Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr), Uradni list RS št. 77/2008 z dne 28.7.2008, Pravilnik o mediaciji v zdravstvu. Zakon o duševnem zdravju ter Pravilnik o mediaciji v zdravstvu - http://www.uradni-list.si/_pdf/2008/Ur/u2008077.pdf
Deklaracija o duševnem zdravju
Zelena knjiga (Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo)

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/zdravje/1042202054

Zakon o duševnem zdravju pomeni korak naprej na področju duševnih motenj

Ljubljana - Po letih truda in zavzemanja za pravno ureditev razmer na področju duševnega zdravja smo Slovenci končno dočakali Zakon o duševnem zdravju. Veliko se jih sprašuje, kaj sprejetje zakona sploh pomeni za posameznike s težavami v duševnem zdravju in njihove najbližje.

Kakšne spremembe prinaša zakon in zakaj je tako pomemben tudi za strokovnjake, nevladne organizacije in za druge, ki delujejo na področju duševnega zdravja, smo povprašali Suzano Oreški iz društva Altra.

Katere vsebine opredeljuje zakon in zakaj je pomemben?
»Vsebina Zakona o duševnem zdravju opredeljuje glavne izvajalce skrbi na področju zdravstvenega in socialnega varstva, določa in razmejuje njihove kompetence, pristojnosti in dolžnosti. Poleg tega vpeljuje in zagotavlja varstvo pravic ljudi s težavami v duševnem zdravju v vseh postopkih obravnave in zdravljenju. Pri tem upošteva primere neprostovoljne in prostovoljne hospitalizacije v nadzorovani ali skupnostni obravnavi ter tudi pri obravnavi in zdravljenju na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda,« pojasnjuje Suzana Oreški, ki je intenzivno spremljala neuspele poskuse sprejetja tega zakona v preteklih letih.

Kaj prinaša ljudem s težavami v duševnem zdravju?
»Zakon bo ljudem s težavami v duševnem zdravju in njihovim svojcem omogočal več participacije pri samem zdravljenju,« pravi Suzana Oreški. Zakon namreč predvideva seznanjanje o postopkih zdravljena, metodah dela, o medikamentozni terapiji idr., k čemur so obvezani tudi vsi psihiatri oz. strokovni delavci. »To ne bo prepuščeno osebnostni strukturi in zmožnostim empatije določenega strokovnjaka, ampak bo sestavni del postopka zdravljenja in sprejema človeka v nadzorovane, tj. varovane oblike obravnave.« Za varstvo pravic ljudi in uresničitev njenih interesov bo poskrbel zastopnik. »Zastopnik bo pri svojem delu lahko tudi sodeloval z zastopnikom bolnikovih pravic. Zaradi ustrezno predstavljenega poteka zdravljenja bodo ljudje s težavami in njihovi svojci deležni večje aktivne vloge, več soudeležbe in pravnih varovalk. Zaradi večjega nadzora bo manj možnosti za mogoče zlorabe ali kakršne koli nepravilnosti v samih postopkih sprejema v psihiatrično bolnišnico, nadzorovano obravnavo ali v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda.« Zakon ljudem s težavami v duševnem zdravju omogoča pravico do zastopnika in odvetnika ter načrtovano skrb po odpustu. Pozanimali smo se tudi, kakšna bo vloga zastopnika.

»Zastopnik bo deloval izključno v korist in za zaščito pravic, svoboščin in interesov ljudi, ki bodo v obravnavi na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda ali v nadzorovani obravnavi v skupnosti. Zastopnik bo ljudi poučil o pravicah, ki jih imajo med zgoraj naštetimi obravnavami, načini in možnostmi njihovega uveljavljanja, poleg tega pa bo podajal tudi konkretne usmeritve za uveljavljanje teh pravic in predlagal mogoče rešitve, svetoval in spoštoval želje človeka, če te zanj ne bodo škodljive,« razloži Suzana Oreški.
Zakon prinaša dobre novice tudi za svojce. »Svojci bodo prav tako manj obremenjeni, manj prepuščeni sami sebi in službam na tem področju. Zakon jasno opredeljuje vsebine dela, vloge in kompetence zdravstvenih, socialnih in pravnih služb. Te bodo zdaj zakonsko obvezane izvajati določene oblike pomoči in podpore v skupnosti, hkrati pa bodo zakonsko primorane medsebojno sodelovati. Da se pri sodelovanju ne bodo pojavljali zapleti ali prelaganja odgovornosti iz ene službe v drugo, bo ustrezno skrbel zakonsko postavljen koordinator skupnostne obravnave, ki bo usklajeval in na neki način nadziral izvajanje njihovih storitev s potrebami ljudi,« še pojasni.

