PIRANSKI ZALIV JE LAHKO SAMO

PIRANSKI

Tudi kamni pričajo, da Salvore ali Savudrija (in morje vmes)

pripadata Piranu

Bert Pribac

Mag. bibliotekarstva, (Mlib. University of NSW, Sydney 1979)

Spričevalo avstralskega bibliotekarskega združenja (LAA), 1968

Absolvent primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi 1959

Maturant koprske gimnazije 1955

V Avstraliji preživel 43 let.

Sergaši, Junij in Julij 2009

Vsebina:

PIRANSKI ZALIV JE LAHKO SAMO PIRANSKI ....................................................................... .... 1

Vsebina: ................................................................................................................................................ 2

Pojasnilo bralcem.................................................................................................................................. 2

1. Kadar kamni spregovorijo................................................................................................................. 3

2. Evropi se ne mudi.............................................................................................................................. 4

3. Istra in Piranski zaliv niso nikoli bili hrvaški ................................................................................... 4

4. Razna štetja v Istri ............................................................................................................................ 5

5. Hrvaški apetiti po Istri ...................................................................................................................... 6

6. Po vojni: vse do Mirne pod upravo Kopra......................................................................................... 7

7. Izgubljene pogajalske priložnosti...................................................................................................... 8

8. Pomanjkanje državotvornega in zgodovinskega čuta........................................................................ 9

9. Hrvaške koristi od slovenskih žrtev ................................................................................................ 10

10. Eksodus Lahov ali Italijanov iz Istre............................................................................................. 11

11. Iskanje možnosti za dogovor......................................................................................................... 12

12. Držati blokado in potrpeti ............................................................................................................. 13

O piscu te razprave:............................................................................................................................. 15

Pojasnilo bralcem

To razpravo sem napisal, ker sem zaskrbljen za usodo Slovenske Istre in za pravične odnose z

našo sosedo Hrvaško. Problemi pripadnosti Piranskega zaliva in slovenskega suverenega dostopa do

odprtega morja so vznemirili, ne samo politike in novinarje, ampak tudi mnogo preprostih ljudi. Ne

ponujam rešitev temveč ozadja, možnosti in informacije za naše pogajalce in javno mnenje.

Sem staroselski Istran, Šavrin in Slovenec rojen januarja leta 1933 tu v šavrinski Istri. Po vojni

sem tam v poznih 50. letih bil skoraj tri leta uradni jugoslovanski tolmač pri Razmejitveni komisiji z

Italijo in imam določene spomine ter izkustva o tej tematiki. Je pa dobršen del te razprave tudi poskus

osvežitve zgodovinskega spomina na čase in peripetije, ko je Slovenija po tisoč dvesto letih spet

prišla do morja in ko so veliki narodi in nasilni mali narodi mešetarili in preplavljali to našo brižno

Istro milo…

1. Kadar kamni spregovorijo

V stavbi občine Piran, nad pregibom prvega stopnišča, ki vodi iz pritličja, je na

levi strani vzidana kamnita plošča, na kateri švicarski državljan grof Antonio Caccia

zapušča ali podarja občini Piran svoja posestva v Salvore (Savudriji). Vklesano je

naslednje sporočilo:

Foto: Bert Pribac, Piran, 15.7.2009

Kot mi je znano, se gornja oporoka ni nikoli preklicala in še velja, a piranska občina ni uradno nikoli

odstopila ali se odpovedala svojemu ozemlju. Razni obalni in republiški uradniki ter funkcionarji pa

niso vedno imeli državotvornega in nacionalnega občutka za te zadeve. Mnoga naselja preko

Dragonje so bila brez potrebe in brez kake pogodbe kar prepuščena Hrvaški ali od nje protipravno

zasedena. Tudi o tem bom razpravljal.

2. Evropi se ne mudi

Sledim našemu tisku in temu našemu zapravljanju časa s hrvaškimi reakcijami na slovensko

blokado njihovega vstopa v Evropsko skupnost. Zgodovinske izkušnje nam pravijo, da v končnih ali

skrajnih situacijah odločajo ta veliki in močni v Evropski skupnosti, kdo se jim bo pridružil. Slovenijo

že imajo v Skupnosti zaradi poti iz Tržaškega zaliva in preko znamenitih Churchillovih Postojnskih

vrat, ki jim odpira najboljši pretok iz Sredozemlja in jugozahodne Evrope, v Srednjo in Vzhodno

Evropo ter na Balkan. In ko je začela razpadati Jugoslavija, so nas hitro vzeli v Skupnost, da ne bi

vojna vihra prišla na laške in avstrijske meje. To je bilo to. Slovenija jim je bila takrat potrebna in

zadosti. Sicer nas znajo ti Evropejci prisiliti (ali prepričati), da umaknemo nekako to blokado

Hrvaške, ko jim bo to zares koristilo¹. Trenutno jim pa koristi, da je Hrvaška zunaj kot protiutež

zavirani turški vlogi za vstop, predvsem pa zato, ker EU še ni pripravljena, da bi sprejela Hrvaško kot

polnopravno članico, saj -ta še ni pravno in civilizacijsko zrela, kot piše anglo-ameriško časopisje.

Časopis Slobodna Dalmacija pa je 8. julija povzel izjavo nekega uradnika EU, da "Večini evropskih

vlad ustreza omenjeni spor, ker na ta način blokirajo širitev EU, na katero niso pripravljene.".

Seveda, Hrvaški se zelo mudi v EU, ker biti zunaj, pomeni letno zgubljati stotine in stotine

milijonov evrov.

3. Istra in Piranski zaliv nista bila nikoli hrvaška

Zame pa je stvar glede razmejitve tega zaliva enostavna. Piranski zaliv je postal ob podpisu

mirovne pogodbe z Italijo v Parizu 15. septembra 1947 (in potrjeno je bilo ob podpisu

Londonskega sporazuma 1954 leta) dejansko in pravno ves slovenski; prej pa je bil laški,

avstrijski, beneški itd …ker je obala ali rob Istrskega polotoka od Savudrije vsaj do Kaštela spadala

vedno pod starodavno piransko občino, od podpisa mirovnih pogodb pa sem pod sedanjo slovensko

občino Piran; to potrjujejo vse zemljiške in občinske knjige in tudi zgodovinska dejstva. Saj imamo v

stavbi piranske občinske palače prav v kamen vklesano, da je bila Savudrija podarjena Piranu za vse

čase. Sosedje Hrvati, ki se ponašajo z zgodovinskim in državotvornim čutom, bi le morali to

upoštevati.

Ta del Istre tudi ni bil nikoli etnično hrvaški ali administrativno pod Hrvaško. Nobena

slovenska vlada ne more in ne bi smela tega odpisati ali podpisati. Če to stori, se bo za tisoč let

zamerila svojemu narodu in ga oškodovala za čudovit izhod na svetovna morja, Hrvaški pa ne bo

koristila v ničemer, razen v zadovoljevanju njene nečimrnosti, da mora mejiti z Italijo, pa čeprav

samo preko “jadranske mlake”, ker nočejo biti na Balkanu. Hrvaška nas na morju davi ne samo

zaradi svojih balkanskih kompleksov in nevoščljivosti zavolj Luke Koper, ampak občutek imam, tudi

zaradi dolga Ljubljanske banke, ki pa je zdaj stvar jugoslovanske sukcesije, saj so vse slovenske

devize morale v Beograd, tudi tiste od hrvaških in posebno kninskih varčevalcev, ki so bolj zaupali

slovenski banki kot hrvaškim. Bivši hrvaški varčevalci pa znajo biti zdaj zastrupljevalci odnosov.

