Seminarska naloga je konvertirana v html format. Original dobite tu.

Zgodba pa se nadaljuje na Vrhovnem sodišču RS kratka informacija Varuha človekovih pravic RS  (orig.) kratko in jedrnato nakazuje moč izničevanja  pravic, ki jih iz naslova "vladavine ljudstva"... tudi preprostim posameznikom podeljujejo  tako zakon ZmeD, kot tudi Ustava...

 

 

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

 

 

Avtorica: Zdenka Đokić

Mentor: doc. dr. Melita Poler Kovačič; Igor Vobič, asistent

 

 

                                                                  

PRAVICA DO ODGOVORA IN POPRAVKA – NOVINARJEVA MORALNA DOLŽNOST

 

 

Seminarska naloga

 

 

 

 

Predmet: Novinarska etika

 

Ljubljana, 20. 11. 2006

 

Kazalo

1. Uvod.

2. Medijsko pravo.

3. Od »prava« k »prav« (razmerje med pravom in etiko v novinarstvu)

3.1 Moralna dolžnost popravka in odgovora.

4. Primer iz prakse (Vladislav Stres vs. POP TV)

4.1 Komentar primera.

5. Zaključek.

6. Literatura in viri

 

 

 

»Vsak človek je oseba in gol, ranljiv; vsak človek nam razkriva pogled obličja nemočnega, ki se ne more braniti in ga lahko uničijo meč,
pero ali kamera, lahko pa ga tudi zaščitijo.« (Edvard Kovač)

 

1. Uvod

 

Priložnost vsakega posameznika, da uresniči svojo pravico do svobode izražanja, še zdaleč ni tako široka kot tista, ki jo imajo novinarji. Uresničitev pravice do komuniciranja namreč predpostavlja tudi dostop do ustreznih komunikacijskih sredstev, ki ga imajo ponavadi le novinarji in drugi sodelavci medijev, ne pa vsi državljani. V tem pogledu je možnost novinarjev, da odkrivajo dogodke in svobodno širijo informacije, misli in mnenja, poseben privilegij. Privilegij, ki vključuje odgovornost, da informacije in mnenja sporočajo tako, da bo javnost ustrezno obveščena in da bo zato njen prispevek k upravljanju skupnih zadev kar najbolj učinkovit. Za uresničevanje te dolžnosti se novinarjem sicer omogoča, da svojo javno funkcijo opravljajo avtonomno in brez zunanjih pritiskov, hkrati pa ravno ta odgovornost medijev upravičuje vrsto omejitev njihove dejavnosti. Ena od teh je gotovo dolžnost, da v primeru napake objavijo popravek oziroma odgovor (glej Zatler 2000: 32).

 

Pravica do odgovora omogoča vsaki osebi, da popravi netočne dejanske navedbe, ali da reagira na žaljive izjave, ki so bile o njej objavljene. Tako lahko posamezniki branijo svojo pravico do časti in dobrega imena, do zasebnosti ter učinkovito sodelujejo v javni razpravi, kar se tiče njih samih. »S tem, ko ima prizadeti možnost dati odgovor na informacijo, ima nasproti sredstvom množičnega obveščanja enakopravnejši položaj, ustvarjeno je določeno ravnotežje, varovano načelo enakosti orožja.« (Finžgar v Zatler 2000: 33).

 

V seminarski nalogi z naslovom Pravica do odgovora in popravka – novinarjeva moralna dolžnost se bom osredotočila na (pričakovani) etični vidik novinarjeve dolžnosti, da ob posredovanju napačnih informacij javnosti svojo napako prizna in popravi ter posamezniku, katerega dobro ime je s tem očrnil, dovoli možnost odgovora.

