SLOVENEC KOT »NUBA« - V SVETOVNEM GENOCIDU
Na »koncu sveta«, za razumevanje povprečnega
Slovenca - v deželi »zamorcev«, nekje v Nubskih
goráh, se dogaja genocid nad domorodnim ljudstvom. Ljudstvom pastirjev,
nabiralcev, plesalcev, pripovedovalcev zgodb, ki so v svoji srčni brezbožnosti
živeli raj nebes na Zemlji. Pravljično, kot v Kekčevi deželi, s Pehto in Bedancem, s kozami in
divjadjo. Bistro vodo so še nedavno zajemali iz deviških izvirov, vse udobje so
imeli v naravi okoli sebe. Znali so se čuditi in učiti iz knjige Življenja.
Nadrasa belcev je vztrajno vdirala
v neoskrunjeno naravo k neoskrunjenim ljudstvom na paradnih konjih
»civilizacije«, jih oblačila, jim pripeljala vodo v plastenkah, jih trpala v
šole, njihovo poganstvo križala s križem, njihova naravna bogastva pa polastninila. Jim vzela vse, kar so bili in imeli. Za
nekatere petične, hedonistične riti pa smo želeli ohraniti nekaj tega
»divjaškega bouqueta«, ne preveč, ravno prav – zato
smo izumili rezervate, njihovo tradicijo zavili v celofan in iz nje naredili
obredno kičarijo. Da samo za nas slečejo civilizirane
cape in se našemijo v tisto, kar je bilo včasih za njih sveto, intimno, za
tujce nedostopno. Avanturistična mrzlica šerugovskega
naslajanja.
Smo se kdaj vprašali, zakaj se je prav med Slovenci
našel človek, ki kot »glas vpijočega v puščavi« kriči po svetu o grozljivem
genocidu, ki se dogaja najbolj nedolžnim, »Marijam in Jožefom«, iz neke daljne
Afrike? Zakaj prav Slovenci kažemo veliko mero občutljivosti do nekega daljnega
plemena v neki daljni Afriki? Pri genocidu nad Tibetom smo še spali. Tedaj nam
je bilo še fino, udobno. Danes, ko se soočamo z Nubami
in Darfurjem, pa nam ni več tako fino in udobno. Tudi sami čutimo obup,
krivice, bes, opeharjenost. Morda se intuitivno zavedamo, da pravzaprav ni
resnično velike razlike med Nubo in Slovencem. Morda
si danes prvič upamo nezavedno hrepeneti prav po tistem, kar smo belci
iztrgali, poteptali in uničili toliko avtohtonim kulturam in jih preko slogana
»po svoji meri« prikrojili in pribili na križ kapitala in civiliziranosti. Demistifikacija skorajda posvečenih besed »kapital«,
»razum« in »civilizacija« nas je s trdo roko udarila nazaj direktno v čelo.
Morda zato zopet postajamo malo manj človek-mašina,
kot pravi Tomo, bolj občutljivi, z več srca. Srž Tomovega sporočila vidim v
njegovem stavku: »Mi
pomagamo, da vi lahko vidite in pomagate odrezati tega raka, ki se širi. Da
začutite metastaze in da preprečite, da nas vse to požre.
Sedaj vas kličem, dokler ni prepozno, ker
potem nam bodo zavladale mašine…«.
Nube so svetleč tujek na črni
luži nafte. Zato jih je treba enostavno pobiti, zmasakrirati,
za zabavo pa še posiliti. Ob tem kimajo vsi – rumeni, beli, črni, oker… Eni
pobijajo in posiljujejo, drugi mižijo. In vzporedno z njihovim pobojem se
dogaja tudi poboj njihove narave, pogoja njihovega preživetja. Namreč kaj, če
se kakšna Nuba izmuzne lovcem smrti? Zato
zbombardirajmo tudi vsa drevesa, razorjimo z minami ječečo zemljo, uničimo
njihove vodne vire, zasejmo bolezni, degenerirajmo celotno okolje. Saj je nafta
pod zemljo – kaj nas briga tisto zgoraj!? In dogaja se tudi poboj njihove
kulture. Pod diktatom Velikega brata kričijo nad njimi lastni bratje in sestre,
da so primitivni, nagi, da so sramota za celo Afriko in jih želijo spreminjati
po neki kupljeni vase-prepričani samopodobi, ki ne vzdrži harmonije
vzpostavljenih vrednot prastare skupnosti. Fizično uničenje, uničenje pogojev
njihovega preživetja in uničenje temeljev njihove kulture – to so elementi
popolnega genocida. Vse to se dogaja Nubam in
prebivalcem Darfurja…
… Kaj pa nam? Kje je tu torej Slovenec?
