DRŽAVNI SVET REPUBLIKE SLOVENIJE

MAGNETOGRAM

SLOVENIJA V EKONOMSKO-SOCIALNI IN INSTITUCIONALNI KRIZI

1. december 2009

          DANIJEL BOŽIČ: Spoštovane gospe in gospodje, spoštovani predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kavčič, spoštovani referenti oz. predavatelji, dobrodošli na današnji okrogli mizi o Sloveniji v ekonomsko-socialni in institucionalni krizi. Predvidoma bodo referati, glavnega bo imel prof. Mencinger, trajali skupno približno eno uro, nato pa je predvidena razprava. Prosim gospoda predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča, da uvede današnjo razpravo. Hvala.

          MAG. BLAŽ KAVČIČ: Spoštovani, v Državnem svetu pripisujemo vprašanjem družbenih razmer in družbenega razvoja velik pomen, se z njimi veliko ukvarjamo ter smo odprti za različne poglede in izkušnje, ki jih razumemo kot vzpodbudo lastnim idejam in predlogom. Zato smo na primer pred dnevi v Državnem svetu tudi poslušali švedske izkušnje glede soočanja s krizo že na začetku 90-tih letih, ki jih je na naše povabilo predstavil nekdanji švedski finančni minister Pär Anders Nuder. Švedska se je tedaj z odločnimi ukrepi na področju javnih financ in davčne politike ter spremenjeni strategiji delovanja uspela pobrati. O dilemi pravičnosti in učinkovitosti so pomembne razmisleke prispevali dr. Igor Lukšič, podpredsednica Državnega sveta Lidija Jerkič in mag. Violeta Bulc.

Slovenijo je v lanskem letu, v prvih resnih pokazateljih pa že prej, prizadela kriza, posledično seveda tudi zaradi globalne recesije. Naša država, naša družba se je znašla pred resnimi vprašanji, kje in kaj je šlo narobe ter katera pot je prava, da ekonomsko, socialno in institucionalno ponovno vzpostavimo in nujno nadgradimo sistem delovanja države in gospodarstva. Na ta vprašanja še vedno nismo našli jasnega odgovora. V Državnem svetu pa smo v lanskem letu o tem sploh prvi javno spregovorili in Vladi nakazali možne ukrepe, a odgovora nismo nikdar dobili, ne v pisni obliki niti ne pravega v njenih t.i. strateških protikriznih ukrepih.

Med nami posebej pozdravljam kolega, državnega svetnika in univerzitetnega profesorja dr. Jožeta Mencingerja, odličnega poznavalca ekonomskih in družbenih razmer, ki nas bo v svojem osrednjem predavanju pritegnil k poglobljenemu razmisleku o vzrokih in vsebini globalne krize, krize v slovenski družbi, o posledicah in vplivu neoliberalne tranzicije po slovenski osamosvojitvi ter o vplivu krize na ekonomski oziroma celostni razvoj družbe.

Pozdravljam tudi dr. Brandta in mag. Emila Milana Pintarja, ki nam bosta predstavila svoje poglede na institucionalno krizo in krizo slovenske družbe.

Danes imamo tako ponovno priložnost, da se v dobrobit uspešnega gospodarskega in družbenega razvoja zavemo nujnosti sprememb in drugačnega načina razmišljanja, zlasti pa delovanja, bolj ustvarjalnega, ambicioznega, odgovornega, usmerjenega navzven in ne k sebi, razumnega in prizemljenega, strateško dolgoročno zasnovanega in seveda uresničljivega.

Ko bomo ob poslušanju današnjih predavateljev razmišljali, se strinjali ali pa nasprotovali njihovim razlagam, bomo postavljeni pred dilemo, kje pravzaprav začeti predvsem pa, kako nadaljevati, vsak v svojem strokovnem in delovnem okolju, vsak na svojem delovnem mestu - zlasti pa kako v procesu odločanja in vplivanja dozoreti in razumeti institucionalne temelje, ki smo si jih sami zgradili, in kako uresničiti svoje lastne zaveze in sprejete odgovornosti.

Spoštovani, vabim vas, da sedaj skupaj prisluhnemo predavateljem in njihovim analitičnim premislekom.