To, da bomo kmalu skupaj s Hrvati v Evropi in da meje nič ne pomenijo več, ne drži povsem.

Italijani uvajajo svojo mejo, kadar jim godi, prav te dni so jo Avstrijci in Nemci tudi. Pa tudi ta

skupna Evropa ima že v sebi kali razkroja in bo trajala le tako dolgo, kolikor bo trajala nemškofrancoska

naveza, ali dokler se nam ne bo katera od bližnjih sosed hudo skujala.. Imeti moramo

lastni izhod na morje, sankcioniran od dejanskega posedovanja morja in mednarodno

deponiranih ter priznanih dogovorov in ne od milosti nepredvidljivih sosedov. V okviru SFRJ

smo to imeli vse do l.1991 in upravljali smo tudi ves Piranski zaliv.

_________________________

¹ Železniška povezava iz Sredozemlja preko Reke na Madžarsko in dlje zna koristiti nekaterim deželam vzhodne Evrope.

Hrvaško-ameriški investitorji že čakajo, vendar Rusi tudi načrtujejo železnico iz Boke Kotorske do Beograda in dlje, a

Lahi in Avstrijci so se tudi že zmenili pred kratkim za veliki novi tunel pod Alpami in boljšo povezavo. Morda bi bilo

prav, da Slovenija čimprej posodobi svojo progo iz Kopra do madžarske meje, saj celo Bosanci načrtujejo veliki pristan v

Neumu in železniške povezave z zaledjem.

In čeprav S. Žižek pravi v Mladini, da gre za smešno male koščke zemlje, so ti delčki bistveni

za najboljši vhod in prehod iz Sredozemlja v srednjo Evropo.

To so ugotovili tudi strokovnjaki Zavezniške vojaške uprave v Trstu (ZVU) in ameriško vojno

ministrstvo (American War Department) v svojih depešah iz Trsta od 1946 do 1948. leta, ki se

imenuje Intelligence Review (Obveščevalni pregled).

4. Razna štetja v Istri

Če določamo pripadnost nekega ozemlja po njegovem prebivalstvu in ne zavolj kake vojaške

okupacije, potem bi moralo biti število prebivalstva neke etnične ali jezikovne pripadnosti odločilno,

pod katero državo to ozemlje spada. Naj omenim v tem smislu spet depeše ZVU v Trstu

V teh depešah (IR No.59, 3/4/47) so zavezniki na primer tudi našteli, da je bilo leta 1947 za

bodoče Svobodno tržaško ozemlje (STO) naštetih 350,000 prebivalcev, od tega 75 % Italijanov, 20 %

Slovencev in komaj 5 % drugih. Verjetno so to bili tistih pet odstotkov drugih predvsem Istrani², kajti

povedal mi je pred tremi ali štirimi leti, le kakega pol leta pred smrtjo, pokojni garibaldinski kapetan

Dušan Faganeli, ki je bil v tisti zavezniški komisiji, ki je hodila po Istri 1946 ali 1947 leta in štela ter

spraševala ljudi po narodnosti, da v deželi izza Dragonje in do Mirne niso našli skoraj nobenega

Hrvata, temveč samo Slovence in Istrijane, pa še precej Lahov³, v Koprščini pa samo Lahe in Šavrine,

torej Slovence.

Zavezniška vojaška uprava je leta 1946/1947 pri odločanju o obsegu STO-ja odklonila

upoštevati italijanski iredentistični cenzus iz leta 1921 in tudi tistega od Hrvata Rogliča⁴ iz 1945, ker

so bili strokovno sporni in je zato naredila svojo raziskavo po arhivih in na terenu. Sicer je že sto let

prej, davnega leta 1846 tržaški zgodovinar Pietro Kandler napisal razpravo o Slovanih v Istri

(L’Istria No.11 & 12, 1846). Kandler je svoje štetje Slovanov v Istri utemeljeval s štetjem nekega

K. Czoerniga zgodaj leta 1846, osnovano na osnovi občevalnega jezika in to štetje ni takrat naštelo

prav nobenega Hrvata v Istri, ampak samo Slovence, Srbe, Črnogorce ter Vlahe in Venecjane.

Kandler pravi takole: “Trdimo lahko torej, da od ljudstva, ki biva v istrski pokrajini v svojem

telesnem svojstvu in ki ga je 234,000 oseb5, do 109,000 govori slovansko (slavo). 114,000 italijansko,

10,000 nemško, 1000 grško.

Od Slovanov jih pripada 54,000 družini Slovencev (famiglia slovenza), h katerim spadajo tudi

Kranjci (carniolini) in se dele na štiri plemena z malo razlike v dialektih…”

Povzemam po Kandlerju: Največjo pleme šteje 40,000 ljudi med Dragonjo in Trstom v

srednji Istri (Istria media), ali kot se reče v Istri Šavrini, ….kakih 7000 je bilo Slovencev ob

zgornjem delu reke Mirne izza Buzeta, ….a okrog 15,000 pomešanih z Italijani jih je bilo preko

Dragonje vse do Mirne in Novega grada.

Celo v avstrijskem štetju iz 1910 leta je bilo v Istri kar 55,134 Slovencev, 147,417 Lahov in

seveda 168,184 Hrvatov. Seveda, ostali so izginili vsi: Vlahi, Srbi, Istrorumeni, Čiči in še kdo.

________________________________

² Ali so ti Istrani ali Istrijani iz takojšnjih povojnih let pleme ali narod zase, bi se dalo razpravljati v nedogled. Vsekakor,

da so Istrani mešano predvsem slovansko pleme, ki ni hrvaško, razen na robu tam preko Pazina. Po starih avstrijskih

štetjih so bili vsi ti “slavi”ali Slovani, ki si jih prilašča Roglič in drugi hrvaški “strokovnjaki” bolj Srbi, Vlahi, Uskoki in

Črnogorci ter celo Albanci, ki so jih v Istro pripeljali Avstrija in Benečija po velikih kugah in ob turških vdorih. In vmes

je bilo še ogromno ostankov Histrov in Istrovenetov ter seveda na kraškem robu vse od Rakitovca do Jelšan in še čez tudi

Čičev ali Vlahov, pod samim robom pa nekaj Karnov. V bistvu bi tem ljudem pripadala državica zase ali vsaj močna

avtonomija. Ampak Istra je zdaj končno okupirana od Hrvatov in že skoraj napol naseljena s hrvaškimi Hercegovci. Težko

verjamem, da bi jim Zagreb dal večjo avtonomijo kot sedanjo županijo. Slovencem pa ni bilo treba nikoli okupirati svojih

delov severne Istre, ker so bili vedno (in so še) strnjeno šavrinski, slovenski in jih je slovenski Istrski odred 1945. leta le

osvobodil izpod tujcev; Lahov iz obalnih mest pa nismo mi izgnali; z večina so šli svojevoljno, ker niso želeli sprejeti

slovensko ljudsko oblast.

³ Besedo Lah ali Lahi ne rabim iz nobenega slabšalnega namena, pač pa, ker smo tu v šavrinski Istri vedno imenovali

Italijane za Lahe od besede (leski, tuji).

⁴ To je taisti zakompleksirani Roglič, ki je 1945. leta dokazano ponaredil štetja za Istro in piransko občino in hotel doseči

od evropske in svetovne geografične stroke, da se Balkan preimenuje v Jugovzhodno Evropo.

