USTANOVITEV IN RAZVOJ KL AUSCHWITZ
KONCENTRACIJSKEGA TABORIŠČA OSWIECIM

RDEČI OBLAKI NAD EVROPO

Vse poletje leta 1939 je skupaj z letino zorela tudi vojna. Ljudje so čutili, da se približuje vihar - vsi so vedeli odkod prihaja, toda kako strašen bo, nihče ni slutil. Nekateri so se utapljali v praznem upanju, da se bo »nori Hitler« vendarle moral ustaviti.

Vendar bi se nihče ne bil smel čuditi poti, ki jo je Hitler ubiral, saj si jo je začrtal v knjigi Mein Kampf. Toda kdo se je zmenil zanjo? Na svetu je bilo tedaj toliko ljudi, ki so hoteli imeti mir za vsako ceno - tudi za ceno žrtev, seveda ne svojih narodov.

Sramotni sporazum, ki sta ga dne 30. septembra 1938 v Münchnu (münchenski sporazum) podpisala Neville Chamberlain, predsednik angleške vlade, in Eduard Daladier, ministrski predsednik francoske vlade, s kanclerjem nemškega rajha Adolfom Hitlerjem in ministrskim predsednikom Italije Benitom Mussolinijem, kratkovidno misleč, da rešujeta evropski mir, je grozeče obvisel nad Češkoslovaško. Čeprav so hoteli Čehi braniti svoje meje, so jih zahodni »zavezniki« posvarili, da se bodo morali bojevati sami, če ne bodo privolili v sporazum na škodo svoje države. Še več! Odvračali so jih od tega, da bi sprejeli sovjetsko ponudbo o zavezništvu.

Oropana Sudetov - pokrajine, kjer je bila večina utrdb, rudnikov in industrije, je bila Češkoslovaška gospodarsko in vojaško ohromljena.

Hitler, ki ni spoštoval nikakršnih pogodb, je poteptal tudi münchenski sporazum, s katerim so bili žrtvovani Sudeti, in marca leta 1939 so nemške čete pregazile Češkoslovaško. Hitler je Češko razglasil za Češkomoravski protektorat, Slovaška je postala »samostojna država« - in tako zbrisal neodvisno republiko z zemljevida Evrope. Francija in Anglija pa nista storili ničesar, da bi izpolnili münchensko obljubo in zavarovali nedotakljivost Češkoslovaške republike. Začela se je drama najbolj okrutnega iztrebljanja slovanskih narodov, kateremu je bil majhen slovenski narod najbolj izpostavljen.

Bilo je očitno, da bo Poljska naslednja žrtev Hitlerjevega pohlepnega osvajanja »življenjskega prostora« (Lebens-rauma) za Nemce. V svoji protikomunistični zaslepljenosti je poljska vlada zanemarila življenjske interese svojega ljudstva in odklonila vsakršno sovjetsko pomoč proti naci-stični agresiji.1

Ob zori 1. septembra 1939 se je zagnalo v Hitlerjevi bliskoviti vojni, t. i. »Blitzkriegu«, 56 nemških divizij, od teh devet oklepnih, proti Varšavi, Bjalistoku, Krakovu in Lvovu. Tisoč petsto letal luftwaffe je rušilo baročna mesta, industrijo in letališča, podiralo lesene vaške hiše. Poljaki so se branili pogumno, toda zastarela pehota, kopjaniki in oklepne enote niso bile kos toliki tehnični in vojaški premoči. Presekane in medsebojno nepovezane enote poljske armade so Nemci uničevali drugo za drugo. Ko so Poljaki 16. septembra 1939 zavrnili zahtevo o predaji obkoljene Varšave, je Hitler v svojem besu ukazal mesto spremeniti v razvaline. Šele ko je branilcem zmanjkalo streliva, vode in hrane, so se 27. septembra vdali. V 35 dneh je bila Poljska poražena in opustošena. Zaman so pogumni branilci Varšave klicali zaveznike na pomoč.

Walter Schellenberg, poznejši načelnik Himmlerjeve vohunske službe, je Varšavo po vdaji opisal takole: »Pretreslo me je, ko sem videl kaj je nastalo iz lepega mesta, ki sem ga poznal - porušene in požgane hiše, sestradani in žalujoči ljudje. Noči so bile že neprijetno hladne in oblak, poln dima, je visel nad mestom, prevladoval je sladkoben vonj po sežganem mesu ... Varšava je bila mrtvo mesto.«²

Poljska vlada je skupaj z vrhovnim poveljstvom poljske vojske 6. septembra zbežala iz Varšave v Lublin; 17. Septembra pa si je med tisoči beguncev utirala pot v Romunijo, od tam v Pariz in končno pristala v Londonu kot prva med pomilovanja vrednimi begunskimi vladami, ki so kmalu postale nekaj tako vsakdanjega v drugi svetovni vojni.

1 Enciklopedija Leksikografskog zavoda, peti zvezek, stran 219, Jugoslovenski leksikografski zavod Zagreb 1969 (v nadaljevanju Enciklopedija JLZ)

2 C. L. Sulzberger: Druga svetovna vojna, stran 58, Mladinska knjiga 1970

Istega dne je rdeča armada vpadla z vzhoda v Poljsko in zasedla območja zahodne Belorusije in zahodne Ukrajine, da bi zavarovala svoje manjšine in ne nazadnje svoje meje. Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo dne 22. junija 1941 so nemški nacisti zasedli celotno poljsko ozemlje. Del Poljske so priključili tretjemu rajhu, iz ostalega dela pa ustanovili tako imenovano Generalno gubernijo (General-gouvernement). V tej kratki, bliskoviti vojni je Poljska izgubila 620.000 vojakov, od teh 66.300 mrtvih, 133.700 ranjenih. Nemci so priznali 10.572 padlih, 30.222 ranjenih in 3.404 pogrešanih.

Poljski narod je bil vseh pet let nemške okupacije izpostavljen najhujšemu nacističnemu terorju in fizičnemu uničevanju. Po koncentracijskih taboriščih zasedene Evrope in na prisilnem delu je bilo ubitih ali je umrlo od izčrpanosti šest in pol milijona Poljakov, to je 22 odstotkov prebivalstva. Več kot pol milijona Poljakov je padlo v odporniškem gibanju, ki se je razširilo po vsej Poljski.³

Zloglasni Heinrich Himmler, državni vodja SS in šef nemške policije je po vsej zasedeni Poljski, največ na vzhodnem delu, razpredel mrežo koncentracijskih - uničevalnih taborišč. Najbolj znana so uničevalna in koncentracijska taborišča: Belzec, Treblinka, Sobibor, Majdanek in Auschwitz-Birkenau s stotinami podružnic in podtaborišč.

KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE AUSCHWITZ-BIRKENAU

Med približno tisočimi nacističnimi taborišči različnih vrst, ki so deloma nastala že pred vojno, predvsem pa med vojno na območju tretjega rajha in v deželah, ki jih je zasedel Hitler, je bilo koncentracijsko taborišče v Oswiecimu, uradno imenovano Konzentrationslager Auschwitz, ne samo največje, tudi najbolj grozljivo po množičnem uniče-vanju ljudi, katerih število presega vsa ostala taborišča. S sistematičnim uničevanjem jetnikov in jetnic, otrok in starčev, invalidov in s surovim izkoriščanjem za suženjsko delo je predstavljalo sintezo sistemov nacističnih taborišč vseh vrst.⁴ Tu je bila »tovarna smrti« v pravem pomenu te besede.

3 Enciklopedija JLZ peti zvezek, stran 21

V začetku maja 1940 je začel prvi poveljnik taborišča Rudolf Franz Ferdinand Hoss, dotedanji višji SS funkcionar v koncentratijskem taborišču Sachsenhausen, priprave za sprejem prvih jetnikov in namestitev esesovske posadke v bivši vojašnici. Z dvesto poljskimi Židi, ki mu jih je dal na razpolago župan Oswiecima, je pričel v naselju Zasole ob vojašnici graditi prve taboriščne stavbe. Iz barakarskega naselja ob železniški progi v Zasolah so v ta namen izselili dva tisoč prebivalcev in tako razširili taboriščno območje. Iz koncentracijskega taborišča Sachsenhausen je Bernhard Palitsch, poznejši vodja raporta (Raportfiihrer), pripeljal trideset jetnikov - kriminalcev nemške narodnosti, in ti so prevzeli funkcije kapojev in blokovnih starešin (blockfiih-rerji). Z njimi je prišlo 15 esesovcev, ki jih je določil za stražo oddelek kojf jenice SS iz Krakowa. S prvim transportom, ki je prispel 14. junija 1940, so pripeljali 728 političnih jetnikov poljske narodnosti iz zaporov v Tarnowu. Dobili so številke od 31 do 758.⁷ Hkrati so okrepili taboriščno osebje s sto SS policisti in SS častniki, ki so prevzeli vodilna mesta v taboriščni upravi.

Prve jetnike so namestili v zgradbe bivših vojašnic na golem betonu in šele pozneje so jetniki izdelali lesene pograde. To je bilo jedro bodočega kombinata smrti, uradno imenovano »Stammlager« - matično taborišče, pozneje »Auschwitz I«. Taborišče je v treh pasovih, visokih štiri metre, obkrožala bodeča žica, nabita z električnim tokom visoke napetosti. Na zunanji strani ob žični ograji so bili visoki leseni stražarski stolpi, na katerih so esesovski stražarji, oboroženi s strojnicami, stražili noč in dan. Vzhodno stran in krilo ob cesti je skrival visok zid, vrh katerega je bila še žična ovira. Na vrhu stebrov med žično ograjo so bili žarometi, ki so ponoči osvetljevali notranjost taborišča. Nad vhodom v osrednje taborišče je visel napis »Delo osvobaja« (Arbeit macht frei). Med stražarskimi stolpi so bili bunkerji- zaklonišča za stražarje s strelnimi linami, obrnjeni v notranjost taborišča.

⁷ Hefte von Auschwitz št. 2, stran 90, Danuta Czech: Kalenda-rium der Ereignisse im Konzentrationslager Auschwitz-Birkenau, Panstwowe muzeum w Oswiecimiu 1959 16

Pozneje so postopoma izselili še prebivalce obrobnih kmečkih naselij in vaši Babyce, Bydi, Rajsko, Brzezinke, Broszkowic, Plawy in Hermeze. Spraznjeni predmestni del Zasole so porušili, gradbeni material pa uporabili za nadzidavo dotlej enonadstropnih vojašnic.

Ves teren, ki se je raztezal med rokavi Visle in Sole, v mejah Broszkowic, ob Soli do rečnega otoka Bielany, od tod čez Lek, Skidzin, Wilckowice, Brzeszcz do Visle in s tokom Visle do ustja Sole pri Broszkowicah, je obsegalo štirideset kvadratnih kilometrov taboriščnega prostora z varnostnim

pašom.

Po prvem uspelem pobegu jetnika poljske narodnosti 6. julija 1940 je Hoss v soglasju s SS-gruppenführerjem Eri-chom von dem Bach-Zelewskim, višjim vodjem SS in policije v osmem vojnem okrožju v Šleziji, kot povračilni ukrep izpeljal obsežno racijo med prebivalci v petkilometrskem pasu okrog taborišča. Aretirane, ki so jih osumili kot pomagače pobeglega, so kaznovali z bičanjem (po 25 udarcev) in jih odpeljali v koncentracijski taborišči Mauthausen in

Flossenburg.

Po prvem Himmlerjevem ogledu taborišča in okolice 1. marca 1940 je pričel taboriščni gradbeni štab s pomočjo jetnikov po načrtih graditi največje taborišče na izseljenem območju Brzezinke, znano v svetovni javnosti kot Birkenau. Površina tega taborišča je obsegala 175 hektarov močvirnega zemljišča, oddaljenega tri kilometre od mesta. Kmeti je domačinov so porušili, gradbeni material pa uporabili za postavitev ženskega koncentracijskega taborišča (Frauenkonzentrationslager), označenega v gradbenem nacrtu kot sektor B I v Brzezinki.

Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo je Himmler ukazal v Brzezinki kar najhitreje pripraviti taborišče za dvesto tisoč sovjetskih vojnih ujetnikov. Zanje je veljal enak režim kot za druge jetnike koncentracijskega taborišča. Taboriščna sektorja B II in B III v Brzezinki sta bila predvidena za stoštirideset tisoč jetnikov, medtem ko je sektor B IV, predviden za šestdeset tisoč jetnikov, ostal le v načrtih.

Žensko koncentracijsko taborišče je bilo razdeljeno na ndseka A in B, ločena z vmesnim pašom, z vmesno žično ograjo, nabito z električnim tokom. V tem vmesnem pasu je bila kuhinja za jetnice ženskega taborišča, savna s prho, v odseku A je bila sprejemna karantena, sanitarije, posebni blok (sonderblock) za bolne in oslabele jetnice, izločene za usmrtitev - imenovan blok smrti - bolniški oddelek z ambulanto za ženske in uprava ženskega taborišča. Na odseku B so bile ženske delovne ei)ote za zunanja dela.

Moško taborišče v sektorju B II je bilo razdeljeno na odseke: a karantena, b družinsko taborišče z vzdevkom »Theresienstadt«, c madžarsko taborišče, d moško taborišče, e romsko taborišče, f jetniška bolnišnica (revir) in taborišče za sovjetske vojne ujetnike. Taboriščni sektor B III, imenovan »MEXIKO«, je bil dograjen maja 1944. V ta sektor so prehodno trpali jetnice iz židovskih transportov, največ iz Madžarske, neposredno po selekciji na železniškem privozu. Natrpane v lesenih barakah so ležale na golih tleh, napol gole, brez rednih taboriščnih obrokov hrane. Hranile so se s tem, kar so prinesle s seboj, če jim je kaj ostalo. Slabotne in bolne so odbirali in jih zaplinili, dela zmožne pa so premestili v stranska - podružnična taborišča ali s transportom odpravili v druga taborišča v notranjost tretjega rajha. Samo za delo izbrane jetnice so dobile taboriščno številko.

Poleg matičnega taborišča in taborišča v Brzezinki je bilo po vsej Šleziji in celo zunaj Šlezije v Brnu na Češkoslovaškem raztreseno še 39 podružničnih, stranskih, zunanjih delovnih taborišč, ki so spadala pod upravo koncentracij-skega taborišča Auschwitz-Birkenau.

V kraju Monowice je kemični koncern IG Farbenindu-strie v letu 1941 zgradi! tovarno za sintetični benzin in za druge kemične proizvode »B u n a - W e r k e«. Vsa fizična dela pri graditvi tovarne in kasne je v proizvodnji so delali jetniki iz taborišča Birkenau, ki so hodili na delo nekaj kilometrov peš. Maja leta 1942 pa je na željo koncerna bilo ob tovarni postavljeno taborišče - prva podružnica taborišča Auschwitz-Birkenau, uradno imenovano Konzentra-tionslager Monowitz. Vkasnejšipreureditvitaboriščne uprave se je preimenovalo v »Konzentrationslager Auschwitz III«.8

Vodstvo koncerna seveda ni predlagalo postavitve taborišča ob tovarni iz človekoljubnih nagibov, ampak predvsem zaradi delovnega učinka, saj so skrajno slabo hranjeni jetniki, slabo oblečeni in obuti bili po nekaj kilometrih peš hoje že popolnoma izčrpani.

Novembra 1943 je drugi komandant taborišča Arthur Liebehenschel po Himmlerjevem ukazu upravno preuredil celotno taboriščno področje v Auschwitz I (matično taborišče), Birkenau v Auschwitz II in podružnico Monowitz v Auschwitz III. Temu taborišču so bila podrejena vsa zunanja taborišča ob industriji in ob rudnikih, ekonomija pa taboriščni upravi Birkenau. Tako so hoteli prikriti sovjetske vojne ujetnike in žensko koncentracijsko taborišče, saj so kljub varnostnim ukrepom v svet prodirali glasovi o množičnih pomorih jetnikov in jetnic v tem taborišču.

Podobno, kakor matično taborišče je obdajala tudi veliko taborišče v Brzezinki - Birkenau - visoka žična ograja v dolžini 16.000 metrov, nabita z elektriko. Prav tako so ločile žične ograje posamezne taboriščne odseke. Ob zunanjem obroču žične ograje so bili postavljeni visoki, leseni stražarski stolpi, opremljeni 2 žarometi na katerih so stalno stražili esesovci s strojnicami. Ob bodeči žici je tekla mreža jarkov, dolga v celoti 13.000 metrov. Obe taborišči - matično in v Brzezinki - je obkrožal obroč stražarskih opazoval-nic, oddaljene kilometer druga od druge med katerimi so patruljirali esesovci oddelka »pasja izvidnica«. Te patrulje so nadzorovale »zaprto ozemlje«, to je varnostni pas okrog

taborišča.

S planiranjem in z gradbenimi deli se je ukvarjal poseben oddelek taboriščne uprave - »centralno gradbeno vodstvo oddelkov SS in policije Auschwitz OS«, - v kate-rem je bilo zaposlenih nekaj stotin gradbenih inženirjev iz vrst jetnikov, civilistov in pripadnikov varnostne službe (Sicherheitsdienst). Vsa telesna dela pri graditvi taborišča so noč in dan opravljali ročno jetniki in jetnice. Konec leta 1941 je bilo v matičnem taborišču prostora za 18.000 jetnikov, leta 1943 pa že za 30.000. Istega leta je taborišče v Brzezinki lahko sprejelo 150.000 jetnikov in jetnic.

Na »zaprto ozemlje« - območje varnostnega pasu - je bil možen dostop le s posebno prepustnico, ob alarmu pa je bilo za nepoklicane osebe popolnma zaprto. V začetku leta 1942 je taboriščna uprava vpeljala tetoviranje taboriščnih številk na levem podlaktu in enotno taboriščno obleko s sivo^modrimi črtami, v taboriščnem jeziku imenovano »cebra«, da bi onemogočili pobege. Vpeljali so tudi kolektivne kazni za jetnike iz barake v kateri je bival begunec in za njegove svojce. Za pobeglega jetnika ali jetnico so ustrelili deset begunčevih sojetnikov, svojce pobeglega pa pripeljali v taborišče in jih izpostavili na zbornem prostoru z napisom, da bodo v taborišču kot talci, dokler begunca ne bodo izsledili. Jetnike vsega taborjščnega odseka, iz katerega je bil begunec, pa so kaznovali z »generalnim apelom«. Morali so stati na apelu tudi po ves dan in vso noč, ne glede na vremenske razmere, dokler pač niso ujeli pobeglega. Ujete begunce je obravnaval taboriščni gestapo, ki je z mučenjem izsiljeval imena morebitnih pomočnikov. Kdor je tako mučenje preživel, so ga pred zborom vseh jetnikov obesili, vsem v svarilo. Tako so ravnali tudi z domnevnimi sodelavci in organizator ji pobega.

ORGANIZACIJA TABORIŠČNE UPRAVE IN JETNIŠKA »SAMOUPRAVA«

V vseh koncentracijskih taboriščih tretjega rajha je bila esesovska uprava organizirana enotno in podrejena Himmlerjevemu glavnemu državnemu varnostnemu uradu - reichssicherheitshauptamtu, na kratko RSHA. Upravno nadzorstvo je vodil inspektorat za koncentracijska taborišča pri glavnem vodstvenem uradu SS, pri SS-führungs-hauptamtu, s sedežem v Oranienburgu. Vodja inspektorata je bil tedaj od leta 1939 dalje SS-brigadefiihrer, tj. general-major SS Richard Gliicks. Toda glede na posebni namen koncentracijskega taborišča v Oswiecimu, je organizacijo tega taborišča nadzoroval Himmler osebno.

Za svoje tajne zločinske nakane je izbral ne samo šte-vilčno močan aparat, ampak tudi najbolj izkušeno, predano in zanesljivo vodstvo, ki ni omahovalo pri izpolnjevanju l'ilhrerjevih ukazov - množičnih pomorov. S pomočjo inspektorja Glucksa jih je našel v koncentracijskih taboriščih, kjer so se skozi daljše službovanje izšolali v okrutnih mrlodah dusevnega in telesnega trpinčevanja jetnikov in Jctnic. Te sposobnosti so bile merilo za napredovanje, zato so Ni mnogi med njimi posebej prizadevali, da bi se prerinili v ožje kroge esesovske kaste.

Najvišji oblastnik taborišča - jetnikov in jetnic kakor posadke SS - je bil poveljnik taborišča (lagerkomman-(iunt). Posadka SS je imela dvanajst stražarskih vodov. Za prvoga poveljnika taborišča Auschwitz je Himmler izbral NN-majorja (sturmbannfiihrerja) Rudolfa Franza Hossa, ki je do tedaj od 1. marca 1935 služboval v koncentracijskih taboriščih Dachau in Sachsenhausen.

V Dachauu je hitro napredoval od vodje bloka, SS narednika, višjega narednika, vodje raporta do SS podporočnika, v katerega je bil povišan na osebno priporočilo Himmlerja in Martina Bormana, za »posebne zasluge« v tem taborišču. Skratka, bil je po Himmlerjevi meri in se je v času poveljevanja v Auschwitzu »izkazal« v svoji krvoločnosti.