Prispevek nevladnih organizacij
»Aktivnosti nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja v skupnosti so v Sloveniji prisotne že dobrih dvajset let,« pojasnjuje vlogo nevladnih organizacij Suzana Oreški. »Smo začetnice inovativnih in skupnostih modelov pomoči, namenjenih ljudem s težavami v duševnem zdravju in njihovim svojcem. Smo prve, ki smo v prakso vpeljale zagovorništvo, stanovanjske skupine, dnevne centre, storitve informiranja, svetovanja in načrtovanja, koordiniranja in izvajanja podpore.« Poleg tega so se v društvu Altra preizkušali tudi v kriznih timih in kriznih centrih, ustanavljali klube, mobilne storitve ter veliko prispevali k javnemu ozaveščanju in destigmatizaciji norosti. »Smo torej praktične nosilke inovativnih in demokratičnih postopkov dela na tem področju. Zato se tudi ne gre čuditi, da smo se pri zavzemanju tega zakona vsi NVO na področju duševnega zdravja lepo in usklajeno povezali v neformalno telo, ki smo ga poimenovali Koordinacija NVO.« V sklopu tega telesa so predstavniki iz različnih organizacij skupaj z Odborom svojcev usklajeno sodelovali pri oblikovanju vsebinskih področij tega zakona. Skrbeli pa so tudi za javno informiranje in ozaveščanje prek medijev. »Za zakon smo se zavzemali predvsem zato, ker ščiti pravice ljudi s težavami v duševnem zdravju v postopkih obravnave in zdravljenju, vpeljuje metode in oblike dela, ki so veliko bliže skupnostnemu konceptu in vsemu temu, za kar si že vrsto let prizadevamo prek raznolikih programov in projektov,« konča.

Za zakon o duševnem zdravju se je zelo zavzemal tudi dr. Andrej Marušič, ki pa sprejetja zakona na žalost ni dočakal. »On je dejansko imel vizijo o razvoju skupnostnih služb in storitev na področju duševnega zdravja; o njej ni samo leporečil. Njegovo vizijo bi se dalo popolnoma elegantno prenesti v prakso. Ta je tudi precej blizu našim konceptom dela. Dr. Marušič je bil velik zagovornik duševnega zdravja v skupnosti. Seveda pa je zaradi vse te izpostavljenosti, tudi drznosti in prodornosti marsikateremu bolj konvencionalno in salonsko usmerjenemu psihiatru predstavljal trn v peti. Res mi je žal, da smo izgubili tako sposobnega in delavnega človeka. Njegova smrt me je globoko pretresala, ne nazadnje je bil tudi moj mentor pri doktorski nalogi, ne samo nekdo, ki sem ga poznala iz medijev,« ganjeno pove Suzana Oreški.

Kaj bo prinesla prihodnost?
Suzana Oreški meni, da smo zakon nujno potrebovali. Poraja se nam vprašanje, kaj se bo z njim dogajalo v praksi. »Z njim smo dobili tudi zeleno luč za delo v Nacionalnem programu duševnega zdravja, ki nam bo omogočal natančnejšo operacionalizacijo vsebin dela na tem področju (preventiva, destigmatizacija, kurativa, edukacija itn.), pravi Suzana Oreški, ki ima na tem področju ogromno izkušenj, zato zanjo obstoječi zakon ne pomeni velike novosti in ne prinaša vzhičenja. Prilagojen je namreč obstoječemu stanju, hkrati pa je uvedel in opredelil nove vsebine in profile dela, razmejil kompetence med posameznimi službami in profili. Zakon v mrežo izvajalcev vključuje tudi nevladne organizacije, za kar so se te ves čas izrazito zavzemale. »Zelo mi je žal, da so koordinatorje skupnostne skrbi prenesli na centre za socialno delo. Ta oblika in metoda dela se je vrsto let pilila in preizkušala v praksi ravno v nevladnem sektorju. No, vsaj v društvu Altra smo jo izvajali za tiste posameznike, ki po odpustu iz bolnišnice niso imeli nikogar, ki bi za njih poskrbel, a so potrebovali dolgotrajno in načrtovano skrb. To se mi ne zdi prav,« iskreno meni. »Osebno bi mi bilo tudi bolj všeč, če bi šli korak naprej in si drznili vpeljati sistem skupnostne skrbi, ki bi vpeljal metode dela, znotraj katerih bi ocenili socialno varnost posameznika ter njegovo zdravstveno in duševno neravnovesje ter seveda na osnovi ugotovljenih potreb tudi dodelili sredstva, da bi jih lahko izvajali,« še pravi in dodaja, da se zaveda zahtevnosti operacionalizacije takšne ideje, saj bi posegala v obstoječi sistem socialnega in zdravstvenega varstva.

»Ne gre pozabiti še na nujno spremembo diskurza o duševnih stiskah na splošno, kar sodi v polje destigmatizacije in detabuizacije duševnega (ne)zdravja,« opozarja.

Skrb vzbujajoč se ji zdi pojav slengizacije psihiatričnega žargona v javnosti. »Izrazi, kot so psiho, manijak, shizo, depra, debil, pacient, invalid itn., so prisotni v vsakdanjem življenju in so prešli v vsesplošno uporabo. Opaziti jih je tudi v množičnih medijih, navadno takrat, ko želijo določena dejanja ali dogodke diskreditirati, opisati kot nenavadne, sporne, dvoumne, drugačne, težke itn. Uporaba (zloraba) psihiatričnega žargona je sporna, saj je dokazano diskriminatorna do ljudi, ki trpijo zaradi resnih težav v duševnem zdravju in ki so bili zaradi njih tudi diagnosticirani. Njihov namen je bolj ali manj negativen, torej žaliti, zasmehovati, biti nespoštljiv; tudi spominja na čase, ko so posameznike s težavami v duševnem zdravju videli kot zveri ali spake. Ti posamezniki namreč zaradi občasnih težav v duševnem zdravju prav nič v svojih potrebah, željah in v pričakovanjih, ki jih imajo v življenju, ne odstopajo od posameznikov, ki nikdar niso doživeli duševnega zloma. Tudi veliko svetovno znanih osebnosti je kljub težavam v duševnem zdravju lahko nadpovprečno ustvarjalnih in inovativnih na kakšnem področju njihovega življenja. Prispevajo k obogatitvi človeštva na kulturnem, umetniškem ali znanstvenem področju.«

V objektivu: sprta stroka

Kdo se boji duševnega zdravja?