V poglavju, ki sledi, bom predstavila aktualne dokumente in listine, ki v svojih členih predpisujejo pravico do odgovora ter popravka, nato pa pravne norme dopolnila z etičnimi načeli. Pozitivni in negativni vidiki zakonske ureditve sicer prispevajo k novinarski in medijski kakovosti, vendar je ne zagotavljajo, zato sta potrebna čut za moralo in odgovornost. V četrtem poglavju prehajam k praktičnemu primeru in skozi afero Vladislava Stresa, ki jo je sprožila oddaja Preverjeno na televiziji POP TV septembra 2003, ponazarjam nemoralno ravnanje novinarjev, ki v skladu s senzacionalistično miselnostjo postavljajo gledanost pred človeško dostojanstvo. Zakaj sem izbrala prav ta, četudi nekoliko starejši primer? Primerov uveljavljanja pravice do popravka in odgovora prek sodišč ni veliko. Še manj je primerov, da se ta pravica sodno uveljavlja pri televizijskem mediju. Primer Vladislava Stresa je še toliko bolj pereč, ker ostaja po kar treh letih brez epiloga.

 

2. Medijsko pravo

 

Kodeks slovenskih novinarjev[1] iz leta 2002 v prvem členu navaja: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam. Svoje napake - četudi nenamerne - mora priznati in popraviti.« Njegov predhodnik, Kodeks novinarjev Republike Slovenije iz leta 1991, je bil v svoji opredelitvi še nekoliko strožji in zahteva naslednje: »Informacijo ali trditev, za katero se izkaže, da je napačna, mora novinar, ki jo je objavil, ali njegovo uredništvo – nemudoma in samoiniciativno ter v primerni obliki popraviti.«

 

Tej zahtevi se pridružuje tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope (resolucija št. 1003),[2] ki v 26. točki določa: »Na zahtevo udeleženih oseb in s posredovanjem medijev bodo s primernim postopkom samodejno in hitro popravljene vse vesti in mnenja, za katere bi se izkazalo, da so napačni ali zmotni.«

Pravica do popravka pa ni samo etična dolžnost ali priporočilo mednarodnih dokumentov, ampak tudi ustavno in zakonsko opredeljena pravica. Pravica do objave popravka ali odgovora je navedena v Ustavi Republike Slovenije[3] med človekovimi pravicami in svoboščinami. Ustava v 40. členu določa: »Zagotovljena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.«

 

Zakon o medijih iz leta 2001 smo v Sloveniji junija 2006 dopolnili s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih[4]. V njem je zapisano, da lahko posameznik, organizacija ali organ popravek zahteva ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja oziroma v kakršni koli drugi obliki. Prejšnja ureditev v novinarska mnenja ni posegala.

Pod popravek se po novem šteje tudi navajanje drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin in ne le dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Citiram 26. člen novega zakona: »Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.«

Medtem ko je prejšnja ureditev na splošno določala, da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, na enakem ali enakovrednem mestu programskega prostora in na enak ali enakovreden način, kot je bilo objavljeno obvestilo, na katero se popravek nanaša, novela določa podrobna določila o objavi popravka.
Če je bil izvirni članek objavljen na naslovnici časopisa, zadostuje opozorilo na naslovnici, da je popravek objavljen znotraj tiskanega medija. Iz opozorila na naslovnici mora biti razvidno, da gre za popravek, opozorilo na naslovnici pa mora vsebovati najmanj predmet zanikanja oziroma prikaza nasprotnih dejstev. Če je bil izvirni prispevek prikazan v sliki, mora biti tudi popravek objavljen s sliko.

Novi zakon še določa, da ima vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov odgovor na objavljeno informacijo, v katerem se z dokazljivimi navedbami zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji. Popravek je obveznost uredništva, ki je ni mogoče obiti z morebitno objavo bralčevega pisma.

 

Novi zakon je že pred svojim sprejetjem dvignil veliko prahu in neodobravanja v novinarskih krogih, saj predvideva neoviran (političen) poseg v novinarsko avtonomijo in svobodo. Kot je dejala novinarka POP TV-ja ob koncu svojega prispevka »Burno o medijskem zakonu« z dne 10. 5. 2006: »Po novem novinarji ne bodo popravljali le napačnih informacij, ampak tudi pravilne.« Gre za zelo sporno in aktualno problematiko, ki pa se oddaljuje od moje teme, zato bom razpravo na tem mestu zaključila.

