Lokalna samouprava
Vladislav Stres

V razpravi o lokalni samoupravi in regionalizaciji v Sloveniji nastopam kot intelektualec in pedagog.

 

Zame je lokalna samouprava skrb prebivalstva za nadstandard v lastnem bivalnem okolišu. Torej za nadstandard: kulture, šolstva, infrastrukture, podpora projektom dodane vrednosti - projektov občanov (tako prostočasnih kot zaposlitvenih). Lokalna samouprava tako dopolnjuje centralno oblast. Na višji regionalni ravni pa jo kakovostno razbremenjuje in deluje kot močan korektiv politike. To je skladno z zahtevo 3. člena Ustave: "V Sloveniji ima oblast ljudstvo..." in z načelom subsidiarnosti. Državljani kot temeljna entiteta države združujemo tako ideje kot delo, da bi udejanili svoja hotenja. Skrb za okolje (v širšem pomenu besede) oziroma za sodelovanje v ožjem in širšem okolju je tako temelj za dobro funkcioniranje države.  Ker se lokalna samouprava postavlja od spodaj navzgor, ne sme biti v svojih nalogah, niti glede obsega, natančno določevana s strani centralne oblasti.  "Pustite ljudem - naj jo določijo sami!" Zaradi pretirane "skrbi" za natančno opredelitev nalog, števila oziroma obsega pokrajin se, kljub 20-letnim razpravam, pri nas še niso uvedle. Trdim, da tema s strani strokovnjakov ne more biti povsem razjasnjena, tudi zato ker do konsenza glede izjemno kompleksnih vprašanj področja lokalne samouprave ne sme priti. Sprašujem zakaj v Ljubljano vsak delavnik pripelje povprečno 130.000 osebnih avtomobilov[1]. Zato ker je Ljubljana center - in ker še vedno živimo v centralno planski miselnosti. Regionalizacija bo problem pritiska aktivnega prebivalstva iz obljubljanskih mest ter področij zmanjšala in nas postavila tja kamor po ustavi sodimo - v demokracijo.            
Samouprava omogoča dejansko uveljavitev demokracije. Ker se pri nas še ni uveljavila lahko govorimo o delni, po premisleku pa lahko rečem celo o navidezni demokraciji.     

Teza: Lokalna samouprava gradi na vnaprejšnjem zaupanju volivcem. Država regijam ne sme določati nalog natančno specifizirano, ampak le indikativno – okvirno. Uzakoni ključne sintetične cilje regionalizacije v obliki splošnih smernic. Npr.: država RS določi, da se lahko ustanovi od 5 do 14. pokrajin predvsem cilje in kriterije kvalitete doseganja le teh. Regije pod določenimi pogoji (doseganje stopnje npr. 80% konsenza v regiji) oblikujejo župani kot predstavniki lokalnih skupnosti samostojno. Mar župani nič ne vedo? Glede županov smo dandanes deležni dveh ustavnih kršitev, ki regionalizacijo ovirajo do te mere da se ne more udejaniti.  

1. Številni župani kot del izvršne oblasti so tudi poslanci v Državnem zboru RS. Župani torej predstavljajo tako zakonodajno kot izvršilno telo. Funkciji po Ustavi RS nista združljivi. Zato seveda ni treba sprejemati posebnega zakona o nezdružljivosti, saj bi to lahko predstavljalo novo neustavnost. Spremeniti je treba le akte poslovanja DZ RS in onemogočiti tovrstno dvojno funkcionarstvo.          
2.   Župani bi morali biti  temelj regionalizacije. Iz procesov regionalizacije so odrinjeni. Posredno je takšno stanje zopet kršitev ustave, saj sta regionalizacija in samouprava zapovedani v ustavi. Država Slovenija je namreč Republika. Beseda Republika izhaja iz latinskega izraza Res publica (javna zadeva[2]). Sama regionalizacija tako ne more biti načrt centralna oblast ampak morajo ključna zakonska določila regionalizacije oblikovati lokalne samoupravne skupnosti. Obe ustavni zahtevi, ki sem jih omenil zgoraj, je treba v duhu ustave izvršiti. In to takoj! Navedeno je skladno z vsemi drugimi ključnimi ustavnimi členi. Stalno ponavljajoče razprave ter manipulacije, ki se jih glede zadeve pokrajin poslužujejo politiki, so le izgovor za ohranjanje statusa quo – centralizacije, ki smo jo v konkretnem življenju še vedno deležni. Centralizacija je seveda prikrita[3].        
Kako se bodo župani glede oblikovanja pokrajin najverjetneje odločali? Morali bodo poslušati svoje volivce. Predlagam, da državni svet naredi posvet županov na to temo. Logično je, da se bodo župani naslonili na zgodovinska dejstva. Tako bomo najverjetneje poleg prestolnice dobili še osem pokrajin: Dolenjska, Notranjska, Primorska, Gorenjska, Štajerska, Koroška, Bela krajina,  Prekmurje[4]. Pa tudi, če bo pokrajin več ali manj  - nič hudega. Država mora določi le osnovne kriterije kot npr.: pokrajina mora biti ozemeljsko sklenjena celota na kateri prebiva npr. najmanj 85.000 državljanov RS; država zagotovi neposredne izvirne dohodke pokrajine, kot pretežni finančni vir posamezne pokrajine. Sofinanciranje pa veže na pogoje, tako da vsaj del dohodkov za projekte pokrajine združujejo občine, ki so del te pokrajine[5].

Trdim, da so pokrajine živo tkivo.  Zato se lahko združujejo, razdružujejo, če zato sosednje dosežejo konsenz. Oblast se ne bo nikoli poenotila kakšno podstat hoče, saj želi uveljaviti načela oblasti, ki pa so v popolnem nasprotju z načeli decentralizacije.  Državni svet ob ustanavljanju pokrajin lahko dobi dodatno funkcijo ter naloge, kar bi delo DS RS uskladilo z potrebami javnosti. Prihodnji DS RS je lahko sestavljen kot pokrajinska in interesna skupnost. Vsaka od obeh skupnosti pa bi v DS RS tako imela po polovico glasovalnih pravic.

Če ima posameznik možnost delovanja brez strahu z možnostmi združevanja sredstev in idej v obsežnejše projekte, tako v ožjem okolju, kot v širši lokalni skupnosti postane država inovativna in lahko pričakujemo bistveno bolj kvalitetno izrabo potencialov. Regionalizacija Slovenije je tako priložnost za prehod iz recesije v: kulturni, institucionalni, gospodarski vzpon. 

Vladislav Stres, univ. dipl. econ.
pedagog, andragog

Fabianijeva 45, Ljubljana