To je primer, ko prvi fotograf fotografira drugega. Te fotografije je posnel Hans van de Vorst iz Nizozemske na obisku v Grand Canyon-u, Arizona. Opisi pod slikami so njegovi. Kdo je fotograf na slikah, ni znano.

Bil sem preprosto šokiran, ko sem zagledal tega možakarja, ki je stal na tej osamljeni skali nad Grand Canyon-om. Globina kanjona na tem mestu je 900 metrov. Skala na njegovi desni je na robu kanjona in je varna.


 

Ko sem gledal možakarja v sandalih s kamero in stojalom, sem si zastavil 3 vprašanja:

1. Kako je prišel na tisto skalo?
2. Zakaj ni posnel sončnega zahoda s skale na desni, kjer bi bilo to popolnoma varno?
3. Kako bo prišel nazaj?

Ko se je sonce spustilo pod obzorje, je pobral svoje stvari (samo ena roka mu je ostala prosta) in se pripravil za skok. Vse to je trajalo kaki 2 minuti. V tem trenutku ga je prisotna množica turistov že napeto opazovala.




Na tej sliki je že na točki brez povratka.
Skočil je kar v sandalih.





Na tej sliki lahko vidite, da je varna skala na desni višja, zato je pristal nekoliko pod vrhom na precej strmem delu. Prosto roko je uporabil, ko se je skušal oprijeti skale.

Pazljivo ga poglejte. V levi roki drži kamero, stojalo in plastično vrečo. Prosto ima samo desno roko, poleg tega pa prenaša dodatno obtežitev. Pristane nižje od vrha skale. Tako desna roka kot desna noga mu zdrsujeta. Prav v tem trenutku sem uspel posneti to sliko. Nekako se uspe privleči k skali, počaka par sekund, svoj tovor vrže gor na skalo, se povzpne še sam in odkoraka proč, verjetno v kopalnico, da si preobleče gate. Jaz sem si svoje vsekakor moral, pa se bil le gledalec!

Hans van de Vorst