ROMANA ERCEGOVIČ
Molitev Zemlji
Razrvanemu svetu navkljub
pijem iz izvirov nedolžnosti.
Sveto vodo tolmunov nežnosti.
Siva sova kaže pot mojim očem,
da vidijo,
kar morajo videti.
Na mehkem belem travniku
počiva tišina sveta.
Sem hodim po svetlobo za svojo dušo,
po nova jutra.
Sem hodim napajat utrujene konje.
Milini sonca predajat svoje telo.
Sem nosim zdravit svoje srce -
v ljubeče dlani zemlje.
Molčiš.
Pretežka žalost je legla name,
da bi te mogla ljubiti, morje.
Ljubi ti mene.
Tako močno,
da umiješ z mene vse bolečine.
Ljubi ti mene,
ko jaz ne morem tebe.
Potrudi se, morje zlato, ljubo.
Bodi močnejše od sivine,
ki me je prepredla.
Bori se zame.
Bori se za mojo deklico,
ki se je preplašena skrila
nekam globoko v temo.
Prosi zanjo svoje bogove,
da bi vnovič prisijala,
si pogladila lice ob tvojo mehkobo,
in se srečna igrala
na peni tvojih valov.
Veter mi šepeta
o svetovih življenja
skritega v deblih dreves,
dišeči prsti,
visoki nepokošeni travi.
Ko bi le znala verjeti,
da nisem le človek.
Veter mi govori.
A jaz stojim
prazna in nemočna.
V sebi iščem moč,
da prestopim črto.
Moč preobrazbe.
Vero v novo rojstvo.
Veter mi kliče.
A jaz ne morem.
Ne morem sama stopiti preko.
Stojim in čakam –
milost, da me najde.
Kdo mi bo šival strgane sanje,
če ne nežni glas moje modrosti?
Kdo mi bo dovolil seči po njih,
če ne moj pogum?
Kdo bo nosil na svojih rokah
hrepenenje mojega srca,
če ne moja vera?
Kdo bo oživel moje poteptane želje,
da naredim svoj svet mehkejši,
če ne jaz?
Kdo, če ne jaz?
Tiger v meni se budi
in nočem,
da se njegovo rjovenje
izgubi v brezobličnost.
Zbudi se, tiger!
Stopi iz zarjavele kletke!
Naj se znova rodim s tvojimi smelimi očmi.
Naj prodrem skozi zid
večnega prilagajanja,
naučene prijaznosti,
naj glasno udarim na boben.
Naj si drznem
ponoreti,
pobesneti,
zakričati,
zajokati,
zaplesati,
zapeti na ves glas,
živeti, živeti, živeti!
Potrebujem te,
da me nosiš po prostranstvih sveta,
da začutim, kaj je svoboda.
Kličem te tiger.
Zaščiti moje krhko srce, ki potrebuje ljubezen
in hoče ljubiti,
silno in brezmejno,
vsako drevo, vsako bilko, vsak trenutek življenja.
Dušo vsakega človeka.
Tebe, tiger moj.
Ko samota postane dlan,
na katero se spusti duša sveta.
Ko samota postane dlan
za ptice in metulje,
ki prinašajo sporočila iz globin notranjosti.
Govorijo o lepoti,
ki živi v tebi.
Lepoti tvojih lastnih izvirov
in o poteh, ki vodijo k njim.
Govorijo o pozabljenih bolečinah,
ki jih še zmeraj nosiš s seboj
in o svetlobi,
ki čaka, da za solzami očiščenja
napolni tvoje telo.
Govorijo o otroški radosti v očeh,
ki je nekoč bila tvoja
in te kličejo,
naj jo znova najdeš.
Govorijo o ljubezni sveta,
ki boža vrhove gora, morske gladine, krila jastrebov,
in mene,
če ji le dopustim.
Morje,
tebe sem iskala.
Kaj je premotilo moje oči,
da te nisem videla.
Morje,
k tebi sem hodila.
Kaj se je zgodilo mojemu srcu,
da te ni moglo čutiti.
Morje,
k tebi se vračam.
Tvoj val sem.
Tvoja sol.
Tvoje dno.
Tvoja modrina je moji duši sestra.
Če najdeš mir ranega jutra
v svojih prsih,
konji zarezgetajo
pripravljeni za pot domov.
Ko najdeš mir ranega jutra.
Ko zaslišiš krik svoje ptice,
znamenje, da je smer prava,
molitev za srečno vrnitev
že postaja uslišana.
Ko zaslišiš njen klic.
Takrat stopi,
ne odlašaj,
ne sprašuj nikogar,
če smeš,
če je prav,
če je varno.
