ODTEKANJE INTELEKTUALNE POTENCE
 

Utišani znanstveniki in intelektualci

Pustimo znanstveniku peti in pesem se bo slišala daleč naokrog

DELO, sobotna priloga 24. 12. 2009
 

INTERVJU: dr. Matjaž Valant, kemijske znanosti, Imperial College v Londonu
(univerza I.C.L. kotira med pet in deset najboljših univerz na svetu, ljubljanska je na 500. mestu).

Znanost – moč napredka ali neizkoriščena možnost razvoja? Marsikdo med našimi znanstveniki občuti bolj to drugo, temnejšo in v javnosti ne ravno velikokrat omenjano plat naše znanosti. V tem prispevku bomo govorili o znanstvenikih s področja naravoslovno-tehničnih ved, brez medicine. »Običajno se družbi predstavlja, da je naša znanost blesteča, a ni vedno tako. Mednarodni kazalci kažejo, da je podpovprečna, žal,« ugotavlja 42-letni dr. Matjaž Valant, izjemno uspešen in v tujini uveljavljen slovenski doktor kemijskih znanosti. Razlogi za to so preplet naše neobičajno togo zastavljene organizacijske strukture in le na videz odprtega sistema financiranja, ugotavlja. Kadar kdo na to glasno opozori in želi kaj spremeniti, postane »znanstveni oporečnik«, četudi v tujini uspešen, doma nezaželen, moteč in označen za problematičnega. Zaradi nespodbujanja najbolj potentnih znanstvenikov izgublja domača industrija, univerze in celotna družba. V čem so poglavitni razlogi za tovrstno nesvobodo znanstvenikov, ki bi po vseh pričakovanjih morali biti vse prej kot omejeni v izražanju svojega mnenja?

 

Močna hierarhija in onemogočena mobilnost

»Največja težava naše znanosti je nespremenljiv organizacijski red, ki ga je treba ohranjati za vsako ceno. Vanj je namerno vgrajena sistemska napaka, ki jo lahko vidi le tisti, ki je globoko vpet v ta sistem. Gre za to, da vlada v sistemu močna hierarhija, ki je izjemno škodljiva za znanost. Tisti, ki je na vrhu, ni nujno, da je najboljši znanstvenik, običajno je že na pol menedžer. Če ima pod sabo odlične znanstvenike, je tudi sam dober. A ti znanstveniki ne morejo delati v svojem imenu, ne morejo odločati o lastni raziskovalni poti, lastni znanstveni karieri. Mobilnost, ki je povsod v razvitem svetu tudi finančno spodbujena, je pri nas povsem onemogočena,« pripoveduje sogovornik.

»Kako se to zgodi? Mlad raziskovalec vpiše pri nekom doktorat, se nato zaposli pri njem, je član njegove raziskovalne skupine, njegov mentor ga pošlje na podoktorski študij, a mora ostati v delovnem razmerju, da se potem vrne k njemu in pri njem naprej raziskuje. Mentor ga ima ves čas za svojo lastnino, za svojega študentka, tudi če je star 40 let ali več. Najhuje, prava katastrofa je, če hoče tak znanstvenik po svoji poti. Če se hoče preseliti v drugo raziskovalno skupino ali zamenjati službo. Potem se vse strne proti njemu in mu to poskušajo z vsemi mogočimi sredstvi onemogočiti,« pripoveduje Matjaž Valant, izjemno uspešen slovenski doktor kemijskih znanosti, ki je doktoriral že pri 28 letih. Po 14 letih zaposlitve na Inštitutu Jožefa Stefana v Ljubljani je hotel ravno to, o čemer pripoveduje: prestopiti v drugo raziskovalno skupino znotraj inštituta.

»Po 14 letih dela v istem okolju na isti tematiki v isti skupini sem bil povsem prekurjen, prazen. Nujno sem moral nekaj spremeniti. Dogovoril sem se za drugo skupino znotraj Jožefa Stefana, a mi je bilo tako onemogočeno, da sem moral v tujino,« pripoveduje danes. Vabili so ga marsikam. Izbral je Imperial College v Londonu.

