ŠKODLJIVA PREPOVED SOSEDSKE POMOČI
prof. dr. Miro Cerar

V prvem tednu tega leta smo preko medijev izvedeli, da pripravlja Vlada predlog zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, v katerem se med drugim omejuje tudi t.i. sosedska pomoč. Če držijo povzetki medijev, smo tako priča še eni norosti, ki jo bo nad svojimi državljani zagrešila oblast. Vse skupaj bi nas moralo biti sram.     


 V času, ko se soočamo z dramatično negativnimi finančnimi, ekonomskimi, socialnimi in drugimi pokazatelji, ostaja ena najpomembnejših opornih točk našega družbenega sobivanja prav medčloveški odnos. V času krize, ko se znaten del prebivalstva sooča z materialno revščino, ko kronično zmanjkuje optimizma in zaupanja v državne institucije in se kopičijo vse druge vrste problemov in težav, moramo predvsem paziti, da ostanemo ljudje, človečni v tolikšni meri, da bomo v stiski priskočili drug drugemu na pomoč. Seveda v tem pogledu ne smemo pričakovati idile, kajti ko zmanjkuje materialnih dobrin in upanja, se ljudje pogosto obnašamo sebično. Toda na srečo Slovenci vsakodnevno dokazujemo, da kljub naši potrošniški obsedenosti in pregovorni zavistnosti še vedno premoremo dovolj solidarnostnega čuta, da bližnjemu ali daljnemu v hudi stiski le priskočimo na pomoč. Z denarjem, s kakšnim dejanjem, s toplo besedo ali čim drugim. Včasih pomagamo sorodniku, včasih sosedu, včasih invalidu ali neznani družini, ki preko medijev prosi za pomoč, včasih obubožanim v potresu ali poplavi in včasih tudi lačnim in prizadetim v drugih državah in na drugih kontinentih. Gre za tisto temeljno odzivnost, ki nas dela človečne (humane) in zaradi katere se, kadar jo v sebi prebudimo in udejanjimo, počutimo najbolje. Ko doživimo takšno ali drugačno nesebično pomoč, se zavemo, kako pomembno in prijetno je biti človeku človek.   

 

Kot je znano, je slovenska država posebna tudi zato, ker v državni himni izraža zavezo dobrososedskim odnosom: Ne vrag, le sosed bo mejak. Resda gre tu za stremljenje po dobrososedskem odnosu med (Slovenci in) sosednjimi narodi, toda v resnici je tako, da je lahko katerakoli družba zdrava in uspešna le takrat, ko tudi njeni posamezniki gojijo pretežno dobrososedske odnose.

Teh odnosov pa ne more ustvariti pravo. Te odnose ustvarjamo in negujemo ljudje z vsemi svojimi bolj ali manj subtilnimi socialnimi tkivi. S pozdravom, pogovorom, nasmehom, morebiti igro ter ne nazadnje tudi s sosedsko pomočjo. Kjer takšnega tkiva ni, kjer bližnji ali daljni sosedje le še nemo in brezosebno hodijo drug mimo drugega, tam družba umira. Tam ni več sosedov, znancev ali prijateljev, pač pa so le še premikajoča se trupla, ki se ne zavedajo, da jih je človeškost že zapustila. Da ne bi postali takšna živa trupla, moramo ostati čim bolj človečni ter kljub naglici, razdraženosti, jezi, žalosti in drugim oblikam nemira in bolečine v sebi venomer znova obujati tiste pozitivne in plemenite človeške lastnosti, ki nas povežejo z drugimi in nam bistveno dopolnjujejo smisel zemeljskega življenja.         
Ena temeljnih značilnosti tega sveta je, da se kakovostne stvari dolgo gradijo, porušiti pa jih je mogoče v trenutku. To velja še posebej za medčloveške odnose. Tudi za medsosedske. Tu nam ekonomska in socialna kriza prinaša poseben izziv. V času, ko se povečuje brezposelnost, zmanjšujejo plače, povečuje revščina in poraja vedno več negotovosti in strahu, lahko postanemo drug drugemu (še) boljši sosedje. Ta čas nas preizkuša tudi v tej smeri. Ali se bomo še bolj zaprli vase, ignorirali druge ter poskrbeli zgolj za sebe in svoje družinske člane, ali pa bomo zmožni ohranjati in v še večji meri razviti tudi sočuten, solidaren in spodbuden odnos do bližnjih in daljnih sosedov (na nek način smo v tej naši Sloveniji kar vsi sosedi drug drugemu).        

Žal Vlada očitno meni, da kriza ni dovolj. Zdaj nas bo preizkusila še ona. Seveda s pomočjo zakona. Kako znano in predvidljivo. Na ta način bo omejila možnosti medsosedske pomoči. Zakon bo predpisal denarne sankcije za podjetnika, ki bo na področju svoje zasebne dejavnosti pomagal sosedu. V času, ki naravnost vpije po vseh drugih in drugačnih finančnih, ekonomskih in socialnih ukrepih, bo oblast udarila tam, kjer bo naredila nepopravljivo škodo. Po lastnem družbeno-moralnem tkivu, kolikor ga je še ostalo. Po ljudeh, ki s(m)o si sosedje. Ali gre pri tistih, ki so se tega domislili za popolno izgubo etičnega čuta in empatije, ali za popolno nepoznavanje psiho-socialnih dejavnikov - vse to niti ni več toliko pomembno. Zdaj smo Slovenci že tako navajeni vseh teh družbenih eksperimentov, da skorajda nihče več ne opazi, kaj se tu v resnici dogaja, kaj šele, da bi povzdignili glas in spregovorili v prid zaščiti zdravi pameti. Zato nas je res lahko sram.              

V času, ko bi morala oblast iskati (in najti!) najrazličnejše spodbude za razvoj podjetništva in za večjo konkurenčnost našega gospodarstva, se torej ukvarja (tudi) s tem, kako zakonsko prepovedati ali omejiti t.i. sosedsko pomoč. Kot da vsa (do)sedanja zakonodaja ne omogoča izterjave zadostne količine davkov ter učinkovitejšega odkrivanja in sankcioniranja dela na črno, predvsem pa - kar je bistveno večji problem - korupcije ter gospodarskega in podobnega kriminala.   
Omejitev dela na črno v okviru t.i. medsosedskih razmerij je z vidika reševanja države kapljica v morju, z vidiki poslabševanja medčloveških odnosov pa pravi niagarski slap onesnažene vode. Gre še za en manever - zavestni ali nezavedni - preusmerjanja pozornosti z resničnih problemov na bolj ali manj zanemarljive. Če bi bilo na ravni političnih in gospodarskih elit dovolj poštenosti in volje, bi bila naša država danes mnogo bogatejša in ekonomsko uspešnejša, ljudje pa bi bili bolj razumevajoči do težavnosti izvajanja oblasti ter do splošne nuje zategovanja pasu v času svetovne in domače krize. Tako pa v nebo vpijoče družbene krivice in odsotnost volje na strani družbenih elit, da bi identificirala svoja zdrava in bolna jedra ter obojim namenila tisto, kar jim gre, državo še vedno pogreza v mlakužo.     
Zakonska omejitev sosedskega >dela na črno< naj bi po besedah pristojnega ministra prinesla prepoved sosedske pomoči s strani vsakogar, ki je >profesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko pomoč.< Prepoved bo veljala v primerih, ko bo delo vezano na dejavnosti pravne osebe ali samozaposlene osebe ter v primeru opravljanja dela na nepremičninah in premičninah, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Minister pravi: >Če je nekdo profesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko pomoč, to ne bo dovoljeno.< Konkretno to pomeni, da vam nek sosed, ki denimo opravlja samostojno dejavnost kot frizer, ne bo smel doma brezplačno urediti pričeske. Če vam torej za svojo storitev ne bo izdal računa, bo plačal kazen 2.000 evrov.           
Na ministrstvu ob tem pojasnjujejo, da se zavedajo nekaterih odprtih vprašanj oziroma možnih težav pri zagotavljanju nadzora nad izvajanjem takšnega zakona. Tako naj bi bila sosedska pomoč še vedno dopustna v primerih, ko med sosedi obstaja določena bližina v smislu prebivanja. Pri tem še ni jasno, ali bodo pristojni nadzorniki to bližino merili v kilometrih ali v človeških odnosih, vsekakor pa naj bi ministrstvo do uveljavitve zakona našlo v tem pogledu rešitve, ki bodo izvedljive. Problem je seveda tudi, kako naj bi denimo inšpektor nadziral, ali zasebni frizer brezplačno ureja pričesko sosedu (s katerim ni v zadostni bližini), če se to dogaja v stanovanju, kajti kot vemo, ustava zagotavlja nedotakljivost zasebnosti stanovanja, zato inšpektor ne more kar vdreti v hišo in oglobiti takšnega >kriminalca<, tj. soseda - frizerja.            

Toda resnični problem sploh ni v takšnih in drugačnih zakonskih formulacijah ter v iskanju realnih možnosti za izvajanje zakona. Problem je v miselnosti, da je treba sedaj po državljanih, med katerimi je vedno večja množica takšnih, ki jim ta država ne omogoča, da bi sploh lahko zakonito zaslužili za svoje normalno preživetje, udariti še s takšno ponižujočo obliko nadzora in sankcioniranja t.i. dela na črno. Ali bomo zdaj spodbujali že to, da bo sosed ovajal soseda? Ali bomo preprečevali brezplačno POMOČ, ki jo bo dobronameren posameznik na opisani način ponudil sosedu oziroma njegovi družini? Ali torej nekdo, ki poklicno opravlja neko dejavnost, te ne more in ne sme opravljati za soseda brezplačno, zgolj kot prijateljsko, solidarnostno pomoč? Ali nam zakon sploh sme prepovedati, da delujemo prostovoljno in brezplačno v prid sočloveku, sodržavljanu?           

Opisana ideja, ki jo vsebuje predlog zakona je družbeno destruktivna, zato upam, da se bo v prihodnjih dneh in tednih kritično oglasilo čim več državljanov, ki bodo ministrstvo in Vlado pozvali, da od predlagane zakonske zamisli odstopi ter raje bolje nadzira samo sebe in vse tiste, ki so davkoplačevalce v preteklih desetih ali dvajsetih letih nesmotrno ali nezakonito prikrajšali za stotine ali celo tisoče milijonov evrov.    

 

prof. dr. Miro Cerar       
miro.cerar@pf.uni-lj.si

JE PRAVNA DRŽAVA KLINIČNO MRTVA
22.12.2010  DELO

Je pravna država klinično mrtva, kot trdijo nekateri mladoekonomisti, ali je v najboljši kondiciji v zadnjih petnajstih letih, kot trdi pravosodni minister?

Nič od tega ne drži. Tisti, ki samopromocijsko trdijo, da je pravna država klinično mrtva, nikoli niso zares doživeli nepravne države. Drži pa, da pri nas pravna država v posameznih segmentih upada ali ne deluje, kar vzbuja že veliko skrb. Kritično je, da nobena večja afera še nima pravnega epiloga. Prepričanje, da imamo dve pravni državi, eno za elito, drugo za navadne državljane, je sicer na splošno pretirano, v posameznih primerih pa se to že dogaja, kar še posebno slabi zaupanje v pravo. Po drugi strani je tudi pretirano zatrjevanje oblasti, da je pravosodje v najboljši kondiciji v zadnjih petnajstih letih. Nujno je treba med intelektualci in politiki realneje oceniti dejansko stanje, ne pa z radikalizmi in nepremišljenimi izjavami težiti le k vzbujanju pozornosti ali k nekritični (samo)hvali.
 

Kako si torej razlagati tako nasprotujoče si trditve?

Kot pomanjkanje občutka za odgovornost. Manjša pretiravanja so razumljiva, so plod subjektivnih ocen in jih je treba tolerirati, vse drugo pa spada v domeno pravne in politične nezrelosti. S tem stroka in politika onemogočata realno oceno položaja, povečujeta družbeno konfliktnost in preprečujeta nastanek sinergije za preboj iz krize. Naj dodam, da je pravosodje kot del celotnega družbenega sistema soodvisno od politike, gospodarstva, šolstva, kulture... Vsak takšen podsistem je primarno sam odgovoren za svojo emancipacijo in kakovostno delovanje, toda ker so zdaj vsi ti podsistemi precej potonili v krizno mlakužo, se noben od njih ne more izvleči iz nje brez pomoči drugih. Države, kjer bi sodstvo cvetelo, vse drugo pa drselo navzdol, preprosto ni in je ne more biti.
 

Mnenje javnosti o učinkovitem delu pravosodja se tudi po oceni Sveta Evrope bolj ali manj ustvarja v zvezi z odmevnimi kazenskimi postopki. Dogajajo se Satexi, kar brez dvoma ljudi utrjuje v prepričanju, da niti policija niti tožilstvo niti sodstvo niso kos svojemu delu. Kako se je lahko po 14 letih od začetka postopka zgodil Satex in ali bi moral v tem primeru kdo odgovarjati?

Satex je primer, ko je pravna država precej zatajila. Nekdo ni dovolj odgovorno in uspešno opravil svojega dela. Pravni mehanizmi za ugotovitev odgovornosti obstajajo in prav bi bilo, da jih pristojni uporabijo, sicer izgubljamo vsi: pravosodje in državljani.
 

Prav tako nobena od tajkunskih zgodb ni pred epilogom. Bo kdaj?

Dokler ne bo, bo prevladoval občutek, da pravna država ne deluje. Sprožajo se afere, o njih mediji tedne in mesece poročajo ter stopnjujejo napetost in pričakovanja javnosti, epiloga – takšnega ali drugačnega – pa ni. To povzroča hude rane pravni državi.
 

Pred hrvaškim pravosodjem se bo očitno zagovarjal nekdanji premier Ivo Sanader. Se res pri nas to ne bi moglo nikoli zgoditi, prvič zato, ker svoji ščitijo svoje, in drugič zato, ker se slovenski pravosodni sistem sploh ni sposoben tako hitro odzvati na takšen primer?

Tudi nekaj slovenskih funkcionarjev je v kazenskih postopkih. Zato ne moremo kar povprek govoriti, da so izvzeti iz sodnih postopkov in da zanje veljajo drugačna merila. Prav tako ne vemo, kakšen epilog bo imela zadeva Sanader na Hrvaškem. Zgodila pa se je lahko le zato, ker je Sanaderju politika, tako lahko vsaj domnevamo, odrekla podporo. Na splošno je tako, da se ob domnevnih storitvah kaznivih in drugih protipravnih dejanj, če so vanje vpleteni visoki nosilci funkcij, sklepajo zakulisne kupčije, kjer vpleteni in mnogi drugi s slabo vestjo varujejo drug drugega. Tako je skorajda povsod po svetu. Če v političnih in kapitalskih vrhovih vlada močno korupcijsko zavezništvo, potem noben policist, noben tožilec in noben sodnik ne more opraviti svoje naloge. Pravna država ne more delovati, če za to ni zadostne politične volje.

Je sodni svet dovolj kritičen spremljevalec razmer v sodstvu?

Sodni svet je po svojem znanju in izkušnjah dovolj kompetenten, da vsaj v pretežni meri ve, kaj se dogaja v sodstvu. Ni pa niti dežurni zaveznik niti dežurni kritik sodstva, temveč nepristranski organ, ki mora opozarjati na nedopustne stvari, kot je to, denimo, storil v primeru Masleša.
 

Kje se konča dolžnost sodnega sveta kot varuha neodvisnosti in dostojanstva sodnikov in sodstva? Kaj mora storiti sodnik, da mu sodni svet odreče podporo?

Zgovoren primer je Baraga. Ko je sodni svet ugotovil, da je ravnal pravno nedopustno, ga je razrešil z mesta predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča.
 

Opozicija pravi, da je stanje kritično, saj se sodni zaostanki kopičijo, hkrati pa si je zakonodajalec vzel pravico, da sodi o nekaterih postopkih, ki še niso končani. Politika lahko pravosodje dokončno potisne v blato. Kaj pa mora to storiti, da se iz njega izkoplje?

Sodniki ne morejo pričakovati čudežne odrešitve od nikogar. Ne od sodnega sveta, še manj od politike, čeprav, kot rečeno, je neki minimum dostojne in odgovorne politike tudi predpostavka za vzpostavitev kakovostnega sodstva. Vsaka poklicna skupina ali veja oblasti se mora izkazati z lastno vztrajnostjo, kakovostjo dela in poklicnim pogumom. Sodniki se morajo spoprijeti tudi z lastnimi pomanjkljivostmi in primerno izločiti posameznike, ki ne delajo dobro. Bi pa politike pozval k treznejšemu, realnejšemu in uravnoteženemu premisleku o razmerah v pravosodju. Zagotovo so problemi, so pa tudi dobre prakse. In to dobro jedro moramo ohraniti pri življenju in na njem graditi prihodnost sodstva.