V bistvu smo ostali Šavrini (ali istrski Slovenci) še danes edini avtohtoni prebivalci Istre s

svojim značilnim narečjem in strnjenim območjem severne Istre, od Škednja, vse vzdolž pod Steno do

Dragonje in še čez preko Buzetščine. Našla bi se še morda kakšna drugačna in manjša izrazita

skupina sredi Istre ali od Poreča do Rovinja.

Kasnejša štetja so hrvaški ali madžarski uradniki v avstrijski službi uporabili za proglasitev

vseh Slovanov v Istri za Hrvate; Srbe in Vlahe. Za te pa je katoliška cerkev in avstrijska politika

kmalu ali postopoma prisilila v katolištvo. Latinska cerkev je naše glagoljaše in vse, ki so rabili

staro slovansko bogoslužje, silila in prisilila sčasoma v svojo liturgijo. Danes imamo o njih samo še

kakšen cerkveni zapis ali kamen. Ampak še isto leto po prvem popravljenem štetju (1846) je bilo v

vsej Istri samo še okrog 32,000 Slovencev (zmanjkalo jih je kar naenkrat vsaj 22,000) , vsi drugi

“slavi” so kar naenkrat postali Hrvati; to je pojem, ki so ga ob majhnem, a vplivnem in bojevitem

kavkaškem plemenu Hrbatov, ustvarili Avstrijci in Madžari, da se zoperstavijo pravoslavlju. Pa tudi

zaradi mešanice tolikih preprostih in neizobraženih balkanskih ter romanskih ljudstev v Istri, jim tega

ni bilo težko storiti.

5. Hrvaški apetiti po Istri

Hrvaški nacionalistični apetiti po Istri, latentni že od začetka 19 stoletja, ko je Avstrija

prevzela bivše beneške pokrajine in obalna mesta v Istri, so se potem v okviru hrvaški naklonjene

avstrijske politike, nadaljevali po vsej Istri vse do začetka 20. stoletja, ko je prišlo do italijanske

okupacije. Takrat so slovenski in hrvaški domoljubi do neke mere sodelovali v skupnem odporu

italijanizaciji,… ampak odpor v okviru TIGR-a je bil v glavnem slovenski. A hrvaški apetiti so se

razplamteli prav močno takoj po razpadu Italije 1943. leta in nasprotja med slovenskimi in hrvaškimi

partizani so bila kmalu tako ostra, da bi skoraj prišlo do spopadov med njimi prav v zaledju šavrinske

Istre. Takrat v modi komunistični internacionalizem in bratstvo niso kdove kaj umirili zadev. Sicer

obstajajo še žive priče, ki vedo, da so se v Pazinu sestali 1943 takoj po razpadu Italije slovenski in

hrvaški partizani. V hrvaški delegaciji so bili člani njihove vlade in celo nekaj zgodovinarjev, ki so

imeli vsa pooblastila. V slovenski delegaciji je bil samo komandant Stane Rozman, ki ni imel kakih

večjih pooblastil, kot da se pogaja in je odločno zahteval mejo na Mirni, Hrvati pa na Dragonji. Do

Staneta so bili hrvaški emisarji zelo arogantni. Komandant Stane je pristal, da naj bo to samo vojno

operativna cona, a končna meja naj se določi po vojni. Kot mi je povedal eden od poveljnikov

Istrskega odreda so že 1944. leta nekateri šavrinski partizani pod hrvaško komando zahtevali, da se

priključijo slovenskemu Istrskemu odredu. Vprašal sem nekoč tega človeka, zakaj so se ustavili na

Dragonji in na Kaštelu ter niso šli čez ta rob vse do Mirne?. “Kaj hočeš, Bert, če si v vojski, ubogaš

komando od zgoraj.” Pozabil sem ga vprašati, kdo je bil tisti od zgoraj.

Toda pokojni zgodovinar Vlado Habjan je v svojih raziskavah⁶ ugotovil, da je v začetku

februarja 1944 prišlo še do enega sestanka s Hrvati, tudi tokrat ob prisotnosti komandanta Staneta⁷

(ali/in Gučka?) in to na koti 276 na Maliji nad Izolo in Hrvatom se je zaradi težavnosti našega

operativnega dostopa preko reke in gričevja dovolilo, da oni operirajo preko Dragonje. Obalo

Umaga in Savudrije vse do Mirne in seveda vso zdajšnjo slovensko obalo še preko Ankarana pa

je osvobodil slovenski Mornariški odred Koper v sestavi IX. korpusa in tam tudi deloval še po

vojni ter tako sta tudi ves Piranski in Koprski zaliv prišla pod slovensko upravo in naj bi bila še

zdaj.

_________________________________

⁶ Vlado Habjan: Zgodovinska zasidranost Slovencev v Istri, 2000. Posebno na strani 27.

⁷ Komandant Stane Rozman je umrl v sumljivih okoliščinah novembra 1944 na Dolenjskem pri preizkušanju nekega

orožja. Obstajajo sumi, da je imel sam Tito prste vmes, ker mu je Stane Rozman vojaško-strateško rasel čez glavo,

slovenska partizanska vojska pa mu je postajala vse bolj sumljiva in tako moteča, da jo je dal razpustiti takoj po koncu

2.sv.vojne. V Rozmanu je Tito videl slovenskega nacionalista, kot je to videl tudi v Kardelju, ki naj bi preživel kar sedem

nepojasnjenih atentatov. Celo na lovu s Titom je bil enkrat ustreljen “po pomoti” v glavo. Miha Marinko mi je sicer pravil,

da so bili za te atentate v glavnem krivi naši ta beli.

V Coni B STO pa so Hrvati, (ki so imeli veliko zaslombo v Titu, saj jim je menda bil

pripravljen dati vso Istro do Kopra), posegli ne samo po glavnih položajih v jugoslovanski vojaški

upravi, ampak tudi po ključnih položajih na okrožnih komitejih.

Zemljevid sporne meje vzdolž Dragonje (povzeto iz “GoogleMaps”)

Takoj po zaključku sovraštev leta 1945 pa je hrvaška Cerkev tudi začela takoj nastavljati svoje

župnike vse do Dragonje. Tam so še zdaj in Bog ne daj, da bi tam po nekaterih cerkvah govoril

slovensko ali laško. Naženejo te, kot so pred nekaj tedni blizu Oprtalja nagnali mojega tržaškega

bratranca, ko je želel fotografirati neke freske. V Buzeščini ne smejo otroci pri verouku niti moliti več

Očenaša po slovensko⁸. Naši slovenski vodilni kleriki pa niso imeli takrat časa za Istro; otepati so se

morali madeža kolaboracije - in rdečega terorja, kot mi je bežno pred nekaj leti zaupal nek primorski

škof.

6. Po vojni: vse do Mirne pod upravo Kopra.

Spominjam pa se dobro, da je v letih od 1946 do 1948 moj zdaj že pokojni brat Avguštin, kot

narodni zaščitnik (miličnik) v Portorožu, hodil vse do Brtonigle patruljirat in tudi pobirat obvezno

kmečko oddajo. Tisti del Bujščine in Savudrijščine, pa vse do Umaga, in do Mirne je spadal pod

slovensko notranjo in državno upravo v Kopru; z njim sem šel tudi enkrat ali dvakrat. Okrog 1952 ali

1953 pa sem spremljal vodilne tovariše Beblerja in Vilfana na ogled tistega dela Istre, zato ker sem

dobro poznal te kraje in se lahko pogovarjal z ljudmi v moji šavrinščini ali po laško. Kaj sta

pravzaprav iskala, mi ta dva tovariša nista povedala; le nekaj, da se gre za meje. Bil sem zanje

mulec. Ali so kaj napisali o svojih vtisih iz Istre, ne vem. Naj kdo pogleda v njihove arhive, če ne za

drugo, vsaj za kako diplomsko nalogo.

