POSEIDONOVO SVETIŠČE
Najstarejši zapisi Biblije
stare zaveze so nastali ok. leta 1.100 pr. n. š., takrat, ko naj bi dejansko živel
tudi sam Mojzes1/. Če smo
vztrajni lahko izbrskamo mnogo starejše sumerske pečatnike, ki so nastali tudi 3.000
in več pr.n.š.. Zgodbe, ki jih pripovedujejo so obširni opisi dejstev,
ki jih Biblija stare zaveze le omeni.
Prosim, da spodnji tekst vzamete kot zabavno čtivo, sam menim, da
je zelo blizu resnici. Kaj je res in kaj le sicer zanimiva toda
izmišljena pripoved, pa naj presodi vsak bralec sam.
Platonov zapis dialoga
Kritija nam opiše Atlantido na dveh ravneh. Na eni strani govori o
obsežni ravninski pokrajini, obenem pa tudi o najsvetejšem prostoru -
otoku s premerom le dobrih 900m. Ker povedi iz davnine ne smemo
razumeti dobesedno, skušajmo tudi samo besedo otok razumeti kot simbol.
Otok je po definiciji kopno, ki je obdano z vodo, tako imamo lahko otoke tudi
na celini. Spomnimo se svojega nacionalnega ponosa - otoka sredi blejskega
jezera. Je bila tudi Atlantida kot celota »otok« na tak način? Tudi Eden je bil
zamejen z mogočnima rekama Evfrat in Tigris. Je Atlantida le drugo ime za Eden?
Skozi tisočletja se je položaj Edena spreminjal, zato je bilo po kreaciji
človeka zanj ustreznejše ime Paradajsos
– Raj, dežela sožitja ljudi, kot živali, kot
skrivnostnega gospoda(ov). Starodavna sumerska dežela kreatorjev –
Poseidonov (t.im. Boga očeta) je postala dežela gospodarjev, ki so vladali
potomcem Adamov in Ev. Gospodarje bom
imenoval Arkhonti, ti so v Atlantidi
vladali predvsem preko podrejenih Atlantidskih
kraljev. Platon v dialogu
Kritija postavlja Atlantido v obdobje ok. 9.500 let pr.n.š.
Pojdimo po sledi misli, da je Atlantida le 
drugo, kasnejše ime za Eden.
Oglejmo
si simbol, ki združuje tako simbol otoka
kot tudi templja na njem. 
UR, britanski muzej,
London Ta simbol
je del številnih sumerskih pečatnikov do vzpona Babilona (ok. 1.800 pr.
n.š.).
Tudi žgani okras iz Suse nas
nagovarja z detajli nekega mogočnega svetišča. Mar prikazuje
Poseidonovo svetišče? Najprej poglejmo njegovo desno stran te žgane ploščice. Tu
vidimo stavbo, ki je takšna, kot da bi bila sestavljena iz treh
podobnih - iz središčne z velikimi vrati in dveh bočnih. Spodaj pod stavbo pa
vidimo nekakšne jaške z zračniki in okrog vodo. Kot, da nam želi sporočiti, da
je bilo svetišče sestavljeno iz zunanjega in podzemskega dela - dela, ki je bil
očitno pod gladino vode. Sedaj pa si natančneje oglejmo levi del
ploščice. Menim, da nam govori o stranskem pogledu na svetišče in natančneje
razkriva steberni tempelj na vrhu svetišča. Svetišče, je bilo kot
nakazuje leva stran ploščice, oblikovano v obliko ladijskih
krovov. Stopnišče pod njim pa govori, da so v podzemski svet vodila
stopnišča. Levi del ploščice zlahka primerjamo z zgornjim simbolom otoka
iz Ura.
