Ustava
RS
Izhajajoč iz Temeljne
ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ter
temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice
slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci
v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno
samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije
USTAVO
REPUBLIKE
SLOVENIJE
I. SPLOŠNE
DOLOČBE
1. člen
Slovenija je
demokratična republika.
2. člen
Slovenija je pravna in
socialna država.
3. člen
Slovenija je država vseh
svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici
slovenskega naroda do samoodločbe.
V Sloveniji ima oblast
ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po
načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.
4. člen
Slovenija je ozemeljsko enotna
in nedeljiva država.
5. člen
Država na svojem ozemlju
varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice
avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone
slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in
zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega
bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski
in kulturni razvoj Slovenije.
Slovenci brez
slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in
ugodnosti. Vrsto in obseg teh pravic in ugodnosti določa zakon.
6. člen
Grb Slovenije ima obliko
ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim
sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v
obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde.
Ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Grb se oblikuje po določenem
geometrijskem in barvnem pravilu.
Zastava Slovenije je
belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije. Razmerje med
širino in dolžino zastave je ena proti dve. Barve zastave gredo po vrstnem
redu: bela, modra, rdeča. Vsaka barva zavzema po širini tretjino prostora
zastave. Grb je v levem gornjem delu zastave tako, da sega z eno polovico v
belo polje, z drugo pa v modro.
Himna Slovenije je
Zdravljica.
Uporabo grba, zastave in
himne ureja zakon.
7. člen
Država in verske
skupnosti so ločene.
Verske skupnosti so
enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.
8. člen
Zakoni in drugi predpisi
morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z
mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene
mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.
9. člen
V Sloveniji je
zagotovljena lokalna samouprava.
10. člen
Glavno mesto Slovenije
je Ljubljana.
11. člen
Uradni jezik v Sloveniji
je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska
narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.
12. člen
Državljanstvo Slovenije
ureja zakon.
13. člen
Tujci imajo v Sloveniji
v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z
zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani
Slovenije.
II. ČLOVEKOVE
PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE
14. člen
(enakost pred
zakonom)
V Sloveniji so vsakomur
zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na
narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno
stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno
okoliščino.
Vsi so pred zakonom
enaki.
15. člen
(uresničevanje
in omejevanje pravic)
Človekove pravice in
temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.
Z zakonom je mogoče
predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar
tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali
svoboščine.
Človekove pravice in
temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih
določa ta ustava.
Zagotovljeni sta sodno
varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave
posledice njihove kršitve.
Nobene človekove pravice
ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni
dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava
v manjši meri.
16. člen
(začasna
razveljavitev in omejitev pravic)
S to ustavo določene
človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno
razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in
temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja
vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva, in
tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na
rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem
prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali
katerikoli drugi osebni okoliščini.
Določba prejšnjega
odstava ne dopušča nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja pravic,
določenih v 17., 18., 21., 27., 28., 29. in 41. členu.
17. člen
(nedotakljivost
človekovega življenja)
Človekovo življenje je
nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.
18. člen
(prepoved
mučenja)
Nihče ne sme biti
podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju. Na
človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez
njegove svobodne privolitve.
19. člen
(varstvo
osebne svobode)
Vsakdo ima pravico do
osebne svobode.
Nikomur se ne sme vzeti
prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.
Vsakdo, ki mu je odvzeta
prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj
obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi
pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o
tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči
zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na
njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.
20. člen
(odreditev in
trajanje pripora)
Oseba, za katero obstaja
utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti samo na podlagi
odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali
za varnost ljudi.
Ob priporu, najkasneje
pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba.
Proti tej odločbi ima priprti pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče
odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za to dani
zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti. Vrhovno
sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.
Če do izteka teh rokov
obtožnica ni vložena, se obdolženca izpusti.
21. člen
(varstvo
človekove osebnosti in dostojanstva)
Zagotovljeno je
spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh
drugih pravnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem
kazni.
Prepovedno je vsakršno
nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno
izsiljevanje priznanj in izjav.
22. člen
(enako
varstvo pravic)
Vsakomur je zagotovljeno
enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi
državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki
odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
23. člen
(pravica do
sodnega varstva)
Vsakdo ima pravico, da o
njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega
odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo
sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim
redom.
24. člen
(javnost
sojenja)
Sodne obravnave so
javne. Sodbe se izrekajo javno. Izjeme določa zakon.
25. člen
(pravica do
pravnega sredstva)
Vsakomur je zagotovljena
pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in
drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih
pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih
interesih.
26. člen
(pravica do
povračila škode)
Vsakdo ima pravico do
povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge
dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih
pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako
službo ali dejavnost opravlja.
Oškodovanec ima pravico,
da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je
škodo povzročil.
27. člen
(domneva
nedolžnosti)
Kdor je obdolžen
kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s
pravnomočno sodbo.
28. člen
(načelo
zakonitosti v kazenskem pravu)
Nihče ne sme biti
kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj
predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
Dejanja, ki so kazniva,
se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi
dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.
29. člen
(pravna
jamstva v kazenskem postopku)
Vsakomur, ki je obdolžen
kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi
naslednje pravice:
- da ima primeren čas in
možnosti za pripravo svoje obrambe;
- da se mu sodi v
njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
- da mu je zagotovljeno
izvajanje dokazov v njegovo korist;
- da ni dolžan
izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde.
30. člen
(pravica do
rehabilitacije in odškodnine)
Kdor je bil po krivem
obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima
pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.
31. člen
(prepoved
ponovnega sojenja o isti stvari)
Nihče ne sme biti
ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil
kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper
njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali
obsojen.
32. člen
(svoboda
gibanja)
Vsakdo ima pravico, da
se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo
kadarkoli vrne.