Znanstveni incest, vir togosti

»V Angliji in Ameriki imenujejo tak odnos, ko je mlad znanstvenik pripet na svojega mentorja, znanstveni incest. Tam tega ne dovolijo, ne smeš se zaposliti pri svojem mentorju doktorata. Ravno nasprotno, mobilnost spodbujajo z razpisi, tudi državnimi, ki so povsem odprti. V tujini na razpisih dejansko dobijo znanstveniki denar glede na projekt, ki so ga prijavili, ne glede na ime prinašalca projekta. Razpisi so odprti tudi pri nas, a le deklarativno, saj ima prednost na razpisu tisti, ki je bil že prej financiran. To, da si že dobil denar, ti daje prednost, da ga dobiš še enkrat, ne glede na vsebine. To je izjemno subtilen način, kako počasi sistem zapreti.«

Zaradi hierarhičnega sistema, neprehodnosti med posameznimi skupinami raziskovalcev in zaprtega financiranja povzročijo največ škode raziskovalcem srednje generacije, ki so tudi najbolj ustvarjalni, meni sogovornik. To pa je tudi osrednja težava naše znanosti. »Ravno zato, ker v Sloveniji ne spodbujamo dovolj znanstvenikov srednje generacije, je naša znanost podpovprečna,« meni sogovornik in navede primer evropskih projektov za znanstvenike naravoslovnih in tehničnih znanosti (brez medicine), na katere se redno prijavijo tudi slovenski znanstveniki.

Togost, razlog slabih rezultatov

»V okviru dveh evropskih projektov je bilo izbranih 150 do 200 znanstvenikov iz vseh držav. Kdo je dobil denar iz Slovenije? Nihče. V prvem letu smo bili štirje pozitivno ocenjeni, a ne dovolj za evropska sredstva. Običajno se družbi predstavlja, da je naša znanost blesteča, a žal ni tako. Posamezniki so odlični, tudi prepoznavni v mednarodnem prostoru, a celotna znanost ne dosega optimalnih rezultatov,« meni. Zaradi izboljšanja rezultatov znanosti, s tem večje pomoči industriji in univerzam bi bilo po sogovornikovem mnenju nujno potrebno tudi v Sloveniji uvesti mehanizem, ki bi omogočil »svojo pot znanstvenikom srednje generacije«.

»Z znanstveniki je tako kot s pesniki. Najlepše pesmi napišejo, ko so nesrečno zaljubljeni. Znanstvenik najbolje dela, kadar čuti še kakšen izziv, vidi možnost premika, napredovanja, da bi lahko prišel na svoje. A takih spodbud pri nas ni. Vsak je obsojen na svoje lahko da lagodno življenje v isti raziskovalni skupini, a tako ne daješ od sebe pravih rezultatov.«

Matjaž Valant je bil v Londonu dve leti, potem pa je moral sprejeti življenjsko odločitev: se tam stalno zaposliti kot predavatelj ali se vrniti domov. »London za družino ni prijazno mesto. Zaradi družine sem se odločil vrniti se v Slovenijo.« Nič težjega kot to, ugotavlja danes, saj je pri vrnitvi znova naletel na kopico težav in ovir za zaposlitev v katerem od večjih znanstvenoraziskovalnih sistemov. Le deklarativno smo navdušeni nad našimi znanstveniki, ki se hočejo vrniti domov, dejansko ne, saj pomeni tak znanstvenik moteč element v utečenem sistemu, je spoznal.

Srednji generaciji dopustiti njeno moč

Z veseljem pa ga je sprejela Univerza v Novi Gorici, kjer so mu takoj ponudili možnost, da zgradi svoj laboratorij. Tako se zdaj že dve leti ukvarja z menedžerskimi posli, išče denar za drage, tudi po 200.000 evrov vredne naprave. Zdaj dela v »njegovem« laboratoriju že šest raziskovalcev, ravnokar se jim bo pridružila uveljavljena znanstvenica iz Italije. Ocenjuje, da ga bo dokončal čez dve leti, in takrat se bo, če bo le mogel, spet popolnoma posvetil raziskovanju. Do takrat ohranja stik z vrhunsko znanostjo kot gostujoči raziskovalec na Imperial Collegeu v Londonu, kjer dela vsak mesec teden dni. Prihodnje leto bo na tej prestižni univerzi, ki kotira med pet in deset najboljših univerz na svetu (ljubljanska je na 500. mestu), postal gostujoči profesor. To vsakdo šteje za vrhunec znanstvene in profesorske kariere.
 

Sicer pa predava tudi kot izredni profesor na mladi novogoriški univerzi. »Vloga novonastalih univerz v Sloveniji je neprecenljiva. Na novogoriški nas je kar nekaj znanstvenih oporečnikov, ki so prišli tja iz zelo podobnih razlogov kot jaz. Vzpostavila se je povsem drugačna struktura kot v starejših okoljih. Razumejo in podpirajo nas. A vendarle kaže, da če bom hotel preživeti, se bom moral vključiti v celotni sistem in sistem me bo počasi transformiral v pol menedžerja, pol raziskovalca. Upam, da bom lahko ostal predvsem raziskovalec.« •