          DANIJEL BOŽIČ: Hvala lepa gospod predsednik za uvodne misli in hvala, da omogočate, da v Državnem svetu potekajo razprave iz vseh mogočih aktualnih področij in današnje teme so prav gotovo zelo aktualne. Prof. Mencingerja ne bom in ni potrebno posebej predstavljati, ker ga vsi zelo poznate. Morda omenim, da je bil podpredsednik DEMOS-ove vlade, da je bilo takrat hudo. Od takrat ga imamo vsi še posebej v čislih, da smo vajeni od njega to, da nas ne analizira za nazaj, zakaj se je nekaj zgodilo, ampak da je tisti človek, ki analizira in pove tudi za naprej odločno in mislim, da takih analitikov in takih znanstvenikov pri nas manjka, ki bi bili dovolj hrabri in bi si upali javno, jasno izreči, kar družba naša prav gotovo potrebuje, tudi gledanje vnaprej, in potrebuje mislece, ki so sposobni stati za tem, kar rečejo in graditi.

          Prof. Mencinger, prosim.

          PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Hvala lepa. Dober dan. Jaz veliko ne bom govoril o svetovni krizi. Na to svetovno krizo imam nekoliko drugačne poglede, kot večina ekonomistov, ki predvsem začenja s tem finančnim sektorjem. Moram reči, da mi je zelo blizu marksistična razlaga, čeprav sem se včasih zmeraj bahal, da nisem marksist. Ampak marksistična razlaga pomeni, da si je treba razlagati to krizo tudi z delitvijo ali pa s prerazdelitvijo, ki se je začela nekje v 70-ih letih in na nek način do tega, da je prišlo do osnovnega problema, in sicer, da je ponudba bistveno večja od povpraševanja. To je nastajalo na zelo različne načine. V zadnjem času bomo videli, je to nastajalo predvsem s tem, da smo se zelo na splošno zadolževali. Sicer se bom pa lotil Slovenije in bom več ali manj ostajal na področju slovenskega gospodarstva in slovenske krize.

          Če gledamo gospodarski razvoj Slovenije, potem je po mojem mnenju potrebno razlikovati dve razdobji. Govorim pa že o posttranzicijskem razvoju. To se pravi po letu 1993. Za prvi razdobje nekje do 2004 je bilo značilno za Slovenijo, da je imela stabilno gospodarsko rast, ki ni bila previsoka, ampak približno 4 %. Jaz menim, da je to tudi neka naravna rast za Slovenijo, da vsaka višja rast povzroči probleme v neravnotežju. Relativno postopno se je zmanjševala brezposelnost. Postopno se je zmanjševala inflacija in to relativno tekoče, brez problemov in brez velikega oviranja inflacije.

          Dve značilnosti, ki jih je imela Slovenija za razliko od drugih tranzicijskih držav, je bilo pa zunanje ravnotežje in notranje ravnotežje. Več ali manj za Slovenijo je bilo stalno značilno, da smo imeli uravnotežen tekoči račun, kar je pa posledica neke zelo pametne odločitve, da smo šli takoj na drseči oz. na upravljani drseči tečaj. Proti vsem navodilom, ki smo jih dobivali od drugod, se je tega centralna banka zelo držala in v bistvu v centralni banki smo se najbolj bali prevelike vrednosti tolarja. Naredili smo vse, da tolar ne bi bil preveč vreden, ker smo nenadoma dobili zelo veliko priliva tuje valute, kar bi pomenilo, da bi tolar postal precenjen.

          Naslednja značilnost je bilo notranje ravnotežje. Relativno razumni proračunski primanjkljaji so bili naslednja značilnost. Morali bi še nekaj reči. Slovenija je zadržala socialno stabilnost oz. socialna stabilnost je bila relativno visoka. Po letu 2005 smo prišli v neko drugo razdobje. Nenadoma se je začela zelo visoka 7 % gospodarska rast, ki, če gledamo strukturo iz te rasti, bomo videli, da sta predvsem dve dejavnosti tu prisotni. Eno je gradbeništvo in eno finančno posredništvo, medtem ko druge veje pa niso zrasle nekaj posebnega. Za to razdobje je pa značilna predvsem kreditna zasvojenost. To je razdobje, v katerem so krediti rasli po 30 %, medtem ko se je družbeni produkt nominalno povečeval tam do 10 %. Prišlo je do zelo hitrega zmanjšanja brezposelnosti, deloma tudi administrativno zaradi tega, ker pač mi smo spremljali (?) število ljudi, prijavljenih na zavod za zaposlovanje. Brezposelnost se je hitro zmanjševala.

          Kar se inflacije tiče, jaz menim, da se ne bi smeli pritoževati. Prišlo je do povečanja inflacije, ki je bila povezana s tem, da je prišlo do podražitve nafte in hrane in če na drugi strani vemo, da je Slovenija v hrani samo še 50 % samozadostna, potem je jasno, da je povečanje cen hrane zelo podražilo. Ta inflacija je bila tudi socialno nesimetrična. Prizadela je seveda predvsem ljudi z nizkimi dohodki. Deloma je bila inflacija tudi posledica zaokroževanja cen oz. politike cen, ki se je prej pred uvedbo evra na nek način umetno zadrževala, zelo nizke cene. Če potem pridemo v neki menjavi od 240 na 1, je zaokroževanje cen navzgor nekaj povsem normalnega.