Ta pravica se sme
omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek
kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se
zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.
Tujcem se na podlagi
zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej.
33. člen
(pravica do
zasebne lastnine in dedovanja)
Zagotovljena je pravica
do zasebne lastnine in dedovanja.
34. člen
(pravica do
osebnega dostojanstva in varnosti)
Vsakdo ima pravico do
osebnega dostojanstva in varnosti.
35. člen
(varstvo
pravic zasebnosti in osebnostnih pravic)
Zagotovljena je
nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter
osebnostnih pravic.
36. člen
(nedotakljivost
stanovanja)
Stanovanje je
nedotakljivo.
Nihče ne sme brez odločbe
sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje
prostore, niti jih ne sme preiskovati.
Pri preiskavi ima
pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali
njegov zastopnik.
Preiskava se sme opraviti
samo v navzočnosti dveh prič.
Pod pogoji, ki jih
določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje
ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je
to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali
da se zavarujejo ljudje in premoženje.
37. člen
(varstvo
tajnosti pisem in drugih občil)
Zagotovljena je tajnost
pisem in drugih občil.
Samo zakon lahko
predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo
tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to
nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.
38. člen
(varstvo
osebnih podatkov)
Zagotovljeno je varstvo
osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom
njihovega zbiranja.
Zbiranje, obdelovanje,
namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon.
Vsakdo ima pravico
seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do
sodnega varstva ob njihovi zlorabi.
39. člen
(svoboda
izražanja)
Zagotovljena je svoboda
izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega
obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in
mnenja.
Vsakdo ima pravico
dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni
interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.
40. člen
(pravica do
popravka in odgovora)
Zagotovljena je pravica
do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes
posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do
odgovora na objavljeno informacijo.
41. člen
(svoboda
vesti)
Izpovedovanje vere in
drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno.
Nihče se ni dolžan
opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja.
Starši imajo pravico, da
v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno
vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z
otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge
opredelitve ali prepričanja.
42. člen
(pravica do
zbiranja in združevanja)
Zagotovljena je pravica
do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.
Vsakdo ima pravico, da
se svobodno združuje z drugimi.
Zakonske omejitve teh
pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo
pred širjenjem nalezljivih bolezni.
Poklicni pripadniki
obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.
43. člen
(volilna
pravica)
Volilna pravica je
splošna in enaka.
Vsak državljan, ki je
dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Zakon lahko določi, v
katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci.
44. člen
(sodelovanje
pri upravljanju javnih zadev)
Vsak državljan ima
pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih
sodeluje pri upravljanju javnih zadev.
45. člen
(pravica do
peticije)
Vsak državljan ima
pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena.
46. člen
(pravica do
ugovora vesti)
Ugovor vesti je dopusten
v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine
drugih oseb.
47. člen
(izročitev)
Državljana Slovenije ni
dovoljeno izročiti tuji državi. Tujca je dovoljeno izročiti samo v primerih,
predvidenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo.
48. člen
(pribežališče)
V mejah zakona je
priznana pravica pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva,
ki so preganjane zaradi zavzemanja za človekove pravice in temeljne svoboščine.
49. člen
(svoboda
dela)
Zagotovljena je svoboda
dela.
Vsakdo prosto izbira
zaposlitev.
Vsakomur je pod enakimi
pogoji dostopno vsako delovno mesto.
Prisilno delo je
prepovedano.
50. člen
(pravica do
socialne varnosti)
Državljani imajo pod
pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti.
Država ureja obvezno
zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za
njihovo delovanje.
Vojnim veteranom in
žrtvam vojnega nasilja je zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom.
51. člen
(pravica do
zdravstvenega varstva)
Vsakdo ima pravico do
zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon določa pravice do
zdravstvenega varstva iz javnih sredstev.
Nikogar ni mogoče
prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon.
52. člen
(pravice
invalidov)
Invalidom je v skladu z
zakonom zagotovljeno varstvo ter usposabljanje za delo.
Otroci z motnjami v
telesnem ali duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do
izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi.
Izobraževanje in
usposabljanje iz prejšnjega odstavka se financira iz javnih sredstev.
53. člen
(zakonska
zveza in družina)
Zakonska zveza temelji
na enakopravnosti zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnim organom.
Zakonsko zvezo in pravna
razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon.
Država varuje družino,
materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne
razmere.
54. člen
(pravice in
dolžnosti staršev)
Starši imajo pravico in
dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in
dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi
varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Otroci, rojeni zunaj
zakonske zveze, imajo enake pravice kakor otroci, rojeni v njej.
55. člen
(svobodno
odločanje o rojstvih otrok)
Odločanje o rojstvih
svojih otrok je svobodno.
Država zagotavlja
možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo
staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
56. člen
(pravice
otrok)
Otroci uživajo posebno
varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v
skladu s svojo starostjo in zrelostjo.
Otrokom se zagotavlja
posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim
izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon.
Otroci in mladoletniki,
za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske
oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon.
57. člen
(izobrazba in
šolanje)
Izobraževanje je
svobodno.
Osnovnošolsko
izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.
Država ustvarja
možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo.
58. člen
(avtonomnost
univerze in drugih visokih šol)
Državne univerze in
državne visoke šole so avtonomne.
Način njihovega
financiranja ureja zakon.
59. člen
(svoboda
znanosti in umetnosti)
Zagotovljena je svoboda
znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.
60. člen
(pravice iz
ustvarjalnosti)
Zagotovljeno je varstvo
avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne
in izumiteljske dejavnosti.
61. člen
(izražanje
narodne pripadnosti)
Vsakdo ima pravico, da
svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in
izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo.