V Kopru sem po nižji gimnaziji živel in delal od oktobra 1949 pa skoraj do konca leta 1952

kot novinarski pripravnik, najprej pri Istrskem tedniku in nato pri Slovenskem Jadranu (SJ). V tisti

stavbi nasproti Taverne je takrat poleg SJ domovala tudi La Voce del Popolo, ki sta jo urejala neki

Kraševec po imenu Jazbec in Hrvat Ive(?) Mihovilovič. Slednji je rad sprožal debate, da so kraji

__________________________

⁸ Glasbenik Emil Zonta, ki prihaja iz Buzetščine, je v svoji najnovejši knjigi (Od Svetega Duha in nazaj; Libris, Koper,

2009, strani 189 in 195), dokumentiral tako stanje in še hujše: kako so njegovemu očetu buzetski okrajni funkcionarji

grozili s smrtjo, če vpiše sina in hčer v slovensko šolo.

južno od Dragonje hrvaški. Imel je vpliv na Okrožnem komiteju partije in v upravnih organih Cone B.

Poveljnik jugoslovanske vojaške uprave v Kopru je bil takrat neki polkovnik Mirko Lenac, zelo

prohrvaško orientiran.. Mislim, da so prav pod Lenacem jugoslovanske vojne oblasti oropale Koper,

Izolo in Piran mašinerje vseh predelovalnih tovarn Ampelea in Arrigoni ter nekaj destilerij ter stroje

odpeljali v Rovinj (nekaj malega tudi v Umag) in celo v Dalmacijo, s čimer so pognali na tisoče

Šavrinov, Buzečanov, Koprčanov⁹ ter Izolanov v eksodus, kajti čez novo mejo niti v Trst niso ljudje

mogli več na dnino ali prodajat svoje kmečke proizvode, niti jih predelovati doma. Nekateri se tega še

živo spominjamo. Hrvate bi morali spomniti tudi na reparacije za to krajo. Kaj so tam v Kopru

še skuhali v tistih letih, ne vem. Kdo od Slovencev (ali pa celo Hrvatov in morda Lahov?) na

takratnih koprskih okrožnih ali okrajnih komitejih je morda podpisal ali se zmenil za prenos delov

piranske občine in tovarn na jug? In kdo ga je (in če ga je) s podpisom sankcioniral na republiški ali

zvezni ravni? Potrebno bi bilo pogledati podrobno v arhive, če niso že kam odromali.

Advokat Dušan Puh iz Pirana, človek, ki dobro pozna slovensko Istro, saj je tod bil med

vodilnimi istrskimi partizani vse do osvoboditve in še nekaj časa potem, se o teh zadevah spominja

takole:

»Dandanes imamo še vedno probleme s Hrvaško. Ti problemi so samo zaradi tega, ker je slovensko

politično vodstvo zanemarjalo to stvar in je ni reševalo že takoj takrat, ko so se ti problemi začeli

pojavljati. Začelo se je davno tega. Takrat, ko je Hrvat Mirko Lenac, polkovnik Jugoslovanske

armade kot poveljnik Vojne uprave Cone B, razmejil okraj Koper od okraja Buje tako, da je mejo

potegnil po Dragonji (oziroma Kanalu svetega Odorika). Ta meja je bila vojaška, provizorična. Bila

je napačna po vseh kriterijih, po katerih se sicer določajo meje. Slovenska vlada ni reagirala, ko so

Hrvatje to mejo samovoljno utrdili s tem, da so napravili nove katastrske operate in nove zemljiške

knjige za slovenski katastrski občini Kaštel in Savudrija. Zakonita zemljiška knjiga je bila v Piranu.

Upam, da je sedaj v naših arhivih. V bistvu smo imeli [in še imamo] zelo leno in nesposobno državno

upravo ... Vse matične knjige, rojstne, mrliške, poročne in kar je še tega, so za Kaštel in Savudrijo

bile v Piranu. In so še«.

Tako je povedal gospod Dušan Puh in je še nadaljeval: »Danes Sanader¹⁰ in Jandroković

govorita, da Hrvaška ne bo kupovala vstopa v Evropsko zvezo z ozemljem in morjem. Štajerski

poljaničar Davorin Rudolf, ... pa govori, da ne more biti tega, da z obale stopiš v tuje morje. Prav.

Toda obala na južni strani Piranskega zaliva je vedno bila piranska, kar pomeni slovenska. Nikoli ni

bil niti en kvadratni meter zemlje tam v rokah hrvaškega kmeta. Ta obala torej pripada morju,

pripada Piranski občini in s tem Sloveniji. Če se Hrvaška že odmika od svečane proklamacije, da

veljajo meje na dan 25. junija 1991, kakršno je dala tudi Slovenija – in je pokojni dr. Janez Drnovšek

z Ivico Račanom parafiral nesrečni Sporazum očitno zato, ker je imel preslabe svetovalce, potem je

mejo treba potegniti po grebenu Savudrijskega rta, kjer je bila celih 700 let, kolikor je stara

Piranska občina. Tudi po drugi svetovni vojni, v času Svobodnega tržaškega ozemlja in pozneje v

času obstoja Cone B je Slovenija upravljala savudrijski svetilnik in sploh vse pomorske zadeve do

Umaga. Luška kapitanija je bila namreč v Piranu. Ribolov in vsa marikultura je bila vedno v izključni

pristojnosti Občine Piran. V času Avstrije in Italije je piranski župan sklepal pogodbe z ribiči za dobo

desetih let. Po osvoboditvi pa so se sklepale za eno leto. «

7. Izgubljene pogajalske priložnosti

Zadnje tedne pa sem iz verodostojnega vira tu na Koprskem zvedel, da se nam je še enkrat

ponudila prilika, da bi se vsaj nekoliko popravila ta godlja s piransko občino, spet takoj ob

osamosvajanju 1991. leta. Tu ne govorim o nekih kombijih polnih mark za hrvaško orožje, ki so

romali v Kočevsko reko, namesto, da bi nam za plačilo bila priznana slovenska meja na Mirni. Takoj

_________________________________

⁹ Rad rabim ustrezne šavrinske izraze za te krajane.

¹⁰ Gospod Sanader naj bi 3. julija letos odstopil predvsem zaradi bojkota Slovenije in nerazumevanja Evrope. Tako je rekel

Jutarnjemu.Listu. Sanader je bil po mnogih svojih izjavah sodeč infantilen in neresen leader. Niti omenil ni nevarnosti

kolapsa hrvaškega gospodarstva in celo pravnega reda, za kar je baje prav on precej kriv. Če pa smo ga pa spravili ob

živce prav Slovenci, se nam lahko sosedi Hrvati za to zahvalijo.

leta 1992 ali 1993 je bila ustanovljena pod vodstvom našega takratnega zunanjega ministra Dimitrija

Rupla in z blagoslovom Lojzeta Peterleta, Slovenska (mednarodna) razmejitvena komisija za

razmejitev s Hrvaško, odnosno postavljen je bil slovenski del te komisije. V njej so bili ali naj bi bili

predstavniki obalnih občin in bil je tudi vsaj en znan univerzitetni pravnik z mednarodnimi

izkušnjami (neki Bohte menda). Predstavnikom občin je ukazoval neki visoki predstavnik piranske

občine (doma iz neke kranjske dežele), ki je slabo poznal teren, saj ni vedel niti, kje je naselje Krog,

kjer naj bi se sestali, da vidijo ves Piranski zaliv in drugi breg preko Dragonje. Ne Rupel, ne Peterle

nista imela ne posluha, ne znanja in niti uvidevnosti se nasloniti na lokalne poznavalce, ker so zanje

bili v glavnem preveč rdeči. Bohte pa sam brez lokalnih izvedencev si tudi ni mogel kaj dosti

pomagati. A so kaj sploh vedeli takratni ljubljanski Ruplovi nastavljenci o slovenski Istri in

razmejitvi s Hrvaško? Zato ni čudno, da tudi Drnovšku ni imel kdo svetovati ter prikazati ozadje in

resnico, ko je klamfal tisti nesrečni sporazum z Račanom.