 


3. Od »prava« k »prav« (razmerje med pravom in etiko v novinarstvu)

 

Pravno varstvo pojmujemo kot klasično civilizacijsko pridobitev, vendar pravo kljub mnogim različnim instrumentom ne more »v celoti zagotoviti varnosti človeka pred oblastjo in oblasti pred posamezniki« (Ivanjko v Korošec, 2002a: 90). Zato si v sodobnih družbah prizadevamo ne samo zagotavljati pravno varstvo, ampak opozarjamo tudi na potrebo po moralnem varstvu posameznika. Kot pravi Polerjeva (v Korošec 2002a: 91, 92), bi, četudi bi uvedli najstrožje pravne omejitve, novinarstvo še vedno potrebovalo etiko. Pozitivni in negativni vidiki zakonske ureditve prispevajo k novinarski in medijski kakovosti, vendar je ne zagotavljajo, zato sta potrebna tudi čut za moralo in odgovornost.

 

Pravne ustanove so neizogibne, vendar jih mora vedno nadzorovati temeljno medosebno razmerje,« o sodiščih, zakonih in pravičnosti piše filozof temeljne etike Emmanuel Lévinas (v Korošec 2002a: 93). Odgovoren novinar sprejme pravne okvire svojega presojanja in ravnanja, obenem pa izhaja iz temeljne etične drže.

 


3.1 Moralna dolžnost popravka in odgovora

 

Maksima, da popravkov ni treba objavljati, bi (ob predpostavki, da se napake dogajajo, ker se jim v celoti ni mogoče izogniti) kot obči zakon spodkopala verodostojnost novinarskega sporočanja (Poler 1997: 139).

 

Ker je množično komuniciranje komuniciranje ljudi, se »človeškim napakam« (Rivers in Schramm v Poler 1997: 139) ni mogoče izogniti, vendar je dolžnost množičnih občil, da napake popravijo. Nekatere televizijske postaje napak nočejo popravljati, ker njihova poročila niso trajni zapisi tako kot tiskana poročila, ki jih naslovniki lahko berejo še desetletja po objavi (Goodwin v Poler 1997: 139). Ne glede na trajnost zapisa je novinarjeva dolžnost, da napako popravi.

 

Pravica do popravka je povezana tudi z vprašanjem vesti in kesanja. Novinar (in vsako umno bitje) lahko za vsako protizakonito dejanje, ki ga je storil, upravičeno reče, da bi ga lahko ne storil. Seveda pa je to dejanje kot pojav že določeno s preteklikom in je toliko neizogibno nujnejše. Četudi si novinar svoje napačno ravnanje razlaga s kako slabo navado in ima svoj postopek za naravno posledico te navade, se ne more izogniti lastni graji in lastnim očitkom. Glas vesti ga pripravi do tega, da uvidi svojo napako. In prav na tem po Kantovem prepričanju temelji tudi »kesanje zaradi že zdavnaj storjenega dejanja« (Kant v Poler 1997: 141), kadarkoli se spomni nanj, kesanje kot »boleče občutenje, ki ga proizvede moralna naravnanost in ki je toliko praktično prazno, kolikor z njim zgodenega ni mogoče narediti za nezgodeno« (prav tam). Kljub temu pa je kot bolečina popolnoma upravičeno, saj um – kadar gre za moralni zakon – ne priznava razlike v času. Sprašuje se le, ali mi dogodek pripada kot dejanje, z njim pa moralno povezuje isto občutenje, ne glede na to, kdaj se je dejanje zgodilo. Isto velja za novinarjeve popravke, ki sicer ne morejo vzpostaviti prejšnjega stanja, vendar so dolžnost. Popravki so povezani s temeljno zahtevo resnicoljubnosti, ki jo je novinar v primeru objavljene napake prekršil.