Novembra leta 1943 ga je zamenjal drugi poveljnik, SS polkovnik Arthur Liebehenschel, ki je ostal na tem položaju do maja 1944, ko je prevzel funkcijo komandanta koncen-tracijskega - uničevalnega taborišča Majdanek pri Lublinu. Ko so julija istega leta to taborišče evakuirali, je odšel na novo dolžnost v urad višjega vodje SS in policije v Trstu. Tretji in poslednji komandant je bil SS major (sturmban-führer) Richard Baer, ki je ostal na tem položaju do konca obstoja tega taborišča. Hoss, ki je bil iz Ausčhvvitza premeščen na inšpektorat taborišč v Oranienburg, se je s posebno Himmlerjevo nalogo še dvakrat vrnil v to taborišče. A o tem pozneje.

Vsak sektor taborišča je imel vodjo taborišča - (lager-führerja), vodje raportov (raportführer), vodje delovnih skupin (kommandoführer), vodje straže (postenführer) in stražarje (pošten). Taboriščno upravo so sestavljali oddelki delovnih področij, razvejani na odseke in referate - gospodarski, sanitetni, politični in uprava stražarske posadke. Politični oddelek je vodil gestapo - tajna državna policija, ki se je ukvarjala s političnimi prestopki tako jetnikov in jetnic kakor tudi posadke. Moštvo tega oddelka je zaradi strahotnih metod pri zasliševanju političnih osumljencev in nizkotnih vohunskih provokacij vzbujalo strah in prikrito rivalstvo med SS in gestapom.

Na vseh pomembnih delovnih mestih uprave so bili zaposleni esesovski častniki, med njimi tudi zdravniki, ki so vodili SS saniteto in nadzor nad jetniškimi bolniškimi odse-ki. Na nekaterih delovnih področjih uprave in administracije taborišč so delali tudi jetniki in jetnice, izbrani iz vrst strokovnjakov z znanjem nemškega jezika.

Jetniki in jetnice so prihajali v stik navadno le z vodjem raporta, vodjem bloka, vodjem delovne skupine in s stra-žarji. Le v posebnih primerih ali v posebnih akcijah so se v taborišču med jetniško množico pojavili tudi višji esesovski častniki.

Žensko taborišče so vodile in nadzorovale »red in disciplino« esesovske paznice. Prva glavna paznica - vodja - je
bila Johanna Langefeld, ki je v to taborišče prispela 26. marca 1942 iz ženskega koncentracijskega taborišča Ravensbrück in z njo prvi transport jetnic. V Auschwitz so jo prestavili zato, ker se ni razumela s poveljnikom taborišča Havensbrück, a že oktobra isto leto so jo vrnili. Z obtožbo, da je ponarejala številčne podatke jetnic in uničevala prijave o prestopkih jetnic, so jo gestapovci zaprli v bunker, vendar jo je esesovsko sodišče oprostilo krivde in avgusta 1943 so jo odpustili iz službe. Domnevalo se je, da zato, ker je veliko vedela o podkupovanjih in tatvinah esesovske posadke. Njen nacistični fanatizem se je izražal v odnosu do Židovk, do političnih jetnic - posebno nemške narodnosti - pa je bila strpna.⁹

V ženskem taborišču Auschwitz-Birkenau je po njej prevzela mesto vodje - glavne paznice Marija Mandel, ki je pred tem to funkcijo opravljala v Ravensbrücku. Pod njenim vodstvom se je - med paznicami in nemškimi kriminalkami - razbohotilo nasilje nad jetnicami. Glavna paznica je po podrejenih paznicah nadzorovala, kako se izvaja tiiboriščni red, odločala o kaznovanju in skupaj z esesovskimi zdravniki in tudi brez njih izbirala jetnice za usmrtitev. () tem dokazujejo številni seznami jetnic, izbranih za »posebni postopek« - (sonderbehandlung) z njenim podpisom. Paznice so izbirali največ iz vrst članic nacistične stranke (NSDAP), ki so bile povečini neizobražene fanatičarke. V babilonu Auschwitza so neomejeno vladale nad sužnjami in do kraja razgaljale svojo poniglavo in prostaško naravo. Njim enake nemške kriminalke - funkcionarke so pretkano izkoriščale njihovo lenobo in druge slabosti za osebne koristi in to na škodo jetnic, ki so bile prepuščene nemilosti to sodrge.

Vodstvo taboriščne uprave - še posebno esesovski častniki - je bilo vzvišeno nad temi paznicami in so se pritoževali komandantu zaradi njihove nezmožnosti, da bi uveljavile red in disciplino. Komandant Hoss je celo osebno posredoval pri Himmlerju, da bi žensko koncentracijsko taborišče podredil vodji pripornega taborišča Birkenau, a 111irlmler v to ni privolil.

⁹Krna Muser: FKL - žensko koncentracijsko taborišče Raw Punbrück, stran 56

EVROPSKI BABILON

Prvi transport moških političnih jetnikov s 728 Pol jaki je prispel v Auschwitz 14. julija 1940. Jetniki so dobili števil-ke od 31 do 758. Strpali so jih v zidane barake v matičnem taborišču na gola betonska tla, dokler si nišo sami izdelali lesenih pogradov. To so bili prvi sužnji, ki so gradili bodoči »kombinat smrti« Birkenau. Do junija 1941 so sledili transporti moških jetnikov izključno iz Poljske. S postopno gra-ditvijo velikega taborišča Birkenau in podružničnih tabo-rišč so začeli poleg Poljakov dovažati tudi jetnike in jetnice drugih dežel zasedene Evrope in čelo neevropskih držav, ki so jih pri racijah zatekli v Evropi. Iz ohranjene taboriščne dokumentacije izhaja, da so bili v Auschwitzu Američani, Angleži, Belgijci, Bolgari, Čehi, en Egipčan, Litovci, Franco-zi, Grki, Holandci, Italijani, Jugoslovani, en Kitajec, Letonci, Madžari, Nemci, Norvežani, en Perzijec, Poljaki, Romuni, Rusi, Slovaki, Švicarji, Španci in Turki. Najštevilnejši narod so bili Poljaki, zatem Rusi, narodi Jugoslavije in Francozi. Največ Židov je bilo iz Poljske, Madžarske in Češkoslovaške, Nemčije, Grčije in Nizozemske. Rome so prignali iz Nemčije in iz zasedenih držav. Jetniki so bili iz vseh spcialnih skupin, vseh poklicev - od delavcev do znanstvenikov, glasbenikov svetovnega slovesa, vseh starosti - od otrok do starčkov, vseh veroizpovedi.

Večina jetnikov do aretacije ni bila povezana z nikakrš-no politično dejavnostjo. V to uničevalno taborišče so jih prignali zato, ker so bili Židje, Romi, sovjetski vojni ujetniki - nevarni »boljševiki, - ker so bili Poljaki, obsojeni na suženjsko delo in na uničenje. Zajeli so jih v množičnih racijah v javnih lokalih, na ulicah, na vlakih in v celih me-stnih okrajih, v izselitvenih akcijah celih delov pokrajine v generalni guberniji, na njihove domove pa so naselili nemške koloniste. Formalna podlaga za množične aretacije in odgon v koncentracijsko taborišče je bil nacističnim pokrajinskim oblastem odlok o »varstvu ljudstva in države«, ki je bil objavljen 28. februarja 1933, dan po insceniranem požigu rajhstaga - nemškega parlamenta. S tem odlokom so bile razveljavljene »do preklica« vse tište določbe nemške ustave, ki so nemškim državljanom zagotavljale demokratične pravice in svoboščine: osebno svobodo, pravico do izražanja svojega mnenja, svobodo tiska in združevanja, tajnost pišem, brzoj avov in telefonskih pogovorov, nedotakljivost stanovanja in premoženja. Pot za uničenje vseh nasprotni-kov nacizma je bila tako odprta na široko in nemški pravni-ki so brez sramu javno priznali in se čelo hvalili s tem, da je postalo riemško pravosodje najpokornejši hlapec nacional-nega socializma.

Šef glavnega državnega varnostnega urada - Reichs-sicherheitshauptamta, RSHA - Reinhard Hevdrich, ki je organiziral in razpredel to zloglasno obveščevalno-vohun-sko službo SS in z nj-o postavil temelje neomejene esesovske oblasti, je uvedel tako imenovane »schutzhaftbefehle«

-ukaze za varnostni pripor. Schutzhaft - varnostni pripor se je uveljavil že v cesarski Nemčiji, med prvo svetovno vojno pa so ta predpis zlorabij ali proti nasprotnikom vlade in vojske, katerim nišo mogli dokazati krivde. (Rosa Luxemburg je bila ena izmed mnogih, ki je bila dolgo časa v
priporu.)

Od tedaj dalje in vse do poraza nacističnega tretjega rajha je gestapo - tajna državna policija - odločal z neomejeno pravico o življenju in smrti, ne samo organiziranih političnih nasprotnikov, ampak celih rodov in narodov.

Četrti oddelek (gestapa) glavnega državnega varnostnega urada je odločalo pošiljanju zapornikov v koncentracijska taborišča v tako imenovani »varnostni pripor~« za nedoločen čas: politične zapornike, pripadnike verskih ločin, homoseksualce, osebe, ki so se izmikale državnim obvezno-stim, tuje državljane in nemške povratnike, ki so jih izročile nemške zaveznice, in Žide.

Peti oddelek (kriminalna policija) istega urada je bil pristojen za pošiljanje v taborišče: poklicnih zločincev po prestani kazni v zaporih, delomrznežev, potepuhov, prosti-tutk, zvodnikov in podobnih asocialnih prestopnikov.

Na pripornem povelju za politične jetnike je bila navad-no napisana taka utemel jitev:» ... da po ugotovitvah državne policije ogroža s svojim vedenjem obstoj in varnost ljudstva in države in da bi na osnovi dosedanjega političnega delovanja - podpiranja banditov itd. - ... izrabil svobodo za državi sovražno dejavnost.« Obsojeni ni imel nikakršne možnosti za obrambo - kriv ali ne.

Za jetnike, ki so bili prijeti v množičnih aretacijah, pa posameznih pripornih povelj nišo izdajali, temveč so jih odpravili v koncentracijsko taborišče s skupnim seznamom vsega transporta.

Posebna skupina so bili politični priporniki, ki jih je gestapo iz Katowic aretiral na svojem območju in jih obde-loval v bunkerju taboriščnega zapora. Večino ten je »tri-članski senat« gestapovcev, po hitrem postopku, obsodil na smrt in tamkaj so jih tudi ustrelili.

Od 20. maja 1940 do 18. januarja 1945 so v kartoteko taborišča Auschwitz vpisali v šestih številčnih serij ah 269.373 jetnikov in 132.849 jetnic. To število pa zajema le tište jetnike - odrasle in otroke, ki so bili ob sprejemu v taborišče zaznamovani z »osebno številko«, izkaznico sužnja z začasno pravico do življenja.

Na sodni obravnavi pred narodnim sodiščem v Krako-wu je prvi komandant taborišča RudoJf Hoss izpovedal med drugim, da je bilo v tem uničevalnem taborišču pomorjenih v plinskih celicah, z ustrelitvijo ali kako drugače najmanj dva in pol milijona jetnikov. Najmanj pol milijona jih je umrlo za lakoto in zaradi raznih bolezni. Samo poleti leta 1944 so v plinskih celicah usmrtili 400.000 Židov - moških, žensk in otrok. Od vseh jetnikov in jetnic, kolikor so jih pripeljali v to taborišče, je bilo pokončanih 70 do 80 odstot kov. Tako Hoss.11

Po nepopolnih podatkih, ki jih je doslej zbrala glavna komisija za raziskavo nacističnih zločinov na Poljskem, so samo v tem uničevalnem taborišču pokončali okrog štiri milijone ljudi. Če k temu številu prištejemo 66.020 taborišč-nikov, kolikor so jih našteli na zadnjem apelu 17. januarja

1945 pred evakuacijo in na desetine tisočev, ki so jih v poslednjih dveh letih evakuirali v druga taborišča v Nemčiji, je šlo skozi to taborišče precej več kot štiri milijone ljudi.
Veliko večino moških, žensk in otrok iz transportov »dokončne rešitve židovskega vprašanja« so takoj po prihodu transporta odgnali v plinske celice in z njimi so zgoreli tudi spiski ter osebne listine. Zato ob vsem tem pač ne bo mogoče nikoli ugotoviti natančnega števila žrtev, niti njihove identitete, ker so bili sežgani celi rodovi.

Ko je Himmler leta 1942 naročil Hossu pripraviti Auschwitz tako rekoč za morijo na tekočem traku, mu je hkrati ukazal: »Ta ukaz morate izvesti v največji tajnosti, čelo do svojih predstojnikov .. .«12

Poljaki so bili ne samo prvi jetniki tega taborišča, ampak tudi najštevilnejši. Iz vse zasedene Poljske je prispelo, posebno po varšavskem uporu samo Židov okrog 250 transportov z 1,263.000 jetniki in jetnicami. Ker je bilo med temi največ Židov, so esesovci že ob pristanku transporta odbrali 1,200.000 jetnikov in jetnic ter jih takoj zaplinili, ostalih 45.000 moških in 18.000 žensk, sposobnih za suženjsko delo, so vpisali v kartoteko.13

Med nežidi je bilo veliko Poljakov, ki so jih pripeljali v taborišče zgolj zaradi narodne pripadnosti, saj jim je bilo kakor slovanskim narodom sploh po nacistični miselnosti namenjeno suženjsko delo in iztrebljanje. Seveda pa so iz faznih zaporov prignali v taborišče tudi pripadnike in pripadnice odporniškega gibanja, ki je na Poljskem teklo po dveh tirih: pod vodstvom emigrantske vlade v Londonu je delovala Domača armada (Armia krajowa), Ljudsko arma-do (Armia ludowa) pa je vodila poljska Delavska partija. Mnogo pripadnikov in pripadnic odporniškega gibanja je gestapo v Krakowu izročil političnemu oddelku esesovskega poveljstva v taborišču, ki jih je mučil in moril z vsemi svoj-imi zločinskimi metodami, da bi se zlomili in kaj priznali. Mnogi so umrli za posledicami mučenja, druge so med zasli-fiovanjem ubili. Od vseh šest in pol milijona Poljakov in poljskih Židov, kolikor so jih ubili v koncentracijskih tabo-tiščih, jih je bilo največ v koncentracijskem taborišču Auschwitz.14

Iz Češkoslovaške je od 6. junija 1941 dalje prispelo okrog 110 do 120 transportov s 173.000 jetniki in jetnicami.Tudi od tamkaj večina Židov. Za suženjsko delo so odbrali 36.000 moških in 17.000 žensk, druge so zaplinili.

Od septembra 1941 dalje so iz Nemčije pripeljali 36.000 jetnikov in jetnic. Ker je bilo med njimi večina Židov, ki so do tedaj hirali po getih in drugih koncentracijskih tabori-ščih, so že ob prihodu transportov odbrali okrog 30.000 jetnikov ter jih pokončali, le šesttisoč jetnikov je bilo sposobnih za suženjsko delo.

Dne 28. septembra 1941 so z zbirnim transportom - to je s transportom, ki je bil sestavljen z jetniki različnih narodnosti - čez Avstrijo in Češkoslovaško pripeljali prvo skupino moških političnih jetnikov iz Slovenije.

Iz Avstrije so od 15. novembra 1941 dalje pripeljali okrog 20 transportov s 24.000 jetniki in jetnicami. Večinoma so bili Židje, zato so vpisali v kartoteko le dvatisoč jetnikov in tisoč jetnic, druge so zaplinili.

Dne 7. oktobra 1941 so pripeljali iz vojnoujetniškega taborišča v Lambinowicach (Lamsdorf) prvi transport z 2014 sovjetskimi vojnimi ujetniki. Do avgusta leta 1944 so v to taborišče pripeljali okrog 16.000 sovjetskih vojnih ujetni-kov. V posebni številčni seriji » R Kg« pa je v pisanih samo 11.780 sovjetskih vojnih ujetnikov, ostale so ubili v plinskih celicah, ustrelili v posebnih akcijah in na delu brez vpisa v kartoteko ali jih kratko malo izbrisali iz dokumentacije14a. V to taborišče so jih premestili - že izčrpane - zato, da so gradili veliko taborišče Birkenau in podružnična taborišča. Neposredno iz koncentracijskega taborišča Ravens-briick je 26. marca 1942 prišel prvi transport z 999 jetnicami različnih narodnosti, največ Poljakinj in Židinj. Med njimi je bilo veliko nemških kriminalk in asocialk, ki so jih izbrali za starešine jetniške oblasti. S tem transportom so uvedli v taboriščni kartoteki osnovno številčno serijo za jetnice, v kateri so vpisane od 1 do 999. Namestili so jih v delu matič-nega taborišča, ki je bil ograjen z visokim zidom. Od tega dne se piše zgodovina ženskih suženj v tem taborišču. Še istega dne - samo dve uri kasne je - so pripeljali 999 Židovk iz Slovaške, ki so jih vpisali pod zaporednimi številkami 1000

14/a Hefte von Auschwitz No. 4, letnik 1961, Jerzy Brandhuber: Die sowjetischen Kriegsgef angenen in Auschwitz, str. 5-46

do 1998. Vse jetnice iz tega transporta so pokončali, iz nepo-Jasnjenih vzrokov, preoblečene v uniforme sovjetskih vojnih ujetnikov. To je bil prvi židovski transport, ki je bil označen z znamenjem »RSHA - IV B 4« (Reichssicherheits-hauptampt) - IV gestapo - 4. referat za židovska vpraša-nja), s kakršnim so bili odslej označeni prihodni seznami jetnikov židovskih transportov, obsojenih na »dokončno rošitev židovskega vprašanja« v katerem koli uničevalnem taborišču. Opomba »na posebno namestitev« jepomenila, da so jetnikov, ki so bili izločeni za takojšnjo usmrtitev, ne vpisuje v številčno evidenco taborišča.

Prvi transport iz Francije je pripeljal 30. marca in od (.odaj dalje je prišlo okrog 80 do 90 transportov. V kartoteko je vpisanih 23.000 moških in 12.000 žensk; okrog 100.0Q0 ljudi je bilo ubitih neposredno po prihodu v taborišče. Prvi transport iz Nizozemske je pripeljal 17. julija. Vseh nizozemskih transportov je bilo okrog 50 do 60, v kartoteko so vpisali okrog 11.000 moških in 5000 žensk, medtem ko so okrog 50.000 ljudi pokončali takoj.

Iz Belgije je prišlo od 5. avgusta dalje okrog 25 transportov. Okrog 30.000 ljudi je bilo zaplinjenih takoj, a vpisali so le 5000 moških in 3000 žensk. V istem mesecu je prišlo iz Jugoslavije šest transportov z židovskimi in političnimi jetniki.

Iz prehodnega taborišča v Bialvstoku so 14. novembra pripeljali prvi transport jetnikov in jetnic iz zasedenega dela Sovjetske zveze, od koder so odtlej pripeljali okrog 150 do 160 transportov. Vpisali so samo 32.000 moških in 15.000 žensk, okrog milijon teh ljudi so takoj zaplinili. Iz Norveške je pripeljalo samo pet transportov. Okrog 600 moških in 200 žensk so vpisali v kartoteko, okrog 4000 ljudi so takoj pokončali.

Do zadnjega dne v letu 1942 je bilo vpisanih v kartoteko 115.264 jetnikov, 27.905 jetnic in 10.140 sovjetskih vojnih ujet-nikov. Istega dne so prešteli na večernem apelu 22.321 jetnikov, 8.232 jetnic in samo 163 sovjetskih vojnih ujetnikov. Iz mrliške knjige je razvidno, da je samo od 7. oktobra 1941 do 28. februarja 1942 »umrlo« 8.320 sovjetskih vojnih ujetnikov.

Samo toliko jih je na ta dan ostalo še pri življenju.

Rome so pripeljali najprej iz Nemčije, nato so jih lovili se po zasedeni Evropi, tudi v Sloveniji in drugih delih Jugolavije. V taborišču Birkenau so družine Romov namestili v posebni - ograjen - odsek, imenovan »cigansko taborišče«. V posebni številčni Seriji »Z« (Zigeuner -. cigan) je bilo vpisanih 10.094 moških, 10.849 žensk in otrok. Prvi transport Romov so pripeljali 26. februarja 1943.

Iz Grčije je prišel prvi transport 7. marca 1943. Vseh Grkov je vpisanih 19.000 moških in žensk - okrog 70.000 ljudi so takoj pokončali. Iz Italije so pripeljali 22. oktobra 1943 prvi transport. Vpisanih je le okrog 2000 moških in tisoč žensk, približno 33.000 žensk in moških so takoj pokončali (30 transportov). Dne 23. oktobra 1943 so pripeljali iz koncentra-cijskega taborišča Bergen-Belsen 1700 Židinj iz več zasede-nih držav. Te so na transport odpravili s pretvezo, da bodo odpotovale v Švico. Židovske organizacije v Evropi in v ZDA so sicer poskušale po mednarodnem Rdečem križu v Švici reševati svoje rojake tudi proti visoki odkupnini, kakršno so zahtevali nacisti, vendar se je le neznaten del teh Židov rešil.