Genocid (grško
genos = rod + latinsko
occidere = ubiti) pomeni vsakršno
sistematično uničevanje katerekoli narodnostne, etične, rasne ali verske
skupine z namenom v celoti ali delno uničiti to skupino. Ena izmed opredelitev
genocida pravi, da je to tudi »naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki
naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja«. Z drugimi besedami: »ubij
me nežno«.
Danes Slovenec izumira »nežno«. Naklepno smo
izpostavljeni razmeram, ki vodijo v naše uničenje. Ne bo nas potrebno (vsaj zaenkrat ne) fizično pobiti oziroma iztrebiti. Dovolj bo,
da nas popolnoma onesposobijo. Cilj je skorajda uresničen. Smo prodani in
razprodani, brezposelni, poneumljeni, brez lastne samooskrbe, z jokajočo čebelo
kot simbolom narave, z narodnimi izdajalci kot »poglavarji« dežele, ki se raje
rokujejo s korporacijami in tajkuni kot pa z lastnim
ljudstvom, razbiti v potrošniške individuume (prepovedana sosedska pomoč),
sprogramirani z besedo »hlapci«.
Slovenec pravzaprav čaka, da se tudi zanj pojavi nek
»Tomo Križnar«, ki ga bo odrešil. Vendar pasivno in ponižno čakanje na svojega
»odrešenika« ni danes lekcija Slovenca. Lekcija je, da vsak od nas prebudi
»Toma Križnarja« v sebi! In iskreno se bomo morali zopet vprašati – kdo je
sploh Slovenec? Ali se še čutim Slovenec? Kaj določa našo etničnost? Katere
vrednote? Ali smo res hlapci?
Narod, ki hrabro stoji na braniku germanske,
romanske in hunske kulture, ni hlapčevski narod! Dva milijona pokončnih ljudi v
vztrajnem uporu proti stalnim grožnjam zavojevalcev naše domovine ni majhen
narod! Preživeli smo stoletja borbe z drugimi »plemeni«, pa ne bi preživeli
borbe z nekaj izdajalskimi ritmi v lastnem narodu! Narod vrhunskih športnikov,
izumiteljev in znanstvenikov, umetnikov in poetov ni hlapčevski narod! Smo
narod izjemnih zmožnosti in potencialov! Vendar kako naj se lev, ki so mu ves
čas blejale ovce, zave, da je lev? In danes je čas prav za rjovenje! Začnimo
rjoveti! In zahtevajmo nazaj tisto, kar je žlahtno slovensko! Se zmoremo zopet
povezati in predvsem – se zmoremo zopet zediniti, kaj si želimo in česa ne? Če
vkup stopi 2 milijona »Tomov Križnarjev« smo moč, ki stali vse okove!
Preden so tudi nam vsilili turbo-kapitalistično
zlatenico globalizma, je bil simbol Slovenca mali
kmet. Tisti, ki je živel v harmoniji z naravo in skupnostjo. Modrec. Tukaj so
bile naše korenine, tukaj se je rojevala slovenska narodna pesem, od tod so
izhajali naši žlahtni rituali in običaji in to je bil temelj naše varnosti.
Politika je simbolno ubila, razvrednotila prav tega kmeta. Danes priznava samo
še kmeta-mašino in kravo-mašino.
Mali kmet, modrec, danes ne more več preživeti. In z njim ne more več preživeti
slovenski narod. Na mah so odrezali naše vrednote, zmožnost lastne samooskrbe,
degradirali naravo zgolj v tržno vrednost (urbanistično, surovinsko,
energetsko, turistično…) in spretno zabrisali naše etnične korenine s
preobrazbo Slovenca v globalnega potrošnika. To je zapisana zgodba Slovenca kot
Nube – v svetovnem genocidu. Vsi narodi danes
pravzaprav ječijo pod jarmom tega vse-človeškega padca v Had.
Vsi smo pozabili, kaj je pravzaprav »funkcija človeka na planetu Zemlja, ker smo se prodali za udobje«, kot pravi Tomo.