PROBLEMATIKA SODSTVA V REPUBLIKI SLOVENIJI - POSVET - 9. 5. 2006
Zaradi časovne oddaljenosti posveta , zadnji je bil leta 2006, potrebujemo njegovo nadaljevanje

PROBLEMATIKA SODSTVA
razprava v DS RS 2006

mag. Adolf Zupan
UVODNI NAGOVOR

Lepo pozdravljeni v Državnem svetu Republike Slovenije, kjer danes organiziramo, skupaj s sodelavci, pobudo civilne družbe o problematiki sodstva. Posebej bi pozdravil vse uvodničarje v današnjem posvetu. Po uvodni obrazložitvi g. Borisa Kurenta bomo nadaljevali s prispevkom g. Stanislava Klepa o konkretni problematiki sodstva, nadaljeval bo g. Vinko Vodopivec o iskanju rešitev za odpravo nepravilnosti, nakar bomo nadaljevali z razpravo. Prepričan sem, da nam bo današnje posvetovanje uspelo in da bomo uspeli z njega narediti kar največ. Dovolite mi, da najprej tudi sam spregovorim nekaj besed.

Če povežemo izjavo, da je država navsezadnje toliko vredna kot posamezniki, ki jo sestavljajo (John Stuart Mill), z izjavo, da je država vredna za posameznike le toliko kot dejansko državo predstavljajo njeni uslužbenci, ju lahko enačimo z izjavo judovskega filozofa Margalit-a Avišaj-a. Le ta v The Decent Society pravi, da je civilizirana družba tista, v kateri institucije ne ponižujejo človeka. Sprašuje se o aspektih ljudi, ki opravičujejo spoštovanje ljudi le zato, ker so ljudje. Njegov odgovor je: zmožnost ljudi za spremembe njihovega življenja. Tudi Ustava RS v 34. členu določa pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Tako država kot njeni zaposleni morajo torej ne samo pasivno, pač pa tudi aktivno upoštevati človekovo dostojanstvo in posamezniku pomagati pri spremembi njegove vloge v razmerjih med samostojnejšim zadovoljevanjem ciljev in zapovedmi države. Če so predstavniki ljudstva in tako tudi sodstva lahko toliko vredni, kot je vredno njihovo ljudstvo, iz katerega izhajajo, moramo ljudstvu dati predvsem kvalitetno besedo. Temu je namenjen tudi današnji posvet. Varuh človekovih pravic ugotavlja, da prejme letno daleč največ pobud prav s področja pravosodja in to predvsem v povezavi s sodnimi postopki.

Če cilj ni zadovoljen, se pri ljudeh pojavi odpor, ki se kaže na zavedni in nezavedni ravni. Dolgotrajen odpor oz. nadomesten način ravnanja, ki zadovolji posameznika, pa vpliva na samo družbeno strukturo. Anthony Giddens trdi, da je sodobni družbeni proces zanemaril posameznika (celo srednjeveška družba je imela nekako organizirano reševanje posameznikov v obliki spovedi); ponavljanje dejanj posameznikov pa je tisto, ki proizvaja strukturo. To pomeni, da obstaja družbena struktura � običaji, institucije, moralni kodeksi in njihove utečene poti; pomeni pa tudi, da se struktura lahko tudi spremeni, ko se ljudje odločijo za ignoriranje, zamenjavo ali drugačno proizvodnjo njenih elementov. Vsakodnevna ravnanja ljudi (tudi tista, ki zaobidejo pravilo) pa krepijo in ustvarjajo niz pričakovanj, katerih država ne sme zanemariti, saj se izvršujejo na tak ali drugačen način. Če sodstvo ne deluje, se ljudstvo zateka k drugim načinom, ki lahko postanejo ustaljen način ravnanja. Pravna kultura se tako nevarno znižuje, zato je enostavno še tako dober zakon ne more z enkratnim dejanjem povrniti na prejšnje stanje. Gre za dolgoročen proces, ki pa mora imeti za svoje vztrajanje ob deklarativno jasnih ciljih zagotovljeno tudi njihovo dejansko uresničevanje.

Glede na lastnosti človekove večplastne narave, ki v vsakem primeru poskuša priti do (nadomestne) zadovoljitve cilja, moramo v okviru delovanja sodstva poudariti:

• pomen dajanja zgleda, vzpodbud,
• iskanja moralne ne/sprejemljivosti v okviru odločanja v konkretnih postopkih,
• odgovorne interpretacije predpisov,
• delegiranja pooblastil po načelu subsidiarnosti na nivoje, kjer je možno najbolje opravljati naloge, in nadaljnjega prenosa na same državljane,
• razkrivanja nepravilnosti v okviru in izven delovanja organa ter
• celostne podobe sodnikov kot pomočnikov državljanov in države.

Poudariti pa je treba tudi večji pomen vesti, načel in svobode pri pravilih, kar vse omogoča odgovornejše upravljanje različnosti in prilagajanja.

Funkcija sojenja je obstajala v Rimskem imperiju, na Kitajskem in vseh nacionalnih monarhijah. Šele moderna kompleksna industrializacija pa je povzročila širok porast njihovega obsega. Moč stalnih in neizvoljenih ljudi v sodni veji oblasti za izvrševanje sredstev kontrole nad ljudmi in samo državo ter njeno ekonomijo, je naredila sodstvo za enega izmed centrov življenja države; kritiki trdijo, da je v glavnem nedostopna nadzoru ljudstva in izvoljenih predstavnikov.

S problematiko sodstva se je aktivno ukvarjala tudi Komisija državnega sveta za politični sistem in posledično tudi sam Državni svet.

Tako se je komisija državnega sveta za politični sistem na 37. seji, dne 6.4.2005 seznanila z odgovorom Varuha človekovih pravic in Ministrstva za pravosodje glede dopisa Stanislava Klepa z naslovom "Očitne kršitve zakona o sodnih odločbah zahtevajo kaznovanje kršiteljev", v katerem sta oba naslovnika zatrdila, da je kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 261. člena Kazenskega zakonika bolje urejeno kot je to bilo kaznivo dejanje sodnikove prekršitve zakona iz 201. člena KZ SRS. Iz obeh odgovorov na očitane nepravilnosti izhaja, da je potrebno hitro ukrepanje za izboljšanje zaskrbljujočega stanja na področju pravosodja. Oba naslovnika sta v odgovoru gladko prezrla problem sodniške imunitete in s tem povezanega izvajanja 261. člena KZ. Težava nastane že pri izdelavi mnenja sodnega sveta, saj imajo v sodnem svetu večino sodniki. Državni zbor na mnenje sicer ni vezan, v praksi pa je mnenje sodnega sveta in njegove interpretacije dogodka zelo pomembno. Zelo težavna uvedba kazenskega postopka zoper sodnika je povezana s trajnim sodniškim mandatom, zato so člani komisije menili, da so na tem področju potrebne spremembe predpisov in nadzora. V zvezi z imuniteto sodnikov se je komisija seznanila z obrazložitvijo Ministrstva za pravosodje ki trdi, da je kazenski pregon zoper sodnike urejen - pa vendar se postavlja vprašanje, ali je bilo v zadnjih letih kakšen tak postopek sploh izveden. Dejansko stanje kaže na to, da sistem omogoča pregon, vendar se v praksi le ta ne izvaja.

Komisija državnega sveta za politični sistem je na 43. seji, dne 4. julija 2005, obravnavala Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2004, kjer je ob podpori poročilu sprejela sklep, da je potrebno notranjemu nadzoru nameniti posebno pozornost. Dosledno je potrebno izvajati disciplinske in kazenske postopke, kjer za to obstajajo pogoji in izvajati ukrepe, ki bi instituciji državnega tožilstva dali mesto, ki mu gre v družbi. Na tej seji je obravnavala tudi dopolnitev skupnega poročila o delu državnih tožilstev v letu 2003. Na svoji 24. seji dne 10.6. 2004 je podprla poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2003, ob tem pa opozorila, da je za večjo učinkovitost delovanja tožilstva potrebno posvetiti več napora na področju izobraževanja tožilcev in poudarila pomen notranjega nadzora nad delom državnih tožilstev zaradi pomembnosti odločitev, ki jih lahko sprejemajo pri svojem delu. Da je bilo opozorilo glede notranjega nadzora na mestu, je poudaril tudi vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki se je 43. seje komisije udeležil namesto generalne državne tožilke. Člani komisije so poudarili, da je prvi del dodatnega poročila (Povojni poboji) doživel dodatek v smislu prve ovadbe zaradi suma storitve kaznivega dejanja genocida. Člani komisije so ugotovili, da državno tožilstvo poskuša aktivno odpravljati zaznane pomanjkljivosti, kar so ocenili kot pozitiven prispevek k kvaliteti dela državnih tožilcev.

Ne glede na neodvisnost sodnikov (125. člen URS) njihovo delo ni popolnoma neodvisno od celotnega pravnega reda, kateremu se morajo podrejati vsi ljudje na območju Republike Slovenije. Neodvisnost pa ni popolna ali absolutna; dopolnjevati bi se morala na določenih področjih s transparentnostjo in preglednostjo dela, ker v nasprotnem primeru daje občutek nedostopnosti in nepotrebne zakritosti informacij in dela.

Učinkovite pritožbene poti, učinkovit nadzor nad delom institucij, ki tako ali drugače s svojim ravnanjem posegajo v človekove pravice in učinkoviti disciplinski postopki so nujni takrat, ko se poraja dvom o zakonitem, korektnem in pravilnem delu. Če gredo stvari po napačni poti, je treba ljudem zagotoviti možnost, da lahko zahtevajo preverjanje svojih trditev o spornem ravnanju posameznikov in institucij. Če tega ni, je vladavina prava za posameznika le črka na papirju. Zunanji nadzor in nadzor civilne družbe nad delovanjem sodstva je upravičeno legitimen, saj ti organi odločajo o pravicah državljanov.

Državni svet Republike Slovenije je na 30. seji sprejel zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Vladi Republike Slovenije, na Ministrstvu za pravosodje in Vrhovnem Državnem tožilstvu Republike Slovenije, za spremembo zakonodaje ter sprejme druge odločitve iz njegove ustavne pristojnosti. DS je v tej zahtevi poudaril, da se mora sistem nadzora nad delom na podlagi zakonodajne ravni udejanjiti tudi v praksi. Eno je ureditev na normativni ravni, drugo je njeno izvajanje.

Preiskava naj bi podala odgovore na naslednja eksemplifikativno našteta področja:

• zagotovitev učinkovitega pregleda nad osnovami za pregon/odstop od pregona,
• ustreznost sedanjih mehanizmov nadzora,
• način vodenja postopkov (učinkovitost sistema opozarjanja pred zastaranjem primerov, sistem ravnanja z dokazi, prednostno obravnavanje/zavlačevanje primerov, opozarjanje na napake tožilcev, protekcija nekaterih tožilcev, posameznikov in podjetij, kriminalizacija nedolžnih posameznikov oziroma oprostitev oseb, ki so oproščene predvsem zaradi dela tožilca),
• ustreznost in zapolnjenost delovnih mest na tožilstvih, razpoložljivost višine sredstev za uspešno delo ipd.

Že sum je dovolj, da se zaščiti ne samo pravosodni sistem v celoti, pač pa tudi vsakega posameznika pred nezakonitim delovanjem državnega organa. Posameznikom bi morali omogočiti, da:

• lahko opozorijo na napake
• predlagajo uvedbo disciplinskega postopka,
• zamenjavo tožilca ali sodnika, če bi slabo vodila pregon ali postopek (t.i.mali processus, mali postulo) ali pomagajo v smislu stranske intervencije (t.i.amicus curiae � prijatelj sodišča).

Državni zbor je v aprilu sprejel zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s katerim naj bi določili učinkovita pravna sredstva za varstvo omenjene pravice. Z zakonom, ki se bo začel uporabljati s 1. januarjem 2007, se želi urediti oblike pravnih sredstev za pospešitev odločanja v sodnih postopkih, vendar zakon ne predstavlja rešitve problema sodnih zaostankov v Sloveniji. S problemom odprave sodnih zaostankov naj bi se ukvarjal program za njihovo odpravo, tj. program Lukenda, ki je ob znanih problemih z ureditvijo sodniških plač postavljen pod velik vprašaj. Vsi ti nakazani problemi narekujejo, da se do problematike sodstva skupno opredelimo in izpostavimo najbolj pereče probleme ter skušamo poiskati najboljše rešitve.

Besedo dajem mojemu nasledniku na posvetu, g. Borisu L. Kurentu.

Bojan Oblak
Prispevek na posvetu o problematiki sodstva

V hierarhičnem sistemu, kakršno je sodstvo, bi pričakovali red, disciplino, dosledno spoštovanje zakonitosti (normativne ureditve) in brezpogojno izvrševanje (spoštovanje) odločitev "nadrejenih". To je tudi prednost takšnih sistemov navkljub načelni nedemokratičnosti takšnega organizacijskega ustroja.

V našem sodstvu je žal drugače. Pri marsikaterem sodniku je zaslediti nespoštovanje zakonodaje in temeljnih pravnih načel, dogaja se, da se odločitve višjih instanc ne upoštevajo, ali pa se jih relativizira in - namesto da se sklepe izvaja, se o njih na široko diskutira. Stranke (neuke, laične osebe) se omalovažuje in šikanira, ter se jim povzroča dodatna škoda. S strankami, ki so za sodnike moteče, se celo neusmiljeno obračunava in se jih ustrahuje. Prihaja do poskusov spodkopavanja pravne ureditve in vmešavanja v odločitve zakonodajne in izvršilne veje oblasti.
Mnogi sodniki, ki jih v našem sistemu ščiti imuniteta in trajni mandat, se ne ozirajo na ljudi, zaradi katerih sploh opravljajo svojo dolžnost in v imenu katerih tudi sodijo. Dokaz za to so sodni zaostanki, katere prvenstveno povzročajo prav sodniki in kateri omejujejo ali celo onemogočajo pravico državljanov do pravne varnosti, čeprav taisti državljani financirajo sodnike kot davkoplačevalci. Nad delom sodnikov nima javnost oziroma civilna družba nobenega nadzora. Če se sodbe pišejo v imenu ljudstva, bi moralo imeti ljudstvo tudi (vsaj posreden) vpliv na delovanje sodstva. Npr. preko sodnega sveta.

Nekateri sodniki so doslej ignorirali tudi zakonodajno vejo oblasti, saj niso spoštovali sprejetih zakonov, po katerih bi se dosledno morali ravnati. Tako se npr. ravnanje v nasprotju z zakonodajo opravičuje s kratkotrajnotjo takšnega ravnanja ali z odsotnostjo posledične škode. Sporne odredbe se izdajajo ustno, da ne obstojijo dokazi, če pride do pritožbe katere od strank, krši se načelo kontradiktornosti in pravica dostopa do sodišča, ne spoštuje (ali ne pozna) se procesno pravo. Zdaj so taisti sodniki začeli ignorirati tudi izvršilno vejo oblasti, saj ne spoštujejo vladnega predloga o sistemu plač v javnem sektorju in omalovažujejo projekt odprave sodnih zaostankov Lukenda, ter ga vnaprej obsojajo na neuspeh, preden je sploh ugledal luč sveta.

Nadzor nad sodniki opravljajo sodniki sami in pri tem do izraza prihaja cehovska solidarnost. (npr. pri nadzorstveni pritožbi nad delom sodnika). Tak monopol nad pravico in resnico, nad razlago zakonov in odslej očitno tudi nad vlado in parlamentom ne more utrditi pravne države in prispevati k civiliziranju naše mlade demokracije. Nasprotno - takšno ravnanje kar kliče k samopomoči ljudi, h kateri se bodo utrujeni, razočarani in obupani državljani verjetno vse pogosteje zatekali. To pa pomeni konec pravne države in uvedbo pravice močnejšega oziroma bogatejšega in vplivnejšega.

Sodni zaostanki so sramota za našo mlado, očitno samo navidez pravno državo. Posledice zavlačevanj postopkov so ne le finančna, pač pa tudi moralna škoda. Da pa so sodniki lahko tudi hitri in pri delu nadvse ekspeditivni, dokazujejo posamezni primeri, ko gre za zaščito nekaterih parcialnih (in ne občih) interesov.
Še bolj problematične so sodbe, ki so v mnogih primerih vse prej kot poštene in objektivne, mnogokrat bolj podvržene takšnim ali drugačnim motivom sodnikov, pri čemer pomembno vlogo igrajo zveze in poznanstva, ugled posamezne stranke in njena finančna moč. Žal je vse prevečkrat opaziti tudi pomanjkljivo znanje sodnikov, ki praviloma niso specializirani in ne gredo v korak s časom na posameznih specifičnih strokovnih področjih.
Tuje delegacije pravnih strokovnjakov opozarjajo, da je pri nas sodnikov preveč, njihova storilnost pa premajhna. Torej gre za drag in nizkoproduktiven državni aparat, ki je nujno potreben korenitih reform. Spričo tega bi vladi in parlamentu priporočil, naj na reformah vztraja in v pravosodju vendarle napravi red, ter doseže, da bo sodstvo po meri ljudi in ne ljudje po meri sodstva.

