SPODNJI ZAPIS JE SKRAJŠANI 2. DEL ŠIRŠEGA RAZMISLEKA O VESOLJU TER ONTOGENEZI (TRIJE DELI)

DELEC IN DUŠA

OPRAVIČILO

Stran je bila deloma obnovljena 25.2.99 “Vse kar je značilno za same gradnike sveta - delce, velja tudi za velike sisteme - za ljudi in druga bitja.”  

Zaradi lažjega razumevanja si lahko na simbolični ravni predstavljamo, da je celotno vesolje organizem. V času širši sistemi narekujejo okoliščine nižjim. Glede na to je BOG zakonitosti različnih ravni.

BOG je iz dveh sil:
1. Prva sila je sila združevanja. Ta sila  postavlja sisteme in  harmonijo. To silo lahko poimenujemo tudi z  ljubezen.  Harmonija, ki jo ljubezen postavlja je navidezna, saj je postavljena kot trenutni odnosi dozorelosti, torej temelji tudi na moči tistih, ki odločajo ter nemoči ter nepoznavanju lastnih interesov - biti podrejenih. Sila ljubezni oz. združevanja nudi varnost, užitek obilnosti, okoliščine brezkonfliktnosti.  Ljubezen je ena od najljubših slasti, saj preko nje sistemi udejanjajo cilje. Če bi bila  ta sila osamljena, bi se postavili večni in prefinjeni sistemi, ki bi probleme nedozorelosti učinkovito prekrivali npr.  s pomembnejšimi zadevami. Dozorelosti nivojev so različne. Nekateri nivoji so izjemno visoko v dozorelosti in jim lahko rečemo božanskosti. Božanskosti deloma pomagajo nižjim nivojem pri iskanju svoje bitnosti, deloma pa delujejo glede na svojo dozorelost s pozicij moči in podrejanja. Vesolje je sistem sestavljen iz ožjih ravni, ki so deloma samostojne. S samostojnostjo, pa prejmejo tudi odgovornost do višjih sistemov. Tudi Ljudje smo sistemi, katerih "prebivalci" se večinoma menjajo. Najvišji Jaz oziroma "Duša" ostane.

2. Druga sila je  sila razvezovanja. Imenujemo jo lahko tudi svoboda. Posledica te sile je, da v času vezi združevanja  postajajo vse bolj ohlapne - šibke, napake sistema tako vse bolj prihajajo v ospredje. Sistem v času postaja  vse bolj star.  Zaradi razvezovanja se vezi ljubezni pod vse bolj hudimi preizkušnjami. Vse šibkejši nivoji...  pridobivajo vse večjo svobodo - samostojnost ter odgovornost. Tudi nižji nivoji v času vse bolj prisluhnejo svojim dejanskim zahtevam  in se zato vse bolj nesistemsko obnašajo ter povezujejo.  Širši sistemi imajo daljšo življensko dobo kot ožji oziroma nižji. Tudi Človek je  multisistem,  sistem vrednot... v primerjavi z vesoljem je sicer izjemno droben in relativno enostaven. Npr. za zgodovino Človeka je značilno umikanje družbenih sistemov, ki so bili grajeni predvsem na moči (titatnizmu, despotizmu, kastnosti...)  družbenim sistemom z vse večjim deležem spoštjivejšega odnosa do sočloveka (sodobni demokratični sistemi in spoštovanje Človekovih pravic). Če se v sistemu pojavijo hujše motnje pride do večjih zahtev ter agresivnosti sistema navzven, torej tudi do vojn. Tako res velja rek: "Kdor ne ljubi sebe, ne more ljubiti drugih oziroma, kdor je hudo nesrečen sovraži". V času se tako sistemi zrušijo in iz "materiala" starih se postavijo  Druga sila, sila razdvajanja,  vodi v neravnotežja in torej v nujnosti prestrukturiranja ter  razvoja.

Osnovni sili Boga pa sta ljubezen in svoboda ali pa drugače rečeno ljubezen in v času neskončna zahtevnost. Zaradi te neskončne zahtevnosti  vse stvari kot oblika prej ali slej "umrejo". Umirajo le oblike - predvsem ožji sistemi, deli sistema (podsistemi, delci) pa zorijo naprej. Obe sili tako sila ljubezni kot sila razvezovanja (svoboda) se dopolnjujeta. Ljubezen dela - postavlja odnose,  svoboda (razvezovanje) pa jih v času ruši in zahteva ter izsili vse bolj kvalitetne odnose - dozorevanje. Svoboda preizkuša moč ljubezni. Vodilne strukture, če so vezane na formalno moč, hitrega razvoja ne prenesejo in se zato v času zrušijo v prah. Iz prahu pa nastanejo še mogočnejše zgradbe (nove, fleksibilnejše) nastanejo boljši sistemi, sistemi, ki so bolje prilagojeni bitnostim elementov, ki ga sestavljajo).   S stališča fizike je  BOG primarna sila združevanja ter sekundarna sila, razdruževanja, ki se kaže v času.

Materialni oziroma energetski svet - stvarstvo je posledica teh dveh sil.