Milena Zupanič

ZDRAVSTVO
 

Skrb zbujajoča pot v nemoč in resignacijo družbe

DELO, sobotna priloga 24. 12. 2009

dr. Igor M. Ravnik, zdravnik pediater, 65 let, UKC

Zdravniki imajo v družbi posebno vlogo. Skrbijo za najobčutljivejše in najpomembnejše, kar imamo – za naše zdravje. Samo zdravniki v resnici vedo, katera zdravila in metode zdravljenja bi lahko uporabljali, pa jih morda ne, kolikšne so čakalne dobe in zakaj. Še posebno pomembno je, da nam to povedo, da opozorijo na slabosti in predlagajo izboljšanje v korist bolnikov. Ali to tudi naredijo? Kolikšna svoboda govora je dovoljena njim? Ali povedo javnosti, kar bi ji v resnici po svoji vesti in zaradi svoje družbene vloge morali? Ali jih je, nasprotno, strah, in zato raje molčijo? »Vprašanje je, ali gre le za strah. Ozračje pripelje do zadržanosti, da človek ne izrazi, kar misli,« je dejal zdravnik pediater Igor M. Ravnik, predsednik društva Liga proti epilepsiji Slovenije.
 

»Ko sem pred leti za časopis Delo izjavil, da je epileptološka stroka v Sloveniji zelo fragmentirana in da bi jo bilo treba multidisciplinarno povezati, je bil komentar kolega: 'Pazi, kako govoriš, ker lahko izgubiš službo!' Pomislil sem, da je to morda slaba šala. Pa ni bila. Zdaj lahko govorim svobodneje, ker sem na svojem področju uveljavljen, že dlje časa nisem šef, nisem član fakultete, torej že dolgo ne sodim v kroge, kjer se o stvareh odloča. Toliko sem star, da ne kandidiram za funkcije. Svobodno lahko in celo moram govoriti kot predsednik strokovno-humanitarnega društva. Kot predsednik društva mi ni treba nikogar vprašati, kdaj lahko govorim in kaj,« je pojasnil svoj položaj, torej položaj zdravnika, 65-letni Igor M. Ravnik, ki je zaposlen na pediatrični kliniki v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana. Pri presoji delovanja sistema mu pomagajo tudi lastne uporabniške izkušnje z delovanjem in napakami sistema. Tudi kot uporabnik ocenjuje zdravnike in sestre zelo visoko, je dejal, a žal mediji le redko prinašajo dobre izkušnje bolnikov iz ordinacij.

Molk zaradi konflikta interesov na vsakem koraku

Čemu pripisuje tolikšno zadržanost nastopanja v javnosti in omejitvam svobode govora, ki so jim tudi zdravniki vedno znova izpostavljeni? »Ob majhnosti populacije, prepletenosti vodstvenih funkcij, odsotni ali slabi komunikaciji je primanjkljaj notranjega 'čistilnega' mehanizma sistemska napaka, ki blokira naše ustanove. Vprašanje je, ali gre le za strah. Ozračje pripelje do zadržanosti, da človek ne izrazi, kar misli. Delal in živel sem med Francozi, Angleži, Arabci – povsod se laže pogovorijo kot pri nas. Navzven se v našem sistemu kaže močna hierarhija, v kateri je zaradi majhnosti prostora vrsta funkcij v konfliktu interesov. Prijatelj, predstojnik klinike z Dunaja, pravi, da Avstrijcem, ki jih je štirikrat več, ne uspe pokriti brez konflikta interesov vseh funkcij, ki bi morale biti neodvisne: klinika, fakulteta, zbornica, zavarovalnica, ministrstvo in strokovno društvo. Pri nas dediščina province omogoča absolutizme, ne nujno razsvetljene, a zgoščene na tretjo potenco: skoraj vsa strokovna društva in sekcije – edini res neodvisni strokovni prostor – vodijo formalno ali iz ozadja ljudje, ki so hkrati vaš predstojnik na oddelku ali na fakulteti ali član vaše komisije za doktorsko disertacijo, član komisije za nabavo aparatur ali šef oddelka, kjer se boste zdravili vi ali vaš sorodnik … Mnogi okrog mene so na tem, da bodo morali na svoji akademski poti skozi sito, kjer odločajo ti, katerim bi bilo prav povedati, da je nekaj narobe. In raje molčijo. Na srečo se na deset let ali več vodstva le zamenjajo, nato pa pride do novega vala zadržanega pričakovanja.«

