EVA PETERSON LENASSI     Vrbi bom povedala, kaj moraš storiti. Pridi in lezi blizu drevesa, vrbi bom povedala. Travi bom povedala, kaj moraš storiti. Hodi in hodi v visoki travi, travi bom povedala. Če ti bo trava noge objela, če ti bo vrba ovi la roke, tebi bom povedala, kaj moraš storiti. Dež poletni , odnesi mojo ljubezen. Dež poletni , odnesi mojo ljubezen. Daleč,daleč tam v dolini pusti mojo ljubezen. Daj jo volu, naj jo tepta, daj jo lisici, naj jo pije, daj jo volku, da jo požre. Dež poletni in bratec veter, odnesita mojo ljubezen. Raznesita jo pticam, da jo izpojejo, ko bodo letele daleč, daleč. Veter, reci mu ljubim te, ljubim te, šepni mu. Šepni mu! Veter teci, teci čez travo zeleno in reci mu: LJUBIM TE! Veter. Božam majhnega otroka hoče v travo, noče spati božam majhnega otroka,    zdaj bo spal.   Božam tihega otroka išče sonce, gleda zvezde luna se je nasmehnila,    zdaj bo spal.   Zibljem malega otroka ptički spijo in metulji tvoj medvedek je utrujen,    zdaj boš spal.   Božam majhnega otroka nežno ti oči zapiram mislim nate, šepetam ti    zdaj boš spal. Pojdi, pojdi v jesenski noči... In svoje stopinje vzemi s seboj.   Bila je pomlad in rosa je padla.   Moja lica so ranjena od soli. Bilo je poletje, minulo je.   Moje noge so ranjene od trav. Pojdi, pojdi po travi rumeni... In svoje stopinje vzemi s seboj. Stopam mimo tvojega vrta, izbiraš vonje za mojo dušo. Ozrem se čez mejo ... ne bom vstopila. Vabiš me, vabiš me, iščeš cvetje, da bi me zvabil ... ne bom vstopila. Tvoja molitev, ne tvoja prošnja, ne tvoja pesem... Nič ne pomaga! Ponoči je luna priznala, da lovi mojo dušo. Priznala je, da bi jo ujela... Po tem se je skrila v jutranjem nebu. Pride večer - bo taka kot prej - njena moč in moja nemoč. Gledam v sinjino... Kje si ,luna? Tvoje telo se guga v soncu                  nekje na nebu vsak trenutek. Motriš mojo dušo in kuješ srebrno iglo za moje oči. Luna leže v vodo. Čas se ustavi. Luna se koplje v nemočni vodi, luna stopa po travi drhteči, luna spi eza v čuječe drevo - nesramna luna! Ljubiš se z vetrom, razdajaš srebro... ko se zdani ga vzameš nazaj. Neke noči drevo skameni. Ni vetra, ni sonca, ni več krvi. V belih žilah apno - apno \r mojih očeh. Jaz,turobno drevo, molčim zaradi molčanja. Ježim kožo v tihem čakanju. Ni vetra - ni sonca. Vrni se, vrni se vrni se, vrni se - ljubežen v meni umira, vem,ljubezen v meni umira, nekdo drug me bo nesel med trave. Vrni se, vrni se, trave zorijo, visoka kolena dvigajo, moja krila so tankar vrni se, vrni se svoje kite bom razpletla, vem,svoje kite bom razpletla nekdo drug me bo nesel med trave. Vzela te je v tisti noči in čeprav je ni nazaj, zdaj si njen in jaz sem njena, ona pa je najina.