 Fragment okrasa iz Suse (Tepel Jahja), ok. 2.600 pnš Iran, arh.muzej Pariz |
 Fragment okrasa iz Suse (Tepel Jahja), ok. 2.600 pnš Iran, arh.muzej Pariz |
| Zgoraj je slika zapesnice iz mesta Susa v Mezopotamiji (današnji Irak), ki na simbolni ravni govori da je bilo poseidonovih svetišč več, oblika je povsem podobna desni keramični ploščici, ki pa prikazuje notranjost svetišča. | Prvi del starodavne keramične ploščice kaže na prerez svetišča. Pod vodno gladino je bil četrti - podzemski del svetišča. Nad njim so svetišče tvorile še tri stavbe. Na vrhu pa je bil (evharistični) tempelj. Desni del ploščice govori o tem da je svetišče služilo priklicevanju energij neba (glejte obliko črke V), spodnji del pa, da je podvodni del imel ustrezne zračnike - jaške, ki so služili tudi za komunikacijo. oblikovani so namreč v obliki piščali. |
Babilonski "bog" med izročanjem simbolov moči Hamurabiju, Mezopotamija, muzej Louvre, Francija |
 Britanski muzej v Londonu, Anglija |
|
Stranski oris poseidonovega svetišča vidimo v obliki krone na babilonski upodobitvi "boga". |
Simbolični prikaz vdora ljudi na področje Atlantide, ki so ji vladali "velikani" točneje Arkhonti. |
Odtis sumerskega pečatnika kjer je vidna voda okrog
visokega »šefa«.
Po predlogi žgane ploščice iz Suze sem naredil skico Poseidnovega svetišča.
Če je bila Atlantida
dejansko kasnejše ime za Eden je bilo
Pozeidonovo svetišče na otoku Atlanta središče novega Raja.
Otok s premerom
Poseidonovo svetišče je bilo
sestavljeno iz več stavb. Štiri stavbe (od petih) pa so imele
tudi stopniščni dostop do
podzemskih delov svetišča. Eno stopnišče v podzemske prostore je bilo
pod najmanjšo stavbo, dva pa pod večjima stavbama namenjenima
atlantidskim kraljem in dva pod osrednjo, posvečeno
Arhkontom.
Osnovna stavba, posvečena
Arkhontom, je bila dolga kar 180m, široka 90m in prav toliko visoka kot široka (60 +30). Razdeljena je bila
na tri glavne dvoranske prostore. Prvi del je bil namenjen
čaščenju Poseidona - kreatorja. V podzemskih prostorih so bili, prostori
namenjeni vzdrževanju spominov (sarkofagi, zakoniki njihovih
prednikov…) in duhovne entitete t.im.
drevesa življenja. Drugi del osrednje stavbe je bil posvečen
materam prvih ljudi - Kleito (»kleito« je oznaka za dekleta, ki so radovedne in
željne sprememb). Tu so bili shranjeni spomini na 100 Nereid, kasneje kot kaže
poimenovanih z Erinije. Nereide lahko prevajamo tudi z vile rojenice. Radovedna
dekleta (Kleito), so spočenjale otroke s
Poseidoni (Goljati). Zaradi kreacionističnih postopkov ter ženske
sposobnosti lovljenja energij so prvi kreirani ljudje daleč presegali t.im. »Goleme« (mogočne in
brez duše) oz. t.im. Neandertalce. Z besedo Golem Talmud označuje prvega
človeka, ki pa je bil še brez duše, to mu vdihne »Bog«. Prostor namenjen Nereidam je bil razdeljen v dve nadstropji, v
drugem so prebivale svečenice - oskrbovalke Arkhontov. Tudi pod
svetiščem posvečenim dekletom Kleito je bilo stopnišče v podzemske
prostore svetišča. Posvečeni so bili spominu na
te matere in čaščenju materinstva
nasploh. Čudne figure so bile še najbolj
podobne idolom kot npr. Venere iz Dolni Vestonice 24.000 pr.n.š. Tretji prostor stavbe Arkhontov pa je bil
posvečen ritualom sedanjosti - preobrazbi ljudi. V tem prostoru je
bila več desetmetrska stela z vklesanimi postavami in tu se je vsake pet
oz. šest let odvijal ritual kultiviranja in obvladovanja moči (glejte članek V.
Stresa
Prva stranska stavba je bila
namenjena atlantidskemu kralju imenovanem Atlant in njegovi družini,
stavba na drugi strani pa ostalim atlantidskim kraljem, če so prišli na obisk k
glavnemu Arkhontu dediču Poseidona oz. k
Atlantidskemu kralju. V tej stavbi je
prebival kralj skupaj s svojimi ženami. Žene in pravica do prve noči z nevesto
so kralju omogočale, da je izvajal svojo vlogo t.im. razplodnega bika.
Žene so oskrbovale in pomagale pri vzgoji otrok, v najzgodnejšem obdobju.
