Ples je umetnost, ki povezuje telo in duha  v  lepoto gibanja.

V spodnjem zapisu se bom osredotočil na ples v ožjem pomenu besede - estetsko gibanje ob glasbi.  Estetski ples lahko izvede plesalec le z  usklajenimi gibi. Gib npr. premik noge se izvede  tako, da  veliki možgani dajo koordinate (določijo začetno  pozicijo ter cilj, oziroma vmesne delne cilje), mali možgani pa gibe tonusno... izpeljejo. Torej moramo pri plesu vedeti za  cilje. Cilji  so med seboj povezani z vizijo. Gibanje je množica bolj in manj drobnih ter "zveznih" gibov. Pri plesnem koraku npr. valčka se gibanje lahko opiše kot: premik noge k določeni točki, premik glave v želeni naklon, premik boka, premik rok v želeni položaj, vrtenje zgornjega dela telesa v ustrezen položaj, dviganje ali spuščanje telesa s prsti nog, morebitni ustrezni pogled soplesalki ali okolici, mimika obraza, ustrezen stisk rok..., ter seveda prilagoditev vsega  naštetega  soplesalki(cem), glasbi... Glede glasbe se mora plesalec prilagoditi  predvsem  ritmu glasbe.  Kako lahko to dosežemo? Plesalec se mora  uskladiti  v samem sebi. Tako mora biti  ritem srca  usklajen z ritmom dihanja ter krčenja mišic... Zapleteno!  Je vse to sploh možno? Je, saj včasih vidimo nekatere, ki zelo lepo plešejo? Kar odnese nas v njihov sanjski svet, je kot da bi čarali. Takšen ples pa je možen samo ob osrediščenju tistih, ki plešejo.

Zgornje razmišljanje o plesu izhaja iz mojega praktičnega poznavanja in doživljanja  plesa. Dober ples je možen, če imamo osnovne gibe dobro natrenirane, to je nujna osnova na fizični ravni. Poleg fizične ravni, pa ima ples še psihično - duševno ter duhovno dimenzijo. Duša  Človeka je sposobna povezati   naštete zahteve  v  ples v pravem pomenu besede. Plesalec s svojo dušo lahko res lepo pleše, toda ali je takšen ples ekstatičen in obenem  nežen, radosten ter lebdeč? Tako pa lahko plešemo le ob višji osrediščenosti kot jo zmore naša lastna duša.   Ekstatičnost dosežemo, če se odpremo okolju - atmosferi, ki jo okolje daje (narava, soljudje, soplesalci...). Višjo ekstatičnost - čistost pa dosežemo, če  se odpremo osrediščeni božanskosti Sveta ter, če tej osrediščenosti tudi plešemo. Umetnost plesa je tako  čaščenje Sveta, njegovih pojavnih oblik, navideznih - dopolnjujočost nasprotij  ter povezanost z  osrediščeno božanskostjo Sveta. Takšen ples je lebdeč in nezemski, zdi se, kot da za plesalca, vsaj za trenutke, ples ne predstavlja nikakršnega napora.

Človek ni sam v Svetu. Od sveta je celo neverjetno odvisen. Zgoraj opisani ples upošteva to soodvisnost. Ekstatičen ples v čisti obliki je veliko doživetje za plesalca, pa tudi za publiko. Primer tega je deloma tudi slovenski plesni par svetovnega ranga Škufca - Venturini.  Ali sta poleg tehnične izpiljenosti dosegla tudi dovoljšnjo duhovno raven? Njuni plesi so velikokrat vsebovali zgoraj opisano, zato njun ples z očmi enostavno "požiramo"...  Šele če plesalec vzbudi občudovanje publike, lahko vzpostavi  ustrezno "atmosfero" za dejansko privzdignjeni ples. Problem kriterijev dobrega plesa se kaže kot problemi stroke, še do pred kratkim je bila ekstatičnost predvsem na ravni plesnih žirij bolj preganjana kot željena. Toda razlike so na tem področju lahko tako opazne, da je v celoti ni možno izključiti. Vsaka umetnost, pa tudi ples je iskanje povezav  in radosti. Radost pa je tista nagrada ljubezni, ki jo potrebujemo kot duhovno hrano. Obraz plesalca  je zato vesel in govori o sreči. Torej je ples kot neko mamilo. Velikokrat rečem: omamljajte se z ljubeznijo in fantazijo in ne z mamili.

Sam imam v spominu čudovito  plesanje nekega starejšega para v plesni šoli Jenko. Plesala sta med odmorom in videl sem, da plešeta ljubezni, predvsem zanj  pa, da pleše tudi plesu samemu. Spoznanje mi je pokazalo, da je zgoraj opisani ples možen. Zanimivo bi bilo (morda zame prezahtevno) razmišljanje o tem, da je ves Svet glasba, ki je usklajena z rdečo nitjo, v podtonih pa vedno  bolj dihotomna..., ali pa, da je Svet sestavljen iz povezanih delcev oziroma  struktur, ki plešejo... Torej zopet govorim o fizičnem - o delcih (pojavni svet) ter o energetski oziroma duhovni ravni (svet biti, duhovni svet). Zanimiva bi bila primerjava delovanja človeških organov z glasbo. Človek  je sestavljen iz ritmov, ki so bolj ali manj usklajeni, in raven usklajenosti človeka je raven glasbe, ki jo proizvaja. Lahko bi govorili kako lahkotno organi človeka odplešejo svoje naloge, ki jih prejmejo...  Res ples me popelje v svet fantazije.

Fizična raven nujno potrebuje duhovno. Vseh gibov položajev, odnosov plesalec brez duševne ravni ter brez pomoči osrediščenosti ne more izpeljati.  Obe ravni sta soodvisni in se bosta v prihodnosti vse bolj povezovali. Ples je kot molitev, hojoa in gibi med dnevnimi opravili je lahko kot ples. Molitev k osrediščenosti osebnosti pa tudi osrediščenosti Sveta je vse bolj del življenja samega.

Kaj pa, če tega spoštljivega odnosa do Sveta in transcendence ni? Posledice so v tem, da ples postane bolj telovadba kot pa doživetje mimezisa. Umetnost je v današnjih časih izgubila položaj vodnice Človeštva, saj propagira predvsem zagledanost v obliko ter senzacije, tako pa ni le v rekreativnem plesu ampak za tem trpijo tudi druge umetnosti. Dandanes se v umetnosti fizična raven  še vedno uveljavlja hitreje in bolj kot duhovna, predvsem poškodovan in zmeden je odnos do transcendence božanskosti. Posledica umetnosti, ki stavi na senzacije, "štose" ter  spretnost oz. obrt, je  kaos ter katastrofe,  tako na osebni kot na družbeni ravni. Ljudje potrebujemo spretnosti, toda brez duhovnega dolgoročno ne pomenijo veliko, kot se tudi duhovno brez fizičnega ne more prav udejaniti. Prav je da  materializem ter idealizem zaplešeta v novo - bolj nežno - bolj ljubko ter zaljubljeno, torej tudi v spravljivo dobo.
 

V Ljubljani: 01. 10. 2000
avtor: Vladislav Stres