Dne 16. maja 1944 je prišel prvi od 130 do 140 židovskih transportov iz Madžarske, vštevši tišti del Jugoslavije, ki ga je zasedla Madžarska, tako tudi iz Prekmur ja in Medmurja. Ker je bil ves transport - z okrog 4000 starci, ženami in otroki - odpravljen brez zdravniške selekcije v plinske celice, so esesovci v taborišču Birkenau razglasili »lager-sperre« - taboriščno zaporo. Dokler je zapora trajala, so morali ostati vsi jetniki v barakah in na vsakogar, kdor se je pojavil zunaj barake, so esesovski stražarji streljali. S prihodom madžarskih židovskih transportov so uvedli novi »A« in »B« številčni seriji. Okrog 400.000 ljudi so takoj po prihodu transportov izločili in zaplinili. V kartoteko so vpi-sali le 15.000 moških in 14.000 žensk. V dveh taboriščnih odsekih v Birkenauu so namestili za delo sposobne jetnike in jetnice iz madžarskih židovskih transportov - t. i. pre-hodna taborišča. »Meksiko« so imenovali ženski oddelek, »madžarsko taborišče« pa moški oddelek. Teh nišo vpisali v kartoteko in so jih nekaj odpeljali v druga taborišča; veliko jih je umrlo, ker jih nišo oskrbovali s hrano. Ležali so na golih tleh in životarili v skrajnem pomanjkanju vode. Po-slednji iz vrste židovskih transportov je prišel 30. oktobra 1944 iz geta v Terezinu z 2038 Židi obeh spolov, od teh so jih 1689 takoj pokončali.
Do tega dne so po načrtu »dokončne rešitve židovskega vprašanja« usmrtili okrog 3,600.000 Židov. Zadnji vpisani jetnik - kriminalec nemške narodnosti - je vpisan 17. januar ja 1945 pod moško osnovno številčno serijo 202.499.

Od maja 1940 do 17. januarja 1945 so vpisali v taboriščne listine: 202.499 jetnikov in 90.000 jetnic osnovne številčne serije; 20.000 jetnikov in 30.000 jetnic A serije; 15.000 jetnikov B serije; - 10.000 jetnikov in 2000 jetnic serije EH (erziehung shaftling - jetnik na prevzgoji za določen čas); 10.094 jetnikov in 10.849 jetnic - vštevši z otroki serije Z (Zigeuner) Romov in 11.780 sovjetskih vojnih ujetnikov v seriji RKG (russische kriegsgefangene - ruski vojni ujetnik). Do zadnjega dne, ko so evakuirali upravo taborišča in preostale jetnike in jetnice, je bilo torej vpisanih v kartoteko taborišča 402.222 jetnikov in jetnic.1515 Hefte von Auschwitz No. 6,1.1962, str. 16-18, Danuta Czech (Čeh): Kalendarium der Ereignisse im Konzentrationslager Odpor u žicama, prva knjiga, stran 184;

Djordje Lebovič: Oswiecim

BLOK SMRTI

Kazni, ki so bile sestavni del sistema gestapa in SS v koncentracijskih taboriščih, so bile sredstvo prisile k popol-ni pokorščini taboriščnega reda. Rabile so ustrahovanju jetnikov in jetnic, poniževanju človeškega dostojanstva in maličenju človekove osebnosti. Bile so sredstvo telesnega in duševnega ubijanja množic »manjvrednih« ras. Oblikovale so se z nastajanjem taborišč v starem rajhu, od tod pa so jih izkušeni esesovski »kadri« prenašali in »izpopolnjevali« v nastajajočih novih taboriščih. Tako je prvi komandant taborišča Hoss prinesel izkušnje iz svojega službovanja v koncentracijskih taboriščih Dachau in Sachsenhausen.

Hbss se je v celoti zavedal naloge, za katero ga je izbral Himmler, da uresniči temeljni smoter postavitve tega taborišča, to je pomenilo čimvečje izkoriščanje jetnikov za delo v oboroževalni industriji in »dokončno rešitev židovskega vprašanja«. Izdelal je svoj sistem vladanja nad milijonsko množico sužnjev in suženj in v ta sistem vtisnil svoj grozlji-vi pečat. Njemu podrejeni esesovci, kot so bili Palitsch, Maier, Seidler, Fritsch in drugi, ki mu jih je dodelil inspektor koncentracijskih taborišč Gliicks, so prinesli s seboj metode, ki so jim v dolgoletnem službovanju v koncentracijskih taboriščih prešle v kri in meso. Tako so se od vsega začetka uveljavila v Auschwitzu njihova načela »taboriščnega reda«, ki so presegala vse dotedanje meje okrutnosti. »Zlorabljali« so Hossove ukaze ali jih prevračali po svoje. O tem je pisal Hoss v svojih spominih, v katerih je ocenil svoje podrejene kot zanikrna bitja, obremenjena z nizkotnimi nagoni, sebe pa skušal prikazati kot discipliniranega nacista, ki je izpolnjeval le svoje dolžnosti kot esesovski častnik. Tako pravi:« ... Komandant sicer daje svoj pečat zunanje-ga oblikovanja jetniškega življenja ... bolj ali manj očitno. Komandant daje smernice in odloča, je za vse odgovoren. Toda pravi vladar nad življenjem in smrtjo jetnikov je vodja pripornega taborišča. - schutzhaftlagerführer - in vod ja raporta ...« Hoss tudi trdi, »da mu ugled esesovcev ni dovoljeval, da bi jetnike vprašal, kako ravnajo z njimi«, a tudi jetniki in jetnice se v strahu pred še hujšim nišo usojali pritoževati nad njihovim ravnanjem.61

Taboriščni red ni bil nikjer javno razglašen. Jetniki so se z njim seznanili na primerih kaznovanja in na svoji koži.

61 KL Auschwitz in den Augen der SS - Rudolf Hoss, zapiski - Komandant von Auschwitz, Državni muzej Auschwitz, 1973

Prepoved pošiljanja ali sprejemanja pišem od svojcev za določen čas - postspere - je bila edina »netelesna« ka-zen, ki pa je jetnike hudo prizadela. Kajti pisma so bila edina vez z zunanjim svetom, s svojci, čeprav samo enkrat v mesecu. Mnogi so živeli samo od svetlih utrinkov, ki so jih prinašala pisma, ob zavesti, da je za tem strašnim svetom drug svet, vreden pričakovanja. Toda nacistični arhitekti uničevanja in nasilja so znali tudi s tako metodo ubijati človeško voljo. To vrsto kazni so uporabljali samostojno le v izjemnih primerih, sicer pa skupaj s kakšno drugo kaznijo. S to kaznijo so jetnike kaznovali zaradi nedovoljenih sporo-čil v pismih ali na dopisnicah, ki so bile posebne oblike, ali zaradi tihotapljenja pišem med jetniki in jetnicami.

Druga vrsta kaznovanja so bila mučenja s telovadnimi vajami - »strafexerzieren«. Kazen so uporabljali kot sku-pinsko kazen za jetnike ali jetnice enega bloka v primerih, kadar vodja delovne skupine ali vodja raporta ni odkril »krivca« ali »krivke« v skupini. »Greh« je bil, če kdo med jetniki ni pel nemških koračnic ali poniževalnih popevk, če ob pregledu borna ležišča nišo bila urejena, če nišo strumno korakali skozi vhodna vrata taborišča in podobni primeri. Vaditi so morali po večernem apelu ali v prostih nedeljah pod poveljstvom vodje skupine ali kapoja in to v vsakem vremenu. Tak »šport« je pomenil tekanje v krogu, počepe, plazenje po kolenih in trebuhu, valjanje po blatu z obrazom, »ples« okrog svoje osi in podobno. Od dela izmučeni jetniki nišo bili dovolj spretni, nišo vaj dovolj natančno izvajali, zato sta jih esesovec in kapo spodbujala z bičem in s psovka-mi. Mnogi so obležali v blatu, kjer so jih pretepli do onemo-glosti in tudi do smrti. Pri izvajanju te kazni je bil SS-ober-scharfiihrer Plagge pravi sadistični strokovnjak. Kazen so morali ponavljati več nedelj zaporedoma.

Kazensko delo - strafarbeit - je bilo določeno v pros-tem času po večernem apelu do znaka z gongom za spanje in ob prostih nedeljah. Jetniki ali jetnice so ga morali ponavljati večkrat zaporedoma in je bilo povezano z zaporom v stoječi čelici. Za to kazen je esesovec jetniku ali jetnici določil težko telesno delo - na primer: s samokolnico prevažati cement, kamenje, krompir - v teku. Če ni bil dovolj hiter ali če mu je tovor padel čez rob samokolnice, je padel po njem še bič. To kazen so si jetniki »prislužili«, če so jih zalotili pri kajenju med delom, če so zaspali med delom, če so bili brez čepič ali drugega kosa obvezne taboriščne vrhnje oble-ke.

Kazen odvzema obrokov hrane - kostentzug - je bila vselej povezana z zaporom, da bi tako onemogočili pomoč sojetnikov in sojetnic, ražen če so š tem kaznovali čelo delo-vno skupino. Odvzem vseh treh dnevnih obrokov hrane za več dni je ob tako pičli in tako slabi prehrani jetnika povsem onesposobil za življenje. Tako kaznovani so se v nekaj dneh spremenili v »muslimane« in postali plen plinskih celic. Preživeli so le tišti, ki so jim odvzeli le po en dnevni obrok za krajši čas. Vodja enega od taborišč v Auschwitzu Karl Fritzsch je jetnike, ki so jih ujeli na begu ali osumili, da kanijo pobegniti, največkrat kaznoval z »bunkerjem lakote«, kjer je prihajalo tudi do primerov ljudožerstva.

Bičali do petindvajset udarcev na golo zadnjo plat so na posebnem kozlu med večernim apelom. Pod udarci debele palice je koža največkrat počila in nastajale so hude po-škodbe (flegmona). Jetnika ali jetnico, ki je pod udarci omedlela, so z vedrom vode prebudili iz nezavesti in bičanje nadaljevali do poslednjega odmerjenega udarca. Tudi ta kazen je bila največkrat združena z zaporom ali z drugo vrsto kazni.

Kaznovali so tudi s privezovanjem h kolu ali z obeša-njem na tram, tako da je jetnik visel na rokah zvezanih na hrbtu. Le s konicami prstov se je dotikal tal. Kot povod za takšno kazen navajajo dokumenti »izmikanje delu«.

Kazenski apel je bil skupinska kazen. Že obvezni apel, na katerem so morali jetniki in jetnice stati v peteroredih pred blokom zjutraj pred odhodom na delo in po vrnitvi z dela, je trajal dve do tri ure, preden sta vodja raporta ali esesovka preštela jetnike in jetnice. Do prevzema jutranje-ga raporta je moral biti blok urejen, ležišča poravnana, tla počiščena. Zato so sobni starešine in starešinke jetnike nagnali z ležišča že dve uri pred apelom. Po večernem apelu je bil velikokrat še kazenski apel, ki je trajal do znaka z gongom za mirovanje v taborišču. Dogajalo se je tudi, da so jetniki stali nepretrgoma od 18. ure zvečer do 14. ure naslednjega dne. V hudi zimi leta 1940 so jetniki v matičnem taborišču stali za kazen celih šest ur po napornem celodnevnem delu na gradbišču. Brez taboriščnih čepič, v slabem oblačilu in obuvalu so stali »mirno«. Če se je kdo prestopil ali naslo-nil na tovariša - en sam gib - je zadostovalo, da so ga pre-tepli z bičem. Po tem apelu so odšteli osemdeset jetnikov, ki so se za zmeraj zgrudili med apelom ali po njem še isto noč ali umrli v naslednjih dneh.

Jeseni leta 1943 so stale za kazen več ur vse jetnice žen-skega taborišča Birkenau, ker je manjkala le ena »številka«. Le bolnikom, ki so ležali v bolniškem revirju, ni bilo treba na števni apel. Vendar pa je moral nekoč stati za kazen ves blok bolnikov moškega revirja in le malo jih je ta apel pre-živelo. To skupinsko kazen so uporabljali največkrat tedaj, če je kdo zmanjkal, se zavlekel v kot, v zavetje, kjer je od utrujenosti in izčrpanosti zaspal, pogosto za zmeraj. Največkrat je sirena oznanjala, da je kdo pobegnil, ali da jih je pobegnilo več. Na beg so se navadno dolgo pripravljali in si utrji pot v začasno ali trajno prostost. Tovariši iz delovne skupine ali taboriščnega odseka, od koder je kdo pobegnil, so bili najhuje izpostavljeni povračilnim ukrepom. Vendar si ni nihče želei ubežnikove vrnitve s posmehljivim napisom na tablici »Ich bin wieder da!« - spet sem tukaj. Vsega i/.maličenega od mučenja so potem v svarilo javno obesili.

Za kazen so ljudi s »kazenskim transportom« premešča-li tudi v druga koncentracijska taborišča, in to v Mauthausen, Dachau, Buchenwald, seveda s spremnim pisanjem, ki liti je določalo na najtežja dela. Pred transportom so jih navadno še prebičali in jih postili v temnici. Takšna kazen je doletela marsikoga, ki so ga osumili, da je sodeloval pri urbaniziranju bega, da je imel zveze s civilisti za tihotapljenje hrane in pišem.

»Taboriščni zapor« je v zgodovini trpinčenja jetnikov in M tnic v Auschwitzu posebno poglavje. Za to je bil od vsega začetka določen v matičnem taborišču blok enajst, ograjen z visokim zidom. Celice v prvem nadstropju so bile deloma namenjene kaznovanim esesovcem zaradi kršitve disciplini •. Pritlični in kletni prostori so bili posebej urejeni za taboriščnike in taboriščnice. Hodniki so bili zavarovani z želez-mini mrežastimi vrati in vrata celic ter bunkerjev so bila sklenjena s posebnimi zapahi. Temnice in »stoječe celice« stchzellen - so bile brez dnevne svetlobe, drugi bunkerji \ klcteh so imeli le toliko odprtine, da je skoznjo prihajal . Tla so bila betonska in le v »lažjih« celicah so bile gole lesene prične in pocinkana vedra za opravljanje telesne potrebe. Temnice v bunker j ih pa so bile brez kakršnegakoli inventar ja. Stoječa celica je bila komaj tolikšna kakor telefonska celica (90 x 90 cm) in vanjo so navadno strpali štiri jetnike, ki so morali tako vso'kazen prestati. V takšno celico je bilo mogoče priti le skozi odprtino pri tleh, veliko komaj za psa volčjaka. Te celice so bile nepredušno zaprte in je vanjo prihajal zrak po zamreženem zračniku v premeru pet kvadratnih centimetrov. Jetniki, kaznovani z bivanjem v takšni čelici, so morali podnevi delati v kazenski komandi, noč so prebili v čelici, zjutraj so morali spet na delo in tako ves čas, dokler jim ni kazen potekla. Jetnikom in jetnicam, kaznovanim s femnico zaradi »organiziranja«, to je kraje hrane, so običajno odvzemali tudi hrano.

Jetnike, ki so jih ovaduhi političnega oddelka ovadili zaradi suma sodelovanja pri organiziranju pobegov, in ujete begunce, pa tište, ki so jih osumili sodelovanja z od-porniškim gibanjem ali jih zalotili pri sabotaži v industriji, je »obdeloval« politični oddelek taboriščne uprave. Vodja tega oddelka je bil od začetka taborišča do decembra 1943 •esesovski poročnik Maximillian Grabner. Nobeden od jetni-kov ali jetnic, ki so preživeli »zaslišanja« esesovcev tega oddelka, ne more pozabiti zločincev Wilhelma Bogerja, Dylewskega, Lachmana in drugih. Posebno esesovsko sodi-šče je po »hitrem postopku« obsodilo na smrt z ustrelitvijo tudi po dvesto in več jetnikov in jetnic na dan. Enkrat na mesec je v dveh do treh urah obšlo vse prostore v zaporu in napravilo »čistko«. Tja so tudi pripeljali na ustrelitev poljske politične zapornike in zapornice iz zapprov v Katowicah. Tako so 19. marca 1942 ustrelili 144 Poljakinj, ki jih je obso-dil dr. Rudolf Mildner, šef gestapa v Katowicah. Na smrt obsojene so ustrelili na dvorišču tega bloka pred »zidom smrti«, a veliko so jih ustrelili kar v bunkerjih zapora. Pre.d usmrtitvijo so se morali v čelici sleči do golega. Streljali so jih posamezno, največkrat pa v velikih skupinah, kar je opravil posebni esesovski usmrtitveni odred. Jetnicam so naklonili to »milost«, da so jih ustrelili prve. Žrtve pa so streljali tudi v bunkerju zapora in to v tilnik. Esesovski zdravniki - mrliški ogledniki - so umirajočim daj ali še milostni strel, tudi v tilnik. Po podatkih državnega muzeja v Oswiecimu je bilo pred zidom smrti ustreljenih okrog 20.000 žensk in moških.

Za obsojene na smrt z obešenjem so postavili posebne - skupinske vislice in za posameznike na vidnem kraju - na prostoru za apel. Pri obešanju so namreč morali biti navzoči vsi jetniki in jetnice taboriščnega odseka in esesovski vodja taborišča, ki je prebral smrtno obsodbo, je vsem zbranim jetnikom zapretil, da se bo enako zgodilo vsakomur, kdor se bo upiral taboriščnemu redu ali poskušal zbežati.

Največjo skupino obsojenih na smrt - dvanajst političnih Poljakov, ki so pripravljali skupinski pobeg - so obesili 19. julija 1943 v matičnem taborišču na skupnih vislicah - »sammelgalgen« - ki so ohranjene še danes na istem mestu. Zadnjo usmrtitev na vislicah, so uprizorili 6. januarja 1945, ko so pred zborom jetnic v matičnem taborišču obesili štiri Poljakinje, ki so bile soudeležene v pripravah na upor.

Med ustreljenimi in obešenimi žrtvami so bili tudi politični zaporniki, ki jih je obsodil na smrt šef gestapa v Kato-wicah dr. Rudolf Mildner zaradi sodelovanja v poljskem odporniškem gibanju.

V kletnih bunkerjih »bloka smrti« (blok 11), so 3. septembra 1941 esesovci Palitsch, Fritzsch in Meyer tudi prvič preizkusili delovanje plina ciklona B ali pruske kisline. Za ta preizkus so izbrali 250 bolnih jetnikov iz bolniškega re-virja in šest sto ruskih vojnih u jetnikov - častnikov in političnih komisarjev.

Blok 11 so jetniki pač upravičeno imenovali blok smrti. Neprecenljiv dokument, ki priča o ravnanju z jetniki v bloku smrti, je tako imenovana »bunker knjiga«. To so dra-goceni zapiski poljskih političnih zapornikov »pisarjev«, ki jih je za to funkcijo - tako tudi starešino jetniškega zapora in starešine oddelkov - izbral gestapo v Katowicah. To funkcijo so opravljali toliko časa, dokler esesovsko sodišče ni odločilo tudi o njihovi usodi. Bunker knjiga je izvirna kronika dogajanj v bloku smrti od 9. januarja 1941 do 1. februar ja 1944.

Jetnice in jetniki - udeleženci poljskega odporniškega gibanja - so namreč od vsega začetka zbirali in zapisovali podatke, zavedajoč se pomena takega gradiva za povojni čas. Prvi je zapisoval podatke poljski politični zapornik - pisar v zaporu Franciszek Brol, ki so ga premestili v ta zapor junija 1940. Njegovo delo so nadaljevali jetniški pisarji - politični jetniki Poljaki, ki so se zvrstili za prvim. Podatki v »bunker knjigi« se ujemajo z uradnimi podatki in dokumenti, ki jih nacisti pred umikom nišo utegnili sežgati. V knjigi, ki jo šesta vi jata dva zvezka, so zajeti podatki za 2157 jetnikov, od teh 1241 političnih, ki so bili priprti v tem zaporu. Politične jetnike so zaprli največ zaradi sodelovan ja v taboriščni organizaciji odpora, 372 jetnikov je bilo iz vrst poklicnih zločincev in asocialnih, ki so jih pripeljali v zapor zaradi kraje in prekupčevanja, 286 pa je bilo Židov. Na jveč je število jetnikov je vpisanih v letu 1943, in to 1283. Od teh je 628 političnih, kar kaže na povečano dejavnost taboriščne odporniške organizacije v tem času. Zapiski v knjigi vsebu-jejo poleg taboriščne številke jetnika tudi njegove rojstne podatke, narodnost, vrsto jetništva (politični, kriminalni itd.), čas ki so ga prebili v zaporu, vrsto kazni in razlog pri-pora. V »bunker knjigo« pa nišo vpisali jetnikov, ki so prestajali kazen za določeno število noči ali čakali na obsodtoo ali usmrtitev, Ukrajincev iz posebne komande »Zeppelin«, sovjetskih vojnih ujetnikov, jetnic ženskega taborišča, civilnih delavcev in delavk, osumljenih sodelovan ja z jetniki in jetnicami v zunanjih delovnih komandah. Med zapor-niki osemnajstih narodnosti so bili tudi štirje Jugoslovani, od teh dva Hrvata.62

Najmlajšega zapornika starega komaj trinajst let - Poljaka - so ustrelili dne 85. maja 1943. In tudi sičer je bilo priprtih v zaporu ter vpisanih v knjigo največ Poljakov. Med jetniki nemške narodnosti so všteti jetniki iz priključene Avstrije. Med temi so bili nemški in avstrijski komunisti, ki so skupaj s političnimi jetniki drugih narodnosti sesta-vljali jedro taboriščnega odporniškega gibanja, pač glede na dolgoletne izkušnje v raznih nacističnih zaporih in tabori-ščih, nastalih takoj potem, ko je leta 1933 Hitler prevzel oblast.