V Primorskih novicah 3. julija pa nam je Aurelio Juri povedal, da so se leta 1995 on kot

koprski župan ter Fičur in Gasparini kot ostala dva slovenska župana z Obale zmenila z bližnjimi

hrvaškimi župani in celo Istrsko županijo, kako dati Sloveniji dostop do odprtega morja in

“internacionalizirati” Istro morda. Juri se zdaj toži, da sta ga na cedilu pustila D. Kajin in Jakovčič.

Kdo se pa lahko upre HDZ v Zagrebu (in celo v Bujah). Hrvaška je v Istri zdaj zakon, italijanska

manjšina pa le okrasek, socialistični internacionalizem pa izgubljene sanje. Kot bi rekel naš bivši

slovenski senator v Italiji Miloš Budin: Gre se za zemljo, za ozemlja ! To je treba razumeti in potem

se pogajati.

Toda po vseh pravilih kritičnega in uravnovešenega pristopa k zadevi moramo pri slovenski

meji na morju vzeti v poštev tudi zgodovinska dejstva, bližnja in daljnja ter z njimi združeno načelo

pravičnosti, drugače so tudi mednarodne razsodbe ničvredne. Tako pravi naš strokovnjak za

pomorsko pravo Marko Pavliha: “Hrvaška …bo težko trdila, da ne želi upoštevati načela pravičnosti,

da se predajmo samo [mednarodni] arbitraži raje. Pomeni to morda, da se otepa pravične rešitve?”

In ko sem pisal ta del eseja, je govorec hrvaškega zunanjega ministra Marjo Dragun povedal

da oni: “… išče(jo) civilizirano rešitev v skladu s tistim, kar predpisuje mednarodna skupnost. Vse

druge rešitve ne morejo biti trajne in mednarodno sprejemljive niti za Slovenijo niti za Hrvaško niti

za mednarodno skupnost.” Jaz bi temu dodal: torej vrnite ali umaknite se iz tistih delov piranske

občine, ki ste si jih zvijačno prilastili ali ukradli in plačajte škodo. To bi bila zares civilizirana rešitev

vprašanja meje. Marjo Dragun je ostal govorec tudi po odstopu Sanaderja in je že osmega julija

zaničeval izjavo našega govorca Milana Balažiča, da "hrvaška taktika pritiskov, lobiranja in včasih

grobe ter nepremišljene retorike proti Sloveniji Hrvaško vodi proč od Evropske unije". Dragun je

temu oporekal češ: "Nisem našel niti najmanjšega dokaza za tako težke ocene svojega slovenskega

kolega". Je pač evidentno, da Dragun ni sposoben zaznavati infantilnosti ali neresnosti Sanaderjevih

(in tudi nekaterih Mesičevih) izjav in stališč.

8. Pomanjkanje državotvornega in zgodovinskega čuta.

Če že nočemo iskati več meje na Mirni in preko Buzeta, kot nam dopovedujejo gospod

Jelinčič in vsa SNS-SLS, je vseeno dobro vedeti, da bi nam tudi po zgodovinarju Petru Kandlerju in

ne samo po Jelinčiču, gotovo vse to moralo pripadati, saj tam Hrvatov zgodovinsko do zadnjih časov

nikoli ni bilo¹¹. Tudi povojne zavezniške ugotovitve bi nam morale biti v korist, posebno pa z

dokumenti in celo kamenitimi pričevanji o posedovanju cele občine Piran. To posedovanje cele

piranske občine bi morala biti tista glavna utež in minimalna zahteva, ki bi morala prepričati

tudi bratrance ali sosede Hrvate, da je ves Piranski zaliv tudi pravno zares piranski in s tem

_________________________________

11 Tudi nima smisla več iskati neke nove plebiscite v Istri, kot nam dopoveduje France Bučar, kajti Hrvati so že od

razpada Italije 1943. leta začeli polniti svoje fojbe z laškimi fašisti, kar sem sam videl tistega leta v Poreču: kolone

fašistov, zvezanih z žico – taisti, ki so jih gledalci videli v filmu Srce v breznu. A takoj po vojni 1945, ko so bili

Američani še v Pulju, so izgnali skoraj 200,000 Lahov ali Istrovenetov in sčasoma, namesto njih, napolnili Istro s

Hercegovci in bosanskimi Hrvati.

tudi slovenski. Advokat Danijel Starman je izračunal, da so nam Hrvati protipravno zasedli

1310 hektarjev slovenskega ozemlja. To bi morali vrniti, ako želijo dobro sosestvo.

Povzemam po Borisu Šuligoju (Delo, 11/7/09), da, če bi zdaj s Hrvaško startali s položaja 25.

junija 1991, bi bil odgovor na te nesporazume enostaven. Težko pa bo prepričati Hrvaško, da je

prenagljeno zasedla katastrsko občino Sečovlje na primer, polovico Piranskega zaliva in razglasila

morske pasove tako, da je z njimi zaprla Sloveniji dostop do odprtega morja itd. Nekaj je bilo narobe

v piranski občini in celo v koprski, da so to dovolili ali dopustili. Še bolj pa narobe v naših vladah, da

tega niso videle. Nedavno je hrvaški govorec Vidas opozoril javnost, ”…da je Slovenija v

dokumentih za vstop v EU leta 1998 navedla, da ima 45 kilometrov obale in pripadajočih 180

kvadratnih kilometrov teritorialnega morja oziroma toliko, kolikor bi ji pripadlo, če bi meja s Hrvaško

tekla po sredini Piranskega zaliva”. A ni to delikventno obnašanje naših vladnih služb, da južno obalo

Piranskega zaliva nismo šteli za svojo? Hrvati pa so s svojimi ponarejenimi vložki kar pohiteli in

proglasili za svoje, kar njihovo ni nikoli bilo.

Seveda smo lahko maksimalno spravljivi a la Drnovšek in Račan, kot sta bila onadva leta 1991 in si vzamemo samo

tista dva smešna kilometra morske tube, ki nam daje vstop v mednarodne vode. Lahko prepustimo Hrvatom še kakšen gozd

povrhu, kjer nam radi sekajo drva, kakor smo jim prepustili 500 metrov ozemlja nad vinogradi Briča vse do Starega Briča.

Vseeno, moje soimenjake in starodavne sorodnike, vse Pribce v tistih treh naselkih ob Dragonji, v zaselkih Bužini, Škudelini

in Mlini, ki so po izvoru iz starodavne slovenske vasi Padna, (in po šavrinskih vaseh živijo Pribci že preko tisoč let) bi pa

rad videl v Sloveniji čimprej. Mejni prehod pred Dragonjo pa bi moral biti vsaj izza nje, izza mlina, gori ob Casinoju Mulino ali celo

pod Bujami. To naj bi bil naš minimum.

