Z R C A L O
zapisoval je
trenutke, ko je spregledal
da bi videl kakšen je buden
Je jutro je
noč
mrak je tako dolg
kot jutro
in noč
in vsak trenutek
drugačen
Mrak vsakič
temnejši mrak vsakič svetlejši
Med dnevom in nočjo
je mavrica
in ko ji greš
naproti
se rojevata nova
dan in noč
Kdo
je gospodar?
Drevo
ki ponuja sad
ali
človek ki ga jé
In
tudi On hoče biti to drevo
hoče
biti sladki med dekletu
Ta
čaša...
je
čistost resničnosti
ta
pika na njej
je
pika na tvojem licu
Vidiš
obraz v njej
svojo
piramido…
sanje
prihodnosti
poiskano
globoko v njej
In
od tam sežeš v svetove tam daleč
tvoje
roke so se razprle tja
ti
cela se tam sprehajaš nasmejana
popotnik odprtih
oči odprta
a
le kot korenina
Vzcvetela
čistost resničnosti
Kleči, gleda
malik in moli...
Tam zraven je
On moli h
kamnitemu torzu
A nikoli se
nista spogledala
drug drugega sta
predobro poznala
Bom tvoj mezinec
šel bom v sobico
drugega prsta
jo pregledal tretjega,
četrtega...
odkril bom ključ
glavne sobane tvoje sveto ime
Bom prah po
katerem boš hodila po poti
bom voda ko obliva tvoja lica drsi mimo prstov
kot odsev v njej
podoživljal
tvoje čutenje
Ti bom kuštral
lase
veter
od daleč ali blizu
Pravijo: Že sam
glas nežnost duh...
izda ime
SLOVO
Morje...
Tako mirna gladina
da bi poljub dal
val
Tako tiho
da bi vsaka beseda dala
toplino
meni tako
prostrano
daje ne bo nikoli
slišalo
TAM
Trenutek večnosti...
Trenutek spoznanja
bivanja biti
trenutek poleta nad črto temé
le trenutek trenutek šibkega ptiča
Tisoče medlih raznobarvnih lučk
in le ena prava
vedno več jih je
pogled je utrujen
vidim le še odsev
svetloba teme zaprtih oči
tanko hladno razlivajoče rumenilo
zaprtih oči
V dno sega hladna voda
roka drsi prek morja
in prši solze
roka ki miri
valove
roka ki miri gladino
da prejelo bo spoznanje
V PLAMENU
Igral seje z
ognjem
potopljen v
energiji
jo doživljal ustvarjal
delal je drobne napake
obliznil ga je
plamen
za trenutek
čudežni sij
ožgal je oči telo
prežgal je
možgane
in zagrnil v temô
v kateri
je
kamen
Dan ko si najbolj trpel...
Zazira se
obris drevesa
čutim da
seva toploto
ko pridem
bliže vidim daje ožgano
le nekaj zelenih lističev je na njem
pozabljenih od
vej debla in korenin
METULJI
So ljudje, ki so
obdani z žarom...
prilete v njihovo
senco
se pogrejejo in
odletijo naprej
kot metulji.
A tudi oni...
Ko ga vprašaš za
trenutek zaplahuta s krili
rekoč: Iščem
sebe.
Včasih sedem.
Hodim po parku pričakovanja
omamno in sladko
Čakam, da bi kateri postal
kralj in bi poletela k meni.
Ko sem šel po poti sebe
sem bil tako sam.
In s sabo ne nosim daril.
Njegove roke so
bile razbrazdane
govoril je: Jaz
lahko ustvarim ljubezen
in šel, človek
ptica. Je hodil. Njegove dlani
so bile vedno
bolj razbrazdane
velikokrat je
odšel.
Bila je ptica
ki je čakala
da bi lahko
letela
in čakala je
ptico.
Bil sem tam
kot senca
sedaj hodim tja
kot vernik.
GOLOBICE
Prišel sem v
mesto
Hodim med
golobicami
si čistijo peruti
poletavajo za
zrni
in čakajo.
Včasih sedem.