V človeški zgodovini se kaže, da se sili deloma izmenjujeta glede moči, s katero dajeta pečat posameznemu zgodovinskemu obdobju civilizacije. Tako obdobjem prerekanj - spopadov in  katastrof sledijo obdobja gradnje, požrtvovalnosti in dela za takšne in drugačne skupne cilje ljudi. To je verjetno povezano tudi s  položajem Zemlje v Galaksiji (položaj Zemlje ni statičen...).
 

Raj je uglašenost sistemov, ki drug drugega razvojno podpirajo.
 

O SISTEMU

Sistem je povezava delcev zaradi skupno prevladujočih interesov.

Sistemi se ločijo po:

- velikosti. Značilnosti širšioh sistemov so, da imajo v svojem jedru delce z visoko inteligenco. Z inteligenco ter močjo povezujejo ostale sisteme. Širši sistemi povezujejo več delcev ter podsistemov. Zaradi širine so relativno počasni v primerjavi z ožjimi. Sistem opredeljujejo središče, ki ima funkcijo vodje ter interesi elementov sistema, ki se v sistemu usklajujejo. Najširši sistem (ključen ter zanimiv iz človeškega gledišča) je galaksija Rimska cesta. Ta sistem ne obvladuje vseh elementov galaksije v podrobnostih. Določa le splošne okvire ter okoliščine, ki omogočajo razvoj ostalih ožjih, hitrejših ter časovno kratkotrajnejših sistemov. V času lahko postanejo ovira za razvoj ožjih sistemov. Širši ter ožji sistemi so bolje ali slabše povezani npr. podzavest človeku omogoča delovanje zavesti. Oba sistema sta soodvisna predvsem seveda je odvisen sistem zavesti, ki je ožji od starejšega, širšega sistema podzavesti.

- kvalitete. Cilj delca je notranje dozorevanje kar je možno le ob prestrukturiranju na tem mikrosistemskem nivoju. Človek se v sistemu zavesti zelo loči od ostalih sesalcev... bistveno manj pa se loči v sistemu podzavesti. Sistemi so soodvisni ter povezani. Te povezave imenujem multisistemske povezave (v prispodobi govorim o čebuljni organizacijski strukturi). Proces izboljševanja kvalitet komunikacij je posledica dozorevanja elementov sistema.Tako ločimo sisteme tudi po dozorelosti delcev. Poznamo torej tudi višje in nižje sisteme. Višji so bolj živi. Živost je možnost pridobivanja znanja (povezovanja), ohranjanja znanja ter reprodukcije znanja... Ali je reprodukcija znanja tudi rojstvo otroka? Zelo nizko živost imajo npr minerali, izjemno visoko pa organska bitja. Znanje delcu omogoča udejanjanje njegovega cilja - najti sorodni delec in se z njim dopolniti. Na mikronivoju so tudi delci, sicer izjemno ozki; sistemi - mikrosistemi kvarkov... Prestrukturiranje tudi mikrosistemom na ravni delca omogoča večjo usklajenost interesov v mikrosistemu. To prestrukturiranje pa je izjemno težavno zaradi ujetosti v širše sisteme. Zato je poznavanje interesov okolja nuja. Delci v času dozorevajo, posledica tega dozorevanja pa je povečanje inteligence tako delca kot širših sistemov. Sistemi v času v splošnem izboljšujejo komunikacijske sposobnosti, vse bolje poznajo zakone ljubezni (čistost) ter svobode. Dozorevanje se kaže v vse večji raznolikosti delcev kot sistemov. V času dobivajo vse bolj jasno podobo, odnosi v stvarstvu pa postajajo vse bolj veličastni, razgibani in zanimivi.

trajanja. Trajnejši so dozorejejši sistemi, običajno so trajnejši večji sistemi. Sistemi med seboj konkurirajo. Zaradi v času hitrejšega razvoja ožjih sistemov, lahko center ožjega sistema postane novo središče širšega. Osrednji delci sistemov ter širši sistemi v času nujno prenašajo "pristojnosti" na obrobje oziroma na ožje sisteme. Zaradi prenosa odločanja na nižje ravni postajajo večji sistemi vse bolj soodvisni od samostojnosti ožjih.

V času povezave med elementi sistemov zaradi širjenja vesolja izgubljajo svojo moč. Sistemi so v času prisiljeni v povezovanja. Povezovanje povečuje njihovo moč. S procesom dozorevanja in zaradi širitve in povezovanj sistemov se moč sistemov v času ne izgublja. Moč delcev in sistemov postaja le vse bolj suptilna ter usmerjena. Menim, da so v preteklosti ljudje imeli večjo moč volje kot danes, današnji človek pa ima več čistosti in s tem nadomešča manjšo moć volje. Izgubljanje moči sistemi nadomeščajo z boljšanjem kvalitet povezav - zorenjem (izboljšujejo se povezave med elementi sistema kot tudi povezave do drugih, predvsem do širših sistemov).

Sistemi razpadejo, če notranja entropija preseže moč kohozivnosti središča. Sistem bistveno podaljša čas svojega obstoja, če neguje notranjo poenotoenost - ljubezen, ter če neguje fleksibilnost (sposobnost prilagajanja novim okoliščinam) - svobodo. Ljubezen ne sme ogrožati svobode in obratno. Posledica ljubezni je kohezivnost med elementi.