Svobodno tržaško ozemlje leta 1954

9. Hrvaške koristi od slovenskih žrtev

A to, da je s povojno razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo ostalo 100,000 Slovencev in

skoraj noben Hrvat pod Italijo? “To nima nobene realne teže v pogajanjih …”, bi rekel

zgodovinar Jože Pirjevec. “Za Hrvate je povsem brez pomena in gre le za drobiž, s katerim ni

mogoče ničesar kupiti”. To je morda res pri kakih legalističnih pogajanjih, ampak Hrvatom je

treba ponavljati, da so oni na račun tega drobiža, (velikih območij slovenske starodavne etnične

zemlje okrog Trsta in Gorice ter Vidma, ki je šla pod Italijo), dobili nazaj vso Dalmacijo in Reko

(ki jih je njih poglavnik Pavelič prepustil Mussoliniju) ter večino Istre. Cona B STO-ja pa je bila

ustanovljena predvsem kot protiutež tolikim slovenskim vasem in mestecem okrog Trsta, ki so jih

zavezniki pustili v coni A STO-ja in s tem posredno tudi Italiji. O tem se je govorilo in o tem smo vsi

vedeli pri razmejitveni komisiji z Italijo, na čelu z Richardom Knezom, ki je bil vodja te komisije.

Nekateri italijanski delegati so mi to v pogovorih potrdili. In če naj bi mi bili s Hrvati tudi brati, bi to

oni morali upoštevati!

Občutek sicer imam, da s svojim pisanjem hrvaške politične nevoščljivosti in sovražno

razpoloženega razuma ne bomo premaknili, ampak pozabiti tudi ne smemo. Lahko pa povemo vse to

Evropi, da zve za ozadje in kakšni pogajalci so naši južni sosedje. In sedanjemu hrvaškemu

predsedniku lahko tudi parafraziramo besede njihovega pokojnega vojskovodje Franja Tuđmana: “Pa

kaj se toliko mudi tem Slovencem iz Jugoslavije”¹². In, ko smo proglaševali svojo neodvisnost, je on

spustil jugo tanke preko Zagreba nad Slovenijo in takoj za tem, ko se je zaradi slovenskega odpora

Jugoslovanska armada sesuvala, je tekel k Nemcem in v Vatikan po priznanje Hrvaške, da nas prehiti

in se baha za en sam dan.

Lahko tudi mi zdaj rečemo: “Pa kaj se jim toliko mudi tem Hrvatom v Evropsko unijo? Saj so

lepo urejeni po njihovem geografu Rogljiču na severozahodu jugovzhodnega evropskega polotoka.”

Sploh niso na Balkanu po njegovih in tudi ne po Mesićevih željah. in imajo še dosti potencialnih skrbi

s tremi ali štirimi sosedi na jugovzhodu in pri ostalih pogajalskih poglavjih za vstop z Evropo. To mi

je potrdil pred dnevi celo en bosanski mufti, da na Neum ne bodo pozabili in da po njegovih

informacijah niti Črnogorci niso zadovoljni z zadevami na Prevlaki.

Sploh imajo naši sosedje Hrvati v bližnji zgodovini nekaj grotesknih in infantilnih oseb, da

omenimo spet samo še vojnega zločinca Pavelića, ki pokloni Lahom Reko in vso Dalmacijo (Istre kot

da ni več na svetu), da bi ga le pustili vladati v Hercegovini in čez , a šele dva meseca pred koncem

druge svetovne vojne napove vojno sami ZDA, vedoč, da te vojne ne more niti izgubiti, kaj šele, da bi

jo dobil…

Teh zagat s Hrvati smo si sicer tudi sami nekoliko krivi, saj naš pooblaščenec za pogajanja s

Hrvati, baje zelo dobro plačani Miha Pogačnik naj bi pripravil ves zgodovinski in pravni material, pa

je pogodbo prekinil predčasno, ker so mu šli mediji na živce. Povrh tega, kot se je pohvalil hrvaški

pogajalec (drugače menda napol štajerski janičar) Davorin Rudolf, je on imel vsa pooblastila in bi

lahko dogovor v imenu Hrvaške podpisal v enem dnevu, naš Pogačnik pa ni imel nikakih pooblastil

kot to, da se pogovarja z njimi v nedogled.

10. Eksodus Lahov ali Italijanov iz Istre

Kar lahko še upravičeno očitamo Hrvaški, je dejstvo, da so kmalu po 2. svetovni vojni minirali

peskovnike laških otrok na puljski plaži v Vergaroli in s tem povzročili veliki eksodus Lahov iz Istre,

zaradi katerega smo tudi mi Slovenci pri njih osovraženi, kajti v Italiji ne ločijo med Slovenci in

Hrvati. Dne 18 avgusta 1946 ob dveh popoldne se je na puljski plaži Vergarola zgodil velik zločin, za

katerega nekdanji Puležani obtožujejo Jugoslavijo oziroma Hrvaško. Na peskovniku plaže je

eksplodirala prava orožarna torpedov, granat in min. Ubitih je bilo vsaj 70 ljudi, v glavnem kopajoče

se mladine, ranjenih pa je bilo preko sto ljudi. Zavezniška vojaška uprava v Pulju je sicer takoj

sprožila preiskavo in ugotovila, da eksplozija ni bila naključna, ampak niso znali ali hoteli povedati,

kdo jo je sprožil. Zavezniki so tisti večer sproščeno plesali v neki kavarni. Ezulski tisk je pa prepričan

in ima precej dokumentacije, da je bil zločinski masaker namenjen teroriziranju italijanske populacije.

Iz Pulja in okolice se je v nekaj dneh in tednih izselilo na hitro z barkami preko Jadrana nekaj deset

tisoč prestrašenih ljudi.

Za istrtske ezule, kot je Lacota, pa smo itak še vedno vsi skupaj samo “slavi ali ščjavi.” Na

Koprskem pa ni bilo nobenih večjih ekcesov nad Lahi, razen nekaj rumpanja po vratih in oknih ter

nekaj gostilniških pretepov. Toda ta rumpanja in tudi nekaj žrtev vmes so huje prizadela predvsem

domače šavrinske kmete, ki so se zagrizeno branili obveznih oddaj in kolektivizacije.

Lahi iz slovenskega dela Istre pa so šli proč, ker jih je njihova propaganda iz Trsta izvabila z

obljubo, da se vrnejo kot zmagovalci in ker jim je bilo pod čast, da bi sprejeli slovensko ljudsko

_________________________________

¹² Bral sem hrvaški časopis še v Avstraliji, ki je citiral prav Tuđmana, ko je tako rekel na nekem obisku v Berlinu: “ Šta

se to toliko žuri tim Slovencima iz Jugoslavije!”

oblast. Glasovali so z nogami proti takratni Jugoslaviji in Sloveniji¹³. Dobili so namreč navodila iz

Trsta in Rima: »Votate colle gambe! - Glasujte z nogami!«.

11. Iskanje možnosti za dogovor

Nista samo naš Pogačnik in Aurelio Juri zgubila živcev zaradi te meje. Še dobro, da so se

zdajšnja pogajanja v režiji naveličanega Finca Olija Rehna sfižila in da je hrvaški premier Sanader

tudi zgubil potrpljenje in živce s Slovenci in z Evropo ter je nepričakovano odstopil. Hrvati se bodo

zdaj vsaj nekaj tednov opotekali, da si utrdijo novo vlado. Ali nam daje to zares čas, da se bolje

pripravimo, ko pa vemo, da so se hrvaški emisarji pred nekaj tedni sprehajali po Vatikanu in že prejeli

njihov blagoslov za hitro ureditev te zadeve. Ali imamo sploh še čas in voljo, da se zares temeljito

pripravimo na končna pogajanja? Dvomim, razen če ne prebudimo slovenskih visokih “implantov ali

vsadkov” v Vatikanu v osebi kardinala Rodeta. Sicer, zdaj, ko sta Rehn in Sanader obupala, mi še ne

smemo obupati. Potrebujemo sicer mir in urejene zadeve s sosedo, ne pa pretirano nujo za hitri

dogovor in to za ceno predaje naše zemlje, morja in narodne časti.