62. člen
(pravica do
uporabe svojega jezika in pisave)
Vsakdo ima pravico, da
pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in
drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na
način, ki ga določi zakon.
63. člen
(prepoved
spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti
ter prepoved
spodbujanja k nasilju in vojni)
Protiustavno je vsakršno
spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter
razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.
Protiustavno je vsakršno
spodbujanje k nasilju in vojni.
64. člen
(posebne
pravice avtohtone italijanske in madžarske
narodne
skupnosti v Sloveniji)
Avtohtoni italijanski in
madžarski narodni skupnosti ter njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da
svobodno uporabljajo svoje narodne simbole in da za ohranjanje svoje narodne
identitete ustanavljajo organizacije, razvijajo gospodarske, kulturne in
znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter dejavnosti na področju javnega obveščanja
in založništva. V skladu z zakonom imata ti narodni skupnosti in njuni
pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku ter do
oblikovanja in razvijanja te
vzgoje in izobraževanja.
Zakon določa območja, na katerih je dvojezično šolstvo obvezno. Narodnima
skupnostima in njunim pripadnikom je zagotovljena pravica, da gojijo odnose s
svojima matičnima narodoma in njunima državama. Država gmotno in moralno
podpira uveljavljanje teh pravic.
Na območjih, kjer ti
skupnosti živita, ustanovijo njuni pripadniki za uresničevanje svojih pravic
svoje samoupravne skupnosti. Na njihov predlog lahko država pooblasti
samoupravne narodne skupnosti za opravljanje določenih nalog iz državne
pristojnosti ter zagotavlja sredstva za njihovo uresničevanje.
Narodni skupnosti sta
neposredno zastopani v predstavniških organih lokalne samouprave in v državnem
zboru.
Zakon ureja položaj in
način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti na
območjih, kjer živita, obveznosti samoupravnih lokalnih skupnosti za
uresničevanje teh pravic, ter tiste pravice, ki jih pripadniki teh narodnih
skupnosti uresničujejo tudi zunaj teh območij. Pravice obeh narodnih skupnosti
ter njunih pripadnikov so zagotovljene ne glede na število pripadnikov teh
skupnosti.
Zakoni, drugi predpisi
in splošni akti, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in
položaja zgolj narodnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti brez soglasja
predstavnikov narodnih skupnosti.
65. člen
(položaj in posebne
pravice romske skupnosti v Sloveniji)
Položaj in posebne
pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon.
III.
GOSPODARSKA IN SOCIALNA RAZMERJA
66. člen
(varstvo
dela)
Država ustvarja možnosti
za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo.
67. člen
(lastnina)
Zakon določa način
pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska,
socialna in ekološka funkcija.
Zakon določa način in
pogoje dedovanja.
68. člen
(lastninska
pravica tujcev)
Tujci lahko pridobivajo
lastninsko pravico na nepremičninah pod pogojih, ki jih določa zakon.
Na zemljiščih tujci ne
morejo pridobiti lastninske pravice, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti.
69. člen
(razlastitev)
Lastninska pravica na
nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v
naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon.
70. člen
(javno dobro
in naravna bogastva)
Na javnem dobru se lahko
pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon.
Zakon določa pogoje, pod
katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva.
Zakon lahko določi, da
smejo naravna bogastva izkoriščati tudi tuje osebe, in določi pogoje za
izkoriščanje.
71. člen
(varstvo
zemljišč)
Zakon določa zaradi
smotrnega izkoriščanja posebne pogoje za uporabo zemljišč.
Zakon določa posebno
varstvo kmetijskih zemljišč.
Država skrbi za
gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in
hribovitih območjih.
72. člen
(zdravo
življenjsko okolje)
Vsakdo ima v skladu z
zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja.
Država skrbi za zdravo
življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje
gospodarskih in drugih dejavnosti.
Zakon določa, ob katerih
pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan
poravnati škodo. Varstvo živali pred mučenjem ureja zakon.
73. člen
(varovanje
naravne in kulturne dediščine)
Vsakdo je dolžan v
skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne
spomenike.
Država in lokalne
skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine.
74. člen
(podjetništvo)
Gospodarska pobuda je
svobodna.
Zakon določa pogoje za
ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme
izvajati v nasprotju z javno koristjo.
Prepovedana so dejanja
nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.
75. člen
(soodločanje)
Delavci sodelujejo pri
upravljanju v gospodarskih organizacijah in zavodih na način in pod pogojih, ki
jih določa zakon.
76. člen
(sindikalna
svoboda)
Ustanavljanje in
delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje je svobodno.
77. člen
(pravica do
stavke)
Delavci imajo pravico do
stavke.
Če to zahteva javna
korist, se lahko pravica do stavke, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti, z
zakonom omeji.
78. člen
(primerno
stanovanje)
Država ustvarja
možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.
79. člen
(v Sloveniji
zaposleni tujci)
V Sloveniji zaposleni
tujci in člani njihovih družin imajo posebne pravice, določene z zakonom.
IV. DRŽAVNA
UREDITEV
a) Državni
zbor
80. člen
(sestava in
volitve)
Državni zbor sestavljajo
poslanci državljanov Slovenije in šteje 90 poslancev.
Poslanci se volijo s
splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem.
V državni zbor se vedno
izvoli po en poslanec italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Volilni sistem ureja
zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
81. člen
(mandatna
doba državnega zbora)
Državni zbor se voli za
štiri leta.
Če bi se mandatna doba
državnega zbora iztekla med vojno ali v času trajanja izrednega stanja, preneha
njegov mandat šest mesecev po prenehanju vojne ali izrednega stanja, lahko pa
tudi prej, če sam tako sklene.