Bogo Krajnc je bil nekoč profesor na stiški gimnaziji in je poučeval tudi predsednika vlade Janeza Janšo. Potem je zbolel za shizofrenijo in prisiljen se je bil invalidsko upokojiti, iz tega statusa pa zatem ni bilo več vrnitve. Četudi si je vedno želel delati

Ker se je delovne dobe nabralo malo, je danes tudi pokojnina majhna. "330 evrov z varstvenim dodatkom vred vsekakor ne pristoji ugledu profesorskega staža," se grenko zasmeje. Je aktivist na področju duševnega zdravja, šest let biva v stanovanjski skupini nevladne organizacije Šent in je gonilna sila gibanja NUPS, okoli katerega se zbirajo nezadovoljni uporabniki psihiatrije Slovenije.

Dr. Vesna Švab: Zagovornik bo imel vrsto nalog in pristojnosti, posegal bo lahko v zdravstveno obravnavo, sprejem, čeprav za to ni usposobljen. S tem bo oviral in motil zdravstveno obravnavo in se nepretrgano vpletal v zaupni odnos med zdravnikom in bolnikom ter s tem kršil načelo zaupnosti. (Foto: Dnevnik)

Ne smeš biti star in bolan

"Že več let iščem sogovornike, tudi med psihiatri. Morda bi našli čas zame, če bi tja prišel kot pacient, zgolj pogovarjati se o tem, kaj bi lahko izboljšali na področju duševnega zdravja, pa pravijo, da nimajo časa. Za civilne pobude niso preveč odprti," ugotavlja Krajnc. Zase pravi, da ima temeljno izkušnjo uporabnika: "Zbolel sem, se večkrat zdravil v psihiatrični bolnišnici, imam diagnozo paranoidna shizofrenija in sem od leta 1984 invalidsko upokojen."

Danes ne potrebuje več psihiatričnih storitev, "sem pa v sistemu, v stanovanjski skupini, in zato razmere dobro poznam. Zakaj področje duševnega zdravja ni urejeno? Zapletlo se je med strokovnjaki in posameznimi službami, ker nekaterim očitno ni v interesu, da se zakon o duševnem zdravju sprejme. Bistvo zgodbe je po mojem v prodaji psihofarmakov in zaslužkih ob tem. Hkrati je duševna bolezen zgodovinsko obremenjena s predsodki, oboje skupaj pa je idealna kombinacija za ribarjenje v kalnem. Najhuje pa je to, da sprejemajo zakone za velike skupine ljudi, ne da bi jih dejansko povabili k pogovoru, sodelovanju, in to postaja v naši državi običaj. Duševni bolniki pa nikoli niso bili uspešna pogajalska skupina že zaradi narave svoje bolezni."

"Sodobni čas je prinesel nove tabuje: ne smeš bit star, bolan, o smrti se ne govori. Čeprav lahko vsak med nami zboli, tudi za duševno boleznijo. Ravnanje države do duševnih bolnikov je socialno zelo krivično. Tudi ta predlog zakona je krivičen, ker vnaprej predvideva sankcije in ker pravno pomanjkljivo obravnava človeka, namreč na osnovi neke domneve, kaj bi lahko storil, če bi ogrožal sebe ali druge. Odvzem svobode bolniku je vedno občutljivo vprašanje v vseh družbah. Vendar krovni zakon potrebujemo in upam, da bomo lahko pri oblikovanju podzakonskih aktov sodelovali tudi uporabniki. Problemov je veliko: stanovanjske skupine, pravica do invalidske pokojnine in hkrati določene oblike zaposlitve, želimo pa si tudi, da bi se odpravile krivice iz preteklosti, recimo ljudem, ki smo se prezgodaj upokojili."

Naša druga sogovornica, nekdanja uporabnica psihiatričnih storitev, se je odločila ostati neimenovana, ker bi ji to v poklicu, ki ga sicer brezhibno opravlja, lahko povzročilo težave. "Največji problem naše skrbi za psihiatričnega bolnika je v tem, da ga po odpustu iz bolnišnice obesijo na vrat svojcem, ti pa mu ne znajo pomagati. Hkrati se morajo otepati še s stigmo duševne bolezni. Tudi strokovnjaki opozarjajo, da je največ samomorov med to populacijo prav v prvih šestih mesecih po odpustu iz bolnišnice, ko zanje dejansko ni prave obravnave in podpore," pravi sogovornica, ki sledi vsem informacijam in trendom na področju duševnega zdravja.

