnico.
24. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
To je kršenje Ustave, enakopravnosti in prinaša podaljšanje čakalnih
dob. Zakon ne prinaša napovedane ločitve med javnim in zasebnim delom,
dovoljuje, da lahko vsi delajo povsod. Prinaša sicer popolno omejitev,
a omejitve se ne bo dalo nadzirati.
Povedala
bi še, da zakon ni primeren za nadaljnjo razpravo in predlagam, da se
ga poda na začetek.
Hvala.
.../Aplavz./...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Sinanović.
Besedo
dajem gospe Tanji Pogeljič, pripravi pa naj se gospod Aleksander Doplihar.
TANJA
POGELJIČ: Spoštovani.
Predlog
zakona o zdravstveni dejavnosti je kljub 140 stranem nejasen, nesprejemljiv,
nedodelan in žal ne rešuje problemov v zdravstvu - in jih ne bo reševal.
Posledice
sprejetja zakona bodo še dražje zdravstvene storitve, omejena dostopnost
do zdravnika in daljše čakalne vrste. Slaba organizacija dela v zdravstvu
se bo tako nadaljevala, posledice pa bomo še naprej občutili pacienti
z manj kakovostno obravnavo. Bojim se, da se bo zloraba pacientov, zaradi
vse hujšega lovljenja dobička le še stopnjevala. Potrudila sem se in
prebrala vseh 140 strani predloga. Zanima me, koliko poslancev je seznanjenih
z vsemi členi. Prvih nekaj strani se lepo bere, ko pa se poglobiš v določene
člene, si želiš, da bi bil vedno zdrav. Sama sem bila kot vodja zdravstvene
asistence poslovno povezana z zdravstvenimi pogoji in zavarovanji po celem
svetu, vendar sem se vedno želela tudi osebno prepričati kako sistem
deluje. Zato vem kaj se dogaja v tujini in kaj se dogaja pri nas. Mislim,
da bi bil novi zakon celo do neke mere sprejemljiv, če bi obstajale vrednote
in strikten nadzor nad delom zdravnikov in zdravstvenega osebja. Tako pa
lahko vsak dela, kot si želi, pobira denar od že tako prizadetih pacientov
in meče slabo luč tudi na tiste zdravnike, ki delajo dobro in korektno.
Žal se nas s kalvarijo v zdravstvu sreča veliko, šele takrat ko zbolimo
- zares zbolimo. Meni se je to zgodilo pred nekaj leti. Prvič sem potrebovala
pravega zdravnika, pravo oskrbo, pravi nasvet, prava zdravila. Mislila
sem si, da bo za klasično zdravljenje zadovoljevalo, da že 36 let plačujem
visok prispevek v zdravstveno blagajno in tudi v sistem prostovoljnega
zdravstvenega zavarovanja sem vključena, vendar kakšna velika zmota.
Namesto zdravljenja sem se srečala z administracijo, korupcijo, nepreglednimi
čakalnimi dobami, slabo organizacijo diagnostičnih ambulant, nestrokovnostjo
in apatičnostjo zdravstvenega kadra, zlorabo javnega v korist zasebnega,
z izgubljanjem napotnic in prenaročanjem, z menjavo zdravil za cenovno
ugodnejša,
25. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
z omejevanjem dostopa do zdravljenja, za katerega plačujem in seveda samoplačništvom
za nujne diagnostične postopke. Ponekod je samoplačništvo tako perfidno
dodelano, da se počutiš kot slaboumnež, ko se moraš po telefonskem
naročilu in z napotnico splošnega zdravnika ali specialista odpraviti
še osebno k specialistu, oddati na primer napotnico s pripisom "Nujno",
sprejeti razlago nemočne sestre, da prej kot v 3 do 6 mesecih pregled
ni možen zaradi strašne zasedenosti zdravnika, ker je bodisi na seminarju,
izobraževanju, potovanju in ko te čez nekaj ur iz iste ambulante, tudi
iz iste telefonske številke prijazen glas pokliče, da imate srečo, ker
je nekdo pregled odpovedal in ste vi na vrsti že ob 12. uri naslednji
dan. Zadovoljen si, saj veš, da zdravnikom in osebju ni vseeno, po pregledu
izveš zakaj jim ni vseeno, saj ti tista sestra pri zelo zasedenem zdravniku
izroči račun z visokim zneskom. Plačaš - moraš plačati, kljub nujni
napotnici, vendar pa imaš privilegij, saj tudi on sam, strašno
zasedeni zdravnik, napiše naslov še dveh ali treh specialistov, ki so
zelo dobri in pri katerih bi bila preiskava nujna oziroma vsaj zaželena
in karavana gre dalje. Vse za zdravje, če zmoreš. Za kritje zdravstvenih
stroškov sem morala vzeti kredit.
Zato
sem proti takšnemu zakonu, ki omogoča mešanje javne in zasebne dejavnosti,
legalizira korupcijo v obliki samoplačništva in preskakovanja čakalnih
vrst, omogoča zlorabo javnih sredstev in opravljanje nadstandardnih storitev
v času javne službe.
Sem
proti zakonu, ki omejuje dostop do pravic za katere vsi zaposleni plačujemo
prispevke in premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
Sem
proti zakonu, kjer mora pacient zaradi nuje zdravljenja in čakalnih vrst
že na začetku plačevati diagnostične postopke: CT, se pravi magnetno
resonanco, koronografijo, ultrazvok, da ne zamudi optimalni čas za začetek
zdravljenja. Nepravočasno in nekvalitetno zdravljenje podaljšuje rekonvalescenco,
dolgi bolniški staleži zaradi čakanja na diagnostiko in zdravljenje
oziroma terapijo izčrpavajo pacienta, tako zdravstveno kot finančno.
Sem
proti zakonu, kjer moraš uporabiti zveze za preskok vrste in kjer je pacient,
kljub zavarovanjem prisiljen plačevati storitve iz lastnega žepa ali
pa se mora zdravljenju odreči.
Sem
proti zakonu kjer je pacient brez denarja in vplivnih svojcev le bedna
številka v sistemu, ki se jo koristi in izkoristi za mogočen vstop kapitalizma
v zdravstvo. Seveda, na legalen način.
Hvala.
.../Aplavz./...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospo .../Nerazumljivo./...
Naslednji
Aleksander Doplihar, pripravi pa naj se gospa Jončeska Malovrh.
ALEKSANDER
DOPLIHAR: Spoštovani.
Sem
ravno tako predstavnik Društva za ohranitev javnega zdravstva, predvsem
zaradi tega, ker smo skozi dolgo razpravo na predloge, ugotavljali, da
predlog novega zakona ne upošteva številnih anomalij, ki se dogajajo
na terenu. Mnogo smo jih slišali danes, mnogo, vendar mislim, da še niti
približno ne vseh.
26. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Še vsaj polovico ali več bi jih lahko še našteli, kajti sedanja oziroma
predvidena ureditev v zdravstvu je zašla v slepo ulico z, na žalost,
neurejenim koncesijskim zdravstvom in javnim svobodnim samoplačniškim
zdravstvom. Gre za to, da bi morali nujno, morda urediti te stvari. Nujno.
Namreč, gre za to, da sedanja oblika koncesij in samoplačniških ordinacij
močno zajeda v normalno delovanje zdravstvenih domov. Vemo kako so zdravstveni
domovi delovali pred 18 leti, vemo kakšno je bilo zdravstveno varstvo
takrat, vemo pa tudi kaj sedanje zdravstveno varstvo pomeni za pacienta,
ko smo praktično ukinili vse preventivne dejavnosti, ko smo ukinili vso
zdravstveno terapijo, fizioterapijo in tako dalje, predvsem v zdraviliščih
in da je obseg tega zdravljenja bistveno daljši. Pri vseh teh anomalijah,
smo želeli pokazati, da bi direktno prizadeli pacienta na ta način, da
bi ga omejili v njegovem bolniškem staležu, da bi mu znižali njegov
bolniški stalež in vendar moramo priznati, da dokler ne uredimo številnih
drugih stvari, na primer delovanje invalidske komisije, ki v Ljubljani
traja eno leto, potem človek, če hoče uveljaviti to pravico pozitivno,
mora biti v tem času v bolniškem staležu in če je v bolniškem staležu
je seveda inkriminiran s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Veliko
je bilo govora o tem, mene kot specialista medicine dela bolj zanima ena
anomalija, ki se je pojavila. Namreč, pred mnogimi leti so se naši dedje
borili za to, da bi delovni čas omejili od 12 na 10 delovnih ur na dan,
pa potem na 8, pa smo dobili idealni zdravstveni zakon, ki govori, da naj
bi bil delovnik 40 ur na teden oziroma minimalno 36. Zdaj pa na enkrat
najdemo cel kup ljudi, ki negirajo to, da se ti na delovnem mestu utrudiš.
Oni celo po televiziji objavljajo, da lahko delajo tudi 25, 26 ur na dan
in seveda jasno, če pa gledamo njihove obračunane nadure, njihova obračunana
delovna področja, pa vidimo, da je ta delovna doba še bistveno daljša.
Zaslužkarstvo v zdravstvu je doseglo takšne meje, da je to treba nujno
zajeziti. Nujno potrebno! Namreč, nekdo, ki dela v splošni ambulanti
več kot 5 ur je tako utrujen, da niti približno ne more garantirati za
pacienta, ki bo po tem času prišel. Ne more garantirati, da bo njegovo
delo pravilno, da bo njegovo delo popolno. In zaradi tega moramo nujno
z zakonom urediti te stvari.
Recimo,
zame je konkurenčna klavzula, se pravi če ena snažilka dela in ima pogodbo,
ne sme svoji sosedi, ki je bolna pomagati pri čiščenju stanovanja, ker
bo kaznovana. Mi pa, seveda, delaš dopoldne recimo dve uri na svojem delovnem
mestu, nimaš nobenega normativa, nihče te ne kontrolira koliko narediš
in potem izgineš, ker imaš nujno delo. Pacienti te čakajo pred vrati,
on pa v teme času opravlja drugo na drugem delovnem mestu. Veliko je takšnih
primerov na terenu in lahko bi jih recimo naštevali praktično povsod,
v vseh ustanovah. Gre za to, da ljudje tudi popoldne, potem hodijo v konkurenčna
podjetja.
27. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Če sem jaz recimo zdravnik v matični ustanovi, potem ne morem to svoje
isto delo iti opravljati k konkurenci, gre namreč za to, da prenašam
kompetence mojega delodajalca in njegove možnosti na nekoga drugega in
zaradi tega bi torej nobeno zaposlovanje brez ustreznih dovoljenj delodajalcev
ne bi smeli sprejeti in nebi smeli dovoliti. Premalo je to poudarjeno v
tem zakonu, premalo v tem predlogu zakona in zaradi tega bi bilo nujno
potrebno, da bi o tem več razpravljali. Se pravi, prepovedati prekomerno
delo, prepovedati delo, ki presega možnosti normalnega človeka, ki presega
in ogroža ne samo tega človeka, ki bo na tem delovnem mestu veliko hitreje
izgorel in ga bomo, potem izgubili, ampak ogroža predvsem delo oziroma
življenje svojega pacienta, če vzamemo, da gre za zdravnika. Zaradi tega
je to eden od pomembnih trenutkov, zakaj jaz glasujem za to, da se ta zakon
v mnogih točkah mora popraviti in urediti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK
VILI REZMAN: Hvala lepa, gospod Doplihar. Besedo dajem gospe Mojci
Ončeska Malovrh. Pripravi pa se naj gospod Žarko Pinter.
MOJCA
ONČESKA MALOVRH: Spoštovani.
Povedati
moram, da podpiram vse zahteve gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega
zdravstva. Ker so moji predhodniki in predhodnice že povedali že večinoma
tistega, kar sem hotela povedati sama vam postavljam preprosto vprašanje,
zakaj zakon ni napisan v javnem interesu temveč omogoča nadaljevanje
privatizacije in širjenje tržne dejavnosti v javnem zdravstvu, torej
je v interesu samo nekaterih lobijev in kapitala. Kot podkrepitev temu
bi povedali eno preprosto zadevo, v času, ko so se moji sošolci odločali
za poklice so se za zdravstvene poklice odločali iz nagibov, zato, ker
to želim, ker me to veseli in ker želim pomagati ljudem. Danes se sošolci
mojih otrok odločajo za poklic zdravstva zato, ker je to zelo dobro plačano,
samo v razmislek. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Malovrh. Besedo dajem gospodu Žarku
Pinterju. Pripravi pa se naj gospa Jasna Dolgan. Gospod Pinter? Ga ni.
Potem, Jasna Dolgan. Pripravi pa se naj gospod Jani Boganik.
JASNA
DOLGAN: Pozdravljam, gospoda ministra. Pozdravljam vse poslance, vse
zdravnike, psihiatre in zobozdravnike. Pozdravljam gibanja za javno zdravstvo.
Jaz
sem danes prvič v parlamentu. 32 let sem bila vzgojiteljica predšolskih
otrok in sem bila deležna mnogih diagnosticiranj, ki sem se jih pač mogla
v poklicu naučiti, zato bi tukaj izkoristila priložnost in kot članica
Krščanskih socialisti govorila v smislu, da se otroci kot taki same sebe
ne morejo zastopati in bi bilo zelo lepo, če bi imeli v Sloveniji varuha
bolnikovih pravic in sicer otrokovih pravic. Dobro veste, da mislim tukaj
na dečka, Nekrepa in še več takih otrok. Moram vam, na žalost povedati,
da sem kot mati treh otrok tudi sama bila deležna ene nesrečne stvari
in sicer, da se je moj sin, zaradi tega, ker si je zelo grdo zlomil roko
in je bil podvržen štirim repozicijam, kar je zelo slabo vplivalo na
njegovo zdravje, čeprav sem se pritožila, do danes mi ni nobeden dal
niti odškodnine kaj šele, da bi pomagali otroku, ki je že štiri leta
psihični bolnik in je v bistvu v eni zelo težki bolezni, ki se ji reče,
shizofrenija. Žalost je pa tudi ta, da sem jaz v tem času postala nezaposlena
in tako sem v bistvu edina v družini kot samohranilka obremenjena z zdravjem
in iskanjem strokovnjakov. Pred enim mesecem sem se usedla za
28. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
mizo, zvečer sem jokala, ker se čutim popolnoma nemočna, namreč jaz
denarja za psihoterapij nimam in sem se nekako približala temu, da bom
začela iskati pravico pri varuhinji človekovih pravic, ki je tudi sama
zelo dobra psihiatrinja in ob enem sem napisala pisma tudi Zdravniški
zbornici in navedla konkretni primer, ki ga, žal, tukaj, zaradi varstva
podatkov ne bom navajala. Kaj se je zgodilo? Napisali so mi kar po nekem
času in sicer, da jaz ne morem zastopati svojega otroka, zato ker je on
že polnoleten in se mora on sam zastopati. Lepo vas prosim, kateri psihični
bolnik pri 16 do 19 letih se pa zaveda svojih pravic. To se pravi, meni
je kršena pravica, da skrbim kot mati, ker sem se zavezala še pred sem
zanosila z njima, če sem hotela imeti otoka, da bom skrbela zanj, sama
naj iščem okoli psihoterapije in ne vem, katere šarlatane in bioenergetike
in ne vem, kdo je dober. Ob enem tudi ne vem katera zdravila so ustrezna,
jaz nisem zdravnica. Tukaj apeliram na vas, gospode in gospe, poslance
in gospoda ministra, da niti v enem zakonu niste omenili otroke s posebnimi
potrebami predvsem otroke s psihičnimi motnjami. V Ljubljani na Zaloški
29 obstaja samo ena in edina klinika v celi Sloveniji, ki je namenjena
približno 24 mladostnikom, ki so zboleli na psihičnem področju. Pred
leti je to opravil tudi gospod Bogdan Žorš, žal pa teh zdravljen nima
več. Moram pa vam priznati, da sem bila zelo obupana, ko sva se s sinom
pred dvemi leti zglasila na tej kliniki z dvema napotnicami in sicer splošne
zdravnice in njegove psihiatrije in dr. Marnove in naju je gospod dr.,
ki ga žal ne smem omenjati, odklonil, samo za to, ker sva bila eden mesec
pred tem na televiziji, ko sem se pritožila, zaradi neustreznega zdravljenja
in tako moj otrok danes tava od Polja do Begunj, lahko bi šel tudi v Idrijo,
izgubil je štiri leta, jaz moram biti pa tiho z zavezanimi očim, zamašenimi
ušesi in slepa in gluha hoditi okoli in čakali, kje bo prišel kdo nasproti
in mi bo zdravil sina. Največja žalost pri tem pa je pa tudi pobuda,
da sem se oglasila, da se zavedam minljivosti življenja, da ne bom večno
živela in da ne vem, kako se bo moj sin samostojno znašel v življenju
oziroma kako bo prišel do poklica, če za njega ne more dobiti niti ene
navadne učne pomoči.
S
tem, da se nihče nikoli ne z zdravstvenega doma, ne njegova osebna zdravnica
ni zanimala, kako sin preživlja dan doma in s čim bi mu lahko pomagali,
da bi postal polno vreden član te družbe. Jaz se opravičujem, zaradi
svoje čustvenosti in ganjenosti, mislim pa, da mi boste oprostili, ker
je to zelo velik osebni problem. Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Jani Vogenik.
JANI
VOGENIK: Jaz in vi imate veliko srečo, da ne bom dosti več kot pozdravi,
cenjen zbor. Ker je že gospod minister v predstavitvi zakona in kolegi,
ki so govorili pred menoj so pravzaprav odgovorili na moje zagate.
Še
to osebno povem, da imam veliko srečo, ne zmanjšujem pomena vseh opominov,
ki so bili slišani sedaj, ampak imam veliko srečo, da kljub temu, da
pašem najbrž v desetino najstarejših v tej dvorani, da še nisem v življenju
naletel na neodgovornega in slabega zdravnika. Želim ta optimizem prenesti
še na vse prisotne.
Imam
še tri pripombice kot glas splošne javnosti. Kot tehnik bi si želel,
da je zasebno in javno v zdravstvu res absolutno ločeno, ne da bi želel
ali pa podpiral ukinjanje zasebnega, vsi delčki, različno organizirani
so v sistemu dobrodošli, ker ga krepijo in naj bodo taki, ampak ideja,
da se lahko
29. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
predvsem delo koncesionarjev in javno zdravstvo, ki ga opravljajo koncesionarji
in tisto, kar je zasebnega meša sicer nam obljublja rekontrolo tega. Moj
predlog je, da bi stroške te kontrole kot tudi tiste stroške, tukaj se
pač morda napačno interpretiran članku v časopisu izjavo ministra sklicujem,
da je od 382-ih koncesionarjev jih samo 30% dovolj zasluži, da plačuje
svoje dolžnosti. 70% bo plačeval proračun. To je še eden strošek,
ki ga dobimo od koncesionarjev, če nisem pravilno interpretiral se pač
opravičujem pa bo to pojasnjeno.
Predlagam,
da bi se ta denar, ki se ga prihrani iz proračuna in ki se ga sicer daje
za kontrolo poštenosti opravljanje dela raje usmeri v izobraževanja in
šolanje bodočih zdravnikov. Po statističnih podatkih, ki spremljajo
predstavitev tega zakona je pravzaprav stanje v Sloveniji dovolj normalno
razen v kazalcu število prebivalcev na zdravnika. Tukaj pa daleč zaostajamo
za primerljivimi in primerjanimi državami in mislim, da se je treba
se pogovarjati o teh, najbrž sem prestar, nič ne bom doživel od tega,
ampak da je prav, da se ta cenjeni zbor zavzame za to, da bi država dala
več možnosti, več denarja za študij medicine. To tudi pač prisotni
minister nima veliko zraven, minister za visoko šolstvo bi moral nekaj
povedati, ampak mislim, da je treba tukaj da ti veliko dodatnega poudarka.
Ob
določitvi tega zasebnega javnega podjemne pogodbe, tukaj je toliko zdravnikov,
ki bolje razumejo stvar kot jo lahko jaz, jaz si pa sebe predstavljam,
ko pretečem recimo ob pol dveh popoldne na policijsko postajo pridem do
šalterja, kjer sedi nekdo v uniformi neke sekure in pravi, ja, še pred
pol ure je še bil policist javni uslužbenec kot zdravnik, sedaj pa ni
več, sedaj je pa po podjemni pogodbi dela pri nekem zasebniku, mimogrede
pa ima v najem še policijsko postajo. Take so karikature, če se stvari
ne razdelijo dobro za tehnične možgane.
Še
eno misel imam, ki jo tudi upiram na prispevek ministra v časopisu. Govori
o kvalitetni bolnišnici Valdoltra, ortopedski. Moram se strinjati z ministrovo
ugotovitvijo, da je izborna ta bolnišnica, želel bi pa v zakonu videti,
tiste člene ali pa tiste poglavje, ki stimulira nastanek takih specializiranih,
kvalitetnih bolnišnic. Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Besedo ima gospod Žarko Pinter. Pripravi se naj gospod
Mijomir Knježević.
ŽARKO
PINTER: Hvala lepa za besedo.
Sem
predstavnik oziroma predsednik Združenega zasebnih specialističnih zdravstvenih
združb in bi rad podal naše gledanje oziroma pripombe, ki jih imamo na
predlog zakona. In sicer bi najprej na kratko poudaril 4. člen Zakona,
ki v drugem odstavku navaja kot osnovno izhodišče za pozitivno rešitev
tega predloga zakona, in sicer govori, da opravljanje javne zdravstvene
dejavnosti je nepridobitno, javni zdravstveni zavod in koncesionarji opravljajo
javno zdravstveno dejavnost pod enakimi pogoji.
30. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
Mislim, da je to dobra osnova za zakon. V 5. členu se dotika obstoja združenja
izvajalcev. V 63. točki 5. člena je dobro podana definicija združenja
izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki pa se žal pojavlja zgolj na tem
mestu in v nadaljevanju združenjem zasebnikov in koncesionarjev ne daje
nikakršnih pooblastil oziroma celo preprečuje možnost njihovega obstaja.
