dr. Jurij Toplak:

http://www.vecer.com/clanek2009092305471184


http://www.zares.si/o-volilni-kampanji/comment-page-1/

Moje mnenje je, da so ti cilj naslednji:

  1. Izenačiti je treba možnosti političnih akterjev (političnih strank in drugih, ki kandidirajo na volitvah) tako, da se zmanjšuje prednost bogatih organizatorjev volilnih kampanj v primerjavi z revnimi. Povsem neprimerno je, da o volilnih rezultatih odloča količina denarja, ki se vlaga v posamezne kampanjo. Politična tekma ni gospodarska tekma in vloga denarja v njej bi morala biti nikakršna ali pa vsaj čim manjša.
  2. Volilno kampanjo je treba urediti tako, da čimbolj služi informiranju volilcev, ne pa zaslužkom prodajalcev oglasnega prostora in drugih izvajalcev storitev v volilni kampanji. Politični »proizvodi« (kandidati in programi) pač niso pralni praški in z oglasi je le izjemoma mogoče povedati kaj o programih in kandidatih.
  3. Zmanjšati odvisnost političnih akterjev od donatorjev sredstev in s tem zmanjšati možnosti za korupcijo.
  4. Odpreti novim političnim akterjem prostor za nastopanje v medijih.

 

  1. Volilno kampanjo je iz enega meseca treba skrajšati na tri tedne in tako zmanjšati stroške volilne kampanje.
  2. Vsem sodelujočim v volilni kampanji država krije stroške pošiljanja informativnega materiala na vsa gospodinjstva v državi (tisk in poštni stroški). Gre za osnovno informacijo volilcem o kandidatih in programih, zato je prav, da te stroške krije država in tako omogoči čimbolj enakovredno tekmo. Seveda bo morala vlada določiti najvišji znesek, ki se ga posameznemu organizatorju kampanje lahko pokrije. Razmisliti pa bo tudi treba, da se na nek način (npr. z obveznim depozitom) prepreči, da bi se v volilno kampanjo vključili neresni kandidati ali liste kandidatov zgolj zato, ker jim država pokrije ta del stroškov kampanje.
  3. Volilne oglase bi bilo najbolje prepovedati, ker ničesar ne prispevajo k informiranosti volilcev, obenem pa so eden največjih stroškov volilne kampanje.. Če to ne bo mogoče, je treba omejiti količino sredstev za oglaševanje na npr. 20% vseh sredstev, ki jih organizator kampanje porabi. Zaradi možnosti nadzora, bi bilo najbolje centralizirati zakup medijskega prostora za oglase v agenciji, ki bi ji država v ta namen podelila koncesijo.
    Vsekakor pa je, če bo oglaševanje dovoljeno, treba prepovedati vsakršno politično oglaševanje v določenem času pred začetkom volilne kampanje (npr. 3 mesece), saj se v tem času dogaja največ zlorab (prikrito oglaševanje).
  4. Mediji, ki organizirajo brezplačne predstavitve kandidatov in programov (soočenja, samopredstavitve itd.), ne smejo nobenemu akterju nameniti manj kot 2/3 časa v primerjavi s tistim, ki mu bodo namenili največ časa (če npr organizirajo soočenja in želijo, na koncu imeti le dva glavna favorita, bodo morali imeti najmanj 3 soočenja in na prvi dve soočenji povabiti vse, ki kandidirajo). Na ta način bi preprečili, da rezultate volitev »določijo« najpomembnejši mediji z izborom kandidatov, ki jim dajo možnost nastopanja, obenem pa omogočili dostop do medijev akterjem, ki zaradi svoje majhnosti, ali pa zato, ker na novo vstopajo v politično tekmo, nimajo dostopa do njih. Ugovor, da se na ta način posega v uredniško politiko sicer drži, vendar pa je enakopravnost v volilni tekmi pomembnejša vrednota.
  5. Med stroške kampanje je treba uvrstiti stroške oblikovanja in svetovanja (strategija ipd.) v volilni kampanji. Ti stroški so pri zahtevnih volilnih kampanjah zelo visoki, zato si jih privoščijo lahko le bogate stranke. Če niso vključeni v stroške volilne kampanje, ki so zakonsko omejeni, to izrazito daje prednost tistim, ki imajo več denarja.
  6. Dovoljeno porabo sredstev v volilni kampanji je treba bistveno znižati (sedaj je ta nekje okrog 700 000 EUR, če gre za volitve v celi državi). Da je možno speljati kampanjo z bistveno nižjimi stroški dokazujejo politične stranke, ki so osvojile mandate v parlamentu z nekajkrat nižjo porabo. Dokaz za to trditev so tudi kampanje za EU volitve, kjer so bile kampanje bistveno cenejše, kot za državnozborske.
  7. Pravnim osebam je treba prepovedati financiranje političnih strank in s tem preprečiti njihovo odvisnost od donatorjev sredstev, ki je potencialno leglo korupcije. Iz istega razloga je treba omejiti prispevke fizičnih oseb na npr. 2000 EUR letno, vse prispevke, ki presegajo npr. 1000 EUR pa javno objaviti. Je pa zato treba na drugi strani povečati proračunska sredstva političnim strankam, predvsem parlamentarnim. Sedanji način financiranja iz proračuna je za manjše stranke smešno nizek in ne omogoča vzpostavitve resnega profesionalnega aparata, ki je za strokovno delo v parlamentu nujen.


domov