V to jo je prisila bolezen, kajti, kot pravi, psihiatri so ji dali antidepresive, prave terapevtske obravnave in informacij, ki bi jo postavile nazaj v življenje, pa pri njih ni dobila. "To so bili težki koraki, kajti takrat ti je mučno sploh vstati iz postelje, kaj šele, da bi bil sposoben za uradnikovim okencem urejati svoje pravice. Dobri psihiatri so preveč zasedeni, veliko pa jih je nesposobnih, in slabo izkušnjo imam tudi sama. Predpisujejo zdravila, da bolnika za silo stabilizirajo, ni pa nobene druge strokovne pomoči, recimo terapevtov, psihologov. Če napišeš pritožbo zoper katerega od zdravnikov, je največkrat ne obravnavajo, ker recimo ni bila pravilno izpolnjena, ali pa dobi oznako 'uporabnikove ocene stanja so lahko pretirane'."

Mistificirana duševnost

Predlog zakona o duševnem zdravju je vzbudil veliko pomislekov in kot kaže, še dolgo ne bo sprejet. Zadnji zaplet je nedavno povzročilo ministrstvo za zdravje, ko je drugič v javno obravnavo poslalo že tretjo različico predloga zakona o duševnem zdravju (v razpravi bo do 15. septembra), o katerem se polnih dvanajst let usklajujejo psihiatri, socialnovarstvena, medicinska in pravna stroka, svojci in bolniki. Spomladi se je še zdelo, da so se končno dogovorili in da bo predlog zakona še zadnjič romal na ministrstvo, od tam pa v parlamentarno obravnavo, a ministrstvo na presenečenje in nezadovoljstvo mnogih ni v celoti upoštevalo pripomb pripravljalcev zakona in zainteresiranih. Vneslo je tudi nekaj pojmov, s katerimi zdaj v javnosti ustvarja dodatne nejasnosti, kot sta denimo grozeče zveneča psihokirurgija, ki je pri nas dejansko že desetletja ne izvajajo, in elektrošoki, ki so, naj se sliši še tako strašljivo, kdaj tudi učinkoviti - seveda pod nadzorom in ob določeni bolezni.

Komu torej ni v interesu, da se zakon o duševnem zdravju sprejme? Kdo pomaga mistificirati področje duševnosti in na račun tega zavlačuje sprejetje zakona, ki bi morda v spomladanski različici potreboval le še nekaj popravkov? Sprejetje zakona je namreč že leta 2003 zaukazalo ustavno sodišče RS, ko je razveljavilo tiste člene zakona o nepravdnem postopku, ki so do takrat urejali postopek pridržanja v psihiatrični bolnišnici. Zakon bi moral začeti veljati že junija 2004 in s tem bi bil storjen pomemben korak naprej v psihiatričnem zdravljenju; prvič bi bile zakonsko zavarovane bolnikove pravice med zdravljenjem na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, zaobjeli pa bi še eno veliko področje - skupnostno obravnavo in nadzorovano obravnavo v skupnosti kot alternativo hospitalizaciji proti posameznikovi volji.

Te novosti bi lahko bistveno spremenile položaj bolnikov, okrepile bi njihovo moč vplivanja na svojo usodo, manj bi bilo obravnav v bolnišnicah in imeli bi več možnosti za normalno življenje v skupnosti. S tem bi se zmanjšala tudi stigmatizacija ljudi z duševnimi stiskami. Zakon, kakršen je ponovno v javni obravnavi, pa žal spet vsebuje elemente, ki utegnejo minirati nekatere dobre pridobitve.

Psihokirurgija in druge posebne metode

Pasji bombici, ki smo ju dobili v premlevanje tudi mediji, smo preverili v drugih evropskih zakonodajah. Psihokirurgije kot posebne metode zdravljenja pravzaprav nima uzakonjena nobena od petnajstih razvitih evropskih držav, zajetih v raziskavo Evropske unije, ki jo je leta 2001 opravil direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov. Dovoljujejo jo le štiri države v izjemnih okoliščinah, Nemci in Danci pa jo celo prepovedujejo. Avstrijci, denimo, absolutno prepovedujejo elektrokonvulzivno obravnavo oziroma elektrošoke. Kot že rečeno, psihokirurgije pri nas ne poznamo, niti nimamo za to usposobljenih zdravnikov.

Ministrstvo za zdravje je na vprašanje, kdo je v zakon v zadnji inačici dodal pojma psihokirurgija in elektrokonvulzivna terapija, sporočilo, da so "besedilo predloga zakona dokončno oblikovali zaposleni na ministrstvu". Pravzaprav ne bo nič narobe, če bo zakon posebej imenoval posebne metode zdravljenja, saj bodo podrejene določenemu postopku in nadzoru, kajti sicer (ob)velja - kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno.