Bojan Oblak za Šišensko civilno iniciativo in Združenje upnikov HKS Sikura, Koper

MAGNETOGRAM

POSVET

Problematika sodstva v Republiki Sloveniji

( nekorigiran magnetogram )

9. maj 2006

Posvet je vodil Boris Kurent.
Posvet se je pričel ob 10.02 uri.

BORIS KURENT: Spoštovani, ura se nam približuje začetku, pa bom uvodno pozdravil vse prisotne. Predstavljam se kot predsednik Civilnega združenja za nadzor nad institucijami, Boris Kurent. Sem zelo presenečen tako velikega števila udeležbe, zato vas bom lepo prosil, da boste tudi v nadaljevanju sodelovali z nami. Uvodni govor bi pa podal gospodu poslancu državnega sveta, gospodu Zupanu. Prosim, gospod Zupan, izvolite.

MAG. ADOLF ZUPAN: Spoštovani, v izjemno čast mi je, da vas lahko nagovorim v imenu predsednika državnega sveta, ki je prvotno predvideval, da bo prišel na ta posvet, vendar je prišlo nekaj nujnega vmes in v tem smislu mi dovolite, da v imenu državnega sveta, v katerem delujem, spregovorim nekaj uvodnih besed na tem posvetu, ki je eden izmed več deset posvetov iz različnih področij, ker pač trdno smo prepričani in tudi eden izmed temeljnih namenom državnega sveta in njegove ureditve je tudi dati možnost različnim oblikam delovanja, da povedo svoje mnenje in da s tem damo tudi svoj prispevek k izboljšanju življenja in pogojev dela na različnih področjih. Torej, še enkrat lepo pozdravljeni.

Če povežemo izjavo, da je država navsezadnje toliko vredna, kot posamezniki, ki jo sestavljajo, z izjavo, da je država vredna za posameznike le toliko kot dejansko državo predstavljajo njeni uslužbenci, ju lahko enačimo z izjavo judovskega filozofa Avišaja, ki je v The Decent Society rekel, da je civilizirana družba tista, v kateri institucije ne ponižujejo človeka. Sprašuje se o aspektih ljudi, ki opravičujejo spoštovanje ljudi le zato, ker so ljudje. Njegov odgovor je: zmožnost ljudi za spremembe njihovega življenja. Tudi Ustava RS v 34. členu določa pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Tako država kot njeni zaposleni morajo torej ne samo pasivno, pač pa tudi aktivno upoštevati človekovo dostojanstvo in posamezniku pomagati pri spremembi njegove vloge v razmerjih med samostojnejšim zadovoljevanjem ciljev in zapovedmi države. Če so predstavniki ljudstva in tako tudi sodstva lahko toliko vredni, kot je vredno njihovo ljudstvo, iz katerega izhajajo, moramo ljudstvu dati predvsem kvalitetno besedo. Temu je namenjen tudi današnji posvet. Tudi Varuh človekovih pravic ugotavlja, da prejme letno daleč največ pobud prav s področja pravosodja in to predvsem v povezavi s sodnimi postopki.

Če cilj ni zadovoljen, se pri ljudeh pojavi odpor, ki se kaže na zavedni in nezavedni ravni. Dolgotrajen odpor oz. nadomesten način ravnanja, ki zadovolji posameznika, pa vpliva na samo družbeno strukturo. Anthony Giddens trdi, da je sodobni družbeni proces zanemaril posameznika. Navsezadnje celo srednjeveška družba je imela nekako organizirano reševanje posameznikov v obliki spovedi. Ponavljanje dejanj posameznikov pa je tisto, ki proizvaja strukturo. To pomeni, da obstaja družbena struktura, običaji, institucije, moralni kodeksi in njihove utečene poti, pomeni pa tudi, da se struktura lahko tudi spremeni, ko se ljudje odločijo za ignoriranje, zamenjavo ali drugačno proizvodnjo njenih elementov. Vsakodnevna ravnanja ljudi, tudi tista, ki zaobidejo pravilo, pa krepijo in ustvarjajo niz pričakovanj, katerih država ne sme zanemariti, saj se izvršujejo na tak ali drugačen način. Če sodstvo ne deluje, se ljudstvo zateka k drugim načinom, ki lahko postanejo ustaljen način ravnanja. Pravna kultura se tako nevarno znižuje, zato je enostavno še tako dober zakon ne more z enkratnim dejanjem povrniti na prejšnje stanje. Gre za dolgoročen proces, ki pa mora imeti za svoje vztrajanje ob deklarativno jasnih ciljih zagotovljeno tudi njihovo dejansko uresničevanje.

Glede na lastnosti človekove večplastne narave, ki v vsakem primeru poskuša priti do zadovoljitve cilja, moramo v okviru delovanja sodstva poudariti: pomen dajanja zgleda, zpodbud, iskanja moralne ne ali sprejemljivosti v okviru odločanja v konkretnih postopkih, odgovorne interpretacije predpisov, delegiranja pooblastil po načelu subsidiarnosti na nivoje, kjer je možno najbolje opravljati naloge in nadaljnjega prenosa na same državljane, razkrivanja nepravilnosti v okviru in izven delovanja organa ter celostne podobe sodnikov kot pomočnikov državljanov in države. Poudariti pa je treba tudi večji pomen vesti, načel in svobode pri pravilih, kar vse to omogoča odgovornejše upravljanje različnosti in prilagajanja. Funkcija sojenja je obstajala v Rimskem imperiju, na Kitajskem in vseh nacionalnih monarhijah. Šele moderna kompleksna industrializacija pa je povzročila širok porast njihovega obsega. Moč stalnih in neizvoljenih ljudi v sodni veji oblasti za izvrševanje sredstev kontrole nad ljudmi in samo državo ter njeno ekonomijo, je naredila sodstvo za enega izmed centrov življenja države; kritiki trdijo, da je v glavnem nedostopna nadzoru ljudstva in izvoljenih predstavnikov.

Zaradi izjemnega pomena se je zato s problematiko sodstva aktivno ukvarjala tudi Komisija državnega sveta za politični sistem, katero vodim, in posledično tudi sam državni svet. Tako se je Komisija državnega sveta za politični sistem na 37. seji, dne 6. 4. 2005, seznanila z odgovorom Varuha človekovih pravic in Ministrstva za pravosodje glede dopisa Stanislava Klepa z naslovom "Očitne kršitve zakona o sodnih odločbah zahtevajo kaznovanje kršiteljev", v katerem sta oba naslovnika zatrdila, da je kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 261. člena Kazenskega zakonika bolje urejeno kot je to bilo kaznivo dejanje sodnikove prekršitve zakona iz 201. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Iz obeh odgovorov na očitane nepravilnosti izhaja, da je potrebno hitro ukrepanje za izboljšanje zaskrbljujočega stanja na področju pravosodja. Oba naslovnika sta v odgovoru gladko prezrla problem sodniške imunitete in s tem povezanega izvajanja 261. člena KZ. Težava nastane že pri izdelavi mnenja sodnega sveta, saj imajo v sodnem svetu večino sodniki. Državni zbor na mnenje sicer ni vezan, v praksi pa je mnenje sodnega sveta in njegove interpretacije dogodka zelo pomembno. Na nek način z veseljem ugotavljamo, da prihaja tudi tu do sprememb. Zelo težavna uvedba kazenskega postopka zoper sodnika je povezana s trajnim sodniškim mandatom, zato so člani komisije menili, da so na tem področju potrebne spremembe predpisov in nadzora. V zvezi z imuniteto sodnikov se je komisija seznanila z obrazložitvijo Ministrstva za pravosodje, ki trdi, da je kazenski pregon zoper sodnike urejen - pa vendar se postavlja vprašanje ali je bil v zadnjih letih kakšen tak postopek sploh izveden. Dejansko stanje kaže na to, da sistem omogoča pregon, vendar se v praksi le ta ne izvaja.

Komisija državnega sveta za politični sistem je na 43. seji, julija 2005, obravnavala tudi Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2004, kjer je ob podpori poročilu sprejela sklep, da je potrebno notranjemu nadzoru nameniti posebno pozornost. Dosledno je potrebno izvajati disciplinske in kazenske postopke, kjer za to obstajajo pogoji in izvajati ukrepe, ki bi instituciji državnega tožilstva dali mesto, ki mu gre v družbi. Na tej seji je obravnavala tudi dopolnitev skupnega poročila o delu državnih tožilstev v letu 2003. Na svoji seji v juniju 2004 je podprla poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2003, ob tem pa opozorila, da je za večjo učinkovitost delovanja tožilstva potrebno posvetiti več napora na področju izobraževanja tožilcev in poudarila pomen notranjega nadzora nad delom državnih tožilstev zaradi pomembnosti odločitev, ki jih lahko sprejemajo pri svojem delu. Da je bilo opozorilo glede notranjega nadzora na mestu, je poudaril tudi vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki se je 43. seje te komisije udeležil namesto generalne državne tožilke. Člani komisije so poudarili, da je prvi del dodatnega poročila Povojni poboji doživel dodatek v smislu prve ovadbe zaradi suma storitve kaznivega dejanja genocida. Člani komisije so ugotovili, da državno tožilstvo poskuša aktivno odpravljati zaznane pomanjkljivosti, kar so ocenili kot pozitiven prispevek h kvaliteti dela državnih tožilcev.

Ne glede na neodvisnost sodnikov, določeno v ustavi, njihovo delo ni popolnoma neodvisno od celotnega pravnega reda, kateremu se morajo podrejati vsi ljudje na območju Republike Slovenije. Neodvisnost pa ni popolna in absolutna; dopolnjevati bi se morala na določenih področjih s transparentnostjo in preglednostjo dela, ker v nasprotnem primeru daje občutek nedostopnosti in nepotrebne zakritosti informacij in dela. Učinkovite pritožbene poti, učinkovit nadzor nad delom institucij, ki tako ali drugače s svojim ravnanjem posegajo v človekove pravice in učinkoviti disciplinski postopki so nujni takrat, ko se poraja dvom o zakonitem, korektnem in pravilnem delu. Če gredo stvari po napačni poti, je treba ljudem zagotoviti možnost, da lahko zahtevajo preverjanje svojih trditev o spornem ravnanju posameznikov in institucij. Če tega ni, je vladavina prava za posameznika le črka na papirju. Zunanji nadzor in nadzor civilne družbe nad delovanjem sodstva je upravičeno legitimen, saj ti organi odločajo o pravicah državljanov.

Državni svet je zato na 30. seji sprejel zahtevo za odreditev parlamentarne preiskave o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij v Vladi Republike Slovenije, na Ministrstvu za pravosodje in Vrhovnem Državnem tožilstvu Republike Slovenije, za spremembo zakonodaje ter za sprejem drugih odločitev iz njegove ustavne pristojnosti. Državni svet je v tej zahtevi poudaril, da se mora sistem nadzora nad delom na podlagi zakonodajne ravni udejaniti tudi v praksi. Eno je ureditev na normativni ravni, drugo je njeno izvajanje.

Preiskava naj bi podala odgovore na naslednja našteta področja: zagotovitev učinkovitega pregleda nad osnovami za pregon/odstop od pregona, nad ustreznostjo sedanjih mehanizmov nadzora, nad načinom vodenja postopkov, nad učinkovitostjo sistema opozarjanja pred zastaranjem primerov, sistemom ravnanja z dokazi, prednostno obravnavanje, zavlačevanje primerov, opozarjanje na napake tožilcev, protekcija nekaterih tožilcev, nekaterih posameznikov in podjetij, kriminalizacija nedolžnih posameznikov oziroma oprostitev oseb, ki so oproščene predvsem zaradi dela tožilstva, na ustreznost in zapolnjenost delovnih mest na tožilstvih, razpoložljivost višine sredstev za uspešno delo in podobno.

Grem proti koncu. Torej, že sum je dovolj, da se zaščiti ne samo pravosodni sistem v celoti, pač pa tudi vsakega posameznika pred nezakonitim delovanjem državnega organa. Posameznikom bi morali omogočiti, da lahko opozorijo na napake, predlagajo uvedbo disciplinskega postopka, zamenjavo tožilca ali sodnika, če bi slabo vodila pregon ali postopek. Lahko rečemo, da gre za tako imenovani mali processus ali mali postulo, ali pomagajo v smislu stranske intervencije.

Državni zbor je v aprilu sprejel zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, s katerim naj bi določili učinkovita pravna sredstva za varstvo omenjene pravice. Z zakonom, ki se bo začel uporabljati s 1. januarjem 2007, se želi urediti oblike pravnih sredstev za pospešitev odločanja v sodnih postopkih, vendar zakon ne predstavlja rešitve problema sodnih zaostankov v Sloveniji. S problemom odprave sodnih zaostankov naj bi se ukvarjal program za njihovo odpravo, tj. program Lukenda, ki je ob znanih problemih z ureditvijo sodniških plač postavljen pod velik vprašaj. Vsi ti nakazani problemi narekujejo, da se do problematike sodstva skupno opredelimo in izpostavimo najbolj pereče probleme ter skušamo poiskati najboljše rešitve.

Lahko samo zagotovim, da bo državni svet in njegove komisije se v to aktivno vključil. Hvala lepa za pozornost.

BORIS KURENT: Zahvaljujem se gospodu Zupanu za obširen in zelo tehten razgovor. Nadaljujemo s posvetom o problematiki sodstva. V glavnem želimo, da se sodstvo izboljša. Kritike letijo z vseh strani tako rekoč, od Evropske skupnosti, iz naših medijev, tudi ljudje so nezadovoljni, zato smo tudi pripravi nekakšen takšen posvet, da se izboljša naše sodstvo. Kot uvodno besedo bom kratko razložil naše mišljenje civilnega združenja za nadzor nad institucijami, ki delujemo že več let in spremljamo delo sodstva.

Naše civilno združenje je združenje fizičnih oseb, je prostovoljno, nestrankarsko in nepridobitno. Združenje je ustanovljeno zaradi varovanja in zagotavljanja človekovih pravic, varovanja zagotavljanja zakonitosti in demokracije. Namen združenja je tudi opozarjati na nepravilnosti v slovenskih inštitucijah, opozarjati na zakone in predpise, ki s svojo nedorečenostjo omogočajo kršenje človekovih pravic, ki so zapisane v evropski deklaracijo. Pravosodni sistem ne funkcionira. Če ni pravice, ni demokracije niti pravne države. Samostojne civilne družbe morajo biti veljaven sogovornik oblasti. Civilne družbe so tudi prvi in neposredniki ljudstva, ljudstvo pa skozi organizacijo civilnih družb kliče na odgovornost izvoljeno oblast ne obratno. Samo v letošnjem letu smo sklicali več tiskovnih konferenc na temo in kritiko pravosodja. V preteklem letu smo organizirali po celi državi okrogle mize, sprejeli številne informacije, še več pa kritike. Sodstvo v Sloveniji nima nobenega ugleda. Vsakodnevno je kritizirano v medijih, javno mnenjskih raziskavah, so sodnike uvrstili na dno lestvice zaupanja in priljubljenosti v TV oddaji Trenja. V naša sodišča verjame samo 4 % ljudi, tu pa se prižge rdeča luč in potrebni so ukrepi. Sodišča so neučinkovita, počasna, nepravična. Ljudje beležijo, kolikor sodišč toliko pravic. Zakone si v pravosodju vsak razlaga po svoje. Pravica, prepozno izrečena, je tudi izgubljena. Evropska zaušnica našim sodnikom. Obsodil ga je že sredi sojenja. Preveze čez oči, justike, strasbourška zaušnica slovenskemu pravosodjul, kozlovska sodba ima spet mlade. To je le delček odmevnih časopisnih naslovov. Sodišča sodijo v imenu ljudstva, to ljudstvo pa je v tej kritični situaciji, ko je moč ljudstva postala že prevelika in grozi, da uide izpod nadzora, zahteva tudi ljudski nadzor, ker v taki državi, ki nima pravnega varstva, vodi k propadu. Ni več le naše moledovanje, temveč zahteva, da se v sestavi sodnega sveta prisotnost civilnih družb, da se uvede porotno sojenje v večini zadev, da se zakonsko ustanovi preiskovalno telo civilnih družb, ki samostojno, neodvisno izvajajo preiskovalna dejanja in vodijo postopke kazenskega pregona zoper voljenega oblastnega uslužbenca. Sodniki načeloma ne odgovarjajo za nezakonito delo, skrijejo se pod pravico neodvisnega in nepristranskega sojenja. Sodelujoča sedanja porota pa je le marioneta našega sodnega ustroja. Sodni svet, ki je enostransko sestavljen z izjemnimi pristojnostmi, je le samokontrola brez pravega učinka. Za protipravnost bi morali odgovarjati, ker je to hujša oblika kršitve prava in mora biti vključena kot element kazenske odgovornosti. Naše združenje podpira prve ukrepe, ki jih izvaja Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za javno upravo za izboljšanje sodnih storitev. Kot neposredni in prvi predstavniki ljudstva smo dobro seznanjeni z napakami, ki jih sodna veja oblasti ne more več skrivati. Če sodišče sodne spore melje predolgo in tako kot jih, je tako, kot če jih ne bi ali da živimo v državi, v kateri pravice ni mogoče poiskati na sodišču. Oblastno sodstvo je popolno tako rekoč lastniško zaposlovanje, posest nad vsemi institucijami sojenja. Želimo delovati v smislu izboljšanja razmer. Podpiramo projekt Lukenda, vendar smatramo, da to še ne zadostuje za odpravo sodnih zaostankov. Potrebno bo temeljito spremeniti tudi zakonodajo. Iz naših izkušenj predlagamo, v trdnem prepričanju, da se bodo sodni zaostanki bliskovito zmanjašli, v kolikor se ovrednoti poceni predmet presoje, ker je vezano na to oceno tudi odvetniško plačilo. Sedanja praksa je, da zagovornik v nedogled zavlačuje sodne postopke s predlaganjem novih prič, izvedencev in tako dalje, vse v smislu povečanega stroškovnika. V predlaganem primeru bi bil interes zagovornika precej drugačen. Za stranko cenejši, za sodišče časovno sprejemljivejše. Sodni zaostanki nastajajo tudi zaradi povsem nepotrebnega obremenjevanja sodišč. Komu se smili davkoplačevalski denar.