          Glede teh treh področij pravzaprav ni pregovora, razen prehitre gospodarske rasti. Po letu 2007 je pa nenadoma začelo nastajati zunanje neravnotežje. To zunanje neravnotežje je bilo deloma posledica tega, da smo imeli višjo gospodarsko rast, kot smo jo lahko z lastnimi prihranki vzdrževali in na drugi strani zaradi tega, ker je prihajalo do nečesa, čemur se pravi nastajanje kazino kapitalizma. Istočasno je prišlo do ustvarjanja notranjega ravnotežja. Ob visoki gospodarski rasti nismo imeli presežka v proračunu, ampak smo imeli primanjkljaj in celo tisti spor v lanskem letu, ali je presežek ali primanjkljaj, ki se je politično odločil, je bil nesmiseln. EU nam za leto 2008 po podatkih daje 1,9 % primanjkljaj v proračunu. Tam so se pa prepirali okoli nekih malih količinah. In prišlo je do zmanjševanja socialne stabilnosti.

          Če pogledamo, kako je Slovenija vstopila v krizo, bi rekli, da imamo dva problema. Eden je velika odvisnost od EU. Tu bi rekli tako gospodarska kot institucionalna odvisnost. Zakaj gospodarska? Izvoz je približno 68 % BDP, uvoz 71 % BDP. Druga stvar, institucionalna. To je pa povezano s tisto trditvijo, ki jo že dolgo časa trdim, da v ekonomskem pomenu besede nismo nič več država, ker ekonomski sistem so direktive EU. Denarna politika je pač šla drugam. Fiskalna je zelo omejena in nobene kontrole tokov nimamo. To pa pomeni, da smo pravzaprav izgubili atribute, ki jih ima država kot ekonomska enota. Jaz ne pravim, da je to slabo ali dobro, ampak objektivno teh atributov države nič več nimamo.

          Druga stvar pri tem vhodu v krizo je bilo pa ustvarjanje slovenske inačice kazino kapitalizma. Ta kazino kapitalizem smo začeli ustvarjati že z »Bavčarsko« privatizacijo. Kaj v bistvu to pomeni? Z vaučerji smo postali lastniki premoženja, ne pa lastniki družb. In povsem razumljivo je, če je v neki družbi 7.000 lastnikov, je povsem razumljivo, da vsakega zanima samo, kakšen bo kapitalski dobiček, usoda družbe ga relativno malo zanima. Temu se več ali manj s to vaučersko politiko ni dalo izogniti. Problem pa je nastal, da smo tudi na naslednji stopnji dobili lastnike premoženja, ne pa lastnike družb. To so bili PID-i in pa pozneje ti investicijski skladi, ki se nič z drugim ne ukvarjajo, spet samo, kako se bo gibala vrednost premoženja. To se je najbolj videlo pri Muri, kjer se privatni lastnik NFD pravzaprav sploh ni menil za usodo, medtem ko se je državni lastnik, Odškodninska družba, vsaj poskušala brigati nekaj za usodo Mure. Res je treba seveda reči, da ta privatni lastnik tudi ni imel več denarja, ker ga je porabil v Istrabenzu, ampak več ali manj se je izkazalo, da je to en problem s temi lastniki.

          Istočasno lahko rečemo, je prihajalo tudi do globalizacije trga dela, in sicer posredno preko globalizacije trga produktov. Več ali manj je tudi v Sloveniji prišlo do tega, da se je namesto delavcev pojavila fleksibilna delovna sila. Nekaj podobnega, kot v svetu, ker se je pač produkcija selila in na ta način je pravzaprav ta globalizacija prišla tudi na trg dela.

          Naslednja stvar, ki je bila značilna, so bile pa te finančne inovacije. Moramo priznati, da smo varčevanje v klasičnem pomenu besede, to pa pomeni, da jaz poskušam vzdrževati neko vrednost premoženja, nespremenjenega, dajem ga na stran in ga poskušam držati nespremenjenega, in sicer nespremenjenega zaradi mene toliko, da dam v banko, kjer obresti približno pokrivajo inflacijo. Mi smo pravzaprav varčevanje spremenili v špekuliranje, ker vsi so hodili na trge različnih vrednostnih papirjev. Ljudje so se celo zadolževali, da so lahko kupovali vrednostne papirje. Klasično varčevanje se je spremenilo v špekuliranje. Na žalost so se pa varčevalci, ki so tako varčevali, tudi spremenili v dolžnike, ker se je pač ustvarjalo neko virtualno finančno bogastvo, ki ni imelo neke velike vrednosti.