Volitve v državni zbor
razpiše predsednik republike. Nov državni zbor se izvoli najprej dva meseca in
najkasneje 15 dni pred potekom štirih let od prve seje prejšnjega državnega
zbora. Če se državni zbor razpusti, se izvoli nov najkasneje dva meseca po
razpustu prejšnjega. Mandatna doba prejšnjega državnega zbora se konča s prvo
sejo novega državnega zbora, ki jo skliče predsednik republike najkasneje 20
dni po njegovi izvolitvi.
82. člen
(poslanci)
Poslanci so predstavniki
vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.
Zakon določa, kdo ne sme
biti izvoljen za poslanca, ter nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi
funkcijami in dejavnostmi.
Državni zbor potrdi
poslanske mandate. Proti odločitvi državnega zbora je v skladu z zakonom mogoča
pritožba na ustavno sodišče.
83. člen
(poslanska
imuniteta)
Poslanec državnega zbora
ni kazensko odgovoren za mnenje ali glas, ki ga je izrekel na sejah državnega
zbora ali njegovih delovnih teles.
Poslanec ne sme biti
priprt niti se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto, ne sme začeti kazenski
postopek brez dovoljenja državnega zbora, razen če je bil zaloten pri kaznivem
dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let.
Državni zbor lahko prizna
imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval ali ki je bil zaloten pri
kaznivem dejanju iz prejšnjega odstavka.
84. člen
(predsednik
državnega zbora)
Državni zbor ima
predsednika, ki ga izvoli z večino glasov vseh poslancev.
85. člen
(zasedanja
državnega zbora)
Državni zbor dela na
rednih in izrednih sejah.
Redne in izredne seje
sklicuje predsednik državnega zbora; izredno sejo mora sklicati, če to zahteva
najmanj četrtina poslancev državnega zbora ali predsednik republike.
86. člen
(odločanje)
Državni zbor sklepa, če
je na seji navzoča večina poslancev. Državni zbor sprejema zakone in druge
odločitve ter ratificira mednarodne pogodbe z večino opredeljenih glasov
navzočih poslancev, kadar ni z ustavo ali z zakonom določena drugačna večina.
87. člen
(zakonska
pristojnost državnega zbora)
Pravice in obveznosti
državljanov ter drugih oseb lahko državni zbor določa samo z zakonom.
88. člen
(zakonska
iniciativa)
Zakone lahko predlaga
vlada ali vsak poslanec. Zakon lahko predloži tudi najmanj pet tisoč volilcev.
89. člen
(zakonodajni
postopek)
Državni zbor sprejema
zakone v večfaznem postopku, če ni s poslovnikom drugače določeno.
90. člen
(zakonodajni
referendum)
Državni zbor lahko o
vprašanjih, ki se urejajo z zakonom, razpiše referendum. Državni zbor je vezan
na izid referenduma.
Državni zbor lahko
razpiše referendum iz prejšnjega odstavka na svojo pobudo, mora pa ga
razpisati, če to zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali
štirideset tisoč volilcev.
Pravico glasovanja na
referendumu imajo vsi državljani, ki imajo volilno pravico.
Predlog je na
referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volilcev, ki so glasovali.
Referendum se ureja z
zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih
poslancev.
91. člen
(razglasitev
zakona)
Zakone razglaša
predsednik republike najkasneje 8 dni po njihovem sprejemu.
Državni svet lahko v
sedmih dneh od sprejetja zakona in še pred njegovo razglasitvijo zahteva, da
državni zbor o njem še enkrat odloča. Pri ponovnem odločanju mora za sprejem
zakona glasovati večina vseh poslancev, razen če ustava za sprejem
obravnavanega zakona predvideva večje število glasov. Ponovna odločitev
državnega zbora je dokončna.
92. člen
(vojno in
izredno stanje)
Izredno stanje se
razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi
vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na
predlog vlade državni zbor.
Državni zbor odloči o
uporabi obrambnih sil.
Kadar se državni zbor ne
more sestati, odloča o zadevah iz prvega in drugega odstavka predsednik
republike. Odločitve mora dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.
93. člen
(parlamentarna
preiskava)
Državni zbor lahko
odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo
tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen
imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka
pooblastila kakor pravosodni organi.
94. člen
(poslovnik
državnega zbora)
Državni zbor ima
poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
95. člen
(nagrajevanje
poslancev)
Poslanci državnega zbora
dobivajo plačo ali nadomestilo, ki sta določeni z zakonom.
b) Državni
svet
96. člen
(sestava)
Državni svet je
zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov.
Državni svet ima 40
članov. Sestavljajo ga:
- štirje predstavniki
delodajalcev;
- štirje predstavniki
delojemalcev;
- štirje predstavniki
kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev;
- šest predstavnikov
negospodarskih dejavnosti;
- dvaindvajset
predstavnikov lokalnih interesov.
Organizacijo državnega
sveta ureja zakon.
97. člen
(pristojnost
državnega sveta)
Državni svet lahko:
- predlaga državnemu
zboru sprejem zakonov;
- daje državnemu zboru
mnenje o vseh zadevah iz njegove pristojnosti;
- zahteva, da državni
zbor pred razglasitvijo kakega zakona o njem še enkrat odloča;
- zahteva razpis
referenduma iz drugega odstavka 90. člena;
- zahteva preiskavo o
zadevah javnega pomena iz 93. člena.
Na zahtevo državnega
zbora mora državni svet izreči mnenje o posamezni zadevi.
98. člen
(volitve)
Volitve v državni svet
ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh
poslancev.
Člani državnega sveta se
volijo za dobo petih let.
99. člen
(odločanje)
Državni svet sklepa, če
je na seji navzoča večina članov.
Državni svet odloča z
večino opredeljenih glasov navzočih članov. Zahtevo za razpis referenduma
sprejme državni svet z večino glasov vseh članov.
100. člen
(nezdružljivost
funkcije in imuniteta)
Član državnega sveta ne
sme biti hkrati poslanec v državnem zboru.
