Lokalna samouprava
Vladislav Stres
V razpravi o lokalni samoupravi
in regionalizaciji v Sloveniji nastopam kot intelektualec in pedagog.
Zame je lokalna samouprava skrb
prebivalstva za nadstandard v lastnem bivalnem okolišu. Torej za nadstandard:
kulture, šolstva, infrastrukture, podpora projektom dodane vrednosti - projektov
občanov (tako prostočasnih kot zaposlitvenih). Lokalna samouprava tako
dopolnjuje centralno oblast. Na višji regionalni ravni pa jo kakovostno
razbremenjuje in deluje kot močan korektiv politike. To je skladno z zahtevo 3.
člena Ustave: "V Sloveniji ima oblast ljudstvo..." in z načelom subsidiarnosti.
Državljani kot temeljna entiteta države združujemo tako ideje kot delo, da bi
udejanili svoja hotenja. Skrb za okolje (v širšem pomenu besede) oziroma za
sodelovanje v ožjem in širšem okolju je tako temelj za dobro funkcioniranje
države. Ker se lokalna samouprava postavlja od spodaj navzgor, ne sme biti v
svojih nalogah, niti glede obsega, natančno določevana s strani centralne
oblasti. "Pustite ljudem - naj jo določijo sami!" Zaradi pretirane "skrbi" za
natančno opredelitev nalog, števila oziroma obsega pokrajin se, kljub 20-letnim
razpravam, pri nas še niso uvedle. Trdim, da tema s strani strokovnjakov ne more
biti povsem razjasnjena, tudi zato ker do konsenza glede izjemno kompleksnih
vprašanj področja lokalne samouprave ne sme priti. Sprašujem zakaj v Ljubljano
vsak delavnik pripelje povprečno 130.000 osebnih avtomobilov[1].
Zato ker je Ljubljana center - in ker še vedno živimo v centralno planski
miselnosti. Regionalizacija bo problem pritiska aktivnega prebivalstva iz
obljubljanskih mest ter področij zmanjšala in nas postavila tja kamor po ustavi
sodimo - v demokracijo.
Samouprava omogoča dejansko uveljavitev demokracije. Ker se pri nas še ni
uveljavila lahko govorimo o delni, po premisleku pa lahko rečem celo o navidezni
demokraciji.
Teza: Lokalna samouprava gradi na vnaprejšnjem zaupanju volivcem. Država regijam
ne sme določati nalog natančno specifizirano, ampak le indikativno – okvirno.
Uzakoni ključne sintetične cilje regionalizacije v obliki splošnih smernic.
Npr.: država RS določi, da se lahko ustanovi od 5 do 14. pokrajin predvsem cilje
in kriterije kvalitete doseganja le teh. Regije pod določenimi pogoji (doseganje
stopnje npr. 80% konsenza v regiji) oblikujejo župani kot predstavniki lokalnih
skupnosti samostojno. Mar župani nič ne vedo? Glede županov smo dandanes deležni
dveh ustavnih kršitev, ki regionalizacijo ovirajo do te mere da se ne more
udejaniti.
1. Številni župani kot del
izvršne oblasti so tudi poslanci v Državnem zboru RS. Župani torej predstavljajo
tako zakonodajno kot izvršilno telo. Funkciji po Ustavi RS nista združljivi.
Zato seveda ni treba sprejemati posebnega zakona o nezdružljivosti, saj bi to
lahko predstavljalo novo neustavnost. Spremeniti je treba le akte poslovanja DZ
RS in onemogočiti tovrstno dvojno funkcionarstvo.
2. Župani bi morali biti temelj regionalizacije. Iz procesov regionalizacije
so odrinjeni. Posredno je takšno stanje zopet kršitev ustave, saj sta
regionalizacija in samouprava zapovedani v ustavi. Država Slovenija je namreč
Republika. Beseda Republika izhaja iz latinskega izraza Res publica (javna
zadeva[2]).