Navedel bom primer, katerega spremljam na Okrajnem sodišču v Ljubljani. V kazenski zadevi kaznivega dejanja po 244. členu kazenskega zakonika je na podlagi državnega tožilstva pod opr. št. 27/2003 namreč Policijska uprava Ljubljana, Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, na podlagi 148. člena podala kazensko ovadbo. Med opisanim dejanjem je navedeno, da je osumljeni oškodoval soseda za 10.000 SIT. Sledi glavna obravnava 31. 10., ki traja eno uro. Druga glavna obravnava 7. 4., ki traja eno uro in 20 minut. Sledi tretja razprava 3.5., 4 ure in 30 minut. Zadeva ni končana. Sodna dvorana je bila zasedena 6 ur in 50 minut. Prisotnost sodnike, zapisnikarice, javnega tožilca in javnosti. Sodnica Andreja Sajovic vodi zelo pošteno in strokovno vse razprave, kot jih narekuje zakon. Vprašanje pa je smisel kazenskega pregona zaradi sosedskega spora v znesku 10.000 SIT. Vprašanje je, koliko nas davkoplačevalce stane tak sosedski spor, koliko bi se zmanjšali sodni postopki, ko bi se sposobna sodnica ukvarjala z resnimi kazenskimi zadevami. Tu so velike rezerve.

Neučinkovito sodišče je razvidno tudi v primeru motenja posesti, vložen v letu 1999, voden pod opr. št. 12/89, ki niti po sedmih letih ni zaključen, čeprav zakon predmetno zadevo uvršča med prednostne. 425. člen ZPP določa: V pravdah zaradi motenja posesti mora sodišče pri določanju rokov in narokov vselej posebej paziti na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega primera hitro rešiti. Kje je v takem primeru sodno varstvo, kje je tu zaščita in pravica?

Ali primer Flaurin Kramberija, ki prestaja kazen do Dobu in ima status pripornika že 35 mesecev. Prestane kazni ima že 48 %. Ker pritožbeni postopek še ni končan, čeprav je predsednik sodišča kot vrhovni sodnik 23. 11. v dopisu navedel, da bo zadeva obravnavana prednostno, načrtuje se v roku štirih mesecev, še vedno je na mrtvi točki. Zaporniku na Dobu še zaradi dolgotrajnosti pritožbenega postopka vodi kot pripornika, pa je kršena vsa človeška pravica, vsa pravila, kršene so vse pravice. Ta človek je že skoraj tri leta v zaporu. Nima pravice in ugodnosti, kot bi jih imel zapornik. Njegovo psihično stanje je nujno za hospitalizacijo, ki pa jo kot pripornik ne more prejeti. Tudi druge pravice so mu onemogočene (prosti izhodi, prošnje in tako naprej). To je psihično novodobno mučenje. Sodišča svoje zmote prevalijo tudi na pleča državljanov, ko prvostopno sodišče izreče sodbo pa je pomanjkljiva, nepravična, skratka malomarna. Drugostopni organ jo zavrne in vrne prvi stopnji v ponovno sojenje. Stroške take sodne zmote pa poravna stranka in ne sodišče, ki je povzročilo napako in tudi posledično dolgotrajne postopke.

Ustava Republike Slovenije v 44. členu določa sodelovanje državljanov Republike Slovenije pri upravljanju javnih zadev, kamor sodstvo nesporno tudi sodi. Civilna združenja in civilne iniciative imajo po ustavi vso pravico, da zahtevajo sodelovanje in tudi nadzor nad delom sodnih organov, kot tudi pri sprejemanju zakonov. Državljani želimo, da sodstvo deluje po načelu demokracije. Pravo je orodje pravice in ne oblasti. Demokracija pa je vladavina ljudstva. Sodniki morajo biti zavezani, da delajo v javno dobro, da delajo odgovorno in za delo tudi odgovarjajo neposredno državi Republiki Sloveniji. Upoštevajte sodstvo, upoštevajte naša opozorila, opozorila na nepravilnosti sodišč, kritiko, medije, Evropsko skupnost, tako da nam bo sodna veja oblasti zopet pridobila na ugledu in bo spoštovanja vredna institucija. Zahvaljujem se vam, da ste me poslušali.

Po drugi točki bo imel gospod Stanislav Klep o problemu sodstva.

STANISLAV KLEP: O problematiki sodstva. Dogovorili smo se, da bom kot poznavalec razmer v slovenskem sodstvu iz polstoletnih izkušenj spregovoril o njem.

Začel bom pri glavi. Za izhodišče jemljem spoznanje, da sta v prejšnjem socialističnem družbenem sistemu sodstvo in javno tožilstvo skupaj ... (nerazločno) tvorila hrbtenico nedemokratičnega sistema. Z osamosvojitvijo in delitvijo oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno je to stanje formalno sicer prenehalo, objektivno pa ne, vsaj ne v celoti. Lustracija se pravosodja ni dotaknila. Nasprotno. ...(nerazločno) so sodniki po ustavi, državni tožilci pa po zakonu, pridobili trajni mandat.

S poskusom demokracije se prva slovenska vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta še ni mogla uveljaviti. Na volitvah 6. decembra 1992 pa je zmagala liberalna demokracija, ki je vladala do oktobra leta 2004. Sprva pod taktirko dr. Janeza Drnovška, pozneje pa pod vodstvom Antona Ropa. Prežeta s Kardeljevim duhom samoupravnega socializma se bistveno ni spremenila, priznati pa ji je zasluge za vstop Slovenije v Evropsko unijo in nato. Toda v dvanajstih letih ni mogla ali ni hotela uresničiti zakona o denacionalizaciji, to je vrniti slovenski družbi in njenim državljanom ukradeno premoženje. Bistvo komunistične in socialistične revolucije je v ekspropriaciji, razlastitvi boržuazije. Boržuj pa je za njeno ideologijo bil vsak, ki je nekaj imel, da se mu je to moglo odvzeti na podlagi zakona o nacionalizaciji.

Pa to ni bila narodova največja nesreča. Največjo nesrečo je slovenski narod doživel po koncu vojne, ko so se drugi evropski narodi veselili njenega konca. Ravno danes, 9. maja, se moramo spomniti na brezpogojno kapitulacijo nemške vojske, s katero se je končala šestletna vojna morija v Evropi. A današnja obletnica ni za Slovence srečen dan, čeprav je vreden spomina in spominjanja. Po koncu vojne do konca leta 1945 je bilo na slovenskem na ukaz Komunistične partije pomorjenih nad 20.000 Slovencev in v istem času več kot 200.000 vojakov premagane vojske, od tega največ Hrvatov. O vsem tem smo dolžni spomina, ker njihove kosti trohnijo na naših tleh, na naši slovenski zemlji. Ta zločin se dotika slovenskega naroda enako kot vseh narodov krščanske Evrope, ki ni imela moči se mu upreti. Več kot 400 odkritih grobišč na ozemlju Republike Slovenije je del zgodovine, naše polpretekle dobe. Dogajanja in dogodke naše polpretekle dobe preučujeta dve stroki. Za preteklost zgodovinska stroka, torej zgodovinarji. Za polpreteklost, ki sega v sedanjost, pa pravosodje.

Medtem, ko je slovensko zgodovinopisje zadostilo zahtevam časa, pa pravosodje ni opravilo svoje dolžnosti. V tem pogledu nas je prehitela Kambodža, kjer so se zgodili zločini, podobni našim v Sloveniji. Do sedaj organi pregona v naši državi še niso postavili ... (nerazločno) niti enega samcatega osumljenca, čeprav se ve, da so zločinci med nami. Rodovni in ideološki dediči storilcev to preprečujejo, naprej v državnih organih pregona. Pregon storilcev najhujših kaznivih dejanj proti človečnosti v našem sodstvu sploh ni mogoče, saj je kazenski postopek mogoče uvesti le na predlog sodnega sveta, v katerem imajo absolutno večino prav sodniki, ki so storilcem kaznivih dejanj bližji kot so blizu čutov o človečnosti. Ravno zato je potrebno spremeniti sestav sodnega sveta po predlogu organizacije naše civilne družbe. Namreč, da sodni svet samo do ene tretjine sestavljajo sodniki, drugo tretjino drugi državni organi in tretjo tretjino predstavniki civilne družbe. Taka sestava sodnega sveta bi omogočila postaviti odgovorne pred sodišče, za katere pa naša deklaracija o narodni spravi ne zahteva kazni, marveč samo ugotovitev resnice.

... (nerazločno) osvoboditev marveč svetovna proletarska revolucija je bila cilj komunistične partije, boj na narodovo osvoboditev pa samo krinka za skrivni načrt, ki je povsem nedvomno in jasneje izražen v znanem Kardeljevem povelju Ivanu Mačku Matiji z dne 1. oktobra 1942, da je treba postreliti duhovnike, oficirje, intelektualce, kulake, kmete in kolarske sinove. O tem se naša mladina, vi mladi, niste ničesar naučili, vendar je to zgodovinska resnica. Ta dokument leži v arhivu Komunistične partije Jugoslavije v Beogradu in si ga je mogoče tudi ogledati.

Ker je Komunistična partija delovala na razbitju Jugoslavije, torej tako jih je imenovala, da je bila to imperialistična ... (nerazločno) tvorba, jo je treba uničiti. Tako je zatrjevala komunistična propaganda. 27. aprila 1941 je bilo ustanovljena protiimperialistična fronta, ki je bila naravnana predvsem proti Angliji, ki se je takrat še edina zoperstavljala nacistični Nemčiji, po tem, ko je Stalin in Hitler sklenil pogodbo ... (nerazločno) 23. avgusta 1939, po kateri sta si Poljsko razdelila Nemčija in Sovjetska Zveza. Tudi o tem vi mladi, ki ste danes tu, ne vem, če ste se kdaj učili to v šolah, pa bi se morali.

Potem poskus partizanske vojske z nemškim poveljstvom, če bi se zahodni zavezniki izkrcali v Istri ali Dalmaciji, o čemer poroča poslanik Velebit. K sreči do te invazije v Istri in Dalmaciji ni prišlo, ker bi se z njo izpolnil načrt o poboju 15.000 ljubljančanov, kakor o tem piše v svojih spominih Ivan Maček Matija.

Odvzem trajnega mandata sodnikom in državnim tožilcem je kategoričen imperativ demokracije sedanjega časa. Našim sodnikom in tožilcem, ki so se šolali v sistemu samoupravnega socializma, odločno primanjkuje humanistične vzgoje in izobrazbe in se zato ne morejo sklicevati na tradicionalno etiko in poštenje, ker le redki izstopajo iz nravstvene ocene povprečnega državljana. To isto velja za državne tožilce in seveda tudi za državne pravobranilce. Kakor nekoč je še vedno odločujoča moralna ocena za trajen sodniški in družinski mandat zvestoba samoupravnemu socializmu. Ime zvestoba poštenosti, ki se po zakonu zahteva od državljanov ne pa tudi od sodnikov in državnih tožilcev. Kdor pozna kazensko pravo in naše civilno pravo, bo lahko ugotovil, da se zahteva od državljanov poštenost. Kaj takega pa se ne zahteva nikjer od sodnikov in državnih tožilcev. To je pomembno.

V teku 15 let obstoja samostojne države še ni bil v kazenskem postopku niti en sam sodnik niti en državni tožilec, pa je velikemu številu sodnikov in tožilcev moč očitati uradno pregonljivo kaznivo dejanje nevestnega poslovanja po členu 262 KZ, zaradi česar so ti predmet ... (nerazločno) kritike. Kritika Sveta Evrope do naših sodnikov in sodišč je že zaslužila kazen, ki bremeni proračun Republike Slovenije zaradi nespoštovanja člena 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in člena 23 Ustave Republike Slovenije.

Več 100 zadev, zlasti v civilnih postopkih, naša sodišča in sodniki rešujejo z veliko zamudo tako, da mnogi postopki trajajo ne samo kakor primer Lukenda, pet let, marveč celo 15 let in več in nekaj takih primerov poznam tudi sam kot odvetnik.

Naj se mi dovoli, da navedem nekaj primerov iz sodne prakse, ki zanikajo pravno državo. Najostrejšo kritiko zasluži primer kazenske zadeve pri Okrožnem sodišču v Novem mestu, ki se vodi pod št. K 77/2003. Kritika velja tudi predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani, ki sta skupaj z Okrožnim sodiščem v Novem mestu kazensko zadevo proti Mirku Ravniču iz Novega mesta, ki je obtožen protipravne prilastitve 300.000 USD na škodo Slavice ... (nerazločno) dodelila v obravnavo Okrajnemu sodišču v Novem mestu, čeprav vsak začetnik študija prava lahko ugotovi, da za to kaznivo dejanje je pristojno le okrožno in ne okrajno sodišče.

Najmanj, kar državljani Slovenije morajo pričakovati od kršiteljev teh temeljnih določb, ki se nanašajo na pristojnost sodišč, je prostovoljni odstop s svojih položajev. Bomo to dočakali ... (nerazločno)? Gotovo ne. Izrazit primer nespoštovanja zakona v zemljiški knjigi je primer vknjižbe dne 7. julija 1997 Okrajnega sodišča na Jesenicah na podlagi nepravnomočne sodbe Izvršnega sveta Ljudske Republike Slovenije z dne 30. aprila 1960 in potem, ko je že šest let veljal zakon o denacionalizaciji. Ni to sramota za naše pravosodje? Zame je, pa menda tudi za vas, samo za naše sodnike in tožilce očitno ni.

Izrazit primer pristranskega sojenja je tudi primer delovnega invalida Albina Mlakarja iz Žirov, v katerem je Višje sodišče v Ljubljani, kljub dokazani pristranskosti sodnice Okrožnega sodišča tej isti sodniki že v drugo dalo v obravnavo po višjem sodišču razveljavljene sodbe. To je primer številka 35574/2000/3. Pa tudi Ustavnemu sodišču Republike Slovenije civilna družba postavlja vprašanje, na katero pričakuje odgovor. Vprašanje se glasi: Ali je Ustavno sodišče Republike Slovenije dolžno spoštovati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 23.11.1992, s katero je ustavno sodišče ugotovilo kršitev volivnega zakona, za kar je odgovoren takratni predsednik predsedstva Republike Slovenije gospod Milan Kučan in tožbe o tem dne 23.3.2002 Okrožno sodišče v Ljubljani sploh ni registriralo ob sprejemu, marveč jo je vknjižilo šele leta 2004, s čimer je uradna oseba storila očitno dejanje po členu 965 kazenskega zakona, za kar je predvidena kazen do 5 let zapora.

K problematiki sodstva civilna družba Republike Slovenije, ki smo dali pobudo za posvet o problematiki sodstva, želim na tem posvetu spomniti našo oblast tudi na deklaracijo o narodni spravi, ki smo jo v združeni obliki sprave prebrali že 15. junija 1990 in smo jo predložili v teku 15 let vsem najvišjim predstavnikom Republike Slovenije v sprejem in razglas. V njej je resnica, ki je naša najvišja oblast ne more in ne sme ubiti. Ne vsa resnica, marveč tista, ki je človeškemu umu doslej spoznatna. Dve točki sta v tej naši deklaraciji, ki jima doslej še nihče ni ugovarjal. Prva je: Narodnoosvobodilna vojska, ki jo je ustanovila Komunistična partija, za nasilni prevzem oblasti in za nasilno prisvojitev družbenega in zasebnega premoženja je imela na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju, zlasti pa na Primorskem, tudi narodnoosvobodilni značaj. To je resnica. In druga: Za kazniva dejanja, za katere je odgovorna Vlada Ljudske Republike Slovenije, to je tista, ki je bila ustanovljena 5. maja 1945, in jih je prikrivala Socialistična Republika Slovenija, namreč Socialistična Republika Slovenija je prikrivala ta kazniva dejanja, je današnja Republika Slovenija kot pravna in moralna država dolžna izreči obžalovanje z ustreznim državnim aktom. Tudi na to zaman čakamo že 15 let. Hvala lepa.