Člani državnega sveta
uživajo enako imuniteto kakor poslanci. O imuniteti odloča državni svet.
101. člen
(poslovnik
državnega sveta)
Državni svet ima
poslovnik, ki ga sprejme z večino glasov vseh članov.
c) Predsednik
republike
102. člen
(funkcija
predsednika republike)
Predsednik republike
predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.
103. člen
(volitve
predsednika republike)
Predsednik republike se
izvoli na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah.
Za predsednika republike
je kandidat izvoljen z večino veljavnih glasov.
Predsednik republike je
izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Če se mandatna
doba predsednika republike izteče med vojno ali med trajanjem izrednega stanja,
mu mandat preneha šest mesecev po prenehanju vojnega ali izrednega stanja.
Za predsednika republike
je lahko izvoljen le državljan Slovenije.
Volitve za predsednika
republike razpiše predsednik državnega zbora. Predsednik republike mora biti
izvoljen najkasneje 15 dni pred potekom mandatne dobe prejšnjega predsednika.
104. člen
(prisega
predsednika republike)
Pred nastopom funkcije
izreče predsednik republike pred državnim zborom naslednjo prisego:
'Prisegam, da bom
spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi
močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.'
105. člen
(nezdružljivost
funkcije predsednika republike)
Funkcija predsednika
republike je nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica.
106. člen
(nadomeščanje
predsednika republike)
V primeru trajnega
zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije do
izvolitve novega predsednika funkcijo predsednika republike začasno opravlja
predsednik državnega zbora. V tem primeru je treba razpisati volitve za novega
predsednika republike najkasneje v 15 dneh po prenehanju funkcije prejšnjega.
Predsednik državnega
zbora začasno opravlja funkcijo predsednika republike tudi med zadržanostjo
predsednika republike.
107. člen
(pristojnosti
predsednika republike)
Predsednik republike:
- razpisuje volitve v
državni zbor;
- razglaša zakone;
- imenuje državne
funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom;
- postavlja in
odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma
tujih diplomatskih predstavnikov;
- izdaja listine o
ratifikaciji;
- odloča o
pomilostitvah;
- podeljuje odlikovanja
in častne naslove;
- opravlja druge zadeve,
določene s to ustavo.
Na zahtevo državnega
zbora mora predsednik republike izreči mnenje o posameznem vprašanju.
108. člen
(uredbe z
zakonsko močjo)
Kadar se državni zbor
zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko predsednik republike
na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo.
Z uredbo z zakonsko
močjo se lahko izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor
to določa 16. člen te ustave.
Predsednik republike
mora uredbe z zakonsko močjo predložiti v potrditev državnemu zboru takoj, ko
se ta sestane.
109. člen
(odgovornost
predsednika republike)
Če predsednik republike
pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor
lahko obtoži pred ustavnim sodiščem. Le-to ugotovi utemeljenost obtožbe ali
obtoženega oprosti, z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa lahko odloči
o odvzemu funkcije. Potem ko ustavno sodišče dobi sklep državnega zbora o
obtožbi, lahko odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno
ne more opravljati svoje funkcije.
č) Vlada
110. člen
(sestava
vlade)
Vlado sestavljajo
predsednik in ministri. Vlada in posamezni ministri so v okviru svojih
pristojnosti samostojni in odgovorni državnemu zboru.
111. člen
(volitve
predsednika vlade)
Predsednik republike po
posvetovanju z vodji poslanskih skupin predloži državnemu zboru kandidata za
predsednika vlade.
Predsednika vlade voli
državni zbor z večino glasov vseh poslancev, če ni s to ustavo drugače
določeno. Glasovanje je tajno.
Če kandidat ne dobi
potrebne večine glasov, lahko predsednik republike po ponovnih posvetovanjih v
štirinajstih dneh predloži drugega ali ponovno istega kandidata, prav tako pa
lahko predlagajo kandidate tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev.
Če je bilo v tem roku vloženih več predlogov, se glasuje o vsakem posebej, in
sicer najprej o kandidatu predsednika republike, če ta ni izvoljen, pa še o
drugih kandidatih po vrstnem redu vložitve predlogov.
Če ni izvoljen noben
kandidat, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve,
razen če državni zbor v oseminštiridesetih urah z večino opredeljenih glasov
navzočih poslancev ne sklene izvesti ponovne volitve predsednika vlade, kjer
zadošča za izvolitev večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Na ponovnih
volitvah se glasuje o posameznih kandidatih po vrstnem redu števila glasov,
dobljenih pri prejšnjih glasovanjih, nato pa o novih, do volitev vloženih
kandidaturah, med katerimi ima prednost morebitni kandidat predsednika
republike.
Če tudi pri teh volitvah
noben kandidat ne dobi potrebne večine glasov, predsednik republike razpusti
državni zbor in razpiše volitve.
112. člen
(imenovanje
ministrov)
Ministre imenuje in
razrešuje državni zbor na predlog predsednika vlade.
Predlagani minister se
mora pred imenovanjem predstaviti pristojni komisiji državnega zbora in
odgovarjati na njena vprašanja.
113. člen
(prisega
vlade)
Predsednik vlade in
ministri izrečejo po izvolitvi oziroma po imenovanju pred državnim zborom
prisego, določeno s 104. členom.
114. člen
(organizacija
vlade)
Predsednik vlade skrbi
za enotnost politične in upravne usmeritve vlade ter usklajuje delo ministrov.
Ministri so skupno odgovorni za delo vlade, vsak minister pa za delo svojega
ministrstva.
Sestavo in delovanje
vlade, število, pristojnosti in organizacijo ministrstev ureja zakon.