Največ jetnikov, vpisanih v »bunker knjigi«, je poslal v zapor politični oddelek taboriščne uprave (823) in največ-krat so zaprte kaznovali s smrtjo (45 %). K temu pa je treba prišteti še 38,5 odstotka jetnikov, ki so umrli v zaporu zaradi mučenja in samomorov, ter 6,5 % tistih, ki so jih poslali vkazenske komande in jih potem tam ubili pri delu ali pa so umrli zaradi prehudih naporov.

62 Hefte von Auschwitz, št. 1/1959, stran 25, F. Brol, G. Wloch, Das Bunkerbuch

A koliko je še neznanih jetnikov in jetnic, ki so bili v bloku smrti usmrčeni, umrli ali s samomorom dotrpeli! Koliko tistih, ki so jih iz te ječe odpeljali v nasilno smrt, koliko jih je umrlo za posledicami mučenja še potem, ko so prišli iz te ječe v ječi?!

Kazni so bile seveda določene glede na težo prestopka in kršitve taboriščnega reda, in to malone enako za vsa nem-ška koncentracijska taborišča. Vendar je vsakdo od najviš-jih do najnižjih esesovskih oblastnikov dodajal še svoje. Tako tudi prvi komandant.

Prestopke je komandantu in vodji taborišča na predpi-sanem obrazcu - »strafmeldung« - prijavljal vodja delovne komande ali vodja raporta. Komandant ali vodja taborišča je vpisal samo stopnjo kazni in določil njeno višino.

ZLOČINCI V BELI HALJI

Zgodovina medicine do tedaj, ko so začeli nemški oku-patorji zganjati moške in ženske v svoja koncentracijska taborišča, ni še nikoli zapisala takšnega in tolikšnega zlorabi janja medicinske znanosti. Cilj posvečuje sredstva - to je bilo vodilo nacistične vladavine in nacističnih zdravni-kov, ko so opravljali svoje tako imenovane »znanstvene« medicinske poskuse na živih in zdravih jetnikih in jetnicah. Vsako taborišče, ki je tako »znanstveno« delovalo, je imelo ali si vzelo določeno »področje medicine - glede na potrebe vojske in industrije, a tudi glede na zanimanje posameznih zdravnikov.

Vloga in dejavnost esesovskih zdravnikov v koncentra-cijskem taborišču Auschwitz je bila še posebno zločinska, saj so s svojimi poskusi hoteli doseči čim ustreznejši in čim hitrejši način za uničevanje »manjvrednih ras«. Pri tem jih ni podpirala samo vrhovna nacistična zdravstvena služba z najvišjimi medicinskimi zavodi in mnogimi profesorji in univerzami vred, ampak najbolj sam Himmler, ki je organi-ziral »strogo zaupne konference«, na katerih si noben nemški zdravnik, tudi če ni soglašal s takšno medicino, ni upal ugovarjati Himmlerjevi rasni obsedenosti in drugim zahte-vam njegove »medicinske« domišljije.

Esesovski generalmajor dr. Karl Clauberg, profesor na medicinski fakulteti v Konigsbergu, strokovnjak za zdra-vljenje neplodnih žensk, se je še posebej trudil, da bi ustre-gel Himmlerju z uspešno sterilizacijsko metodo - z načinom, kako zdrave, rodne ženske spreminjati v jalovke.

Komandant taborišča Hoss mu je po Himmlerjevem ukazu pripravil v ta nemen blok deset v matičnem taborišču in aprila 1943 je Clauberg pričel svoje poskuse. Izbral je jetnice raznih narodnosti, vendar večina Židinje, stare od dvaj set do trideset let, ki so predtem že rodile in v taborišču še niso izgubile mesečnega perila. Pri odbiranju žrtev je dr. Clauberg s pomočju drugih zdravnikov in pomožnega medicinskega osebja, jetnicam tvezel, da bodo premeščene v poseben bolniški blok in tam zdravniško oskrbovane. Iz podatkov dnevnega števila jetnic tega bloka od 30. aprila do 31. oktobra 1943 izhaja, da jih je bilo tam od 200 do 395. V taboriščni evidenci so te poskusne osebe prikazovali v rubriki »jetniki za poskusne namene«.

Po Claubergovi metodi sterilizacije so ženskam pod rentgensko kontrolo vbrizgali v jajcevod formalinsko raz-topino, ki jo je pripravljal skupaj z dr. Johannom Goebel-lom, vrhunskim strokovn jakom kemične tovarne Schering-Werke. Da je bil v tej tekočini formalin, dokazujejo arhivski podatki higienskega instituta SS na Ra jskem. Ta institut je opra vi jal biokemične preiskave na »materialih«, ki so jih pošiljali esesovski zdravniki tega taborišča. Pri vseh žen-skah, ki so jim vbrizgali to tekočino, so po šestih tednih ugotovili zalepljena jajcevoda in prenehanje mesečnega perila. Vse poskusne jetnice je dr. Clauberg zadržal na tem »eksperimentalnem« bloku, da bi čez eno leto po spolnem občevanju z določenimi jetniki lahko ugotovil, ali je njegov »izum« dovolj učinkovit. Že 7. junija 1943 je poročal Himmlerju, da bo lahko v doglednem času poslal izčrpno poročilo o uspehih svojih poskusov. V poročilu tudi navaja, da bo priučen zdravnik s pomočjo desetih pomožnih zdravstvenih delavcev s to metodo lahko na dan steriliziral več stotin, tudi tisoč jetnikov. Neposredno pred ukinitvijo taborišča so te jetnice umaknili v koncentracijsko taborišče Ravens-briick in jih tam nemestili v poseben bolniški blok, kjer je dr. Clauberg nameraval nadaljevati preiskave.63

Jetniškega zdravnika dr. Samuela, nekdanjega ginekologa iz Kolna, ki je moral Claubergu asistirati pri poskusih, so usmrtili v plinski čelici, da bi svetu prikrili te zločinske posege v zdrava človeška telesa. Toda kljub temu in drugim ukrepom, ki naj bi ohranili skrivnost teh posegov in njihov namen, se jim to ni povsem posrečilo.

Hoss je o tem v svoji izpovedi pred najvišjim poljskim sodiščem izpovedal, da tako Clauberg kakor dva visoka funkcionarja rajhovskega varnostnega urada Thomson in

";l Dr. Jan Sehn, KL Oswiecim-Brzezinka, stran 95-96

Adolf Eichmann niso prikrivali, da je hotel Himmler s Clau-bergovo metodo biološko uničiti ne le židovski, temveč tudi poljski in češki narod, ker so jih hoteli nacisti zbrisati z »nemškega življenjskega prostora«. Nekdaj sloviti ginekolog iz Konigsberga se je po padcu velikega rajha neslavno znašel v ujetniškem taborišču v Sovjetski zvezi, od koder so ga leta 1956 izpustili. Kmalu po prihodu v Kiel so ga zaprli kot vojnega zločinca in 9. avgusta 1957 je v preiskovalnem zaporu umri.64

Sterilizacijo z rentgenskimi žarki je opravljal esesovski major dr. Horst Schumann, medicinski nadsvetnik v Berlinu. Že kot nacist in član SA - nacistični napadalni odredi - je končal medicino leta 1933 in leta 1939 pričel zločinsko dejavnost v zavodu za lažno evtanazijo Grafeneck na Wirt-temberškem, kjer so z monoksidom morili duševne bolnike in telesno onemogle ljudi. Ko so ta zavod ukinili, je postal vodja podobne ustanove v Sbnnesteinu na Saškem. Tako »podkovan« je prišel v koncentracijsko taborišče Auschwitz julija 1941 in si odbral 575 invalidnih, slabotnih in kronično bolnih jetnikov ter jih dal premestiti v zavod Sonnenstein, kjer so jih prav tako usmrtili z monoksidom.

Ponovno je prišel v Auschwitz novembra 1942 in začel tedaj poskuse za sterilizacijo z žarki X. Za te eksperimente je izbiral mlade in zdrave Žide in Židinje - povečini so bili iz Grčije. Ženska rodila je izpostavil rentgenskemu žarče-nju, po treh mesecih pa je vsem žrtvam rodila odstranil in jih poslal v higienski institut v preiskavo. Dekleta so se - verjetno zaradi hormonalnih sprememb - naglo postarala, mnogo pa jih je umrlo. Pri jetnikih je ožarčil le eno modo in po takem postopku so morali delati. Mnogo jih je umrlo, preživelim pa so odvzeli ožarčeno modo in Schumann jih je jemal s seboj v Berlin na kliniko, da so jih tam histološko preiskali. Žrtve, ki nišo po posegu umrle, so zaplinili. Sredi leta 1944 se je Schumann preselil v koncentracijsko taborišče Ravensbriick in tam steriliziral in kastriral mlade Rome in Rominje. Po vojni je - do leta 1951 - živel v Zvezni repu-bliki Nemčiji, nato pa pred aretacijo pobegnil na Japonsko, plul kot ladijski zdravnik, bežal v Sudan, Libijo in v Gano. Tam so ga prijeli in ga izročili Zvezni republiki Nemčiji, kjer so ga sicer postavili v Frankfurtu pred sodišče, toda sodna obravnava je bila prava komedija.

84 KL Auschwitz in den Augen der SS .., stran 304

Esesovski major dr. Capesius, vodja taboriščne lekarne, je na zdravih jetnikih in jetnicah preizkušal neko tekočino brez vonja in okusa, ki jo je zvaril sam in z njo izzval pri poskusnih osebeh hudo duševno vznemirjenost. S tem narkotičnim sredstvom »meskalin« so izsilili vojnim ujetni-kom vojaške tajnosti. Že prvo noč po poskusu sta umrla dva jetnika, usoda drugih pa ni znana.

V prvi polovici leta 1944 je narednik nemške vojske dr. Kaschub s Himmlerjevim pooblastilom pričel na povsem zdravih Židih, mladih in srednjih let, poizkuse in to tako, da jim je v lahti in v stegna vtrl neko strupeno snov. Ta je iz-zvala boleče gnojne tvorbe, ki so se težko pozdravile. Esesovski zdravnik dr. Ernst Robert von Grawitz je zase in za svojega poklicnega tovariša profesor ja dr. Rudolf a Brandta izposloval pri Himmlerju dovoljenje, da lahko v Au-schwitzu s poskusi na jetnikih odkrivata vzroke vnetja jcter. Vsi poskusni osebe so za posledicami poskusa umrli, kar sta oba zdravnika vedela vnaprej.

Vsi ti zdravniki in še drugi so tesno sodelovali s kemo-f armacevtsko industrijo - največ z 1G Farbenindustrie in s firmo Bayer, saj so njihove izdelke preizkušali na jetnikih In jetnicah. Epidemije pegavca in črevesnega tifusa, ki so pustošile med jetniki, so dajale dovolj možnosti za takšne poskuse, vendar so izbrali tudi zdrave jetnike in jim vcepili ustrezne viruse, nato pa jih zdravili s preparati teh podjetij. Kukor drugi tudi ti poskusi nišo bili uspešni. Poljska jetnica ilr, VVegierska - Paradecka je izpovedala, kako je esesovski zdravnik Rhode izbral okrog deset do dvajset jetnic, ki so že nkiTvale po tifusu, in jim vbrizgnil neznan preparat ter jih nulo iz bloka okrevancev premestil v bolniški blok med liujfto tifusarke na »opazovanje«. Jetniškim zdravnicam, med katerimi je bilo nekaj Poljakinj, so strogo prepovedali oskrbovati te »vzorčne bolnice«. Že po nekaj dneh so dobile i nulo vročino, nato jim je isti zdravnik ponovno vbrizgnil neznan« preparat in so morale zaužiti večjo količino tablet. Tudi ta postopek je pri bolnicah sprožil niz bolezenskih znakov- slabost, glavobol, kožne izpuščaje, splošno oslabelost, otekline jeter, porumenelo polt. Ta preparat so tri tedne preizkušali na 60 do 70 jetnicah.

Mnogo jetnikov in jetnic, na katerih so delali poskuse, je umrlo ali so postali trajni invalidi. Jetniški zdravniki in zdravnice, ki so po opravljenih poskusih pomagali žrtvam, pričajo da so esesovski zdravniki s svojimi žrtvami ravnali kakor mrhovinarji.

64 Kl, Auschwitz in den Augen der SS, stran 320-321

O dimnikih na bistroumno izmišljenih prebivališčih smrti, iz katerih se je v dim dvigalo skozi zrak odrešeno telo Izraela.

Nely Sachs

KRVAVA KOPEL

»Dantejev pekel je komedija v primeri s peklom Ausch-witza«, je zapisal v svoj dnevnik esesovski zdravriik Johann Kremer, ko je prisostvoval množičnemu pomoru in sežiga-nju židovskega rodu. V tej sicer ironični prispodobi si lahko zamišljamo strašno resnico kakršne do tedaj zgodovina človeštva še ni zapisala. Od šestih milijonov Židov in Židinj - otrok in odraslih -kolikor so jih nacisti pokončali v Evropi, so jih pokončali samo v Auschwitzu okrog tri milijone šeststo tisoč.

Korenine tega pokola šega jo v prve mesece, ko so nacisti leta 1933 prevzeli oblast in priredili »dan bojkota«, s ciljem, da bi Žide izkoreninili in jih pregnali iz nemskega Rajha. Arijskim kupcem so prepovedali kupovanje v židovskih trgovinah, Žide so izrivali iz gospodarstva, z zakonom so jim onemogočili delo v odvetništvu, medicini in prosveti. Po razglasitvi nurnberških zakonov leta 1935 so jim odvzeli nemške državljanske pravice in jih izrinili iz vsega nemskega gospodarstva. Nišo smeli imeti trgovin, ne delavnic ne avtomobilov, žanje so bile zaprte vse kulturne ustanove, kopališča in športna igrišča. Streli na nacističnega svetnika nemskega poslaništva v Parizu Ernsta von Ratha, ki jih je iz protesta proti izganjanju židovskega rodu sprožil 7. novembra 1938 komaj sedemnajstletni Herszel Grynszpan, so bili samo povod v poprej načrtovane in pripravljene akcije za »dokončno rešitev židovskega vprašanja« v nemškem rajhu in pozneje v zasedeni Evropi. V noči med 9. in 10. novembrom 1938 so tolpe nacističnih jurišnikov SA in SS požgale dorhala vse singoge, vdirale v stanovanja in trgovine ter plenile imetje, uničevale in strahovale ljudi. Na desetine tisočev so jih bdgnali v koncentracijska taborišča. Škodo, ki jo je povrzočila ta nacistična drhal na židovskem imetju, so od zavarovalnic zahtevali zase. Te noči se je oprijelo znamenito ime »kristalna noč«. Požig reichstaga, preganjanje komunistov in vseh naprednih ljudi v Nemčiji ter rasna obsedenost po Hitlerjevem prihodu na položaj kanclerja so bila dovolj nazorna znamenja nacionalnosocialističnega »novega reda«. Toda večina Nemcev - okuženih z rasno in protikomunistično histerijo - je vse to barbarsko početje opazovala in se vdajala opoju vladanja, - izkoriščanja »manjvrednih ras« v Evropi.

Židovske družine, ki nišo premogle toliko premoženja, da bi nacistom plačale visoko ceno za izselitev iz Evrope, so izganjali iz Nemčije, Avstrije in iz Češko-moravskega protektorata na obmejna območja vzhodne Poljske. Še prej pa so jih oropali premoženja. V »novi domovini« so jih utesnili v posebne mestne četrti - gete, jneje katerih so lahko prestopili le s posebno dovolilnico. Živilskekarte so dobivali le tišti, ki so delali, in to najslabša dela. Vsi - tudi otroci so morali nositi na vidnem mestu rumeno šesterokrako Davi-dovo zvezdo, kar je pomenilo sramotimo znamenje, in na-hujskana pocestna drhal jih je lahko neovirano sramotila in kamenjala, kar je še bolj povečevalo njihovo bedo.

Vse leto 1941 je Himmler priganjal svoje najbolj vdane , in zaupne esesovce in gestapo, da pripravijo vse potrebno za ugonobitev preostalih židovskih rodov iz Nemčije in zasede-nih držav, tudi iz tistih, ki so jih formalno upravljale lut-kovne vlade. Ta zločinski nacrt so nacisti od vsega začetka zakrivali z geslom »dokončna rešitev židovskega vprašanja« in ga do napada na Sovjetsko zvezo prilagajali trenutnim razmeram in interesom. Prvi vojni uspehi v Sovjetski zvezi pa so Hitlerju podžgali morilsko slo in je Himmlerju ukazal, da v Generalni guberniji pospeši vse priprave, s katerimi bodo pokončali do konca vojne kar največ preosta-lega židovskega naroda. Z zajetjem desetine tisočev sovjetskih vojnih ujetnikov in civilnih prebivalcev, ki so jih prisilno vpregli v nacistični oboroževalni stroj, so odpadli tudi gospodarski zadržki za uresničenje tega cilja. Le neznatne-mu delu - največ do deset odstotkov židovskega naroda - so priznali začasno pravico do suženjskega dela, dokler tudi ti ne bodo shirali.

Julija 1941 je Himmler poklical k sebi poveljnika taborišča Auschwitz in mu zaupal, da je določil taborišče Birkenau, v katerem mora - on Hoss - pripraviti sredstva, s katerimi bodo najhitreje morili množice ljudi, ki jih bodo dovažali iz vse Evrope. Birkenau, z brezovim gajem v oza-dju, po katerem se imenuje kraj Brzezinka, v blizini prometnih zvez, nekaj kilometrov, a dovolj oddaljen in zakrit ocem meščanov mesta Oswiecim, je bil po Himmlerjevi oceni ustrezen kraj za največje židovsko morišče. Rudolf Hoss pa je bil po Himmlerjevi »meri« tj. zvest, discipliniran, neprekosljiv esesovski krvnik, ki je opravljal zaupano mu nalogom »brez pridržkov«. Vse priprave in izpeljava tega zločinskega nacrta so bila strogo tajna, zaupati jo je smel le najožjim sodelavcem v taborišču, ki so neposredno sodelo-vali pri izdelavi tehničnih načrtov in pri kasnejši moritvi. Vsi so bili'pismeno zavezani, da bodo o ten zločinih molčali, četudi bo kdo medtem premeščen na drugo službeno mesto.

V berlinskem predmestju Wannsee je esesovski general Reinhard Hevdrich 20. januarja 1942 sklical konferenco na medministrski ravni. Udeleženci konference so tega dne formalno sprožili mehanizem za židovski pomor. Med enajst milijoni evropskih Židov - kolikor so jih izračunali za »dokončno rešitev« - so šteli tudi Žide iz Anglije, Irske, Švice in Španije. Taki samozavesti in morilski zanesenosti, ni primere.

Iz glavnega državnega varnostnega urada se je v Auschwitz pripeljal Adolf Eichmann, vod ja referata za deportacije Židov, Romov in Slovanov, ki je Hossu opisal nacrt deportiranja Židov v Auschwitz. Skupno sta odločila, da bodo za to morijo uporabili prusko kislino ali »ciklon B« tj. strvip, katerega delovanje so že poprej preizkusili na sovjetskih vojnih ujetnikih in bolnikih. Za pobijanje tolike množice v enem dnevu so bila vsa do tedaj uporabljer\a sredstva in načini - z izpušnimi plini, s fenol injekcijami, s streljanjem v odprtih jamah itd. - nezadovoljiva. Predvi-devala sta težave med žrtvami in esesovskimi morilskimi oddelki, če bi morili na,tak krvav način, kakor so to počeli v zasedenih krajih Sovjetske zveze.

Hoss se je zagnano lotil dela in dal najprej preurediti nekdanji kmetiji na zahodni strani taborišča Birkenau, ki sta ju zakrivala gozd in živa meja - v zaplinjevalnice. V dokumentih taboriščne uprave so jih označili z »bunker I« in »bunker II«, med jetnicami in jetniki pa se je uveljavilo
ime »beli« in »rdeči domek«. V teh dveh zasilno prirejenih zaplin jevalnicah so lahko v petindvajsetih minutah zaplinili po štiri tisoč žrtev.

V prvi polovici leta 1943 sta začela obratovati prva dva nova krematorija, ki so ju postavili na zahodnem robu žen-skega taborišča, nekaj mesecev pozneje pa sta bila dograje-na še dva krematorija na robu moškega taborišča v Birke-nauu. V teh krematorijih so bile posebej urejene velike podzemne ali nadzemne zaplinjevalnice, v katerih so lahko zaplinili - v nočni in dnevni izmeni - do šestdeset tisoč žrtev.