Hodim po parku
pričakovanja
omamno in sladko.
Čakam, da bi
kateri postal kralj
in bi poletela k
meni.
Ko sem šel po
poti sebe
sem bil tako sam.
In s sabo ne
nosim daril.
ONKRAJ
Gledam liste
svoje rastline, košate...
in znajdem se v
svetu miru in glasbe
tihega, jasnega
odzvanjanja
kristalčkov, zrn
potem se odprejo
vrata
in tam
…gibanje in
dotikanje lističev trav, šepet
te moje
rastline...
Pravim ji:
Tudi ti sanjaš
toda tvoje sanje
so še bolj meglene
dolgo časa sanjaš
in nato umreš
medtem boš
posejala seme, ki bo sanjalo naprej.
ON
Srečal sem moža
lahko bi bil
pesnik vseh časov
bil je mlad
a bil je sam
noro je zaupal
vase
govoril je: Imam
oči, ki lahko vidijo dan...
Oči ki gledajo
slepoto.
Oči ki gledajo
slepi svet.
Oči teme.
Oči ribe
v mrtvem morju.
Temne oči.
Temne oči teme.
LEDENA
PRINCESA IN KIP
LOTOSOVCVET
Zajemaj vodo Zajemaj vodo
iz lastnega jezera lastnega jezera
čistega čistega
mirnega mirnega
da lahko prejme
da lahko
to življenje
to življenje
TISTE OČI
Vsepovsod
okoli je eno
tvoje
oči...
vidna skrivna os
ko
greš proti njej
postane
pravi prostor
In
to morje ima moč da vzvalovi...
In
ni ječa trdno spečega mesta - sanj
Ni
z nekim prahom pokrita
Pokrit
s tišino
pozabljen
od vetrov...
Tiste
oči
JUTRO
Tvoj
pozabi eni
metulj…
mokrih zlepljenih kril
si
jih suši na soncu ljubezni
z
naporom utrjeno plahutajoč
In
nekoč bo stal tam
v
drobnih trzljajih mrzličnih oči
v
hladnem pôtu
misleč
da leti
Ko
sanje postanejo tako svetle
spletajoče
barve
oblikujejo
figure nasmeh
si
podajo roke
In
zvezde na mojem nebu so zopet zasijale
Jutro
v belih očeh...
SENCE
Pletejo zelene
vejice v kolobar...
Pletejo v temi
s suhimi trsovimi
trakovi
v Krogu v
mrežo
okoli mene
pletejo vedno za
mojim hrbtom
v krogu v
Mrežo
Skozenj vidim,
skozenj slišim
v krogu v mrežo
vpletajo v ožji
krog
v krogu....
Sence, včasih
osamljene
hladne, žejne
podajajo mi roke
v rajanje
z vragom
pletejo gosto
v oklep, strjujoč
napoj, mamilo
življenju
In nekoč bom jaz
pletel drugim.
PAJČOLAN
Zvezde sipljejo
žarke in pepel.
Hodila sem v
belem pajčolanu
da bi objela
široko odprtih
rok, celo večnost
da bi objela
moža. Njegova
usta.
Nežnost svojih
sanj...
Ni ga med
zvezdami.
Z zvezd se siplje
pepel.
Padaj, padaj črni
sneg v prepad
zakrila sem oči.
Padaj, padaj črni
sneg v prepad
zakrila sem oči.
In hodila bom do
smrti!
KIP
Gledaš me s
ploskve dna
Gledaš me iz
svojega kamenega telesa
gledaš me ostro,
kameno
vidiš vse
drsiš po tankih,
belih vodih mojega srca
veš vse
in zdrobiš vse.
SANJI
Toplo sonce...
Ob morju
porjavimo.
V mestu Besed
izgubimo
izgubimo sebe.
Nežno je
opazovala svoji roki
ki grabita po pesku
in je kot živ
drsi, se kotali
med prsti
v večnost
s tihim sevom v
očeh
tople praznine
prostora
in pozabila na
zvezde.