Verjamem, da ko se bo uspelo iztrgati izpod tega
suženjskega jarma potrošništva enemu samemu narodu, bodo temu sledili tudi
ostali. Ta narod smo lahko prav mi – Slovenci! Postanimo vzor! Cel svet
mrzlično išče nov model bivanja in sobivanja (le majhen procent reptilskih struktur želi zaradi svojih sprijeno egoističnih
interesov ohranjati staro). Na koncu dvatisočletnega cikla smo. To je bil cikel
racionalizma, cikel mislečega človeka, Homo sapiensa. In upam, da smo dojeli, kje so meje razuma. Razum
brez čutenja, empatije, ljubezni, zavesti – je mašina,
ki ustvarja svoj samoproizvajajoč destruktivni krog.
Mašina, ki zgolj preračunava verjetnosti in možnosti pluralistične realnosti po
kvocientu koristi, ne omogoča pa rešitve harmoničnega bivanja in sobivanja.
Preživetje človeštva je danes odvisno od tega ali bomo lahko vstopili v nov
evolucijski krog - iz mislečega človeka v čutečega in zavestnega človeka.
Paradoks tega časa je, da so rešitve pravzaprav že znane in jasne - če želimo
preživeti kot Slovenec in še bolj temeljno – če želimo preživeti kot človeštvo
na Zemlji. Človek kot parazit se je namreč že dodobra odebelil in izčrpal
svojega gostitelja. Prodali so nam mit o neskončni ekonomski rasti in nas
dodobra sprogramirali, da je to postala naša beseda olajšanja. Vendar vsako
povišanje gospodarske rasti pomeni danes podpis k množičnemu umoru in samomoru.
Pomeni trpljenje in smrt stotih, tisočih, milijonov izkoriščanih modernih
sužnjev. Smrt stotih, tisočih, milijonov dreves in živali. Narava, okolje,
izkoriščan človek – ne zmoremo več! Človek je potrošniško izčrpan, razčlovečen.
Ali ne hrepenimo pravzaprav zopet po svoji »človečnosti«? Razčistiti pa bomo
morali pravzaprav - kaj sploh pomeni »biti človek«! Danes si mora človek začeti
postavljati zopet najbolj temeljna vprašanja. Na koncu smo se znašli pravzaprav
na samem začetku! In ne zavedamo se še, da se lahko v tem času največ naučimo
prav od tistih »prvih«, katerih zadnje predstavnike danes načrtno pobijamo. Od
avtohtonih, čistih, tistih, ki še niso pozabili, kaj je pravzaprav resnična
funkcija človeka na planetu Zemlja. Tistih, ki »biti« še niso zamenjali za
»imeti«. Za nas bo to revolucija v zavesti, oni pa se bodo le nasmehnili...
dr.
Vesna Vilar
od neznanega pisca:
Če se na Ministrstvu za šolstvo malo
pozanimamo, bomo videli, da
imamo vsako leto okrog 1000 novih-tujih osnovnošolskih otrok;
okrog 300 iz Bosne, okrog 300 in več iz Albanije, vse več je tudi
Kitajcev, povečuje se tudi število prispelih Madžarov in ostalih
zgoraj naštetih držav. Smo Meka za marsikoga in država Slovenija
zanje tudi socialno in stanovanjsko poskrbi, za svoje avtohtone
prebivalce seveda ne, lahko so klošarji, vse več pa je tudi
samomorov. Tako po številu alkoholikov, kot samomorilcev smo pač na
samem vrhu svetovnih lestvic. Do tega nas je pripeljal KUČANGATE. V predvolilnem boju pričakujmo prazne obljube: Stanovanja mladim, službe redne mladim! Poglejmo REALNO! Mladim se tudi ne da delati, takoj bi najvišjo plačo, v času študija bolj žurajo, kot pa se izobražujejo, za prakso jim je bolj malo mar, za prostovoljstvo se manj... takoj bi postali šefi šefov...nič jim ni prav, nič jim ni dovolj dobro, oni si zaslužijo več. Žal imajo mladi slab VZOR in doživljajo BIVANJSKO PRAZNINO in tudi nimajo več pozitivne vizije bivanja: globoko se truditi za nekaj, osmisliti svoje cilje, svojo pravo smiselno pot, vrednote! Prave vrednote so ene in iste, kot že tisočletja, to so: resnica, pravilno delovanje, mir, ljubezen, nenasilnost in požrtvovalnost, sočutje. Neprave in precej moderne pa so: sla, jeza, pohlep, zelja, ponos in zavist. Slednje uničujejo človeka in ga duševno izpraznijo, uničijo. Zato so številni mladi zašli v skrajnosti, kot npr. alkohol, hitra vožnja, prazni deloholizem, hitre-površne odnose in se hitrejšo spolnost, bigoreksijo, drogo ... |