115. člen
(prenehanje
funkcije predsednika in ministrov vlade)
Funkcija predsednika
vlade in ministrov preneha, ko se po volitvah sestane nov državni zbor,
funkcija ministrov pa tudi z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika
vlade ter z razrešitvijo ali odstopom ministra, morajo pa opravljati tekoče
posle do izvolitve novega predsednika vlade oziroma do imenovanja novih
ministrov.
116. člen
(nezaupnica
vladi)
Državni zbor lahko
izglasuje nezaupnico vladi le tako, da na predlog najmanj desetih poslancev z
večino glasov vseh poslancev izvoli novega predsednika vlade. S tem je
dotedanji predsednik vlade razrešen, mora pa skupaj s svojimi ministri
opravljati tekoče posle do prisega nove vlade.
Med vložitvijo predloga
za izvolitev novega predsednika vlade in volitvami mora poteči najmanj
oseminštirideset ur, razen če državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh
poslancev ne sklene drugače, ali če je država v vojnem ali izrednem stanju.
Če je bil predsednik
vlade izvoljen na temelju četrtega odstavka 111. člena, mu je izrečena
nezaupnica, če državni zbor na predlog najmanj desetih poslancev izvoli novega
predsednika vlade z večino opredeljenih glasov.
117. člen
(zaupnica
vladi)
Predsednik vlade lahko
zahteva glasovanje o zaupnici vladi. Če vlada ne dobi podpore večine glasov
vseh poslancev, mora državni zbor v tridesetih dneh izvoliti novega predsednika
vlade ali dotedanjemu predsedniku pri ponovljenem glasovanju izglasovati
zaupnico, sicer predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove
volitve. Predsednik vlade lahko vprašanje zaupnice veže tudi na sprejem zakona
ali druge odločitve v državnem zboru. Če odločitev ni sprejeta, se šteje da je
bila vladi izglasovana nezaupnica.
Med zahtevo za glasovanje
o zaupnici in glasovanjem mora poteči najmanj oseminštirideset ur.
118. člen
(interpelacija)
Najmanj deset poslancev
lahko sproži v državnem zboru interpelacijo o delu vlade ali posameznega
ministra.
Če po razpravi o
interpelaciji večina vseh poslancev izreče nezaupnico vladi ali posameznemu
ministru, državni zbor vlado ali ministre razreši.
119. člen
(obtožba
zoper predsednika vlade in ministre)
Predsednika vlade ali
ministre lahko državni zbor pred ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in
zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij. Ustavno sodišče obravnava
obtožbo na način, kakor je določen v 109. členu.
d) Uprava
120. člen
(organizacija
in delo uprave)
Organizacijo uprave,
njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon.
Upravni organi
opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov.
Proti odločitvam in
dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno sodno
varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij.
121. člen
(naloge
upravnih organov)
Naloge uprave opravljajo
neposredno ministrstva.
Z zakonom lahko
samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki dobijo
javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave.
122. člen
(zaposlitev v
upravnih službah)
Zaposlitev v upravnih
službah je mogoča samo na temelju javnega natečaja, razen v primerih, ki jih
določa zakon.
e) Obramba
države
123. člen
(dolžnost
sodelovanja pri obrambi države)
Obramba države je za
državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon.
Državljanom, ki zaradi
svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nadzorov niso pripravljeni
sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, je treba omogočiti, da
sodelujejo pri obrambi države na drug način.
124. člen
(obramba
države)
Vrsto, obseg in
organizacijo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja
zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih
poslancev.
Izvajanje obrambe
nadzoruje državni zbor.
Pri zagotavljanju
varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in
nenasilja.
f) Sodstvo
125. člen
(neodvisnost
sodnikov)
Sodniki so pri
opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon.
126. člen
(ureditev in
pristojnosti sodišč)
Ureditev in pristojnosti
sodišč določa zakon.
Izrednih sodišč ni
dovoljeno ustanavljati, v mirnem času pa tudi vojaških sodišč ne.
127. člen
(Vrhovno
sodišče)
Vrhovno sodišče je
najvišje sodišče v državi.
Odloča o rednih in
izrednih pravnih sredstvih ter opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon.
128. člen
(udeležba
državljanov pri izvajanju sodne oblasti)
Zakon ureja primere in
oblike neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti.
129. člen
(trajnost
sodniške funkcije)
Funkcija sodnika je
trajna. Zakon določa starostno mejo in druge pogoje za izvolitev.
Zakon določa starostno
mejo, pri kateri se sodnik upokoji.
130. člen
(izvolitev
sodnikov)
Sodnike voli državni
zbor na predlog sodnega sveta.
131. člen
(sodni svet)
Sodni svet sestavlja
enajst članov. Pet članov izvoli na predlog predsednika republike državni zbor
izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov, šest
članov pa izmed sebe izvolijo sodniki, ki trajno opravljajo sodniško funkcijo.
Predsednika izberejo člani sveta izmed sebe.
132. člen
(prenehanje
in odvzem sodniške funkcije)
Sodniku preneha sodniška
funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon.
Če sodnik pri
opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, lahko državni
zbor na predlog sodnega sveta sodnika razreši.
V primeru naklepno
storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s
pravnomočno sodno odločbo, državni zbor sodnika razreši.
133. člen
(nezdružljivost
sodniške funkcije)
Funkcija sodnika ni
združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave
in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za
katere to določa zakon.
134. člen
(imuniteta
sodnika)
Nikogar, ki sodeluje pri
sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju
v sodišču.
Sodnik ne sme biti
priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet
kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške
funkcije.
g) Državno
tožilstvo
135. člen
(državni
tožilec)
Državni tožilec vlaga in
zastopa kazenske obtožbe in ima druge z zakonom določene pristojnosti.
Ureditev in pristojnosti
državnih tožilstev določa zakon.