V 4. točki 183. člena so navedene v nadaljevanju naštete naloge združenja
izvajalcev, katere pa zakon dovoljuje zgolj združenju zdravstvenih zavodov.
Gis(?) predlaga, da se z združenjem, opisanem v 63. točki 5. člena dodajo
še naloge iz 4. točke 183. člena zakona ter se tako izkaže enakost
položaja javnih zdravstvenih zavodov in koncesionarjev v skladu z navedbo
v 3. točki 4. člena tega zakona.
Združenje
izvajalcev lahko tako izvaja s svojim zakonom svojo nalogo le v primeru,
da postane partner v pogajanjih z zavodom za zdravstveno zavarovanje. Poleg
tega obstaja že obstoječi zakon, z dne 27. 2. 2004, ki v 84. členu dovoljuje
obstoj združenjem, daje pravico, za katere se zavzemamo. Navajam. Zdravstveni
zavodi in druge pravne osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebni
zdravstveni delavci se lahko povezujejo v združenja, sodelujejo pri oblikovanju
izhodišč za določanje cen zdravstvenih storitev ter sklepanju pogodb
po izvajanju in financiranju zdravstvenih dejavnosti.
Nato
bi se dotaknil 100. člena zakona, ki določa koncesijske pogodbe in sicer
govori, da koncesija za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti se dodeli
za obdobje do 15 let za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti na primarni
ravni oziroma 25 let za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti na sekundarni
ravni. Naš predlog je, koncesija za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti
se dodeli za nedoločen čas. V primeru, da bi prevladali argumenti za
omejeno trajanje koncesij predlagamo, da se določi minimalni čas za podelitev
koncesije, 25 let na sekundarni ravni. Naša obrazložitev je časovno
omejevanje je v nasprotju s 3. točko 4. člena tega zakona, ki izenačuje
javne zavode na eni strani ter pravne in fizične osebe koncesionarje pri
izvajanju javne zdravstvene dejavnosti. Prav tako časovna omejitev trajanja
koncesije onemogoča stabilno in dobro organizirano javno zdravstveno mrežo
in stabilno financiranje, kar je osnovni namen in cilj tega zakona. V nasprotnem
primeru bodo pacienti prikrajšani za dobro dostopno in organizirano mrežo
ambulant na primarnem in sekundarnem nivoju. Takšna vsebina člena je
tudi v nasprotju s 5. členom Ustave Republike Slovenije. V razlagi in
utemeljitvi potrebe po novem zakonu je eden glavnih argumentov ta, da se
na področju sekundarne dejavnosti soočamo z organiziranostjo dejavnosti,
ki premalo upošteva potrebe, ki jih prinašajo s seboj demografske in
družbene spremembe, razvoj znanosti in tehnologije. Z zakonom je zato
potrebno na novo določiti vlogo sekundarne ravni zdravstvene dejavnosti.
Že
v sedaj veljavni zakonodaji in pogodba z zavarovalnico, obstajajo tudi
vsi regulacijski mehanizmi, ki omogočajo vso potrebno in želeno kontrolo
nad delom izvajalcev v javnem zdravstvenem sistemu. Vedno znova ugotavljamo,
podatki so iz javno dostopnih virov, da je velik, celo večji problem tako
na organizacijskem,
31. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
kot tudi finančnem področju v javnih zavodih, torej bolnišnicah in zdravstvenih
domovih. Tu bodo potrebni organizacijski ukrepi, da bo zagotovljen stabilen
sistem javne zdravstvene mreže, tega pa takšna oblika zakona ne zagotavlja.
V primeru, da bi prevladali argumenti za omejeno trajanje koncesij predlagamo,
kot sem že omenil, določiti minimalni čas za podelitev koncesije. Predlagana
delitev ne upošteva dejstva, da so za izvajanje zdravstvenih storitev
predvidena velika vlaganja v opremo in kadre, prostore ter, da povrnitev
vloženih sredstev vsekakor ni mogoča v roku petih let. .../Nerazumljivo./...
se bo posledično zmanjšal interes za pridobitev koncesij in povečan
pritisk uporabnikov na javne zavode, ki s svojimi kapacitetami ne bodo
mogli prevzeti pacientov sedanjih koncesionarjev, ne da bi se s tem povečale
čakalne dobe ter zmanjšala dostopnost za zdravstveno storitev. Evropska
komisija se v sodnih postopkih sklicuje na temeljna načela prava Evropske
unije. Predvsem načelo sorazmernosti oziroma proporcionalnosti. Načelo
proporcionalnosti zahteva sorazmerje glede časa trajanja koncesijskega
razmerja ter zagotavljanjem konkurence po eni in možnostjo finančnega
uspeha koncesije. Torej povrnitev vloženega kapitala po drugi strani.
Prav
tako predlagamo spremembo 122. člena o prenehanju koncesijskega razmerja,
kjer v 4. točki ni možna pritožba na odvzem koncesije, kar lahko vodi
do zlorab. Nadalje bi se še na kratko, imam tukaj kot pripombo, da v 206.
členu, ki govori, da morajo izvajalci najpozneje v devetih mesecih od
dneva uveljavitve predpisa vložiti vlogo za izdajo dovoljenja, v vlogi
izkazati izpolnjevane pogoje iz 18. člena tega zakona. Naša pripomba
je, člene v nasprotju s 3. in 4. točko člena tega zakona za izpolnitev
prej navedenih pogojev bi zakon moral upoštevati pravno podlago kot jo
uporabljajo v 211. členu tega zakona. Prav tako je v nasprotju s 5. členom
Ustave Republike Slovenije, usklajevanje koncesijskih razmer z določbami
o časovni omejitvi koncesij bi tudi sicer nesporno predstavljal nedopustni
poseg v pridobljene pravice po katerih je Ustavno sodišče že večkrat
podalo svoje stališče. Hvala lepa za pozornost.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Besedo dajem Miomiru Kneževiču, pripravi
pa naj se gospod Ivan Grill.
MIOMIR
KNEŽEVIČ: Moje ime je Miomir Kneževič, sem docent biotehnologije
na Univerzi v Ljubljani, po osnovni izobrazbi sem biolog. Komentarje na
predlog zakona o zdravstveni dejavnosti dajem v imenu Društva za celično
aktivno inženirstvo Slovenije. Področje regenerativne medicine, celičnih
terapij in drugih novih oblik zdravljenja s celicami predstavlja enega
največjih napredkov in izzivov medicine in celične biologije. Nudi popolnoma
nove možnosti zdravljenja in resnične ozdravitve, ne samo lajšanja simptomov
bolezni. Je izrazito interdisciplinarno področje, kjer igra pomembno vlogo
temeljna medicina, celična biologija, inženirstvo, informatika in druge
vede.
Že
več let razlagamo s kolegi na vseh možnih forumih, da je v Sloveniji
potrebno napredna zdravljenja. To je genska terapija, celična terapija,
aktivno inženirstvo, ki vsa temeljijo na uporabi človeških celic, podpirati,
promovirati, razvijati in uporabljati. Te panoge bi bile lahko naša potencialna
strateška prednost, saj imamo daljšo tradicijo na tem področju in
32. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
kar nekaj uspehov. Že dolgo predavamo in javno nastopamo in razlagamo,
da te dejavnosti ne predstavljajo stroška za zdravstvo, temveč predstavljajo
gonilo razvoja različnih panog medicine, med ostalim transfuzijske medicine,
transplantacije s celično terapijo, terapijo raka, terapijo imunskih in
avtoimunskih bolezni in tako naprej, s tem pa tudi razvoj spremljajočega
visokotehnološkega malega gospodarstva. S takim predlogom zakona Republika
Slovenija aktivno onemogoča delovanje univerze, akademskih inštitucij,
malih in srednjih podjetij, kakor tudi farmacevtske industrije na tem področju.
Zato menimo, da je čas, da je potrebno povprašati za mnenje tudi ostale
državljane, volivce, davkoplačevalce, bolnike in združenje bolnikov
s sladkorno boleznijo, z različnimi oblikami raka, s ceravaskularnimi
boleznimi, z multiplo sklerozo, s prirojenimi boleznimi, z alergijami,
s krvnimi boleznimi in srčnimi boleznimi in tako naprej, da si izborijo
sodobne tehnološke in napredne terapije, ki nadomeščajo zdravljenje
s tisočerimi zdravili.
Slovenski
državljani zaslužijo najboljšo medicino in jo morajo seveda tudi zahtevati.
Še posebno, če bi napredna medicina lahko vzdrževala del narodnega gospodarstva
s smislu zdravljenja bolnikov, ki bi jih pritegnila visoka kakovost naših
zdravstvenih storitev. 23. člen navaja, da se postopki oploditve z biomedicinsko
pomočjo in postopke odvzema in hrambe zarodnih celic opravljajo samo kot
javna zdravstvena dejavnost in da dejavnost 4. točke, to pomeni postopke
odvzema in hrambe zarodnih celic lahko opravljajo le javni zdravstveni
zavodi.
Imamo
dve pripombi na 23. člen zakona, ker se nam zdi paradoksalen. Prvič.
Dopušča izvajanje postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo tudi drugim
pravnim osebam in ne le javnim zdravstvenim zavodom. Drugič. Tem ustanovam
hkrati prepoveduje odvzem in hrambo zarodnih celic. Zarodne celice, citiram
slovenski medicinski slovar, so spolne celice. Njihov odvzem in hramba
sta sestavni del postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, brez njih
oploditev in ustvarjanje zarodka po postopku .../Nerazumljivo./... nista
možna. Člena drug drugemu torej nasprotujeta. Predlog zakona je torej
kontradiktoren sam po sebi. Zato predlagamo, da se 23. člen razjasni.
Strokovnjaki smo kadarkoli pripravljeni sodelovati in nositi svoj del odgovornosti,
da predlagamo napreden in razvojno naravnan zakon, ki bo temeljil na argumentih.
Pri tem opozarjamo, da bi razširjanje tega člena na vse vrste človeških
celic pomenilo negacijo trenutno veljavnega zakona o kakovosti in varnosti
človeških tkiv in celic, ki dovoljuje, da se lahko s celicam in tkivi
poleg javnih zdravstvenih zavodov ukvarjajo tudi drugi subjekti, kot so
na primer univerza s fakultetami in inštituti, raziskovalne inštitucije,
gospodarske družbe ter mala in srednja podjetja.
Izključevanje kogar koli iz celotnega področja bi imelo
dolgoročne posledice, ki jih nihče ne more predvideti. Javnim zdravstvenim
zavodom pa bi povzročil velike dodatne stroške.
Dolžni
smo vas in širšo slovensko javnost še enkrat opozoriti, da tehnologija
dela s človeškimi celicami temelji biotehnološka dejavnost, ki je ena
najbolj propulzivnih v drugih državah EU. Sodelovanje med akademskimi,
glavnimi institucijami in zasebnimi, malimi in srednjimi podjetji pa predstavljajo
gonilo razvoja, ki ga zastopata tako EU, kakor tudi Slovenija in je posebej
izpostavljeno v lizbonskih strategijah in okvirnih programih EU.
Tako
usmeritev podpira tudi Vlada Republike Slovenije in v tem duhu je napisana
večina razvojnoraziskovalnih razpisov pri Ministrstvu za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo, agencija .../Nerazumljivo./..., TIA in drugi. Biotehnologija
pa je ena od štirih prioritet razvoja Slovenije. Tukaj bi končal. Pripravil
za društvo Miomir Kneževič in Primož Rožman. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod Kneževič. Naslednji je gospod Ivan
Grill. Pripravi naj se gospod Ivan Bizjak.
IVAN
GRILL: Hvala lepa. Prav lep pozdrav vsem skupaj, spoštovanemu sekretarju
in predvsem strokovni javnosti, kajti mislim, da ste vi tisti, ki lahko
danes največ prispevate v razpravi za ta zakon.
Sam
sem poslanec Državnega zbora drugi mandat in 5 let delam na področju
zdravstva v Odboru za zdravstvo in se nekako domišljam, da vsaj deloma
poznam težave, predvsem pa pričakovanja zdravstvenega sistema, ki ga
v Sloveniji imamo in za katerega z vso odgovornostjo trdim, da je dober.
Ne pomeni pa, da ne more biti boljši.
Danes
govorimo o zakonu oziroma o predlogu zakona o zdravstveni dejavnosti, ki
je poleg zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju temeljni
zakon za zdravstveni
33. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
sistem, ki ga imamo. Zelo pomemben zakon je in kaj, če se postavimo v
vlogo pacienta. Pacient pričakuje od zdravstvenega sistema predvsem to,
da mu je dostopen izvajalec zdravstvenih storitev, da je kvaliteten pa
predvsem, da ga dobi najhitreje pa, če je po možnosti brez doplačil.
To je ključno pričakovanje vsakega pacienta in verjemite mi, da pacienta
ne zanima ali mu zdravstveno storitev da zdravstveni dom ali mu jo da koncesionar
ali mu jo da zasebni zdravnik ali pa mu jo da bolnica. Povprečen pacient
ali pa večino pacientov zanima predvsem to. Zato mislim, da je to temeljni
cilj, ki bi moral zdravstveni sistem tudi delovati oziroma zasledovati.
In kdo je najbolj odgovore za to, da se tak zdravstveni sistem postavi?
V prvi vrsti je država, da sistemsko zakonodajo postavi okvire, postavi
zahteve, na podlagi katerih potem zdravstveni izvajalci oziroma izvajalci
zdravstvenih storitev, zdravniki z osebjem to lahko izvajajo. S tem, da
pa je nujno potrebno imeti nadzor nad tem in tega mislim, da danes v Sloveniji
ni dovolj in zato se soočamo s številnimi anomalijami, težavami, ki
so bile tudi danes v razpravi nakazane, povedane in marsikje ali pa marsikdaj
ni problem v sistemu, da prihaja do teh anomalij, je pa problem v nadzoru.
Da
nam ta predlog zakona, ki ga imamo danes v tej obravnavi, zagotavlja vse
tisto, kar so pričakovanja pacientov, moje mnenje je, da ne in prvič
se soočam v tej svoji vlogi, da imamo zakon, s katerim se ne strinja nihče.
Vsaj jaz ga ne poznam. Ne strinjajo se pacienti, ne strinja se strokovna
javnost, ne strinjajo se sindikati, vladna koalicija se ne strinja, da
ne govorim o nas v opoziciji. Resnično je to dilema, ki mora skrbeti pripravljavce
zakona in jaz se strinjam s tem, da je minister veliko časa namenil pripravi
tega zakona, veliko truda vložil, vendar izplen teh rešitev zagotovo
niso tisto, kar bi si želeli.
Skrbi
me tudi dejstvo, da je Služba Vlade za zakonodajo na ta predlog zakona
pripravila na treh straneh, pripombe konkretne in očitno temu zakonu nedoslednost,
protislovnost, neskladje celo z Ustavo, neskladje z ostalo zakonodajo,
zato me preseneča, da je Vlada imela toliko poguma, da je takšen zakon
sploh potrdila in ga dala v parlamentarno obravnavo. Pa bi bilo teh pripomb
še več, če bi imeli več časa. Sklicuje se, da v enem tednu niso mogli
več narediti kot to. Pomeni, da je tukaj, sicer ta pripomba ni konceptualne
narave, ampak predvsem konkretna na samo vsebino členov.
Zdravstveni
sistem sem omenil, je v Sloveniji dober. To mu priznavajo tudi v tujini,
marsikdo tudi od naših pacientov se bo s tem strinjal. So seveda tudi
anomalije.
34. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
Vendar to ne pomeni, da ga ne moremo posodobiti. Mi ga moramo posodabljati,
vendar spreminjanje zdravstvenega sistema ne sme biti peskovnik politične
večine. Ne sme biti. Odgovornost mora biti bistveno večja, kajti posledice
so lahko nepopravljive. Ne sme biti prostora za ideološke konceptualne
rešitve, ki smo jih tudi priča predvsem za tiste rešitve, ki so preživete,
ki v današnjem času zagotovo ne morejo zagotavljati tistih pričakovanj,
ki jih imamo. Mi moramo, v to sem trdno prepričan, na obstoječem zdravstvenem
sistemu, ki ga imamo, le tega dograjevati, dopolnjevati. Ampak na način,
da ga je sposoben naš zdravstveni sistem absorbirati, da so ga sposobni
izvajalci zdravstvenih storitev nadgrajevati, predvsem pa, kot sem že
velikokrat omenil, potrebno ga je bolj nadzorovati.
Kako naprej? Jaz upam, upam in si seveda tudi želim, da
bo ta zakon, ko bo v prvi obravnavi, da bo v parlamentu imel v tri obravnave,
padel. To je seveda odvisno od vladajoče koalicije. Jaz in opozicija ga
bomo zagotovo zavrnili, če bo tudi dovolj bolje političnega obvladujoči
koaliciji, je prav, da ta zakon zavrnemo in da začnemo resnično na novih
konceptualnih podlagah, s tem, da upoštevamo obstoječe stanje, obstoječi
sistem, postaviti okvire, ki ga moramo pri tem tudi dopolniti. Marsikdo že zdaj ugotavlja, da če bo tak zakon sprejet kot je, bo neizvedljiv.
Ne bo moč ga izvajati v praksi. To so izjave stroke. In jaz se bojim,
da če bo sprejet, ga bomo vrnili 30 let nazaj. Nekateri bodo rekli, da
je bilo takrat bolje, da ni bilo čakalnih dob, ni bilo doplačil. Se strinjam,
da jih ni bilo. Samo takrat nismo imeli tako sodobnih medicinskih naprav,
sodobnih tehnologij, sodobnih rešitev. Demografska populacija ljudi, ki
so potrebovali zdravstveno varstvo, je bila bistveno nižja. In sem trdno
prepričan, če bi danes imeli tak sistem kot je bil pred 30. leti, bi
prišlo že zdaleč do zloma tega. In ponovno smo v nevarnosti, da lahko
pridemo do sesutja našega zdravstvenega sistema, če ne bomo ukrepali
pravočasno. Zato v primeru, da ta zakon pade, je prav, da na obstoječih
okvirih vsa strokovna javnost, vsa zainteresirana javnost pripravi rešitve,
katerim sledi politika. Ne sme biti obratno. In upam, da v nekem doglednem
času s konsenzom, tukaj mora biti konsenz, lahko pridemo do optimalne
rešitve, da bomo prišli do rešitve s katero bodo zadovoljni čisto vsi,
tega ne bomo verjetno doživeli, ampak naj iz tistega predloga vsak vidi,
da je tudi delček zmagovalca notri. In takrat bomo verjetno dosegli največ.
Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa kolega Grill. Gospod Ivan Bizjak, pripravi
se naj gospod Rastko Plohl.
IVAN
BIZJAK: Sem Ivan Bizjak in predstavljam tukaj v imenu Gibanja za ohranitev
in izboljšanje javnega zdravstva. Najprej pozdravljam predsednika, ministra,
poslanke in poslance in vse ostale goste!
Gibanje,
ki se mu je pridružilo preko 74 tisoč članov in članic, svari pred
sprejetjem predloga Zdravstvene reforme. Predlaga zavrnitev spornega predloga
zakona o zdravstveni dejavnosti. Namreč Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti
je bil sprejet na Vladi Republike Slovenije po tistem, ko je minister
35. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
za zdravje zaobšel sklep poslancu Državnega zbora Republike Slovenije
o predhodni javni predstavitvi mnenj. Predstavitev mnenj naj bi bila namreč
izhodišče za popravke zakona, ki bi ga pa šele nato sprejela Vlada Republike
Slovenije. Prav tako sta minister in Vlada Republike Slovenije zaobšla
socialne partnerje na ekonomsko-socialnem svetu. Ločeno sestajanje ministra
z nekaterimi člani ekonomsko-socialnega sveta pač ne more nadomestiti
celotnega sveta. Res gre za vsebinsko zelo zahteven zakon, vendar pa so
njegove privatizacijske posledice povsem jasne. Zdravstvo bo postalo dražje,
manj kakovostno in manj dostopno večini ljudi. To kažejo izkušnje tranzicijskih
držav, ki so pot privatizacije ubrale v 90. letih prejšnjega stoletja.
Minister za zdravje kljub dolgotrajni javni razpravi ni upošteval nobenega
vsebinskega predloga Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva.
Zdravniški in kapitalski lobij pa sta zakon ukrojila po svoji meri. Gibanje
odločno zavrača Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti, ker ta legalizira
vse kar bi bilo treba popraviti in spremeniti v zdravstvu. S tem omogoča
nadaljevanje sedanje zgrešene zdravstvene politike. Poleg tega pa spreminja
zdravstvene domove in bolnišnice v podjetja, kar je svojevrsten eksperiment
za katerega je iz tujih izkušen jasno, da vodi v prodajo oziroma privatizacijo
zdravstvenih domov in bolnišnic. Iz odločanja o zdravstvu povsem izloča
uporabnike zdravstvenih storitev, to je prebivalcev, kar je v nasprotju
z usmeritvami svetovne zdravstvene organizacije in komisije Sveta EU. Predlog
zakona ni utemeljen na osnovi nobene sprejete strategije, čeprav so znane
katastrofalne posledice sedanjega izgrajevanja zdravstva zaradi podeljevanja
koncesij, zakon agresivno uveljavlja to usmeritev še naprej. Brez soglasja
prebivalstva se skuša zdravstvene domove in bolnišnice spraviti v zasebne
roke. Ni sprejemljivo, da predlog zakona ne prinaša nobene rešitve obstoječih
problemov zdravstva. Zaradi predvidene usmeritve zakona v nadaljnjem razgrajevanjem
zdravstvenih domov in bolnišnic ter zaradi predlaganih sprememb upravljanja
in vodenja zdravstvenih domov in bolnišnic po principih podjetij, brez
ustrezne udeležbe uporabnikov zdravstvenih storitev se bo kriza v zdravstvu
še poglabljala.