Sama regionalizacija tako ne more biti načrt centralna oblast ampak morajo
ključna zakonska določila regionalizacije oblikovati lokalne samoupravne
skupnosti. Obe ustavni zahtevi, ki sem jih omenil zgoraj, je treba v duhu ustave
izvršiti. In to takoj! Navedeno je skladno z vsemi drugimi ključnimi ustavnimi
členi. Stalno ponavljajoče razprave ter manipulacije, ki se jih glede zadeve
pokrajin poslužujejo politiki, so le izgovor za ohranjanje statusa quo –
centralizacije, ki smo jo v konkretnem življenju še vedno deležni.
Centralizacija je seveda prikrita[3].
Kako se bodo župani glede oblikovanja pokrajin najverjetneje odločali? Morali
bodo poslušati svoje volivce. Predlagam, da državni svet naredi posvet županov
na to temo. Logično je, da se bodo župani naslonili na zgodovinska dejstva. Tako
bomo najverjetneje poleg prestolnice dobili še osem pokrajin: Dolenjska,
Notranjska, Primorska, Gorenjska, Štajerska, Koroška, Bela krajina, Prekmurje[4].
Pa tudi, če bo pokrajin več ali manj - nič hudega. Država mora določi le
osnovne kriterije kot npr.: pokrajina mora biti ozemeljsko sklenjena celota na
kateri prebiva npr. najmanj 85.000 državljanov RS; država zagotovi neposredne
izvirne dohodke pokrajine, kot pretežni finančni vir posamezne pokrajine.
Sofinanciranje pa veže na pogoje, tako da vsaj del dohodkov za projekte
pokrajine združujejo občine, ki so del te pokrajine[5].
Trdim, da so pokrajine živo tkivo. Zato se lahko združujejo, razdružujejo, če zato sosednje dosežejo konsenz. Oblast se ne bo nikoli poenotila kakšno podstat hoče, saj želi uveljaviti načela oblasti, ki pa so v popolnem nasprotju z načeli decentralizacije. Državni svet ob ustanavljanju pokrajin lahko dobi dodatno funkcijo ter naloge, kar bi delo DS RS uskladilo z potrebami javnosti. Prihodnji DS RS je lahko sestavljen kot pokrajinska in interesna skupnost. Vsaka od obeh skupnosti pa bi v DS RS tako imela po polovico glasovalnih pravic.
Če ima posameznik možnost delovanja brez strahu z možnostmi združevanja sredstev in idej v obsežnejše projekte, tako v ožjem okolju, kot v širši lokalni skupnosti postane država inovativna in lahko pričakujemo bistveno bolj kvalitetno izrabo potencialov. Regionalizacija Slovenije je tako priložnost za prehod iz recesije v: kulturni, institucionalni, gospodarski vzpon.
Vladislav Stres,
univ. dipl. econ.
pedagog, andragog
Fabianijeva 45, Ljubljana
[1] Dnevne migracije delovno aktivnih prebivalcev (predvsem) v Ljubljano so leta 2008 obsegale 118.610 oseb. Vir:Statistični urad RS.
[2] Res publica pomeni “s pomočjo ljudi”, najbolj razširjeni prevod latinske besedne zveze je "javna zadeva". Prvi člen Ustave RS: “Slovenija je demokratična republika.« Torej se morajo vse za državljane ključne zadeve reševati s pomočjo javnosti.
[3] Osnovno načelo delovanja urejene države bi moralo biti, da so funkcionarji izpostavljeni stalnemu preverjanju učinkovitosti lastnega dela, ob tem načelu bi bila možnost zlorab bistveno manjša in delo marsikoga bistveno bolj skladno z zakonodajo. Napredek pa je v okoliščinah tekmovanj elit bistveno večji. Del kontrole sicer omogoča načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.
[4] Imena navedenih se ne ujemajo s sedanjo upravno in geografsko razdelitvijo Slovenije.
Henrik Gjerkeš, minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, je izjavil, da se stroka, ki svet sestavlja, zavzema za ustanovitev od treh do osmih pokrajin. Vir: 8. november, 2009 MMC RTV SLO
[5] Izdela se tudi kriterije – ponderje pomena posamezne regije (število prebivalcev, doseganja kazalcev učinkovitosti preteklega upravljanja regije...) in se glede na to določa število glasov s katerimi razpolaga posamezna regija v svetu regij.