Posledica pretiranega poudarjanja ljubezni vodi do statusa quo ter neinovativnosti - zaostalosti. Zaostalost, kot posledica pretiranega poudarjanja ljubezni sproža kasnejše katastrofe širših razsežnosti, saj si med seboj sistemi razvojno konkurirajo. Pretirana svoboda onemogoča evolutivne procese, posledice so spopadi in katastrofe.
 
 

UPRAVLJANJE ORGANIZMA

Upravljanje živčevja je lahko pod nadzorom osrednjega delca (nivo Jaza v čisti obliki - Duša). Nadzor je močnejši na zavestni ravni in zelo šibak na nezavedni ravni bistveno nižjih struktur. Strukture odločanja so med seboj povezane, soodvisne. Ta soodvisnost je podobna konjski vpregi. Konjsko vprego vodi najmočnejši konj, ki daje ostalim konjem smer, tempo in ritem. Če vodilni konj v vpregi zgubi na moči, vodenje prevzamejo konji v drugi vrsti (npr. trije) in ga vlečejo za sabo. Tokrat trije konji narekujejo smer, tempo ter ritem. Skladnost vprege je na bistveno nižji ravni, saj imajo različne sposobnosti ter možnosti...

Odnosi med nivoji se lahko zapletejo in nižji nivoji lahko izločijo višje. Deloma je izločanje višjih nivojev (ter s tem vrednot) naša civilizacija vgradila v način življenja. Npr. "Odrasel si, pozabi na ideale..." Upravljanje ni prepuščeno najvišjim nivojem temveč najmočnejšim. Posledice so bistveno nižja inovativnost, večja stopnja kaotičnosti kot bi bila v primeru poudarjenega pomena Duše, oziroma Jaza v čisti obliki.

Če posameznik izolira več višjih nivojev preide v debilizem. V okoliščinah "debilizma" ima posemeznik le kratkoročne cilje, ki so poudarjeno egoistični. Posledice izločitve višjih nivoje na ravni države ima za posledico vojne, kot različnih oblik nasilja ter razmah bolezni.

TOPLINA

Toplina so delci, ki nas prežemajo (torej tudi v novejšem času odkriti kozmični žarki). Določen del delcev se stalno izmenjuje. Toplina omogoča fleksibilnost struktur ter hiter razvoj Človeka. Toplina je osnova ljubezni. Ljubezen se torej udejanja v izmenjavi delcev med ljudmi na način simpatij. Človek je zato izjemno socialno bitje. Tudi tujcu, ki ga sreča le za nekaj trenutkov noče omogočiti, da o njem čustvuje ter razmišlja negativno. Negativni tok misli namreč odvzema toplino. Negativno razmišljanje namreč izolira, delci se od takega človeka ogradijo in moten je pretok delcev, ki so bolj in manj drobni. Dozorelejši delci so lahko tudi na energetskem - nematerialnem nivoju strukturirani v misli, doživetja... osebe... Človek brez potrebne topline postane hudo razdražen. Toplino - dejansko pozornost lahko v takem položaju izsiljuje. Za to je pripravljen lagati, zasužnjevati, izsiljevati, krasti, pretepati, plačevati torej udejanjati čustveno podrejenost - prostitucijo. Toplina se lahko torej tudi krade preko čustvene manipulacije. Vira topline pa sta poenostavljeno dva. Eden je v človeku samem - imeti se rad. Če se tega preveč uporablja oseba zgublja stik z realnostjo. Ta vir je torej sekundaren (drugoten). Prvi vir je seveda okolje, ta vir je veličasten potencialen vir topline.
 
 

MOŠKOST IN ŽENSKOST DUŠE

Duša gre v svojem razvoju skozi različne faze. V energetskem svetu razpolaga z relativno malo delci. Telo je za dušo prtavo vesolje v malem. Genski zapis hrani zgodovinski znanje..., ki ga duša s pridom uporablja ter v manjši meri (lamarkizem) usmerja. Duša je prav tako kot organizem multisistem, le da je mnogo manj obsežen. Duša je tako prav tako čebulno strukturirana. Ko pride do spremembe na ravni, ki je bližje središču "čebule" duša preide v moško fazo. moška faza je vloga človeka, ki jo mora odigrati. Takšna duša se ne spominja prejšnjih življenj, saj je nova. Je izjemno inteligentna in "sodobni model". Takšen moški ima izjemno veliko idej boljših rešitev (inovativnost), je v vlogi nudenja lastnih spoznanj (preroško, pesniška faza). Je slavbo komunikativen, saj se težko prilagaja okolju ter ga slabo pozna. V naslednjem življenju v telesu pa duša postane modrejša, komunikativnejša, ima pa maj iskrivih idej in iz občudovanca vse bolj dobiva vlogo občudovalca. Tako iz moškosti preide v žensko fazo. Ker se duše hitro zučijo (dozorevajo) se tudi delitev vlog med spoloma postaja vedno bolj jasna. Če pogledamo le nekaj generacij, vidimo neverjetno hiter razvoj ženaskosti ter moškosti. Odnos med moškim ter žensko? predstavljajmo si, da ima moški okrog vratu bisere. Biseri so sicer simbol za določeno čebulno plast duše. Moški želi dati "bisere" (doživetja, ideje). S tem postanejo določene plastui duše šibkejše kar omogoča "jedru", da v bližni bodočnosti zaživi v novem okolju. Jedro duše je nekako ujeto v okolje, drugih duševnih delcev. Kot je lahko kralj ujetnik svojih podložnikov. Ženska si prizadeva za to, da bi dobila "bisere". Za ženskost je značilna praznina (pohlep po specifični toplini na ravni energetskih struktur). Mlada ženska duša je tako nagnjena k nimfomaniji. Kasneje ko zbere določeno količino "biserov" pa postajajo njene zahteve vse bolj deliokatne. Odnos med možem in ženo v času pelje v to, da moški duhovno postaja ženska, ženska pa moški. Misel je malce karikirana zaradi lažjega razumevanja. Proces namreč traja več generacij in se tako jasno ne opazi.
 