BORIS KURENT: Hvala lepa gospodu Klepu. Sedaj bom dal besedo na posvetu o problematiki sodstva gospodu Vinku Vodopivcu.

VINKO VODOPIVEC: Hvala lepa za besedo. Sem predstavnik oziroma predsednik Civilne družbe za demokracijo in pravno državo, ki združuje več civilnih gibanj in pa društev in združenj in pa Združenje za demokratizacijo javnih glasil, ki se ukvarja seveda s pluralizacijo medijev in pa drugimi zadevami, ki so povezane tako s človekovimi pravicami kot z javnim obveščanjem.

Najprej bi se rad zahvalil gospodu Zupanu, ki je podal mnogo bistvenih zadev že v uvodnem delu pa tudi ostalim predgovornikom, ki so povedali nekatere zadeve, ki jih bom verjetno tudi jaz v svojih predlogih potem še nekoliko dopolnil. Najprej malo kritike pravosodja. Ankete kažejo podobo, ki je izjemno slaba, saj mu ne zaupa velika večina državljanov. Delež krivičnih, protizakonitih in koruptnih sodb presega vsako še znosno mero. Vlada in minister za pravosodje se trudita za pošteno in odgovorno delo sodišč, nekateri sodniki pa pozivajo na belo stavko, ki pa po naših podatkih traja že vse od osamosvojitve, že več kot 10 let. Po mednarodnih primerjavah imamo bistveno več sodnikov kot jih potrebujemo za normalno delo, sodni zaostanki pa so izjemni. Nekaj je očitno narobe, zato bi morali nedelovnim sodnikom bistveno znižati plače ali pa jih enostavno izbrisati in sodnih vrst. Očitno gre za programiran sodni kaos, ki omogoča vsakovrstne manipulacije in se je z napačno zastavljenim projektom Hercules še povečal. Seveda je dal ta projekt Hercules sodnemu kaosu le še gmotno podporo. Sodniki so bili dodatno plačani za sodni kaos, ki ga ustvarjajo.

Problem sodnih zaostankov je v tolerantnosti oblasti do sodnikov, ki ne poslujejo zakonito in iščejo vse možnosti, da bi postopek podaljševali, ne pa zaključili. Več primerov smo že slišali. Ker ni ustreznega kaznovanja, deluje med sodniki lažna solidarnost, ki s prekrivanjem sodnih napak problem le še povečuje. Ministrstvo se je pravilno lotilo sistema, saj so sodniki, tako kot vsi državni uslužbenci, plačani za polno izvrševanje svojih dolžnosti. Za namerno ... (nerazločno), torej podaljševanje sojenja je namerna sabotaža, pa so ustrezne tudi visoke kazni ali razrešitve sodnikov. Sodna oblast ima s sodnim svetom, ki je enostransko sestavljen in z njegovimi izjemnimi pristojnostmi le samokontrolo, kar daje možnost stalnega prikrivanja nedela in klevetnih sodb. To pa je v bistvenem nasprotju z javnostjo dela sodišč in s temelji demiokratičnega odločanja. Ministrstvo mora vzpostaviti ustrezno službo, ki bo kontrolirala delo pravosodja. Zelo važno. Ministrstvo mora vzpostaviti posebno službi, ki bo kontrolirala delo pravosodja. Sodna oblast je sicer samostojna, vendar le glede razsojanja. Ni pa samostojna glede sojenja skladnosti z zakonodajo. Sodnik se ne more izmišljati, kateri zakon bo uporabil, ampak mora uporabiti vso veljavno zakonodajo niti ni samostojna glede količinske in kakovostne kontrole. Ve se, koliko mora sodnik narediti in ve se, s kakšno kvaliteto mora izreči svoje sodbe. Niti ni samostojna glede plač. Prav vsi oblastni organi so dolžni spoštovati veljavno zakonodajo, Ministrstvo za pravosodje in sodišča pa bi morali biti zgled vsem ostalim ministrstvom in pa tudi ostalim državnim organom. Minister mora v primeru pritožbe ali celo kazenske ovadbe proti sodniku pisno in z rokom naročiti predstojniki sodišča, da preveri pritožbo in obvesti ministra o dejanskem stanju in predlaganih ali izvedenih ukrepih. Sodni svet pri kontroli dela sodišča ne more imeti pristojnosti, saj gre le za ugotavljanje stanja.

... (nerazločno) zakonitosti dela pravosodja in ustreznimi ukrepi proti predstojnikom sodišč, ki ne izvajajo nadzora in ne izvajajo potrebnih ukrepov, se bodo razmere v pravosodju uredile. Minister mora kontrolirati delo predstojnikov, predstojniki pa delo sodnikov. Taka je normalna hierarhija in normalno poslovanje v vseh državnih rganih. Sodbe se še vedno izdajajo v imenu ljudstva, kar je ostanek totalitarnega sistema in prelaganje odgovornosti. Kaj pa ima ljudstvo pri izdajanju sodb? Sodišča v demokracijah so pod budnim očesom javnih glasil in javnosti, zlasti civilne družbe, saj imajo državljani pravico in dolžnost kontrolirati ustreznost sodnih odločitev, ki morajo v vsakem primeru temeljiti na veljavni zakonodaji. Za tako kontrolo so priklicani predvsem tisti državljani, ki si v okviru gibanj in civilnih združenj prizadevajo za ustrezno in pošteno sodstvo. Nekaj nas je tukaj takih. Treba je uvesti poroto iz ... (nerazločno), ki si prizadevajo za pošteno sojenje. Ta porota bi morala imeti moč nadzorstvene službe in pritožbene instance. To je tisti del, ki je bolj kontrola.

Sedaj pa drugi del, ki je pa namenjen temu, da bi sodni sistem in pa vlada in pa celotna javnost se zavedli, kaj je treba pri sodstvu spremeniti. Torej, predlogi za zmanjšanje obsega sodnih postopkov ter izboljšanje hitrosti in kvalitete sojenja. Prvič, zmanjšanje obsega. Uvesti je treba zakonsko obveznost sodnikov, da na prvi obravnavi predstavijo sodnim strankam verjetni izvid sodbe glede na podatke v spisu in na tej osnovi, da jih pozovejo k poravnavi. Zakonsko je treba uvesti poravnalni postopek. Pritožbeni višje sodišče mora o stvari razsoditi in po potrebi spremeniti sodbo, ne pa vračati na nižje sodišče. Zadeve, ki jih lahko rešujejo drugi sodni organi, se morajo s sodišč preusmeriti nanje. V Ameriki imajo zelo važen inštitut poravnalnega oziroma arbitralnega sojenja. To se pravi, da se stranke poravnajo pred samo sodbo. Mislim, da je to nujno treba uvesti tudi pri nas in s tem bistveno zmanjšati obseg sodb, zlasti če bo sodnik imel dolžnost, da opozori tisto stranko, ki ima manj verjetnosti, da sodbo dobi, da verjetnost, da sodbo dobi, ni veliko in si s tem nakoplje stroške. Če k temu dodamo še to, da bi morali biti sodni postopki hitri, kajti marsikateri sodni postopek se vleče ravno zato, ker računa na dolgotrajnost sodnega postopka in če 10 let neka stvar traja, potem že izgubi pravzaprav v svoji vsebini in tožnik vseeno profitira, kljub temu, da bo moral plačati sodne stroške. Takšno je pač življenje.

Drugi sklop - hitrost sojenja. Sodnik mora razpisati prvo obravnavo, ko ima dovolj dokazov za sodbo. To je praviloma tožba in odgovor na tožbo. Drugič, če so stranke pravilno vabljene, se obravnavanje vrši tudi v njihovi odsotnosti. Če stranke niso pravilno vabljene, je treba ugotoviti pravilne naslove in postopek ponoviti ter poziv obesiti tudi na oglasni deski. Pri tako ponovljenem postopku se obravnava vrši tudi brez prisotnosti strank. Če posamezna stranka namerno zavlačuje sojenje z različnimi postopki, se opozori na možni odvzem pravice do ponavljajočih se postopkov. Torej, nekateri podaljšujejo bodisi s pričami, bodisi karkoli. Če se ugotovi, da je potrebna nova priča, mora to posebej obrazložiti s tem, da ni bilo prej možno to pričo vabiti. To je jasno, ker drugače se to lahko razvleče do neskončnosti. Če pa sodnik zavlačuje sojenje, se to ugotovi s stalno nadzorstveno kontrolo. Predstojnik sodišča mora stalno vršiti nadzor stveno kontrolo glede kvalitete in količine dela posameznega sodnika. Predstojnik sodnika opomni, razreši ali mu ne dovoljuje novih spisov. Tu moram reči, da je tu podana vsebina in ne pravna formulacija. Torej, predstojnik verjetno ne more razrešiti sodnika, ampak lahko poda predloge in tako naprej, tako da ne bi kdo rekel, da je to pač člen ne vem kakšnega, ki se ga direktno vgradi v zakon.

Količina in kvaliteta sojenja. Sodnik je za svoj obseg sojenja in kvaliteto odgovoren predstojniku sodišča in Ministrstvu za pravosodje. Obema je odgovoren, kajti minister, kot sem že povedal, kontrolira predstojnike, predstojniki pa sodnike. Sodnik je dolžan soditi pravično in po veljavni zakonodaji. Oba določila sta v naši zakonodaji nedvomno, ampak to se ne dogaja. Torej, upoštevati za sojenje vsa pomembna znana dejstva. Po naši zakonodaji sodnik seveda prosto presoja, ali bo upošteval dejstvo ali bo izvedel dokaz ali ne. Vendar, če predstojnik sodišča ali pa minister ugotovi, da ni upošteval ali ni izvedel dejstva, ki bi bistveno spremenil sodbo, je to krivična sodba in sodnik mora biti opomnjen na to, sodba se mora spremeniti in v naslednjem koraku, če se to ponavlja pri istem sodniku, mora biti sodnik razrešen. To je zelo važno, kajti tukaj se dela izjemne zlorabe.

Sodnik, ki pri svojem delu naleti na neskladje ali neustrezno zakonodajo, mora podati ustrezen predlog za spremembo veljavne zakonodaje. To je v zakonu. Do sedaj niti en sodnik ni dal niti enega predloga spreminjanja zakonodaje. Ali so sodniki padli z neba? Resno vprašanje. Kaj delajo sodniki? Če pri vsem svojem delu niso naleteli niti enkrat ne na neskladje ne na kaj drugega, zgovarjajo se pa na sodno prakso. Sodna praksa je upoštevana takrat, ko zakonodaja ne opredeljuje jasno nekega problema. Kolikočino in kvaliteto sojenja mora stalno kontrolirati predstojnik, še posebej pa v primeru zahtevane nadzorstvene kontrole ministra. O tem smo že govorili, tako da tega ne bi ponavljal. Sodnik, ki ne izpolnjujejo normalnih pogojev količine in kvalitete, se mora razrešiti.

Organizacija sodstva. Sodni svet mora biti sestavljen iz tretjine sodnikov, tretjine politikov, tretjine predstavnikov neodvisne civilne družbe. To smo danes že slišali. Mislim, da je to ena temeljnih zahtev, ki mora biti takoj izpolnjena. Pri Ministrstvu za pravosodje je treba ustanoviti porotno sodišče za reševanje pritožb nad sodniki, tožilci, notarji in odvetniki. Poudarjam, tudi tožilci, tudi notarji, zlasti pa odvetniki. To, da se odvetnik pogovarja mimo svoje stranke z nasprotnim odvetnikom in z nasprotno stranko in sklepa z njimi kompromise brez vednosti in to ni osamljen primer, to je prej praksa kot pa izjema, to je seveda nevzdržno stanje. Delovanje sodišč je javno in mora biti pod nadzorom javnosti, zlasti predstavnikov javnih glasil, zelo važno, tudi javna glasila imajo, Američani pravijo javnim glasilom pes čuvaj demokracije. Tudi pri sodiščih je zelo važna njihova funkcija in pa predstavnikov neodvisne civilne družbe. Moram reči, poudarjam neodvisne civilne družbe zato, ker mi vemo, da še vedno obstaja odvisna civilna družba. Temu se reče korporativna civilna družba, ki je napajana iz državnih .. (nerazločno) obilno in seveda ni kritična do državne oblasti v takem ali drugačnem smislu. Sklep: oblast odgovarja tudi za razmere v sodstvu, zato mora izvesti navedene in druge ustrezne ukrepe za dosedanje ustrezne ravni sodelovanja sodne veje oblasti.

Imam še en predlog. Vse, kar se bo danes dogajalo, naj se pošlje tudi vabljenim predstavnikom, ker ne vem, če so se vsi udeležili našega posveta. Toliko. Hvala lepa.

BORIS KURENT: Se zahvaljujem gospodu Vinku Vodopivcu. Ker je pa podal, da niso nekako vabljeni, bom pa prebral vse, ki so bili na današnji posvet povabljeni. Izgleda, da je sodstvo res v preveliki moči, zato ugotavljam, da se tudi ni udeležilo našega posveta. Če je kdo od teh vabljenih, naj se javi. Vabili smo predstavnika vlade. Vabili smo Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za javno upravo, generalno javno tožilstvo, predsednika vrhovnega sodišča, predsednika višjega sodišča, predsednico okrajnega sodišča, predsednico Slovenskega sodniškega društva. Potem so bili vabljeni tudi predstavniki civilnih združenj. Je mogoče kdo prisoten od teh vabljenih? /nekdo govori iz klopi/ Hvala lepa.

Posvet bomo nadaljevali s predlogi navzočih. Prosil bi navzoče, ki so se prijavili k razpravi, da bodo kratki in konkretni v zadevah. Naj se tičejo predvsem tega, da želimo izboljšati sodstvo. Naj se prijavijo k razpravi s konkretnimi predlogi, da bi se naše sodstvo izboljšalo. To je tudi naša želja, vseh državljanov in mislim, da rabimo pomoč vseh navzočih, ki so tukaj, zato kličem kot prvega k razpravi gospoda Bojana Oblaka.

BOJAN OBLAK: Hvala za besedo. Spoštovani, zastopam oziroma nekje sem pooblaščen s strani dveh civilnih gibanj oziroma združenj. Torej, sem predstavnik šišenske civilne iniciative in pa Združenja upnikov ... (nerazločno) iz Kopra. V to slednjo je združenih kopica ljudi, žrtev neke znane slovenske tranzicijske afere, potegavščine, ki so bili pač tekom te slovenske privatizacije krepko pokradeni. Nadaljnja kraja pa se jim dogaja v objemu sodstva, kamor so se zatekli, kjer teče nek kazenski odškodninski in pa stečajni postopek zoper odgovorne in soodgovorne za to zgodbo, v kateri so se pač znašli. Hudo smo soočeni oziroma imamo kar bogate izkušnje na področju delovanja sodstva oziroma škandaloznih odločitev, ki se pač tam pojavljajo.

Jaz bi tukaj mogoče par misli v zvezi s tem, o čemer se danes razpravlja, navrgel iz naše prakse, s katero se dnevno soočamo že kar precejšnje število let. V hierarhičnem sistemu, kakršno je sodstvo, bi pričakovali red, disciplino, pričakovali bi dosledno spoštovanje zakonitosti oziroma normativne ureditve. Pričakovali bi brezpogojno izvrševanje oziroma spoštovanje odločitev nadrejenih, recimo tako. To je tudi prednost pravzaprav takšnih sistemov, navkljub načelni nedemokratičnosti in togosti takšnega ustroja. V našem sodstvu pa je drugače. Pri marsikaterem sodniku, torej govorim o posameznikih ne kar tako počez, pavšalno, je zaslediti nespoštovanje zakonodaje in temeljnih pravnih načel. Odločitve višjih instanc se ne upošteva ali pa se jih relativizira in namesto, da se jih izvaja, se o njih na široko diskutira ali pa se jih niti ne priznava. Tudi takšne izkušnje imamo. Stranke, torej neuke, laične osebe, se omalovažuje in šikanira ter se jim povzroča dodatna škoda. S strankami, ki so za sodišče moteče, se neusmiljeno obračunava in se jih celo ustrahuje. Prihaja do poskusov spodkopavanja pravne ureditve in vmešavanja v odločitve zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Temu smo bili priče v zadnjih mesecih ob tistih zloglasnih napovedih, takšnih in drugačnih stavk. Mnogi naši sodniki se ne ozirajo na ljudi, zaradi katerih sploh eksistirajo in v imenu katerih, torej ljudstva, sploh sodijo. Dokaz za to so sodni zaostanki, katere prvenstveno povzročajo prav sodniki in ne, kot se rado govori, prislavična želja pravdanja pri Slovencih in ki omejujejo ali celo onemogočajo pravico državljanov do pravne varnosti. Čeprav ta isti državljani financirajo sodnike kot davkoplačevalci. Nad delom sodnikov nima javnost oziroma civilna družba nobenega nadzora. Nad njimi je, kot rečemo radi, le modro nebo. Če se sodbe piše v imenu ljudstva, naj ima ljudstvo, po našem mnenju, tudi vsaj posreden, če ne že neposreden vpliv na delovanje sodstva, na primer preko sodnega sveta, katerega predlog za novo sestavo smo danes že s strani gospoda Vodopivca in nekaterih predhodnih govornikov slišali. Nekateri sodniki so doslej ignorirali tudi zakonodajno vejo oblasti, torej ne samo ljudstvo, pač pa tudi zakonodajno vejo oblasti, saj niso spoštovali sprejetih zakonov, po katerih bi dosledno morali delovati.