136. člen
(nezdružljivost
funkcije državnega tožilca)
Funkcija državnega
tožilca ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne
samouprave in v organih političnih strank ter z drugimi funkcijami in
dejavnostmi, za katere to določa zakon.
h)
Odvetništvo in notariat
137. člen
(odvetništvo
in notariat)
Odvetništvo je kot del
pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon.
Notariat je služba, ki
jo ureja zakon.
V. SAMOUPRAVA
a) Lokalna
samouprava
138. člen
(uresničevanje
lokalne samouprave)
Prebivalci Slovenije
uresničujejo lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih.
139. člen
(občina)
Občina je samoupravna
lokalna skupnost.
Območje občine obsega
naselje ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi
prebivalcev.
Občina se ustanovi z
zakonom po prej opravljenem referendumu, s katerim se ugotovi volja prebivalcev
na določenem območju. Zakon tudi določi območje občine.
140. člen
(delovno
področje samoupravnih lokalnih skupnosti)
V pristojnost občine
spadajo lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo
samo prebivalce občine.
Po predhodnem soglasju
občine ali širše samoupravne lokalne skupnosti lahko država z zakonom prenese
na občino ali širšo samoupravno lokalno skupnost opravljanje posameznih nalog
iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva.
V zadevah, ki jih je na
organe lokalne skupnosti prenesla država, opravljajo državni organi tudi nadzor
nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela.
141. člen
(mestna
občina)
Mesto lahko dobi po
postopku in ob pogojih, ki jih določa zakon, status mestne občine.
Mestna občina opravlja
kot svoje tudi z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se
nanašajo na razvoj mest.
142. člen
(dohodki
občine)
Občina se financira iz
lastnih virov. Občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v
celoti zagotoviti opravljanje svojih nalog, država v skladu z zakonsko
določenimi načeli in merili zagotovi dodatna sredstva.
143. člen
(širše
samoupravne lokalne skupnosti)
Občine se samostojno
odločajo o povezovanju v širše samoupravne lokalne skupnosti, tudi v pokrajine,
za urejanje in opravljanje lokalnih zadev širšega pomena. V sporazumu z njimi
prenese država nanje določene zadeve iz državne pristojnosti v njihovo izvirno
pristojnost in določi udeležbo teh skupnosti pri predlaganju ter izvrševanju
nekaterih zadev iz državne pristojnosti.
Načela in merila za
prenos pristojnosti iz prejšnjega odstavka ureja zakon.
144. člen
(nadzor
državnih organov)
Državni organi
nadzorujejo zakonitost dela organov lokalnih skupnosti.
b) Druga
samouprava
145. člen
(samouprava
na področju družbenih dejavnosti)
Državljani se lahko za
uveljavljanje svojih interesov samoupravno združujejo.
Državljanom se lahko z
zakonom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti.
VI.JAVNE
FINANCE
146. člen
(financiranje
države in lokalnih skupnosti)
Država in lokalne
skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in z
drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja.
Država in lokalne
skupnosti izkazujejo vrednost svojega premoženja s premoženjskimi bilancami.
147. člen
(davki)
Država z zakonom
predpisuje davke, carine in druge dajatve. Lokalne skupnosti predpisujejo davke
in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon.
148. člen
(proračun)
Vsi prihodki in izdatki
države in lokalnih skupnosti za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v
njihovih proračunih.
Če proračun ni sprejet
do prvega dne, ko ga je potrebno začeti izvrševati, se upravičenci, ki se
financirajo iz proračuna, začasno financirajo po prejšnjem proračunu.
149. člen
(krediti v
breme države)
Krediti v breme države
in poroštvo države za kredite so dovoljeni le na podlagi zakona.
150. člen
(računsko
sodišče)
Računsko sodišče je
najvišji organ kontrole državnih računov, državnega proračuna in celotne javne
porabe.
Ureditev in pristojnosti
računskega sodišča določa zakon.
Računsko sodišče je pri
svojem delu neodvisno in vezano na ustavo in zakon.
151. člen
(imenovanje
članov računskega sodišča)
Člane računskega sodišča
imenuje državni zbor.
152. člen
(centralna
banka)
Slovenija ima centralno
banko. V svojem delovanju je ta banka samostojna in odgovarja neposredno
državnemu zboru. Centralna banka se ustanovi z zakonom.
Guvernerja centralne
banke imenuje državni zbor.
VII.
USTAVNOST IN ZAKONITOST
153. člen
(usklajenost
pravnih aktov)
Zakoni, podzakonski
predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo.
Zakoni morajo biti v
skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi
pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi
splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami.
Podzakonski predpisi in
drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in z zakoni.
Posamični akti in
dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih
pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.
154. člen
(veljavnost
predpisov in njihovo objavljanje)
Predpisi morajo biti
objavljeni, preden začno veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po
objavi, če ni v njem drugače določeno.
Državni predpisi se
objavljajo v državnem uradnem listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v uradnem
glasilu, ki ga te same določijo.
155. člen
(prepoved
povratne veljave pravnih aktov)
Zakoni, drugi predpisi
in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.
Samo zakon lahko določi,
da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist
in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.
156. člen
(postopek za
oceno ustavnosti)
Če sodišče pri odločanju
meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek
prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se
nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča.
157. člen
(upravi spor)
O zakonitosti dokončnih
posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in
nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih
koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno
sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo.
Če ni zagotovljeno drugo
sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti
posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.
158. člen
(pravnomočnost)
Pravna razmerja, urejena
s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali
spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.
159. člen
(varuh
človekovih pravic in temeljnih svoboščin)
Za varovanje človekovih
pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne
samouprave in nosilcev javnih pooblastil se z zakonom določi varuh pravic
državljanov.
Z zakonom se lahko za
posamezna področja določijo posebni varuhi pravic državljanov.