V
nadaljevanju navajam nekaj najbolj spornih vsebin tega Predloga zakona
o zdravstveni dejavnosti.
Prvič.
Zakon prinaša razlastitev občin, ki so lastnice zdravstvenih domov. Drugič.
Zakon ne odpravlja posledic nezakonitega stanja zdravstvenih domov, ki
nekateri ne zmorejo več opravljati zdravstvenih storitev, ki jih prebivalstvo
potrebuje, temveč z novo definicijo zdravstvenega doma to nezakonito stanje
legalizira. Zakon odpira pot razgrajevanju zdravstvenih domov in bolnišnic,
saj ne postavlja merilnih kriterijev, ki bi privatizacijo v zasebnem interesu
prepovedali. Zakon je pisan na kožo koncesionarju in v škodo zdravstvenih
domov in zdravja prebivalca. Zdravstveni domovi naj bi bili še naprej
odvisni od vsebin pogodb z domačimi in tujimi zasebniki koncesionarji,
ki bi jih lahko sklenili za 15 oziroma 25 let. S tem se zablokira urejanje
zdravstva za prav takšno obdobje.
Tretjič.
Zakon dela iz zdravstvenih domov in bolnišnic podjetja. Iz njihovega upravljanja
in vodenja izloča ustrezen vpliv predstavnikov uporabnikov zdravstvenih
storitev in izvajalcev zdravstvenih storitev.
Četrtič.
Ni izvedene ločitve javne od zasebne zdravstvene dejavnosti, pač pa se
obe dejavnosti še bolj škodljivo prepletata. Po novem se legalizira to
prepletanje tudi v javni zavodih. Zakon predvideva delitev državljanov
na dve kategoriji. Na tiste vplivne in bogate .../Nerazumljivo./... in
tujce, ki bodo z legalizacijo korupcije, to je samoplačništva oziroma
tržne dejavnosti v javnih zavodih deležni storitev takoj in na ostale
državljane, ki ne bodo mogli plačati in bodo čakali na zdravstvene posege.
To je kršenje Ustave Republike Slovenije, enakopravnosti državljanov,
36. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
enakega dostopa do zdravstvenih storitev ki ne bi smel biti odvisen od
premoženja posameznika in kršenje dokumentov Evropske unije na področju
zdravstva in podaljševanja čakalnih vrst.
Petič.
Zakon predvideva podjemne pogodbe z lastnimi zaposlenimi, kar je omogočil
že minister Miklavčič z uredbo vlade, čeprav se je ta praksa že potrdila
kot škodljiva, .../nerazumljivo./...
Šestič.
Še vedno se ni preprečilo nove primere dečka Bora Nekrepa. Zakon ni
odpravil konfliktov interesov pri zbornicah glede pooblastil strokovnega
nadzora, specializacij in licenciranja.
Sedmič.
Merila za določitev mreže bi se morala določiti z zakonom ne pa, da
Vlada Republike Slovenije, in to pomeni, da skupaj z ministri odločajo
o merilih skrito očem javnosti.
Osmič.
Ni ustrezno, da se lekarniško dejavnost ne ureja s tem členom. Člen
24.
Devetič.
Ni ustrezno, da so javni zdravstveni zavodi po tem zakonu lahko pridobitne,
torej profitne organizacije, ker lahko delijo presežek prihodka nad odhodkom
med lastnikom, upravo, zaposlene oziroma tiste, ki so vpleteni v organizacijo
zavoda. S tem se vnaša v javne zavode motiv delovanja v škodo zdravja
prebivalstva. Primer Lekarna Ljubljana.
Desetič.
Zakon predvideva ogromno .../nerazumljivo./... okoli 40 podzakonskih aktov,
kar pomeni prenormiranost zakona in nejasnosti glede vseh posledic zakona.
Minister bi moral bolje pripraviti in te vsebine vključiti v zakon. Zaradi
navedenega predlaga Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva
poslancem Državnega zbora, naj zavrnejo sporni Predlog zakona o zdravstveni
dejavnosti in s tem sporne predloge zdravstvene reforme. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod Bizjak. Besedo ima gospod Rastko Plohl,
pripravi pa se naj Sabina Markoli.
RASTKO
PLOHL: Hvala. Rastko Plohl, predsednik Neodvisnih sindikatov Slovenije.
Govorim v imenu naše organizacije, pa tudi mnogih drugih, ki jih ne bom
našteval, s civilne družbe.
Ne
samo, da je sedanja reforma v nasprotju z lastnimi volilnimi obljubami,
kot to menijo danes prisotni poslanci vladajoče stranke in koalicije,
temveč to sploh ni reforma o bistvenih zadevah, ki smo jo pričakovali
neodvisni sindikati Slovenije, ki smo bili med pobudniki in podporniki
te vladne reforme, saj smo verjeli, da bodo za njo se resnično rešila
temeljna vprašanja v zdravstvu, to je ohranitev javnega zdravstva. Tako,
da se preneha z javnim denarjem financirati zasebno zdravstvo, koncesionarje,
da se preneha razprodaja lastnine javnega zdravstva in da se v naprej,
sicer ne spada v direkten zakon, ukine drugi steber in zavarovance izloči
iz obveznega oziroma dopolnilnega zdravstvenega sistema in naj gredo v
tretji steber.
Kljub
obljubam ministrstva, da bodo naši interesi uresničeni s časom, na pogovorih,
se je dogodilo nasprotno in so bili naši predlogi oziroma enega katerega
smo dali takrat konkretno, to zgoraj našteto, še predelani v slabšo
verzijo. Za primer navajamo 103. člen, ki govori o možnosti najema ali
odkupa lastnine javnega zdravstva s strani zasebnikov, to je bila stare
verzija, in čemur smo nasprotovali, je bil predelan v pogojih ali je možno,
da koncesionar pridobi v najem in drugo pogodbeno razmerje, prostore in
opremo, v lasti koncendenta. Torej pomeni, druge oblike pravnih pogodb
pomeni celo podaritev. Še huje. Jaz ne znam to si razlagati kaj bi to
pomenilo.
37. TRAK (VI)
(nadaljevanje)
In zaradi tega, po našem mišljenju, zakon ni več ustrezen za nadaljnjo
obravnavo v Državnem zboru in da se vrne na začetek, da se korenito popravi
ali pa spiše nov zakon.
Nekaj
bi rad tu prisotne in slovensko javnost opozoril. Mi se pogovarjamo o privatizaciji.
Sploh ne gre za privatizacijo. Gre za milijarde evrov, ki se v zdravstvu
obračajo, kdo jih bo kontroliral, v čigave žepe bodo šle, kdo bo največje
dobičke dobival. In ne gre za privatizacijo v smislu javne lastnine, kajti
to je naša zgodovinska dediščina, plemenska(?) lastnina, ki je zasebna
lastnina. In družbena lastnina je sodobno ime za našo zasebno plemensko(?)
lastnino, kateri se reče nerazdelna. In se govori o odtujevanju skupne
nerazdelne zasebne lastnine v roke posameznih krogov na račun javnih sredstev
in našega denarja. To je huda, huda stvar o čemer se danes menimo. Na
koncu vam bom povedal še več o teh zadevah.
Primer
bom dal, tudi Indijanci so bili indijanska plemena, lastniki prerij bizonov.
Osebna, zasebna to je bila skupna zasebna lastnina. Zasebni so bili pa
..../Nerazumljivo./ poniji in tako dalje, dokler se jim tega ni pobralo.
In takšni procesi tečejo danes, da se zasebna lastnina odtujuje v roke
posameznih elit.
Dejal
bi še nekaj na svoje predhodnike. Naša organizacija je bila ena od sedmih,
ki so ustanovili zbor za ustavo in smo bili med načrtovalci te ustave.
Načrtovalci dr. France Bučar je bil starosta, je bil vodja delovne skupine.
Jaz sem pa eden od predstavnik vodij te bodoče družbe takrat, ko smo
jo ustvarjali. Mi smo ..../Nerazumljivo./ to ustavo. In že takrat smo
se pogovarjali o teh pandemijah. Vedeli smo za desetletja naprej kaj se
bo dogajal, kako reševati in tako dalje. Mi v tej smeri nismo šli. Sodeloval
sem tudi v 80 letih pri pripravi te nove družbe, kateri dokumenti so na
razpolago. Mi gremo v napačni smeri. Se pravi, šlo je samo zato, da mi
obstoječi sistem nekoliko popravimo in da ostane še naprej javna oziroma
če temu rečem plemenska, sodobno družbena lastnina. Od tod izhaja samoupravljanje.
Marksizem je bil nehote po letu 1945 tu notri in je ..../Nerazumljivo./
svoje kar je imel, drugače pa ni s tem svojim zgodovinskim izročilom
in to je spopad. Ali bo šla ta vlada v spopad s slovenskim plemenom? Tudi
če mi danes izgubimo kar ta zakon .../Nerazumljivo./ mi gremo v svoje
zgodovinske pravice v bitko. To je jasno. Katere, ne vemo kje bo konec,
ampak gremo. Ali pa se bo pridružila plemenu in dejansko gremo naprej.
To je povabilo in ponudba.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Gospa Sabina Markoli. Pripravi pa se naj
gospod Aljaž Rogelj.
SABINA
MARKOLI: Spoštovani predsednik Odbora za zdravstvo, spoštovani poslanci,
spoštovani minister, spoštovani državni sekretar, spoštovani vabljeni.
Glede na to, da je medicina in stomatologija relativno eksaktna veda se
bom poskušala opredeliti do teh osmih vprašanj, ki so nam bila poslana
z vabilom. Pa vendarle bi v uvodu želela, da vsi v dvorani nekatere stvari
razumemo. Barack Obama in Amerika nista delala reforme, torej izvajanja
zdravstvene dejavnosti, ampak zdravstvenega zavarovanja. To je treba ločiti.
To je treba ločiti tudi pri nas, da bomo vedeli o čem se pogovarjamo.
Osnovni problem našega zdravstvenega sistema je tudi naše zdravstveno
zavarovanje, ki ne opredeljuje zavarovanca kot kralja, ki mu ne natančno
opredeljuje in mu ne pove kaj plača in kaj zato dobi.
38. TRAK (VI)
(nadaljevanje)
Zavarovalnica, predvsem Zavod za zdravstveno zavarovanje tega zavarovancem
jasno ne povesta. Ker če bi mu povedala in bi naj bila to naloga zavarovalnice
in Zavoda za zdravstveno zavarovanje prav gotovo izvajalci ne bi imeli
težav s tem in bi bilo vseeno ali je torej izvajalec javni zavod, ali
pa je izvajalec v kakšni drugi delovnopravni obliki. Pomembno je, da ima
pacient, tako kot jih ima danes, povsod enake pravice, tudi enake dolžnosti.
Vendar na žalost zavarovanec s tem v naši državi ni seznanjen in ga
moramo seznanjati izvajalci. In vrsta konfliktov, ki nastajajo, izhaja
predvsem iz tega.
Naslednja
stvar, ki se jo moramo vprašati, kaj je sploh javno v javni zdravstveni
storitvi. Kaj je še javno? Marsikatera podjetja, ki dobavljajo aparature,
materiale, farmacevtske firme, programerji, čistilni servisi, zavarovalničarji
in tako dalje so realen sektor, so gospodarski sektor. Torej, kaj je v
storitvi javnega. Javno bi naj bilo torej praktično in samo delo. In etiketo
javnih uslužbencev bi naj nosili vsi zaposleni, zadaj bi pa pisalo Republika
Slovenija in bi lahko upravljala na način, ki ga je omenil nekdo prej,
da seveda zaposleni zdravnik, zobozdravnik ali pa pač drug izvajalec naj
v zavodu dela, sredstva gredo zavodu. Temu se je včasih reklo, ne vem,
v fevdalizmu so bili sužnji, v kapitalizmu pa so mezdni delavci. Torej,
če za tisto kar dobi, kar nekdo naredi ne dobi niti plačano.
Moram
se pa strinjati, da v tem zakonu je prisotna neka privatizacija, ampak
ne privatizacija o kateri ste govorili predstavniki gibanja za ohranitev
javnega zdravstva. Še huje, obeta se privatizacija, ko ne bomo zdravniki
in zobozdravniki nosilci ne koncesij, ne česa drugega, ko bo to opravil
kapital podprt tudi s politiko in tudi z mediji. In tega si izvajalci zdravstvene
dejavnosti nikoli in nikdar nismo želeli.
Bilo
je govora o tem, da seveda ni narejene temeljne analize kakšno je stanje
v našem zdravstvenem sistemu. In če realno pogledamo naš zdravstveni
sistem ni tako slab, je pa seveda potreben nekaterih sprememb. Ampak vendarle,
naj bo narejena realna analiza in postavljeni realni temelji za pripravo
tako zakona o zdravstveni dejavnosti, kot zakona o zdravstvenem varstvu
in zdravstvenem zavarovanju.
Prej
je bila govora o prispevkih. Da, tudi to se omenja v uvodu zakona o zdravstvenem
varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Torej, da bi naj bili zdravniki eni
tistih, ki ne plačujejo prispevkov. Ne, tudi tisti, ki opravljajo ali
opravljamo zdravstveno dejavnost kot koncesionarji in smo fizične osebe,
torej kot s.p., plačujemo prispevke glede na naš prihodek. Torej ni povezano
s tem, da bi si jih lahko sami določali. Res pa je, da lahko to morda
naredi tisti, ki ima d.o.o. in je pravna oseba in te pravne osebe te zakon
favorizira. In si tega zagotovo ne želimo.
Pod
točko 1 naj bi bilo govora o mreži. Seveda se lahko vsi vprašamo zakaj
ni mreže že danes in zakaj je še ne bo nekaj časa. Ker bi mreža dejansko
pokazala kakšno je pomanjkanje zdravnikov, morda tudi zobozdravnikov predvsem
na primarnem nivoju. Mreža bi morala biti narejena v sodelovanju s stroko.
In vprašanje, če je to smiselno prepustiti posameznim občinam, za katere
vemo, da so manjše, ustanovljeni sta bili še dve, verjetno jih bo 212.
Ampak je smiselno, da je vseeno v sodelovanju države, občin, predvsem
pa tudi stroke.
39. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
Pogosto, ko se pogovarjamo o normativih in standardih je seveda rečeno,
toliko je zdravnikov, toliko je denarja, toliko je prebivalcev, vi pa morate
toliko narediti. Seveda iz tega potem dobimo, da lahko sploh še zdravnik
oziroma zdravnik družinske medicine pregleduje paciente morda 7 minut,
če gledamo povprečje. Na srečo je to večkrat malo več, pogosto pa
tudi malo manj.
Strinjam
se z nekaterimi, ki so rekli, da je zdravnik morda nevaren, ko dela toliko.
Verjemite, da si nihče izmed zdravnikov ne želi pregledati 70 pacientov.
Tudi jaz sem mnenja, da morda bi morali tistega zdravnika odpeljati z marico,
da bi preprečili kakšno katastrofo. Na žalost, nas ni dovolj.
Pod
točko 2, .../Nerazumljivo./... o teh famoznih koncesijah. Torej, če kaj,
je zagotovo to resnično javno zasebno partnerstvo, ki vseeno temelji,
pa naj je bilo izrečenega toliko tega, da temelji samo na tržnih principih
nekaj, da je nas večina koncesionarjev pa praktično vse delamo dostikrat
samo po Hipokratovi prisegi in po nekem principu, torej na moralno etični
pogon na srečo. Tako, da tudi tisto, da pri zobozdravniku se vedno plača
1500 do 2000 evrov na srečo slovenskih državljanov in državljank, tudi
ni res. Čeprav je to spet v bistvu del zakona o zdravstvenem zavarovanju
in zdravstvenem varstvu, ki določa pravice. Torej, govora je, da ne bodo
koncesije predolge. Bog ne daj za nedoločen čas. Ampak vendarle, kaj
bo s tistimi pacienti. Mi imamo inštitut izbranega zdravnika, zobozdravnika,
pediatra, ginekologa. Kaj pa vendarle s tistimi pacienti, ko bo koncesija
prenehala? Ali si vsi predstavljamo, da bodo šli vsi zdravniki in zobozdravniki
takoj nazaj v javni zavod z vsemi pacienti? Ne, ker so bili tudi razlogi,
zakaj smo se nekateri odločili za neko samostojno pot druge narave, tudi
finančne. Tega nikoli ne zanikamo, ampak bili so druge narave. Tudi predvsem,
zaradi samostojnega opravljanja našega poklica.
Koncesije
so del javnega zdravstva in pacienti imajo pri koncesionarjih popolnoma
enake pravice, kot pri zaposlenih zdravnikih ali zobozdravnikih v javnih
zavodih. To je agencija za kakovost, zdravstvo, ne bi opravljala praktično
nobenih drugih nalog, ki jih zdaj toliko kritizirana zdravniška zbornica
Slovenije. Ne moremo vseh zakonov in vsega sprejemati na nekaterih ekscesih
primerih. In vsak, ki dela, tudi greši. Seveda naredimo tudi kakšno napako,
naredimo tudi kaj narobe, ampak vendarle stvari, tudi zdravniška zbornica
je zagotovo v 17-ih letih prispevala k temu, da se danes v Sloveniji dela
strokovno, kakovostno in pa predvsem varno za bolnika in predvsem tudi,
da je naš poklic reguliran in da vsaj približno vemo, kdo tudi v Sloveniji
dela. Zdravniška zbornica je tudi ena od ovir na tisti privatizaciji,
o kateri sem govorila, ker smo tudi zdravniki koncesionarji velika ovira,
zato, da se ne more privatizirati zdravstvo na način, kot bi se lahko.
Prav tako so ovira tudi zdravniki direktorji, ki so še na položajih,
ker po novem bi v Sloveniji zdravnik lahko čital strokovno literaturo...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: ... gospa ... Imeli ste že drugi zvočni signal. Prosim,
če lahko zaključite.
SABINA
MARKOLI: Se bo gospod Rogel odpovedal svoji razpravi, če lahko, pa
nadaljujem.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Prijavi se lahko vsak, tako da ni nobene težave s tem.
SABINA
MARKOLI: Če se lahko on odpove svoji razpravi, pa podaljšam jaz...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Mora se prijaviti k razpravi. Veljajo enaka pravila
za vse.
ALJAŽ
ROGELJ: Jaz sem prijavljen.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Boste na vrsti potem. Ali je v redu?
SABINA
MARKOLI: Na koncu bi samo rekla, da je smiselno, da se posluša vseeno
tiste, ki pač bolnike zdravimo ali pa jih zdravijo in da ne samo tistih,
ki pač delijo denar in pa pravice.
40. TRAK: (MK)
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Markoli. K besedi vabim gospoda Aljaža
Roglja, prijavi pa se naj gospod Darko Kranjc.
ALJAŽ
ROGELJ: Pozdravljeni. Ali zdaj lahko predam besedo Sabini Markoli naprej
v mojem terminu, sedmih minut? Smem?
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Besedo ima gospod Aljaž Rogelj.
ALJAŽ
ROGELJ: Ja, to sem jaz.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Imate besedo?
ALJAŽ
ROGELJ: Pa lahko predam njej besedo potem v mojih sedmih minutah?
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Jaz mislim, da nihče ne nasprotuje, tako da.
ALJAŽ
ROGELJ: Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Upam, da ni teh praks, da bi na ta način. Prosim.
SABINA
MARKOLI: Upam, da ne bom zdaj več rabila sedem minut.
Torej,
če govorimo ali je sprejemljiva odločitev za ureditev sistema zdravstvenega
varstva primarno na javni(?) zdravstveni dejavnosti, mislim, da je to del
zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in da je predvsem
problematično, da nikoli ne more ali pa redko kdaj bo na razpolago, da
bi bilo za vsakega vse pa čisto takoj. So za to potrebna tako kot v vsaki
državi na svetu, kjer so čakalne dobe, kjer ima medicina oziroma zdravstveni
sistem podobne probleme, so potrebna tudi zasebna sredstva in temu zagotovo
ni za nasprotovati.
Ali
predlog zakona ustrezno definira, ter ločuje javno in zasebno zdravstveno
dejavnost? Je bilo veliko o tem povedanega. Če je to za to določen in
pa izvajan nadzor nad vsemi zadevami, mislim, da to sploh ni problematično
in da seveda ne sme iti za preskoke čakalnih vrst na način, da nekdo
po razno raznih kanalih pride v čakalno vrsto. V kolikor pa je za to pripravljen
plačati, pa ima to možnost, mislim, da mu to zagotavlja tudi v končni
fazi Ustava. Ali naj zdravstveni domovi postanejo temeljni nosilci javnega
zdravstvenega varstva in koordinacije izvajanja zdravstvene dejavnosti
na svojem območju? Jaz mislim, da nobena država praktično v Evropi ne
pozna institucije zdravstvenega doma, kot jo imamo mi. Res je, da naj bo
vse na enem mestu, ampak delovno pravna oblika, pa kakšen bo položaj
posameznega izvajalca, pa je druga stvar. Torej, zdravstveni domovi naj
bodo v sodelovanju pod enakimi pogoji in na enakopraven način torej morda
koordinatorji, ampak poudarjam enakopraven, ne samo pod enakimi pogoji.
Ali je v osnutku zakona ustrezno definirano uresničevanje interesa prebivalstva
v smislu zagotavljanja dostopnosti, učinkovitosti in še kaj, bom povedala
samo na primeru zobozdravstva - uvedba novega modela financiranja, glavarinski
model je sicer v zobozdravstvu hipotetično, omogoči možnost po večji
opredeljenosti, zmanjšala pa se je dostopnost posameznika do zobozdravstvenih
storitev. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Kranjcu, pripravi pa
se naj gospod Vojko Kogej.
DARKO
KRANJC: Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči. Lep pozdrav vsem
skupaj.
Predstavil
bom svoje mnenje in mnenje stranke mladih, Zeleni Evrope, ki smo se že
v okviru zdravstvene zakonodaje in spremembe slednjega odzvali tudi z določenimi
tiskovnimi konferencami, izjavami za javnost, pa moram reči, da sem tudi
danes malo razočaran, da o tej konferenci tukaj znotri izgleda mediji
ne bodo kaj prida poročali.