Večino otrok je kralj zaplodil z ženskami izven »harema«. Pravica
do prve noči je bila za novoporočenca velika čast, saj se je tako v
družini lahko obnovila kraljevska kri in tako obenem tudi neposredno
Poseidonovo nasledstvo. Kralji seveda niso zadovoljili vsem prošnjam
nevest. Neveste, ki so jih izbrali pa je doletelo več časti in
privilegijev. Izbrane neveste so postale gostje kraljev, nekatere pa je
doletela čast da so postale gostje skrivnostnega oboževanega otoka Atlanta,
otoka, ki je bil povzdigovan v sam center Sveta. Neveste so pri atlantidskih
kraljih intenzivno spoznavale žensko spolno vlogo, nujnost pokornosti postavi
in Arkhontom in bile vpeljane v
skrivnosti postopkov vplivanja na moža... Glede na poročilo 1.
letopisa Biblije je imel kralj David sin
Jeseja samo s svojimi ženami devetnajst sinov, števila hčera niti
imensko, niti številčno letopis ne navaja, letopis tudi ne navaja števila otrok, ki jih je David imel
iz naslova pravice t.im. prve noči (v slovenskem prevodu jih biblija imenuje
priležnice).
Tudi pod stavbama atlantidskih
kraljev je bil v podzemskih prostorih nekakšen muzej njihovih najpomembnejših
predmetov, kot so bile pesmi, glasbila, zlate tablice na katere so
vklesovali posvetne zakone, zlate čaše ritualov, obleke... Še boljši dostop do
podzemskih prostorov templja kot atlantidski kralji, pa celo sam Atlant, so imele svečenice oskrbovalke
Arkhontov (imenujemo jih lahko tudi z "Ishtar"). Tako so deloma
poznale tudi podzemska gnezdišča Arkhontov in celo dnevno življenje
samega najvišjega svečenika Arkhontov - naslednika Poseidona, ki je bil
običajno v teh rovih, dvoranah in ob sifonih ob vodnem jarku. V centru
Poseidonovega svetišča so Arkhonti vzdrževali svoje drevo moči. Ta energetska
oblika jim je omogočala dostop do izjemne modrosti, posmrtna duhovna potovanja in deloma
neke vrste duhovno nesmrtnost. Najmanjša stavba je bila po vsej
verjetnosti namenjena najzaslužnejšim osebam podjarmljenih ljudstev izven
Atlantide.
Strehe posameznih stavb
Poseidonovega svetišča so imele obliko
ladje, s tem so nagovarjale da so
»časovne ladje« - brezčasne in večne. Na sredini streh so bila tempeljska stebriščna svetišča z
dimnikom. Ti templji so služili sežiganju posmrtnih ostankov tako kraljev kot tudi Arkhontov, pa tudi tekočinskih ostankov ritualno ubitih bikov.
Podzemski svet Atlantidskega
svetišča so ljudje imenovali tudi z labirint, saj je bil poln
skrivnosti, pasti za nepovabljene in "slepih ulic".
Podobnega je tik pred propadom Atlantide na Kreti zgradil, Atlantidi premalo
pokorni, kralj Minos kar je bil morda en izmed ključnih povodov, da je prišlo
do zadnje velike vojne med Atlantido in
sredozemskimi ljudstvi – ljudstvi sredi Zemlje – sredo zemlje. Povodov
je lahko bilo več npr. čaščenje svojega boga Zeusa, morda razglasitev Delfov za center sveta,
izumljanje pisav kot je bila npr.
linearna. Vsa ta dejanja so vodila v vse večjo samostojnost pa tudi nepokornost… Po propadu Arkhontov je prišlo
do vojn med sledilci kulture Arhkontov (Abeli) in t.im. Kajni
oz. med pristaši Horusa in Seta. O tem pa kdaj drugič.
1/ Del
Biblije, ki je po eni izmed teorij
bibliologov najstarejši, nekateri
imenujejo jahvist (J) po imenu JHVH in ga datirajo v
Septuaginta (prevod sedemdesetih) je
prvi grški prevod Stare zaveze narejen neposredno iz hebrejščine in
deloma tudi iz aramejščine. Prevod je bil končan v 3. stoletju pr. n. št. S samim prevajanjem in predvsem interpretiranjem se je veliko
vsebin »izgubilo«.
© Vladislav Stres
e poštni naslov @