Zadnji zastoj pogovorov med Slovenijo in Hrvaško je Radovan Žerjav (iz SLS) ocenil kot

novo priložnost, v kateri bi se slovenska politika lahko dokončno poenotila in postala

samozavestnejša. “To pomeni, da bi morala zahtevati od Hrvaške ne le, da umakne iz pristopne

dokumentacije dokumente, ki prejudicirajo mejo, temveč tudi vse fizične prejudice – objekte, ki jih je

postavila na slovenskem ozemlju, tako na Primorskem kot tudi v Prekmurju.” je bil odločen Žerjav.

Ivo Vajgl (iz Zaresa) pa vidi Hrvaško v vse bolj negotovem pogajalskem stanju: ”Hrvaška

ima odprto mejno vprašanje s kar štirimi sosednjimi državami. EU si bo zato nujno morala zastaviti

vprašanje, ali je država, ki ni sposobna sporazumno občrtati z mejo svojega ozemlja, dobrodošla

nova članica …. Tudi, meni Vajgl, da si je Hrvaška sicer v dolgih letih ohranjanja odprtega mejnega

problema sproti zagotavljala močnejša izhodišča s »politiko izvršenih dejstev, ne priznavanjem

posebnih okoliščin nastajanja meje na kopnem in morju ter z agresivnimi enostranskimi potezami v

škodo Slovenije, torej z ustvarjanjem novih dejstev na terenu«.« Glede deblokade Hrvaške Vajgl sicer

meni, da lahko Slovenija počaka – do spremenjenih okoliščin. Spora navsezadnje ni sprožila

Slovenija, ampak soseda – s prejudiciranjem meje v spornih dokumentih.. Zmago Jelinčič, prvak

SNS, pa meni, da je zadnji zaplet prizadevanj za rešitev vprašanja meje pokazal na to, da je edina

možnost in edina rešitev, ki lahko pripelje do nekega »normalnega konca«, mirovna konferenca o

Jugoslaviji, toda slovenska vlada je že izjavila, da se z Zmagom ne strinja in je še vsa zagnana za

dvostranska pogajanja.

Na taki mirovni konferenci vztraja tudi znani publicist in urednik revije 2000 Peter Kovačič

Peršin¹⁴: “Slovenska politika bi morala že leta 1991 odpreti celoten problem razmejitve, vztrajati bi

morala pri obljubi Zahoda, da bomo imeli za celotno jugoslovansko ozemlje mednarodno konferenco

o razmejitvi. To bi bilo edino pravično in to bo enkrat tudi potrebno, sicer bomo še doživeli nove

balkanske vojne”. Glede meje v Istri, pa PK Peršin pravi: “da je treba vztrajati samo pri

Londonskem memorandumu iz leta 1954, ki je mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Ta

izrecno zahteva, da se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike ne smejo menjati. K

občini Piran pa so vedno spadali Kaštel, Marija na Krasu, Savudrija in zaselki ob njih”.

Popolnoma drugačno stališče pa zagovarja bivši koprski župan in nekdanji evropski poslanec

Aurelio Juri, ki je nekako mnenja, naj bi pogajanja prepustili istrskim županom, saj so 1995 že

dosegli menda dogovor za rešitev neposrednega stika Slovenije z mednarodnimi vodami. Ali pa, meni

Jurij, naj bi se brezpogojno in popolnoma prepustili mednarodni arbitraži. Zaradi svojega nestrinjanja

glede pogajanj s Hrvaško je celo izstopil iz Pahorjeve stranke, ker so “…v SD šli preko znosnih meja

_________________________________

¹³ Bral sem tržaške časopise takrat, ki so pozivali Italijane k odhodu, z obljubo, da jim bo Italija prav kmalu osvobodila

Istro in videl sem tudi plakatiče CLN (Comitato di liberazione nazionale) doli po Via Eugenia v Kopru, (sedanja

Kidričeva) v tem smislu, da naj glasujejo z nogami (Votate col’le gambe).

¹⁴ PKP: Levica je privolila v merkantilistični kapitalizem, Delo, Sobotna priloga, 20.junija 2009, st.12

[njegovih] postulatov za razumevanje socialne demokracije in levičarstva ter internacionalnosti, ki

mora biti v središču vsake leve opcije….” (PN 3.julija 09)

V Jurijevih postulatih slutim tudi frustracijo mnogih Istranov, ki ne morejo priti do svoje

avtonomne pokrajine ali vsaj Istrske regije v sklopu Evropske skupnosti. Cela Slovenija na primer bi

komaj zadostovala za eno evropsko regijo in ne verjamem, da se bo zaradi Istrske regije odpovedala

suverenosti nad delom Istre, Krasa in Goriške.

12. Držati blokado in potrpeti

Ob vsem, kar sem nanizal zgoraj, slovenska vlada (katerakoli) ima po mojem za zdaj samo

dva ali tri možne izhode in vztrajati bi morala brezkompromisno predvsem na Peršinovem predlogu,

ki ga spet povzemam tu spodaj:

1. Da drži blokado Hrvaške, dokler ta ne pride k pameti, ne glede na kaj bo Evropska

skupnost rekla. Tako so storili na primer Danci, ko niso hoteli Nemcem dati pravic do

svoje zemlje. Treba je brezkompromisno vztrajati pri Londonskem memorandumu

iz leta 1954, ki je mednarodno veljaven in obvezujoč pravni akt. Ta izrecno zahteva,

da se meje občin v Istri z delitvijo ozemlja na nove republike ne smejo menjati.

Kot vemo, so k občini Piran vedno spadali Kaštel, Marija na Krasu, Savudrija in

zaselki ob njih. Evropa ne bo propadla, če se ji Hrvaška še tri ali štiri leta ne priključi. Do

takrat bodo morda tudi Srbi in Bosanci ter Makedonci že zreli za vstop. O kredibilnosti

kogar koli pa pustimo špekulirati hrvaški tisk.

2. Da Slovenija možno zgodnjo deblokado Hrvaške pogoji z zahtevo po obvezujoči

hrvaški izjavi vsem članicam Evropske skupnosti, da njen vstop ne prejudicira meje

s Slovenijo v Piranskem zalivu in njenega suverenega dostopa v mednarodne vode:

Kar je lahko še stvar nadaljnih pogajanj in končnega dogovora, so tehnike okrog mejnih

znamenj in režima v vodah. V to smer se nagibajo celo nekatera hrvaška natisnjena

razmišljanja.

3. In v skrajnem primeru, da suvereno zahtevamo od Evropske skupnosti in ZDA, da

Hrvaški ukažejo, da se umakne iz vseh spornih delov Piranske občine (tako kot so

ukazali Srbom na Kosovu in v Bosni). Končno je ta piranska godlja tudi zapuščina razpada

Jugoslavije. Seveda, smešno je, da jih moramo na to spomniti, ampak to lahko ima vsaj

psihološki efekt.