Lahko navedem recimo pavšalen primer, imam pa tudi konkretne navedbe, če bo koga zanimalo, torej ravnanje v nasprotju z zakonodajo opravičujejo s kratkotrajnostjo takšnega ravnanja. Torej, njihova interpretacija nekaterih sodnikov je, da je ravnanje v nasprotju z zakonom nezakonito samo, če traja neko določeno inkubacijsko dobo, recimo mesec dni ali pa dva. Ali pa opravičujejo lastno nezakonito ravnanje z odsotnostjo posledične škode. Če ni škode, potem tudi tisto nezakonito ravnanje se ne interpretira kot nezakonito. Zelo zanimive interpretacije oziroma sprenevedanja. Sporne odredbe se izdajajo s strani sodnikov tudi ustno s ciljem, da ne obstojijo dokazi, če pride slučajno do pritožbe strank zoper takšno odredbo oziroma takšno odločitev sodnika. Krši se načelo kontradiktornosti, kar počez in pravica dostopa do sodišča. To so temeljne, celo z ustavo zajamčene pravice. Nekateri sodniki ne poznajo procesnega prava in tako dalje. Skratka, gre za nespoštovanje ali pa ignoriranje temeljnih mehanizmov inštitutov pravne države, da tako rečem.

Sedaj so ti isti sodniki začeli ignorirati tudi izvršilno vejo oblasti, saj ne spoštujejo vladnega predloga o sistemu plač v javnem sektorju in omalovažujejo projekt odprave sodnih zaostankov Lukenda ter ga vnaprej obstojajo na neuspeh, preden je sploh ugledal luč sveta. Videli ste takšne primere predsednice gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je rekla, da je projekt Lukenda propadel, še preden je pravzaprav zaživel. S strani izvajalcev prihajajo takšne destruktivne izjave v javnost, namesto da bi izvajali tisto, kar jim je bilo pravzaprav odrejeno. Nadzor nad sodniki opravljajo sodniki sami in pri tem do izraza prihaja seveda cehovska solidarnost. Primer je na primer nadzorstvena pritožba, institut nadzorstvene pritožbe nad delom sodnika, v katerem zopet v končni fazi odločajo sodniki sami. Torej, gre za nek tak zaprt krog izbrancev, neko tajno ložo tako rekoč. Tak monopol nad pravico in resnico, nad razlago zakonov in odslej tudi nad vlado in parlamentom očitno, ne more utrditi pravno državo in prispevati k civiliziranju naše mlade države. Nasprotno. Takšno ravnanje kar kliče k samopomoči državljanov. To pa je stvar, ki bi se je morali v pravni državi vsi najbolj bati, vključno s sodniki. Torej, kliče k samopomoči državljanov, h kateri se bodo utrujeni, razočarani in obupani državljani verjetno vse pogosteje zatekali. Takšne stvari že srečujemo in bodo verjetno vedno bolj pogoste. Torej, neka oblika divjega zahoda se bo uveljavila.

To pa pomeni konec pravne države in uvedbo pravice močnejšega oziroma bogatejšega in vplivnejšega, s tem pa se že soočamo kar nekaj časa. Torej, sodni zaostanki so sramota za našo mlado, očitno samo na videz pravno državo. Znane so te strasbourške sodbe. Da pa so sodniki lahko tudi hitri in pri delu ekspeditivni, dokazujejo tudi posamezni primeri, ki jih poznamo, ko gre za zaščito nekaterih parcialnih in ne občih interesov. Na primer, za interes stečajnega upravitelja v stečajnem postopku ali posameznega upnika, ki je sodniku ljub in tako dalje. Še bolj problematične so sodbe, ki so v mnogih primerih vse prej kot poštene in objektivne. Mnogokrat bolj podvržene takšnim ali drugačnim motivom sodnikov, pri čemer pomembno vlogo igrajo zveze in poznanstva, ugled posamezne stranke in njena finančna moč in vpliv. Žal je vse prevečkrat opaziti tudi pomanjkljivo znanje sodnikov, ki praviloma niso specializirani in tudi ne gredo v korak s časom na posameznih specifičnih strokovnih področjih. Poznamo primere, ko sodnik sodi popolnoma vse. Dopoldne se ukvarja z nekim prestopnikom, delikventom, ki je razbil steklo izložbe, popoldne pa z najbolj zahtevnim primerom korupcije ali pa gospodarskega kriminala.

Tuje delegacije pravnih strokovnjakov opozarjajo, da je pri nas sodnikov preveč, njihova storilnost pa premajhna. To sicer težko ocenjujem, ampak na podlagi pridobljenih izkušenj bi kar pritrdil. Torej, gre za drag in nizko produktiven državni aparat, ki je nujno potreben korenitih reform. Zato bi vladi, parlamentu, vsem odgovornim, pa tudi na državni svet seveda, apeliral oziroma priporočil, da na reformah vztraja in v pravosodju naredi red ter doseže, da bo sodstvo po meri ljudi in ne obratno. Torej, da ne bodo ljudje počasi po meri sodstva. Hvala lepa.

BORIS KURENT: Hvala lepa gospod Oblak. Sedaj pa kličem k razpravi gospoda Jožefa Jarha.

JOŽEF JARH: Lep pozdrav, dober dan. Jaz bi se zahvalil vsem tistim, ki so tukaj, predvsem iz enega samega stališča, da seveda se včerajšnjega zasedanja naše civilne družbe za demokracijo in pravno državo, kamor so bili vabljeni vsi poslanci državnega zbora sedanjega sklica oziroma njihovi predstavniki, seveda se nihče tega ni udeležil, kar pomeni, da se poslanci, ki so izvoljeni neposredno iz ljudstva, ne zavedajo svoje velike odgovornosti in na neustrezen način tudi rešujejo problem sodstva. V civilni družbi sem s petimi sodelavci razvil projekt tako imenovanega porotnega načina presoje, ali je nekdo lahko sodnik, je lahko nekdo še tožilec, notar ali odvetnik. V okviru tega projekta smo seveda razvili tudi spremembe zakonodaje, ki bi to urejala, tako ustavne kot seveda zakonske materije.

Iz tega mesta bi seveda povedal, da pričakujemo seveda tudi odziv ustreznih medijev, da podprejo pravzaprav zbiranje podpisov, ki so potrebni za začetek zakonodajnega in ustavnega postopka za spremembo predpisov, ki določajo, na kakšen način ima pravico ljudstvo, da presoja delo sodnikov. Po naši ustavi je seveda država pravno laična, vendar če ima ljudstvo pravico odločati o tem, kdo bo to državo upravljal, se pravi poslanci, po načelu prava in pravice in po načelu demokracije, prav tako ima tudi pravico isto ljudstvo odločati o tem, kdo bo sodil in kdo bo imel pravico odločati o tem, da lahko opravlja zelo pomembno upravljanje države, upravljanje pa seveda pomeni upravljanje s premoženjem posameznika, upravljanje s svobodo posameznika, upravljanje s kršitvami človekovih pravic in njihovo obrambo.

Ameriški sistem temelji na tako imenovanem porotnem sojenju. Če ima ljudstvo pravico, da tam odloča, da je nekdo kriv ali ne, ta porota zavisi od zahtevnosti kazenskega postopka, je seveda potem tudi zelo logično, da bi to isto demokratično prakso uvedli tudi v Sloveniji. Nesprejemljivo je, da se državni zbor spreneveda, da ne more nič narediti na tem področju. Noče nič narediti. Če so izvoljeni, imajo pravico spremeniti zakon in ustavo, da se naredi red na enem področju. Se pravi, ker to oni nočejo narediti. Očitno ne. Edina možnost je, ki še ostane in verjetno tudi mednarodno pravna, ker smo v Evropski uniji, hvala bogu, da začnemo zbirati podpise za spremembo zakonodaje in zakonov, ki bodo odločati tako, da bo devetčlansko porotno sodišče, izbrano po računalniškem programu in po drugih ostalih kriterijih, ki jih morajo imeti sodniki porotniki in izločanje vseh ostalih, ki imajo kakršno koli politično funkcijo, političnih funkcionarjev, sodnikov, odvetnikov, nihče ne more biti član te porote. Lahko je izključno neka porota, ki je seveda sestavljena iz naključno izbranih ljudi, ne pa na osnovi nekih drugih ključev. Namreč, danes se sodniki porotniki na sodiščih ne izbirajo na pravilen način. Ta nepravilnost načina izbire porotnikov vodi tudi v Sloveniji do tega, da seveda sodniki lahko pristransko, nepošteno in krivično sodijo, v velikih primerih. 4 % delež ljudi, ki podpira sodstvo, to je nekaj takega, kar seveda bi moralo poslancem naliti čistega vina in očitno s tem podatkov ne vedo, kako in kaj ravnati.

Zakaj je tako daleč prišlo? Zaradi tega seveda, ker je bilo pri pisanju slovenske ustave nekaj zelo pomembnega spregledanega. Spregledano je bilo to, da ljudstvo v Sloveniji ne more spremeniti ustave, ampak izključno samo poslanci. To je katastrofa. To sem iz tega mesta že velikokrat opozoril. Prav tako je nedopustno, da zakon o referendumu ne omogoča ljudstvu, da zahteva referendum in da o tem odloča državni zbor. Se pravi, če bomo mi zbrali 5.000 podpisov ali pa 40.000 podpisov, ne bo zadoščalo za obveznost, da se takšen zakon sploh da na referendum. Živimo v državi, ki je seveda v načelu nepravna, nedemokratična in da seveda Evropska unija to vedo in da to vedo posamezne države. Še v boljševistični Srbiji lahko zbirajo podpise na način, da se ne uvajaš pred državnim uradom za to, če izraziš svojo najbolj demokratično pravico in svojo politično voljo po kakršni koli spremembi v državi. To so te temeljne stvari, o katerih sodniki zelo dobro vedo in seveda tudi poslanci tega državnega zbora vedo, da tudi če mi iz tega mesta sedaj zahtevamo zelo temeljne spremembe, ki so nujne, ki so pravzaprav eksalirane do tega, da je nastala velika nacionalna in gospodarska škoda zaradi zlorabe sodstva v korist nekih drugih in pa ne v korist ustave in zakona, po katerih bi morale biti sodbe izrečene.

Skratka, še enkrat iz tega mesta pozivam, da tudi tako imenovani Varuh človekovih pravic pod enakimi pogoji presoja kot vsi ostali, ki imajo pravico do pregona kaznivih dejanj, do tistih, ki imajo pravico, da sodijo kazniva dejanja, kajti sicer bo ta država zaradi tega, ker ne deluje oz. ker deluje sodstvo samo pristrano, seveda utrpela še hudo gospodarsko škodo. Mislim, da je že sedaj presegla več stotine milijard tolarjev. Koliko človeških trpljenj, koliko človeških usod je zaradi tega, ker sodniki sodijo pristransko očitno v korist tistih, kateri oni mislijo, da so pri tem dolžni, da imajo korist. Slovenija ... (nerazločno) položaju nazaj. To izčrpava notranjo energijo naroda in seveda to je katastrofa in zaključujem s tem, da poziva, da če boste kdaj imeli možnost, da na ulici daste kakšen podpis za pravno državo na področju tako imenovane kontrole delovanja oziroma nadzora sodne veje oblasti, vključno z odvetniki, tožilci, notarji, vključno z varuhom človekovih pravic, potem bom zelo vesel. Hvala lepa, da ste me poslušali.

BORIS KURENT: Ker se je prijavilo k razpravi večje število, bi prosil, da skrajšate na pet minut. Lepo prosim, naslednji je Rado Nikolič.

RADO NIKOLIČ: Po stroki sem biolog, sem pa tudi inovator, naj se predstavim. Strok imam več, poklicev imam več. Pač nikoli nisem dobil v tej državi službe. Kakorkoli že, leta 1994 oziroma leta 1989 sem nekje kar vedel, kaj se bo zgodilo v Jugoslaviji. Sem šel v Anglijo, ker mi pač država ni nudila službe, sem šel pač s trebuhom za kruhom. Tam sem se izobrazil, bil sem dve leti in pol in potem prišel še za eno leto, vsega skupaj je bilo tri leta in pol. Dobil sem neke izkušnje in tako naprej, tudi neke ljudi, ki bi odkupili patent in tako naprej. Kakorkoli že, ko sem prišel nazaj, so se mi začele dogajati neumnosti. Na meji sem bil zavrnjen, ko sem šel tretjič v Anglijo. Seveda sem se pritožil. Dobil sem tožbo, ampak nisem dobil pa odškodnine. Takrat sem zahteval, torej vprašam dejansko pravnike, kakšna je to pravica, če dobiš pravico, odškodnine pa ne dobiš. To sem dobil na angleškem sodišču, moram tako povedati. Na angleškem sodišču imajo pač red, da najprej toži za pravico, potem pa še za odškodnino. Za prvo tožbo sem dobil odvetnika gratis, ker pač sredstev nisem imel, za drugega pa ne. Potem sem pa našo državo zaprosil za odvetnika. Nisem imel pravice. Kakšna je to pravica, če ne moreš imeti pravice do pravice? Pa kaj ste mislili, da smo mi pet let stari otroci? Leta 1994 sem pisal na državni zbor in sem zahteval eno stvar, samo eno in edino stvar. Tu poslušamo 500 različnih stvari, ampak bistvo je pa v eni. Zakaj v ustavi ne napišete jasno in glasno, da ne more veljati niti en pravni zakon, če ni v skladu z naravnim zakonom. Pika. Pika. Namreč, nikoli namreč nobeden ni dokazal, da bi bili pravni zakoni bolj pravilni od naravnih zakonov. Citiram zakon o varstvu okolja: V naravi veljajo naravni zakoni. Človek je neločljivi del narave. To pomeni, karkoli človek naredi, mora biti v skladu z naravnimi zakoni. Se pravi, nismo prekršili nič. Če pa vi tega ne naredite, lepo vas prosim. Računalničarji poznajo besedo ťgigoŤ, ťgarbage inŤ in ťgarbage outŤ. Kar si dal noter, to boš dobil pa ven. Če si notri dal neumnosti, boš neumnosti dobil ven in to, kar danes poslušam, so neumnosti.

Torej, zakaj recimo poslanci ne testirajo zakona, preden ga dajo v obravnavo za sprejetje. Ali ste kdaj slišali o računalniku, o avtu, o mikrofonu, da mora biti testiran. Seveda ste slišali. Zakaj se pa zakoni ne testirajo? Ali ste slišali o neki instituciji, institutu, ki bi testiral zakon? Niste. Sem inovator. Torej, gospod Zamernik, Barovič so recimo testirali, da se s socialno podporo 47 jurjev ne da živeti. Ljube duše, zakaj pa potem to ignorirate? Je treba milijonkrat testirati? Hvala lepa.

BORIS KURENT: K razpravi kličem gospoda Marka Feguša.

MARKO FEGUŠ: Gospod predsednik, gospod Vodopivec, gospod Klep, gospod Marinko, če sem prav slišal, spoštovano občinstvo. Vlagam pobudo za razmislek državnega sveta za preoblikovanje naslova izdaje sodb, in sicer, da se sodba v imenu ljudstva spremeni v imenu Republike Slovenije. Sodba ali pa rešitev. To je splošen način, uveljavljen način, glave sodb za to, da se ve, da sodbe izdaja država in ne kdo drug. Predlagam, da se pobuda razmislek sprejme, preuči in odgovori o sprejetju ali nesprejetju pobude ter sporoči na moj naslov v glavi. Hvala lepa.