 

Popravek se nanaša predvsem na neresničnost oziroma netočnost objavljene informacije; gre za napake v ožjem pomenu besede. Napaka v širšem pomenu besede pa so pravzaprav vse kršitve novinarjeve dolžnosti, na katere opozarjajo stališča medijskih svetov.

 

Uredništvo torej mora po objavi netočne informacije objaviti popravek. Toda popravek je treba poimenovati le kot skrajno sredstvo, saj z njim ne moremo vzpostaviti prejšnjega stanja. Kot zatrjuje Polerjeva (1997: 141), možnost popravka ne sme biti nekaj, na kar bi se novinar vnaprej zanašal, češ če se bom zmotil, bom pač popravil. Za verodostojnost novinarskega sporočanja najbolj učinkovito skrbimo tako, da si z natančnostjo in s skrbnim preverjanjem informacij nenehno prizadevamo, da do objave netočnosti sploh ne bo prišlo.

 


4. Primer iz prakse (Vladislav Stres vs. POP TV)

 

Primer Vladislava Stresa je zanimiv z več vidikov: kot ilustracija nemoči posameznika, ki ga neusmiljeno izkoristi sistem komercialnega medija, predvsem pa kot primer uveljavljanja pravice do popravka ali odgovora.

 

Primerov uveljavljanja pravice do popravka in odgovora prek sodišč ni veliko. Še manj je primerov, da se ta pravica sodno uveljavlja pri televizijskem mediju (zaradi krajše trajnosti zapisov). Zato je ta primer pomemben za oblikovanje naše sodne prakse o načinu uveljavljanja pravice do popravka. Med polemičnimi vprašanji, ki jih je odprl ta primer, je tudi vprašanje, ali je popravek dolžan dati odgovorni urednik, ki je bil v tej funkciji v času objave, v času zahteve ali v času odločanja sodišča (kar je z etičnega vidika po moje povsem irelevantno).

 

Vladislav Stres je več kot petnajst let učil na srednjih šolah. Želel je javno predstaviti problematiko v srednjih šolah in probleme, kot jih je sam doživel na šoli, kjer je učil. To so bili problemi prisotnosti pri pouku, (ne)discipline, nemoči učiteljev, (ne)dela sindikatov in učiteljske zbornice, porasta kaznivih dejanj z materialno škodo in drugo.

 

Novinar oddaje Preverjeno je prispevek posnel v šoli in največ časa posvetil najbolj »problematičnem« dijaku. Po soočenju z dijaki je Stres želel z novinarjem osebno govoriti. »Takrat sem posebej zahteval, da se kamera izključi. Novinar me je provociral z vprašanji, kot je, na primer: »Menite, da znate učiti?« Ker sem mislil, da je kamera izključena, sem odgovarjal novinarju in ne javnosti, torej bolj vehementno in glede na raven provocirajočega vprašanja. To je pozneje novinar uporabil za »špico« – napovednik – in uvodno predstavitev prispevka.« (Stres 2004).

 

Stres je želel pred objavo prispevek videti. Na televiziji so mu dan pred predvajanjem omogočili pregled delno montiranega prispevka, s katerim pa ni bil zadovoljen. Menil je, da so bile njegove izjave iztrgane iz konteksta in so ga predstavile v luči, ki ga javno kompromitira. Zahteval je, da se prispevek ne predvaja, podrejeno pa, da se zakrije njegova identiteta. S prvim predlogom ni uspel, zato je bil v oddaji predstavljen s pego prek obraza. V končno objavljenem prispevku oddaje Preverjeno 9. 9. 2003 je bil predstavljen z dodatnimi komentarji in animacijo, ki je namigovala na njegovo »nenavadno« vedenje v razredu; novinar pa ga je v svojem komentarju označil kot »učitelja na robu živčnega zloma«. Stres je bil prepričan, da je bil v oddaji predstavljen pristransko in tako, da sta bila prizadeta njegova čast in dobro ime, zato je dva dni po objavi zahteval kopijo posnetka oddaje in napovedal uveljavljanje pravice do popravka in odgovora v skladu z Zakonom o medijih.

