Pričujoči zapis lahko odvržete v predal, ki ste ga naslovili z Znanstvena fantastika, morda to odložite celo na dno v podpredal "Zapisi prepotentnežev" in deloma boste imeli prav. Toda prepričan sem, da sem uspel izboriti kar nekaj resnic in pravih dejstev, ki jih morda tudi zaradi nepoznavanja ustrezne strokovne literature nisem pridobil od drugod. Sam sem z pričujočo teorijo Razvoja življenja zadovoljen, saj mi nudi kar nekaj modrih odgovorov, učinki pa so oživljajoči, postavlja pa me v vlogo majhnosti pred celo galaksijo navidez marginalnioh pojavov, s katerimi se bo morala vse bolj ukvarjati znanost novega tisočletja. Svoja razmišljanja pa opravičujem tudi s tem, da je pot do resničniosti dolga pri tem pa so iskanja raznosmerna celo tako, da se z fizikalnimi in biološkimi zakonitostmi predvsem na filozofski način uvarja pesnik ekonomist...

Prapok se zgodi npr. na naslednji način. Delec prvega reda se razdeli na manjši jedrni delec ter tri krhlje, ki se širijo v prostor z t.im. svetlobno hitrostjo. V razdalji, ki je vsaj enakovredna polmeru naše Rimske ceste, so se delci znašli zopet v popolni praznini in so se zato znova razdelili na krhlje (delci 2 reda) ter osrednji jedrni delec IPD. Nastalo je izjemno število delcev, različnih po velikosti, glede na red delca. Delci naslednjega reda so vse manjši njihovo število pa se eksponentno veča. Pomembno vlogo pri oblikovanju atomov imajo vračajoči delci, pa tudi razpad jedrnih delcev prvih redov. Takoj, ko delec ujame v orbitalo manjši (gravitacijska sila, ki je zato potrebna mora biti večja večja od potencialne energije delca, ki se vrača - potuje s svetlobno hgitrostjo, torej mora biti ulovljeni delec bistveno manjši t.j. višjega reda. Zaradi obsežnosti praatomov so bila gibanja delcev na orbitalah navidez zelo zapletena ("sončni" sistem atoma ima zelo veliko " delcev planetov", " delci planeti" pa "delcev satelitov" ter delcev v vlogi "meteoritov". Nekateri planeti z obsežnimi satelitskimi sistemi so bolj začasni gostje kot drugi, saj v pogojih premajhnih gravitacijskih kapacitet delca okrog katerega krožijo izbijejo iz strukture. Torej skuhala se je potrebna prajuha za nastanek sodobnejših atomskih struktur. Nastali so izjemno veliki atomski oblaki v velikosti galaksij. Zaradi različnih gravitacijskih moči jedrnih delcev se je pričel prvi konkurenčni boj, boj za prevlado in hierarhijo med praatomskimi delci. Večji atomi so goltali manjše, prišlo je do strašnih radiacij (veliko delcev je na ta način prešlo v druge galaksije), prišlo je do dinamičnega notranjega prerazporejanja delcev. V "dinamičnih" prerazporejanjih je prišlo do eksplozij takratnih razsežnosti takratnega Kozmosa. Meglica se je tako razdelila na več epicentrov, ki so se oblikovali v zvezdne sisteme. Tudi prve zvezde so zaradi preobsežnosti in grobosti notranjih struktur verjetno eksplodirale. To pa je dodatno pomembno zapolnjevalo vesolje (potrebna granulacija). Vesolje je bilo v praatomski eri neverjetno nestabilno ter divje. Ohlajanje kar je znak stabilizacije atomskih struktur je bilo časovno gledano dolgotrajno. Prava prispodoba za pekel. Tudi naša galaksija ima svoje središče - sončne sisteme z mnogo večjimi delci (torej tudi težjimi elementi), kot to velja za naš (znani) sončni sistem. Tudi v središču Zemlje so bistveno težji elementi kot jih poznamo.