..........: V drugem delu, z ozirom na to, da je razprava pet minut, bi telegrafsko o treh stvareh, o katerih ni bilo govora, povedal. Prvič, ljudska ali družbena zavest, ki vsebuje državljansko vzgojo, mora emanentno vsebovati tudi pravno vzgojo. Na področju šolstva v Republiki Sloveniji se ne dogajajo niti minimalni vzgojni ali šolski procesi na ravni osnovnega šolstva, niti davčni predpisi niti česar podobnega ni. Kolikor vem, piše en gospod Gros iz Kranja neke bukvice, ki bi jih pač morali že imeti, kako se obvarovati nadležne sodnije. Sodnija zna biti zelo nadležna. Pošlje sodbo na naslov stare mame. Ugotovi tako imenovano zamudno sodbo in začne z izvršbo. Lepega dne ste brez hiše, brez avtomobila. Če niste pravilno izpolnili, pride do tako imenovane fikcije, ostanete brez hiše. To hišo dobi lokalni predstavnik vladajoče politične stranke v občini in potem se zadeva zaplete. Pišejo novinarji, ki ne vedo, ali je sodba zavržena ali zavrnjena, ker novinarjem ni treba imeti strokovnega izpita in tako naprej. Večina zadev, ki je nerešenih, to tudi naš gospod minister ve, je v izvršilnem postopku. V izvršilnih postopkih imamo izvršitelje že pred sodišči. Pride izvršitelj in rubi izvršitelja. 30 %, 40 % izvršiteljev zadrži sredstva ali pa denar pri sebi. Se pravi, imamo opravka z mizo, ki je kompletno nepospravljena. Če se tu trudimo ťentuziastiŤ, da bi očistili del mize, to praktično ni mogoče, ker vsi svinjajo to mizo. Varuh človekovih pravic pa nič. Revež se znajde v težavah, misli, da je potrebno dobiti strokovno pomoč. Gre po sodno pomoč. Za sodno pomoč rabi 23 papirjev, od katerih je treba za 11 plačati. Dobro. Včasih so bili sindikati, danes je tam nekaj gospodov oz 70 do 80 let, odvetnikov, ki si niso pravočasno plačevali, tako kot nekateri duhovniki, svojih prispevkov in tam čakajo in se zbirajo spisi, med tem časom umirajo, spisi potujejo in tako naprej. Večina zadev tudi ni sodne narave. So tako imenovane upravne narave. Denacionalizacija teče na prvi in drugi stopnji na upravnih instancah. Vem za primer, vam lahko povem, kljub intervenciji v Občini Radovljica v določeni zadevi niti obravnava ni bila po petnajstih letih sklicana. Gospa, ki je priletna, je med tem postala slepa, gluha in tako naprej in so ji povedali, da bo še ene pet, šest let ta zadeva trajala. Ukrepal je minister, ekipa je prišla, so premetali spise in tako naprej.

Tu prihaja tudi do možnosti inšpekcije. V upravnih zadevah imamo dva ali tri policaje, oprostite, bivši policaji, sedaj so to upravni inšpektorji, hodijo okoli, napravijo zapisnik, povedo, da imajo tako slabe zobe približno kot jaz, ne more nikjer gristi, da gledajo samo, kako je z roki, kaj je s pravilnostjo pa kdo je usposobljen. Če vprašaš uradnika in prosiš za vpogled v spis, ker ugotoviš, da slabo obvladuješ slovenski jezik, na nekaterih upravnih enotah govorijo uradniki med seboj še danes srbohrvaško, oprostite srbsko, boš imel sigurno težave. Jaz bi lepo prosil, če bi naša civilna družba, s pomočjo še koga, napisala en priročnik za Slovence, kako se obvarovati nadležne sodnije. Lep pozdrav.

BORIS KURENT: Hvala lepa. K razpravi se vabi gospoda Gabriča.

...... GABRIČ: Lepo pozdravljeni. Prihajam iz Zasavja. Sem član civilnega združenja, rad pa bi izpostavil nekatere stvari okrog sodstva in njegove prakse. Ne bom ponavljal vsega, kar ste že povedali, dotaknil se bom le dveh, treh primerov in to bolj telegrafsko.

Moti me predvsem in iz tega izvira tudi moje vprašanje, kaj bo za sodstvo predstavila RTV Slovenija. Je to kakšna teta, sestra, mati, sodstvo? Ne vem. Zakaj? Na tem področju je veliko raznih pritožb oziroma raznih zahtev tega RTV, gre pa za minimalna sredstva. V samem RTV Slovenija, jaz pravim, da so bosi na pravnem področju. Zakaj? Veliko stvari jim uhaja izpod rok, zato tudi mnoge stvari zastarajo ali pa jih obravnavajo skozi sodišča, ker so neizverzirani pravniki, odvetniki in te stvari ne morejo dognati in potem po desetih, dvanajstih letih pa pride kar direkt na vrata izvršitelj. Govoril bom o primeru, čisto na hitro, na kratko. V tej zvezi imam tudi dokumentacijo tu in bi jo rad dal gospodu Šturmu, pa ga verjetno danes tu ni, zato ne bom mogel vročiti, bom mu pa poskušal vročiti tam preko ustrezne pisarne tu v tej hiši.

Zadeva je tekla takole. Nekdo se je preselil iz Maribora, recimo leta 1983. Vse je uredil v Mariboru, šel čisto na drugi konec sveta oziroma Slovenije in potem leta 1997 pride za njim ekspress izvršitelj, češ, za štiri mesece dolgujete RTV naročnino oz. naročnino za radio. TV je bila plačana in tako naprej. Med tem časom je bilo tisto stanovanje prodano. Vse te premičnine, nepremičnine so bile pisane na tretjo osebo in tako naprej in sedaj se pred vrati spet pojavi tega leta 2006 spet izvršitelj, češ, vi ste dolžni, da za štiri mesece in tako dalje. Seveda, ta sredstva so narasla. Med tem časom so pa, kakor so prihajali ti izvršitelji, je seveda ta oseba pošiljala na sodišča, kjer so to izdajali, pritožbe z utemeljitvami, z argumenti in tako dalje. Teh primerov je na stotine samo iz naslova RTV. Gremo naprej.

Naslednji primer je še bolj zavozlan kot ta. Gre za eno ... (nerazločno) društvo v mojem kraju, v Zasavju, ki se pravda že deset in več let. Te pravde so pravnomočne na višjih sodiščih, vendar so ti pravniki, ki zastopajo tega, gre za neko najemniško razmerje, kjer najemnik društvu ni plačeval leta in leta najemnine. Seveda, ti stroški so narasli kar na nekaj milijonov in ta ima takšnega odvetnika, da ta vedno najde neko nitko, nek lasek, da to izpodbije. Tudi izvršbe, ki so bile, je izpodbil pet minut pred izvršbo. Se pravi, ob pol devetih zjutraj je bila nekega dne v letu 2005 izvršba z odločbo višjega sodišča in ni mogla biti izvršena, ker je on pač podtaknil nek argument, češ da se je z nekim članom upravnega odbora tega društva, ki pa ni bil več na funkciji, ker je bil med tme časom zamenjan, dogovoril, da izpodbija in da se umika glede te deložacije in to je bilo tudi sprejeto. Tudi te dokumente, jaz sem tu uvodoma gospodu ministru predstavil ta problem, mu bom poslal vso dokumentacijo v zvezi s tem.

Sedaj sem že na koncu svoje razprave. Postavil bi eno zelo zanimivo vprašanje, ker komuniciram precej v večih društvih, pa vsi pravijo: čujte, zakaj je ta odvetnik pijan, zakaj je on sodnik pijan in tako dalje. Tako sem prišel in sem malo raziskoval sem in tja in bi postavil eno konkretno vprašanje. Če ima vrhovno sodišče seznam teh ... (nerazločno) alkoholikov med sodniki in odvetniki? Če ta seznam obstaja, namreč ta gre tudi v sklop nepravilnih sodnih obravnav, sodb in tako naprej. Tega ni. To je malo težko vprašanje, je pa konkretno vprašanje. Z imeni ne bi operiral, bi se pa to tudi dalo. Lahko s slikami in še mogoče s kamero in tako naprej. Je pa naše združenje, smo verjetno tudi zato tukaj danes, ker je toliko tisoče in tisoče zaostankov. Lahko bi še marsikaj povedal okrog tega, ampak upam, da bomo to preko našega združenja še reprezentirali organom države Slovenije. Hvala lepa.

BORIS KURENT: K razpravi se poziva gospoda Staneta Žmiteka. Imamo temo samo sodstva in zato se moramo te teme tudi držati. Želimo, da so razpravljavci kratki in da dajo nasvet, da sodstvo izboljšamo. Mi ga kritiziramo na splošno vsi, vendar mi želimo, da pripomoremo, da bo sodstvo začelo delovati, zato tudi zbiramo take zadeve, kje bi se sodstvo moralo spremeniti. Ni omejena svoboda, poglejte, ne moremo. Naslednji je gospod Viktor Hribar.

VIKTOR HRIBAR: Vse skupaj lepo pozdravljam. Sem Viktor Andrej Hribar, predsednik Odbora za zaščito zakonitosti Kamnik, ustanovljen leta 1997. Sodelujem v okviru civilne družbe za demokracijo in pravno državo v Ljubljani. Dobili ste listine, na katere ne bom dal posebnih komentarjev. Preberite jih pa boste videli, kako sodniki delajo oziroma kako sodniki preganjajo nas, ki se zavzemamo za poštenje, pravico, pravni red v državi s kazenskimi ovadbami. Tamle imate Angelco Resnik, ki se jo kazensko preganja zato, ker se zavzema za pravni red kot predsednika Združenja za opravo krivičnih sodb sodišč. Drug primer imate, ko gre za sedemletno pravdo na sodišču, razlastitveni postopek, ko bi bila zadeva lahko rešena ob pol leta, traja pa že sedem let, vendar vse z namenom, da sodišče in državna pravobranilka, katera koli že, ene dve sta bili že izločeni, ogoljufajo stranko. Torej, iz tega jasno izhaja, da imamo prvič sodišče, ki dela nezakonito, ki posluša druge državne organe, pridobiva kaznive dokaze in na ta način hoče ogoljufati stranko. Državno pravobranilstvo smo že v okviru tudi dali, da ga je treba ukiniti pa ustanoviti javno pravobranilstvo. Namreč, državno pravobranilstvo ne more biti odvetnik državnih institucij, po drugi strani pa pravobranilec. To ne gre.

Tukaj govorimo oziroma gospod Vinko Vodopivec je tukaj napisal, bom začel od zadaj, oblast odgovarja tudi za razmere v sodstvu. Tu moram sicer malo popraviti, zakonodajno oblast, da, zakonodajna oblast je kriva, vključno z ministrom, predvsem z ministrom za pravosodje. Treba je vedeti. Minister za pravosodje ali pa ministrstvo pripravlja zakonodajo. Mora pripraviti tako, da bo sodnike prisililo, da bodo spoštovali, pa se bom obrnil, ker imamo zastopnika vrhovnega sodišča tukaj, obrnil samo na 6. člen EKČP. Naslov tega člena je pošteno sojenje. Če bodo sodniki začeli pošteno soditi, vse to, kar govorimo o sodnih zaostankih, o času trajanja sodb, vse to bo padlo. Ko sodniki leta in leta ugotavljajo, kako bodo stranko okoli prinesli, to pomeni trajanje, to pomeni zaostanke. Ni jih treba. Gospod ministru sem, ko mi je rekel ali ko mi je pisal, da ministrstvo ne more nič zaradi nadzora nad sodišči. Jaz sem mu dokazal na osnovi zakona, da ima to možnost, vendar le šele uboj ženske, ki jo je Plut ubil, je uporabil zakon. Zakaj? Bi ga lahko že dve leti prej pa že prejšnji minister je dobil takšne dopise. Zavedati se moramo ene stvari. Pravo pomeni temelj prava, poštenje. Samo to začnimo vsi uporabljati, od vseh sodnikov pa bomo zadevo hitro rešili.

Govora je bilo, da mora drugostopenjsko sodišče odločati. Samo nekaj je. Če prvostopenjsko sodišče iz večimi razpravami, mogoče z dvajsetimi pričami, z dokazi ugotovi, da ima stranka pravico. Pravica izhaja iz zakona samega in še iz sklepa po sodišču, ki ga je izdalo zato, da mora stranka vložiti tožbo. Višje sodišče enostavno spremeni sodbo in veste kako. Zavrže tožbeni zahtevek, ki ga višje sodišče sploh ne more in se v takih primerih postavlja pravno vprašanje, ali je ta prvostopna sodba sploh razveljavljena. Tako zadeve so.

Druga stvar. Imam primer, ko govori sodnica, ko sem zahteval nadzor pri predsednici sodišča, govori ona, da mora spoštovati sodno prakso pa judikate. Ne, zakonov ji ni treba spoštovati, dragi moj. Kaj pa pridemo? Judikati pa sodna praksa iz preteklosti sploh ne more priti v današnjem času v poštev.

Druga stvar. Sodniki višjega sodišča, ki so vsi dobri, so ugotovili, da so ljudje pred petdesetimi in več leti lahko živeli brez pitne vode. Kako to? Živeli so brez pitne vode, zato ker niso imeli vodovoda. Imeli so pa vodnjake. Samo to v denacionalizacijskih postopkih nič ne pomeni. Pitna voda od takrat nič ne pomeni. Samo vodovodi, ki so jih imela mesta, pa še tisto ne vsa. Lahko vam tukaj razlagam dva dni, vem, da čas poteka, vendar ne morem, ni časa. Sodišče oz. predsedniki sodišč so odgovorni, da od svojih sodnikov zahtevajo odgovornost. Ustava to jasno govori, da mora sodnik spoštovati ustavo in zakon. 3. člen zakona o sodiščih pa jasno govori, da vse mednarodne pogodbe, vendar k temu 3. členu je treba še dodatni posebej zaradi tega, ker imamo tako visoko izobražene sodnike, da jo moraš pokazati, dodati, sodna praksa pa judikati se upoštevati ne smejo (?). Hvala lepa.

BORIS KURENT: K razpravi se kliče gospod Ljubico Jančič.

LJUBICA JANČIČ: Pozdravljeni. Sem Ljubica Jančič, predsednica civilnega združenja območnega odbora Podravja in Koroške. Sicer sem se pripravila malo daljše, ampak bom zelo kratka, ker predstavnikov, ki so jim bila namenjena vprašanja, jih ni. Edino bi pa tukaj našemu predsedniku podala predlog, kjer navajajo sodniki za svoj obseg sojenja in njegovo kvaliteto odgovarjajo odgovornemu predstojniku sodišča in ministru za pravosodje. Jaz bi tukaj podala dopolnitev predloga, da odgovarjajo sodnemu svetu, ki ga sestavlja tretjina sodnikov, tretjina politikov in tretjina predstavnikov.

......... : Lahko samo malo komentiram? Eno je upravni postopek in upravne zadeve, o tem smo že govorili. Sodišča so kot vojska in morajo delovati. Torej, obvezno je tam, medtem ko sodni svet ima drugo funkcijo.

LJUBICA JANČIČ: Ampak, če one odgovarjajo svojemu predstojniku, da to ni ravno najbolj. Pravim, ker ni predstavnikov, katere sem danes pričakovala, bi gospodu, ki prihaja iz vrhovnega ali višjega sodišča, postavila samo tri vprašanja in bi ga prosila, da mi na ta vprašanja odgovori.

Prvič. Zakaj višje sodišče ne odloča o pritožbah, ampak potrjuje sodbe prvostopenjskih sodišč. Drugo. Kako dolgo se bo še sodilo v imenu ljudstva? Tretjič. Tu bi pa res prosila temeljito obrazložitev. Kazenski zakon navaja, da vsako procesno dejanje prekine zastaralni rok. Lepo prosim, če mi podate tukaj temeljito obrazložitev, katera procesna dejanja, kajti v kazenskih postopkih prihaja do zastaranja in do absolutnega zastaranja, kljub temu, da postopki tečejo. Hvala lepa.

BORIS KURENT: Hvala lepa. Kot predstavnik višjega sodišča boste odgovoril na postavljena vprašanja?

..................: /govori iz klopi/

BORIS KURENT: Prosim, če stopite do govorniškega odra.

......... : Torej, do kdaj se bodo sodbe izdajale v imenu ljudstva? Do takrat, dokler bo to zakon predpisoval in naj pripomnim, da se vse nemške sodbe tudi izdajajo v imenu ljudstva. Tukaj torej Slovenija ni nikakršna velika posebnost. Povedal sem samo nemški primer. Ameriški tožilec toži v imenu ljudstva. So različni primeri. Glede vprašanja odločanja višjega sodišča moram reči, da ne razumem, ali razveljavlja ali ne razveljavlja. En čas imamo pripombe, češ, da preveč razveljavlja, sedaj da ne razveljavlja. Če pogledate sodno statistiko, boste ugotovili, v kakšnem deležu višja sodišča potrdijo, v kakšnem deležu spremenijo, v kakšnem deležu razveljavijo. Ti deleži so javno objavljeni. Vsak si jih lahko pogleda. Torej, ne enih ne drugih ne tretjih, niso tiste, ki bi bile izključno, ampak so razdeljene.

Še eno vprašanje je bilo. Poznamo dve vrsti zastaranje, relativno in absolutno zastaranje. Prekinitev se nanaša na relativno zastaranje, absolutno zastaranje ne prekine nobeno dejanje več. Ko nastopi absolutno zastaranje, je zadeva končana, ne glede na to, kaj se vmes dogaja. Torej, ločevati je treba dve različni zastaranji. Eno je relativno, drugo je absolutno. Relativno zastaranje pretrgajo ta dejanja, absolutnega zastaranja ne pretrga nobeno dejanje več. To je ureditev, ki je vsesplošna. To ni neka slovenska posebnost, to je v vseh evropskih državah, v ZDA, povsod poznajo te inštitute zastaranja in poznajo inštitut absolutnega zastaranja, ko po preteku določenega časa pregon ni več mogoče ne glede na kakršne koli okoliščine.