Tudi neprostovoljna hospitalizacija je del zdravljenja duševne bolezni in zahteva veliko previdnost, humanost in sodelovanje različnih strokovnjakov. Načeloma so v zvezi z neprostovoljno hospitalizacijo mnenja že pred časom uskladili, se pa nekateri psihiatri ne strinjajo, da bi bilo treba ob uporabi posebnih metod zdravljenja najprej obvestiti bolnikove najbližje. V večini evropskih držav mora osebje psihiatrične bolnišnice obvestiti najbližje tako pred uporabo posebnih metod kot tudi ob prisilni hospitalizaciji, v nekaterih državah tudi zagovornika ali socialnega delavca, kajti gre za varovanje človekovih pravic. Na tako pomembnih točkah vsekakor ne smemo zaobiti mnenja bolnikov in svojcev, ali se strinjajo z določenimi metodami zdravljenja. Verjetno bi si najbližji to želeli vedeti, četudi sredi noči. Če je že skrb za bolnike po odpustu iz bolnišnice v veliki meri preložena nanje, naj bodo o zdravljenju vsaj čim bolj celovito seznanjeni.

Psihiatri in nadzor

Zakon je ves ta čas pravzaprav največ nasprotovanj doživljal znotraj psihiatričnih vrst. Razširjen strokovni kolegij za psihiatrijo je na drugo različico predloga zakona, ki ga je potrdil tudi svet vlade RS za duševno zdravje, podal veto in kar za nekaj časa ustavil vsa prizadevanja za sprejem zakona. Eden glavnih pomislekov je bil ta, da zakon ne bi smel obravnavati tega področja tako široko; smel bi govoriti le o bolnišnični obravnavi, ne pa tudi o skupnostni skrbi in posledično delovanju nevladnih organizacij, ki sicer že petnajst let na terenu razvijajo mrežo storitev in pomoči za ljudi po odpustu iz psihiatrične bolnišnice. Doc. dr. Vesna Švab, predstojnica kliničnega oddelka za klinično psihologijo Psihiatrične klinike Ljubljana, ki je bila na čelu ene od dveh delovnih skupin za pripravo tretje različice zakona, je izrazila bojazen, da se bo z vpeljavo koordinatorjev nadzorovane obravnave in koordinatorjev storitev, ki jih predvideva novi zakon, občutno povečal nadzor nad delom psihiatrov, za katerega so vendar usposobljeni.

"Ne zdi se mi tudi prav, da se celotna skupnostna obravnava prenese na socialne ustanove, ki žal ne zdravijo. Krivec za odlaganje sprejetja zakona pa bo potem ponovno psihiatrična stroka, ki na nekatera določila žal ne more pristati. Zadnji predlog zakona sicer navidezno varuje pravice pacientov, ko vzpostavlja štiri vzporedne in hkratne oblike nadzora nad psihiatrično obravnavo, toda tak sistem nadzora je večplasten, zapleten, drag in v psihiatričnem jeziku paranoiden, saj predvideva, da psihiatri operiramo možgane, predpisujemo škodljivo visoke odmerke zdravil in brez utemeljenih razlogov oviramo paciente, ki so sprejeti v bolnišnice proti svoji volji."

Presodil je dežurni zdravnik

Predlog zakona po njenem mnenju torej napačno sporoča, da je psihiatrična ustanova kraj, kjer lahko ljudje pričakujejo zlorabe. "Strah pred psihiatrično stroko gre v besedilu zakona tako daleč, da prepoveduje prostovoljen sprejem v bolnišnico, kadar bolnik sam začuti potrebo po zdravljenju. Psihiatrična klinika kljub skromnim kadrovskim možnostim že oblikuje programe spremljanja odpuščenih pacientov v njihovem naravnem okolju."

Doc. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek z ljubljanske psihiatrične klinike, ki hkrati deluje tudi na Inštitutu za raziskovanje in izobraževanje Ozara, je prav tako vodila eno od komisij za pripravo zakona, razmišlja pa nekoliko drugače: "Mislim, da je bilo psihiatriji kot medicinski stroki naloženih preveč obveznosti, ki niso neposredno povezane z zdravljenjem. Če se bo del nalog preložil na druge strokovnjake, se bo izboljšala celostna skrb za paciente. Treba se je zavedati svojih omejitev: če sem psihiatrinja, ne morem biti hkrati še pravnica ali socialna delavka. Psihiatriji zakon ničesar ne jemlje, ampak ji olajšuje delo. Tudi avtonomija stroke je kljub večji vpletenosti sodstva popolnoma ohranjena. Tega ne vidim kot povečan nadzor, ampak dodatno varovanje in potrditev odločitve, kadar bom v dvomih."

Opozorila je še, da doslej o napotitvi človeka v bolnišnico ni odločal psihiater, ampak je o tem presodil dežurni zdravnik. Šele ko je človek prišel do psihiatra, se je ta lahko odločil, kako najprimerneje ukrepati. Težave so imeli tisti, ki niso prišli v stik s psihiatrom (niso bili napoteni ali so odklanjali pregled). Novi zakon rešuje takšne situacije z uvedbo tako imenovanega postopka sprejema in obravnave brez privolitve na predlog.

Zapiranje v institucije

"Četudi si nekateri strokovnjaki ne želijo povečanega nadzora nad svojim delom, ne moremo mimo dejstva, da se s tem zagotavlja varstvo pravic ljudi v psihiatrični obravnavi," je prepričan dipl. soc. delavec Bogdan Dobnik iz nevladne organizacije Ozara, in se ob tem sklicuje na dve osrednji konvenciji s tega področja - evropsko konvencijo o človekovih pravicah ter konvencijo o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in biomedicine. Posebej govorita o varstvu duševnih bolnikov in potrebi po njihovi pozitivni diskriminaciji, kar pomeni, da se pravic duševnih bolnikov ne sme enačiti s pravicami vseh bolnikov, temveč jim je treba zagotoviti še višjo stopnjo varstva.

