OVIRE, KI ONEMOGOČAJO KVALITETNO PARTICIPACIJO DRŽAVLJANOV

Menim, da bi bilo treba vprašanje; Zakaj aktivno državljanstvo oz. kohezivna družba, subsidiarnost odločanja ipd potrebno postaviti drugače. Kaj vse je ovira, da do uresničitve kohezivne družbe, cilja, katerega si vsi želimo, ne pride? Zato bom skušal odgovoriti na to vprašanje.

Ovire lahko razdelim na:

Ø pomanjkanje časa: Državljani so večinoma preobremenjeni. Zahteve po še odgovornejšem, hitrejšem… delu v službah in izven njih so v času gledano vse večje. Tako opažamo vse večje zapostavljanje celo ključnih potreb kot je npr. vzgajanje otrok, redno in kvalitetno prehranjevanje, spanje… Kako naj človek aktivno sodeluje pri odločanju, če nima časa niti za svoje osnovne obveznosti in potrebe? Država bi lahko poskrbela, da se ustrezni zakoni ki razbremenjujejo državljane, dejansko tudi izvajajo, npr. določilo ZDR, ki ne dovoljuje dela v obsegu več kot 25% nad polnim delovnim časom ipd

Ø neobstoj in nedelovanje pomembnih združenj: številne stanovske in socialne skupine ljudi nimajo ustreznega združenja oziroma obstoječe deluje le na papirju. Tako učitelji še vedno nimamo kvalitetno delujoče učiteljske zbornice, brezposelni pa nimajo združenja brezposelnih. Brez svoje vsebinsko samostojne zveze seveda ne morejo biti aktivni samoinciativni partner državi. Lahko nastopajo le kot individuumi. Le te pa kar govori praksa državni uradniki načeloma ne upoštevajo, jim ne odgovarjajo, še manj pa jim omogočajo priložnosti razvijanja invencij in sodelovanja.

Ø Aroganten odnos državnih uradnikov do aktivnih posameznikov. Konkretno bom opisal enega od številnih primerov. Na Vlado RS sem na začetku leta 2005 med ostalimi projekti poslal invencijski projekt ANJ/SLO translator. Osnovna ideja projekta je, da bi morali postati: slovar slovenskega knjižnega jezika, slovenski pravopis, angleško/slovenski slovar ipd javno dobro in brezplačno dostopni preko www oz DVDjev. Na ustreznih fakultetah in preko Wikipedije pa se na kvalitetno vodeni odprtokodni način nadgradi že ustvarjene baze podatkov in prevajalski programi kot npr. Menola, Amebis… Ker nisem prejel odgovora, kar bi ga po zakonu o upravnem postopku moral, sem zaradi neodgovarjanja par krat urgiral. S strani vlade so projekt z večjim časovnim zamikom poslali na Urad Vlade za prevajanje. Ker je bil projekt očitno zanimiv, sem dobil možnost pogovora s sekretarjem urada, ki je specialist za Euroterm... Projekt sem mu predstavil, naredila sva skupni dokument kot dopolnitev projekta. In nič. Uradnega odgovora na projekt nisem prejel. Leto dni kasneje (torej 2006) sem ga posredoval na Ministrstvo za znanost. Po parih urgencah sem bil povabljen na pogovor, ker je bil vodja Direktorata za informacijsko družbo zaseden sem se glede projekta pogovarjal s podsekretarjem, teden dni kasneje pa sem se pogovarjal z direktorjem Agencije za raziskave in razvoj, ki je projekt tudi pisno pohvalil, naslednji dan sem se o projektu pogovarjal s sekretarjem na Direktoratu za tehnologije RS, za par minut pa celo z vodjo direktorata za informacijsko družbo. Uradnega odgovora za svoj projekt do danes nisem dobil, niti niso sprejeli moje prošnje da idejni projekt odkupijo za minimalno vrednost do 200.000 sit bruto oz. 835 EURov (kar zakon o javnih naročilih dovoljuje) ali me kot laika vključijo v ustrezni tim. Uradniki, ki so se z menoj pogovarjali, so dobili kar nekaj svežih idej, za svoje delo so bili plačani medtem, ko sem imel jaz – fizična oseba le dodatne stroške. Čas, ki sem ga uporabil le za odgovore o smiselnosti in izvedljivosti projekta na osebnih razgovorih je bil skupno vsaj 2 uri, kaj šele, če seštejemo ves čas priprave projekta, pogovore s sodelavcem projekta - specialistom za slovenski jezik iz inštituta Frana Removša in drugimi, ki sem jih vključeval v delovno skupino… Kot zanimivost naj navedem, da sem projekt nadgradil in ga poslal EU komisiji. S strani generalnega direktorja Generalnega direktorata za prevajanje K. J. Lonnrotha sem prejel povabilo k razpisom EU. Sam v okvirih v katerih delujem bi za to da bi povabilo sprejel potreboval minimalno sodelovanje s strani države RS, saj sem sam premajhen in prešibek za vodenje… tega obsežnega in zahtevnega projekta.