Krematorijske peči so bile izdelane enako kakor v prvem krematoriju v matičnem taborišču - po modelu podjetja »Topf und Sohne« iz Erfurta, ki je izdelovalo vse naprave in prevzelo vsa strokovna dela pri ureditvi krematorijev. Vsa pomožna dela so opravili z jetniki.

Za uničenje milijonov ljudi so uporabili velike količine strupa ciklona B v zrnih, ki ga je izdelovala tovarna De-gesch iz delniške družbe I.G. Farbenindustrie in ga posredno pošiljala v taborišče po grosističnem trgovskem podjetu »Dr. Tesch & Stabenov-Testa«. Vodstvo obeh podjetij je vedelo, v kakšne namene esesovci uporabljajo ta strup v takšnih količinah, ki so ga v taborišče prevažali s tovom jaki z označbo Rdečega križa. Prav tako so ta strup dobavljali drugim uničevalnim taboriščem na Poljskem. S to krvavo kupčijo so si ustvarili nemajhne dobičke. Od sedem tisoč kilogramov pruske kisline, kolikor so je poslali v Auschwitz leta 1942, je leta 1943 porasla poraba že na 12.174 kilogramov.

Dr. Tesch je bil po vojni obsojen na smrt kot vojni zloči-nec, dr. Gerhard Peters, generalni direktor tovarne De-gesch, pa je bil po osmih sojenjih oproščen »zaradi pomanjkanja dokazov«. Povojne nemške sodnike je očitno prepri-čal, da je ravnal kot »človekoljub«, ki je na smrt obsojenim olajšal trpljenje«, kakor se je zagovarjal.73

Na širokem pasu zemljišča med ženskim in moškim taboriščem v Birkenauu so položili dvotirno železnico in jo speljali do srednih krematorijev. Na privozu so morale žrtve odložiti vso preostalo prtljago, kolikor jim je je še ostalo do cilja. Ko so esesovski zdravniki - kakor prometniki - zgibom roke razdruževali družine, obsojene na takojšnjo smrt, in tište v manjšini, ki so bili videti dovolj močni za delo, je med množico nastal nemir. Vekali so otroci in starši, bratje in sestre, ko so jih ločili v dve koloni, ki sta šli vsaka v svojo smer. Stokanje in obupne klice je preglušil lajež psov in vpitje oboroženega spremstva. Matere so prižemale otroke v naročje, da bi jih pomirile in obvarovale pred bici posurovelih in pijanih esesovcev, ki so žrtve pritiskali proti vhodu v zaplinjevalnice, ki so jih z vidnimi napisi preimenovali v »kopalnice«, »dezinfekcijske sobe« in podobne prevare.

72 Dr. Jan Sehn, KL Osviecim-Brzezinka, stran 153

73 prav tam, 155 stran

Organiziral je tako imenovani »marš smrti« od Budimpešte do Dunaja. Žrtve so korakale po poti v dežju in snegu, spali na prostem in v hlevih, slabotni so umirali, mnogo so jih esesovski spremljevalci postrelili, ko so omagali. Tišti, ki so prišli na Dunaj, so morali kopati zadnjo obrambno crto in nato so jih pokončali.

Največ - milijon dvesto tisoč - Židov in Židinj so v Auschwitzu pokončali iz Poljske, milijon iz Sovjetske zveze in iz Madžarske (z deli okupiranih držav). Eichmann, ki je pogosto prišel iz Berlina in osebno nadzoroval, kako poteka akcija »dokončne rešitve židovskega vprašanja«, si je privo-ščil čelo tako okrutno prevaro, da je židovskim družinam, ki so jih pripeljali 9. septembra 1943 iz Terezina, dovolil pisati svojcem zunaj Evrope. V pismih, ki so jih morali vsi datirati z datumom 27. marec 1944 so morali napisati, da z njimi lepo ravnajo in da čakajo na premestitev v drugo taborišče. Vse te jetnike in jetnice so z družinami ob prihodu namestili v tako imenovano »družinsko taborišče« na skraj-nem robu moškega taborišča v Birkenauu, smeli so obdržati vso prtljago, ki so jo prinesli s seboj, za otroke pa so čelo uredili otroški vrtec in jim dali igrače iz naropanih zalog. Od pet tisoč ljudi, kolikor jih je prišlo, so v noči na 9. marec 1944 strpali vse preživele - 3.791 ljudi - v kamione in jih usmrtili v zaplinjevalnicah. Že naslednjega dne je radio London sporočil svetu žalostno novico o pomoru teh čeških židovskih družin. Istočasno je objavil tudi imena glavnih krvnikov v Auschwitzu, ki so jih že tedaj uvrstili na listo vojnih zločincev.

Iz prehodnega ženskega taborišča Mexiko, v katero so začasno nastanili za delo sposobne jetnice iz madžarskih židovskih transportov, so 1. julija 1944 premestili 2000 jetnic v koncentracijsko taborišče Buchenwald. Ta transport je bil na poti bombardiran in 266 jetnic je bilo mrtvih. Iz prav tako prehodnega taboriščnega odseka - »Madžarsko taborišče«, v katerem so bile nastanjene družine madžarskih Židov, je esesovski zdravnik poprej odbral 3080 za delo sposobnih, večinoma moških jetnikov, druge pa so v nočni akciji med 11. in 12. julijem 1944 zaplinili skupaj z otroki in »češkega družinskega taborišča«.

V noči na 2. avgust 1944 so »počistili« romsko taborišče, tri tisoč moških, žensk in otrok in jih s kamioni prepeljali v zaplinjevalnice, predtem pa so za delo sposobne Rome in Rominje odpeljali v koncentracijsko taborišče Buchenwald. (1408). Noči, v kateri so pomorili vse preostale Rome, se veči-na jetnikov in jetnic najbolj spominja. Obupni kriki otrok in staršev so odmevali po vsem Birkenauu, ko so jih trpali na kamione in peljali v krematorij. Ti otroci in kakor vsi otroci, ki nišo mogli razumeti vse groze njihovih staršev, ki so slutili skorajšnji konec, so bili jetnikom zelo priljubljeni, še posebno zdravnikom in zdravnicam. Ti so jih negovali in žanje organizirali priboljške hrane in igrače. Med baraka-mi, kjer so še dan poprej tekali, čebljali in vriskali, je zaze-vala velika praznina. Razmetane igračke, koščki otroških oblek, kak izgubljen čeveljček itd., so bili še edini sledovi za njimi. Tako kot Židje so bili tudi Romi zapisani iztrebljanju. Po Himmlerjevem ukazu z dne 8. decembra 1938 so vse Rome z družinami, živeče na ozemlju tretjega rajha, popisali, že leto kasneje - 17. oktobra 1939 pa so vsem prepovedali zapustiti kraj bivanja. Po tedanjih podatkih, naj bi živelo v rajhu 25.000 Romov, od teh jih je ostalo še samo pet tisoč. Rudolf Hoss je v svojih spominih med drugim zapisal, da je leta 1942 sprejel od glavnega državnega varnostnega urada navodila, da v posebnem delu taborišča pripravi prostore, ločene od drugih jetnikov in jetnic, za namestitev romskih (iružin. Vse Rome so iz začasnih taborišč premestili v Auschwitz, med njimi so bili tudi romski mešanci. Iz te nkcije so bili izvzeti samo čisti, priznani Romi dveh glavnih rodov Sinte in Lallerie, ki so do tedaj živeli v Nemčiji. Te naj bi tajno naselili v oedenburškem (Sopron) okraju ob Nežiderskem jezeru. V taborišče privedeni naj bi ostali do konca vojne - kolikor bi jih pač preživelo - v barakah, v luiterih je bilo prostora za deset tisoč ljudi, vendar je živelo v njih mnogo več družin, ki so v tej gneči in težkih življenj-•;kih razmerah množično umirali, največ otroci. Po Himm-Ici'jevem obisku Auschwitza, ko si je ogledal tudi taborišče Komov, so na njegov ukaz odbrali za delo sposobne, druge pa zaplinili, kolikor jih je do tedaj preživelo.75 Otroci in Odrasli so bili nenehno izpostavljeni biološkim preiskavam, še posebno tam rojeni otroci, ki pa nišo umirali samo od gladu, ampak so jih esesovski zdravniki kakor tudi mnoge druge »otroške vzorce« po poskusih usmrtili. Mnogo Romov, ki so do tedaj živeli v Jugoslaviji, so pokončali zlasti v mno-žičnih pokolih taborišča Jasenovac. Na bregovih Une nad Ušticami je bilo do leta 1942 pobitih nad petindvajset tisoč Romov.76 Po imenskih podatkih, ki so jih zbirali jetniki v taborišču, je bilo vtaboriščno kartoteko v Auschwitzu vpi-sanih 20.946 Romov vseh starosti. Okrog dva tisoč so jih premestili v druga taborišča, drugi pa so umrli ali so jih zaplinili v zadnji akciji.

Od toliko milijonov ljudi, ki so jih pokončali v Ausch-witzu, so esesovci polnili skladišča nepreceljivega bogastva v zlatu, nakitu, krznu, obutvi in oblekah, s katerimi so ob-darovali nacistične družine za »zimsko pomoč«. Zlato, pre-topljeno v palice, in druge dragocenosti, so hranili pod geslom »Max Heiliger« v rajhovski banki. Čeprav so še v zadnjem hipu zažgali devetindvajset barak skladišča »Kanada«, ki so bile napolnjene s plenom umorjenih, je ostalo po osvoboditvi taborišča še 348.820 kosov moške obleke, 826 kosov ženskega perila, 43.255 parov čevljev, 13.694 talnih preprog, 7000 kilogramov človeških las in bale blaga iz te surovine, proteze, igrače, očala, in drugi predmeti - del zapuščine neznanih žrtev.

Večina teh morilcev je imela družine - otroke, ki so se znali prav tako igrati kakor otroci jetniki, ki jih je izsušila lakota. Živele so v razkošju sredi cvetličnih nasadov, ki so jih negovali sužnji v zebrastih oblekah, nedaleč od živega vulkanskega zrela, od koder je veter prinašal sladkoben dim in jok milijonov ljudi. In vendar so svoje krvavo delo opravljali vestno do poslednjih dni - na Koroškem še po splošni kapitulaciji nemške vojske. Ko je Himmler v Pozna-nju 4. oktobra 1944 govoril voditeljem SS, je pohvalil pogum, značajnost in vrline svojega vodstva in dejal, »da je to sla-ven list zgodovine nacistične Nemčije ...« V teh možeh je videl veličino nemškega naroda, čeprav bodo morali te strani zatajiti in prekriti.

75 KL Auschwitz in der Augen SS - Aufzeichnungen von Rudolf Hoss, stran 68-69,

76 Nikola Nikolič. Taborišče Jasenovac; Pokol ciganov, Borec, 1969 stran 245-249

Hoss, ki ga je Hitler za njegove zasluge odlikoval z že-leznim križcem prvega reda, je pozneje, v zaporu, ko je čakal na svojo sodbo, zapisal: »Kadar sem ponoči stal tam zunaj pri transportih, pri zaplinjevalnicah, pri ognjih, sem moral pogosto pomisliti na svojo ženo in otroke, nikakor pa jih nisem spravljal bliže v stik z vsem dogajanjem. Odkar smo začeli v Auschwitzu množično pobijati ljudi, nisem bil več srečen. Da, moja družina je v Auschwitzu dobro žive-la... Otroci so lahko živeli svobodno in neprisilje-no ... Moral sem biti trd, neizprosen ... Ugonabljati smo jih morali brez prizanašanja, hladni kakor led in kolikor mogoče hitro... Ob taki okrutni doslednosti sem moral globoko pokopati svoje človeške pomisleke... Priznati moram, da so se mi taka človeška čustva - po pogovorih z Eichmannom - zazdela kakor izdajstvo nad führerjem...«

Nemški filozof Theodor Adorno je dejal: »Po Auschwit-zu ni mogoče napisati več nobene pesmi!« Ta izrek je ovrgla Nelly Sachs, nemška Židinja, katere družino so nacisti zažgali y pečeh krematorijev, sama pa se je resila smrti ob pomoči švedske pisateljice Selme Lagerlof. V svojih pesmih ni objokovala pokola svojega rodu, ampak je napisala žgočo obtožbo času in človeku, ki je padel do zločina v Auschwitzu.

77 Lojze Krakar - Nelly Sachs: Žgoče uganke, Z. Obzorja, Maribor 1967

ZADNJA ETAPA

Ko so v taborišče prišle novice, da je rdeča armada potisnila nemško obrambno crto na zahodni breg Visle in da se je Varšava dvignila k vstaji, je jetnike prevzelo veliko pričakovanje. Dan za dnem so prisluškovali v dal javo, da bi slišali bobnenje topov bližajoče se fronte. Vsi kraji v katerih so bila uničevalna taborišča na vzhodu - Belzec, Sobibor, Majdanek pri Lublinu in Treblinka - so bili že osvobojeni in le del preživelih jetnikov iz Majdanka so nacisti v naglici pripeljali v Auschwitz in v druga taborišča na zahodu. Kljub porazom na fronti esesovske zveri nišo izpustile jetnikov iz svojih krempljev vse do končnega zloma. Preganjala jih je deklaracija zaveznikov protifašističnih sil, ki so jo sprejeli 1. novembra 1943 v Moskvi in s katero so objavili, da bodo po končani vojni vsi vojni zločinci odgovarjali za svoje zločine'pred sodiščem. Hitler in Himmler sta že prej skovala grozljiv nacrt o zabrisanju sledov množičnih pomorov jetnikov in jetnic v uničevalnih in koncentracijskih taboriščih. Vsem poveljnikom taborišč sta poslala strogo zaupni ukaz, ki ne dopušča nikakršnega dvoma, kakšno usodo sta nema-nila preživelim jetnikom. »Po umiku iz taborišča ne srne ostati nikakršna sled o množičnih usmrtitvah jetnikov niti se ne srne dovoliti presenečenje!«)Po nacistični metodi je to pomenilo zravnati z zemljo taborišče skupaj z jetniki, če za delo sposobnih ne bo mogoče pravočasno umakniti za obrambno crto.

Še prej kot je Hoss odšel 29. julija 1944 na novo službeno mesto, je ukazal Ottu Mollu, tedaj vodji »posebne komande« pri krematorijih, naj takoj izdela nacrt za izvedbo te naloge. Tako je bil, ta nacrt označen z geslom »akcija Moli«. Po tem nacrtu naj bi pred umikom porušili vse krematorije z zapli-njevanicami in zravnali z zemljo in prav tako jame, v katerih so v tem poletju sežigali žrtve, da se počisti ves pepel in odvrže v bližnje reke in ribnike, da sežgejo vse listine o žrtvah in druge uradne dokumente uprave taborišč, ki nišo bila predvidena za umik. Za naprave v krematorijih in zaplinjevalnicah je Moli predvidel, da se jih razstavi in prepelje v druga taborišča, velike zaloge naropanega plena se morajo prepeljati v notranjost Nemčije. Jetnikč, ki nišo sposobni za umik, je pred umikom zadnje obrambne crte, uničiti. V primeru, da jetnikov in jetnic ne bi mogli pravo-časno umakniti, je Moli predvidel, da bi z nočnim bombardiranjem in s topovskimi granatami taborišče zravnali z zemljo skupaj z jetniki. Moli je poskrbel, da se v Auschwitzu ne bi ponovilo to, kar so dozi veli esesovci v taborišču Maj-danek, kjer so enote rdeče armade presekale pot kolonam jetnikov, ki so jih esesovci gnali proti drugemu taborišču. Vse ujete esesovce je vojaško sodišče decembra 1944 v Lub-linu obsodilo na smrt z obešenjem.

Po Hossovem odhodu je njegovo mesto prevzel Richard Baer in s tem tudi dolžnost, da uresniči ta nacrt. Medtem pa je Eichman še vse do konca oktobra 1944 pošiljal množične židovske transporte v smrt.

Že od januar ja 1944 dalje so pričeli postopno umikati jetnike in jetnice v koncentracijska taborišča Flossenbiirg, Sachsenhausen, Buchenwald, Mauthausen, Gross - Rosen, Natzweiler, Dachau, Stutthof, Bergen Belsen in v njihove podružnice. V drugi polovici leta pa je bilo preseljevanje vse bolj mnbžično. Ženske so pošiljali v koncentracijska taborišča Ravensbriick, Buchenwald, Flossenbiirg, v Bergen Belsen in v druga taborišča. V prvem ženskem transportu 15. aprila 1944 so v Ravensbriick odpeljali poleg 473 Rominj nemške jetnice, za katere je glavni državni varnostni urad ukazal, da se jih iz Auschwitza premesti zaradi velike umr-ljivosti. Od 20. januarja do 1. julija 1944 so odpeljali 15.683 jetnikov in jetnic, od julija do poslednjega umika pa 62.425 za delo še zmožnih jetnikov in jetnic, največ poljske narodnosti, saj so varšavski uporniki tišti čas bili bitko za osvobo-ditev Varšave. Zaradi velikih potreb po delovni sili so odpeljali jetnike in jetnice novejših židovskih transportov, ki jih še nišo razporedili na delo v vojni industriji okrog Ausch-witza. Samo v Juliju so odpeljali po železnici 15.628 jetnikov, med njimi več kot osem tisoč žensk. S takšno naglico so
preseljevali jetnike vse do konca novembra 1944. Največ Jugoslovank so odpeljali julija, avgusta in oktobra 1944. V Ravensbriick so 29. oktobra odpeljali 219 Srbkinj in Slo-venk, skupaj s Poljakinjami, Rusinjami in jetnicami drugih narodnosti. Istega dne so odpeljali iz Auschwitza v Ravensbriick 653 Poljakinj, Čehinj in Jugoslovank. Koliko je bilo odpeljanih Slovencev iz Auschwitza in v katera taborišča so jih pripeljali, ni povsem ugotovljeno.

V letih 1943 in 1944 so manjše skupine - največ do sto - tudi izpustili iz tega taborišča, največ je bilo poljskih jetnikov in jetnic. V ohranjenih dokumentih je sicer označeno »odpuščen«, vendar pa so te »odpuščene« jetnike premestili v delovna - izseljenska taborišča. Mesec dni pa tudi več so bili v »odhodni« karanteni pod zdravniškim nadzorstvom jetniškega zdravnika in le tišti, ki nišo kazali nikakršnih znamenj kake bolezni, so šli z esesovskim spremstvom iz taborišča. Pred odhodom so jih preoblekli v civilne obleke. Po pričevanju Marije Žvanut (sedaj Bojanovič) iz Vojnika, ki so jo med 92 Slovenkami septembra 1943 izbrali za preme-stitev iz Auschwitza, so vse prišle v taborišče s transportom 10. avgusta 1942 iz Celja, v katerem je bilo 333 Slovenk iz Štajerske. Do tedaj jih je že veliko umrlo v prvih mesecih, največ med epidemijo tifusa. V odhodni karanteni jih je umrlo še dvanajst. Poslali so jih v izseljensko taborišče Gleiwitz (Glivice) in od tam po treh tednih v izseljensko taborišče Ilsenburg, bolne pa v bolnišnico Lautenthal. V novem taborišču so morale sicer delati v tovarni ali lažja dela v taborišču, a bile so svobodne in nekatere, ki so jim odvzeli otroke in le-te poslali v posvojitvene domove Le-bensborn, so po enem letu spet videle svoje otroke. To so bili najsrečnejši trenutki, ki so jim pomagali preživeti do konca vojne. Januarja 1944 so odpustili drugo skupino Slovenk, enako so izpustili in prepeljali v izseljenska taborišča nekaj moških iz prvih transportov iz Slovenije. Vse je stiskala negotovost, dokler so bili v taboriščni odhodni karanteni, kajti po vsem, kar so doživeli, nišo zaupali esesovcem, ki so bili mojstri prevar. Za nekatere pa je prišel ukaz o odpustu, prepozno.79

79 Jožica Veble-Hodnikova, Preživela sem taborišče smrti, druga dopolnjena izdaja, stran 177-183, Borec, Ljubljana 1975

Kljub temu, da so preselili toliko množico jetnikov in jetnic v druga koncentracijska taborišča, so še vsak dan prihajali novi transporti, iz katerih so izbirali za delo sposobne in jih razporedili na delo, največ v industriji. Nekate-re pa so že po nekaj dneh ponovno odpravili s transportom v drugo koncentracijsko taborišče. Med temi so bile tudi primorske Slovenke, ki so jih pripeljali v mešanem - Židov -skem transportu iz Trsta in Gorice. Iz Mauthausna je pripe-ljal transport Jugoslovanov še v začetku decembra 1944. To preseljevanje jetnikov dopušča sklep, da je med esesovci zavladala zmeda, vendar ni popustila okrutnost, narobe čelo stopnjevala se je.