Posledično to pomeni tudi večjo stopnjo nadzora. "Nekateri strokovnjaki zagovorniške vloge žal očitno ne razumejo prav, saj tuje izkušnje kažejo, pa tudi ta predlog zakona je tako zastavljen, da zagovornik in koordinatorja ščitijo bolnikove pravice. S tem posredno seveda izvajajo nadzor nad psihiatrično stroko, hkrati pa tudi nad drugimi strokovnjaki, ki sodelujejo v procesu obravnave."

Dr. Vito Flaker, eden od pionirjev na področju skupnostne skrbi za duševne bolnike pri nas in zagovornik neinstitucionalne obravnave, je tudi dekan Fakultete za socialno delo, kjer že deset let ponujajo izbirno študijsko področje socialno delo na področju duševnega zdravja, diplomantom pa specializacijo iz duševnega zdravja v skupnosti. Opozoril nas je na nadzorovano obravnavo v skupnosti, ki jo prav tako predvideva predlog zakona.

"Obravnava lahko človeka, ki doživlja stisko, omeji, da ne škodi sebi ali drugim, hkrati pa mu omogoči, da ostane v svojem okolju oziroma da se izogne zapiranju v institucije. Obravnava je lahko osvobajajoča (manj zapiranja), hkrati pa se poveča nevarnost, da bo vsakdanje življenje posameznika bolj psihiatrično nadzorovano. Ta nevarnost je toliko večja, ker predlog zakona predvideva sistem nadzorovane obravnave v skupnosti, ki ga vodi psihiatrična bolnišnica (ne pa skupnostne službe), ki po definiciji ni pristojna za skupnostno obravnavo ter glede tovrstne obravnave ne predvideva nobenega sodnega varstva. To pomeni, da bi lahko psihiatrija povsem arbitrarno in brez nadzora urejala življenje svojih uporabnikov."

Dr. Flaker je prepričan, da tak predlog napeljuje na nepotrebno dvotirnost, boljši bi bil enotni (interdisciplinarni) sistem skupnostne skrbi, kjer bi morebitne omejevalne ali zapovedovalne ukrepe potrdilo in nadziralo sodišče.

Po odpustu iz bolnišnice

Ljudje različno doživljajo in obvladujejo svojo bolezen, zato pomoč in podpora v skupnosti očitno ne moreta biti strokovno enoznačni. Nove definicije duševnega zdravja govorijo o bio-psiho-socialnem modelu in torej ne samo o medicinskem modelu, kar pomeni, da potrebujejo duševni bolniki po odpustu iz bolnišnice pomoč celotne skupnosti.

Tudi raziskava Atlas iz leta 2001, ki jo je opravila WHO in je zajela 185 držav sveta, je pokazala, da nevladne organizacije z različnimi strokovnimi znanji igrajo pomembno vlogo na področju duševnega zdravja ter da kar v 88 odstotkih držav opravljajo zagovorniške naloge, rehabilitacijo, preventivo in promocijo duševnega zdravja. Polovica organizacij izvaja tudi zdravstvene dejavnosti. V Avstriji, kjer imajo inštitut zagovorništva urejen, je povprečna ležalna doba v psihiatrični bolnišnici 17,6 dneva, medtem ko je v Sloveniji kar 47 dni. Duševni bolniki torej niso domena zgolj psihiatrov, psihiatri pa tako tudi ne edini odgovorni, če gre zunaj bolnišnice kaj narobe.

Rebeka Novak, univ. dipl. soc., iz Šenta pravi, da tovrstno podporo našim uporabnikom dejansko ponujajo samo nevladne organizacije, "ki že vrsto let orjemo ledino in prevzemamo velik del skrbi zanje ter s tem nosimo veliko družbeno odgovornost. Predlog zakona upošteva dezinstitucionalizacijo, toda sprašujemo se, kaj konkretno to pomeni za nevladne organizacije - gre zgolj za ohranjanje obstoječih institucij? Kajti za zdaj predlog zakona le v manjši meri spregovori o že obstoječi mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje, predvsem izvajalcev obravnave v skupnosti."

Zagovorniki in nove oblike pomoči in storitev v skupnosti, ki naj bi jih novi zakon vpeljal, bodo za kratek čas res povišali proračunske stroške. Toda podatki EU govorijo kar o tri- do štiriodstotnem izpadu BDP zaradi duševnih težav Evropejcev, zato se bo ureditev področja ne samo humano, ampak tudi ekonomsko povrnila. Sistem skupnostne skrbi namreč dokazano vpliva na boljši potek duševne motnje, prispeva k skrajšanju ležalnih dob, k manjšemu številu ponovnih hospitalizacij, k humanejšemu pristopu do bolnikov. Predsednik Foruma svojcev Slovenije Edo Belak pravi: "Če bo zakon sprejet, bomo lahko uporabniki in svojci končno tudi uradno postavili svoje zahteve."