 

Celotni 10-minutni prispevek je spremljal skrajno negativen komentar. Kljub pegi preko obraza, so me skoraj vsi, ki me poznajo, prepoznali. Ni me pa prepoznala starejša gospa iz istega bloka, saj ni mogla verjeti očem, da sem ta učitelj lahko jaz. Takrat sem se zavedel, kaj se je zgodilo. Ko sem prišel v šolo, je bila v zbornici »čista tema«. Tudi nekateri dijaki so me gledali čudno; eni potrto, drugi začudeno. V oddaji so namreč slišali, da dijake primerjam z živalmi, da govorim, da so nepismeni, da nenehno vpadam v besedo, da so moja predavanja bedasta, da sem na robu živčnega zloma (to izjavi novinar) … Tako sem moral vsem, ki so mi bliže, razlagati, da je imel glavno besedo v oddaji dijak, ki je bil v 10 letih ravnateljevanja sedanjega ravnatelja edini izključen iz šole (za en mesec), da je imel vsa leta najvišje ukore, v petem letniku pa kar šest nezadostnih oziroma neocenjenih ocen in da je bil predsednik popolnoma razsutega 5Ab razreda, ki je imel v zadnji konferenci okrog 30-odstotno prisotnost v šoli …  Tudi iz razgovora, ki sem ga pred kamero imel z dijaki, se vidi del teh navedb, a montaža jih je uspešno izrezala … Hudo resno sem bil postavljen pred vprašanje, ali je sploh še mogoče oprati svoje dobro ime? Tega sem namreč imel. Prislužil sem si ga: že 15 let prizadevno poučujem na srednjih šolah, vedno sem veljal za učitelja, ki dijake veliko nauči … Napisal sem tudi več leposlovnih knjig, ker verjamem v drugačen svet … Ena od teh knjig ima pomenljiv naslov Pesmi o Raju. Sedaj pa sem bil v desetih minutah pribit na sramotilni steber. V oddaji ni niti enega samega argumenta, ki bi govoril v moj prid, tovrstni argumenti so bili izrezani. Komentarji, montaža, animacija, s katero je bila oddaja nekajkrat začinjena, pa so nenehno namigovali na norega in nesposobnega učitelja. Novinar Darč Dretnik na koncu prispevka reče: »Najbrž vam še nisem povedal, da ne maram posploševanj, nestrpnosti in predsodkov. Lahko pa vam zaupam še to, da se v nekaterih stvareh strinjam celo s profesorjem. Profesorjem na robu živčnega zloma«. (Stres 2004)

 

Ko je po osebnih in telefonskih pogovorih z urednico oddaje Preverjeno Stres ugotovil, da ne bodo sprejeli njegovega predloga – da bi posneli novo oddajo ali vsaj celoten posnetek dialoga med njim in učenci – je 14 dni po objavi sporne oddaje naslovil na urednika informativnih oddaj in urednico oddaje Preverjeno uradno zahtevo za objavo popravka in odgovora. Na ta predlog POP TV ni odgovorila, zato se je želel obrniti na odgovornega urednika. Ugotovil je, da odgovorni urednik, ki je kot tak objavljen na spletni strani ministrstva za kulturo, Branko Čakarmiš, ni več urednik in tudi ne več zaposlen na POP TV. Pozneje se je pokazalo, da je bila ta informacija za tožnika (Stresa) morda usodna, saj se je na tej podlagi odločil, da ne bo vložil tožbe proti odgovornemu uredniku, ki je bil takrat vpisan v razvid medijev. Ker uradno ni dobil odgovora, ali bodo predlagani popravek objavili, in ker ni mogel ugotoviti, kdo je »pravi« odgovorni urednik, se je odločil, da bo tožil Alenko Arko kot odgovorno urednico oddaje Preverjeno, Tomaža Peroviča kot odgovornega urednika informativnega programa in Gorazda Slaka kot programskega direktorja POP TV.