Ponovno
se glas civilne družbe ne sliši, kot se ga tudi ni slišalo v fazi sprejemanja
tega zakona oziroma same priprave. Mene skrbi, zakaj se s tem zakonom tako
mudi, očitno so tudi pri tem zakonu zadaj neki lobiji, ki ta zakon želijo
na silo spraviti skozi. Ni prave konkretne analize, trenutnega stanja,
kot je omenil že gospod Cukjati in seveda simulacijo rezultatov, ki je
za mene še bolj pomembna. Ali se bodo zaradi tega zakona čakalne vrste
skrajšale, ali bo učinkovitost večja, ali bo dostopnost do zdravstvenih
storitev za vse enaka in boljša? Mislim, da ne. Govoriti o tem zakonu,
kot o reformi je pa katastrofa. To ni nobena reforma.
41. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
Reformo bi pričakovali, da se hkrati obravnava zakon o zdravstveni dejavnosti,
zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, ki že čaka na zadnjih vratih
z zelo škodljivimi dikcijami, katere smo že tudi komentirali in zakon
o zavarovalnicah. Večkrat smo zdaj opozorili na problem Vzajemne in ostalih
dveh zavarovalnic, ki tržijo dopolnilna zavarovanja. Še enkrat si upam
trditi, da dopolnilna zavarovanja so zmota v slovenskem zdravstvenem sistemu.
Takšna, kot so, niso solidarna, če govorimo o solidarnosti. Vsi plačajo
enako. Poleg tega, da ne bi še zdaj o socialnih kapicah razpredal pri
določenih prispevkih, obvezno zdravstveno zavarovanje, pa ne krije niti
ene stvari 100%, niti pregleda. In sedaj se še prelaga iz obveznega v
prostovoljno. Večji delež zavarovanja krije celo prostovoljno, na koncu
bomo prišli do tega, da bomo verjetno večji delež pokrili samoplačniško.
Kar
se tiče civilne družbe, sem zelo razočaran, da se nas sedaj povabi,
pa hvala tistim poslancem, ki so omogočili to javno razpravo danes, da
se nas sedaj, ko je že zakon "ad acta2 na Vladi bil sprejet, ko se
je minister, gospod minister, ki je ta zakon pripravljal s kolegi poslavlja.
Jaz celo si upam trditi, da je ta menjava slepilni manever ministra, zato
ker novi je sicer naklonjen neki močnejši shemi javnega zdravstva, ampak
ob tej menjavi se bo zakon sprejel, minister bo pa rekel, jaz nisem mogel
nič storiti, ker je to prejšnji minister predlagal.
Javno
zasebno, tukaj smo spet priča eni fami, ki se v Sloveniji dogaja že od
90. leta naprej, država je slab gospodar, javno je neučinkovito, je slabo,
privatno je potrebno. Sem za privatno iniciativo, vendar strogo ločeno
morajo biti postavljene pravice in še nekaj; pričakoval bi od tistih
ljudi, ki se ukvarjajo s poklici, ki so za človeško življenje bistvenega
pomena, to so zdravniki, da to delo opravljajo, kot poslanstvo. In bistvena
razlika med tem ali oni opravljalo delo kot poslanstvo ali želijo iz tega
kovati dobičke. Nič nimam proti dobrim plačam ljudi, tudi v zasebnem
sektorju. Vendar kovati dobičke na račun zdravja in na račun življenja
ljudi, kot smo priča v svetu, tudi v Sloveniji Krka in podobne firme,
prav ironično je, da smo ljudje pristali na to, da se na podlagi vojn
in krnitve zdravstvenih pravic ljudi, kujejo veliki dobički. O profitu
in plači bi se dalo veliko razpravljati. Moram tudi omeniti, da imam veliko
izkušnjo z zdravstvenim sistemom, tako privatnimi zdravniki, ker sem moral
tudi zaradi svoje hčerkice iti k privatnemu zdravniku. Hvala bogu, smo
si lahko to privoščili, ker niti za otroka, leto in pol starega, v Sloveniji
ne moreš priti na vrsto, čeprav ima hudo srbenje, kožne probleme, prej
kot v treh mesecih ali pa pol leta. Če pa plačaš 90 evrov skupaj s tistimi
belimi recepti, je pa to mogoče. Jaz pa verjamem, da marsikdo, dve tretjini
ljudi, ki imajo podpovprečno plačo si tega ne more privoščiti.
V
praksi se dogaja celo to, da se zaradi izčrpanega fonda na koncu meseca
ali na koncu leta ljudi prenaslavlja. Človek, tri mesece prijavljen pride
k zdravniku, reče, pridi naslednji mesec, ta mesec smo pokurili fond.
In tukaj je problem organizacije in optimizacije zdravstva. To bi bilo
potrebno. Sprehodite se samo malo v sosednjo Avstrijo. Kolega je arhitekt
in tam počne projekte, tri bolnice z gradnjo energetsko varčno, ki stanejo
petkrat manj, kot slovenski energetsko potratni projekti, ki bodo potem
še petkrat več energije potrošili. To pomeni 1:10, pa v Sloveniji trajajo
te bolnice, onkološki in pediatrična 20 let, en stadion se pa lahko zgradi
zdaj cele dneve in noči v enem letu, pa se nihče na rabi pritoževati.
Hotel
sem samo povedati, da se veliko sredstev izgublja skozi te razpise, kjer
vedno dobijo ene velike firme in nabava opreme.
42. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Jaz mislim, da so te stvari čisto netransparentne in da bi tukaj morali
podpirati tudi malo podjetništvo, ne samo tiste megalomanske firme. V
Sloveniji pač imamo trenutno trend, veliki projekti, ker se da tam očitno
še kakšne provizije potegniti, Patrije, Termoelektrarna Šoštanj in
podobno, enako je zdravstvo pri vseh teh velikih nabavah. Mali projekti
niso zaželeni. Končno sumarum vsega tega pa je, da si ne znamo postaviti
prioritet. Jaz pričakujem, da bo eden tak zakon res prioriteta korist
javno zdravstvo, zdravje ljudi, da bodo pravice bolnikov slišane in da
bodo oni tisti, ki bodo zastopani. V Sloveniji pa imamo od osamosvojitve
naprej cehovske ministre, to so ministri, ki so bolj predstavniki svojih
kolegov zdravnikov. Nimam nič proti zdravnikom in mi je celo mučno gledati
to zaostrovanje nekega spora med zdravniki in bolniki, sploh ne gre za
to. Veliko zdravnikov, si upam trditi, večina so dobri zdravniki in bolniki
bi povabili svoje predstavnike tako kot je gospod Erik Brecelj, Julijana
Bizjak Mlakar, ki je dokaz tega, da ni izkoristila 75 tisoč ljudi, ki
so napadali Bručanov zakon takrat in prejšnjo vlado, zaradi tega, ker
je bil nesprejemljiv, sedaj pa ta vlada gre z istim zakonom naprej, a pred
volitvami je to izkoristila kot manever za preriniti se na oblast. Jaz
mislim, da je potrebno poslušati ljudi, tiste, ki imajo sploh potrebe
v zdravstvu. Jaz upam, da nas bo čim manj imelo.
Še
ena stvar, ki jo pogrešam pa je preventiva. Nimamo preventive, imamo staranje
prebivalstva, ne znamo poskrbeti za ljudi in seveda duševne stiske ljudi
so tiste, ki povzročajo potem ostale bolezni. Če ne bomo temu posvetili
malo več pozornosti, potem jaz mislim, da se brezveze ukvarjamo z zakonodajo,
ki jo potem ne znamo izvesti, ki je ne znamo nadzirati in bo na koncu samo
še več zmede z raznimi podjenimi pogodbami, z najemanjem in prodajo,
tisti člen si samo poglejte. Možen je, najem ali prodaja in...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Gospod, ali lahko zaključite, prosim?
DARKO
KRANJC: ...kar pa je javno lastništvo je pa nekaj drugega kot državno,
lepo prosim. Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Gospod Kogej, pripravi pa se naj Vladislav
Stres. Gospod Kogej? Ga ni. Je gospod Vladislav Stres tukaj? Hvala lepa.
Pripravi naj se gospod Robert Cugelj.
VLADISLAV
STRES: Pozdravljeni. Hvala, da nam to omogočite, res pa je, da se
bom na koncu navzela tudi na trditev 90 in več letne gospe, ki je nekako
starost te naše razprave.
Zdravje
je temelj razvoja in obstoja, je zelo pomembna zadeva in se navezujem še
na tisto, kar je gospod Kranjc prej povedal, A kanal je, zunaj imajo kamere,
ni jih tukaj in nobenega drugega tudi ni, res je, da se snema, ampak vse
skupaj, če ni pokrito z mediji, potem res ni tiste javne razprave, ampak
kakorkoli, mogoče pa bo.
Okoliščina.
Nepreglednost, prenormiranost predpisov. Tukaj dajem bolj tezo kot trditev.
43. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Zakon odpravlja 84 pravilnikov in eno odredbo, kar je dobro. Zdravstveno
varstvo pa ureja 32 zakonov in posredno tudi sklepi, odloki, uredbe, resolucije,
nacionalni programi in podobno, ki jih je pa 306. Malo črno belo govorim,
ampak ta zadeva je nepregledna, nihče nima dovoljšnega pogleda v celovitost.
Kot teza. Predlog se ukvarja z zdravljenjem in je povsem pozabilo, da bi
moralo ukvarjati z zdravjem, ne z zdravljenjem. Med načeli in temelji
zakona zdravost ni omenjena. Bolnišnice in druge zdravstvene ustanove
ne odgovarjajo za raven zdravja v določenem okrožju ali območju, za
katere bi morali prevzeti odgovornost in skrb. Takoj, ko bi to naredile
bi se namreč zgodila ta preventiva. Zanimalo bi jih, dvig ravni zdravja,
zanimalo bi jih koliko se 30, 40, 60, 70 letniki gibajo, kaj jedo, kako
se počutijo, kajti posledica zdravja je pač čisto nekaj drugega v primeru
dobrega zdravega načina življenja. Za mlade znamo poskrbeti, da se gibajo,
da zdravo živijo, za starejše ne, saj so škart.
Predlagam,
da se v zakon vključi finančna in investicijska odgovornost bolnišnic,
to je dopolnilo 7. točke Odbora za zdravstvo. To bi izboljšalo torej
stanje na področju preventive. Cilj ne sme biti več storitev torej več
bolnih, ampak več zdravih. Povem še, da bi se zmanjšal pritisk na zdravstvene
zavode, ki se iz leta v leto samo povečuje in to ni dobro. Slišal sem
prej, ko sem mimogrede vprašal gospoda ministra, je 8%, malce manj, družbenega
bruto produkta namenjeno za zdravstveno dejavnost, 8%. Slišal sem tudi
pri nekaterih drugih, in se opravičujem, ker stvari nisem dovolj preštudiral,
da je na Švedskem in Norveškem in podobne Skandinavske države, da imajo
3% BDP, ki je sicer večji. Zakaj sem prej govoril o preventivi? Ravno
zato, da bi ljudje skrbeli ravno za sebe, da ne bi bili toliko bolni, če
so zadovoljni, če niso depresivni, če zdravo živijo, verjemite, pol
manj bolnih, verjemite mi.
Glede
hrane. Omenim samo še eno malenkost, da je nujno vključiti zahtevo po
referenčnem laboratoriju za hrano, ki se prodaja v RS. Sedaj imamo DSO
in podobne koruze, ne vemo, kaj se sploh dogaja, lepo bi bilo, da, razni
aditivi, itd., malo sem laičen, ampak povem vam, dajte resno vzeti to
zadevo.
Zakaj
je tudi ta zakon kot kaže povsem izključil kombinacijo z zdravilci. Res
je, med njimi je vsaj 50% bleferjev. Res je tako oziroma delajo na način
../Nerazumljivo./., tudi to je res, ampak potem je še 30% ali še več,
ko pa to ni res. Me zanima, zakaj ni nekega sodelovanja?
44. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Ko se zahteva od njih medicinsko fakulteto, da opravljajo dejavnost, namesto,
da bi rekli, rezultati za manjše zadeve, za neko predpripravo, če ste
uspešni pa delajte kaj na tej temi.
Še
o tem, da je seveda nujna popolna ločitev javnega in zasebnega sektorja
fizično. Torej, če nekdo dela v kliničnem centru pa jih je recimo 20
pa če pride, na primer, .., zakaj pa ne bi nekaj, kaj rabiš prineseš
tja ali pa obratno, pač verjetno ne, ampak možno pa je. Vem od sester,
da so tam dobivali ljudje pripomočke, ki jih drugače v javnem sektorju
niso dobili in tako na lepe oči.
Torej,
ustvarja se družba elite in družba drugo razrednih državljanov, pač
mogoče je to naravna selekcija, ampak pravi bi pa bilo, da spoštujemo življenje ljudi in
življenje na sploh. Človek je torej preventivno najboljši
zdravnik samemu sebi.
Zadnji
stavek. Kaj bodo mediji o razpravi poročali? Bila je čudovita v nekaterih
delih, ali bo to res farsa ali pa bomo šli naprej v novo paradigmo, v
nove vrednote. Vladislav Stres. Lep dan.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Preden dam nadalje besedo. Kolikor sem obveščen
je to, kar mi danes tukaj govorimo prenešeno preko tretjega parlamentarnega
torej TV kanala in mislim, da je to lahko dostopno širši javnosti. Na
drugo vprašanje pa vam ne znam odgovorili, ki ste ga postavil na koncu.
VLADISLAV
STRES: Glede tega kanala, štiri ure nima nihče časa, da bi to gledal,
zato sem rekel. Hvala vam.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Gospod Cugelj. Pripravi naj se gospod Radaković.
GOSPOD
CUGELJ: Hvala. Dober dan. Spoštovani.
Jaz
prihajam iz institucije ../Nerazumljivo./.., 5 tisoč slovenskih pacientov
zdravimo na letnem nivoju, zato se vsak dan kot direktor sprašujem, kdaj
je postala institucija pomembna, prepoznavna in predvsem zaželena za Slovenske
paciente. Takrat seveda, ko ima zagotovljena varnostne in kakovostne certifikate,
akreditacije, po možnosti mednarodne in zdraviš v skladu z mednarodnimi
smernicami, kar občutijo predvsem in samo Slovenski pacienti. Kot institucijo
povabijo k razvoju doktrin, pa strokovnjaki citirajo, tvoji strokovnjake
v Slovenskih zdravstvenih institucijah in še bi lahko našteval. Ne nazadnje
tisto, kar je zelo pomembno, da te Slovenski pacienti pohvalijo, pisno
ali ustno, kajti, zaradi tega lahko postaneš tudi boljši. Če želite
ali ne pa je cenenost institucije tudi takrat, ko ti strokovnjaki iz tujine
pošljejo pacienta v Slovensko institucijo na zdravljenje in verjemite
mi, da se to tudi tukaj dogaja.
45. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Ker so prepričani seveda, da bodo zdravili najbolj kakovostno, da bo pacient
dobil tisto, kar je najbolj kakovostno. Pošljejo jih zato, ker so nekateri
Slovenski zavodi predstavljeni kot odlični. In kaj je to drugega kot tržna
dejavnost. Bili bi verjetno edini v Evropi ali tudi širše, ki bi paciente
odklonili in rekli, mi smo javno zdravstvo, mi pa ne smemo sprejemati pacientov
kot je vaš, zato ker nam zakon to ne dovoljuje. Veliko razprav sem poslušal
tudi takih, ki so v celoti črtali možnost izvajanja tržne dejavnost
v javnih zdravstvenih zavodih. Ali ste se kdaj vprašali koliko denarja
je že sedaj v javnih zdravstvenih zavodih in ostanejo v Slovenskem zdravstvu,
porabijo se za investicije, za razvoj institut javnih zdravstvenih institucij.
2.5% vseh prihodkov bolnišnic, 30 milijonov. Sedaj se sprašujem, kje
bi jih zdravstvenih sistem dobil, še enkrat pa ponavljam, da ostane v
javnem zdravstvu, nikjer drugje. Če karikiram našo institucijo, 20 let
institut za rehabilitacijo ni dobil 1 evra iz proračuna za investicije.
Prav ste slišali, 20 let. Pa smo zgradili našo največjo zgradbo, imenujemo
jo vrtnica, rdečo. Smo zgradili novo bolnišnico, imenujemo jo marjetica,
rumena stavba za otroke. Smo nabavili sodobno medicinsko opremo. Za koga
smo to naredili, za Slovenske paciente? Iz kje pa smo to lahko naredili,
iz denarja, ki prihaja iz trga.
Še
enkrat tukaj javno poudarjam, da je nujno, da se ohrani ta dejavnost tudi
znotraj javnega zdravstvenega zavoda. Vsekakor pa se strinjam, da je potrebno
zelo jasno regulativo ločiti tako poslovno, kadrovsko, izvajalsko funkcijo
mešanja javnega in zasebnega. Kdorkoli bo seveda to preprečil se mora
zadevati, da sprejema na pleča tudi ta denar, ki sem ga prej omenil, ki
ga bo potrebno znajti znotraj javnega sistema. Še nekaj bi rekel, 8 let
sem v zdravstvu, zamenjal sem 4 ministri, prihaja 5. Vsi so, vsem je na žalost zmanjkalo denarja, ne verjamem, da bom
še 8 let v zdravstvu, ampak
verjetno bom čez 8 let poslušal enako zgodbo kot tukaj, zato zakon je
na mizi, gre v dobro smer in seveda, poslanke in poslanci, imate možnost,
da ga tudi sprejmete. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Besedo ima gospod Djordje Radaković. Pripravi naj se
gospod Bojan Lovše.
DJORDJE
RADAKOVIĆ: Če dovolite, bi jaz sedel, ker bi vam nekaj prebral. Spoštovano
predsedstvo. Spoštovani, minister, gospod Miklavčič. Spoštovane poslanke
in poslanci. Spoštovani zbor.
Dosti
tega je povedano. Jaz sem zdravnik sicer iz prakse pa bom čisto praktično
in primerno par primerov navedel, ker dosti tega je povedano bilo. Mene
od tistih danes poklicanih pa ../Nerazumljivo./.. torej zasebno s koncesijo,
da smo na jasno, takoj na startu. Jaz bi najprej. Delajo se velike reforme,
pri veliki reformi seveda, da so različna mnenja, itd. V začetku bi kar
čestital ministru in njegovim sodelavcem, ker ogromno dela, ogromno volje
pa tudi našim predhodnikom prej, tako da tukaj moramo vedeti, da so to
veliki projekti in mislim, da tukaj dobre želje in vsi imamo sicer isti
cilj in mislim, da bomo dosegli ta cilj, torej, vsi imamo isti cilj, bomo
ga dosegli. To je ena zadeva.
46. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Druga zadeva, vidim iz prakse, da smo se mogoče samokritično premalo
vključevali v te projekte in pomagali, v bodoče pa bomo več pomagali.
Tudi tiste besede gospe iz Sevnice, te so me, kot zdravnika, res dotaknile
v srce in nad to se bo treba zamisliti o tem. Mogoče sem naiven, mogoče
obveščenost ni dobra, mogoče je slaba organiziranost zadaj, ampak se
bomo potrudili da tudi pri teh zadevah pomagamo, bodite brez skrbi.
Konkretna
zadeva. Kolegi iz bolnišnice so mi rekli: 50 ur v tem členu, delo v dežurstvu
in tako naprej, rekli so, da je to dejansko z oziroma na novo število
zdravnikov premalo. Ker potem bi namesto eno leto, dejansko čakali dve
ali tri leta, tako da moramo tukaj razmisliti o tej zadevi.
Druga
zadeva. Ministru vsi očitajo, da on podpira zasebništvo in tako naprej,
mi ga pa nasprotno zasebniki napadamo in bom povedal zakaj napadamo. Ker
nas ukinja. Pa bom povedal člen. Ja, bom člen prebral, ne pa na pamet
diskutiral. Torej v 100. člen, to vsi vemo, torej zasebni koncesionar
in tako naprej, lahko dobi na razpisu in tako naprej, le pod pogojem, če
je javni zdravstveni zavod, ne pa kaže svoj interes. Enakopravni smo,
konkurenčni in dostopni. Potem pa naslednji člen, vidite, mi ga z druge
strani napadamo, razlaga tega člena je tudi v 120. členu. Potem v medicini
dela, prometa in športa kako je predlagano, jaz delam 35 let na tem področju.
Torej, če bo ta zakon sprejet, ko je, mi imamo dovoljenja. Torej, če
bo ta zakon sprejet, pomeni, da se dobesedno ukinja zasebna iniciativa
v medicini dela, prometa in športa. Ni tako mišljeno, ampak jaz to vem.
In vam samo še polagam na dušo, bila je velika investicija, veliko ambulant
odprtih, zasebniki smo tu dali možnost pacientom, da se na njih... .../Nerazumljivo./...,
da imajo boljšo kakovost, boljše storitve. Ta denar so dali zasebniku
skozi(?) ogromne kredite. Zdaj so številke, torej zasebnik propada. Javni
zavod pa pokriva občina. Torej, če pogledamo finančno, pa zasebniki
niso tako slabi za paciente in za državo.
Torej,
za medicino dela, prometa in športa naj povem, da naj naprej ostane možnost
izbire. Če povem čisto praktično, ko delate hišo, bog ne daj da bi
bili vezani samo na enega izvajalca. On nas prej kot slej odere kot mačka.
Torej, ta pluralnost naj ostane naprej. Mi smo za javno zdravstvo, da mora
biti absolutno .../Nerazumljivo./..., zasebna iniciativa pa naj ostane
v takšni meri, da je konkurenčna, da daje tudi konkurenčnost ena gonilna
sila razvoja.