Dr. Flaker še dodaja, da je pravna ureditev področja duševnega zdravja strateško pomembna za celotno družbo in njen pravni red, saj opredelitev nekoga kot nerazumnega in neprisebnega omogoči izgubo pogodbenega statusa in moči, da nekdo odloča o svojem življenju. Po francoski revoluciji so moč odločanja prenesli s kralja na zdravnike - rodil se je poklic psihiatra, lik, ki temelji na filantropiji, strokovni nevtralnosti in neprizadetem znanstvenem pogledu na svet. Že kmalu se je pokazalo, da taka rešitev bolj zagotavlja varovanje družbenega reda kot pa pravice posameznika. V drugi polovici 20. stoletja so zato v razvitem svetu korenito revizirali zakonodajo na področju duševnega zdravja.

Komentarji

ZARES !...kako se že piše tisti ljubljanski psihiater,ki ga je minister za pravosodje razrešil pravosodne funkcije ?... ...

Poskuša se mistificirati slovenske državljane, da bi se lažje vladalo še naprej.

Človek je celovita, integrirana osebnost, živeča v določene celovitem, integriranem okolju, s katerim je v medsebojnem odnosu, ni ga dopustno parcelirati na njegove posamezne sestavine ter ločeno od odnosov, v katerih živi.

Človek ima pravico do stiske. Kaj to koga briga. Ko je bil maršal Tito v stiski zaradi odnosov s Sovjetsko zvezo, je dobil napad žolčnih kamnov. Kaj to koga briga, človekova stiska.

Vse, kar velja, so neodtujljive človekove pravice, dane od narave in boga in ne od države, ki jih mora spoštovati, in za vse enaka pravila, ustavna določila. Človekova zasebnost je varovana - razen v Sloveniji že od leta 1945 naprej.

Psihiatrične diagnoze so prazni neumni teoremi in napačni konstrukti, nore predstave v glavah velikokrat destruktivnih in patoloških šarlatanskih takozvanih psihiatrov z nezavedno patološko željo po moči. Napačen konstrukt, katerega psihiatri množično uporabljajo, pa so znamenje njihove lastne "duševne motnje".

Na sploh pa je v vsakem zdravniku-psihiatru tudi bolnik, katerega je vsak zavarovanec dolžan nadzorovati, razkriti in ga po potrebi tudi sankcionirati.

Zznani slovenski politik je povedal: Psihiatrija je najbolj zlorabljana stroka v zgodovini človeštva.

Janez Ruglej v svoji knjigi Dramatična pot razkriva psihiatrične zločine slovenskih psihiatrov, od katerih nihče ni bil kazensko in odškodninsko preganjan niti disciplinsko ne. V Sloveniji se vse požegna....Tudi največje zločine, izvršene z orožjem v roki ali s psihiatričnim svinčnikom v roki ...

Tendenca je da se vsi zločinci, tudi psihiatrični, prikrijejo in ne sankcionirajo...

Beri tudi Thomas Szasz: Mit o duševni bolezni (duševnih bolezni ni, je samo zločinski lov na čarovnice, kot v srednjem veku, v Sloveniji vse od leta 1945 do zdaj).

Človek je sam sebi največji zdravnik, vsak človek že iz pradavnine podeduje univerzalni človeški vzorec obnašanja (arhetip), v sebi nosi razum in sposobnosti, da se bori proti boleznim (pračlovek si je sam izdrl trn v peti, ali pa mu je sosed, prijatelj, pomagal to narediti - prvi zdravnik, ki pa je tudi samo človek, tudi lahko s trnom v peti, žal včasih tudi kje drugje).

Z razumom je mogoče vse urediti, samo nerazumni, nečloveški in nasilni uporabljajo takozvano psihiatrijo (včasih tudi nasilje), ki je v osnovi zločinska, genocidna, barbarska, primitivna, gnusna, bedna, duševno revna, pritlehna, prozorna, skorumpirana z namenom zadovoljevanjai lastnih psihiatričnih riti in njihovih ritoliznikov (in nasprotno)....

Vsaka psihiatrična metoda razkrije vsakega psihiatra vsak psihiatrični zločin. Tega se psihiatri vse do zdaj niso zavedali !!!! Malo jim postaja vroče, ali ne ?

V civiliziranih družbah to že vedo.

Zelo preprosto. Tako kot se z orožjem človek brani pred napadom zveri, lahko to orožje enkrat uporabi zoper drugega človeka.

Tako kot lahko takozvani psihiater napiše : oseba je vztrajna, drži se pravil in ugovarja kršenju pravil s strani delodajalca, lahko ta isti psihiater o tej isti osebi napiše (po naročilu, po namigu...): oseba je neprilagodljiva, duševno motena, bolna.
Ja, kdo pa se bo prilagodil kršiteljem. Ve se, kdo, najprej psihiatri, ki sami najbolj teptajo pravila in človekove pravice.

Oseba je povedala. Po vojni smo bili v letu 1945 in 1946 odpeljani v psihiatrično bolnico Polje, toliko nas je bilo, da smo spali po hodnikih... ..

V srednjem veku so lovili čarovnice, v Sloveniji pa ves čas lovijo...... nekaterih pa sploh nočejo loviti, ve se, koga nočejo loviti ! Zato lovijo druge....Zločin za zločinom! Do kdaj ? Res ste svinje totalitarne ! Javno-zasebne.