To je bil na nek način vstop. Sedaj pa naj pokažem, da je temu tako. Tu se kaže odvisnost Slovenije od EU 15. To je po kvartalih od leta 2001. Zelena črta je stopnja rasti Slovenije, rdeča črta kaže stopnjo rasti razvitega dela EU. To se pravi, petnajsterice. Če gledamo, imamo še eno tanko zeleno črto. Če jaz naredim regresijsko analizo in regresiram naše stopnje rasti na evropske stopnje rasti, potem bi dobil zgoraj rezultat, kakršnega mi kaže ta zelena črta. Naša stopnja rasti bi bila približno za 2 % točki višja od evropske stopnje rasti. Ampak naša elastičnost na evropsko spreminjanje je bila približno 1,4, kar je pomenilo za vsak odstotek spremembe v Evropi je bila pri nas sprememba 1,4. Ko je evropska rast začela padati oz. ko je prišlo do krčenja tam na koncu, je bilo razumljivo, da je bilo naše krčenje bistveno večje, kot je pa krčenje v EU. Tudi tu vidimo pravzaprav na koncu, tu je še drugi kvartal leta 2009, ki kaže, da se pravzaprav vse ravna po EU. Temu, bi lahko rekli, se ni dalo izogniti. Dežele, ki so toliko majhne, so toliko odprte, se enostavno temu delu krize ni bilo mogoče izogniti. Zakaj pa niso ljudje nekaj drugega delali in tako naprej, ampak to je pravzaprav nekaj, kar je problem razpravljanja o tem, kaj bi bilo, če bi bilo drugače.

Tu imamo iskalce dela. Tu se kaže, kako je po letu 2005 število iskalcev dela zelo hitro padalo in potem še bolj, kako se je število iskalcev dela hitro povečevalo in sedaj imamo približno 100.000. Tu je eden osnovnih problemov, ki ga bomo po mojem imeli v prihodnosti. Če primerjate tole zmanjševanje na eni strani, pa povečanje na drugi strani, je lahko pričakovati, da bo kakršno koli zmanjševanje tudi počasno.

Tu imamo inflacijo spet v primerjavi z evroobmočjem. Tu je zelo jasno, v letu 2005 smo mi precej stisnili inflacijo navzdol. Prej je relativno enakomerno padala. Tu je bilo nekaj umetnega pritiska in potem po vstopu v evro, v začetku leta 2007, je naša inflacija bistveno narasla. Rekli smo deloma zaradi zaokroževanja in pa, ker je bilo treba prinesti notri tisto, kar je bilo v preteklosti. Deloma pa seveda zaradi podražitve cen nafte in pa hrane. Potem se je spet vrnila na nek način na evropsko raven. Normalno je, da bi bila inflacija pri nas nekoliko višja, kot v Evropi, če je gospodarska rast višja, kot v Evropi.

Kje so pa v resnici problemi Slovenije? Ti problemi se kažejo naprej na tekočem računu. Jaz sem že prej rekel, da je bila značilnost Slovenije izravnan tekoči račun. Se pravi, imeli smo včasih presežke, včasih primanjkljaje. Če pogledamo tule v letu 2004, je bil že en tak navzdol, ampak je prišlo še do vračanja in potem se je ta primanjkljaj začel močno povečevati. V letošnjem letu bomo najbrž spet dosegli presežek, zato ker nam je uvoz bolj padel od izvoza, ampak ta presežek bo ob velikem krčenju BDP. Če ta tekoči račun, ki kaže odnose z drugimi državami, gledam še na strukturo, dobim takole strukturo. Na področju blaga imamo mi stalen primanjkljaj. Izjema je bilo eno samo leto. To je bilo leto 1992, da smo imeli presežek v trgovinski bilanci. Na področju storitev imamo tradicionalno presežek. V transferjih je seveda nekaj, kar je blizu nič, vendar se transferji ali pa negativni odliv povečuje. To je predvsem posledica tega, da v EU več plačujemo, kot iz EU dobimo. Kar je pomembno, to kaže tale rdeča, to so pa tokovi dohodkov. Ti tokovi dohodkov pa nastajajo zaradi tega, ker moramo plačevati obresti na izposojen denar ali pa gre v odliv dobičkov na račun tuje lastnine. Ena možnost bi bila seveda tudi tuji delavci in nedvomno imamo mi več tujih delavcev, kot je naših ljudi v tujini, tako da so ti dohodki negativni. To je eden od večjih problemov, bi lahko rekli, prišlo do strukturnega primanjkljaja.