Kako
naprej? Mislim, da je veliko narejenega. Ena osnova je narejena, nekdo
je moral zbrati pogum, mislim minister Miklavčič in tudi njegovi predhodniki
so veliko naredili. Torej, mislim in pričakujem in potrebujemo "fina
gradbena dela", torej enega kandidata v smislu ministra - zdravnika,
nadaljevati to delo. Prepričan sem, da bomo s skupnimi močnim, da vsi
pomagamo, da pridemo do optimalne rešitve, da se izboljša zdravstveno
stanje prebivalstva, s tem pa vplivamo na finančni in ekonomski položaj
družbe.
Hvala
lepa za vašo pozornost.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa.
Naslednji
je gospod Bojan Lovše, pripravi pa naj se gospod Primož Rus.
BOJAN
LOVŠE: Pozdravljam vse prisotne, predsedstvo.
Ne
bi se ponavljal. Civilna iniciativa je ena stran, spoštujem. Verjetno
je vse res, ne preverjam. Izvajalci - spoštujem, res je. Sam delam že
35 let v zdravstvu, še 5 let do pokoja. Mnogo se ni spremenilo, kolega
Miklavčiča sem spoznal še na začetkih njegove dejavnosti v tej branži,
zdaj pa sem spet tukaj, da se v teh letih sivolascev srečava in da povem
sledeče, konkretno. Kot zdravnik medicine dela v zasebnem zavodu, ugotavljam,
da v zakonu ni opredeljeno kaj je licenca, kaj je koncesija, kaj je dovoljenje
ministrstva in kaj je akreditacijska lista. Medicina dela sodi v primarni
ali sekundarni nivo. Ne znam si predstavljati podjetnika, ki ima verigo
trgovin po celi Sloveniji, da bi imel koncesijo, ker ima sedež v Mariboru,
tudi za opravljanje dejavnosti v Kopru. Javljamo se na razpise, na javne
razpise in v medicini dela gre po izboru kvalitete, ponudbe
47. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
česarkoli že, v teh zakonih, ki so bili do zdaj napisani, je že v 21.
členu, v Uradnem listu objavljenega, št. 56/99, napisano, da dela medicina
dela v skladu s koncesijo. Mi nimamo koncesij, imamo dovoljenja in se s
temi dovoljeni javljamo na razpise in različne pogodbe, na javna naročila
itd. Iz tega vidika podpiram drobno gospodarstvo, malo gospodarstvo, kot
konkurenčno obliko dela, hitrost, prilagodljivost .../nerazumljivo./...
za vse evropske in velike svetovne hiše, strmijo k drobnemu gospodarstvu
ki se hitro prilagaja, ki se hitro spremeni in jaz ne rabim sveta ne rabim
ne vem kakšnih sestankov, dogovarjanj usklajevanj. Kot zasebnik se lahko
čez noč odločim in prilagodim potrebam tiste, ki me potrebuje. Priznam
tudi, da sobote in nedelje niso dnevi za delo. S kolegom se popolnoma strinjam,
dajte zdravnikom samo pet ur dela, potem boste imeli res kvalitetnega zadovoljnega
zdravnika, ki se bo predal poslanstvu zdravništva, ne pa, da prideš zgaran
pa greš še v dežurstvo, pa po dežurstvu moraš delati. V Lenartu sem
delal, delal sem po cel teden, vam povem, da to danes ne bi zdržal več.
Mi pa danes zdravnike silimo v to. Če pogledam zdravilce, ki delajo samo
toliko kolikor imajo energije, ne moreš priti na vrsto, tudi kot samoplačnik,
ker je izpraznjen. Mi pa silimo v Evropo kot najbolj delavno intenzivni
narod. Veste, da smo po delovni intenzivnosti, po statistikah Evrope na
prvem mestu. Glede varnosti in občutka varnosti med zaposlenimi delavci,
ne govorim samo o zdravnikih, pa smo na samem repu. Mislim, da je Bolgarija
zadaj še, pa morda... Ne bom našteval. V glavnem, delamo, garamo, vsi
se nekaj trudimo, .../nerazumljivo./... sprejeli zakon. To kar poslušam,
se mi zdi, da je ogromno truda vloženega, ampak spet za prazen nič, pa
ni nič, saj smo prišli do spoznanja, da ni v redu, in da smo prišli
do spoznanja, da ni v redu, bodo pametni ljudje, kar vse prisotne, ki pogledam
ste, naredili korak nazaj in šli v ponovno obravnavo. Vendar moram vam,
pa reči, roko na srce, uskladiti levo in desno v takšnih nadzorih in
s toliko različnih, pogosto, morda tako jaz razumem, negativnimi naboji,
ne more biti složnosti. Nisem športnik, nogometaš, ampak nogometna reprezentanca
Slovenje je še edino upanje, da v Sloveniji lahko delamo skupaj, za skupno
dobro vseh in to kar je naredila reprezentanca, upam da bo tudi ta zbor
v stanju da naredi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod Luše. K besedi vabim gospoda Rusa,
priprava pa se naj gospod Bojan Gorevček.
GOSPOD
RUS: Hvala za besedo. Spoštovani predsedujoči, poslanke in poslanci,
udeleženci javne predstavitve! Prihajam kot predsednik strokovnega združenja
zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, ki predstavlja ta sedaj
tako kontroverzen, da ne rečem celo osovražen segment našega zdravstva.
Mi smo zobozdravniki in zdravniki koncesionarji, ki smo del mreže javnega
zdravstva. Torej smo ravno tako v mreži javnega zdravstva kot so vsi zaposleni
v javnih zavodih. Ne pozabimo tega. Poleg tega pa so pri nas tudi tako
imenovani čisti zasebniki, ki delajo na samoplačniškem sistemu, vendar
pa se to ne meša že znotraj tega združenja ne, pač pa imamo nekatere
strokovne skupne interese. Res je, da je potrebna tudi kritika zakona.
48. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
Sodelovali smo aktivno, z ministrom, od vsega začetka, tako da ne moremo
reči, da nas ni nihče nič vprašal. Seveda smo bili vprašani in smo
tudi aktivno sodelovali. Naj tukaj omenim, ker se javna iniciativa sklicuje
na 75 tisoč podpisov, mi imamo več kot 400 tisoč pacientov, ki so z
imenom in priimkom izbrali zasebnega koncesionarja za svojega izbranega
osebnega zdravnika. 400 tisoč, kolegice in kolegi. Čeprav slovensko zdravstvo
po 20. letih je približno enake ureditve, potrebuje spremembe, predlog
zakona o zdravstveni dejavnosti v resnici na marsikaterem področju ne
prinaša novih, ampak stare rešitve. Namesto zdravstva po meri socialne
države se vračamo v zdravstvo po meri neuspešne socialistične države
od prej. Čeprav zakon v uvodu predstavlja ureditev v drugih zahodnih in
severnih državah članicah EU, kjer smo tudi mi enakopraven član, za
tem namesto teh sodobnih ureditev še močneje kot da do sedaj poskuša
uvajati staro socialistično vzhodno miselnost, ki jo Nemčija kot zadnja
v obliki nekakšnih podobnih javnih zdravstvenih domov ukinja. Vsi se zavedamo
in zavzemamo za kakovostno in učinkovito javno zdravstvo. Vsi. Vendar
pa beseda javno zdravstvo ne pomeni dragih in birokratskih javnih zavodov,
kjer poleg zdravstvenega osebja dela še kopica direktorjev, kadrovikov,
finančnikov, referentov za javna naročila, tajnic in drugih ljudi, ki
pacientom bore malo koristijo. Manjka pa zdravnikov, ki so nosilci zdravstvene
dejavnosti. Javno zdravstvo po našem prepričanju in izkušnjah iz praktično
vseh zahodnih in severnih držav članic Evropske unije pomeni iz javne
zdravstvene blagajne plačane zdravstvene storitve, kjer so izvajalci ocenjeni
glede na kakovost, zadovoljstvo pacientov in stroškovno učinkovitost.
Pri nas žal javno zdravstvo še vedno razumemo kot starodavno plansko
gospodarjenje z dobro plačanimi posamezniki, razkošnim ZZS. Predlog zakona
ima stališča zasebnikov predvsem dve ključni pomanjkljivosti. Pacientom
jemlje moč odločanja in jo prenaša na direktorje javnih zavodov in na
ministrstvo. Torej radikalno se krčijo pravice pacientov. Namesto učinkovite
palete različnih oblik pa predlaga predvsem javne zavode, kar ruši enakopravnost
izvajalcev javnega zdravstva. Predlog zakona nasprotuje interesom in pravicam
pacientov. To pa zagotovo ni v javnem interesu, to tudi ni v interesu posameznih
pacientov, ki imajo danes pacienti v Sloveniji možnost svobodne izbire
zdravnika, je v naši državi, kot sem rekel, več kot 350 tisoč, če
upoštevamo pa vse, pa več kot 400 tisoč ljudi izbralo zasebnika s koncesijo
in pri njem ostaja zadovoljno že vrsto let, če startamo od 1994 naprej.
Torej, kaj je s temi ljudi? Mislim, da so zadovoljni. Če temu prištejemo
torej še pediatre, otroke, ki jih pripeljejo k pediatrom koncesionarjem,
je številka še večja. Koncesionarji tako skrbimo za zdravje več kot
petine slovenskega prebivalstva. Mislim, da to ni zanemarljiv podatke,
in to se zdaj poskuša vrniti nekam nazaj, nekam na začetek, kot da smo
sovražniki mi, ki to delamo, že jaz osebno 20 let. Torej leta dokazujemo,
da poznamo svoj posel, delamo kakovostno in pacienti so v veliki meri zadovoljni
z nami. Ne govorim o peščici pacientov, ampak torej o tisočih pacientov,
ki nam leta zaupajo. Sledimo seveda strokovnim trendom in spoštujemo zakonodajo
in tudi želimo, da se jo nadzira.
49. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Predlog zakona spodbuja finančno neučinkovitost in odpira pot tolikokrat
omenjani divji privatizaciji. Zasebniki smo kakovostni, pa tudi cenejši
smo. Javni zavodi dobijo sredstva od ZZZS, sredstva ustanoviteljev in še
evropska sredstva, zasebniki s koncesijo pa svoje programe zagotavljamo
samo s sredstvi ZZZS in sredstvi pacientov, in ta sredstva ne vtikamo v
svoj žep, ampak jih vračamo v javni zavod... v javni sistem. Zdaj v zakonu
piše celo, da se bodo morali vračati v javne zavode, ne vem kako si to
predstavlja.
A
namesto, da bi reforma podpirala učinkovitejši sistem, cenejši del javnega
zdravstva, ga skuša zmanjšati in spet uvesti preživeto ureditev, ki
jo poznamo od prej. Zato opozarjamo, da lahko zavzemanje za takšno ureditev
hitro pripelje do stanja, ko bodo javni zavodi spet imeli velikanske izgube,
podaljševale se bodo čakalne vrste in padala bo kakovost. Takšen razvoj
dogodkov, pa bo potem opravičilo za pospešeno razmišljanje o vstopu
zasebnega kapitala v javne zavode, kjer bo uradno nedvomno poimenovalo
javno zasebno partnerstvo, v resnici pa bo šlo za divjo privatizacijo
slovenskega zdravstva.
Če
počasi končam. Z zavzemanjem za javne zavode ali še huje za divjo privatizacijo
bo predlog zakona bistveno omejil zasebnike s koncesijo in vse druge sodobne
oblike ter s tem pravico pacientov do izbire. Namesto pacientov bo tako
odločala politična oblast in izbrala kaj je za njih dobro in dopustno.
Namesto potreb bolnikov in zahtev medicinske stroke pa se bo upoštevala
le gola ekonomska logika in s tem se strinjam z Gibanjem za ohranitev javnega
zdravstva.
Naj
samo še zaključim. Premalo nas je, zdravniki delamo preveč. Prihajam
iz dežurstva in po ambulanti in zdaj sem še tukaj in zvečer grem nazaj
v dežurstvo, če bo vse po sreči. Mogoče mi bo kdo od kolegov, ki dela
še več kot jaz, prevzel to dežurstvo. Upam, da ja.
Naj
povem še to. Povprečna življenjska doba slovenske zdravnice je 65 let,
kar je 13 let manj od starosti ženske populacije v Sloveniji. To vam tudi
lahko kaj pove.
Prosim,
da se v zakonu zagotovi resnična enakopravnost in ne tak Orwellovski princip,
ki je opisan v Živalski farmi. Vsi smo enakopravni, samo da so eni malo
bolj enakopravni od drugih.
Hvala
lepa. .../Aplavz./...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa.
Gospod
Goljevšček je naslednji govornik. K besedi pa naj se pripravi Darinka
Klemenc.
BOJAN
GOLJEVŠČEK: Hvala, gospod predsednik za besedo. Spoštovani gospod
minister, spoštovane poslanke in poslanci, cenjeni prisotni.
Sam
ne bom operiral o številkah podpore, moje podpore pri tem izvajanju, namreč
menim, da je v tem trenutku vsem nam potreben razum in tudi pogum. Gre
za pomembno materijo. Sam sem sindikalist, vodim Zvezo sindikatov azbestnih
bolnikov Slovenije in se posebej v tej sindikalni centrali ukvarjamo s
posledicami in predvsem zdravstvenimi posledicami dela. Torej upravljanje
in delovanje zdravstvenega sistema in vloga države pri tem je absolutno,
po našem mnenju, zelo pomembna. Pa ne samo institucije države kot takšne,
tudi civilne družbe in iz tega naslova pravzaprav globoko podpiram delovanje
Gibanja za ohranitev javnega zdravja in vse civilne družbe, ki na tem
področju poskušajo kaj narediti. Kot sem omenil, zdravstvene posledice
dela in delovanje zdravstvenega sistema, v Sloveniji lahko ugotovimo oziroma
je dejstvo, da v tem trenutku poklicnih bolezni ne ugotavljamo.
50. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Ker smo v Zvezi sindikatov azbestnih bolnikov začeli s projektom ugotavljanja
enih od najbolj tragičnih zdravstvenih posledic dela, to je posledic izpostavljenih
azbestu. 10 let je trajalo, da je v tem hramu demokracije bil sprejet relativno
dober zakon, ki daje dobro osnovo za zaščito teh, ki so bili ali so morda
še izpostavljeni azbestu. In tu naj poudarim, da si ne prizadevamo za
odškodnine in s tem uničevanja ali rušenja podjetij, države, ampak
si predvsem prizadevamo za ustrezno zdravstveno varnost in socialno varnost
tistih, ki so prizadeti zaradi posledic dela. Kolega, razpravljavec pred
mano je povedal, sicer z nekimi statističnimi podatki, .../Nerazumljivo./...
bruto družbenega proizvoda iz tega naslova. Kolikor je meni znano, razvitejše
skandinavske države iz tega naslova investirajo tam pod 3%. Za Slovenijo,
.../Oglašanje iz dvorane./... 13, ja, se opravičujem. Za Slovenijo je
ta procent, žal, definitivno bistveno večji, torej ob dejstvu, da, kot
poudarjam, poklicnih bolezni v Sloveniji - ne da jih ni - jih ne ugotavljamo.
Rekel bom tako - prizadevanja gospoda ministra in ekipe, ki danes tudi
sedi, gredo, moram reči, da tukaj podpiram nek pogum v smeri zakonodajnih
sprememb, ne samo Zakona o zdravstveni dejavnosti - Zakona o varnosti zdravja
pri delu, Zakona o zdravstvenem zavarovanju, ki si upajo posegati v diferencirano
prispevno stopnjo tistih, ki so tudi odgovorni za zdravstvene posledice
dela. To so delodajalci. To se mi zdi zelo pomemben instrument. Ker se
mi čas izteka, moram, ker kot pravim vodim Zvezo sindikatov azbestnih
bolnikov Slovenije poudariti, da smo res da dobili v lanskem letu relativno
dober zakon, ampak praksa tega zakona, pa tudi sicer v življenju vsi dobro
vemo, da zakon je lahko neka dobra osnova za zasledovanje nekega cilja,
za izvajanje in zasledovanje nekih pravic. V praksi lahko danes v tej državi
na glas ugotovim, kot predstavnik te populacije prizadetih, da so azbestnim
bolnikom na tej vsebini kršene temeljne ustavne pravice. Torej, izvedenski
organi, ki o tem odločajo, pogosto odločajo sporno. Torej, nihče ni
nezmotljiv. Na tej vsebini ni instituta pritožbe, sodišča o tem nočejo
odločati in pravzaprav prišli smo do Ustavnega sodišča, ampak žal
samo do senata, ki pač zavrne, brez utemeljitve obravnavo nekoga, ki se
ne strinja z izvedenskim mnenjem. Interdisciplinarne skupine strokovnjakov,
v katerih sedijo eminentni zdravniki. Iz tega naslova naj počasi zaključim.
Zelo cenimo in verjamem, da Slovenci in Slovenke zaupamo v zdravnike, saj
je to pravzaprav nuja, saj drugega nimamo, ki bo poskrbel za naše zdravje.
Ampak seveda pričakujemo tudi odgovornost. In jaz si upam s tega mesta
trditi, z vsem spoštovanjem specialistov medicine dela, da je to odgovornost
na tem področju treba izostriti, da pač bolezni ne moremo ugotavljati
sindikalisti in tudi ne direktorji podjetij, ampak zdravniki. In v nadaljevanju
pričakujem, ob sinergiji, moram reči tudi izkušnjah, ki jih imamo z
ekipo, upam, da ob odhodu ministra se bo to sodelovanje nadaljevalo, da
kadar gre za sporno delo posameznega zdravnika, odreagiramo, odreagira
ministrstvo, ki je lahko edino odgovorno za delo zdravnikov. In tu se zahvaljujem
ministrstvu, ki je upoštevalo našo pripombo ob prvem branju, če tako
rečem, na Ekonomsko-socialnem svetu, ko se je v enem členu pač delilo
odgovornost dela medicine dela med Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom
za delo. Mislim, da je ta odgovornost zelo jasna - je na Ministrstvu za
zdravje in ministru.
Hvala.
.../Aplavz./...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Goljevšček.
Naslednja
je gospa Darinka Klemenc, pripravi naj se gospa Gordana Kalan Živčec.
51. TRAK: (KO)
DARINKA
KLEMENC: Hvala lepa, spoštovani zbor.
Verjetno
sem edina predstavnica medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov
v tej dvorani. Govorim v imenu 20 tisočih, torej vojske, ki v tem trenutku
pretežno dela na delovnih mestih, zato smo sami.
Tisto,
kar bi radi rekli je število. V uvodnem delu zakona bomo morali in apeliramo
nujno popraviti število, ki v Evropski uniji šteje, kajti po evropski
direktivi 36/2005 smo edine nosilke dejavnosti zdravstvene nege diplomirane
medicinske sestre. In po številki in povprečju na 100 tisoč prebivalcev
bi našo državo moralo skrbeti, kajti medicinskih sester je absolutno
premalo in bomo poskušali narediti vse, da tudi srednje in zdravstvene
tehnike v čim krajšem času usposobimo in nekako uredimo to področje,
ki izbija v Evropski uniji. Ob istočasnem minus 20% pomanjkanju diplomiranih
v slovenskih bolnišnicah in ob istočasnih prvih diplomiranih na borzi
dela. Kajti, nastalo je eno veliko vprašanje kako lahko ob pomanjkanju
medicinskih sester, management ne zaposluje diplomiranih medicinskih sester.
V
ta zakon smo vlagali ogromno energije, volje, sodelovali tudi s pisci zakona
in v verziji, ki je trenutno dosegljiva smo postali žalostni. Kajti, mnoge
stvari smo že dosegli, tudi volja piscev in oblikovalcev zakona je bila
velika, potem pa so se čez noč dogajale neke čudne stvari, da so že
pridobljene pravice in že pridobljena terminologija ponovno izpadla iz
teksta. Seveda je bilo pri oblikovanju veliko tehtanja moči interesnih
skupin in smo medicinske sestre in babice še vedno šibek člen, čeprav
neobhodno potreben.
Če
se ne uredita 3. in 5. člen, kjer je v zdravstveni dejavnosti in zdravstveni
obravnavi izpuščena zdravstvena nega, lahko ta zakon pozabimo in nič
ne pomaga naprej v zakonodaji terminologijo zdravstvene nege vleči, ker
je ni. Sprašujemo tudi, kdo si je dovolil spremeniti mednarodno definicijo
babic? Kdo je lahko v tej stroki bolj kompetenten za babice, kot babice
same, zato je tudi javni protest, kako se skozi noč spreminjajo definicije
brez nas.
Tudi
mi smo nosilci dejavnosti za svoje področje, zato smo želeli predlagati
en poseben člen, kjer bi bili poleg ključnih nosilcev dejavnosti, v nekem
smislu zdravnikov, to dejavnost imele tudi medicinske sestre in babice,
ker smo v kar v precej segmentu tudi samostojne. Tukaj je problem vodenja
negovalnih bolnišnic, kjer se potem res vprašajmo kdo bo vodil to dejavnost,
če ne medicinske sestre same, tako kot je to urejeno v svetu.
Še
bolj je treba razmejiti javno in zasebno, tukaj se pridružujemo vsem tistim,
ki vpijemo po tem, da je nevarno, da še vedno ni razmejeno. In če kdo,
lahko medicinske sestre skozi realnost desetletij, ko to gledamo, kako
to teče, potrdimo, da to ni enostavno in da je tukaj marsikaj nejasnega
in zabrisanega. In tudi sama sem bila, in sem še vedno, v specialistični
ambulantni dejavnosti in vam moram reči, da je težko, tako pacientom,
kot zdravnikom, kot tudi medicinskim sestram. Problem je kompleksen, zato
se ga splača reševati z zakonodajo.
Torej,
dejavnost negovalnih bolnišnice sem omenila, nam pa ni jasno zakaj to
spada samo pod javno dejavnost, kot preskrba s krvjo, krvnimi pripravki,
torej odvzem in hramba zarodnih celic, presaditve delov človeškega telesa
in drugo. In res ne razumemo, zato bomo to področje budno spremljali,
kdo bo potem lahko vodil negovalne bolnišnice. Nega - negovati.