Delec ima v sebi počelo zavesti - težnjo. Vsak delec namreč išče svoj smisel, njegov končni smisel je združitev z delcem prejšnjega reda., zaradi gravitacijskih sil, ki so odvisne od njegove mase, pa je tudi družaben. V popolnosti bo zadovoljen, ko bo dosegel svoj daljni končni cilj. V končnem bo svoj Smisel v popolnosti uresničil takrat, ko se bo s potrebno gravitacijsko silo združil z delcem prejšnjega reda (takrat bo zopet padel v Nesmisel). Potrebna gravitacijska sila, ki bo za to dejanje potrebna, bo sosedstvo delcev istega reda. Torej bo Smrt vesolja veličastna, pred tem pa bo še bolj veličasno življenje, ki bo Smrt želelo premagati. Zaradi vse bolj asimetričnega razvoja vesolja se delec prilagodi danim situacijam, svoj končni cilj odlaga in pristaja na (neskončne) selitve iz ene manj stabilne strukture v drugo bolj stabilno. V vesolju pa delci še vedno nastajajo (torej tudi galaksije). Delcev, ki zapolnjujejo vesoljski prostor galaksij je tudi vse več. Vračajoči so vse manjši ter gradbeni material atomskim strukturam, ki so zato vse bolj fluidne (pa tudi hladne - vse manj radioaktivne). To pa pospešuje nadaljno prestrukturiranje (delci v atomu vse bolj lahko uveljavljajo svojo voljo). Atomi se tako vse bolj stabilizirajo in dozorevajo. Prestrukturiranje, ki je vse bolj "nevidno" (radiacijo vse bolj nadomešča ionizacija) in pogreznjeno v malenkostne korake, poteka vse do končnega Smisla. Spremembe, ki se dogajajo so vse bolj malenkostne. Dozorevanje v mikrosvetu se pospešeno odraža v makrosvetu, ki ne sme zaspati na lovorikah vse boljšega gradbenega materiala - popolnejše, stabilnejše materije. Atom sestavlja bistveno več delcev, kot znanost danes prizna.

O ZAVESTI

Zavest se rodi z pričetkom SMISLA. Zaradi asimetričnega razvoja vesolja bo delec le težko in po dolgotrajnih, neverjetnih peripetijah našel ter uresničil svoj cilj in še to v povezavi z delci cele galaksije... (kar bo omogočilo potrebno gravitacijsko silo za uresničitev cilja).

Zavest delca je njegova individualna težnja, končni cilj, da se združi z delcem prejšnjega reda. Da bi te težnje čim popolnejše zapolnitve lastnih gravitacijskih kapacitet uresničili se delci nujno združujejo v atomske ter (v okoliščinah relativno znosnih gravitacijskih sil) tudi v molekularne strukture. Ker delci razpolagajo s "spominom" , ki se beleži v spreminjanju orbital glede na spremembe v gravitacijskem okolju) se pri tem iskanju lastne stabilnosti specializirajo.

Plasti zavesti je tako več ter druga drugo pogojujejo. Zavest delca je prva plast zavesti. Druga višja kolektivistična plast zavesti je zavest satelitskih sistemov atoma, tretja plast je zavest (težnja) celotnega atoma (npr. ka povezovanju v molekule alio v radiaciji). Delci deloma samostojno, predvsem pa v povezavah vse bolj uveljavljsjo svojo voljo in identiteto. Vse te zavesti se kažejo v prostih gravitacijskih kapacitetah ter v raznolikosti oblik (ki so enake glede na red delca). Odnosi med delci atoma postajajo z razvojem vesolja vse bolj zapleteni, delci pa postajajo v svojem hotenju vse bolj samostojni in v vse večji meri uresničujejo svoje cilje. Polnejše zapolnjevanje gravitacijskih kapacitet in s tem višjo stabilizacijo delci najdejo tudi v molekularnih povezavah. Če je gravitacijska sila velika so te povezave kristalizacijske, drugače pa plastne. Na površjih planetov z relativno šibkim atmosferskim plaščem pa se povezujejo v polimerizacijske molekularne strukture velikih razsežnosti, ki se na površju planeta srečajo z enostavnejšimi minerali, ki postanejo njihova "žrtev". Raznolikost mineralov (tudi zaradi vulkanskega delovanja, ki je posledica nedokončanega notranjega prestrukturiranja delcev) ter bližina Sonca omogoča polimeriziranim molekulam nastanek organskega življenja, ki se "hrani" z minerali in sončno energijo. S prehranjevanjem v tem (izjemno obsežnem smislu) molekularne strukture podaljšujejo čas svojega obstoja. S tem pa podaljšujejo čas (v danih okoliščinah) dosežene izjemne stopnje stabilnosti za večino delcev, ki polimerizirano molekulo sestavljajo. Zaradi spomina, ki ga delci vsebujejo in dinamičnih, vse bolj asimetričnih okoliščin, gre razvoj hitro naprej, polimerne molekule vse bolj obvladujejo minerale. Višja zavest je porabljala delce z nižjo doseženo zavestjo v namene svojega razvoja. S tem pa koristi dudi nižjim nivojem zavesti, ki lahko pridobijo na fleksibilnosti (v novo okolje omogoča drugačno prestrukturiranje) ali pa na stabilnosti, če ostanejo v strukturi.