Esesovski zdravniki so v krajših valovih »čistili« revirje in prenapolnjene karantene. Samo v noči na 19. september so med 305 bolniki izbrali 222 žrtev in jih takoj zaplinili. Konec novembra so tehnične delovne skupine jetnikov začele razstavljati naprave v dveh krematorijih v Birke-nauu in jih premeščati v Gross Rosen, porušili so prostore zaplinjevalnic v obeh bunkerjih v gozdu in do temeljev porušili krematorij, ki so ga v uporu razstrelili sonderjevci. V drugih dveh krematorijih na Birkenauu so sežigali umrle ali usmrčene in arhiv esesovske uprave. Iz poslednje izmene »nebeškega odreda« so 26. novembra pokončali 182 jetnikov, preostali so opravljali to delo do zadnjega umika. Le dan pred osvoboditvijo so esesovci razstrelili poslednji krematorij v Birkenauu.

Komandant taborišča je s posebnim ukazom prepovedal esesovcem, da bi se zadrževali na samotnih krajih v blizini jetnikov in ukazal tudi vrsto drugih ukrepov, da bi se zava-rovali pred pastmi jetnikov, med kateri je prav tako nara-ščal nemir zaradi bližajočega se odločilnega trenutka. Tudi esesovci so se zavedali podtalnega gibanja jetnikov in mož-nosti na odpor. Med moštvom nižjih činov je popuščala disciplina, a večina esesovcev in paznic je ravnala enako ali še bolj okrutno z jetniki. Po bombnem napadu 26. decembra 1944 na esesovski lazaret, v katerem je bilo ubitih pet esesovcev, so se še bolj kruto znašali nad jetniki, ki so jih letalski napadi in. vse bližnje bobnenje s fronte hrabrili in jim vlivali upanje, da se bliža konec tega trpljenja.

Na dan, ko je rdeča armada osvobodila Varšavo - 17. januarja 1945 - so jetnike v glavnih in podružničnih taboriščih poslednjič prešteli na apelu, nato pa vse za marš sposobne jetnike uvrstili v kolone, v skupine po petsto jetnikov. Na tem poslednjem zboru so prešteli 67.012 jetnikov in jetnic, med njimi 18.672 žensk, 96 sovjetskih vojnih ujetnikov in štiri Rome. Med temi tisoči je bilo 140 političnih jetnic in jetnikov in 28 Židov iz Jugoslavije*. Več kot štiri milijone ljudi je zgorelo v krematorijih in v jamah, njihov pepel je pomešan z zemljo, na dnu ritmika in v koritu Visle.

Nenadno odločitev, da gredo vsi jetniki in jetnice - iz glavnih in podružničnih taborišč - takoj po poslednjem apelu na pot, in to peš, so jetniki sprejeli z negotovostjo. Ostali so samo bolniki, nekateri jetniški zdravniki in strež-niki. »Kam vodijo vso to množico? Kakšne nakane se skri-vajo za tem?« so se spraševali jetniki. Ostati v taborišču ali se podati na pot v tej mrzli zimi, v visokem snegu - oboje je bilo enako tvegano, čeprav so zmagovalci že prodirali na to območje. Tako težko pričakovana rešitev je bila v teh dneh odvisna od tolikih naključij. Mednarodni komite taborišč-nega odpora je predstavnike naroda obvestil, da vsi jetniki in jetnice, sposobni za pot, zapustijo taborišče, ker je nevar-nost, da bodo esesovci pred umikom vsa poslopja zravnali z zemljo. Vendar so nekateri kljub temu tvegali in se skrili v barakah, med njimi je bilo največ Poljakov in Poljakinj. Na pot pa so se podali tudi nekateri bolniki, da se ne bi ločili od svojih rojakov. V teh dneh - 17. januarja 1945 - je vodstvo taboriščnega odpora odposlalo svoje zadnje sporočilo tova-rišem v Krakow, ki glasi: »Dragi! Doživeli smo evakuacijo - množično na vse strani. Med esesovci vlada panika - pijani so. Pri vseh političnih možnostih iščemo rešitve, da bi zadržali bolne, ki jim na poti preti nevarnost likvidacije. Kolone jetnikov so krenile v smeri Bielsko, kasneje se je del kolone usmeril proti Sudetom (Leitmeritz) in del proti Gross Rosenu, samo kolona lažje bolnih je napotena proti Hbnno-vru. Slika se spreminja od ure do ure tako, da sami ne vedo kakšni so ukazi...«

Po poslednjem zboru so jetnikom razdelili suho hrano, irvto en do dva kilograma kruha, 300 gramov margarine in konservo, vse to za tri osebe. Medtem, ko so jetniki čakali v kolonah na odhod, so esesovci v matičnem taborišču zakurili podatke iz gradiva odporniške organizacije v taborišču in veliko grmado arhiva.

Hefte von Auschwitz štev. 8, letnik 1964, stran 97-98

Po do sedaj znanih podatkih je po prihodu v Ravensbriick umrla Danica Sernc iz Ruš pri Mariboru, po domače Žampova. V Auschwitz so jo prignali sku-paj z materjo, ki je kmalu umrla, na pragu svobode pa so nacistične tolpe na umiku zažgale njihovo domačijo, ki je bila trdna postojanka prvih pohorskih partizanov. Mlajšo sestro so zverinsko ubili, najmlajšo hudo ranili na begu. Pri umiku je umrla Slovenka Hermina Lorbek iz Maribora.

Pri umiku jetnikov in jetnic v poslednji etapi dne 17. januarja 1945 je vladala popolna zmeda in tako povečala število žrtev. Transporta z dvatisoč jetnicami, ki so ga od-pravili v koncentracijsko taborišče Gross Rosen, uprava taborišča ni sprejela. Od tam pa je transport krenil v Ravensbriick, Sachsenhausen in 27. januarja 1945 ponovno prišel pred vrata Ravensbriicka, kjer so komaj preživele jetnice z mrtvimi morali sprejeti. Transport jetnic, ki so ga odpravili v koncentracijsko taborišče Buchenwald, so tam zavrnili, od ondod pa so jetnice v zaplombiranih živinskih vagonih pripeljali v Bergen Belsen. Iz najdenih želežniških transportnih listin je razvidno, da je bilo iz podružničnega taborišča Auschwitz - Golleschau dne 21. januarja 1945 odpravljeno v plombiranem živinskem vagonu sto bolnih in slabotnih jetnikov v podružnico Groš Rosen-Freudenthal. Vagon z jetniki je stal štiri dni na stranskem tiru želežniške postaje Freudenthal, nato pa so ga premaknili v Zwittau. S posredovanjem šefa želežniške postaje pri direktorju tam-kajšnje tovarne streliva v Brusen-Briinnlitzu so napol živi človeški tovor končno sprejeli v taborišču Groš Rosen. Iz vagona so izvelkli štiri mrtve jetnike, drugi pa so bili že tako izčrpani, da so jih morali iz vagonov prenesti.

Jetnike, ki so preživeli cesto smrti, nova taborišča v Nemčiji, so nacisti na begu pred zmagovalci znova - kot ščit - gonili s seboj na zahod vse do poslednjih trenutkov, preden so jih resile iz njihovih krempljev enote zavezniških armad.

Med tisočimi jetnicami koncentracijskega taborišča Ravensbriick, ki so jih esesovci gnali 28. aprila 1945 skozi pokrajino Mecklenburg proti Hambrugu, je bila tudi preostala skupina Slovenk, ki je preživela Auschwitz in »cesto smrti«.

Jetnice in jetniki, ki so ostali po poslednjem umiku v Auschwitzu in v nekaterih podružnicah, so na pragu svobode preživljali najtežje trenutke. Ostali so brez oskrbe, pre-puščeni na milost in nemilost razbrzdani pijanski esesovski drhali, ki je od časa do časa iznenada vpadala v barake jetnikov in jih ustrahovala ter streljala. Strežniki in zdrav-niki jetniki so skrivaj iskali hrano po opuščeni kuhinji in drugih barakah in kogar so esesovci pri tem zasačili, so ga ustrelili. Nedaleč od tega prizorišča, severovzhodno od me-sta Oswiecim, je umikanje krila poslednja straža nemške obrambne crte.

Topovski streli so valovili ozračje. Dne 20. januarja so sovjetski bombniki bombardirali mesto in industrijsko okolico. Taborišče se je pogreznilo v popolno temo, temperatura je padla pod minus dvajset stopinj Celzija, vladal je hud mraz, ostali so tudi brez vode. Po bombardiranju so iz moškega revirja esesovci izbrali nekaj jetnikov, ki so morali prenesti k dvema krematorijema na Birkenauu dinamit, s katerim so razstrelili oba krematorija, tretjega pa dan pred osvoboditvijo taborišča. Tega dne so pred barako v Birkenauu ustrelili 200 židovskih jetnic. V noči po bombardiranju je pobegnila skupina poljskih jetnikov in jetnic, ki je do prihoda sovjetske armade našla zatočišče pri prebivalcih. Med temi jetniki je bil Kazimierz Smolen, sedanji direktor državnega muzeja v Auschwitzu.

V teh in naslednjih dneh so umikali zadnje jetnike iz podružničnih taborišč ob industriji v Glivicah in drugih, onemogle, ki so ostali v taborišču, so ponekod pobijali v barakah. Bolj, ko se je bližal konec esesovske vladavine v Auschwitzu, bolj je bila tekma s smrtjo dramatična. Ujeti v barakah in sami s svojo stisko so jetniki in jetnice oprezova-le skozi špran je in prisluškovali v noč korakom in glasovom, po katerih bi prepoznali ali se bliža smrt ali rešitev. Po od-mevih topovskih strelov so merili razdalje, ki jih še ločijo do svobode.

Po bombardiranju se v taborišču Birkenau ni pojavil noben esesovec. Zatišje je jetnike zvabilo iz barak, da bi našli kaj za pod zob. Skupina jetnikov se je oprezujoče napo-tila iz taborišča, da bi dobili zvezo z jetniki v matičnem taborišču. Nekdo od ruskih ujetnikov je s puško ustrelil v zrak - kdove od kdaj jo je že skrival v baraki. Takoj nato je skupina nemških vojakov pridrvela v taborišče in preisko-vala barake. Med jetniki je izbrala šest talcev in jih v jarku ob baraki ustrelila. Enega je le hudo ranila, zato so ga zdravniki po odhodu vojakov odnesli in ga resili. To je bil resen opomin, da nevarnost pred zločinskimi sencami še ni minila. V taborišču Birkenau so na večer 23. januar ja esesovci zažgali veliko skladišče naropanega plena »Kanada«. Pla men je ožaril to veliko barakarsko me»to in ni ugasnil niti tedaj, ko so po nekaj dneh zapustili ta kraj. Do zadnjega dne se je v vojašnicah taboriščne posadke zadrževala skupina esesovcev in gestapa ter prežala na jetnike. Trije jetniki, ki jih je lakota zvabila v jetniško kuhinjo matičnega taborišča, so to plačali z življenjem. Dne 25. januar ja, komaj dva dni pred prihodom rdeče armade, so v taborišču Birkenau esesovci izbrali 350 jetnic in jetnikov, večinoma Židov, in jih v koloni odgnali proti mestu. Nekaj so jih ustrelili kmalu za glavnim vhodom v taborišče, druge pa so na pol poti nagnali nazaj in zbežali, ker so opazili, da sovjetske enote obkoljujejo to območje. Istočasno so v matičnem taborišču izgnali iz bolniškega bloka vse jetnike in jetnice in jih razvrstili v kolone, posebej Nemce, arijce in Žide. Njihovo življenje je bilo v tem trenutku na nitki. Franz Xaver Kraus, ki je po poslednjem umiku taborišča opravljal dolžnost komandanta, je po vojni pred poljskim državnim sodiščem med drugim izpovedal, da je dobil od šefa SS in gestapa v Breslauu ukaz, da vse preostale jetnike v taborišču do zadnjega pokonča. V poslednjem trenutku, ko je s preostalo posadko nameraval izvesti ukaz, so se morali nenadoma umakniti, ker so enote rdeče armade prebile obrambni obroč in obkolile taborišče.

V dopoldanskih urah 27. januarja 1945 so sovjetski izvidniki prve ukrajinske fronte pod poveljstvom maršala Ivana Stepanoviča Konjeva odprli vrata vsem, ki so do tega trenutka še živeli na tej strahotni načistični galeji. Konec je bilo strahot in trpljenja - besede so preslabo-tne, da bi lahko z njimi povedali to, kar pove že samo ime Auschwitz. V trenutku, ko so sovjetski vojaki osvobodili to taborišče, je živelo v matičnem taborišču, v Birkenauu in v podružničnih taboriščih okrog 7600 jetnikov in jetnic. Saniteta prve ukrajinske fronte je takoj uredila zasilno bolnico v taborišču Birkenau in matičnem taborišču in semkaj so premestili tudi bolne in izčrpane jetnike in jetnice iz Mono-witza in drugih podružničnih taborišč. Ekipa pojskega Rde-čega križa iz Krakowa, ki je prišla v pomoč, je od 6. do 12. februarja popisala približno 4.800 preživelih jetnikov in jetnic različnih narodnosti, med njimi sto osem Jugoslova-nov, največ žensk.82

Iz teh dni nam je - sedaj že pokojna - Poldka Kosova, učiteljica (in predvojna članica KPS iz Idrije), ki so jo septembra 1944 pripeljali v Auschwitz iz tržaških zaporov, ohranila dragocen dokument. Na obrazcih jetniških pišem je popisala sedeminpetdeset Jugoslovank, ki so žive dočaka-le osvoboditev v taborišču. Med njimi je enaindvajset Slo-venk.83. Večino njih so prignali v taborišče v poletju in v jeseni 1944, a zaradi bolezni in izčrpanosti nišo bile sposobne za pohod.

Veliko Poljakov in Poljakin - morda tudi drugih narodnosti - je taborišče zapustilo takoj po osvoboditvi in so se napotili proti domu, zato nišo zajeti v popisu. Mešana komisija sovjetsko-poljskih sodnomedicinskih izvedencev, ki je preiskala vse taboriščno območje, je našla 536 mrtvih, od teh jih je bilo 248 ustreljenih v zadnjih dneh pred umi-kom. Po 28. februarju je kljub zdravniški negi umrlo še nadaljnih 240 jetnikov in jetnic. Po zdravniškem pregledu 2819 jetnikov, ki so jih našli v taborišču, jih je bilo 91 % skrajno telesno in druševno izčrpanih, 223 jetnikov in jetnic je bilo bolnih za pljučno tuberkulozo, veliko jih je bilo obolelih za živčnimi in drugimi boleznimi. Med stoosemde-setimi otroki, starimi od 8 do 15 let, jih je bilo največ bolnih za tuberkulozo in skrajno izčrpanih.84

Bolnike so negovali še sedem mesecev po osvoboditvi taborišča in jih po okrevanju postopoma prepeljali v domovino.

82 Hefte von Auschwitz, štev. 6, letnik 1962, stran 32, Halina Wr6bel, Die Likvidation des Konzentrationslager, Hefte von Ausc-hwitz, štev. 8, letnik 1964, str. 108-109 Daneta Czech, Kalen-diirium der Ereignisse im KL

Poldka Kosova je prinesla popis domov v Idrijo. Po njeni smrti je sestra izročila to zapuščino profesor Erni Muser v Ljubljani, ki ima original. Oswiecim, manjše poljsko mestece, ki so ga nacistični krvniki preimenovali v A u s c h w i t z, je po vojni zaslovelo kot pomnik največjega nacističnega morišča. Tsti, ki so ga preživeli, so raznesli njegovo ime na vse strani sveta, da bi ga zapisali poznejšim rodovom v svarilo in opomin:

Nikoli več Auschwitza!

»Pamet, ki spi, kliče pošast!« (F. J. Goya y Lucientes)84
Hefte von Auschwitz, štev. 8, letnik 1964, stran 108-109

NISEM KRIV

Nad razvalinami nekdanje nacistične trdnjave Nurn-berg - nad bavarskim mestom velikih zborovanj nacistične stranke in Hitlerjevih zmagoslavij - so zaplapolale zastave zmagovalcev. In to mestoje^postalo prizorišče zgodovinske-ga sodnega procesa jarotinemškijm nacističnim zločincem. __

Pred velikim senatom mednarodnega vojaškega sodi-šča, ki je zasedalo od 20. novembra 1945 do 1. oktobra 1946, se je na zatožni klopi zbrala elita nacističnih zločincev, vendar tokrat brez svojega »führer ja« Adolfa Hitler ja. S sebi lastno nadutostjo namišljenih »nadljudi« so - kakor na svojih paradah - zanosno dokazovali svojo privrženost svojemu bogu Hitlerju, a samo še v prvem dejanju tega procesa. Njihov »führer« se je s samomorom strahopetno izmuznil sodbi in še prej preklel nemški narod ter mu očital izdajstvo. Med njimi ni bilo niti krvoločnega Heinricha Himmlerja, niti skrivnostnega Martina Bormanna - zapisovalca Hi-tlerjevega testamenta - niti obsedenega propagandista - hujskača proti manjvrednim rasam - Josepha Goebelsa. Zbežali so kakor podgane s potapljajoče se ladje s še zadnjo prevaro, da bi posmrtno ohranjali mit apostolov velike Nemčije.

»Nisem kriv ... Ne čutim se krivega katerihkoli vojnih /.ločinov ... Opravljal sem samo svojo dolžnost kot varno-stni organ!« so zločinci v en glas, odrezavo zavračali obtož-be. Toda, ko so tožilci prikazali dokumentarni film in galerijo fotografij o množičnih pomorih in mučenjih milijonov I judstev v koncentracijskih taboriščih, dokumente o izkori-ščanju teh ljudstev v vojni industriji, so si nadeli maske in se hlinili, kakor da bi bili vsi ti zločini povsem novo odkritje. Tudi izvor plena umorjenih in pregnanih ljudstev do tega trenutka ni »oteževal njihove vesti«.

Sojenje dvaindvajsetim zločincem iz Auschwitza leta 1963 v Frankfurtu je bilo največje sojenje vojnih zločincev v Zvezni republiki Nejnčiji in obenem svojevrstna burka povojnega nemškega pravosodja. Potekalo je v senci hladne vojne in v odsevu izjave tedanje bonske vlade, po kateri naj bi se določbe nemške kazenske zakonodaje o zastaranju kaznivih dejanj razširile tudi na vojna hudodelstva in na hudodelstva zoper človečnost. Tako bi naj maja 1965 »odpi-sali« tudi ta najhujša hudodelstva. Napredna javnost in še posebej preživeli jetniki in jetnice po vsej Evropi in tudi zunaj nje so tedaj protestirali proti načinu, kako je nemško sodstvo razvrednotilo težo in pomen teh zločinov zoper človeštvo in s tem omalovaževalo milijone žrtev teh zločincev.

Glavni obtoženec na tem procesu je bil Richard Baer, tretji komandant, ki pa je 17. junija 1963 nepričakovano umri v preiskovalnem zaporu. Do aretacije decembra 1960 se je skrival v okolici Hamburga kot gozdni delavec pod lažnim imenom Karl Neumann. Drugi obtoženci so bili iz vrst esesovskih funkcionarjev taboriščne uprave, esesovski zdravniki specialisti in njihovi pomočniki. Z njimi je delil zatožno klop nekdanji jetniški starešina Emil Bednarek, ki je postal po vojni čelo upravitelj neke tovarne pod britansko zasedbo.

Obtoženci, ki so bili devetnajst let pred tem sojenjem v uniforman esesovskih častnikov, neomejeni gospodarji sužnjev, ciniki, hladnokrvni ubij alci ljudi, so sedeli pred poroto z videzom uglednih, uglajenih poslovnih mož srednjih let: lekarnarji, zdravniki, bolničarji, skratka mirni in ugledni nemški meščani. Wilhelm Boger, član političnega oddelka v taborišču, po katerem so jetniki poimenovali kozla za bičanje v »Bogerjeva gugalnica«, Oswald Kaduk, ki je ubijal jetnike in jetnice z zamrznjenjem v vodi, Arthur Breitwieser - v taborišču vodja skladišč naropanega plena, sedaj magister prava, Hans Stark, vodja sprejemne pisarne, po vojni do aretacije predstojnik visoke kmetijske sole v Lovenichu pri Kolnu, esesovski zdravnik Franz Lucas - ki je kriv za smrt velikega števila otrok, je bil do aretacije primarij ginekološke klinike v Elmshornu, esesovski funkcionar v upravi taborišča Herhardt Neubert je bil do aretacije nameščenec v nemški vojski - bundeswehru. Čeprav je imelo sodišče na voljo dovolj dokazov o storjenih zločinih za vsakega obtoženca in so se na sojenju neposredno soočili s preživelimi jetniki, so ti »gospodje« ironično zanikali krivdo ali pa se sploh ničesar nišo hoteli spomniti, kadar šo jih z dokazi pritisnili ob zid. Pomočnik prvega komandantajtabo-rišča Robert Mulka je prisega!, da ni nikoli-presiopil praga plinskih celic, da »o množičnin pomorih nima pojma«, da ničesar ni ukazal in da se »jetniki nikoli nišo pritoževali nad življenjem«. Pomočnik poslednjega komandanta se je zvi-jal, da je bil desna roka komandanta samo na papirju, da po njegovem jetnikov sploh nišo ubijali. Vodja romskega taborišča Jochann Hoffman je poroti dokazoval, da se je »igral z romskimi otroki in jim uredil igrišče na peskovniku«. Ko ga je predsednik senata vprašal, kam je izginilo petdeset otrok, ki so bili osamljeni v matičnem taborišču, se tega »ni spo-mnil«. On da ni imel ničesar z likvidacijo otrok. Esesovski zdravnik Willi Frank se je skliceval na poklicno etiko in trdil, da se je vedno zavzemal za dobro počutje jetnikov. Hans Stark se je vdal in »skesano priznal«, da je osebno polnil dovod s ciklonom B in da je jetnike streljal v tilnik.