V
vsebini zakona je prenos kompetenc praktično prezrt, kar nam je škoda,
kajti prenos kompetenc, recimo z zdravnikov na medicinske sestre že poteka,
čeprav v tem trenutku bolj tiho. Mi nismo proti temu, smo pripravljeni
prevzeti nove zadolžitve, saj smo izobraženi, usposobljeni, ne pa opolnomočeni.
Namreč, problem je v tem, da predlog zakona ne sledi dokumentu resolucije
o nacionalnem planu 2008-2013, kjer je to področje izjemno izpostavljeno,
zlasti področje preventive primarnega zdravstvenega varstva. In tukaj
ponujamo sodelovanje, javno, že neštetokrat, vodenje kroničnih bolnikov.
Skrbi
nas uprava zdravstvenih zavodov, čeprav smo večkrat poskušali doseči
spremembo, ki bi prinesla učinkovitejše vodenje.
52. TRAK: (KO)
(nadaljevanje)
Kajti, tudi medicinske sestre, ki ponekod pokrivamo 80% budžeta, menimo,
da smo upravičene do vodstva in da nimamo nič proti strokovnim direktorjem,
da pa tukaj zahtevamo mesto - ali direktorice zdravstvene nege ali glavne
medicinske sestre, kot je bilo to do zdaj urejeno.
Članstvo
v zbornicah oziroma strokovnih združenjih - obvezno ali neobvezno, da
ali ne. Tukaj naj bo samo za vse enako. Tudi obvezno ni slabo, kajti skozi
regulacijo, ki jo moramo peljati, obstaja bojazen, da ne bomo zajeli tistega,
kar moramo - torej, skrbeti za izobraževanje naših sodelavk in sodelavcev,
pa naj to presodi družba.
Samo
še etika v zdravstvu. Zagovarjamo stališče, da je izraz etika v zdravstvu
pravilen, to ni samo medicina. Spomnimo se samo zadnje vložitve novele
zakona o presajanju organov. Tukaj ne more izključno biomedicina odgovarjati
družbi, tukaj je še sociološki, psihološki, pravni, humanistični in
še kakšen vidik in apeliram, da se tudi te zakonodaje lotimo s skrbjo.
Torej,
še naprej bomo skrbno spremljali to našo ključno zakonodajo.
Se
zahvaljujem in priporočam za nadaljnje sodelovanje. .../Aplavz./...
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Klemenc.
Gospa
Kalan Živčec, pripravi pa naj se gospod Boris Šuštaršič.
GORDANA
KALAN ŽIVČEC: Spoštovani predsednik, spoštovani minister in njegova
ekipa, spoštovani poslanci, udeleženci današnje razprave.
Zahvaljujem
se za priložnost, da danes v tem domu govorim drugič in sicer bi želela
predstaviti tako nekaj izhodišč koordinacij zdravniških organizacij,
v celoti pa bolj stališča Zdravniške zbornice Slovenije, ki vendarle
predstavlja slovensko zdravništvo.
Veliko
dobrega je bilo danes tukaj povedanega, tudi veliko kritičnih besed je
bilo, zato bom izvzela samo nekaj bistvenih.
Absolutno
podpiram pobudo Gibanja za ohranitev javnega zdravja v segmentu, da to
naše zdravstvo potrebuje reformo in izboljšave. Osebno se bom zavzela
tudi za vse tiste izboljšave v zakonodaji, ki bodo prispevale k izboljšavi
bolnikovih pravic in še posebej otrokovih pravic. Mi smo ena od redkih
družb, ki nima zakonodaje na področju zaščite otrokovih pravic in to
vašo pobudo bom z veseljem podprla oziroma celo aktivno pri njej sodelovala,
če bo priložnost za to.
Prav
tako bi pritrdila našemu cenjenemu članu oziroma kolegu Ostanu, našemu
prvemu sekretarju Zdravniške zbornice Slovenije, ki je aktivno prispeval,
da je prišlo do sprejetja zakonodaje, ki je še danes v veljavi in bi
se opredelila na tiste dele, ki so zelo pereči. In sicer, mreža. Kot
je lepo povedal že nekaj desetletij govorimo o mreži in glede na pretekle
izkušnje obstaja dvom, da bo mogoče v tako kratkem času, piše 5 mesecev
v 204. členu predloga zakona, pripraviti mrežo, ki bi imela za posledico
pravno, jasno situacijo in večje število novosti na področju mreže.
Menimo, da jasni kriteriji za mrežo sodijo v zakon in ne v podzakonske
akte. To je tudi problem medicine dela, prometa in športa. To utemeljujemo
tudi s tem, da predlog zakona ne more slediti nobeni trenutni politični
opciji, ampak absolutno strokovnim kriterijem. S tem se odpravi možnost,
da se bo zakon menjal oziroma dostopnost pacientom v zdravstveni mreži,
glede na spremembo opcije. Nekateri ste imeli priložnost sodelovati na
razpravi pri predsedniku države gospodu dr. Danilu Türku, v kateri je
minister za zdravje gospod Božidar Voljč, on je bil minister, ki je sprejel
sedanjo zakonodajo, in nam je položil na srce: V tem, v pripravi tega
zakona ne bo mogoče doseči konsenza političnih opcij, političnih strank,
razen da zasledujemo skupni cilj. In tega cilja v tem zakonu nismo uspeli
zasledovati, ker ga nismo skupaj definirali. Moram vam povedati, da celo
zdravniška stroka ni imela tako aktivne vloge, kot se mogoče želi predstaviti,
in ta zakon zagotovo nima podpore zdravniške stroke, in je bila tudi naša
pobuda, da aktivneje sodelujemo in vaša civilna iniciativa povsem legitimna.
O
obveznem in neobveznem članstvu Zdravniške zbornice Slovenije.
53. TRAK (VI)
(nadaljevanje)
Mislim, da je akademik, predsednik naše akademije in tudi član razreda
medicinske znanosti v akademiji jasno in glasno podal stališče akademije.
To isto stališče imamo tudi slovenski zdravniki podkrepljeno tako z mnenji
pravnih strokovnjakov, tako s tujimi pravnimi mnenji o obveznem članstvu
v evropskem prostoru, in ne nazadnje tudi z izkušnjami, ki jih imamo s
terena. Že danes v slovenskem zdravstvenem prostoru delujejo zdravniki
brez licence, nekateri naši ne člani pa se tudi aktivno reklamirajo skozi
medije, kar je povsem nevzdržna in tudi v nasprotju z našim duhom, da
se zdravniki ne morejo reklamirati v javnih medijih kot nosilec dejavnosti,
ampak samo informirati svoje uporabnike. Ti zdravniki v tem sistemu so
še danes brez nadzora. Tukaj ugotavljam, da kombinacija oziroma komunikacija
z Ministrstvom za zdravje ni dovolj dobra in jo lahko izboljšamo, predvsem
z vidika skupnih strokovno upravnih nadzorov. Kar nekaj nadzorov bi to
situacijo izjemno izboljšala. Že danes v sistemu ta možnost obstaja,
kar predvsem pri ugotavljanju napak v zdravstvu, zdravniških napak, in
tudi napak mogoče v drugih strokah v zdravstveni dejavnosti ugotavljamo,
da ne gre za neposredno subjektivno odgovornost posameznega udeleženca,
ampak za sistemsko motnjo in je potem treba upravni nadzor izvesti in smo
pripravljeni pri tem seveda aktivno sodelovati.
S
področja specializacij, omenjeno je bilo, da je pomanjkanje zdravnikov
na periferiji zato, ker specializacije vodi Zdravniška zbornica Slovenije.
Temu ni tako. Trenutni sedanji razpis, ki poteka, ki je končan danes,
danes smo odkrivali prijave za 333 specialističnih delovnih mest, za katere
imamo v našem sistemu zagotovljenih samo 220 kandidatov, smo pred kratkim
pripravili tudi za Ministrstvo za zdravje ažurne podatke, potreba zdravnika
v skupno in po regija ter podatke o trenutnem številu zdravnikov v Sloveniji
za potrebe sedanje mreže, ki samo sedanjo mrežo želimo ohraniti v obsegu
kot ga imamo, in sicer. Analizirali smo potrebe po zdravnikih in ugotovili,
da bi v Sloveniji potrebovali dodatnih 2.284 zdravnikov. Spet ponavljam,
za sedanjo in akutno mrežo samo za upokojevanje obstoječega kadra. Pri
izračunu smo upoštevali javne potrebe zdravstvenih domov in bolnišnic
po specialistih ter izračun potreb zaradi upokojevanja koncesionarjev
za obnavljanje obstoječe mreže, prav tako pa tudi potrebe po širitvi
obstoječih zdravnikov zaradi znižanja normativov, tukaj pa je podpora
Zdravniške zbornice, za razširitev primarnega zdravstvenega varstva.
In sicer, če bi se sprejeli normativi, ki jih že predlagalo ministrstvo
oziroma pripravilo ministrstvo in zdravniške organizacije objavilo v stanovskem
glasilu bi se ta mreža dejansko okrepila in prinesla boljšo dostopnost
za vse uporabnike. Torej, če povzamem, na sekundarni ravni samo na podlagi
teh podatkov potrebujemo 1.534 zdravnikov in na primarni ravni 750.
Samo
še dve besedi o tem kaj prinaša zakon. Dejansko ne ve nihče, ker ni
narejena nobena analiza, ne po stroških, ne po organizaciji. Zdravniki
ocenjujemo, da predlog zakona kot je sedaj v pripravi ne bo prinesel reforme,
ne bo prinesel izboljšave, in še slabše, ne bo prinesel tistega, kar
je minister v svojih zaključnih besedah zelo ljubeznivo povedal in mu
absolutno pritrjujem, da je potrebna naša solidarnost. Vedno in povsod
se bomo zavzemali za našo solidarnost. Ampak naša solidarnost mora temeljiti
tudi na zaupanju. In zaupanje, da bo ta zakon prinesel izboljšanje za
naše uporabnike, za naše bolnike in tudi zadovoljne izvajalce tega zaupanja
v tem zakonu ni. Zato pritegnem stališčem, ki so bila že izrečena.
Predlagamo, da dovolimo ekipi, ki bo prišla na ministrstvo, možnost pripraviti
dobrega zakona. Pri tem smo pripravljeni aktivno sodelovati in mislim,
da tudi danes vsi navzoči temu pritrjujemo. Hvala, gospod predsednik.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Kalanova. K besedi vabim gospoda Borisa
Šušteršiča. Pripravi naj se gospod Simon Vrhunec.
BORIS
ŠUŠTERŠIČ: Hvala lepa za besedo. Pozdravljeni. Glede na že zelo
široko paleto razprav
54. TRAK (VI)
(Nadaljevanje)
se bom omejil samo na nekaj bistvenih pripomb, po mojem osebnem mnenju.
Najprej
bi rad poudaril, da odločno podpiram, da v zdravniški zbornici ostaja
obvezno članstvo zdravnikov. Akademik Trontelj je, po mojem mnenju, zelo
tehtno obrazložil zakaj je to potrebno. Tudi sicer je v svoji razpravi
izrekel nekaj drugih sestavin, ki so vredne naše pozornosti in tudi podpore.
Glede na nova in nova pomembna odkritja na področju bazičnih znanstvenih
raziskovanj glede nevrobiologije človeka si dovoljujem trditev, da je
naše zdravstvo prilagojeno rojstvu človeka, njegovemu odraščanju, zdravemu
človeku v najbolj produktivnem obdobju življenja, ko se ponesreči ali
ko zboli. Med tem, ko je zdravstvo daleč premalo prilagojeno staremu človeku,
invalidu in kroničnim bolnikom, zlasti tistimi z genetskimi okvarami.
Postavljam
tudi načelno vprašanje, ali se bomo kdaj v slovenskem zdravstvu odločili
za tako dosegljivo in obstoječo tehnologijo obdelave zdravstvenih podatkov,
da bodo lahko pacienti realizirali v smiselnem obsegu seveda to možnost,
da so lastniki svojih zdravstvenih podatkov in da jih uporabljajo v korist
svojega zdravja.
Na
koncu bi rad poudaril, da kljub številnim težavam in pomanjkljivostim
v sedanjem zdravstvenim sistemom med slovenskimi invalidi ne prevladujejo
nihalistična stališča do zdravstva, ampak imamo o tem kar dobro mnenje.
In seveda, kar je logično izraženo pričakovanje, da se obstoječe pravice
invalidov v taki ali drugačni zdravstveni reformi ne bodo skrčile. Hvala
lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Šušteršič. Gospod Simon Vrhunec.
Pripravi naj se gospa Kožuh Novak.
SIMON
VRHUNEC: Gospod predsednik, hvala za dovoljenje oziroma za povabilo
sploh k tej razpravi. Predvsem me je spodbudilo, da sem se prijavil k tej
razpravi, ker sem relativno slišal veliko kritik v razpravi o zakonu,
od tega, da zakon favorizira zasebno dejavnost, do tega, da zakon favorizira
javne izvajalce zdravstvene dejavnosti. Kritike so bile o tem, da ni dovolj
dobro ločeno javna in zasebna dejavnost, javno in zasebno izvajanje zdravstvene
dejavnosti.
Sam
osebno prihajam iz inštitucije, ki je lani v hospitalni dejavnosti zdravila
105.000 bolnikov. 5.000 jih je zdravila več kot je imela pogodbeno dogovorjenega
programa z javno zdravstveno zavarovalnico. Od teh 5.000 jih je 3.500 zdravila
ne da bi dobila za njih plačane zdravstvene storitve. V ambulantah smo
zdravili 750.000 oziroma opravili 750.000 pregledov. 25.000 smo jih opravili
več, kot smo imeli dogovorjenega programa z zavodom za zdravstveno zavarovanje.
To pomeni, da smo 5.000 zavarovancem v hospitalni dejavnosti in 25.000
v specialistično ambulantni dejavnosti omogočili boljšo dostopnost do
zdravstvenih storitev, pa smo kljub temu opravili tudi del samoplačniškega
programa.
55. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
Opravili smo tisti samoplačniški zasebni program oziroma za tiste storitve,
ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja in opravili smo določene
storitve za osebe, ki nimajo status zavarovane osebe v Republiki Sloveniji,
kar pomeni seveda, da so tujci. Mislim, da bi bilo, tako kot je moj kolega
predhodno dejal, da bi bilo slabo se odreči temu, da posamezni pacienti
ponesejo dober glas po naših inštitucijah, javnih inštitucijah v svet
in ga poleg promotorjev zdravnikov in medicinskih sester in drugih zdravstvenih
delavcev so najboljši promotor dobro zdravljeni pacienti.
Glede
očitka, da je država slab lastnik. Naš lastnik je država pa smo kljub
temu opravili toliko in toliko bolnikov več kot je bil program in toliko
pregledov več kot je bil program. Moja trditev je, da je naša država
izjemno učinkovit lastnik, ker smo mi to dejavnost učinkovito opravili.
Več smo jo opravili, kot smo jo bili dolžni opraviti. Poznam mnoge zasebnike.
Nekateri opravijo več dejavnosti, zasebniki s koncesijo, zelo veliko pa
oprostite dragi kolegi, dragi sodržavljani, zelo veliko njih pa tega ne
naredi, ampak naredijo točno toliko kot dobijo plačano. Skratka trdim,
da država je zelo dober lastnik. Imamo pa mogoče neučinkovit sistem
zdravstven in trdim, da ga ta zakon, ki ga danes obravnavamo, ta zdravstveni
sistem dosti dobro izboljšuje. Lahko bi ga boljše izboljševal. Tudi
sam sem imel v fazi priprave tega zakona nekaj predlog, ki sem jih posredoval
tudi na ministrstvo, ampak dejstvo je, da ko so se pripravljali zakoni,
so ti zakoni neke vrste kompromis kar so želje in med tem kar je možno.
Skratka ta zakon je dober zakon, minister je na mnoge očitke, ki so se
kasneje v razpravi pojavili, že v samem uvodnem odgovoru odgovoril in
jih pojasnil in jaz mislim, moje mnenje je, kot mnenje direktorja javnega
zdravstvenega zakona, da naj bi tak zakon kot je, šel v nadaljnjo razpravo
in da bi v končni fazi moral biti sprejeti v vsaj približno taki obliki
kot ga imamo zdaj na mizi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod. Gospa Kožuh Novak, pripravi pa naj
se gospa Darja Vežentin(?) Zupančič.
GOSPA
____ KOŽUH NOVAK: Hvala lepa. Jaz pa predstavljam 243 članov, Zveze
društva upokojencev in 234.000 članov Zveze društev upokojencev in še
mnogo drugih starejših ljudi, ki me kličejo dnevno in mi pravijo, da
ne smemo popustiti v tem, da se naj ne bi ločilo javno in zasebno zdravstvo.
Najprej bi se rada zahvalila gospodu ministru za njegovo vizijo. Še danes
hranim člane, ko ste napovedal, da je treba v slovenskem zdravstvu narediti
red in če je kdo, ste vi vedeli kje so težave v tem sistemu zaradi tega,
ker ste ga gledal čisto iz drugega zornega kota kot ga gledajo zdravniki,
moji kolegi in kot ga gledamo uporabniki in zaradi tega mislim, da je zakon
res zelo potreben, da bomo naredili red, da bomo začeli drug drugemu zaupati,
kajti zaupanje med bolniki in zdravniki je vedno manjše. Jaz bi tistega
kolega, ki je rekel, da ima toliko zadovoljnih pacientov vprašala kolikokrat
je med njimi naredil anketo pa da je ni on pobiral. Bolniki so odvisni
od zdravnikov in slaba plat našega poklica je ta, da vedno dobimo zahvalo,
da dobimo pohvalo, da so pacienti veseli, ko pa nas niso
56. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
veseli pa tiho izginejo, če lahko, če pa ne morejo pa ostanejo nejevoljni
kot so in skušajo pač, da jim daste tisto, kar jim pač vi daste. Tako,
da to, če imate toliko pacientov, ne pomeni, da imate toliko zadovoljnih
pacientov.
Strinjam
se z gospodom ministrom, da ne smemo imeti vaj. Mi se moramo med seboj
zmenit in zaradi tega bi se zahvalila Državnemu zboru za razliko od nekaterih
drugih. Prvič smo prišli skupaj predstavniki izvajalcev in predstavniki
uporabnikov in to moramo zdaj nadaljevati. Ne smemo imeti ne zakona po
eni plati, ne zakona po drugi plati, nastradali bomo oboji, ampak kot po
navadi, na koncu bomo vedno nastradali najbolj bolniki. Zato se moramo
zmenit kakšno zdravstvo hočemo in bomo pač popustili eni in drugi tam
kjer se popustiti da. Nimajo lahkega dela poslanci pred seboj. Jaz upam,
da se bodo pravilno odločili. Seveda se pa morajo odločiti v korist prebivalstva.
Tisti, ki imajo dovolj denarja, imajo dovolj advokatov, da sami zagovarjajo
svoje pravice, tisti ki pa nimajo denarja, da bi plačevali zasebne zdravnike
pa rabijo poslance Državnega zbora, da njihove koristi zagovarjajo.
Torej
zakon je bil potreben. Jaz mislim, da nihče od nas ne misli, da ni bil
in jaz se še enkrat zahvaljujem ministru, da nam je dal toliko časa za
razpravo. Meni so Angleži pravili, da ni nič čudnega pri njih, če tri
leta razpravljajo o nekem zakonu. Poglejte kaj nas zdaj eno drugo ministrstvo
sili. 5, 6, 7 izjemno važnih zakonov je dalo na mizo in nam da en mesec
časa za javno razpravo. Sami sebi delajo škodo, ker ti zakoni ne bodo
dobri in jih bo treba neprestano spreminjati in to morate kolegi poslanci
vedeti, da če boste na hitro sprejemali zakone boste res sedeli dneve
in dneve in noči, ker jih bo treba neprestano popravljati.
Dobre
rešitve, nedvomno. Ta zakon ima dobre rešitve. Dobra rešitev je to,
da nekdo v lokalni skupnosti mora voditi to dejavnost in kolega Cukjati,
kaj pa je drugega zdravstveni dom kot grupna praksa, ki smo jo pač razvili
na nek svoj način in če boste vi zdaj delali grupno prakso med seboj,
koncesionarji, ki vas imam za javne zdravstvene delavce, boste slej kot
prej prišli do tega, se vam splača imeti skupnega pravnika pa skupnega
računovodja pa skupnega ne vem kaj še vse. Zakaj bežite ven? Seveda,
v zdravstvenem domu je zdravstvo interdisciplinarna dejavnost. Ko ste pa
zasebniki pa še tisto sestro prisilite, ne vem če še, ampak od začetka
so bile te govorice, da še pomete ambulanto za seboj. V zdravstvenem domu
je pač treba tudi druge poklice poslušati, ker kot če še enkrat poudarim,
medicina in zdravstveno varstvo ni več medicina, je multidisciplinarna
dejavnost, kjer eden brez drugega ne morete biti dovolj učinkoviti.