 

PRINCIP "OSMOZE"

Je zakonitost, ki velja tako na ravni Galaksije, kot tudi za Človeka. Npr. če Človek nima dovolj notranjega "ognja" v njegovo notranjost vdre zunanji "ogenj". Vdor zunanjega "ognja" se zgodi prej ali slej tudi na ravni živčnega sistema. Posledice so različne, saj se tudi posameznik različno odzove na vdor v živčni sistem, ki upravlja organizem. Lahko pride do dvobojevanja. Prestrašena ter razrvana oseba lahko sproži skrajnostne reakcije npr. odločitev skrajne oslabitve ali pa celo uničenja prizadetega živčevja. Takšna primitivna rešitev, ki jo običajno sprejemajo nižje ravni, daje le kratkotrajne rezultate. Posledica je tudi past, ker s tem Človek prizadane tudi lastne možnosti nadzora nad organizmom. Posledice lahko pripeljejo do Multiple skleroze (bolezen odmiranja živčevja). Zunanji ogenj je lahko tudi s strani drugega Človeka. V tem primeru pride do blažje ali manj blage iniciacije. Deloma željeni iniciacijski procesi se vršijo med možem in ženo. Iniciacija pa je lahko agresivno ter ponižujoče dejanje, ki ima za cilj zgraditi strukture poslušnih vodljivih ljudi. Iniciacija odreka zakonitosti svobode ter zorenje osebnosti v njeni enkratnosti. Iniciirati je torej možno šibke. Šibak pa je tudi Človek, ki je izoliral višje ravni. Tovrstna iniciacijo nekateri upravičeno tretirajo za črno magijo. Glede na zgornje si moramo prizadevati za odnose sodelovanja in ne za prevladovanja...

Ogenj je simbol kreativne energije...
 
 

Človek kot materialno bitje je videz. Človek je predvsem kvarčno bitje (Kvarki so sestavni deli vseh delcev npr. elektrona, nevtrina, fotona... Kvarki so teoretični deli tako leptonov kot težjih barionov). Razlika med tema dvema pogledoma na svet je tudi razlika med obliko ter vsebino.

Človek je torej "atomsko" - točneje kvarčno bitje. Kvarčnost človeka se kaže v izjemno prepleteni hierarhiji kvarkov, ki se povezujejo v delce, atomske, molekularne in druge soodvisne strukture. Najrazvitejši kvarčni delec(i) v človeku deluje(jo) kot najvišje gibalo - so najboljši organizator organizma. Temu osrednjemu delcu oziroma skupini najdozorelejših delcev v Človeku lahko rečemo duša.

Človek se navzven vede kot povprečje silnic in zato le redko prisluhne osrednjim delcem - duši v celoti. Duša - "nadjaz" se mu oglaša kot moralni zakon - vest.

V (človeškem...) telesu osrednji delci najdejo možnost organiziranja nižje razvitih delcev. Telo je kot stroj za transport delcev, saj omogoča izjemno hitro spreminjajoče se okoliščine (metabolizem). Transport in hitro spreminjanje okoliščin delcem omogočata pospešeni razvoj. Višje dozoreli delci omogočajo telesu boljšo povezanost. Duša torej povezuje in lajša hitro ter učinkovito rešuje probleme bivana. Brez dejavnosti duše telo vodi debilnost. Torej višje dozoreli delci omogočajo hitrejši razvoj nižje razvitim, so pomembni in potrebni. Z razvojem okolja si naredijo okoliščine za lastni razvoj. Njihov razvoj se torej v času razpotegne - upočasni.

Ali obstaja smrt na ravni delcev? Ne, obstaja le smrt struktur, povezav, sistemov. Osnovna težnja delcev je povezanost z drugimi. Smrti torej ni na ravni delcev so le spremembe iz manj v dozorelejše oblike. Delec pa tudi Človek se najbolj boji popolne osamljenosti,  ter obkrožanja z relativno "popolno" primitivnostjo, saj to onemogoča njegov razvoj. Temu bi lahko rekli pekel.

Smrt Človeka? Smrt kot popolno izničenje je tudi  za Človeka le delna. Razpade le  sistem. Duša  kot sinonim za najrazvitejšo skupino delcev ostane. Čim več delcev tvori dušo, ki ostane, tem več spomina na preteklost se ohrani.  Energetski nivo  ne pozna smrti v našem materialnem pomenu besede. Delci se prestrukturirajo, ohranijo svojo inteligenco. Z rušenjem struktur bolj ali manj izgubijo spomin na "prejšnja življenja".