Kreni odločno, pogumno
nenehno prisluškujoč,
skrbno in pozorno,
željam svojega srca,
skozi zapletene labirinte same sebe,
na svoj način -
po svoji poti domov.
Gledam naravnost v sonce.
Stojim na ostrem vetru,
v tišini polj in travnikov.
Postajam, kar sem -
tok večne reke življenja,
ki živi v neki ženski.
Preprosti ženski zemlje.
»Kdo je?« sem pomislila.V odgovor sem slišala:
»Ženska v tebi živi iz srca.
Razdaja svojo milino in lepoto.
Vsak dan, vsak trenutek.
Ne zna drugače.
Nežna je, ljubeča, razumevajoča, čuteča.
Polna je življenja.
In ranljiva je.
Zato, ker tako močno ljubi, je tako ranljiva.
Ne zna se braniti.
Tako lahko jo je poteptati, zatajiti, razvrednotiti, osramotiti.«
»Jaz jo bom varovala.
Jaz jo bom ljubila.«
sem zašepetala.
Hvala ti, Zemlja
Hvala ti, Zemlja.
Hvala tvoji nežnosti,
ki mi je povedala, da smem biti krhka, ranljiva,
takšna kakršna sem,
in da sem prav takšna lahko tvoja.
Varna v tvojem zavetju.
Hvala tvoji globini, tvoji težki globini,
ki je dovolila tudi meni biti globoka in težka,
mi pustila izjokati svojo bolečino,
in mi povedala, da je teža del mene,
prav tako, kot je lahkota del mene,
in da ena brez druge ne moreta.
Hvala ti, da si mi pokazala,
da je mogoče živeti preprosto,
Da gre brez dokazovanja same sebe, brez sprenevedanja.
Da je mogoče biti, kar sem,
spoštovati pot vsakega bitja,
in prevzeti odgovornost za ohranjanje življenja
na tem zlorabljenem planetu.
Hvala ti, da si mi zabičala naj bom svoja,
saj imam v sebi vse, kar potrebujem za življenje.
In da me takrat, ko ti ne verjamem, potrpežljivo objemaš,
dokler ti vnovič ne zaupam.
Hvala ti, da me imaš rada,
tudi ko sem groba in hladna do tebe, do ljudi, do sebe.
In da me podpreš v mojem besu,
ko se je treba upreti,
ko je treba zaščititi naivnega in čistega otroka v sebi.
Hvala ti, da si me naučila čakati, dolgo čakati v tišini,
in narediti korak šele,
ko začutim, da je pravi.
Hvala ti, da mi daješ čas,
da začenjam razumeti.
Hvala ti, Zemlja,
da si mi razkrila svoje modrosti.
Resničnost tvoje preprostosti me je prepričala.
Lepota tvoje iskrenosti me je začarala.
Tvoja moč se je zlila vame.
Priklanjam se tvojim večnim zakonom,
Mati Narava.
Ker te čutim,
ker sva Eno,
ker te nosim v svojih dlaneh,
v svojih očeh,
v svojih prsih,
v svoji maternici,
povsod.
Življenje ne gre naprej.
Vrača se.
Umiva se.
Ostaja ljubezen.
Od vsega zmeraj ostane le ljubezen.
Vse ostalo
odnese morje,
popije zemlja,
pozobljejo ptice.
Življenje je vračanje
v središče,
k izvoru svetlobe.
Življenje je pot vrnitve domov.
K tisti ženski v meni,
ki se zna razjokati od sreče,
le zato, ker je.
To ni zgodba o ženski.
To je ženska.Ki hrepeni po lepoti življenja,
po modrosti in svobodi.
ki išče svetost v sebi
in zatrto strast srca in telesa.Ženska,
ki odkriva svojo ranljivost in svojo moč,
svojo svetlobo in svojo temo,
svoje korenine in svoje sanje.
In pogum, da zaživi življenje,
po kakršnem hrepeni.
To ni zgodba o ljubezni.
To je ljubezen.
Ki sprejme v svoj objem vse in vsakega.
Ime ji je Bela Bizonka.
In ime ji je tudi Črna Boginja.Oboje.
Ker sta rojstvo in smrt dela življenja.
Ker sta svetloba in tema dela ene velike ljubezni,
ki je povsod,
v vseh stvareh,
v vseh ljudeh,
in je vse, kar je.
Ob predstavi Marija Magdalena: "Čistost duše in dostojanstvo pripadata vsakemu človeku. Nobene grešnosti. Nobene krivde. Smo božji in bogovi hkrati. Nikogar ne gledamo navzgor niti navzdol, temveč gremo svojo pot v notranjem miru in nedotakljivi pečatom, s katerimi okolje rado ožigosa nerazumljeno."