 

Okrajno sodišče v Ljubljani je s prvo sodbo januarja 2004 zavrnilo tožbeni zahtevek. Sprejelo je ugovor toženih strank, da nobeden od toženih ni odgovorni urednik medija. Sodišče je opravilo vpogled v razvid medijev na ministrstvu za kulturo in ugotovilo, da je bil kot edini odgovorni urednik naveden Branko Čakarmiš. Zanimiva je obrazložitev sodišča, da dejstvo, da Branko Čakarmiš ni več zaposlen na POP TV, ne more vplivati, saj naj bi bilo relevantno le stanje, kot je razvidno iz javno objavljenega razvida medijev. Tožnik se je na navedeno sodbo pritožil.

 

Višje sodišče je pritožbi Stresa ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki je zahtevek ponovno zavrnilo, z istimi razlogi. Tožnik se je tudi zoper to sodbo pritožil in ponovno navaja ves potek izogibanja tožečih strank, da bi mu posredovali podatek o tem, kdo je pravi odgovorni urednik. Zadeva se je še vrnila tretjič na okrajno sodišče. Na glavni obravnavi julija 2004 je bil zaslišan tudi Tomaž Perovič, ki je priznal, da je bil v času zaslišanja odgovorni urednik in direktor informativnih in športnih programov (to pa je postal 18. 12. 2003, kmalu po objavi spornega prispevka). Priznal je tudi, da se je Stres nanj obrnil z zahtevkom za odgovor in popravek, vendar mu ni odgovoril, ker se »ni čutil odgovornega za takšen odgovor.«

 

Okrajno sodišče je v tretji sodbi z dne julija 2004 v celoti ugodilo tožeči stranki in razsodilo, da je POP TV v prvi oddaji Preverjeno po pravnomočnosti sodbe dolžna objaviti odgovor. Le odgovorni urednik je tisti, ki je pristojen in dolžan, kolikor so izpolnjeni pogoji po Zakonu o medijih, objaviti popravek oziroma odgovor na objavljeno informacijo in le odgovornemu uredniku lahko sodišče naloži objavo popravka oziroma odgovora. Če se po vložitvi tožbe pri sodišču zamenja odgovorni urednik medija, sme tožnik do konca glavne obravnave spremeniti tožbo tako, da namesto prvotno toženega toži novega odgovornega urednika. (37. člen Zakona o medijih iz leta 2001).

 

V tožbi Stres zatrjuje, da so bile njegove izjave v spornem prispevku močno okleščene in da so izgubile pomen ter da je bil prispevek zanj močno žaljiv. Uveljavlja torej prizadetost svojih osebnih interesov. Čeprav se njegovo ime v samem prispevku ne omenja in čeprav ima čez obraz pego, je po oceni prvostopenjskega sodišča podan njegov interes, da sme od odgovornega urednika zahtevati, da objavi popravek objavljenega obvestila. Smiselno je torej tožnikovo zatrjevanje, da gre za kršitev njegove osebnostne pravice do časti in dobrega imena. Namen popravka pa je ravno v tem, da tisti, ki se čuti prizadetega, odgovori na tiste navedbe sporočila, s katerimi je bil prizadet (26. člen Zakona o medijih). V spornem prispevku so bile tudi po oceni sodišča določene izjave za tožnika žaljive, saj vsebujejo vrednostne sodbe o tožniku z negativnim prizvokom. Ker je po izvedenem dokaznem postopku sodišče ugotovilo, da je prizadet tožnikov interes, je toženemu Tomažu Peroviču kot pristojnemu odgovornemu uredniku naložilo objavo zahtevanega popravka.