Ali obstaja inkarnacija? Dejavnosti Človeka obvladuje njegova osebnost. Duša, ki jo sestavljajo osrednji delci je le kapljica v morju prepletenih, zapletenih interesov, ki oblikujejo osebnost Človeka. Večina osebnosti tako po fizični smrti hitro razpade. Po fizični smrti preide osebnost v manjšem ozirama v večjem delu na raven energije. Na ravni energije se pogovori med delci odvijajo s "svetlobno hitrostjo". Hitro se pokažejo raznovrstnosti interesov. Velika večina povezav zato zelo hitro razpade. Cilj ni ohraniti spomin ampak lastna dozorelost... Razvitejši delci so povabljeni v telesa otrok, kar jim omogoča hitrejši in varnejši razvoj. Dolžina življenja duše (v nespremenjeni obliki osrednjih delcev) je daljša kot je dolžina življenja fizičnih teles.

Ali obstaja absolutno dozorel delec? Ne (po vsej verjetnosti ne). Delci so na različnih stopnjah dozorelosti. Razlike v dozorelosti so izjemno velike. Povezave med delci so zelo različnih kvalitet ter intenzivnosti. Ločenost oziroma ujetost v okoliščine večje oziroma manjše nedozorelosti delce omejuje v povezavah. Povezati raznolike interese v organizem je res pravi čudež. Posledica "slabega" še nedodelanega čudeža je okornost človeškega telesa, če ga primerjamo z posameznim razvitejšim delcem. Človeško telo je obsežna "galaksija" delcev. Nad Človekom - njegovim osrednjim gibalom duše so še višje inteligence (razlike so v primeri kot med žabo in človekom).

Moč vpliva višjih razvitih delcev? Vplivi višje dozorelih delcev so, zaradi vse večje oddaljenosti in ločenosti z okoljem manj razvitih, šibki. Tako so bolj svetovalne narave, delujejo na dolgi rok. Bog je tako predvsem Beseda. Če se te besede ne držimo, se zoperstavimo zakonom sveta kot celote. S temi zakoni so dokaj uglašeni naravni zakoni, ki veljajo na Zemlji. Intenzivnejše zoperstavljanje vodi v katastrofo? Božji mlini meljejo počasi toda na drobno, pravi latinski izrek. V primeru katastrof, razpadov sistemov (egoizmi, bolezni, vojne, naravne katastrofe) so pozitivni vplivi vrhovnih gibal razvoja bolj razpoznavni, saj se zaradi stiske bolj upoštevajo. V času katastrof se zmanjša pomen nižjih ravni, saj se znajdejo v kaotičnem stanju (medsebojna vojna nižje razvitih). Vpliv najvišjega gibala razvoja Človeka se kaže npr. kot vest... Človek je že v samem sebi bolj ali manj povezan. Ta povezanost omogoča boljše ali slabše zoperstavljanje boleznim, ekspanziji oblastnosti...

Zakaj trud razvitejših delcev pri razvoju nižjih ravni? Samo razvito okolje omogoča nadaljni razvoj višje razvitih delcev. Zaradi širjenja vesolja so širši vplivi dozorelejših "inteligenc nad Človekom" v času vse šibkejši in transcendentno vse težje razpoznavni.

Grobo rečeno obstajajo trije centri ljubezni, ki jih lahko transcendentno zaznavamo oziroma tri gibala razvoja nižjih ravni. Te centrte bi lahko poimenovali z  božanskosti.

- v Človeku je najvišje gibalo njegove duše ("prvi Bog" - po krščanski terminologiji prisotnost Kristusa v Človeku)
- v središču Zemlje najvišje gibalo planeta ("drugi Bog" - morda je v krščanstvu  temu najbližje čaščenje matere Marije; Gea po starogrški veri; Tefnut, po staroegipčanski veri...)
- v središču Rimske galaksije, najvišje gibalo galaksije ("tretji Bog" -  termin Boga očeta je v krščanstvu več kot Stvarjenje; starogrški  Zeus)
 

Delci?
Višje dozoreli kvarčni delci imajo dolgoročnejše cilje v svojem razvoju, vse bolj se zavedajo soodvisnosti od okolja v končnem se vse bolj zavedajo soodvisnosti celotne Galaksije… Nižje razviti delci, ki so običajno tudi mlajši imajo kratkoročnejše cilje, njihova ljubezen je bolj kratkovidna ter usmerjena v ožje - egoistične cilje. Primitivno vkolikor gostuje v prevladujoči relativni dozorelosti dodatno dinamizira razvoj.

Glavna gibala - duše so torej za skupno, za sožitje. Nižje dozorela večina pa je usmerjena v kratkoročnejše ter egoistične cilje. Tako je tudi Človek razdvojen med ideali ter realnostjo nižjih strasti, kar težko usklajuje.