Tu se pa kaže še ena stvar, ki je, vsaj meni se zdi, najbolj kritična. V vseh teh letih smo zelo veliko kupovali vrednostne papirje po vsem svetu, od balkanskih skladov, azijskih skladov in tako naprej. Zelena črta kaže odliv kapitala, ker smo imeli t.i. portfolj investicije. Rdeča črta pa kaže zadolževanje in več ali manj je tule zelo jasno, da teh investicij nismo delali iz svojih prihrankov, ampak z zadolževanjem v tujini. Se pravi, vsako povečanje portfolj investicij je na drugi strani pomenilo zadolževanje v tujini. Problem, ki je nastala, ko je vrednost teh investicij zelo močno upadla, recimo na polovico ali tretjino, je na drugi strani ostal velik dolg. Ta pa se ni nič zmanjšal in to je eden od problemov, s katerim se moramo soočiti.

Še druga stvar, ki kaže, kako smo pravzaprav vse bazirali na zadolževanju. Tu imate na dveh straneh. Na eni strani imate primerjavo kreditov z BDP in pa depozitov z BDP. Slika je narejena tako, da je to razmerje v letu 2001 povsod narejeno, kot da je 1, krediti proti BDP in depoziti proti BDP. Tu se kaže, kako so se krediti zelo hitro povečevali. Ali pa drugače povedano. Če smo v letu 2001 za enoto družbenega produkta rabili eno enoto kredita, smo v letu 2008 za eno enoto produkta povečanja rabili 2,2 enoti kredita. Medtem, ko se pa depoziti na enoto BDP niso povečevali. To se sedaj na drugi strani kaže kot razmerje med krediti in depoziti. Tu se kaže, da nekje do 2005, do sredine leta, je bilo več depozitov, kot kreditov, kar je pomenilo, da v tistem primeru smo mi lahko posojali v tujini. Potem so pa krediti zelo naraščali, depoziti ne in tule smo prišli zelo hitro do razmerja 1,6 : 1. Se pravi, sedaj imamo 60 % več kreditov kot pa depozitov. Sedaj se zelo počasi obrača na tej številki okoli 1,60. Seveda, rezultat tega, da je do tega prišlo, se kaže v neto finančni poziciji. To se pravi, to je neto dolg. Razlika med našimi obveznostmi in našimi terjatvami do tujine. Tu se spet kaže v letu 2005 ali pa pred tem smo imeli še neto presežek, v letu 2005 je bilo približno neto dolg nič in tu na koncu je neto dolg narasel na približno skoraj 10 milijard in sedaj se zelo počasi zmanjšuje in se bo verjetno zelo počasi zmanjševal.

Mimogrede, tu je zelo popularno govoriti in politiki govorijo, da banke sedijo na denarju. Banke nič ne sedijo na denarju, ker so zelo veliko se zadolžile v tujini. Zadolžile so se v tujini predvsem zato, da so posojale denar za kupovanje vrednostnih papirjev.

Tu imamo pa še bruto tuji dolg. Kadar govorimo o tujem dolgu, v tem smislu ni samo zadolženost države v ožjem pomenu besede, ampak zadolženost tudi prebivalstva in gospodarstva. To je običajno zadolženost preko bank. Če tu gledamo bruto dolg, kako je narasel, vidimo, da je naš skupni bruto dolg približno 40 milijard, pri družbenem produktu približno 35 milijard. Se pravi, bruto dolg je presegel 100 % BDP. Večina tega dolga je privatni dolg. Če gledamo v letu 2002, sta bila privatni in pa javni dolg približno enaka. Potem je pa privatni dolg nekaj preko 30 milijard prišel v letu 2008, javni dolg pa okoli 10 milijard. Tu je na drugi strani še slika, kjer se kaže paletno povečanje, koliko se je v letu povečal dolg. Tu se spet kaže, kako se je v letu 2005 povečal ta privatni dolg, potem malo padel in potem v letu 2007 in 2008 se je privatni dolg povečal. Vmes je v 2007 prišlo do zadolžitve države. To je ta zelena črta. Se pravi, so te spremembe. Sedaj na koncu imamo padanje privatnega dolga, ampak to padanje privatnega dolga več ali manj nadomeščamo z zadolževanjem države.