Z valovi
ki odhajajo
je drsela...s
peskom
v kotanjo...
lebdela tik nad
morjem, hite
se dotikala z
dlanjo vrhov valov...
Včasih se za
trenutek vzdramljeno zazre v dalj.
V edini, večni,
zadnji Sanji.
ONA
Tako lepa je .
da bi jo radi
zasvojili
ona in oni
v pogledu, v
drobnih trzljajih
v besedah, kot
sence
iščoč še tako
drobne pore
do njenega
imena...
Zasvojena lepota.
PRINCESA
Bila je v sobi.
Dala je času čas
gledala skozi
okno jutro.
Pravila je, da je
nevarno iti v svet
in ga poiskati.
Ni vedela, da je
najbolj nevarno čakati.
Ledena princesa.
Hodili
so mimo, pod njenim oknom
v rokah so nosili nekaj
oglatega, sivega.
Igrala se je z mislijo, da so
to skrinjice.
Vedno ko je kako želela
odpreti
je
spoznala, da je siv kamen.
In
vsakič si je želela njega
ki
bi imel v rokah rož...
Hodila
je v procesiji
noseč
svoj kamen
v rokah, v srcu, v glavi.
Lovila je snežinke
padajoče iz globine neba in
delala ledene rože.
Včeraj sem jo videl s princem
njene oči so kot vedno lačne
polzele po telesih.
Drevesa nam želijo ljubezni
želijo
da smo enostavni preprosti
da ljubimo globoko ljubimo
Debla
nam želijo ljubezni
ko
vršijo v vetru
nam
želijo ljubezni
Njih
skorja je v ranah
z
noži rezana
želijo
nam ljubezni
Drevesa
imajo moč
čutiš
to moč
LUŽA
Deset let sem posvetil bogu...
Bog so drevesa
in ta ptica, ki se koplje tam pod drevesom
ta ptica ga razume.
Otrok, ki stoji v luži
in se mi smeji
ta otrok ga pozna
in mati, ki ga sklonjeno posluša
ga za trenutek sreče čuti v sebi.
Da, bog je dan srečnim
in tistim, ki se igrajo z lužo.
Kaj pa on?
V njegovih očeh je krog
postavil je cerkev.
DAROVALKA
Darovala je svoje srce in še več...
kamnitemu kipu.
Sedaj pravi, da srca nima več, niti svoje vere
ker on ni oživel.
Njene ptice umirajo
in živi življenje kapelj, ki odtekajo
ko bodo pomrle vse ptice, se bo ustavila
okamnela, sevala toploto in živela neskončni sen
ko se kip ohladi se sen prevesi v smrt.
Poleg kipa kleči in moli
njegove oči
roke, kot da se počasi razpirajo
ne, tako se zdi, če kip zelo dolgo gledaš
zgodi se, kot da bi gledal v zrcalo
vidiš sebe, svoje želje
svoje sanje...
Mimo hodijo, noseč svoj kamen
kip nje ga bo iskal z očmi
njega, ki
ima ptic.
SENCE
IGRIVA RADOST
Nabira kamenčke
jih meče
hodi miže na vse strani...
Včasih za trenutek odpre oči
in jih smeje takoj zapre
da skozi njih njena golobica ne bi ušla.
Pride do njega ki stoji na poti in zre
v dalj v sinje...počasi obrača glavo - v pogledu
mu pomeni Vse in več ko vse.
Sklanja se da bi utrgal rožo
to stori ona in mu jo da
njemu - kamnitemu kipu.
Ona je vse - njemu beraču
vidi se v njegovih očeh
igra se z njegovimi okamenelimi
prsti
zapira in odpira mu usta, če si želi
ga poljublja da bi se prebudil.
Tam zraven je šel deček
nekaj časa sta skupaj smeje
nabirala in metala kamenčke
nato sta se neopazno razšla.
Spominja se sebe v njegovih očeh
in se vrača k svojemu kipu
v daljavi zazira njegov
obris
kako se klateč pomika po njenih stopinjah
SENCE
¸
DVA RODOVA PRAZGODOVINE
Bili ste naši bratje.