Torej  so v osnovnih gradnikih našega sveta  vse osnovne lastnosti, ki se kažejo v svetu narave, kot jih vidimo, tipamo... z našimi očmi, iz ravni sistema, kar kot organizem smo. Vsak kvark ima torej bolj ali manj razvito transcendenco - sposobnost prepoznavanja (stopnje) sorodnosti z  kvarki, ki so predvsem v njegovi neposredni bližini. Osnovni gradniki imajo svoje cilje in  inteligenco. Čim širše so svoj cilj uresničili tem bolj so dozoreli, tem širše povezave tvorijo tem inteligentnejši so.

Življenje delca? Delci so med seboj povezani in soodvisni na ravni galaksije. Vsak delec ima svoj življenski cikel: rojstvo, življenje in nato spremembo v dozorelejšo obliko. Življenje delca je neke vrste učenje. V svojem dolgotrajnem ter izjemno zapletenem ter dinamičnem dozorevanju, gredo delci skozi več razvojnih faz. V procesu dozorevanja pa so soodvisni od okolja. Težnja po lastnem razvoju se kaže kot težnja po razvoju okolja, saj šele določen milje omogoča delni razcep ter združitev v popolnejšo obliko (stara kvarčna oblika se razveže ter spoji v novo po sorodstvenem principu). Delci na nižji ravni hitro najdejo zadovoljive delne realizacije svojega cilja.. Hitro najdejo “hrano” za svojo rast in razvoj zavesti. Delce ne zanima voda, okus in barva mesa ali vrsta rastlin… ki jih telo uživa. Živi od drugačne hrane – ljubezni (povezovanj, druženj, spajanj) na višjem nivoju. Da lahko deluje mora zadovoljiti potrebe nižjih struktur. Višje razviti nivoji tako (več in manj) služijo razvoju nižjih, saj jim samo to omogoča lastni razvoj.

Razvoj delca:

• delec postaja v času vse bolj individualno razpoznaven (lastnosti posamezne generacije delcev so zelo podobne), vse bolj so specifične njegove proste kapacitete (zahteve)
• vse bolj je svoboden pri povezovanju z drugimi, vse lažje sodeluje z drugimi
• povezujej se v vse bolj trdne in širše povezave (delci združujejo vse več znanja),
• vse bolj se zaveda svojega okolja in soodvisnosti, vse bolj je razpoznavna ter usmerjena njegova volja oziroma hotenja, vse bolje pozna cilje ter koristi svojega okolja
• vse bolj zahtevni so procesi druženja, povezovanja ter "združevanja" z drugimi
• globinski razvoj osrednjega delca je vse bolj zapleten in vse težji. Osrednji delci so vse bolj razvojno odvisni od okolja. Možnosti odločanja je sicer vse več, govorim o razvojni odvisnosti in ne svobodi. Z drugimi lahko celo manipulira, tako da povezuje raznolike interese z določenim ciljem
• lahko sestavi vse več čebulno organizacijskih struktur z drugimi delci. Duhovno - organizacijska raven se oblikuje čebulno. Najrazvitejši delec je obdan z milijoni drugih, torej nižjih ter šibkejših teženj. Sredica čebule je lahko slabo zlepljena s svojim okoljem, takrat se lahko osami in to je začetek vojne z periferijo, ki se lahko konča s samomorom sistema npr. organizma kot celote. Osrednji delec pridobi na moči, če uspešno organizira svojo periferijo (razplasti cilj glede na stopnje dozorelosti).

Kje v Človeku je najvišje gibalo razvoja? Prav je da zavestno ne vemo kje je, saj ga tako, v okoliščinah stalne  krize sistemskih vrednot, izpostavljamo. Najrazvitejši delec si lahko privošči  potovanje po organizmu. Tako lahko zakrije svojo lokacijo. To potovanje pa lahko veliko stane, saj se tako znajde v slabše razvitih okoljih. Lahko tudi zapusti telo, s tem lahko sproži razpad telesne oblike.
Torej obstaja pozaba, reinkarnacija, iniciacija, levitacija... (delci duha začasno zapustijo telo). Smrti torej ni, najslabše pa je, počasen, napačen razvoj. Posledica tega je izločitev napačnega - razkroj.

Kaj je največja grožnja naši civilizaciji? Počasen, napačen razvoj!

Kaj pa transcendenca in telepatija? Delci so med seboj povezani na ravni (najmanj) galaksije. Torej lahko zaznavajo težnje delcev po sorodnosti… V praksi je transcendence že na majhne razdalje npr.na nekaj metrov razdalje malo (telepatija, všečnost…). Transcendence do Božjega - višjih inteligenc npr. središča galaksije… je tako relativno zelo malo in je bolj informacijska. Deloma je zgodovina trancendence do višjih inteligenc zapisana v religijskih knjigah. Danes so prevodi le teh smešno površni in napačni. Da je transcendence je malo je več razlogov. Razlog je predvsem nezavedanje višjih smislov, pa tudi nizka stopnje zavedanja soodvisnosti od okolja.