Še zadnja slika s tega vhoda, je ustvarjanje virtualnega bogastva. Če gledamo gibanja indeksa SBI 20 na Ljubljanski borzi, spet vidimo, kako je nekje v letu 2005 ta indeks začel zelo naraščati. Praktično se je v letu povečal skoraj za trikrat. Od 5.000 na 12.000. Potem je začel tu padati. Ta indeks bi moral iti vsaj približno tako, kot gre nominalna rast družbenega produkta, ker varčevanje se lahko ustvarja samo iz tekočega družbenega produkta. Če gre ta indeks zelo daleč stran, malo gre stran zaradi pričakovanj, potem pomeni, da imamo balon in ta balon je tam počil, ko so počili drugi.

Ima pa Slovenija še vedno eno stvar, na katero pač velja biti ponosen. Vsaj jaz se v tujini ravno s takšnole sliko vedno baham. Tu imamo uspešnost gospodarstva s spodaj pokazano stopnjo zaposlenosti. Jaz menim, da bo stopnja zaposlenosti postala bistveno bolj pomemben indikator uspešnosti, kot pa rast družbenega produkta. Na drugi strani imamo pa na nek način nekaj, kar kaže socialno kohezijo. V našem primeru je to 100 minus stopnja revščine. Stopnja revščine pa je, kot veste, 60 % mediane in tako naprej. Če tej zeleni črti, to so  povprečja EU, pomeni, da je zaposlenost, to je delež zaposlenih v starosti med 15 in 64 let, je ta stopnja zaposlenosti v EU približno 65. Ta 100 minus stopnja revščine, druga, ki kaže socialno kohezijo, je približno 83. Slovenija je v tistem kvadrantu, kjer so pravzaprav po tej stopnji zaposlenosti visoki in istočasno po socialni koheziji visoki.

Kaj se več ali manj pokaže? Tu smo v družbi še vedno skandinavskih dežel (Nizozemska, Švedska, Danska, Finska), Avstrija, Nemčija, Ciper in Slovenija. Te slike se iz leta v leto spreminjajo, ker imate vsako leto nekoliko drugače, ampak to ostaja še kar relativno stabilno. Tule je nekaj, kjer ima Slovenija še nekaj rezerv.

Sedaj pa pridemo do tega, kaj narediti. Nedvomno je v svetu nekaj, tudi pri nas, ponudba je večja od povpraševanja. Sedaj so pa možnosti kakšne? Ena možnost, ki se pojavlja, da je treba varčevati. Če varčuješ, zmanjšaš povpraševanje, zmanjšaš ponudbo, zmanjšaš zaposlenost, povečaš brezposelnost, neenakost in revščino. To je težko neka pot, čeprav bomo vedno dobili neko kombinacijo nečesa.

Na drugi strani imamo pa povečanje povpraševanja, kaj poskušajo sedaj države narediti. Problem je to, da takoj vsi reagirajo s povečano ponudbo, ker osnovno geslo je: bomo pa proti krizi šli z večjo konkurenčnostjo. Samo, problem te večje konkurenčnosti je eden. Če to dela ves svet, smo vsi istočasno v istem položaju. Nič se nam položaj ne spremeni in očitno je to, da to delajo vsi. Pride do povečanja ponudbe in to spet pomeni nove zadolžitve, pri čemer so že zelo zadolženi in to pomeni spet nova kriza ali pa neke spremembe v družbi.

Če pogledamo našo gospodarsko politiko v krizi, bi lahko rekli, da imamo štiri komponente. Eno je denarna politika. Tu več ali manj nimamo kaj početi. To je več ali manj prepuščeno ECB (Evropska centralna banka). ECB pa vse centralne banke so izredno povečale količino denarja v obtoku. Se pravi, kar za dvakrat se je povečala količina denarja v obtoku, zato, da bi pač zagotovili neko likvidnost bančnemu sistemu.

Na drugi strani, če gledamo običajno, so začeli nekoliko lajšati ta pravila, ki veljajo v tem in zniževati obrestne mere. Jaz sem predvsem do obrestnih mer zelo skeptičen, ker po mojem v krizi, ne glede na to, kako nizka je obrestna mera, ne investiraš zaradi tega, ker nimaš v kaj investirati, ker ni povpraševanja po produktih in seveda tudi pri ničelni obrestni meri ne boš vzel kreditov. Kot vidim, se je ta shema tudi nekoliko spremenila. Naj bi šlo tudi bolj za reprogramiranje kreditov. Ker pričakovati, da bodo zelo veliko kreditov jemali za nove investicije, ni.