Preživele priče, ki so prišle na sojenje iz daljnih krajev nekdaj okupirane Evrope, so se znašle v mlinih ciničnih zagovornikov »uglednih strank«. Na prostor za priče nišo stopile zato, da bi potešile slo po maščevanju, temveč zato, ker jih obvezuje dolg do vseh, ki se nišo vrnili iz taborišča, da se obsodi zločin in da svet zve za vso resnico o Auschwitzu.

Po poldrugo leto trajajočem sojenju je porota zločince obsodila na krajše in daljše zaporne kazni - največ na dosmrtno ječo.

Pred britanskim vojaškim sodiščem v Liineburgu je bil 17. novembra 1945 obsojen na smrt Franz Hossler, vodja /.enskega koncentracijskega taborišča v Birkenauu, ki je po poslednjem umiku pristal v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen. Esesovski šef zdravnik Bruno Kitt je bil oktobra 1946 obsojen pred britanskim vojaškim sodiščem v Hamelnu na smrt skupaj z zločinci iz koncentracijskega taborišča Neuengamme. Otto Moli, nekdanji vodja posebne-gB oddelka in sestavljavec nacrta za popolno uničenje taborišča, je bil decembra 1945 obsojen na smrt pred ameriškim vojaškim sodiščem v Dachauu kjer so ga izsledili. Vodjo podružničnega taborišča Monowitz Heinricha Schwarza je leta 1947 obsodilo na smrt francosko vojaško sodišče. Es-esovski zdravnik Heinz Thilo, znan »selektor« bolnih in židovskih jetnikov in jetnic, je po nepotrjenih podatkih umri po vojni. Helmutha Vetterja, esesovskega zdravnika iz Dachaua, Auschwitza in nazadnje Mauthausna, ki je preiz-kušal na jetnikih in jetnicah farmakološke preparate, je leta 1949 obsodilo na smrt ameriško vojaško sodišče skupaj z zločinci iz Mauthausna. Esesovski zdravnik Edvard Wirths je storil samomor, njegov kolega Bruno Weber pa je umri leta 1956 v Hombergu ob Saari. Zloglasni profesor dr. Karl Clauberg, znan po svojih sterilizacijah jetnikov in jetnic, je leta 1957 umri v preiskovalnem zaporu v Kielu. Esesovski podčastnik, ki je leta 1944 sodeloval pri zaplinjevanju štiri-sto otrok iz madžarskih transportov, je bil na petem frank-furtskem procesu oproščen zaradi »pomanjkanja dokazov«. Edina preživela priča tega pokola ni mogla pričati, ker je bila že nekaj let v klinični oskrbi zaradi posledic prestanega trpljenja.

V petih letih, kolikor je obstajalo taborišče Auschwitz, je tam službovalo okrog deset tisoč esesovcev - podčastni-kov in častnikov. Pred službovanjem v tem taborišču, in pozneje so bili, še v drugih taboriščih. Za svoje zločine se je po sedaj znanih podatkih zagovarjalo le dvesto dvajset zločincev iz tega taborišča. Večina se jih je izmuznila naglo utrujeni pravici, med njimi zloglasni esesovski zdravnik Jozef Mengele, ki je kriv za smrt milijonov zaplinjenih žrtev. Njegova »specializacija« v taborišču so bili poskusina dvojčkih, ki jih je na koncu pokončal. Ob zadnjem umiku taborišča je pospravil svoje analize in z njimi odpotoval v Berlin. Ta »angel smrti«, kakor ga imenujejo preživeli jet-niki, se že dvajset let skriva pod tujim imenom v Paragvaju v razkošju in pod zaščito tamkajšnjega diktatorja Stress-nerja. Do leta 1959 je svobodno živel v Nemčiji, nato pa je pred aretacijo pobegnil v Argentino. Ko so židovski koman-dosti v Argentini ugrabili Adolfa Eichmanna, znanega lovca evropskih Židov, in je leta 1961 v Jeruzalemu obsojen na smrt, je Mengele zbežal v Paragvaj. Tudi tam so ga za-sledovalci odkrili, zato se je v poslednjem času skril v nepre-hodne gozdove na meji med Paragvajem in Brazilijo. Zaradi velikega vpliva, ki ga imajo v Paragvaju nacistični emigranti - teh je okrog štirideset tisoč - so bile brezuspešne vse dosedanje zahteve po Mengelejevi izročitvi. V Združenih državah Amerike in v nekaterih državah Latinske Amerike - še posebno v Argentini - ima zatočišče mnogo nacističnih zločincev, med njimi tudi tišti, ki so krivi za zločine v Jugoslaviji. V eni največjih, najbolj znanih in najbolj obiskanih cerkva Buenos Airesa so maja 1981 brali s škofovim privoljenjem maso »za dušni mir Adolfa Hitlerja« kateri je prisostvovalo večje število članov argentinske nacionalistične arijske stranke in predstavnikov katoliške-ga založniškega združenja Kristusa kralja.

V vseh povojnih letih do januar ja 1978 so v Zvezni repu-bliki Nemčiji porotna sodišča obsodila samo 6.432 od 84.403 vojnih zločincev. Največ zločincev nemške narodnosti so doslej obsodila sodišča v Sovjetski zvezi in to 24.000, v Poljski 16.000, v Nemški demokratični republiki 12.000, v Avst-riji 13.000, vojaška sodišča Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Francije so jih obsodila 6000..86

Na osrednji urad deželne sodne uprave za ugotavljanje nacističnih zločinov v Ludwigsburgu pošiljajo še vedno nove dokaze za dva tisoč primerov, ki nemškemu pravoso-dju doslej nišo bili znani; največ teh dokazov so poslali iz Poljske.

Toda pravosodni mlini v Zvezni republiki Nemčiji me-ljejo Čedalje počasneje, pač glede na plimo in oseko političnih razmer; zato je čedalje več oprostjlnih sodb, ki so v po-smeh spominu žrtev.

Zahodnonemški parlament je leta 1979 že četrtič po vojni glasoval o zastaranju nacističnih Eločinov, da bi tako potegnil crto čez to najbolj mračno poglavje nemške zgodo-vine. Kot že poprej, je moral tudi tokrat in dokončno odloči-ti, seveda pod pritiskom napredne domače in svetovne javnosti, da ti zločini ne zastarajo.

Stari nacistični zločinci in njihovi zarodki pa javno in kljub protestom nekdanjih intenirancev ter naprednih Nemcev - še naprej zborujejo z istimi gesli ih simboli ter pišejo spomine, v katerih pačijo resnice o koncentracijskih taboriščihA Član esesovske posadke higienskega instituta

86 Naši razgledi, štev. 1, od 12. 1. 1979, Po Die Zeit: Dietrich Ntrothmann, V imenu ljudstva - oprostitev.

KDO JE DAL HITLERJU PRAVICO ...

Hitlerjeva tajna policija je že pred vojno pošiljala v koncentracijska taborišča svoje nepokorne državljane, v času vojne pa jih je polnila s političnimi jetniki iz vseh evropskih okupiranih držav. Kljub temu da so v teh taboriščih jetniki množično umirali, so bila koncentraxijska taborišča v.edno polna.

Bila je že pomlad leta 1944, ko so se mariborski gestapovci odločili, da me pošljejo na počasno umiranje v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Nekega ranega jutra je transport odrinil na pot. Odšla sem potrta, saj sem doživela toliko hudega, toda ne strta, ker je kazalo, da se mračna, strašna vojna obrača v prid borcem za svobodo.

Naš transport ni štel niti deset ljudi. Na samem potova-nju nismo imeli nobenih težav, bile smo zaprte v normalnem vagonu, celo stražarji so z nami ravnali še kar vljudno.

Po postanku na Dunaju so nas čez nekaj dni odpravili na pot v Auschwitz. Naši koloni so priključili nove jetnice, Gorenjke, ki so čez Celovec prišle na Duhaj. Tudi Gorenjke so nam povedale polno spodbudnih novic o vojnih dogajanjih.

Med vožnjo smo na vsem lepem zaslišale trkanje na naprotni strani lesene pregraje, ki je ločevala vagone med seboj. Na spodnji strani ograje je bila zvrtana odprtina, skozi katero je bil potisnjen zavit listek. Na njem je bilo zapisano »Ešče Poljska ni zginola«!. Torej so v drugih vagonih Poljaki. Proti večeru smo prispele v Auschwitz. Našo kolono so obkolili stražarji in ukazali, naj se razporedimo v vrste, nakar so kolono naravnali v levo. Tedaj smo opazile, da je na drugi tir prispel še en vlak. Iz njega je izstopilo nekaj stotin mlajših žensk. Tudi te so uredili v kolono, ki je kakor me zakorakala na levo. Bile so Židinje.

Nekateri stražarji, ki so vodili našo kolono, so govorili tudi srbohrvatsko. Nekaj časa so nas nadlegovali s tem, da so od nas zahtevali cigarete in denar. Ničesar od zahtevane-ga nismo imele, nato so nas pustili pri miru. Ne vem, koliko časa smo hodile. Ustavile smo se pred nizko, obsežno stavbo, kjer nas je sprejel moški v zebrasti obleki. Haftling, to je jetnik, ki nas bo, kot je dejal, pripravil za vstop v taborišče. Takoj pa je opozoril, naj se držimo skupaj in zase in naj se nikar ne pomešamo med drugi transport, kjer so Židinje, če hočemo biti jutri še žive. Ledeno nas je streslo. Torej se sedaj začenja nova etapa našega življenja, življenja v Auschwitzu. Stisnile smo se k levi steni zgradbe, sedle na tla druga ob drugi in od utrujenosti zadremale.

Bilo je že jutro, ko se je jetnik, ki nas je sprejel, vrnil in povedal, da smo sedaj me na vrsti. Odšle smo v manjše prostore, kjer so nas postrigli. Sedaj se je znašlo tu še nekaj novih ljudi, med njimi so bili tudi uniformirani. Oddale smo svojo civilno obleko, v zameno pa dobile raševinasto lager-sko opravo. Čevlji so bili vsakršni; če bi še tako iskale par, ga ne bi našle. Ko smo se ozrle po prostoru, smo opazile v kotu velik kup lepih, negovanih las. To so bili najbrž lasje Židinj našega transporta, med te so pomešali tudi naše lase. Pri tej materialni dobrini torej ni bilo rasnega razlikovanja. O Židinj ah ni bilo nobenega sledu več. Kasne je smo zvedele, da so bile vse poslane naravnost v krematorij. Kmalu smo dobile tudi svojo novo identitete Postala sem številka 81287. Ko smo se pogledale, smo se komaj prepoznale, bile smo našemljene, bedne, znova ponižane. Prvi blok, kjer sem prebivala, je bil blok za novinke; bil je prenapolnjen. Nismo mogle zaspati, bilo je neznosno. Jetnice, ki so bile že nekaj časa tam, so nas opozorile, naj čevlje, kakršni že so, dobro spravimo, sicer borno naslednji dan brez njih. Edini prostor, kjer smo mislile, da bodo čevlji varni, je bil pod glavo. Bil je trd zglavnik, ki ni pripomogel do mirnega spanja. Ko sem se naslednjega dne ozirala naokoli, sem na nasprotni strani našega bloka zagledala kup mrličev. To je bi grozljiv prvi jutranji pozdrav v taborišču. Povedali so mi, da je na nasprotni strani revir; ponoči odnesejo vse umrle, ki jih ni malo, pred barako, da jih prevzame kolona, ki skrbi za od-našanje mrličev v krematorij. Dobile smo zajtrk, ki je bil sestavljen iz tanke rezine kruha in skodelice črne, nesladkane brozge. Popila sem jo, tako so izkušene tovarišice sve-tovale. Pogasila sem žejo, vode pa ne smemo piti, ker je okužena. Med neskončnim prerivanjem, kričanjem in di-rendajem so nas spravili pred blok na prvi apel. Razvrstili so nas po štiri in štiri, prišle so paznice in nas preštele. Vsa apelovska ceremonija je trajala vedno dolge ure, v vsakem vremenu, ob mrazu in vročini, v dežju in snegu. Prenekate-ra dolgega stanja ni vzdržala in je na apelu umrla. Kmalu smo novinke ugledale tudi krematorije. Iz vseh se je kadilo, iz njih so še švigali ognjeni zublji. Nočni obred sežiganja se je iztekel, zrak je bil napolnjen z vonjem po sežganih kosteh. Dolgo se nisem mogla umiriti. Zazdelo se mi je, da se naha-jam nekje v prazgodovini, med barbari, ki morajo bogu vojne v čast vsak dan zažgati nekaj ljudi, da jim.bo vojna sreča naklonjena. Sojetnice, deprimirane od vsega hudega, so me »tolažile«, naj si zaradi vsega tega, kar vidim, ne belim glave, sajsmo vse določene za ta barbarski odred. Ko bodo požgali Žide, pridemo na vrsto arijci. Torej naj bi se sprijaznili s tem in čakali na svoj konec.

Vsi pa vendarle nišo mislili tako. V taborišču je delovala politična organizacija, v kateri so bile aktivne tudi Jugoslo-vanke in ki nas je pripravljala tudi na odpor. Razume se, da je organizacija delovala tajno, pa vendar je zajela dovolj širok krog žensk.

Dobro se spominjani, da smo v moji koloni pridno zbira-le razne kovinske predmete in tudi marsikaj nabrale. Ka-korkoli že, nekako pomirjajoče je vse to vplivalo na nas.

Moje prvo delo je bilo kopanje zemlje na okoliških pla-njavah Auschwitza. Kopanje je bilo popolnoma nesmiselno; kar smo en dan prekopale, smo često naslednji dan poteptale in nato ponovno kopale. Sojetnice so me naučile, kako je treba vihteti kramp, da bo videti, da se s kopanjem zelo trudim. Če bo naš stražar to videl, nas bo pustil pri miru. In res nas je še kar puščal pri miru. Toda stražarja ni pustila pri miru neka jetnica, Nemka. Vsak dan je kopala blizu njega, ga ogovarjala, se hotela z njim, kdove zakaj, pogo-varjati. Stražar je ogovarjanje nekaj časa mirno prenašal, potem pa je nekega dne pobesnel. Močan, kakor je bil, se je zakadil v jetnico ter jo s škornji tako obdelal, da je kri pridrla iz vseh delov telesa. Obležala je v nezavesti, vsa okrvavljena. Na nosilih smo jo nesle v taborišče in nikoli več je nismo videle. Naslednji dan smo se trudile, da bi še bolj zamahovale s krampom, v čim večji razdalji od njega.

Nekega dne, ko smo ponovno zakorakale na delo, tedaj smo dobile novega stražarja, pa je novi stražar pri izhodu zavil na levo. Spogledale smo se; kaj to pomeni? Na levo je bil dohod do plinskih celic in krematorijev. Bile smo vedno bolj nemirne. Govoriti nismo smele, vprašati kaj še manj. Približevale smo se plinskim stavbam in se pripravljale na odpor. Tedaj pa pride šepet iz prednjih vrst: »Naš stražar je pijan, saj še komaj hodi.« Tedaj smo ga bolj pozorno pogledale, pa je res kolovratil sem in tja, postale smo bolj pogumne in svetovale prvim v koloni, naj obrnejo kolono nazaj, saj še opazil ne bo, kam gremo. Dekleta so res to napravila, stražar je negotovo stopal ob koloni in ni ugovarjal.

Približeval se je 1. maj. Politični forum v taborišču je sporočil, naj praznujemo 1. maj, kolikor bi bilo tako prazno-vanje le mogoče. Kolona, v kateri sem delala, je o tem razpravljala. Sklenile smo, da si borno »organizirale« (tako smo tedaj v taborišču rekle temu, če je katera kje kaj zmaknila, kar bi jetnice potrebovale) nekaj rdečega blaga, iz tega blaga bi sešile rdeče rute in si jih na dan 1. maja zavezale na glavo. Uspelo nam je in dne 1. maja smo odkorakale na delo vse v rdečih rutkah. Rusinje, ki so čakale ob strani, da se vključijo v jutranji mimohod, so naše rutke opazile. Takoj so razumele, za kaj gre. Nemo, a zgovorno so nas pozdravljale. Nekaj malega smo torej le storile za proslavljanje praznika dela in vse smo bile zadovoljne, da nam je vsaj to uspelo. Smo vsaj nekoliko popestrile naše sicer turobno in težko življenje na tem težaškem delu.

Moje živlenjske sile so ginevale. S težavo sem še dvigala kramp. Moji nohti so postajali vedno bolj modri. V taborišču so takim jetnicam rekli, da so »muzlimanke«, to je bila tabo-riščna strokovna oznaka za tistega, ki bo kmalu preminil ali izdihnil. Sojetnice so se obrnile na organizacijo medsebojne pomoči, da me je potrebno premestiti na lažje delo. Akcija je uspela. Nekega dne mi res ni bilo več treba iti na težavno kopanje zemlje.

Končno je prišlo obvestilo, da so našli zame mesto v šivalnici. Kar verjeti nisem mogla, da bom lahko vsaj nekaj časa pod streho opravljala neko smotrno delo. Toda nisem se še dobro vživela, ko so privihrale nekega dne v šivalnico paznice in zahtevale, da moramo takoj prekiniti delo in iti na revir. Začudeno in zaskrbljeno smo se spogledale, kaj se spet napleta. Poklicale so naše številke in ni se bilo mogoče več upirati. Ko smo prišle na revir, je tam že jokalo nekaj sojetnic. Vse po vrsti smo dobile injekcijo z neko motno vsebino. Kaj vsebujejo te injekcije, smo se s strahom spra-ševale. Po njih sem zbolela, dobila sem vročino. Tovarišice iz moje okolice so me skrivale nekaj dni v bloku, da mi ni bilo treba na revir in na delo. Take oskrbe so bile deležne tudi vse druge, ki so bile tedaj z menoj vakcinirane. Vročina je po nekaj dneh padla in spet sem bila po logorskih merilih sposobna za delo. Poslej sem še delala na raznih delovnih mestih v samem taborišču. Tako sem preživela v taborišču vse hude čaše.

Nemci nišo utegnili minirati Auschwitza, kakor so menda nameravali. Vsi Židi tudi še nišo bili požgani, zato so se odločili za evakuacijo. Rdeča armada se je hitro približe-vala. Vse močneje je bilo slišati grmenje topov. Nekega dne proti koncu januar ja leta 1945 so paznice zahtevale, naj se pripravimo za odhod iz Auschwitza. Nismo verjeli svojim ušesom. Jugoslovanke smo se vedno držale skupaj, vedno smo bile med seboj povezane, čeprav smo delale na raznih delovnih področjih. Ob določenem času smo bile zbrane v koloni vse, ki smo bile vsaj za silo sposobne za transport.

Odhajale smo iz kraja, kjer naj bi se po volji gestapa končalo naše življenje. Na milijone jih je v Auschwitzu umrlo. Tovarištvo, ki je vladalo med nami, in vedno znova prebujena vera v zmago sta resili vsaj nekatere. Res je, sedaj smo korakale v neznano, toda tega neznanega se nismo bale bolj od Auschwitza. Huje vendar ne more biti. Namesto paznic so nas spremljali močno oboroženi stražar-ji. Evakuacija je bila nova kalvarija.

Kadarkoli sem po vojni razmišljala o gestapu, o Hitler-jevi tajni policiji, sem se spomnila hkrati Auschwitza, in nasprotno. Gestapo je skrbel za to, da so bila koncentracijska taborišča Auschwitz, Ravensbriick, Buchenwald, Flos-senbiirg, Mauthausen in druga vedno polna in prepolna. Taborišča so spadala pod neposredno dejavnost gestapa.

In zakaj je gestapo na Štajerskem še posebno divjal? Ker je hotel izpolniti Hitlerjev ukaz: napravite mi to deželo nemško. Padale so žrtve, tekla je kri, Štajerska pa je bila vedno bolj uporna in slovenska.

Meni so očitali, da delam proti lastni državi, če delam proti reichu, ker da je Štajerska že sestavni del reicha. Zame pa priključitveni akt ni nič pomenil.

To omenjam, da ne bi pozabili, kako je imel gestapo vso oblast nad ljudmi, zlasti pa nad političnimi zaporniki. Oni so zasliševali - razume se brez pravice do obrambe, oni so osebno mučili, oni so odrejali kazni. Bilo pa je mogoče samo dvoje: smrt z ustrelitvijo ali pa pot v uničevalno taborišče na počasno umiranje. Gestapovska sodba je bila dokončna. Pritožba ni bila možna.