Druga
rešitev nujno rabi slovensko zdravstvo večji nadzor. To mora biti predvsem
v interesu zdravnikov zaradi tega, ker vidite kako ste na udaru prebivalstva,
ki seveda ne razume vsega tega kar se dogaja pa zdaj, ko ste odstopili
od drugih delavcev v zdravstvu in ko imate bistveno večje dohodke kot
ste jih imeli, seveda tudi tisto, kar se zgodi, kakor se pač zgodi, predstavljajo
kot nemarnost, namernost in tako naprej. Torej osebna iniciativa, da je
bila potrebna, da so šli zato iz javnih zdravstvenih domov. Kdo vrag vam
pa ovira, da ne bi v svojih zdravstvenih domovih to osebno iniciativo izrazili
pa tam kaj novega naredili? Edina reč, ki mi je všeč, ali pa ena redki,
ne edina, pri tem, da imamo koncesionarje je ta, da zdaj lahko pogledajo
kolegi, ki so ostali v zdravstvenih domovih, da seveda marsikaj izboljša
tudi v zdravstvenem domu. Je pa
57. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
po mojem kar žalostno, da nekdo, ki je v zdravstvenem domu odganjal paciente,
zamujal v ambulanto, prezgodaj .../Nerazumljivo./..., se jezil, ni rad
delal, ko pride pa v zasebno ambulanto pa prinese bombončke pa glasbo
pa malo manj kot rdečo preprogo pa poklekne pred pacienta ko pride. Mislim
to delajo eni in isti ljudje. Jaz trdim, da če javni zdravstveni sistem
je nedvomno po vsem svetu priznan kot tisti, ki največ naredi za pacienta,
zakaj vrag se ga ne bi, javnega zdravstvenega sistema tako izboljšali,
da bi bili zadovoljni kolegi? Pa še enkrat poudarim, koncesionarje jamljemo
za javne zdravstvene delavce, to vsem našim starejšim pripovedujemo,
ampak nikakor se ne morem strinjati, da v zakonu piše, da pa lahko delate
tudi tržno dejavnost. Kaj je tržna dejavnost? Čim bolj poceni naredi
svojo storitev, čim bolj drago jo prodaj pa dobiček delaj. To je tržna
dejavnost in tega v odnosu med pacientom in zdravnikov ne sme biti. Spet
bom rekla to, kar že dolga leta ponavljam. Adrija Štampar je leta 1923,
torej še daleč pred komunizmom, eden od ustanoviteljev svetovne zdravstvene
organizacije rekel: "Zdravnik ne sme biti nikoli direktno odvisen
od pacientovega žepa" in če hočemo narediti eno moderno državo
se moramo tega držati. Poglejte kaj imate zdaj, cel cirkus pa pacienti
pa s pravniki, ki hodijo okoli pacientov. To je natančno to povzročilo,
da so nehali pacienti zaupati zdravnikom, ker vidijo tudi pri tistih, ki
niso dobičkaželjni, vidijo denar zadaj.
Zdravniki
seveda niso nadljudje. Jaz sem prav vesela, da ste nekateri omenili kako
težko delate. Tudi jaz sem dežurala pa delala popoldan pa dopoldan in
tako naprej. Premalo vas je. Kdo pa odloča o tem koliko je na medicini
študentov? Ne politika, oprostite gospe in gospodje, zdravniki sami odločajo.
To je tako, jaz sem to videla v Ameriki. Zdravnikov mora biti malo in potem
veliko zaslužijo. V Ameriki so sicer drugi zdravstveni delavci te stvari
uredili, medicinske sestre so mnogo bolj cenjene in več delajo. Pri nas
bo najbrž tudi tako šlo.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Gospa Kožuhova ...
GOSPA
____ KOŽUH NOVAK: Samo še to bi rada rekla, kje so drugi zdravstveni
delavci. Mi smo imeli več kot 50 posvetov po Sloveniji, govorila, prišli
so zdravstveni delavci. Vsi po vrsti so nam rekli, da se ne strinjajo z
mešanjem javnega in zasebnega zdravstva in da bodo pomagali in jih zdaj
kličem na pomoč, pomagali pacientom oziroma uporabnikom, da bomo ločili
javno in zasebno zdravstvo.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Naslednja Darja Vižitin Zupančič, pripravi
se pa naj gospa Jana Skuk.
DARJA
VIŽITIN(?) ZUPANČIČ: Spoštovani, lepo pozdravljeni. V Združenju
zdravstvenih zavodov menimo, da je nujno čim prejšnje sprejetje novega
zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bo bolje uredil pogoje za izvajanje
te dejavnosti in tudi mrežo izvajalcev v skladu s potrebami današnjega
časa. Povsem se strinjamo z ministrom, da je razprava trajala celo leto
in da je zdaj čas, da zakon nadaljuje postopek in da dobimo nove podlage
za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Menimo, da lahko gradimo na tem zakonu,
da je primerna osnova in da ne gre več odlašati. Strinjamo se tudi s
tem in ocenjujemo, da zdravstveni zavodi morajo ostati glavni izvajalci
zdravstvene dejavnosti in da tudi zdravstveni domovi ostanejo oziroma postanejo
temeljni nosilci javne zdravstvene službe na primarni ravni in seveda
tudi koordinatorji izvajanja zdravstvene
58. TRAK: (SP)
(Nadaljevanje)
dejavnosti na primarni in sekundarni ravni toliko bolj, če bodo specialistično
ambulantno dejavnost lahko opravljali le koncesionarji in bolnišnice,
za kar sicer menimo, da poslabšuje dostop do specialistov. Potrebno pa
bi bilo v zakonu bolje določiti pristojnosti zdravstvenih domov glede
te koordinacije in pri urejanju teh razmerij s koncesionarji in bolnišnicami.
Menimo, da bi bilo treba tudi zagotoviti večjo avtonomnost pri upravljanju
in vodenju zavodov in s tem tudi boljše pogoje za nagrajevanje zaposlenih.
V
zvezi z zbornicami, združenji menimo, da bi bilo potrebno dopolniti tudi
poglavje o zbornicah, kjer bi uredili in našli mesto tudi za skupnosti
in združenja izvajalcev, ki sedaj obstajajo in bi lahko tako kot zbornice
pridobili javna pooblastila. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospa Vižentin. Nada Skuk, naslednja govornica.
Pripravi naj se gospa Lučka .../Nerazumljivo./...
NADA
SKUK: Hvala lepa. Veliko je bilo že povedanega danes. Seveda vsi vemo,
da je zdravje univerzalna vrednota in človekova pravica in vsi menimo,
da se spoznamo na zdravje, na zdravstvo, vendarle pa je prav, da imamo
zakonodajo, ki ureja te zadeve, zato bi jaz na kratko predstavila poglede
Slovenske ljudske stranke na to področje. Seveda pri tem je treba in gledamo
tako z vidika uporabnikov, kot ste vsi govorili, kot tudi izvajalcev. Vsi
se zavedamo nujnosti sprememb, vendar te naj temeljijo na temeljiti analizi
in oceni stanja in seveda kljub temu, da podpiramo javno zdravstvo in solidarnost,
je vendarle tudi dati možnost izbire in seveda zagotoviti enake možnosti
in enako dostopnost.
Ločevanje
javno in zasebno, je bilo veliko danes povedano. Vse je mogoče narediti
z dobro kontrolo in z dobro postavljenim sistemom in to je tisto, kar je
potrebno dodelati tudi v tem zakonu.
Prepričani
smo, da je na področju zdravstva treba zadržati oziroma celo nadgraditi
sedanjo raven solidarnosti in pravičnosti. Zato pa mora razvoj zdravstva
zagotoviti enako dostopnost do enake kakovosti zdravstvenih storitev vsem
prebivalcem Slovenije. To je zelo zahtevno slišati, vendar pa je to nujno
vzpostaviti. Zato smatramo, da je potrebno v proceduri do obravnave zakona
v parlamentu še dodatno opremiti uvod zakona z analizami in oceno stanja,
da se jasno vidi kje in kako naj se vzpostavi in določi mreža zdravstvene
dejavnosti. O tem govorimo že 20 let in zopet se kaže, da se nekje ne
najde volje, da se dejansko določi kje naj bo zdravstveni dom, kje naj
bo sekundarna dejavnost. Pri tem bi opozorila na to, kar je predgovornica
mogoče pozabila, jaz imam tudi pripombe odbora zdravstvenih domov in se
mi zdi smiselno pogledati njihovo pripombo k 31. členu, ali je res vse
samo na sekundarni dejavnosti, mogoče je zakon premalo natančen kaj je
tudi možno dopustiti, da opravljajo zdravstveni domovi poleg tiste primarne
dejavnosti.
59. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
Poudarila bi še ta, da kot smo rekli je potrebno zagotoviti možnost izbire.
Zakaj? V Strokovnem odboru Slovenske ljudske stranke sedijo res vrhunski
strokovnjaki s področja zdravstva in dolgoletni delavci na področju zdravstva
in so mnenja, da je seveda reforma potrebna, kljub temu pa menijo, da ni
potrebe po pretiranem hitenju, da se moramo temeljito posvetovati tako
z izvajalci kot s civilno družbo, kot z uporabniki in poiskati čim večji
konsenz v družbi. Kot sem rekla v uvodu, to je zelo pomembno področje
in tukaj moramo najti neko skupno rešitev. Na primer nekaj poudarkov iz
konkretnih izkušnje teh zdravnikov in strokovnjakov. Na primer opozarjajo,
da bi bolj smotrno, racionalno in učinkovito delovanje mogoče omogočili
tudi s tem, da bi take nesmotrne omejitve kot je na primer določen neki
povpreček oziroma določena omejitev 7 minut za razgovor in pregled bolnika,
čeprav pa konzultacije in pogovori s kolegi se ne štejejo kot za delo
zdravnika in to je tisto, kar lahko ovira kakovost in to je tisto, kar
lahko pomaga k boljšemu delu zdravstvenikov. Torej mora znati zakonodajalec
uskladiti potrebo po ekonomičnosti in hkrati učinkovitosti sistema. Gotovo
ima država instrumente, da lahko nadzor, da lahko učinkovitost doseže,
mora pa tudi prisluhniti stroki. Javne zavode, po mnenju naših strokovnjakov
mora voditi zdravnik, nekdo, ki ima znanje stroke in ki ima seveda znanje
tudi iz menedžmenta iz ekonomskih ved pa vendarle bi bilo dobro, da dela
samo to, da samo vodi zavod, ker če dela oboje ali vse troje, potem trpi
vsako delo posebej. To se da tako organizirati.
Po
vzoru Evropskih držav, ne bomo naštevali, ne bomo primerjali, ampak se
da uskladiti javno in zasebno se da kontrolirati, se da regulirati in nemogoče
je omejevati oziroma ni smiselno delovati delovanje v zasebnih ambulantah
predvsem vrhunskim specialistom in s tem omogočimo tudi pacientom, da
si lahko izbirajo, če to želijo.
Zakaj
je tudi to dobro? Tudi to je eden od argumentov, če bo popolnoma prepovedano
ali preprečeno delo zasebnih ambulantah bo to najverjetneje privedlo do
koruptivnih odnosov, kolegialne povezanosti, izkoriščanja poznanstev
in s tem se bodo spet povečale čakalne vrste, torej, doseglo bi se nasprotno
od želje po ureditvi tega področja.
Glede
članstva v zbornici. Seveda je zelo populistično slišati lahko prostovoljno
članstvo, vendar kaj to pomeni. Obvezno članstvo pomeni tudi neko obvezo,
da sama stroka oziroma zdravniki nadzorujejo strokovno delo, samo zdravniki
lahko nadzorujejo zdravnike, kljub temu se pa da v Nadzornih odborih, v
Svetih zavodov in v drugih telesih pa dati možnost pacientom in tistim,
ki koristijo usluge možnost nadzora in vodenja in soodločanja.
Torej,
še enkrat bi poudarila to, kar nekako sledi skozi to naše mnenje in tudi
možnost je, da kdor želi bolj natančno prebrati mnenje imam tukaj razmnoženo.
Potrebno je zagotoviti kontrolo in nadzor in dopustiti možnost izbire
in to je možno narediti
60. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
z dodelanim zakonom kot je pred nami, ker reforma in spremembe so nujne
in se že predolgo odlašajo in nepotrebno politiziranje škodi vsem tako,
da naši poslanci bodo podprli rešitve, če bodo kot smo rekli še dodatno
podkrepljene z izboljšanimi rešitvami. Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: K besedi vabim gospod Lučko Bum. Pripravi se naj gospod
Jožef Jarh.
LUČKA
BUM(?): Dober dan. Prihajam iz Sindikata, se pravi, iz Organizacije
socialnih partnerjev, ki v tej državi predstavljamo legitimno in reprezentativno
predstavljamo interese zavarovancev obveznega zdravstvenega zavarovanja
in zavezance za plačilo prispevkov.
Sedaj,
ne bi želela vas utrujati z vsemi stališči, ki smo jih oblikovali k
temu zakonu, tako da, morda samo tiste glavne točke, ki verjetno zaslužijo,
da se jih sliši tudi v Državnem zboru. Najprej se tudi jaz moram pridružiti
k kolegu Golevščku, da ta zakon prinaša nekaj optimizma, da bomo po
letu, od leta, 1992 v zakonu piše, da bomo imeli diferencirano prispevno
stopnjo, to ministrstvo nam jo obljublja v bolj konkretni obliki, ampak
po tem, ko smo toliko let čakali na realizacijo zakonskega določila ostajamo
previdni in bomo verjeli, ko bo to postala resnica.
Drugače
pa, če se vrnem k Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Naj povem, da mi pri
tem izhajamo iz stališča, da je zdravstvena varnost eden temeljnih elementov
socialne varnosti in da vendar naša Ustava določa, da zakon opredeljuje
pogoje dostopa do zdravstvenega varstva torej dostopnost je tisti temeljni
javni interes, ki bi ga zakonodajalec pri snovanju zakona o zdravstveni
dejavnosti moral imeti kot glavni cilj. Ravno iz tega vzornega kota smo
zelo zaskrbljeni, ko opazujemo izkušnje iz nam primerljivih držav, tranzicijskih,
evropskih držav, kjer je prišlo po prehodu iz enega političnega sistema
v drugi politični sistem do prodora zasebništva v zdravstveno varstvo.
Mednarodna organizacija za delo je pripravila pred 2, 3 leti analizo posledic
in ugotovilo, da je prišlo do drastičnega padca dostopnosti zdravstvenega
varstva samo, zaradi uveljavljanja zasebništva. Sedaj, da se ne bomo narobe
razumeli, meni je jasno, da koncesionarji niso zasebniki, oni so del javne
zdravstvene mreže. Kot govorim o zasebništvu govorim o samoplačništvu
in zaradi tega mi menimo, da bi bilo dobro, da do konca izvede načelo
ločitve javnega in zasebnega zdravstva. Mi smo ministru za zdravje to
na pogajanjih tudi predlagali čisto neposredno, da naj se črta 103. člen,
ki dovoljuje koncesionarjem, da opravljajo tako javno kot zasebno zdravstveno
dejavnost in da se črta 135. člen, ki javnim zavodom dovoljuje, da se
ukvarjajo z javno kot zasebno zdravstveno dejavnostjo. Ne smemo pozabiti,
da je najšibkejši člen v zdravstveni dejavnosti prav pacient, tisti,
ki ga skrbi njegovo zdravje
61. TRAK: (SC)
(nadaljevanje)
in se čudi ranljivega, se ne čuti dovolj močnega, da bi se potegnil
za svoje pravice in ki je v tej svoji skrbi za svoje zdravje pripravljen
dvakrat plačati isto storitev, enkrat v obliki prispevka za obvezno zdravstveno
zavarovanje in drugič v obliki samoplačništva. Mi mislimo, da se možnost
tako pri koncesionarju kot v javnem zdravstvenem zavodu istočasno lahko
opravlja tako javna kot zasebna zdravstvena dejavnost. Prevelika nevarnost,
da bo prišlo do zanemarjenja javne dejavnosti na račun zasebne dejavnosti.
Jaz
moram povedati, da se na nas, s svojimi zgodbami obračajo ljudje, ki se
morda ne upajo pritožiti v samem zdravstvenem sistemu, od nas pa terjajo,
da v njihovem imenu poskrbimo, da ne bo prišlo do zlorab.
Kar
se tiče koncesij. Moram reči, da priznavamo, da je ta predlog zakona
uredil neke postopke, ki smo jih terjali pravzaprav kar zadnjih 15 let
od vseh ministrov, enim za drugim. Naj povem še to, da dvomimo, da bo
dobra rešitev tako dolga doba podelitve koncesije kot je predvidena. Mi
smo se pozanimali pri kolegij na primer v Nemčiji, Avstriji, kako dolga
so tam obdobja podelitve koncesije in so četrtino tega, kar se pri nas
predvideva. Sedaj, da se razumemo, mi mislimo, da bi bilo potrebno koncesijo
podeljevati za na primer petletno obdobje, vendar pa bi imel prednost že
obstoječi koncesionar pod pogojem, da se izkaže v postopku obnove koncesije,
da so ljudje zadovoljni z njegovim delom. Pri tem opozarjamo, da v Nemčijo
vprašajo tudi sindikate v regiji, kjer ta koncesionar dela, ali so res
ljudje zadovoljni.
Zbornični
sistem pravzaprav nas ne zanima toliko, ali gre za obvezno ali prostovoljno
članstvo v zbornici, moram pa priznati, da smo ministru predlagali, da
naj naša zdravniška zbornica nima več pooblastila strokovnega nadzora,
kajti ravno primer Neklep je v ljudeh vzbudil vtis, da ne moremo računati
na to, da bo zbornica lahko nepristransko odločala, ali je prišlo do
napake ali ne, vsaj v primeru Neklep nihče ni terjal, da bi zdravnico
obtožili uboja iz malomarnosti ali kaj podobne, samo, da se prizna, da
je prišlo do napaka in celo to ni bilo možno ugotoviti.
Moram
vam povedati, da ko govorim o socialnih partnerjih, ki smo sedaj v zadnjem
času vpeti v pogajanja o vrsti zakonov, da sedaj tudi pri drugih strokah,
kjer se podeljuje dovoljenje za delo prihaja do pobud, da bi prišlo do
prenosa pooblastil tovrstnega pooblastila na zbornico in na primer delodajalci,
ki so zbornično organizirani so izjavili v zvezi s tem, da ne želijo,
da prihaja do prenosa tovrstnega, sedaj govorim o strokovnem nadzoru, na
zbornico, ker oni sami vidijo, da zbornica ni sposobna sankcionirati lastnega
člana, ki plačuje članarino. Tukaj sedaj licence, vse druge vrste pooblastil
zbornice za nas niso sporne, ampak kar se tiče strokovnega nadzora pa
mi želimo, da preide na neodvisno državno agencijo.
Čisto
na koncu, jaz mislim..
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Je že preko. Hvala.
62. TRAK: (SC)
(Nadaljevanje)
Gospod Jožef Jarh je naslednji. Pripravi naj se gospod Janez Krošelj.
JOŽEF
JARH: Spoštovani predsedujoči. Predstavljam seveda problem Slovenskega
zdravstva v smislu dostopnosti. Lahko rečem iz izkušenj, da je dostopnost
vedno večja, to se pravi, da vedno več stane. Slovenija v nasprotnem,
če pogledamo standard pa pada. V zvezi s tem je seveda sedaj ta moto o
solidarnosti in pa o medgeneracijskem sporazumu seveda potrebo gledati
iz tega vzornega kota.
Moram
povedati, da je nesprejemljivo, da nekdo čaka na neko operacijo, pri tem
pa lepotni kirurgi z veseljem služijo denar in so se šolali v javni šoli,
istočasno pa nekdo lahko čaka leto ali dve, da bo prišel do nujne operacije.
Teh problemov je vedno več. Danes sem bil med drugo in tretjo uro odsoten
in sem bil pri zdravniku in mi je rekel, da stane poseg v grlo 750 evrov,
toliko kot moja penzija, zato da bi mi preprečil pač, da bi mi olajšal
dihanje. S tem moram povedati, da je ta poseg takšen, da sediš na stolu
imaš lokalno anestezijo, pomeni da ni nobenega drugega zraven in ta poseg
stane 750 evrov. To povem neposredno iz izkušnje danes tudi za svoje otroke
in tako mislim, da bo njihov dostop do zdravstva vedno težji.
Ker
sem 35 let ali 37 let delal v šolstvu moram povedati, da smo v javnem
šolstvu v redu in lepo delali in še danes je pravzaprav javno šolstvo,
ki omogoča vsakomur sorazmerno zelo enakopraven in enak dostop do pameti,
če lahko rečem. Do zdravja pa mislim tudi tako, da privatno zdravstvo
bi rabil k večjem cenejše, kajti vemo, da kjer je država lastnik po
pravilu bi naj bi bilo dražje, ker enostavno je več stopenj, ki se drug
drugega nadzirajo, tako da mislim, da če bi bilo zdravstvo privatno, potem
je lahko samo cenejše oziroma bolj storilnostjo naravno in bolj učinkovito.
Še
eno stvar bi povedal, da je seveda tudi omejevanje vpisa na medicino tudi
precej simptomatično za državo Slovenijo tako se je Medicinska fakulteta
v Mariboru s težavo vzpostavila in mislim, da bo letos 200 diplomantov
in da bo to prineslo boljšemu dostopu do zdravstva.
Na
eno stvar pa moram še opozoriti. Zelo pomembno je, da ni samo pravica,
ampak je tudi dolžnost seveda državljana vsakega, da sam skrbi za svoje
zdravje in da je v bistvu ta steber v tem kakšno naj bo zdravstveno zavarovanje
seveda potrebno tudi spremeniti. Tisti, ki rizično živi naj pač več
plača, ker če to zavestno dela, govorim o zavestni rizičnosti, če pa
nekaj pride, če je pa samo življenje in delo rizično, potem je to drugo
vprašanje.
Ta
del, kot imamo mi recimo avtomobilska zavarovanja, v avtomobilskem zavarovanju
imamo od Kaska pa do raznih stebrov zavarovanja, lahko samo stekla zavaruješ,
lahko sam, ne vem, pač to se mi zdi, da odgovornost do lastnega zdravja
je v Sloveniji premalo poudarjena
63. TRAK: (MK)
(nadaljevanje)
in tudi ni ustrezno stimulirana.
To
mislim, da je treba dodati k tem stebrom, kjer se namreč obvezno izdaja
denar, ker nismo pravzaprav nekako z zakonom prisiljeni, da plačujemo
zdravstveno zavarovanje, je to drugače. Recimo, Američani, dajo 16% BDP,
Slovenija mislim, da je okoli 10%, ampak so dajali 16% prostovoljno. Tako,
da če je ozaveščenost dovolj visoka, seveda, tudi ni .../Nerazumljivo./...
denarja, ampak v Sloveniji je problem takšnega, kot sem povedal, povprečna
plača je 920 evrov in da je seveda dostopnost vpada in da do teh zdravstvenih
storitev in to je treba spremeniti, da bo dostopnost porasla in naraščala
s stanjem kupne moči oziroma s stanjem za dosego zdravja. Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Naslednji govorec, gospod Janez Krošelj,
pripravi naj se gospod Anton Zorko.