Celica je izjemno zapleten "organizem" in tovarna dejavnosti. Z nastankom organskih celičnih struktur, ki so glede na prejšnje izjemno fleksibilne (migetalkarji kot je npr. Paramecij ima sposobnost samostojnega gibanja v za delce izjemnih dimenzijah kar omogoča višjo stopnjo ohranjanja dosežene stabilnosti, pa tudi dodatne poti izmenjevanja delcev).

Z nastankom novih oblik zavesti (v organizmih) pride tudi do konkurence med oblikami zavesti, višje oblike zavesti se lahko povežejo s samo delom nižjih ter odcepijo od večje gmote nižjih struktur npr. od polipne oblike organizma. Višje oblike zavesti pri organizmih nujno spremljajo nižje in so seveda soodvisne. Lahko pa je podporne strukture višji obliki zavesti manj v primeru parazitiranja... Najvišja zavest je iz razvojnega stališča delcev, vesolja, organizmov sveta, ni pa nesmrtna vkolikor nima potrebnih podpornih struktur.

Proces staranja lahko opišemo kot proces zorenja atomskih struktur - kljub relativno stabilnim atomskim strukturam se v marginalnem atomski delci izmenjujejo ter tudi (navzven ljudem neopazno) spreminjajo orbitale. To pa sčasoma spreminja molekularne strukture, zato jih morajo celice kar naprej obnavljati, tudi same celice zato kar naprej umirajo ter organizem producira nove iz "še svežih". Staranju se zavest torej le težko izogne, nasprotno pa razvoj atomskih struktur (vedno več vse bolj drobnih delcev) omogoča vse bolj prefinjene stabilnosti ter vse bolj prefinjene oblike zavesti. To pa je razlog za skrb, če počivamo na lovorikah doseženega in se prepuščamo le gonilu od spodaj navzgor. Zavest deluje v dveh smereh. Višje plasti zavesti lahko raziskujejo in obvladujejo nižje (introspekcija), lahko pa raziskujejo in komunicirajo z drugimi oblikami zavesti izven sebe. Ravno odnosi zavesti so odnosi v naši realnosti. Čim višje so oblike zavesti tem bolj se zavedajo soodvisnosti (pomena nižjih plasti zavesti) ter vse bolj aktivno iščejo sožitje ter medsebojno sodelovanje. Višje oblike zavesti vse bolj posegajo v prostor okoli sebe, ga uporabljajo ter oblikujejo. Z oblikovanjem okolja omogočajo nadaljnje "mešanje" materije in s tem tudi "marginalna" prestrukturiranja - njen razvoj. Torej je pojem staranja veljaven le za organizme, isti pojem se za delce prevede v zorenje. Zaradi stabilizacijskega procesa v času so posamezne funkcije atomov, molekul, organizmov vse bolj stabilne (možnost doživetja višje starosti iste strukture). Seveda višja ko je stopnja zavesti bolj stabilizira delce, ki jih povezuje, čas te stabilizacije pa je v povprečju daljši. Človek v povprečju doživi vse višjo starost zaradi hitrega razvoja zavesti osebnosti. Atomi na površju trdnejših teles so bolj stabilizirani "novejši", saj ulovijo več iz vesolja prihajajočih delcev ter sevanja Sonca, zato velja tudi za trdnejše površine "adiabatsko" kroženje materije, seveda so časovni razponi daljši kot pri adiabatskem pojavu npr. v moju. Atom z boljšo zapolnitvijo kapacitet postane težji. V globinah Zemlje so starejše oblike atomov oziroma atomov z veliko prostih kapacitet, pa tudi večjo možnostjo radiacije določenega dela delcev.