Kdo je dal Hitlerju in nacionalsocializrnu pravico smatrati se za nadljudi? To ideologijo so si izmislili sami, da bi z njo opravičevali pošastna dejanja in dosegli politične cilje. Da pa je taka nečloveška ideologija lahko dosegla tak razmah in da še ni povsem uničena, pa so globlji razlogi. Na to ne smemo nikoli pozabiti.

Roza Mencin

Priprave na frankfurtski proces proti bivšim zločincem taborišča Auschwitz so tekle več let. Pobude zanj so prišle, kar je zelo pomembno, iz nemških institucij, kjer se je kljub »zaroti molka<< našlo nekaj pogumnih Nemcev, ki so želeli načeti vprašanje krivde in kaznovanja tistih, ki so se v času nacizma obnašali najbolj razčlovečeno.

Osnovno, nadvse verodostojno obremenilno gradivo proti obto-žencem je bil originalni zapis o eksekucijah v taborišču Auschvvitz, ki ga je nekdo z drugimi papirji vred rešil iz plamenov SS poslopja v Wroclawu. Gradivo je prišlo čez čas v roke nekemu nemškemu novi-narju, ta pa gaje 1958. leta izročiljavnemu tožilstvu.

U radne podatke o eksekucijah so dopolnile izjave mnogih prič, ki so kar deževale na frankfurtsko tožilstvo in sodišče od vsepovsod, iz vseh držav in pokrajin, kjer so tačas živeli preživeli interniranci Auschvvitza. V Sloveniji je bilo v prvih dneh marca 1964. leta več zborovanj, s katerih so bile tožilstvu v Frankfurt poslane zahteve po pravičnem kaznovanju zločincev. Javni tožilec frankfurtskega procesa Kiigler je glede izjav jugoslovanskih prič povedal, da jih bodo vzeli v pretres, kolikor zadevajo neposredno predmet obravnave, in da bo tožilstvo tudi samo odločilo, ali bo katera od prič poklicana na obrav-navo k neposrednemu pričevanju. Kolikor vemo, ni bil iz Slovenije nihče povabljen na sam proces.«

Izjava

Izjavljam, daso bili zločini, katerih so obtoženi esesovci nafrankfurt-skem procesu, številčno še večji. Tem obtožbam dodajam:

streljanje v tilnik na bloku 11. Na tem bloku so bili bunkerji, kamor so zapirali internirance, ki so se pregrešili zoper red vtaborišču. Taboriščniki izteh bunkerjevso tvorili tako imenovano »Strafkompanie« - četo, katere pripadniki so bili vnaprej obsojeni na počasno umiranje. Ti jetniki so morali opravljati najtežja dela pod stalnimi udarci z vsemi dosegljivimi predmeti njihovih preddelavcev in esesovcev. Po koncu celodnevnega dela, koso ti mrliči korakali skozi taboriščni vhod v taborišče, je komandant taborišča že kričal nad kapota: »Koliko imaš mrtvih?« Ko mu je ta odvrnil število, se je zadiral, da jih je dosti premalo.

Leta 1941 v mesecu novembru so prignali v taborišče ca. 12.000 ruskih vojnih ujetnikov. Vse so esesovci pokončali še v istem letu. Videl sem samo en prizor indirektnega pokončevanja teh ljudi. Bilo je nekega „dne meseca decembra 1941. leta. Na prost em pri mrazu 35 stopi nj so esesovci okopali nekaj sto teh ujetnikov. V bazenu premera približno 1 meter z globino 2 metra je moral vsak nesrečnež ostati določen čas. Na povelje so morali ostati določen čas v vodi, nato paizstopiti ter popolnoma goli čakati na mrazu, dokler nišo bili vsi okopani. Sam sem videl, da jih je precejšnje število popadalo in so od mraza umrli.

Da bi esesovskikrvnikizabrisali svoja umazana delav plinskih celicah in krematorijih, so občasno likvidirali čele skupine internirancev, ki so bili zaposleni pri teh delih. Tako so se mislili znebiti živih prič.

V letu 1943 nekako meseca avgusta so pripeljali esesovci v taborišče Birkenau ca. 300 italijanskih patriotov. Te so takoj sežgali v krematorijih. Ti Ijudje so se jim hoteli upreti, vendar goloroki nišo mogli zmagati. Zato je bilo takrat v taborišču večdnevno stanje pripravljenosti. Pobijanje jetnikov pa se je te dni podvojilo.

Kar se tiče uničevanja Židov, pripominjam, da so si bili esesovci povsem edini. Pobijali in uničevali so jih vsi in z vsemi sredstvi.

Težko je po 22 letih grozodejstva, ki so bila opravljena, danes kon-kretizirati na mesece in dneve. Človek se čudi dejstvu, da so ti krvniki v neznatnem številu sele danes postavljeni pred sodišče.

500

Z vso moralno odgovornostjo se pridružujem vsem pričam na procesu v Frankfurtu in zahtevam, da sodišče te Hitlerjeve rablje najstrožje kaznuje.

Moja izjava je resnična, kar potrjujem s svojeročnim podpisom.

Avgust Božič, s. r.

Overjeno na občinskem sodišču Slovenj Gradec, 17. 4.1964. Podpis: Predsednik sodišča Zdenko Čegovnik

Izjava

Kot interniranec taborišča Auschvvitz od novembra leta 1941 dalje se spominjam vseh grozodejstev esesovcev. Saj so mnogi naši sotrpini iz Slovenije umrli zaradi njihove krutosti in nečloveškega ravnanja in še tisoče in tisoče drugih.

Spominjam se transporta v zimi leta 1941-42, ko so prišli v to taborišče ruski ujetniki. Bilo jih je na tisoče, a njihovo bivanje je bilo v taborišču le kratkotrajno. Zastrupili so jih v plinskih celicah ali na kak drug grozoten način. Enaka grozodejstva so se dogajala tudi z Židi. Vsak dan so prihajali novi transporti Židov iz vseh krajev, ki jih je Nemčija okupirala. Zdrave so odbrali za delo, vse druge pa zadušili v plinskih celicah, njihova zadnja pot pa se je končala v krematoriju.

Ravno takšne žrtve so bili tudi naši tovariši iz Jugoslavije in drugih okupiranih držav.Tudi streljanje in obešanje internirancev je bilo pogosto med 9. in 10. blokom, ki se še danes imenuje »zid smrti«.

Tudi v ženskem taborišču »Birkenau« nedaleč od taborišča Auschvvitz je bilo na tisoče in tisoče žensk iz raznih krajev Evrope. Tam je bil pravi pekel, saj so esesovci s silo trgali otroke materam. Te nedolžne otroke so zastrupili ter jih poslali v krematorij.

Dogajala so se trpinčenja na različne načine: od pretepanja esesovcev ter ščuvanja posebej za te namene zdresiranih psov, ki so žrtve obgrizli do smrti.

Grozodejstva, ki so se dogajala po blokih, kjer so bili nastanjeni bolniki, so bila nepopisna. Dobivali so strupene injekcije inje smrt nastopila takoj. Delali so še razne poizkuse na internirancih, od katerih je našlo mnogo tovarišev smrt v taborišču Auschwitz. Obtožencev na Frankfurtskem procesu se spominjam le bežno, saj je od tega časa že 22 let.

Moja izjava je resnična, kar potrjujem s svojeročnim podpisom.

Marko Prosen, s. r.

Overjeno na občinskem sodišču

Slovenj Gradec, 17. 4. 1964.

Podpis: Predsednik sodišča Zdenko Čegovnik

Izjava

V taborišče sem prispel s skupino tovarišev, med katerimi sta bila tudi tov. Božič in Prosen v jeseni leta 1941. Dobro se spominjam imena in podobe komandanta taborišča Hossa. Vendar je tega že doletela zaslužena kazen. Imen obtožencev iz f rankf urtskega procesa, ki jesedaj vteku, se ražen Osvvalda Kaduka ne spominjam. Če bi mi mogli oskrbeti fotografije iztakratnegačasafašističnih rabljevvuniformah, pa bi lahkomarsikatere-ga spoznal.

Grozodejstva in zločini, s katerimi so obtoženci obremenjeni, so se v tem taborišču v resnici dogajali. Vendar ne samo ta: kdo je odgovoren za množično ugonabljanje žensk, ki so bile zaprte v 9. bloku in na katerih so opravljali poskuse umetnega osemenjevanja in kastriranje? Kje je krivec množičnega streljanja mladih častnikov rdeče armade, katerih kri smo videli teci vtaborišču, dokler ni bil ubit poslednji? Kje so krivci vsakodnev-nihjustifikacij nakarantenskem bloku, kjerso se esesovci nad taboriščniki - živimi tarčami - vadili vstreljanju?Taboriščnike, ki so nameravali uteči iz taborišča, pa so jih pri pobegu ujeli, so obešali na apelih vpričo vseh taboriščnikov.

Od vseh mi je najbolj živo v spominu esesovec Osvvald Kaduk. To pa zaradi tega, ker je lemalo manjkalo, da ne bi postal izmedštevilnih tudi jaz njegova žrtev.

Nekega spomladanskega dne leta 1942 mi je slučajno prišla v roke cigareta. Tobak je bil takrat v taborišču velika redkost. Da bi vsaj delno potolažil večno lakoto, sem hotel to cigareto v miru pokaditi. S temi nameni sem se skril v klet bloka 13, ki so ga takrat gradili. V kleti sem od obrtnikov varilcev izprosil ogenj.Kletna okna sobilaodprta.Že pri drugem dimu se nenadoma spelje skozi okno Kaduk. Verjetno me je opazil že prej, ko sem se izmuznil od dela in izginil vklet.Zasačil me je pri kajenju, kar pa je bilo po znaku gonga, ki je naznanil začetek dela, strogo prepovedano. S prvim zamahom me je pobil na tla, ko pa je videl mojo kri, je pobesnel. Po meni je gazil z okovanimi škčrnji, mlatil s pestmi ter me s pištolo pretol-kel tako, da sem se kmalu onesvestil. Po tem dogodku so se vsi čudili, da me ni ustrelil, kajti znano je bilo, da njemu navadno ni nihče ušel živ. Odsih-mal sem se mu vedno izogibal. Bal sem se ga s svojim pojavom opomniti, da obstaja žrtev, ki je ni pokončal za vedno.

Obtoženci v taborišču nišo bili Ijudje, marveč krvoločne sadistične zveri. Taboriščnike so trpinčili na vse mogoče načine, vse dokler leti niso umrli. Četaboriščnika ni vzel glad, gaje vzel tifus. Če si postal slaboten, si bil kandidat za krematorij, kjer so mnogokrat sežigali še žive ljudi.

Oštro obsojam njihovo početje, ki mu ni enakega v zgodovini, in se pridružujem zahtevam vseh preživelih, da sodišče v Frankfurtu morilce

milijonovživljenj najstrožje kaznuje.

Dušan Miler, s. r.

Overjeno na sodišču

Slovenj Gradec, dne 18. 4.1964

Predsednik sodišča:

Zdenko Čegovnik, s. r.

Izjava

V letu 1942 v času okupacije sem delala v ilegali za NOB. Zaradi tega sem bila internirana in poslana v nemško taborišče Auschvvitz, kjer sem kot jetnica živela v letih od 1942 do 1945.

V jeseni leta 1942 smo jetnice dobile poleg jetniške obleke še jetniško jopico. Na rokavih jopic, to je vrhnjega dela oblačila, še nišo bile všite naše številke, ker ni bilo takoj na razpolago sukanca in šivank. Ob takšni priliki, ko sem šla čez taborišče, in sicer čez židovsko cesto, sem srečala »Taubija«, ki me je udaril in mi pojasnil, da sem udarec prejela zato, ker nimam številke na rokavu vrhnjega dela oblačila.

503

Dva meseca kasneje sem bila poklicana v barako, kamor so se običajno morali javiti jetniki, ki so zagrešili kakšen prestopek glede tabo-riščnega reda. Pravzaprav nisem vedela, kaj je temu razlog, mislila sem, da bom odpuščena iz taborišča. Tedaj pa so me poslali v barako, kjer so običajno pretepavali jetnike. V tej baraki je bil tišti, ki je tepel in mučil jetnike, spet »Taubi«. Baraka je bila posebno prirejena vte namene. V njej sobili namešceni stoli, vkatere se je bilo treba uleči s hrbtom navzgor. Ti stoli so bili tako napravljeni, daje bila hrbtenica dvignjena. Preden seje jetnik ulegel v takšen stol, seje moral sleči, »Taubi« pa mu je nameril 25 udarcev z bičem. Bici nišo bili običajni, temveč so imeli na koncu vdelane jeklene kroglice. Sama sem bila druga na vrsti, čutila sem par udarcev, kasneje pa sem omedlela. Tepel me je obdolženec. Kakor hitro sem omedlela, mejepolil z vodo, da sem spet prišla k sebi. Ne spominjani se, kako so me prenesli v moj oddelek, bila sem vsa razmesarjena in zbičana in še danes ne vem, kaj je bilo razlog, da so me tako kruto kaznovali. Občutek imam, daje bilo-to zaradi tega, ker nisem imela pravilno všite številke, kar pa ni bila moja krivda.

Pojasnila bi še, da sem takoj po televizijski oddaji na tem procesu spoznala tudi zdravnika, ki je določal jetnice, ki so zbolele, ter jih pošiljal v krematorij. Njegovega imena se danes ne spominjani, ker jetnice nismo vedele za njihova imena, spominjam pase, daje na procesu sedel v drugi vrsti inje bil tretji po vrstnem redu, nosi naočnike, je star približno 60 let in si je ves čas trajanja procesa zakrival obraz z beležnico.

To izjavo podajam prav zaradi tega, da bi tudi jaz pomagala nekoliko osvetliti frankfurtski proces, ker sem bila sama ena izmed žrtev nemških zločincev.

Resničnost vsebine izjave potrjujem s svojeročnim podpisom.

Anica Petelinc, s. r.

Overjeno na občinskem sodišču Trbovlje, dne 28. 3. 1964 Predsednik sodišča: Boris Bekeš

Izjava

Podpisana Jožica Veble, rojena Hodnik, 31 •. 3. 1914 v Celju, LRS, po pokliču učiteljica osnovne sole, stanujočavPodgori, blok 1,Šentvid - Ljubljana, Jugoslavija, izjavljam sledeče:

504

Prišla sem s transportom 33 (triintrideset) Slovenk iz zaporov v Mariboru ob Dravi okrog 20. januarja 1943 v koncentracijsko taborišče Auschvvitz. Delala sem v aussenkomandi, katere komandeführer je bil Pollmann, Volksdeutsche iz Romunije. Naša komanda je štela 150 žensk - Jugoslovank, ki smo bile vse več sli manj bolne in smo z visoko temperaturo hodile nadelonapolje. Konkretno naj navedem, daje npr. Logarje-va Lenčka s temperaturo 40° in pegastim legarjem hodila na delo. Prav tako sem jaz plevritis prebolela na delu. Toda nekatere so bile tako slabe, da nišo mogle niti stati, zato so ostale v bloku. Ker je komanda morala šteti 150 žensk, jih je Pollmann poiskal med Židinjami in z njimi dopolnil manj kaj oče.

Po osebi je bil to človek - gorila, velik in močan, s kratkim, navzgor štrlečim nosom. Vse smo bile edine, da to ni človek, ampak zver, ki venomer drhti od žeje po človeški krvi. Njemu ubiti človekaje bilo, kot daje strl nadležno uš. Pravili so, da zato ubija žene, da dobi za vsako ubito 300 mark. On je kriv smrti neštetožena, katerih imena nisem nikoli vedela, pač pa sem jih videla, ko so umirale!

Najrajši je udrihal z držajem lopate, ki smo jih imele pri delu. Udrihal je s svojo moško močjo po slabotnih, bolnih ženah, in to najraje po hrbtu, da jelomil hrbtenice.TakojeDoro, ki je bilazdravnikovažena iz okolice Celja, tako premlatil, daje drugi dan odšla na revir in čez par dni je že ni bilo več, ker je umrla. Tega se gotovo spominjajo tudi Dana Ročnikova in druge iz naše komande.

Nobenažena iz naše komande ne more pozabiti 19. marca 1943, ko je pretepaval deset Židinj tako, dastadve Židinji umrli pred našimi očmi, drugih osem pa v enem tednu za njima. To je res, ker seje o tem prepričala Štef ka Štibler. Takrat ni mučil samo nje, ampak tudi nas, ki smo morale ves dan brez hrane gledati to njegovo mučenje. Zaradi tega sta umrli dve naši ženi: Nana iz Desternika in Terezika iz Slovenskih goric.

Ubijal pa ni samo s pretepanjem, temveč je ženo prijel za glavo in z njo prebil led po jarkih. To sem videla, ko sem delala v naši_ komandi. Koliko jih je ubil, ni mogoče reci, vem samo to, da se je Štef ka Štiblerjeva vedno branila, da bi ona šla nabirat Židinje za našo komando, ker je vedela, da jih bo nekaj gotovo ubil Pollmann na delu.

Pripominjam, da sem pripravljena gornjo izjavo podati pred vsakim sodiščem.

Nadalje izjavljam, da sem bila leta 1944 na revirju v Auschwitzu in sem videla, kako so po cesti, ki pelje od krematorijev, peljale interniranke otroške vozičke. Vozičkov je bilo toliko, kolikor je bila cesta dolga. Tudi državnikom iz svojih držav. To je razkačilo esesovca Bogerja, daje planil na enega izmed ruskih internirancev ter ga sam usmrtil s tem, daje izpod tega Rusa izpodmaknil podstavek in tako opravil akt obešanja.

KadarkolisejevtaboriščuAuschwitzrazširilavest,daboprišelalipa da je prišel omenjeni esesovec BOGER, je v taborišču zavladal preplah, ker je imenovani pomenil strah za celotno taborišče in za marsikaterega od internirancev gotovo smrt.

Za resničnost gornje izjave jamčim s svojim podpisom.

Ferdinand Kobal, s. r. Overjeno na sodišču v Žalcu, dne 11. aprila 1964 Podpis sodnika: Boris Debič

V tem oddelku Birkenau sem bil do januarja 1945, od tam pa sem bil odpeljan v taborišče Dachau.

Resničnost svoje izjave potrjujem s svojeročnim podpisom.

Tone Perhaj, s. r.

Overjeno na občinskem sodišču v Kranju, dne 28. 3. 1964. Podpis sodnika: Alojz Marolt

Podpisana Angela Šergan, rojena Vrtačnik, roj. 25. 4.1921, stanu-joča v Rimskih Toplicah, gospodinja, izjavljam sledeče.

Dne 11. oktobra 1942 sem bila od gestapa aretirana in odpeljana v zapore v Trbovljah, od tam pa v Laško in nato v mariborske zapore. Iz mariborskih zaporov so me odpeljali dne 29. januarja 1943 v taborišče Auschvvitz, kamor smo prispeli dne 6. februarja 1943.

V taborišču sem videla in sama doživela marsikatero grozoto, torej
vsa grozodejstva, ki so se vsak dan dogajala nad internirankami.

Dobro se spominjam zloglasnega komandefiihrerja Pelmana. Ome-njeni je bil znan po svoji surovosti, kot ubijalec nedolžnih ljudi. Najbolj so mi ostala v spominu sledeča grozodejstva, ki jih je napravil Pelman.

Dne 19.3.1943 smo šle iz taborišča na delo na polje. V naši skupini je bila med drugimi tudi šestnajstletna Židinja, ki je bilazelo onemogla. Ker ni mogla delati, jo je Pelman začel pretepati. Pretepal jo je toliko časa, da seje onesvestila. Našim internirankam pa je dal »komando«, dajo morajo pokopati. Ker so tovarišice videle, da daje Židinja še znake življenja, sojo zagreble tako, da je prišei še zrak do nje. Ko smo se vračale iz dela, se je hotela neopazno in stežavo pomešati med nas, da bi se vrnilav taborišče. Toda, žal, jo je Pelman opazil in pretepal toliko časa, da jo je ubil. Tako smo vso razmrcvarjeno prinesle mrtvo nazaj v taborišče.

Nekaj dni za tem groznim dogodkom pa nam je dal nalog, naj izko-pljemo ogromen hrast, ki bi ga tri le težko objele, z malimi motikami in rovnicami.toorodjesevedazatakodeloni.Priganjal nasjekdelus svojim psom. Tudi to pot je bila med nami slabotna interniranka, ki ni mogla delati. Naščuval je psa, da jo je toliko časa grizel, daje za posledicami kasneje v taborišču izdihnila.

V neposredni okolici našega taborišča so bili ribniki, vkaterih so gojili ribe. Ko so jih čistili, so morali moški interniranci pokositi ločje v ribniku, interniranke pa smo morale čistiti to ločje iz ribnika; voda nam je segala tudi do pasu. To delo je nadzoroval Pelman na konju ter nas z bikovko priganjal k delu. Marsikatero je tiščal pod vodo toliko časa, da se je utopila. Njegov konj pa je poteptal tudi naše interniranke pri tem opravilu. Seveda ga je vodil Pelman. Veliko bi lahko napisala še grozodejstev in zverinskega mučenja, ki so bila sad zverine Pelman, todati trije primeri so mi ostali v najbolj trpkem spominu. Že samo po teh podatkih Pelmana zasluži najstrožjo kazen.