JANEZ
KROŠELJ: Lepo vas vse pozdravljam. Sem Janez Krošelj, sem član Zveze
združenj borcev za vrednote NOB.
Ampak
danes sem pa tukaj v svojem imenu, tako da sebe zastopam in na povabilo
krščanskih socialistov, ki zelo odlično sodelujemo povsod.
Kar
se tiče zdravstva. Jaz sem ga doživljal v socializmu in zdaj. Vidim razliko.
Kot same zdravnike ne morem kritizirati v javnem zdravstvu. Bil sem kar
precejkrat pri njih in jih moram lepo pohvaliti. Kar se tiče pa privatno,
je pa takole - izkušnje s privatnikom nimam. Mi je pa ena znanka povedala
približno pred tremi meseci, da je šla v Zdravstveni dom Rudnik, pa so
ji rekli čez eno leto, ima pa zelo slab zob, drugi zob. Je šla privatno,
vse tisto uredila, kakor je treba in na koncu je pa zdravnik rekel, privatni,
treba je še doplačati, ker je bila plomba 30 evrov. Meni se zdi, da je
to preveč, do je oderuško. Ne vem pa ne.
Kar
se tiče gospoda zdravnika, ki je tam bil v drugi vrsti, lahko da je tako
idealno pri njemu, ampak drugje pa ni. Tukaj bi dal eno pripombo na izjavo
dr. Cukjatija. On je povedal, on je ugotovil, da je v socializmu, jaz sem
ugotovil to iz njegovega izvajanja, da je v planskem gospodarstvu, v socializmu
bilo boljše javno zdravstvo, kakor pa zdaj v naši samostojni Sloveniji.
Toliko bi imel. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Krošelj. Naslednji gospod Anton
Zorko, pripravi naj se gospod Rajko Pirnat.
64. TRAK: (MK)
ANTON
ZORKO: Gospod predsednik. Spoštovani gospod minister, gospe in gospodje.
Razpravljati
želim kot predsednik združenja direktorjev slovenskih bolnišnic. Dostikrat
se sliši menedžment v zdravstvu je slab, zato je zdravstvo slabo. Trdim,
da temu ni tako. Da pa ta menedžment ima premalo orodij, s katerim bi
lahko bil učinkovit, pa zelo drži. Organizirati delo uslužbencev, ki
so ali slabi ali dobri, vendar prejemajo enako plačo. To je anomalija
sistema. Sindikat se je zavzemal in se zavzema za boljši položaj delavcev,
vendar zato, da bi diferencirali to delo v dobro in slabo in dobro bolje
plačali in stimulirali marsikdaj preprečili dodatno zaposlitev, temu
pa ni bilo tako. Kako malo pooblastil in pristojnosti ima menedžment je
razvidno tudi iz tega, da sklene eno samo pogodbo recimo o oddaji .../Nerazumljivo./...
bolnišnici, mora to podpisati Vlada ali predsednik Vlade, denar pa gre
v državni proračun.
Zato
se zelo zavzemamo, da bi dobil menedžment večja pooblastila, pa tudi
večje odgovornosti. Kako z odgovornostjo pravzaprav raste učinkovitost,
je dokazal minister v preteklem letu ob 8,5% manj denarja v bolnišnično
dejavnost je z izgubo zaključil samo klinični center, kajti zelo jasno
je na sestanku direktorjev povedal, tisti, ki bo posloval z izgubo, ga
bom menjal. Torej tudi nekaj teh pritiskov .../Nerazumljivo./... in odgovornost,
da sistem opravljanja vendar prinese tudi neko učinkovitost. Podpiramo
odpravo dvojnosti v vodenju strokovnega in poslovnega direktorja do določenega
nivoja ali števila zaposlenih. Ta trenutek je v slovenskih bolnišnicah
kriza strokovnega vodenja, ker se nihče noče javiti, v nekaj institucijah
za strokovnega direktorja, kjer ima bistveno nižjo plačo, kot ima zdravnik,
če dela s polnim delovnim časom, kot zdravnik. To je druga plat te medalje.
Smo
za to, da se v zakonu bi morali postaviti kriteriji za sestavo mreže,
tako na sekundarnem nivoju. V glavnem podpiramo in se zavzemamo za tako
opravljanje, da bo zagotavljalo učinkovito delovanje zdravstvene dejavnosti.
Hvala lepa.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Zorko. K besedi vabim gospoda Rajka
Pirnata in današnjo predstavitev zaključuje potem zadnji prijavljeni,
gospod Velko(?) Kogej. Gospod Pirnat imate besedo.
DR.
RAJKO PIRNAT: Najlepša hvala, gospod predsednik. Gospod minister,
gospe in gospodje. Jaz sem pravnik in bom govoril pravne argumente. Slišim
celo, da danes so bili že omenjeni, pa ne bom samo tiste.
Jaz
celo povem, da sem pri nekaterih zgodnjih verzijah tega zakona sodeloval
z recenzijami. Jaz sem opozarjal, da bi moral zakon iti bolj v smer svobode
opravljanja storitev, žal pa je šlo še bolj v smer zidanja zidov med
javnim in zasebnim. Tisto, kar bi rad pokazal je, da gre zakon stran od
usmeritve prava unije in da bo prišel z njim pri praktični izvedbi v
nasprotje ali v težave, da s tem na neustaven način omejuje svobodno
izbiro zdravnika in da ima tudi nekaj drugih neustavnih rešitev. Predlagam,
da vsaj te se odpravijo iz zakona, čeprav lahko predstavljajo ključen
del zakona.
65. TRAK: (NB)
(Nadaljevanje)
Izhajam iz tega, da so zdravstvene storitve v smislu prava Evropske unije,
tržne storitve. To ni nekaj kar bi bilo morda po naši volji ali ne po
naši volji, tako je. Sodišče Evropskih skupnosti je v večjem številu
odločb to jasno povedalo in na podlagi tega tudi razvilo tako imenovano
doktrino mobilnosti pacientov in mobilnosti izvajalcev. Da vas ne bom predlogo
mučil s tem, preprosto to pove in pri tem je sodišče ločilo tako imenovane
bolnišnične in izven bolnišnične storitve, da lahko državljan katerekoli
države članice izven bolnišnično storitev poišče v drugi državi
članici, torej pri izvajalcu v drugi državi članici, in lahko zahteva
od svojega nacionalnega sistema zdravstvenega varstva povrnitev stroškov
najmanj v višini oziroma do višine kolikor bi sicer dobil povrnjeno oziroma
kolikor bi bila, bil strošek te storitve pri domačem zdravstvenem izvajalcu.
Kar zadeva ne bolnišnično, lahko država članica uvede tako imenovane
omejite svobodi opravljanja storitev, torej omejitve mobilnosti pacientov
in uvede možnosti s tem odobritve, vendar po določenimi omejenimi pogoji,
vendar zdajle vas podrobnosti tega ne bom mučil.
Tisto
kar je novo in kar je relativno res zelo novo iz decembra lani, pa je dejstvo,
da so tudi slovenska sodišča začela tej praksi sodišča EU slediti.
V vsak eni odločitvi višjega delovnega in socialnega sodišča je bilo
odločeno, da ima neka pacientka, ki je za neko storitev, ambulantno storitev,
torej storitev, ki se je dala ambulantno izvesti v Avstriji, in je zahtevala
povrnitev od zdravstvene zavarovalnice, to iztožila, pri čemer je pa
povrnitev približno 4-krat nižja kot bi bila, če bi šla pri nas v javni
zdravstveni zavodi. Mislim toliko o učinkovitosti javnih zdravstvenih
zavodov.
To
seveda pomeni, da tudi od zdaj naprej, mislim da bi bilo nesmiselno vztrajati
na sistemu, ki terja, da gre vsak, ki si poišče neko zdravstveno storitev
v tujini, na sodišče pa na višje delovno in socialno sodišče, da je
treba torej zagotoviti sistem, ki bo omogočal povračilo teh stroškov
rutinsko. To pa seveda postavi naslednji dve vprašanj. Zakaj bi moral
hoditi v tujino k zasebnemu, tako imenovanemu zasebnemu izvajalcu, zakaj
ne bi šel pri nas? In ali bodo morali naši zasebni izvajalci zdravstvenih
storitev preseliti svojo prakso v tujino, da bodo postali tuji izvajalci
zdravstvenih storitev in torej bodo njihovi stroški lahko povrnjeni iz
zdravstvene zavarovalnice. To namreč pomeni bistveno spremembo sistema,
vsaj glede ne bolnišničnih storitev. Predlagan, da se na ukvarjamo več
toliko z vprašanjem koncesije javno, nejavno, ampak z dober izvajalec
zdravstvenih storitev in slabi izvajalcev zdravstvenih storitev. Izvajalec
h kateremu pridem čim prej na vrsto ali pa ne pridem čim prej na vrsto.
To so resna vprašanja za paciente v kakršnem položaju se seveda lahko
znajdemo vsi. Naj povem, da seveda to zidanje zidov me javnim, zasebnim,
po moji oceni zmanjšuje možnost uveljavljanja ustavne oziroma vsaj zakonske
pravice do svobodne izbire zdravnika. In pri tem, namreč svobodna izbira
zdravnika ne sme biti omejena na to, da sem prisiljen iti k izvajalcu javne
zdravstvene storitve in moram biti v precej enakem položaju, če grem
k izvajalcu zasebne zdravstvene storitve. Naj vam preberem iz odločbe
Ustavnega sodišča še iz prejšnjega tisočletja, 1998. Takole je reklo
Ustavno sodišče; pravica do proste izbire zdravnika je zato dala tudi,
ko posameznik odloča, ali pa bo poiskal specialista ali bolnišnico, ki
dejavnost opravlja kot javno službo ali pa specialista ali
66. TRAK: (NB)
(nadaljevanje)
bolnišnico, ki dejavnost opravlja kot zasebno dejavnost. Zavod kot zavarovalnica,
to je Zavod za zdravstveno zavarovanje je dolžan dopustiti svobodno izbiro
zdravnika iz zdravstvenega zavoda na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti.
Sistem, ki zida zidove med javnim in zasebnim, omejuje svobodno izbiro
zdravnika, ne izboljša te svobodne izbire zdravnika. In to je eden temeljnih
premislekov, ki bi ga morali narediti, upoštevaje seveda dejstvo, da je
tak sistem verjetno ob pomanjkanju zdravnikov tudi nesmisel. Ampak na to
se ne spoznam. Jaz govorim o pravnih vprašanjih in mislim, da gre za diskriminacijo
med javnim in zasebnim in za zmanjšanje svobodne izbire zdravnika. Poleg
tega bi rad opozoril še na dve, po moji oceni neustavni rešitvi. Ena
je popolnoma nesporna, neustavna. Ukinitev obveznega članstva v Zdravniški
zbornici Slovenje. Sama po sebi seveda ni neustavna. To sem, že večkrat
povedal, pa bil deležen očitkov, kot da saj to očitno ni tako. Gotovo
temu ni tako. Ustavno sodišče je sicer nekoč reklo, da je dopustno obvezno
članstvo, ni pa obvezno, v ustavnem smislu tako članstvo. Vendar če
zakon ukine obvezno članstvo, pomeni, da je spremenil status zbornice
iz javno pravne v zasebno pravno. Pomeni, da je pravzaprav to zbornico,
ki je zdaj ukinil, in je treba urediti položaj pravnega naslednika te
zbornice, možnost dostopa drugih novih zbornic, ki se bodo zanesljivo
ustanavljale, če bo ukinjeno obvezno članstvo do teh sredstev in drugih
resursov te zbornice, in seveda urediti kako je z javnimi pooblastili,
zdaj za druge zbornice razen za zdravniško, ureja kako je z javnimi pooblastili,
nek tenderski način pridobivanja teh javnih pooblastil, med tem ko za
zdravniško ne. Po mojem trdnem prepričanju je s tem, ko je samo rekel,
da se ukinja v Zdravniški zbornici Slovenije obvezno članstvo, povzročil
neustavnost v Zakonu o zdravniški službi, in zato, če že se ukinja,
jo je treba ukiniti ustavno skladno.
Drugo
vprašanje pa je po mojem nesorazmerno poseganje v svobodo dela. Mislim,
da rešitev, ki jo prinaša - sedaj ne vem, trenutno je 70. ali mogoče
tam okoli - zakon, ki zelo močno omejuje možnost zdravnika, da dela tudi
pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev. Nalašč ne uporabljam izraz
zdravstvena dejavnost, ker ne pomeni nič, v pravnem smislu so zdravstvene
storitve, je lahko upravičljiva samo če za to obstojijo stvarni in prevladujoči
razlogi v javnem interesu. Teh stvarnih in prevladujočih razlogov nisem
videl navedenih v obrazložitvi zakona, zlasti ne v smislu, zakaj je potrebno
ravno za šest mesecev, zakaj so potrebni vsi tisti pogoji, ki so navedeni
in v čem pravzaprav želimo, torej v čem je javni interes, ki naj zmanjšuje
možnost dostopa do zdravstvenih storitev, kajti problem je samo v tem,
ali imamo večjo ali manjšo izbiro in seveda v tem, da če to izbiro uporabimo,
da imamo tak sistem, da nam stroške te izbire zavarovalnica povrne. Ne
pa, da financira javne zdravstvene institucije, hkrati pa nam ne povrača
naše svobodne izbire zdravnika. Mislim, da je treba razmisliti konceptualna
vprašanja, saj ta zakon je sicer že v precej pozni fazi. Ne vem ali bo
šlo ali ne, ampak prepričan sem, da gre v napačno smer in da bo slej
kot prej treba to smer obrniti. Najlepša hvala.
67. TRAK (VI)
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Najlepša hvala gospod Pirnat. Besedo dajem še gospodu
Kogeju.
GOSPOD
KOGEJ: Hvala lepa predsedniku. Hvala lepa ministru. V stranki ZK smo
proti "prihvatizaciji" javnega zdravstva. Ker je predlog zakona
pisan za elite, namesto za ljudstvo, predlogu zakona nasprotujemo. Ljudje
smo s samoprispevkom gradili javno zdravstvo. V Zeleni koaliciji zato nasprotujemo,
da se pokrade še ta naša skupna zasebna lastnina. Zakon ni primeren za
nadaljnjo obravnavo in zato minister Miklavčič vas pozivam, ali pa vabim,
da prestopite na stran ljudstva in vrnete predlog zakona v začetno obravnavo.
Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. K besedi se je prijavil še gospod minister.
Gospod minister, imate priložnost, da poveste še zaključne misli.
BORUT
MIKLAVČIČ: Hvala lepa, predsednik, za besedo. Tudi današnja razprava
je povzetek enoletne javne razprave. Toliko različnih mnenj. Povejte mi
ime tistega, ki lahko to uskladi, kar smo danes slišali, v en zakon, ki
bo za vse sprejemljiv in dober. Jaz sem bil vedno na strani ljudstva. In
ker sem bil na strani ljudstva in ker sem v tej hiši dal zaprisego, sem
spoštoval pravni red te države. In to, kar ste prej omenili, da je služba
za zakonodajo dala pripombe na zakon, vse te pripombe so upoštevane in
v zakon vnešene, vse.
Prof.
Pirnatu se zahvaljujem in upam, da ga je civilna družba slišala, da bo
civilna družba upoštevala, da moramo predlagatelji zakona upoštevati
sedanje in veljavne predpise, da ne moremo pripraviti v Sloveniji zakona,
ki je v nasprotju z uredbami Evropske unije. To ste slišali in prosim,
če si to zapišete. Vedno sem prisluhnil vsaki civilni iniciativi, vsakemu
predlogu, če je bil le v skladu z našo zakonodajo in evropskim redom.
Pri tem zakonu sem povedal večkrat, sem moral popustiti pri nekaterih
stvareh, kjer so pravniki različnega mnenja, pa sva s prof. Pirnatem v
tem trenutku marsikje strinjam. Moral sem prepustiti.
Ker
je to moj zadnji nastop in če bo ta zakon sprejet, tak ali drugačen,
samo eno stvar bi rad povedal. Do zadnjega sem branil obvezno članstvo
v Zdravniški zbornici, do zadnjega. Ko so bili pritiski z vseh strani,
predvsem civilne družbe, tako močni sem tu popustil. Naj gre v zgodovino,
da minister Miklavčič v letu 2009 je branil Zdravniško zbornico. Nisem
zadovoljen, če ima slab ugled. Ampak Zdravniške zbornice v Evropi so
najuglednejše inštitucije. Če naša ni, ne moremo zaradi tega spreminjati
zakona. Zbornico moramo narediti kot najuglednejšo inštitucijo v tej
državi. In to je bil
68. TRAK (Vi)
(nadaljevanje)
moj pristop. In če bo kakšna zbornica razpadla, se razdelila, postala
neučinkovita, to ni bil ne moj predlog, ne moje razmišljanje, ne moja
odločitev. Verjamem v Državni zbor, da bo sprejel zakon o zdravstveni
dejavnosti tak, da bo v skladu s pozitivno zakonodajo. Imamo še parlamentarno
zakonodajno komisijo, ki ga bo pregledala s tega vidika in dala svoje usmeritve.
Spoštovani,
predvsem poslanci, Evropa in Slovenija je v krizi, hudi ekonomski krizi.
Nam v zdravstveni blagajni mesečno rapidno upada prihodek iz prispevnih
stopenj. Spremembe zakonodaje, tako tega zakona, ki je bil danes v obravnavi,
kot zakona o zdravstvenem varstvu kakršenkoli bo so goreče, nujne. Ne
odlašajte! Najdite boljšega ministra. Najdite boljšega avtorja. Najdite
boljšo ekipo, kot je bila ta moja, ki danes tu sedi. Če ne boste spremenili
zakona bo v danes leto dni izjemno težka situacija. Če se kaj na kaj
vsaj malo spoznam, verjemite mi, od leta 2003 sem delal v tem zdravstvenem
sistemu. Vedno je posloval likvidno.
Danes
je prišel k meni generalni direktor Glaxo SmithKline. Prišel se je pozanimati
kakšna je razprava v Sloveniji o moji nabavi cepiva. Obrazložil sem mu
kaj je razprava, dal sem mu papirje, ker so vsi javni, ker je tako rekla
pooblaščenka. Povedal sem mu, da če cepiva ne bi nabavil bi visel, bi
bil obsojen, imeli smo smrtne primere v državi. Sedaj bo 14. aprila ponovna
obravnava na drugi parlamentarni komisiji, da sem podpisal nezakonito pogodbo.
Žal sem izkoristil to priliko, ker 14. aprila ne bom več minister in
se ne bom več mogel braniti. Vsem sem povedal, da sem ponosen, da sem
slovenske državljane zaščitil pred pandemijo. Kaj mi je rekel direktor
Glaxo SmithKline? Veste, vi ste majhen trg. Vedno razmislimo ali se nam
splača na tak trg iti ali ne. Rekel mi je, kar mi je bilo v ponos: Tu
smo in ostajamo, ker je Slovenija eden najboljših plačnikov storitev,
ne samo farmacevtske industrije, in nisem mislil na ceno, ampak na rok
plačila. Cene so evropsko primerljive in so dobre, ampak na rok plačila.
Vprašajte koncesionarja in vprašajte direktorje zdravstvenih inštitucij,
ali je Zavod za zdravstveno varstvo v zadnjih desetih letih kdaj zamudil
z izplačilom storitev več kot eno minuto. Ni. In to obdržati in to,
da ostane, je nujno potrebna sprememba zakonodaje na obeh področjih. Prosil
bi vas, naredite to, da ne bomo čez leto dni vsi v težki situaciji in
žalostni. In te razprave bodo trikrat hujše in naši pacienti in naši
bolniki bodo v težjem stanju. Danes smo v dobrem. Imamo dober sistem.
Imamo vsa biološka zdravila. Anglija jih nima. Vsa
69. TRAK (VI)
(nadaljevanje)
zdravila so v Sloveniji dostopna. Imamo težave, so problemi, razumem,
povsod so, tudi v javnem transportu, povsod so problemi, tudi v zdravstvu.
Ampak moramo ga spremeniti, dopolniti, da bo finančno vzdržen in da bo
likviden. To je moja skrb in to sem delal deset let in to bom položil
na srce. Edini stavek, ko bom prihodnji teden mojo službo, mojo funkcijo
predal: Odhajam z zadovoljstvom. Rajši bi bil zdrav. Hvala.
PREDSEDNIK
LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod minister za vaše zaključne misli.
Ob
tem se tako vam, gospod minister, kot celotni vaši ekipi, vsem, ki ste
danes prisostvovali tej javni predstavitvi, predvsem pa razpravljavcem,
ki ste podali svoje poglede na obstoječi zakon zahvaljujem, da ste bili
danes z nami.
Ne
glede na to, da je danes 1. april verjamem, da smo vse te diskusije vzeli
zelo resno. Prav gotovo jih bomo upoštevali pri nadaljnjih razmislekih
zato, da oblikujemo takšne zakonske rešitve, ki bodo v nekem določenem
trenutku najboljše.
S
tem zaključujem javno predstavitev mnenj. Še enkrat hvala lepa za vašo
prisotnost in lep dan še naprej.
(Javna
predstavitev mnenj je bila končana 1. aprila 2010 ob 17.07.)
Evidentiral:
Jela
Jelić
Spremenil:
Jela
Jelić
Jela Jelić
Jela Jelić
Jela Jelić
Jela Jelić
| Čas evidentiranja:
02.04.2010
12:24:10
Čas spremembe:
02.04.2010
12:25:30
02.04.2010 12:25:43
02.04.2010 12:25:47
02.04.2010 12:26:09
02.04.2010 12:26:12 |