Sem pesimist glede vere, da bi/bosta slovenska vlada in diplomacija bili sposobni in voljni

zares vztrajati na vsaj eni od teh treh točk. In Londonski memorandum iz 1954. leta bi nam morala

biti osnovna ali izhodna premisa za nadaljnja pogajanja, saj sta bila ves Piranski zaliv in rob

Savudrijskega polotoka vsaj de iure vsa naša. Naši politiki bodo nedvomno preizkusili tudi vse ovinke

in stranpoti, da bi kaj dosegli. Ljudstvo pa postaja naveličano in bo sprejelo, kar jim bo najlepše

ponujeno. Pa še velik praznik in hrvaško slovensko objemanje nam bodo priredili zraven. Nekaj

malega upanja pa mi vseeno dajejo nedavna izjave našega veleposlanika in koordinatorja za Zahodni

Balkan Vojka Volka in samega predsednika države Danila Tűrka.

Vojko Volk namreč meni (STA, 9/7), da bi morala Hrvaška izbrisati posledice svojih potez in

v celoti povrniti stanje na dan osamosvojitve obeh držav, šele nato bosta obe državi na štartni črti

mediacije, arbitraže ali sojenja resnično izenačeni in ne bo ena že vnaprej v veliki prednosti, upanje v

razumno rešitev mejnega problema pa bo zares utemeljeno. Volk še opozarja, da je slovenska blokada

hrvaških pristopnih pogajanj z EU zato upravičena, predvsem zavolj hrvaške enostranske in

protipravne prisvojitve polovice Piranskega zaliva, kjer meje nikoli ni bilo. …Hrvaška je svojo

pravno in politično napako potrdila še s tem, da je svoje [nelegitimne] pridobitve in sredinsko črto v

Piranskem zalivu vnesla v svoje uradne zemljevide, zakone in druge predpise, še poudarja

veleposlanik. Dodal bi, da je ponekod postavila tudi kamne ali pile, mi pa nič.

Predsednik države Danilo Türk pa je pred nekaj dnevi za Objektiv, sobotno prilogo

Dnevnika, komentiral trenutne odnose med Slovenijo in Hrvaško, tudi v luči nedavnega domnevnega

poskusa atentata hrvaškega državljana na vrh slovenske politike … kar je povezano z atmosfero, v

kateri se je to zgodilo. ..Po njegovem mnenju sta se v tem primeru obe strani odzvali zrelo in

odgovorno, sedaj pa morata nadaljevati z zrelimi in odgovornimi koraki, ki bodo motivirani z idejo

rešitve problemov. Državi, če želita priti do rešitve, se morata zavedati, da je vedno pomembno

medsebojno spoštovanje.

Po Tűrkovi oceni gre zadnji Rehnov predlog s 15. junija "zelo daleč in v pravo smer," ki obeta

možnost rešitve spora. Kot ocenjuje, gre za "najzrelejši, najresnejši predlog, ki največ obeta od vsega,

kar smo imeli v dosedanji zgodovini v bilateralnih odnosih ali v poskusih reševanja s pomočjo

tretjega. … Hrvaški predlog, po katerem je Zagreb izrazil pripravljenost umakniti določene pristopne

dokumente, če bi pravne službe Evropske komisije ocenile, da prejudicirajo mejo, je označil za

iluzijo.. Rehnov predlog namreč pravi, da dokumentov ni treba umakniti, se jih pa ne sme uporabljati

v postopku reševanja spora, je dodal.

Zanimivo je, da se je končno oglasil tudi naš bivši slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel,

ki je 14. julija za hrvaški Jutarnji list dejal, …”da sedaj, ko ima Slovenija zaradi prejudiciranja meje v

hrvaških pristopnih dokumentih zadržke v več poglavjih ne gre za blokado hrvaških pogajanj, temveč

za "tehnični problem". Že lani je Rupel še kot naš zunanji minister prvi opozoril, da ima Slovenija

zadržke glede hrvaškega prejudiciranja meje v pogajalskih dokumentih za vstop v EU. Po tej logiki,

če Hrvati dokumente umaknejo, zadržkov ni več in blokade ni več. Ampak tukaj je težko najti

soskladje s tistim, kar menita Tűrk in tudi Rehn.

Seveda so še nekakšne možnosti fer dogovora, da lahko pogovore o meji sporazumno

prestavimo na kasnejšo obdobje, če bi bilo možno v tem obdobju imeti nekonfliktno mejno stanje. To

niti ni tako pogubna ideja glede na to, da so nacionalistična čustva na Hrvaškem še zelo pregreta in bo

potrebno še vsaj deset ali petnajst let kot mi je pred kakimi desetimi leti povedal hrvaški ambasador v

Avstraliji, da se nacionalistične strasti umirijo. Ampak hrvaški infantilni poglavarji, ki te strasti samo

še podžigajo, nam še vedno trdijo skoraj vsak dan: da “Hrvaška bo postala polnopravna članica

Evropske unije, vendar za to ne bo dala niti centimetra svojega ozemlja,'' Prav, dobro, saj ji tudi ni

treba. Naj Hrvaška samo vrne Sloveniji tisto, kar nam je ukradla ali si nezakonito prisvojila!

Hrvate moramo mi ali pa mednarodna skupnost prepričati, da glede Piranskega zaliva nimajo

v ničemer prav in da bi bilo prav, da nehajo gnesti dragonjsko blato in da lahko mejijo na Zahodno

Evropo samo s tem, da mejijo na Slovenijo.

V smislu možne odgoditve končnega dogovora, se za skrajno silo lahko Slovenija zmeni s

hrvaško vlado tudi za začasni tako imenovani Franko Jurijev kondominij teh spornih vod v zalivu in

na visokem morju (vse do izliva reke Mirne), tega naj bi bili sedaj Hrvati pripravljeni sprejeti (nič

uradnega še). Glede na to, da Slovenija vztraja trdno vsaj na stanju 21 junija 1991, je predlog za

kondominij brezpredmeten, saj je bil takrat piranski zaliv še ves naš in tako naj bilo še poslej. Naši

pogajalci naj se, samo ob omembi možnega kondominija, spomnijo tudi šavrinskega ljudskega reka,

da “ z dvemi guspudarji še voso (osel) krepŕ od glada ” ali po kranjsko: v španoviji še pes crkne. Kar

nas takoj spomni, da smo iz takozvane “stoletne” jugoslovanske španovije sedaj prišli v evropsko

“večno” federacijo ali španovijo.

Lahko samo molimo: Bog nas ohrani, Bog nas obvarji!

O piscu te razprave:

Bert Pribac, rojen v Sergaših v Slovenski Istri, je 43 let preživel v Avstraliji, kjer je deloval

kot bibliotekar v Narodni knjižnici Avstralije in potem na Zveznem ministrstvu za zdravje in v tem

svojstvu je bil tudi občasni svetovalec za zdravstveno informatiko pri Svetovni zdravstveni

organizaciji (WHO) in ob tem je naključno pomagal ponovno navezati diplomatske stike med ZDA

in Kitajsko. Objavil je pet pesniških zbirk, vrsto esejev, razprav in člankov v angleškem in

slovenskem jeziku. Prevedel je libreto Planinske rože Radovana Gobca v angleščino in še nekaj

krajših tekstov. Lani pa je v angleščino prevedel še Kosovelove pesmi in zbirka 120. izbranih pesmi

je izšla v Cambridgeu. V slovenščino je prevedel zbirko sodobne avstralske poezije in antologijo

aborigenske poezije. Pri založbi 2000 je izdal tudi knjigo Slovenske spravne motnje.

Šopek poljskega cvetja za dobro razpoloženje po napornem pisanju in branju.

POLITIKA

domov