V organizmih se poglablja delitev dela med molekularnimi strukturami, zavest se centrira. Tako se oblikuje jedro, kot center najvišje zavesti celice, kasneje gangliozni splet celic v organizmu. Razvoj zavesti se pospešuje, kar je ena osnovnih lastnosti zavesti (povečuje se obseg ter možnosti komunikacij ter dejavnosti). Izjemno hiter razvoj zavesti se beleži v izjemno dolgi dobi nespolnega razmnoževanja (delitev, brstenje, androgeno razmnoževanje), vzporedno s tem pa se je vse bolj razvijal parazitski način razmnoževanja. Tudi obrambni mehanizmi nespolnega bitij so se izpopolnjevala in parazitski način je bil zato vse bolj marginalen, na tak način so se uspešno razmnoževali predvsem mikroorganizmi. Zaradi njihove bistveno krajše življenske dobe, kot je doba za mnogoceličarje ter organizme (živalske, rastlinske) so mnogo hitreje razvijali genetski material. S tem so dinamizirali razvoj, s časom pa so uspeli marginalizirati ter do danes skoraj popolnoma iztrebiti nespolno razmnoževanje. Nespolno razmnoževanje je doseglo izjemen razvoj zavesti. Organska narava v zarodku seveda izgrajuje zarodek po dokaj kronološkem zaporedju t.j. osnova razvoja zarodka je nadgrajevanje plasti zavesti. Vsak zarodek je pri bitjih, ki so se nespolno razmnoževala, le nadgrajeval znanje "očeta" - prednika (ortogeneza). Znanje se je zato zelo hitro kopičilo, na znanje pa se zavest odziva z lastnim razvojem (med znanjem in zavestjo je soodvisnost kot med vedeti in razumeti). Tako se je razvil tudi duhovni prednik človeka (enospolen, sluzast, saj se je branil pred parazitskimi mikroorganizmi, genij, saj je kopičil znanje milijonletij). Ljudje so ga simbolično upodabljali kot polža...(npr. v staroegipčanskih hierogliofih). Obdobje iztrebljanja enospolnih bitij je bilo dolgotrajno, tako da so lahko izgrajevali vse bolj učinkovite obrambne sisteme, pa tudi nastavke dvospolnega popravljanja genskih struktur, toda sčasoma so vseeno izgubljali tla pod nogami (oziroma v modernosti lastnih genskih struktur, ki so bile zastarele v primerjavi z mikrostrukturami mikroorganizmov, ki so verjetno tudi odkrili spolno razmnoževanje). Marsikateri mikroorganizem se je enostavno povečal, velikokrat najprej v obliko kompleksnega mnogoceličarja. Tako smo dobili nove, sodobne živalske vrste, ki so se razmnoževale na spolni način. Spolno razmnoževanje pa ima svojo hudo pomanjkljivost. Genske strukture različnih partnerjev v potomcu ne delujejo urejeno to pa onemogoča razvoj višjih plasti zavesti. Doba dozorevanja potomca se je s tem strahotno podaljšala. Genske strukture se s spolnim načinom razmnoževanja stalno posodabljajo (inhibicija izbranih recesivnih genskih struktur obeh partnerjev ter spodbujanje k delovanju izbranih - dominantnih) in tako lahko parirajo parazitskim mikrobom, toda razvoj zavesti se je s tem podrl in upočasnil (genske strukture se posodabljajo na način lego kock različnih proizvajalcev ter standardov). Garnitura nespolnih vizualno izjemno (nepredstavljivo) raznolikih organizmov, ki je dolgo obvladovala zemeljsko oblo ter razvila vrhove zavesti se je morala umakniti. Duhovna polja, ki so jih razvili so bila izjemno poenotena in so lahko eksistirala določen čas popolnoma samostojno brez podpornih nižjih plasti zavesti. Svojo zapuščino so vcepili najrazvitejšim dvospolnim bitjem sistematično. Spolno bitje - NEANDERTALCA so prevzgojili v Človeka ter spodbudili zmožnosti komuniciranja preko duhovnih polj. Odtod prvi pravi ter resnični zemeljski BOG oziroma duhovno očetovstvo. KOZMOS kot personificiran STVARNIK SVETA in DUHOVNI OČE ČLOVEKA sta torej med seboj zelo različna vsaj tako, kot se tudi mi razlikujemo od vesolja. Duhovni oče se je celo uprl Kronosu (Zeus je vrgel Kronosa s prestola - starogrška mitologija).

Človek je nosilec visoko razvite zavesti (forsirani biološki transformacijski razvoj). Zavest je izgrajena iz plasti "vrednot". Te plasti vodijo k zorenju smisla. Zavest se pri človeku naslanja na tri osnovne mišlenske procese:

1. Razmišljanje po logiki (podobnostih, dejstev ter izpeljav). Zaradi zapletnosti dogajanj v vesolju je ta način razmišljanja velikokrat zelo nebogljen.
   