VIII. USTAVNO
SODIŠČE
160. člen
(pristojnosti
ustavnega sodišča)
Ustavno sodišče odloča:
- o skladnosti zakonov z
ustavo;
- o skladnosti zakonov
in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi
načeli mednarodnega prava;
- o skladnosti
podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni;
- o skladnosti predpisov
lokalnih skupnosti z ustavo in z zakoni;
- o skladnosti splošnih
aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z ustavo, zakoni in
podzakonskimi predpisi;
- o ustavnih pritožbah
zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti;
- o sporih glede
pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, in med samimi lokalnimi
skupnostmi;
- o sporih glede pristojnosti
med sodišči in drugimi državnimi organi;
- o sporih o
pristojnostih med državnim zborom, predsednikom republike in vlado;
- o protiustavnosti
aktov in delovanja političnih strank;
- in o drugih zadevah,
ki so mu naložene s to ustavo ali z zakoni.
Na predlog predsednika
republike, vlade ali tretjine poslancev državnega zbora izreka ustavno sodišče
v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe mnenje o njeni skladnosti z ustavo.
Državni zbor je vezan na mnenje ustavnega sodišča.
Če zakon ne določa
drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano
pravno varstvo. O tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v
obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom.
161. člen
(razveljavitev
zakona)
Če ustavno sodišče
ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali delno razveljavi.
Razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi ustavno sodišče. Ta rok
ne sme biti daljši od enega leta. Druge protiustavne ali nezakonite predpise
ali splošne akte ustavno sodišče odpravi ali razveljavi. Ustavno sodišče lahko
pod pogoji, ki jih določa zakon, do končne odločitve v celoti ali delno zadrži
izvrševanje akta, katerega ustavnost ali zakonitost presoja.
Če ustavno sodišče pri
odločanju o ustavni pritožbi ugotovi tudi protiustavnost predpisa ali splošnega
akta, ga lahko, v skladu z določbami prvega odstavka, odpravi ali razveljavi.
Pravne posledice
odločitev ustavnega sodišča ureja zakon.
162. člen
(postopek
pred ustavnim sodiščem)
Postopek pred ustavnim
sodiščem ureja zakon.
Predlagatelje zahteve za
začetek postopka pred ustavnim sodiščem določa zakon. Vsakdo lahko da pobudo za
začetek postopka, če izkaže svoj pravni interes.
Ustavno sodišče odloča z
večino glasov vseh sodnikov, če ustava ali zakon za posamezne primere ne
določata drugače. O tem, ali bo začelo postopek na podlagi ustavne pritožbe,
lahko ustavno sodišče odloča v ožji sestavi, ki jo določa zakon.
163. člen
(sestava in
volitve)
Ustavno sodišče je
sestavljeno iz devetih sodnikov, ki jih na predlog predsednika republike izvoli
državni zbor, na način, ki ga določa zakon.
Sodniki se izvolijo
izmed pravnih strokovnjakov.
Predsednika ustavnega
sodišča izvolijo sodniki izmed sebe za dobo treh let.
164. člen
(predčasna
razrešitev ustavnega sodišča)
Sodnik ustavnega sodišča
je lahko predčasno razrešen na način, ki ga določa zakon, samo:
- če to sam zahteva,
- če je kaznovan za
kaznivo dejanje s kaznijo odvzema prostosti, ali
- zaradi trajne izgube
delovne zmožnosti za opravljanje svoje funkcije.
165. člen
(mandat
sodnikov)
Sodniki ustavnega
sodišča so izvoljeni za dobo devetih let. Ustavni sodniki ne morejo biti
ponovno voljeni.
Po izteku časa, za
katerega je bil ustavni sodnik izvoljen, opravlja funkcijo še do izvolitve novega
sodnika.
166. člen
(nezdružljivost
funkcije)
Funkcija sodnika
ustavnega sodišča ni združljiva s funkcijami v državnih organih, v organih
lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in
dejavnostmi, ki po zakonu niso združljive s funkcijo sodnika ustavnega sodišča.
167. člen
(imuniteta)
Sodniki ustavnega
sodišča uživajo enako imuniteto kakor poslanci državnega zbora. O imuniteti
odloča državni zbor.
IX. POSTOPEK
ZA SPREMEMBO USTAVE
168. člen
(predlog za
začetek postopka)
Predlog za začetek
postopka za spremembo ustave lahko da dvajset poslancev državnega zbora, vlada
ali najmanj trideset tisoč volilcev.
O predlogu odloči
državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.
169. člen
(akt o
sprejemu ustave)
Državni zbor sprejme akt
o spremembi ustave z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.
170. člen
(potrditev
spremembe ustave na referendumu)
Državni zbor mora
predlagano spremembo ustave predložiti v sprejem volilcem na referendumu če to
zahteva najmanj trideset poslancev.
Sprememba ustave je na
referendumu sprejeta, če zanjo glasuje večina volilcev, ki so glasovali, pod
pogojem, da se glasovanja udeleži večina vseh volilcev.
171. člen
(razglasitev
spremembe ustave)
Sprememba ustave začne
veljati z razglasitvijo v državnem zboru.
X. PREHODNE
IN KONČNE DOLOČBE
172. člen
Ta ustava začne veljati
z razglasitvijo.
173. člen
Določbe te ustave se
uporabljajo z dnem razglasitve, razen če v ustavnem zakonu za izvedbo te ustave
ni drugače določeno.
174. člen
Za izvedbo te ustave in
za zagotovitev prehoda k uporabi določb te ustave se sprejme ustavni zakon.
Ustavni zakon se sprejme
z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev v vseh zborih Skupščine Republike
Slovenije.
Št. 001-02/89-2/75
Ljubljana, dne 23. decembra 1991
Skupščina
Republike Slovenije
Predsednik
dr. France Bučar l.r.