 

S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani se je avgusta 2004 v zadevi zgodil nov obrat. Višje sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Najprej je pritrdilo stališču okrajnega sodišča, da je v zadevi pasivno legitimiran kot toženec odgovorni urednik Perovič, ki je bil v tej vlogi v času sojenja. Uveljavitev pravice do popravka pa zavrnilo, češ da predlagani popravek predstavlja novo razpravo, čeprav naj bi popravek omogočal le nasprotno trditev na določene trditve; da je predlagani popravek nesorazmerno dolg in da popravka ni mogoče dati na osebni komentar novinarja (Rovšek 2004).

 


4.1 Komentar primera

 

Očitno je bilo, da se je POP TV, ko je Stres napovedal in pozneje tudi formalno uveljavil pravico do popravka, odločil za taktiko zavlačevanja in skrivanja podatkov o tem, kdo je (pravi) odgovorni urednik oziroma tisti, ki lahko in mora odločiti o objavi popravka.

 

Način, kot je bil popravek oziroma odgovor predlagan s strani Vladislava Stresa, v televizijskem mediju ni mogoče izvesti. V tem pogledu je to verjetno pomanjkljivost samega zakona, če tega ne omogoča. Potrebno bi bilo usklajevanje »scenarija odgovora« na način, da bi bil sprejemljiv za televizijski medij. Ni namreč mogoče pričakovati od posameznika, ki je prizadet z objavo, da bo za objavo popravka oziroma odgovora pripravil scenarij ali snemalno knjigo. Zadnja odločitev višjega sodišča je bila sprejeta skoraj natančno eno leto po objavi sporočila, kateremu je tožnik želel dodati popravek oziroma odgovor. Pri tem se postavlja vprašanje, kakšen smisel ima lahko objava popravka več kot eno leto po objavi spornega obvestila, ko je večina nanj že pozabila, škoda ugledu in dobrem imenu pa je bila medtem že storjena.

 

Stres je morda preveč naivno pričakoval, da bo medij sprejel njegov predlog za oddajo, s katero je želel opozoriti na nekatere sistemske pomanjkljivosti v srednjih šolah, zlasti v odnosu med učenci in učitelji. Komercialna televizija očitno za te vidike zadeve ni bila zainteresirana, hotela in tudi uspela je predstaviti le zgodbo o konkretnem konfliktu med učenci in učiteljem. To ji je uspelo tudi s spretnim rezanjem kadrov, komentarji in dodano animacijo. Na ta način je bil Stres prikazan v slabi luči in prizadet v svoji časti in dobrem imenu. Dejstvo, da ni bil prepoznan v širši javnosti, je zanj manj pomembno, saj je imela negativna predstavitev zanj posledice predvsem v njegovem ožjem okolju. To se je pozneje žal tudi uresničilo, saj je bil – morda tudi s »pomočjo« spornega prispevka – le nekaj dni pred izdajo tretje sodbe na šoli odpuščen. In kot je nekaj mesecev pred odpustitvijo zapisal v svojem članku Preverjeno prevaran: »Blizu sem, da izgubim službo, seveda s krivdnim razlogom, tako da iz tega naslova nimam niti pravice do socialne podpore.«

 


5. Zaključek

 

Menim, da je takojšen odziv novinarja na lastno napako samoumeven, še posebej, če napaka prizadene človekovo dostojanstvo, čast in dobro ime. Novinar tako pridobi zaupanje javnosti, ki verjame, da bo, če ne bo dobila pravih informacij, o tem obveščena tudi v prihodnje. Upoštevanje pravice do odgovora oziroma popravka pomeni tudi dobro sodelovanje z virom informacij. Dobro je, da javnost izve za napake, saj bi bila sicer lahko napačno informirana. Če novinar ali uredništvo priznata napako, se odzoveta in jo popravita, to za vir pomeni resnost, novinarju zaupa in mu še naprej nudi informacije. Škodo, ki bi zaradi napake nastala za predmet upovedovanja, lahko uredništvo ali novinar z objavo popravka zmanjšata ali preprečita. Seveda pa s popravkom ne moremo vzpostaviti prejšnjega stanja, zato se novinar nikoli ne bi smel vnaprej zanašati na možnost popravka.