Pobili smo vas.
Sedaj obtožujete preko grobov
tiho nas vodite v meglice sanj
in topo neumnost samouničenja.
Vsakega izmed nas postavite v temo
in jemljete nam sij -
oslepelim tujcem, hladnim
okrvavljenih nog...
Vzeli ste nam darovanje.
Nekoč je šel mimo mene
v njegovih očeh je bilo začudenje smiljenje
gubast pes.
Sprašujem se: Kdo vse se bori za nas?
Bili ste naši bratje
a ne po krvi
po materi Zemlji in očetu Času...
V mraku v plavajočem gibanju sem obrnil glavo
v njegovih očeh sem videl začudenje smiljenje
globoko v gubah
za mano capljajočega psa
Hodiva po isti poti v isto smer
Tam sem in tam je isto kakor
tu...
Čutim prevaro
svojo šibko vero
strah
osamljenosti
Ko sem brcnil v kamen je
šla noga skozi njega
Vame se useda želja po zaupanju predanosti
ki me trga v laž
Postaja grozljivo
čudne oblike dobivajo
rastline ob poti
pošastna prikazen nekakšna ženska - nora
se pojavi pred mano in
padam v moreč vrtinec
strahu v centru osamljen...
ne tam mi ponuja roko lepo dekle in še
ena
z bisernim smehom
Bežim pod rokami
deklic
bežita v malce različni smeri
pravita da
imata oči moje matere
Razpadam na dva dela
Postali sta čudni
in mene je bilo strah
njega nisem videl nikdar več
Tako zelo šibak sem bil ko sem se vrnil
šibak in prestrašen
In odnesli me bodo s sabo
noro smejoči se, z mojimi razpadlimi deli
v rokah, ki sploh niso roke
kot rosa posrkan v sence.
OGRINJALO
Prišel je zagrnjen v temno ogrinjalo
in vedel sem da je (bil) bog
rekel je: Skrivam se, prišel sem le za trenutek...
Nato vstopa On - obsijan
vladar tega sveta
in vedel sem da je bil senca
vprašal je: Kje je moj brat…
NIKAR
Nikar ne
zapusti telesa
Tam zunaj
je zgodovina
Tam zunaj
je kletev
tisočletja krvi
uničenja
trenutek Zemlje
ki je jokala
Ne
zapusti telesa
TRAVNIK
Naj
vsak vojak razmetan tam po polu
Življenja pride
na moj klic
na
klic kraja
Sem
travnik
Naj vsaka trava valovi
kot bi jaz
plesal
travnik
počesan...
in naj spregovori besedo
pridi ljubim
kot
nežen poljub
tisočih trav
in naj bela golobica
poleti
z njega
k tvoji
da
bosta dve
beli
golobici
do 18. Lista
Zbirka
ZRCALO je izšla daljnega leta 1986, razen
zadnjih dveh ciklusov, je bila napisana že leta 1981 leta. Tone Pavček, dobitnik vseh možnih nagrad s
področja literature… je bil takrat direktor
Cankarjeve založbe. Tri leta zapored mi je ustno obljubljal, da bo pesniško
zbirko prej ali slej objavil. Po treh letih pa je rekel ne. Vedel je, da čas
ubija, in res stil pesnjenja sem zato
spremenil. Zbirko sem poslal v Maribor
založniku Obzorij Hermanu Voglu, saj je
izkazoval iskreno željo po tem, da knjiga izide. Denarja za tisk pa ni mogel dobiti, kot je bila takrat praksa
vseh pomembnejših knjig Ministrstva za
kulturo RS. Končno je uspel dobiti sponzorstvo
od Kreditne banke Maribor, za to
gesto se ji zahvaljujem.
Zaradi
petletnega časovnega odloga od zapisa pesmi do izida za večino pesmi je
zbirka deloma siže
po presoji avtorja najzanimivejših skozi daljše obdobje. Nekatere so tako
»mlajše«.
Copyright©1986 by
Vladislav Stres
Izid
knjige je gmotno podprla Kreditna banka Maribor