Slovenska vlada je naredila tisto, kar je bilo logično. Neomejeno poroštvo za bančne vloge, čeprav je seveda to poroštvo jasno bolj nekaj, kar je simboličnega pomena, vendar pa uspešno zadržuje preprečiti to, da bi ljudje jemali iz banke depozite in držali denar doma. Ta poroštva bank zadolževanja v tujini so bila nekoliko že manj uspešna. Država se je tudi sama zadolžila in dala depozite v bankah, ampak velik del tega denarja je šel za odplačilo kreditov. Ta poroštvena shema za gospodinjstva in podjetja ni prav uspešna in sedaj, kot kaže, naj bi to poroštveno shemo nekoliko spremenili.

Kar se tiče fiskalne politike, več ali manj nekaj deluje, kar pravimo, avtomatični stabilizator. V slabih časih enostavno je DDV manjši, so dohodnine manjše, davka na dobiček ni in več ali manj na eni strani so pritoki manjši, na drugi strani so odtoki večji oz. bolj potrebni. Potem je bilo nekaj zmanjševanja izdatkov ministrstev, včasih bolj vprašljivo in tako naprej. In pa deloma odlašanje plačne reforme v javnem sektorju. Če govorimo sedaj o vladah, pa drugače se ne bi politično opredeljeval, bi rekel, da največja škoda, ki jo je pustila prejšnja vlada, je bila sprememba plačnega sistema v javnem sektorju, ustvarjanje nekega ravnotežja, kjer sploh ne veš, kaj ravnotežje je. Ampak, če minister ve natančno razmerje med plačo učitelja in plačo zdravnika, potem se pač moti, ampak vsa opozorila v to smer so bila odveč. Treba bi bilo enostavno držati izdatke potem avtonomnih sektorjev. Urejanje napredovanj in tako naprej je v vsakem sektorju drugačno. Sedaj smo pa ustvarili neko  piramido, v kateri nikdar ne bo miru, kjer se bo vsak primerjal z nekom drugim. Zelo jasno je, da so zdravniki bili tisti, ki so odšli naprej in sedaj bomo imeli kar naprej probleme.

Odlašanje plačne reforme je bila ena od stvari in polzamrznitev pokojnin na nek način druga od stvari, ki bi jo v to fiskalno politiko uvrščal.

Tretji kup je politika zaposlovanja, subvencioniranje novih zaposlitev ali pa skrajšanje delovnega časa. To poznamo. Več ali manj bi lahko rekli uspešno kratkoročno, ampak v bistvu je šlo za pretvarjanje odkrite brezposelnosti v prikrito, proti čemer jaz osebno nič nimam. Na področju socialne politike pa šele kaže, da če se bo mogoče kaj naredilo, povezano s politiko zaposlovanja, in sicer možna ta prerazporeditev z davki, s pomočjo dviga splošne olajšave in večje progresivnosti ali pa vračanja progresivnosti na prejšnjo raven. V to drezati je običajno politično zelo težko. Enostavno pomeni tudi to, da je prihodkov manj. To pomeni, da je treba nekje dobiti. Te razne popularne rešitve, obdavčimo najvišje dohodke z 90 %, ne prinesejo nič. To nima nobenega ekonomskega pomena. To je samo politični pomen. Obdavčimo nepremičnine. Kjerkoli po svetu nepremičnine ne pomenijo posebno pomembnega davčnega vira. Običajno gre za nekaj, kar je bolj na lokalni ravni. Povečanje stopnje dobička, obdavčenje tudi sedaj ne prinese nič, ker imamo več ali manj bolj opraviti z izgubami kot z dobički. Se pravi, tu na teh treh področjih, ki so popularna, so ti učinki bolj demagoške narave kot pa ekonomske. Prej ostaja povečanje stopenj DDV, ki pa seveda ima tudi nekaj negativnih posledic, ampak tu je pač treba izračunati, kaj je bolj pomembno.

Tu, več ali manj, je samo prikazan ta avtomatični stabilizator. Prihodki začnejo padati zelo hitro. To so odstotki družbenega produkta. Odhodki bolj počasi in rezultat je proračunski primanjkljaj.

Tu je pravzaprav še slika teh fiskalnih učinkov, ukrepov, kaj je posamezna stvar prinesla. Ukrepi, ki so bili sprejeti v letu 2008, za katere bi deloma lahko rekli, da je šlo za predvolilno propagando. Ti so proračun stali približno 2 % družbenega produkta, 716 milijonov. Protikrizni ukrepi sedanje vlade, subvencioniranje delovnega časa, zmanjšanje nekih davkov in subvencij, so približno stali proračun, prihodkovno in odhodkovno stran, približno 1,8 % družbenega produkta. Potem je pa prišlo nekaj, kar je v drugo stvar delovalo. To so trošarine, predvsem na bencin. Te  trošarine so seveda prinesle približno 1 % BDP in ta avtomatična stabilizacija, zmanjšanje prihodkov zaradi spremembe davkov, so približno 2 % ali pa skupaj, približno je povsem jasno, da je 5 % primanjkljaj nekaj, kar enostavno izhaja iz računov. Razpravljati o tem, ali je smiseln ali nesmiseln, je nesmiselno, ker pač takšen nastaja zaradi tega, kar imamo tu prikazano.