IN še to: vsak človek ima podedovan univerzalni arhetip iz pradavnine, zato na splošno loči na primer dobro od zla , vsak pa tudi zase najbolj ve, kaj je zanj dobro in kaj ne, zato je psihiatričnega posiljevanja v Sloveniji res že toliko preveč, da gre na kozlanje....Človek pa je tudi spremenljivka glede na razvoj, na novo znanje, na situacijo...Edino slovenska psihiatrija se ne spreminja, še vedno poskuša stigmatizirati, uničevati, klati...

Slovensko psihiatrijo bi morali obravnavati tako kot UDBANET, saj sta tako slovenska psihiatrija kot UDBANET monstruma enega in istega "političnega" rodu, vrste.

Za konec povzetek misli oziroma sporočila nekega tujega normalnega psihiatra: "Vsak se mora spoprijeti z destruktivnim kot svojim problemom. Nesmiseln je boj proti proti zlu, proti destruktivnosti, ker je destruktivno navsezadnje notranji problem in projekcija problema destruktivnosti in zla na zunanji svet vedno ustvarja novo trpljenje."

Kaj pomeni povzeta misel tujega psihiatra ?

Zelo enostavno in zdravilno ! Veljavna pravila veljajo za vse, kdor jih krši, naj odgovarja po zakonu v skladu z določeno sankcijo. Kdor je nasilen, ga je treba sankcionirati po pravilih, ki sankcionirajo nasilje. Kdor ne izpolnjuje delovnih nalog, naj odgovarja v skladu z delovnopravnimi pravili in pogodbo.

Kaj pa še ostane ...Nekdo ne more spati, je zaskrbljen, ga je strah, je negotov glede prihodnosti, fantazira, se pogovarja z angeli, kot norveška princesa Martha Louise...

To pa je popolno zasebna stvar vsakega posameznika, ki jo tudi sam ureja sebi v korist..ne pa v svojo škodo in v korist samozvanih psihologov in psihiatrov in njihovih ritoliznikov.

V osnovni šoli in srednji šoli bi morali obvezno zagotoviti poučevanje o človekovi osebnosti, psihi ( to je o volji, čustvih in razumu, o zavesti (delno o nezavednem)) in to je vse. Psihologijo in psihiatrijo je potrebno obvezno ukiniti in konec bo zlorab in psihiatričnih zločinov !

Stalin je bil najbolj znan po tem, da je vsiljeval svojo pomoč bratskim državam, od tod termin "bratska pomoč". Slovenska psihiatrija (v povezavi z določenimi strukturami, ki zlorabljajo svoj položaj), dela po metodi "bratske pomoči", zato je ostanek stalinizma. Dost je, treba jo je ukiniti in seveda sankcionirati za zločine !

Človek je svoboden, ustvarjalen, nedotakljiv, samo vi, ..............., še ne veste tega ! No, še je nekaj časa, da boste vedeli, ali ne. Saj je jutri nov dan in boste morda kanček v svojem težavnem razvoju napredovali, ali ne.

n. n.

Pripis: Honorarju se odrekam v korist sklada za razformiranje psihiatrije in psihologije (prvih je cca 200, drugih pa cca 1000, morda nekoliko več) Pa naj grejo kaj delat.

Človek je kozmos v malem. Človek pshiater ne more soditi o drugem človeku - ki je kozmos.

Kaj vemo o kozmosu ? Nič, ali zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo ... malo.

Psihiater lahko torej da mnenje samo o sebi, ne pa o drugem človeku.

Človek je kozmos v malem. Človek psihiater ne more soditi o drugem človeku - ki je kozmos.

Kaj vemo o kozmosu ? Nič, ali zelo zelo zelo zelo zelo zelo zelo ... malo.

Psihiater lahko torej da mnenje samo o sebi, ne pa o drugem človeku.

OSEBO JE MOGOČE OBRAVNAVATI SAMO GLEDE NA TO, ALI SPOŠTUJE PREDPISE, KI SO VELJANI ZA VSE TER V SKLADU Z USTAVO, DRUGAČNA OBRAVNAVA OSEBE NI DOPUSTNA.

V OSTALEM OSEBA SAMA O SEBI ODLOČA.

Potrebno je biti pozoren na okolje v katerem se strmo povečuje število bolnikov/oseb, katere potrebujejo psihiatrično pomoč. Nobene interdisciplinarne raziskave ni narejene in objavljene, kakšno je trenutno stanje v Sloveniji, šele ta bi pokazala vzroke nastanka in možne ukrepe za zmanjšanje ali celo odpravo velike obolevnosti za-depresijami, paranojami in shizofrenijami, ki so zelo dolgotrajna in energijsko izčrpavajoča obolenja tako za obolelega kot za njegove svojce in prijatelje. Govoriti kar tako , ukiniti to institucijo, pa še drugo institucijo v okviru medicine bi bilo zelo nespametno, vsekakor pa je nujno vse obstoječe prenoviti, posodobiti , njihovo delo narediti bolj transparentno, javnost bolje obveščati, uvajati več preventivne dejavnosti da do tovrsnih pojavov sploh ne bi prišlo. Lep pozdrav- Vodan!