 

Primer Vladislava Stresa, ki od POP TV-ja in ustvarjalcev oddaje Preverjeno zahteva pravico do odgovora oziroma popravka, slovenska sodišča obravnavajo že več kot tri leta. Zakaj? V svojih tožbah je bil neuspešen ne zato, ker ne bi predložil ustreznih dokazov o upravičenosti njegove zahteve, temveč zato, ker naj bi tožbo naslovil na napačne osebe, ki lahko oziroma morajo odločiti o objavi popravka. Absurd. Popravek oziroma odgovor bi v oddaji moral biti vsaj na nek način objavljen (ne glede na to, kdo bi dal pobudo zanj) .- ne zato, ker odgovorne v to sili pravnomočna sodba, pač pa glas vesti, spoštovanja resnicoljubnosti in človeškega dostojanstva. Ob tem se, po vseh teh letih, postavlja tudi vprašanje, kakšen smisel bi imela objava popravka danes, ko je večina na sporno oddajo že pozabila, v veliki meri nepopravljiva škoda ugledu in dobrem imenu Vladislava Stresa pa je bila že storjena.

 


6. Literatura in viri

 

1.  Anžlovar, Tadeja (2003) Ustreznost slovenskega novinarskega kodeksa: primerjava Kodeksa novinarjev Republike Slovenije (1991) s Kodeksom slovenskih novinarjev (2002): diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

2.      Korošec, Tomo in drugi (2002) Razžalitve v tiskanih medijih. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

3.      Krivic, Matevž in Simona Zatler (2000) Svoboda tiska in pravice posameznika. Ljubljana: Open Society Institute.

4.      Poler, Melita (1997) Novinarska etika. Ljubljana: Magnolija.

 

Primarni viri:

 

5.      Kodeks slovenskih novinarjev, sprejet 10. oktobra 2002 v Izoli. Dostopen na: http://www.media-forum.si/slo/pravo/samoregulacija/kodeks-novinarjev.pdf  (11. 11. 2006)

6.      Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, sprejet 26. maja 2006. Dostopen na http://www.ip-rs.si/index.php?id=554 (11. 11. 2006)

7.      Resolucija Sveta Evrope številka 1003 o novinarski etiki: V (1995) Predpisi o novinarjih in medijih, 245-252. Ljubljana: ČŽ Uradni list RS.

8.      Ustava RS, sprejeta dne 23. decembra 1991.  Dostopna na: http://www.dz-rs.si/?id=150&docid=28&showdoc=1 (11. 11. 2006)

 

Internetni viri:

 

9.      Odslej bolj »čista« televizija 24.6.2006 24ur.com http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3076346&show_media=16120164

10. Stres, Vladislav (2004): »Preverjeno prevaran« Dostopno na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/19/analiza/ (19. 11. 2006)

11.  Rovšek, Jernej (2004): »Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa«. Dostopno na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/20/medjavno/ (19. 11. 2006)


[1] Kodeks slovenskih novinarjev, sprejet 10. oktobra 2002 v Izoli. Dostopno na: http://www.media-forum.si/slo/pravo/samoregulacija/kodeks-novinarjev.pdf (11. 11. 2006)

[2] Resolucija Sveta Evrope številka 1003 o novinarski etiki: V (1995) Predpisi o novinarjih in medijih, 245-252. Ljubljana: ČŽ Uradni list RS.

[3] Ustava RS, sprejeta dne 23. decembra 1991.  Dostopna na: http://www.dz-rs.si/?id=150&docid=28&showdoc=1 (11. 11. 2006)

 

[4] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, sprejet 26. maja 2006. Dostopen na http://www.ip-rs.si/index.php?id=554 (11. 11. 2006)