2. Po vrednotah (nižjih plasteh zavesti), ki so zapisane v instiktivnem ter čustvenem svetu. Velik del predvsem instiktivnega sveta je potopljen v podzavest torej v nižji sloj zavesti, ki ga višji sloji zavesti težko in le deloma obvladujejo (zakonitost razvoja je dokazala, da so nekateri takšni korektivi potrebni). To govori o šibki fleksibilnosti nižjih slojev zavesti čustev ter instiktov
   

3. Poduhovljenih. Dvig praga senzibilnosti omogoča telepatijo ter zavedanje okolja tudi v energetskih oblikah - porajajoča "čustvena govorica" živali ter rastlin. Duhovne energije DUHA OČETA so se tokom tisočletij uspele obnavljati na izvirne načine in ohranile. Temu smo lahko hvaležni. Imajoozirama imamo pa težave pri utelešenju leteh. Ponavljam, visoko razvite zavesti si želijo sorazvoja ter simbioze. Življenje je zaradi življenja saj udejanja pot SMISLA, ki je druga polovica razvoja vesolja. Torej na poti razvoja zavesti ni spopadov, ampak je težnja po harmoniji in udejanjanje harmonije. Spopadi so predvsem navzdol - glede urejanja ter fleksibilizacije podzavesti, kar se po nepotrebnem kaže tudi kot spopadi navzven (izgubljene vojne v podzavesti pripeljejo do vojn med ljudmi, ki so zmožni nositi izjemno božansko zavest). Ljubezen do lastnega organizma (čustvenega ter instiktivnega v samem sebi) lahko zahteva tudi spremembe organizma. Torej lastne spremembe se ne doseže s silo ampak z ljubeznijo do samega sebe. To se danes premalo poudarja, ljudje so premalo poučeni o BOŽANSKEM POČELU lastnega duha ter o nujno potrebni ljubezni do lastnega organizma, celo tako malo, da so depresivna ter samomorilna vedenja del folklore. Visoko razvite zavesti, ki jih nosijo tako teisti kot ateisti, je zaradi te nerazpoznavne primitivnosti lahko sram. Očistiti moramo torej najprej pojm LJUBEZNI. Z gotovostjo pa lahko trdim kar je očitno vsem, da sta znanost (ki deluje predvsem po načelih logike) ter cerkev (ki deluje predvsem na polju zavedanja višjih duhovnih energij ter sprememb podzavesti posameznika) odigrali izjemno pozitivno vlogo pri razvoju in utelešanju zavesti ljudi. Posamezniku pa moramo dopustiti, da se marginalizira ter prestrukturira v skupino kjer bo našel svoj "življenski prostor", tako kot ga želi najti ionizorani delec.

Prehoda med živim in neživim ni, lahko rečem, da ima esenco živosti že delec sam, pa tudi individualnost glede na red ter položaj. Nastanek življenja v vesolju torej ni nekaj posebnega, posebnost je predvsem njegova kvaliteta. Kvaliteta se meri po zgodnosti nastanja (ker je Zemlja dokaj na robu Rimske ceste je naša biocenoza ena najmlajših v galaksiji) ter po obsegu. Zaradi duhovnega razvoja ter premagovanja Kronosa smo stopili na pravo pot. Zaradi izjemnosti razvoja življenja na Zemlji ima Človek kot nosilec najvišje duhovne zavesti (skupaj z BOGOM) izjemno odgovornost za razvoj življenja v vesolju. Višji nivoji zavesti nočejo počivati, nižji nivoji pa bi kar naprej počivali. Torej počivali bomo vse manj, doseči pa moramo duhovni mir in preobrazbo tudi tako, da ne bomo poudarjali le šibkosti in slabe strani lastne podzavesti, ampak bomo do nje pristopili s sistematično, prefinjeno ljubeznijo ter spoštovanjem (zahtevajoč postopno transformacijo). Prav je da višji nivoji zavesti uspešno vplivajo na nižje, to je v pogojih ljubezni prepoznavno kot neškodljivo ter izjemno plodno za navedena "partnerja". ČLOVEK, bi moral biti seznanjen z rojstvom, zorenjem in smrtjo vesolja, to bi nas združevalo v skupnem obvladovanju nežive (manj žive) narave.

Čim večja je razdrobljenost materije, tem več delcev ima vse  večjo samostojnost gibanja in tem večje možnosti ima ZAVEST v svoji vseobvladujočosti in zmožnostih, torej bo nadaljni razvoj zavesti, če se v tej mladi dobi kaj hujšega ne zaplete v medplanetarnih razmerjih, izjemen.

AFORIZEM

Materija se ne izrablja, saj je zaključena celota.
Duhovna energija delcu najdeva večjo stabilnost ter fleksibilnost, delec to sprejme saj teži k stabilnosti.