Vrhunsko uveljavljen, a brez možnosti soodločanja

Dodatno težavo, ki je vir hudih pomanjkljivosti v sistemu, vidi v nekritičnem prenašanju meril, ki jih ima univerza (merila za napredovanje, kako oddelki in posamezniki pridobivajo točke), v srčiko delovanja vrhunske klinične medicinske ustanove, ne da bi se v razvoju strokovnih služb prioritetno upoštevale potrebe klinične prakse in javnozdravstveno opredeljene potrebe populacije. Za boljšo predstavo navede pot mladega slovenskega zdravnika. »Komaj diplomiranemu zelo mlademu zdravniku, ki se je preizkušeno dokazal pri strokovnem delu in v odnosih s pacienti, v odnosih s kolegi, v iniciativnosti in zanesljivosti – in bi bil po svetu prepoznan kot optimalen kandidat za klinično delo –. ne uspe v konkurenci za specializacijo, ker nima objavljenih člankov v citiranih revijah. Ne morem se ubraniti analogiji iz ekonomije, da sta inflacija vrednot, pa tudi pomen virtualnih produktov, tako imenovanih balonov na tem področju, in to v državi, kjer dokazano zmanjkuje ljudi za temeljno strokovno delo, ena od hujših, v sistem globoko vraščenih škodljivosti.«

Sogovornik je na svojem področju, torej kot zdravnik za epilepsijo, uveljavljen, zaposlen v univerzitetni ustanovi, dela v dobri ožji strokovni enoti, je zelo dobro obveščen. »A to ne pomeni, da bo mnenje upoštevano, da lahko soodločam. Kot strokovnjak za epileptologijo sem na svojem področju veliko videl in spoznal, a naših predlogov, napisanih po temeljitih pogovorih s seniornimi kolegi oddelka, denimo pri gradnji pediatrične klinike, ni nihče upošteval. Podrobnosti presegajo raven resnega časopisa. Talentirani kolegi v večjih državah iz takega gradiva napišejo roman (na primer Sam Shem: The House of God, Mount Misery) ali kritično knjigo. Pri nas bi se tudi v basni vsak prepoznal, se morda maščeval, večina pa še prebrala ne bi,« ugotavlja malce resignirano.

Brez svobode govora obsojeni na neuspeh

Kadar se zdravniki, mnogi med njimi tudi znanstveniki, ne morejo med seboj in z vodstvom ustanov odkrito pogovoriti o sistemskih problemih, se v skrajni stiski, ko so izčrpali notranje možnosti odpravljanja težav, obrnejo tudi na medije. V ustanovi, kjer so zaposleni, potrebujejo za nastop pred mediji praviloma dovoljenje vodstva ali službe za stike z javnostjo. A kaj bodo lahko javnosti povedali? »Svoboda govora pri nas ni toliko omejena zaradi represivnosti načel, omejena je v svoji izvedbi, in sicer zaradi prepleta te nesrečne majhnosti, zaradi katere pride do notranje cenzure, in zelo omejevanih dostopov do pravice izjavljanja. Kadar danes vodilni rečejo, da strokovnjak lahko govori, ko ima za to dovoljenje, to ni tako enostavno. Še kako mora paziti, kaj reče, ker se njegova izjava zlahka opredeli kot škodovanje poslovnemu interesu. Ključni razlog, da je potreba po javnosti tako velika, je nekaj korakov nazaj: blokada participacije in nesposobnost vodenja znotraj ustanov. Marsikje niso vzpostavljeni kanali komunikacije in preverjanje realizacije načrtov,« ocenjuje Igor M. Ravnik.

Kakšne so posledice zadržanega izražanja mnenj, slabe komunikacije, nereševanja težav za družbo? Sogovornik meni, da porazne. »To je pojav, ki kljub – marsikje tudi vrhunski strokovnosti – resno otežuje razvoj stroke v ustanovah in vodi v splošni občutek nemoči in resignacije.«

Potreba po drugačni organiziranosti

»Predvsem mladi zdravniki delajo danes pod hudimi pritiski. Velikokrat so to mlade zdravnice, ki so tudi matere in imajo ogromno osnovnih delovnih obveznosti, pa še dodatne specializacije, raziskovanja, ki so sicer nujni za razvoj. Bojim se, da v nakovalu med potrebami pacientov, potrebami strokovnega usposabljanja, kariere, družine, ljudje ne bi odpovedali; marsikdo išče rešitve za eksistenco drugje. Zelo pomembna sta občutek in dejanska nemožnost vplivanja na delovnem mestu.«

V razmerah, ko družba deluje »na robu demografske komajzadostnosti«, kot imenuje majhnost Slovenije sogovornik, bi morala stroka – pa ne medicina, ampak klinična sociologija – razviti modele, vgraditi korektive in načela delovanja ustanov v majhnih družbah. »Področja nismo razvili, a razmere kličejo po ukrepih. Slovenija je idealen teren za razvojno-raziskovalno delo te vrste. Nujno je razmišljati, kako naj se družba organizira, da bodo lahko sodelavci vključeni v odločitve z najboljšim, kar vsak lahko ponudi. Seveda tudi o ustreznejši izbiri in pripravi oseb za vodilna mesta,« je dejal Igor M. Ravnik.

Milena Zupanič