Ali sta transendenca in telepatija del vsakdanjega življenja? Da, toda kvalitetne, zavestne transcendence je malo. Ljudje sebe premalo cenijo. Ne zavedajo se, da je cerkev v njih samih, da imajo v samem sebi biser in prvega Boga - najvišje gibalo duše. To gibalo bi morali oboževati. Kristus smo mi sami. Današnje uničenje tovrstne saozavesti ima neverjetne razsežnosti. Danes res živimo v dobi teme - kar je posledica nezavedanja notranje luči. Šele poznavanje tega "prvega Boga" omogoča spoznanje in sožitje z drugimi. Poslušati bi morali najprej notranji glas. Pogoj za kvalitetno transcendenco je oblast osrednjega delca, ki omogoča meditativni uvid višjih inteligenc, "drugega", "tretjega Boga"...

Kdo vlada v naši osebnosti? Večinoma v nas kraljujejo ter zapoveduje povprečje. Naslonitev na povprečje razvoj zelo upočasni. Na napačnosti naslonitve na povprečje opozarjajo različne religije in usmerjajo Človeka k temu, da prisluhne višje razvitim plastem, ki so v njem samem.

Usoda cerkvenih institucij? Križ je treba premagati, saj je simbol zmage Pilata nad vrednotami, ki jih je zastopal Jezus. Zmaga Pilata  se kaže še v današnjih časih. Poštenejši z višjimi vrednotami so še vedno pribijani na križ (zasmehovani, prezrti...).  Doba Jezusa pa se zaradi množice križev končuje. Ljudje  križ vse bolj prepoznavamo za sramoto in tako stopamo v življenje udejanjanja vrednot. Doba Jezusa se torej končuje z dobo Kristusa  - z Človekom, ki bo bistveno bolje spoštoval ter ljubil sebe, svet in stvarstvo. Z zmago ljubezni nad strahom pa bo sestopil s križa.  Današnja sporočila verske institucij so, kot kaže, v slepi ulici pomanjkanja transcendence, kar narekuje naslonitev  na tradicionalizem (zapise v svetih knjigah), torej gradijo predvsem na nekdanjih iskustvih transecendence. V zgodovini  so religije cerkvenih institucij odigrale ključno, pozitivno vlogo pri pospeševanju razvoja civilizacije. Današnje pomanjkanje ljubezni ima posledico  pomanjkanje vseh vrst  transcendence (tudi z višje razvitimi delci)  pelje do upočasnjevanja razvoja, to pa do katastrof - torej do rušenja mogočnih sistemov (t.j. multisistemov). Vdor tujega zaradi nerazpoznavnosti domačega (kar je zakonitost) ogroža obstoječe strukture. Konec današnje civilizacije se kaže predvsem v egoističnem izživljanju, boleznih, vojnah in naravnih katastrofah.

Ali je to začetek konca vere? Ne, vere bo več.  Čistost vere bo sčasoma dobila prdnost pred  zakramenti ter pripadnostmi tem ali onem gibanju, instituciji, religiji... Vera je namreč več od vsega naštetega.  Tako se bodo postavile nove cerkve, še mogočnejše od današnjih. Postala bodo svetišča  večje čistosti ljubezni v službi razvoja..

Zakaj naravne katastrofe? Zemlja je organizirana struktura delcev - zelo inteligentno bitje. Tudi druga nebesna telesa so inteligentna, nekatera bolj, večinoma pa manj kot Zemlja. Tudi Zemlja je soodvisna od ostalih nebesnih teles (najmanj na ravni galaksije). Zemlja je tako  odvisna od razvoja galaksije (Rimska cesta) ter od razvoja vesolja kot celote. Človek ter celotna poznana biocenoza pospešeno zorita delce Zemlje (sedimentacija je zelo globinska...). Če se njen razvoj upočasni, npr. zaradi kršenja naravnih zakonov, pride do tega da strukture ne evoluirajo ampak se dramatično rušijo (potresi, vulkani, vojne...).

Zemlja seveda močno vpliva na Človeka, prav pa je da je Človek zagleden tudi v zvezde... za svoj razvoj potrebuje tudi njihobo energijo. nekatere so celo inteligentnejše kot so energije Zemlje, so pa daleč in zato (transcendentno) težko ulovljive.

Kaj pa starost? S starostjo sistem zgublja fleksibiljnost in to pripelje do nujnosti razpada. Razpad omogoča gradnjo novih sistermov. Torej, ko se galaksija postara, razpade in iz nje se rodi na milijarde novih. Podobno je s telesi organskih bitij...

Kaj je slučajnost? Slučajnost je vse kar zavest ne zaobjame.

Kaj je zavest? Zavest je povezanost znotraj skupine delcev do ravni na kateri se prične skupina ukvarjati s svojim okoljem. Ne ukvarja se samo sama s sabo. Skupina tako postaja subjekt in vse manj objekt.

BOŽANSKOSTI?
Človek velikokrat reče Bog vsaki višji inteligenci. Višje inteligence kot jo zmore človek, bi točneje poimenovali z božanskosti... Bog je eden, zato ker je BOG celotno stvarstvo. Del Boga smo torej tudi mi sami. Boga tako zorimo tudi tako, da zorimo sami sebe.  Nekateri deli Boga so dozorelejši kot drugi in so tako v položaju nadrejenosti. Osnovno gibalo vesolja je tako ljubezen v različnih intenzitetah ter egoizem kot ljubezen nižje vrste (izjemno šibko zavedanje soodvisnosti od okolja). Egoizem je posledica nevednosti - nedozorelosti, lahko pa je to tudi začasna posledica stiske zaradi primitivnosti okolja v katerem je utelešen (duhovnejši) delec. Takšno okolje lahko (začasno) premaga najvišje gibalo v Človeku in da izključno prednost drugim nižjim nivojem (povprečnostim).

