"Knjiga je res zanimiva. Ko sem prišel do tega, da sem jo začel brati, kar nisem mogel nehati. Poleg bogatih simbolnih povezav in prepletov se mi zdi nadvse zanimiva ugotovitev, da se slikopisje bere ne le kot nekakšen strip – po metodi sodobnega branja od leve proti desni – marveč tudi od zgoraj navzdol. Ta ugotovitev se mi zdi zanimiva tudi zato, ker nisem pričakoval, da je tako nova oz., da stroka tega doslej ni ugotovila.

Kot navedeno, srečamo v knjigi vrsto bogatih simbolnih pomenov in interpretacij, pri katerih bi si želel več preverljivih referenc. Zavedam pa se, da bi s tem delo pridobilo sicer na empiričnih utemeljenostih, bi pa izgubilo na pretočnosti in zanimivosti, kar bi bilo škoda. Glede na dosedanje ugotovitve knjiga na številnih primerih odpira »drug pogled« ter tako bralca spodbudi, da na isto stvar pogleda še z drugega zornega kota.

Knjiga je zanimiva ne le s kulturološkega, marveč tudi z religiološkega vidika, saj v njej naletimo na mnoga simbolna izročila, ki nosijo svojo sporočilno moč tudi še danes. Morda so kake trditve nekoliko preveč smele, a nič zato; saj ni nujno, da jih zgolj sprejmem ali zavrnem. Njihovo bogastvo je pravzaprav v tem, da si zastavljam vprašanja ter nato sam razmišljam in iščem smiselne odgovore. Teh izzivov pa najdemo v knjigi veliko. V tem smislu avtor mestoma posrečeno vplete v svoje razmišljanje tudi kake pripetljaje iz povsem sedanjega časa in slovenskega prostora."

Vinko Möderndorfer, režiser, literat:

»že pred časom sem z velikim zanimanjem in na dušek prebral Vašo knjigo. Bral sem jo kot poljudnoznanstveno delo, ki pa je napisano literarno vešče. Knjigo sem že posodil prijateljem, ki jo z zanimanjem berejo.

Čestitam za Vaše delo. Ne glede kam Vaše pisanje uvrščajo, je to dobro napisana knjiga. Njena vsebina se mi zdi verjetna, hkrati pa ravno prav provokativna, da nam da misliti.«

Dr. Danijel Grafenauer: Inštitut za narodnostna vprašanja,  Osebna bibliografija,

Intervju: "Tisti, ki so se opredelili, so morali oditi"

Dr. Danijel Grafenauer, zgodovinar:
»Z zanimanjem in radovednostjo sem prebral knjigo Vlada Stresa z naslovom Vrč Vače.
Že od prej sem poznal avtorjeva prizadevanja po natančnejšem posnetku situle z Vač.
Z njegovim vztrajanjem je prišlo do natančnejših risb in posnetkov ter do vprašanja interpretacije posameznih slik iz vrča.
Dopolnjevanje vedenja pa je smisel raziskovanja.
Kljub temu, da ne poznam študij in raziskav o predmetu knjige in se raziskovalno s tem ne ukvarjam, me je knjiga pritegnila.
 Zanimive in drzne, pogosto po mojem mišljenju predrzne trditve in razlage posameznih slik iz vrča pa ne jemljejo bralcu možnosti, da z močno vizualizacijo umetnosti ne zasleduje razmišljanja Vlada Stresa. Avtor ima namreč močan čut za vizualizacijo in z razlago posameznih slik z vrča prehaja prostor in čas zelo lahkotno.

Vsekakor pa sta knjiga in avtorjeva pomujanja pri Vrču Vače dobrodošla in obvezno branje za tiste, ki želijo brati in spoznavati Vrč Vače natančneje.«

Tomaž Grom (25. 2. 2020):
"Vesel sem, da tudi v današnjem naglem potrošniškem svetu, v katerem je zaradi obilja informacij težko ločiti zrnje od plev, še vedno obstajajo ljudje, ki v sebi najdejo moč, da se dokopljejo do korenin starih znanj, ki predstavljajo temelj naše narodnostne samobitnosti, temelj, ki je stoletja združeval Slovenski narod in ga bo zagotovo ubranil tudi v bodoče. Podobno kot danes neoliberalizem skuša izničiti in razkrojiti kulturno dediščino in zavest mnogih evropskih narodov, je skušalo to storiti tudi nasilno pokatoličevanje v imenu pokrščevanja starih Slovencev v osmem stoletju našega štetja. Na to nas je v 17. stoletju v svoji Slavi vojvodine Kranjske posredno opozoril kranjski plemič Janez Vajkard Valvasor, dve stoletji kasneje pa je njegove zapise znova obudil v zavest Slovencev naš največji pesnik France Prešeren v svoji znameniti pesnitvi Krst pri Savici.
Te in podobne narodno zavedne ljudi pomnimo in cenimo ravno zaradi del, ki so obudila in utrdila našo samobitnost in obenem postavljala naš jezik, kulturo in zgodovino ob bok mnogo številčnejšim in vplivnejšim narodom. Če ne drugje, v kulturi in jeziku smo se z njimi lahko vedno primerjali in to nas je ohranilo in obranilo pred asimilacijo in kulturnim razkrojem.
Danes gredo sodobni raziskovalci slovenske zgodovine in jezika še naprej. Čedalje bolj stopa v ospredje misel, ki je podkrepljena z mnogimi dokazi, da je prav praslovenščina v korenih zlogov ali celo črk, prajezik, ki se postavlja ob bok ali celo kot podlaga sanskrtu, uradno najstarejšemu idoevropskemu jeziku, kar v celoti ruši vsiljeni mit o tem, da smo Slovenci narod hlapcev.Ta odkritja pričajo o tem, da kvalitativno nikakor nismo majhen narod in da to nikdar nismo bili. Na ta dejstva nas je v zadnjem desetletju opozarjal gospod Peter Amalietti.
Najnovejše raziskave s tega področja, ki še bolj poglobljeno in s še večjim številom dokazov in odkritij doprinašajo k vrednotenju korenin slovenstva, pa opravlja gospod Vladislav Stres. Njegova odkritja in sklepi so zbrani v pričujoči knjigi in kot taki predstavljajo trdno izhodišče za