Sodelovanje državljanov v participaciji oblasti je možno šele, ko se zgodi obratno, ko prične oblast participirati z državljani. Za možnost sodelovanja morajo imeti visoki javni uradniki dejanska pooblastila in možnosti k temu pa bi morali biti tudi stimulirani. Torej se mora načelo subsidiarnosti vgraditi v samo delovanje državnega aparata. Pri nas pa je subsidiarnost izničevana ali pa je načelo prenašanja odgovornosti na nižje ravni le navidezno. Zaradi uveljavljanja ideoloških bojev in ciljev ter posledično izogibanja odgovornosti, naša mlada država izjemnih priložnosti, potenciale participacije zanemarja, saj v civilno družbo ne verjame ali pa ne sme verjeti. Politična obračunavanja zgolj zato, da se spodrine oblastna garnitura oblast prisiljuje, da se organizira kot garda. Družba sodelovanja torej ne pozna blokovskih delitev. Ker država daje prednost ideologiji in ne zdravi pameti in poštenosti večine državljanov, do kvalitetnega sodelovanja ne more priti. Najbolj žalostno pri tem pa je, da je v ta neumni položaj velikokrat prisiljevana s strani nasprotnih političnih blokov. Koherentnejša družba bomo postali šele po korenitejši spremembi civilnega in političnega prostora v Sloveniji. Državljani se moramo odreči vsakršnemu navijaštvu za to ali ono stran, to ali ono ideologijo in pristati na predpostavko, da smo vsi zmotljivi, zato smo drug do drugega (v razumnih mejah) tolerantni. Oblast, ki naredi napako, lahko napako brez sestopanja iz oblasti tudi popravi. Oblasti namreč ne merimo po tem koliko smo se prepirali, ampak po tem, kakšne razvojne možnosti nam je omogočila. Merimo jo tudi po prijaznosti in manj po materialijah. Del prijaznosti pa je tudi iskrena želja za sodelovanje. V prihodnje prosim, da kot volivci še bolj pozorno ocenjujmo kdo si zasluži našo naklonjenost. Predlagam, da naj bo najpomembnejši kriterij izbiranja med kandidati za politika sposobnost povezovanja – torej nagnjenost k poštenosti, človečnosti in sodelovanju. Če smo pošteni vemo, da nimamo v vsem prav. Tudi v tem prispevku je kakšna napaka, saj nimam vseh podatkov, saj nisem neskončno pameten…

Oligiarhi so nesposobni uveljavljati dejansko sodelovanje, ukazujejo z močjo. Moč imajo nad mediji, denarjem… Države oliarhov so države: strahu, umaknjene civilne družbe, neinovativnosti, prepirov za oslovo senco… Vse te lastnosti so značilne tudi za Slovenijo.

Participiranje oblasti državljanov je torej odvisno od stopnje dejanske demokracije posamezne države. Dejanska demokracija pa ni blebetanje o demokraciji ampak konkretni vsakodnevni dogodki, ki jo potrjujejo ali pa zanikujejo.

Vladislav Stres, univ. dipl. oec.

Fanianijeva 45, Ljubljana