BORIS KURENT: Hvala lepa. K razpravi se kliče gospoda Stanka Šoštariča.

STANKO ŠOŠTARIČ: Lepo pozdravljam vse skupaj. Sem Stanko Šoštarič. V javnosti je znan primer Šoštaršič iz Domžal. Sicer sem član civilne iniciative za nadzor nad inštitucijami. Ne bom konstatiral tisto, kar ste vsi pred menoj zelo v redu konstatirali. Strinjam se z ugotovitvami. Lahko vam za podkrepitev vseh teh vaših sklepov pokažem samo moj primer, kateri nazorno odraža, koliko današnji človek tukajle in sedaj ima možnosti do sodnega varstva, do tistega, o čemer danes debatiramo tukajle. Namreč, šest let, polnih šest let je moja družina v pregnanstvu za svojega lastniškega staonvanja in to je znani primer Kersnikova 2 Domžale. Do danes nobenega efikasnega sredstva pred tem sodiščem nisem dosegel. Veliko tožb in tako dalje, prav ničesar efikasnega nisem dosegel. Dosegel sem samo to, da sem se zameril sodniškemu cehu, ker sem pač rekel, da mene to boli. Zameril sem se, zaradi teh zamer pa tožilstvu pa policiji trpim pač dodatne nevšečnosti. Hvala bogu, zaenkrat me niso spravili še ob prostost, ampak do svoje lastnine in do svojega stalnega bivališča, domovanja, s temi mladoletniki otroci v šestih letih prišel nisem, torej ta moj primer podkrepljuje vse tiste navedbe, katere ste sedaj iznesli. Hvala vam vsem skupaj.

BORIS KURENT: Hvala lepa. K razpravi se kliče gospoda Vitomirja Grosa.

VITOMIR GROS: Pozdravljeni. Moj nastop bo malo drugačen. Kaj je pri nas pravosodje? Pravosodje je pri nas nepopolna veja oblasti, ker ni izpostavljena volitvam, ni voljena temveč je imenovana od neke inštitucije. Hoče biti obenem nikomur odgovorna in povsem nedotakljiva veja oblasti. Svoje napake raziskuje sama. Že v prejšnjem komunističnem režimu je bila postavljena na to sodno oblast. Pod novo oblastjo pa je bila samo na novo potrjena. Praktično vsi sodniki in tožilci iznad določene starosti so komunisti ali so to bili, a ni nihče tega preverjal. Prav tako so skoraj vsi sodniki, predvsem pa vsi tožilci, bili zavezani UDBI, SDV ali podobnim tajnim organizacijam po službeni dolžnosti. Vsi, ki smo že malo bolj sivi, tako kot jaz, to dobro vemo. Kot taki so po partijski poslušnosti še vedno zavezani svojim partijskim, se pravi udbovsko-partijskim predpostavljenim, kakor koli se že ta partija danes imenuje.

V Sloveniji ni toliko problem sodnih zaostankov, kot se v zadnjih letih na veliko govori, temveč, da se sodi nepravično in nezakonito. To je problem našega pravosodja. Sodni zaostanki so pravzaprav samo posledica ravnanja pravosodja, ko ťnašimŤ sodijo takrat, ko je njim v korist hitro, ko je njim v škodo počasi in obratno za tiste, ki so »ne naši«, ko je treba ne našim, ko gre v njihovo korist, soditi počasi ali nikoli, kadar je pa v njihovo škodo pa takoj.

Ugotavljam, da celo namerno nezakonito sojenje marsikaterega slovenskega sodnika ni kazensko odgovorno. Tak sodnik ni kazensko odgovarjal, čeprav bi moral. Še celo v komunistični zakonodaji je ta odgovornost bila v kazenskem zakoniku opredeljena, danes pa ni več. Skratka, še vedno imamo revolucionarno partijsko zavezano sodstvo. Trajnega mandata pod komunizmom ni bilo, pa niso sodniki prav nič protestirali proti temu, kot danes, ker je bilo to v interesu Komunistične partije Jugoslavije, njihovih naslednic in njihovih podmladkov, da se ja ne bi kdo v njihove vrste vrinil.

Dva primera bom navedel. Tako samozavestna predsednica sodnijskega društva Janja Roblek, je bil pred mesecem dni njej sklep ugotovljen kot nezakonit, ker je kršila postopek. Pa bom prebral, kako je višje sodišče to ugotovilo, da ne bo kdo rekel, da obrekujem. V reševanju pritožbe se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je predsednica zunaj obravnavnega senata, ki je zavrgla obdolženčevo vlogo, tako ni bila pristojna za odločanje o njej, zaradi česar je bilo potrebno glede na določilo in tako naprej in tako naprej. Sodišče je ugotovilo, da je kršila postopek pa je predsednica sodnijskega društva v Sloveniji. Kršila je postopek, ki je temelj vsake demokratične družbe, ki je temelj vsakega pravičnega razsojanja. Ta ista sodnica je v svojem sklepu, tem sklepu, ki je bil zavrnjen, čakajte, razveljavljen je bil, je v tem sklepu se sklicevala na pravna mnenja, na pravna tolmačenja in tako naprej. Istočasno je pa ta ista sodnica v prejšnjih sodbah govorila, da pri nas ni judikatnega prava in da se ne more nihče na ničesar drugega kot na zakon sklicevati. Skratka, dvojna merila, kot je gospod Oblak že prej povedal.

Drug primer, ki je še bolj značilen, da imamo res partijsko, se pravi revolucionarno pravosodje, je pa sodba, s katero je bil odvetnik Klep, ki tukaj sedi, leta 2002 obstojen na manjšo penzijo, ker med vojno ni delal po nalogu komunistične partije, ne Slovenije, Jugoslavije. Leta 2002. Če kdo misli, da sem se zmotil ali zlagal pri svojih trditvah, je pač to dokaz, da imam popolnoma prav. Ampak, največji problemi v Sloveniji so seveda na gospodarskem področju, pri gospodarskem pravu. Zakon o izvršbi in zavarovanju ZIS je nikakršen. Po tem zakonu ne more nihče ničesar iztožiti, če ima nasprotno stranko kolikor toliko prava veščo. Sodniki vsi to vedo. Niti eden sodnik ni predlagal ministru za pravosodje ali kakšnemu poslancu ali poslanski skupini, da naj se ZIS spremeni. Nasprotno. Za časa vladavine LDS se je ta ZIS popravljal vedno v korist dolžnikov, nikoli v korist upnikov. Podobno je z EPPLS-om (?), se pravi po domače povedano o stečajnem zakonu, kjer je pač vladavina stečajnih upraviteljev in vam moram povedati, da v Srbiji so se lotili tega problema zelo konkretno. V Srbiji so pred enim mesecem celo skupino ljudi zaprli, priprli, in sicer naslov je bil stečajna mafija in so priprli predstojnika sodišča, dva sodnika, tožilca, nekaj odvetnikov, nekaj direktorjev, celo recimo dva direktorja bank. Pri nas nič. Mi smo daleč za demokracijo v Srbiji. Daleč. Niti enega podobnega primera v Sloveniji ni, zato ker smo najbolj komunistična, avtohtono komunistična dežela na svetu. Bolj kot Rusija. To si zapomnite in potem boste razumeli, zakaj je naše pravosodje tako nikakršno, kakršno je.

Samo še zaključil bi. Podobno je z zakonom o zemljiški knjigi, pri katerem so zemljiško knjigo naredili tajno in tisti, ki so nakradli slovensko nacionalno premoženje, so se skrili za tajnost podatkov in nihče od vas ne more več preverjati podatkov v listinah v zemljiški knjigi, kar celo na Hrvaškem, v Srbiji in povsod po svetu lahko delate. Samo v Sloveniji, ki je tako komunistično prežeta, ne.

Če dovolite, bi vam samo še dva stavka prebral, sem napisal en sestavek, pa mi ga nočejo objaviti, vendar ga bomo morali na koncu, tudi če čez pet let. Gre namreč za to, ker sem v Kranju kot župan ukrepal proti državi, ki ni najemnine plačevala občini, ki je bila lastnik in so hoteli kar zastonj notri biti kot klošarji. V 14. točki pišem takole: Postopki zoper mene so do današnjega dne tekli tako, da sem bil prisiljen vlagati množico pritožb zaradi vsakovrstnih napak, nepravilnosti in nezakonitosti, zaradi česar so se prav vsi postopki zoper mene vlekli nerazumno dolgo. Namerno ta izraz uporabljam. Predvidevam, da namerno zaradi podaljševanja svojevrstnega, sicer nezaukazanega, hišnega pripora. Moral sem vedno javiti, kam grem. Malo manj, ko sem šel na skret, sem moral sodniku povedati, kam grem srat. Oprostite izrazom, ampak ne more človek drugače govoriti kot tako. Ti isti in podobni sodniki, ki so v postopkih storili toliko napak, da danes lahko trdim, da je zelo verjetno, da v Sloveniji ni sodne odločbe brez napake, vsaj slovnične. Izvajajo, kljub odličnim daleč nadpovrečnim plačam, politični upor. Zoper koga, saj so vendar oblast in to pomembna. Hvala lepa.

BORIS KURENT: K razpravi se kliče gospoda Rada Staniča.

RADO STANIČ: Gospod predsednik, hvala za besedo. Pozdravljeni vsi skupaj. Izviram iz Gorenjske. Sem predsednik Območnega odbora za Gorenjsko v sestavi civilnega združenja za nadzor nad inštitucijami. Ker so moji predhodniki veliko povedali na tem posvetu, se ne bom spuščal v širino debate. Rekel bi samo to, da smo danes priča neznosni ignoranci oblasti do tega shoda ali posveta, kakorkoli mu že rečemo. Cela vrsta predstavnikov oblasti je bila vabljena. Na to smo se pripravili. Svoje debate smo pripravili, da jim povemo, kaj mislimo o njih in oni bi lahko povedali, kaj mislijo o nas, ampak ni bilo nikogar. Se pravi, oblast še vedno deluje v svojem zaledju, deluje varno in nas lepo ignorira. V redu. Pri svoji ignoranci lastnega ljudstva oblast nadaljuje. Kam to pelje? To pelje v masovno združevanje ljudstva, ne glede na to, za katero civilno iniciativo se gre. Ljudstvo se mora združiti. Ljudstvo mora reči, kdo je in reči, kaj hoče. Tisti, ki se zapirajo v svoje pisarne in vsak mesec dobivajo blazne denarce za to, da nas ignorirajo. Morali se bodo zamisliti, koga ignorirajo in koliko časa bo to trajalo. Danes z vso odgovornostjo v imenu svojih članov na Gorenjskem trdim, da na Gorenjskem to ne bo dolgo trajalo, zato, ker delamo dan in noč. Tamle pri eni debati sem opazil, nekdo je rekel: sodbe v imenu ljudstva. Naj se sodniki zamislijo, kakšna je to sodba, pri kateri ni ljudstva. Kakšne so to farse. Sodba v imenu ljudstva, kjer ni ljudstva. To ne more biti. Ampak, nekdo si je izmislil sodbe v imenu ljudstva kot bianco kritje za pravosodni kriminal in pravosodno korupcijo. Zato se je treba pozabavati s tem imenom sodb in če so že v imenu ljudstva, potem brez nas ne bodo mogle biti izrekane. Hvala lepa.

BORIS KURENT: Hvala lepa. K razpravi se kliče gospoda Ivana Tkalca.

IVAN TKALEC: Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovani, Tkalec Ivan, območje ... (nerazločno) Ptuj. Danes smo se tukaj zbrali, da bi nekako poskušali skupaj s pravosodjem spremeniti vsaj del slovenskih sodnih postopkov, a žal, kot vidimo, eden je bil tu, pa še ta nam je pobegnil, tako da smo ostali nekako sami na tej zadevi. Menim pa, da smo že vsi skupaj mogoče res preveč grajali sodstvo, sodnike in vse to, zato predlagam, da bi mogoče skupaj na naslednji posvet povabili sodnike, pravosodje in jim pomagali sestaviti novi koncept delovanja sodišč, saj tako kot se imenuje, če smo oziroma če se sodbe izrekajo v imenu ljudstva, zakaj jih potem ne bi tudi mi sestavljali te sodbe oziroma te zakone. Saj le tako lahko potem sodnik napiše v imenu ljudstva in jih opozorili, da se tega tudi držijo. Hvala lepa.

BORIS KURENT: Hvala lepa. K razpravi se kliče gospoda Nina Ferarija.

NINO FERRARI: Pozdravljam vse prisotne. Tisti, ki so vabljeni in za katere imam vprašanja, niso tukaj. Bom zelo kratek. Po devetletni sodni kalvariji lahko rečem, da ni to samo pravosodni kriminal, ampak da se spre... (nerazločno), klasični genocid nad lastnim narodom.

BORIS KURENT: Hvala lepa. To je bil zadnji razpravljavec, tako da bom podal nekako zaključno mnenje tega današnjega posveta. Mislim, da smo pokazali tej državi, da ljudstvo tudi nekaj predstavlja, čeprav moram reči, da nas ignorirajo tako rekoč, da niso pokazali interesa za nas, ki želimo dobro prvo naši državi, drugi pa tudi našemu sodstvu, saj konec koncev je to naše sodstvo. Zato bom rekel, da če nas mislijo še naprej tako ignorirati in če ne mislijo upoštevati naših dobronamernih nasvetov, da v našem statutu civilnega združenja stoji tudi postavka neposlušnost državi, vendar ne bomo se poslužili neposlušnosti državi, vendar bomo postavili sodstvu tudi drugačne, ostrejše pogoje, ker če nas ignorira na tak način, da noče se posluževati naših dobronamernih nasvetov, ne vem, koliko novinarskih konferenc smo sklicali, okroglih miz na ta račun, vendar predstavniki najvišjih organov sodstva se do sedaj niso odzvali, zato jih bomo ponovno pozivali k temu, da pristopi k reševanju teh nujnih problemskih zadev. Hvala lepa.

Sedaj bom pa še za zaključek prosil za državni svet gospoda Zupana, da poda mnenje o današnji razpravi, kako je zavzel stališče tudi državni svet. Hvala lepa.

MAG. ADOLF ZUPAN: Vsi se zagotovo strinjamo, da ta naloga bi bila pa pretežka za narediti, nedvomno pa je današnji posvet pokazal na eni strani na številne res v praktičnem življenju storjene nepravilnosti, med katerimi ni pravega nadzora, ker na koncu tudi številke ne lažejo. Če bi vsaj bili resni poskusi ali pa vsaj neki poskusi na tem, bi bilo vrsto postopkov zoper sodnike, zoper tožilce, ki jih pa ni. Tudi primeri iz dela Komisije za politični sistem kažejo, ko vprašamo za določena vprašanja, koliko je takih primerov, o katerih sem govoril, koliko je recimo, da tožilec odstopi od pregona, ker ni bilo kaznivo dejanje in tako naprej, se pravi, takrat se ta veja oblasti, pravosodje, izogne s tem, da o tem ne vodi statistike in da bi to terjalo veliko časa, da bi to zbrali recimo na en način. Tudi to ni res, ker bi se to dalo zbrati, če bi organizacijskim enotam naročili, bi pač vsaka za svojo enoto lahko hitro zbrala. Nekdo bi vzel čisto navaden digitron in bi to tudi seštel in bi iz tega se marsikaj dalo ugotoviti. Torej, da ne odpiram ponovno vsebine, o kateri ste vi govorili, ki izhaja iz velikih stisk, iz velikih krivic, iz nezmožnosti pravzaprav zaščititi svoje interese, lahko rečem samo to, da državni svet, kljub svoji na nek način posebni vlogi v Sloveniji pa vendar v evropskem prostoru zelo pomembni vlogi, tako imenovanih drugih domov, bo tisti prostor, ki bo omogočal take posvete, oblikovanje mnenj in upam, da bo v prihodnje mesto, kjer bo prišla tudi druga stran. Danes je bilo sporočeno državnemu svetu, da se bo udeležil tega posveta tudi minister Šturm. To se ni zgodilo, ne poznamo razloga. Medtem so naše službe informirale mene in mislim, da tudi predsedujočega, da bo prišel. Kaj se je zgodilo, ne vemo, mogoče bo prišlo naknadno obvestilo in bomo vsaj s strani državnega sveta to tudi na nek način posredovali.

Toliko sem imel za povedati. To bo dragocena materija tudi za obravnavo ob različnih zakonih, ob poročilih o delu institucij s področja pravosodja. Tudi današnje, to, kar sem poslušal kot član državnega sveta. Hvala lepa.

BORIS KURENT: Hvala lepa. Vsem prisotnim se zahvaljujem in s tem zaključujem današnji posvet. Hvala lepa.

Posvet se je zaključil ob 12.15 uri.

SODSTVO