Združeni v lastnih interesih
http://www.vest.si/2009/11/23/zdruzeni-v-lastnih-interesih/comment-page-1/#comment-472086
Eden osnovnih in temeljnih dolgoročnih problemov politike v Sloveniji je
zaprtost in torej posledično zatohlost političnega sistema, ki je naravnan tako,
da se samovzdržuje in obnavlja ter izključuje vsakršno »konkurenco« drugačne
politike. Možnosti aktivne politične participacije ter sodelovanja s strani
državljank in državljanov ali izven parlamentarnih strank so minimalne ali zgolj
navidezne, saj so si elite izoblikovale sistem, ki jih ohranja, obnavlja in v
katerem niso ogrožene. Torej je prevzemanje aktivne politične vloge pri
sooblikovanju kratkoročne in dolgoročne družbeno-ekonomske strategije s strani
državljanov samih nezaželeno in celo sistematično ali bolje, sistemsko
blokirano. Vse bolj očitno gre tudi zaznati namere po krčenju formalnih ali
proceduralnih pogojev glede možnosti uveljavljanja neposredne demokracije
(referendum, sprememba pristojnosti Ustavnega sodišča, Zakon o političnih
strankah…).
Zato je razširjena praksa preskakovanja iz enega položaja na drug položaj, bolj ali manj vedno enih in istih akterjev postala favorizirana in celo stimulirana s strani politične srenje, kar pa je potrebno seveda korenito spremeniti. Spomnimo se le, da je pred enim letom ob svojem nastopu vlada g. Pahorja sprejela celo poseben zakon, da bi g. Cviklu zagotovili pomembno mesto sekretarja vlade. To je bilo predstavljeno kot neizbežno in nujno, sedaj pa ga mirno pošiljajo na drugo delovno mesto v Luksemburg; nagrada ali kazen? No, plača bo vsekakor neprimerno večja. Ne moremo pozabiti degradiranega posebnega odposlanca za zunanje zadeve, ki pa še vedno ne zamudi priložnosti, da dela »kažin«, pravzaprav sploh ne vemo kaj sedaj sploh dela. Tako kot si ne znamo predstavljati dela in naloge, ki jih 8 ur na dan opravlja svetovalec za varnost Darko Lubi ali pa v primerljivi seriji tudi državni sekretar g. Jožef Školč, ki je na vladi zadolžen za nevladne organizacije. Zanimali bi nas dosežki ali oprijemljivi rezultati.
Parlament deluje samozadostno, takoj, ko so volitve mimo se pozabi na dane obljube; deluje arogantno do posameznih civilnih pobud, pa naj si bodo od skupin ali posameznikov. Saj jih nihče ne ogroža in štiri leta lahko povsem nemoteno in neodgovorno počno kar se jim zdi in kar jim je v korist. Tukaj seveda lahko takoj prepoznamo tudi že dolgo let trajajočo sago o nezdružljivosti funkcij poslanca in župana oz. drugih lokalno predstavniških funkcij, kjer gre za kolizijo interesov in za kršitve več členov Ustave RS. Vsaka vlada se poskuša moralno distancirati in obsoditi tovrstno prakso, a prav tako vsaki kot po pravilu vedno spodleti. In zgodba se s tem zaključi do naslednjega dežurnega bleferja (junakinje ali junaka), ko bodo ponovno nabirali točke na tem poligonu. Nekdo bi mogel tu narediti konec in odločno presekati s takšnim ravnanjem.
A kdo in kako? Žalostno in zaskrbljujoče je dejstvo, da predsedniku Vlade ni uspelo prepričati vsaj svojih, s tem si je ali so si, še enkrat spodnesli kredibilnost glede politike, ki jo vodijo. Razkorak med izrečenim in narejenim je zelo velik, ogromen. Morda bi bilo prav, da bi se o tej temi izrekel tudi sam predsednik RS, kot simbolni zastopnik spoštovanja Ustave RS, ima namreč dolžnost, da ob takih in podobnih ravnanjih odločneje seže po ostri besedi in opozori, da so oni tam »v hramu demokracije« zgolj v službi ljudi. Ne nazadnje tako kot je tudi sam. Prav tako kot imajo poslanke in poslanci dolžnost, da delajo v korist in dobro državljank in državljanov, ne pa, da ščitijo lastne interese in privilegije. Pri ščitenju in vzdrževanju lastnih interesov ter privilegijev, tu, ja, pa so si neverjetno enotni, združeni in povezani; v grehu in za greh. Tu jih ne ločuje več nobena ideologija in strankarska pripadnost. Tukaj se perverzno sklicujejo, da ravnajo in glasujejo zgolj po svoji vesti. Lepo vas prosim, že zdavnaj ste jo prodali hudiču!
»Zakoni se ne pišejo sami. Zakone pišejo pravni strokovnjaki (Rokovnjači?) po nareku naročnikov, političnih oblastnikov. Ti pa so imeli agendo – onemogočiti vsakršen razvoj resne politične opozicije. Uničiti vse, kar ni v okvirih zadanih ciljev in pod nadzorom večnih elit. Kako na mehek način porezati vsako nenadzorovano drobno kal? Nič lažjega, potrebno je vzpostaviti neenake pogoje na trgu volilnih glasov in diskriminirati stranke, ki se niso uspele približati vstopu v državni zbor, naj si bo zaradi nesposobnosti ali pa načrtne medijske ignorance. Z umetnim gnojilom proračunskih sredstev okrepiti vse »velike«, ki so bili tako ali tako prepojeni z izkušenimi udbo-kadri, malim amaterjem pa odvzeti še vodo, sonce in rodovitno prst. Nato mali postanejo tako šibki, da se niti ne upirajo več in se samoukinejo iz zasede.«[1]