Ali je Bog vseprisoten? Da, Bog je vseprisoten, saj je BOG celotno stvarstvo in preizkušanje tega stvarstva..

Kaj pa višje inteligence? Človek je transcendentno bitje, zato lahko zaznava ter prepoznava višje zavesti kot jo ima sam. Tako lahko prepoznava višjo tudi  zavest Zemlje, središča Rimske galaksije… V odnosu do planeta Zemje je lahko Človeštvo v položaju bolezenskih bakterij (egoistično škodljiv - rušenje naravnih zakonitosti), lahko pa deluje kot katalizator višjih procesov. Človek je lahko dejavnik hitrega razvoja Zemlje ter najkvalitetnejša vez med NEBOM in ZEMLJO. Nebo se od Zemlje vse hitreje oddaljuje, vezi med delci Zemlje se počasneje rahljajo kot vezi v Rimski cesti, še posebej pa se vezi hitro rahljajo med galaksijami. Pomen "boga" oziroma božanskosti Zemlje tako postaja vse pomembnejše (v vzponu je tako  dozorelejši Panteizem).

Kaj je razvoj? Razvitejši delci v času doživljajo avtomatični razvoj širšega (nižje nivojskega) okolja, kljub lastni nedejavnosti, oziroma neučinkovitosti. Če bo naša civilizacija podlegla avtomatizmom (sednje na rožicah) bo prišlo do razcepa med obrobjem in centrom - torej do hudih katastrof za materialni svet, naše delo bo ocenjeno za ničevo. Obrobje rodi nove centre - gibala, stare strukture se tako zrušijo. Karte razvoja se bodo premešale. Prah si in v prah se povrneš. Toda prah zgradi nove "zgradbe". MOŠKOST / ŽENSKOST

Delec gre v svojih preobrazbah skozi moške, vmesne ter nato ženske faze... Ko se moška faza izpoje – ko delec v določenem okolju ostane brez poslanstva dookolja, preide v fazo lastne preobrazbe - v žensko fazo. . Obe fazi sta življenski lok delca. Življenje v nespremenjeni notranji strukturi je mnogo daljše od življenje Človeka. Shematično razliko med moškostjo oziroma ženskostjo govori spodnja tabela.
 
 

KONKRETNEJE:

Od spola je odvisen odnos do rizikov. Moški želi spreminjati okolje s svojimi zamislimi,ženske okolje urejajo. na preverjene načine. Moški sae zato mnogo bolj izpostavlja, saj je njegovo delovanje inovativno. V ospredje daje svoje poslanstvo. Ženska daje v ospredje dom v širšem smislu. Posledice so za ženske: daljša življenska doba, manj pijančevanja, manj samomorilskega vedenja (nesreč), manj samomorov. Povprečno ženske živijo v bolje urejenem okolju (tako čustveno kot materialno).

Plasti teh spreminjanj je veliko. Ženske torej doživljajo izjemne spremembe.

Človek je prav tako kot Vesolje multisistem, seveda na bistveno nižji ravni (prostorsko zamejen in časovno kratek). Če so posamezni nivoji v Človeku v sporu, je Človek - sistem zaposlen sam s sabo in je posledica večja ali manjša apatičnost, nedejavnost. Soočenje nivojev pripelje do koeksistence v taki ali drugačni obliki -  tudi do zelo zapletenih navideznih stabilnih sistemov, ki se poenotijo npr. v      agresivnost navzven (kompenzacija?)... To pa je  področje psihologije.

OPRAVIČILO

Nisem fizik delcev, niti teolog, niti biolog, niti psiholog. Vnaprej se opravičujem ker nimam titul, niti prepotrebnega znanja za to zahtevno tematiko,  prepričan pa sem, da je zgornji razmislek zanimiv. Že naštete panoge mišljenskega atlasa Človeka nakazujejo nujnost timske obdelave tematike. Opravičujem se tudi zaradi pomanjkanja časa, dnevne obveznosti onemogočajo, da bi se s tematiko ukvarjal bolj sistematično.

 

---

DELEC

Pod delec pojmujem skupino kvarkov oziroma skupino izjemno trdno povezanih delcev. Čim več povezav je v skupini tem bolje izraža hotenja oziroma tem bolj je inteligentna. Pod delec torej pojmujem tudi udejanjenje cilja - popolnosti povezav med elementi "delca".

Teorija nastanka vesolja, ki tu ni objavljena je skladna z sodobno teorijo kaotične inflacije Andreja Dimitrijeviča Lindeja, ki je dobila na veljavi po satelitskih posnetkih vesolja teleskopa Hubble, predvsem pa po analizi kozmičnega sevanja satelita Cobe leta 1998. Teorijo razvijam od svojega 17 leta, torej že od leta 1974, poimenoval bi jo lahko z kompleksna dvopolna teorija pojemanja.

 avtor: Vladislav STRES