Tu je pa sedaj še ena stvar. To je na nek način podobna slika. Jaz bi iskal rešitve v treh smereh. Eno je vračanje v zaposlovanju na nekaj, kar se imenuje stari socialdemokratski model zaposlovanja in v resnici, bi lahko rekli, ga zahodnoevropske države v veliki meri, predvsem Nemčija, že uporablja. Kaj to pomeni? Z zaposlenostjo reagiraš manj na gibanja aktivnosti, kot pa nimaš elastičnost 1, ampak elastičnost manjšo kot 1. Pomeni, zelo počasi. Poskušati zadrževati zaposlenost in to, kar dela Nemčija, je pravzaprav poskus zadrževanja zaposlenosti. To je model, kakšen je veljal v Evropi po 2. svetovni vojni nekje do 90-ih let in kakršen je bil na nek način sam model samoupravljanja. Pri modelu samoupravljanja je bilo značilno, kadar je šla gospodarska rast navzgor, smo vsi dobili lahko službe, kadar je šla gospodarska rast navzdol, pa se ljudi ni odpuščalo. Se pravi, to je enostavno pomenilo, da je šlo za prikrivanje brezposelnosti in ta prikrita brezposelnost je bila pravzaprav zelo naravna stvar sistema. Ker, če delavec odloča, ni za pričakovati, da bo sam sebe odpustil. To je nekaj, kar se sedaj vrača. Če pogledamo te države tu, katere so, vidimo, da je deloma Nemčija, Italija, Latvija, Luksemburg, Romunija, Slovenija, kjer je elastično manjša od 0,5. Se pravi, na zaposlenost smo še manj reagirali, v našem primeru skrajševanja delovnega časa pa tistimi subvencijami. Na drugi strani imate države, kjer so pa to elastičnost obdržale, kjer je elastičnost večja od 0,5. 0,5 je pa empirično ugotovljena za razdobje 2008 – drugi kvartal 2009. Drugi kvartal v Evropi je šla na 0,5. Pred tem je bila pa v  Evropi približno 0,7. Se pravi, ena od možnosti, ki se kažejo, ki sicer ni ne vem kako privlačna, je poskušati zadržati zaposlenost ljudi čim dlje. Če se spomnite Krugmana, njegov osnovni nasvet je bil: poskušajte zadržati socialno stabilnost države, kolikor se pač da v tej krizi. Vem, da nekateri s tem niso pretirano zadovoljni. Meni se zdi, da je to relativno racionalna stvar.

Druga stvar. Kar naprej se govori, kako je treba zmanjšati javni sektor. Jaz moram reči, kadar govorim s kakšnimi direktorji, imam včasih občutek, da on pripoveduje, da on mene preživlja. Ampak jaz sem ravno tako zaposlen pa ravno tako delam, samo da sem v nekem sektorju, ki je javni sektor. To pa ne pomeni, jaz seveda vem, da je varnost zaposlitve v javnem sektorju zaenkrat bistveno večja, kot v privatnem sektorju, samo ljudje v javnem sektorju ravno tako delajo. Kakšen je pa delež javnega sektorja, je pa določen z nekim preteklim razvojem in nima prav veliko opraviti z uspešnostjo gospodarstva ali pa ne. Če vzamemo tukaj, več ali manj bi lahko rekli, je delež javnega sektorja povezan z razvitostjo dežele. Bolj je dežela razvita, večji je delež javnega sektorja. Tu imam samo za Švedsko, ampak tukaj so več ali manj te skandinavske dežele z visokim deležem javnega sektorja. Imajo tudi zelo velik delež izdatkov, ki so javni. Se pravi, veliko gre preko javnega sektorja. Tule je Slovenija pravzaprav ravno tam, kjer bi morala biti. Se pravi, na tej regresijski premici, če jo naredim. Vedno sem nekoliko skeptičen, kadar pravijo: moramo delež javnega sektorja zmanjšati, potem bo pa bolje. Lahko ga zmanjšamo, potem se moramo odločiti, ali gremo z zdravstvom v privat, ali gremo s socialo v privat, ali se gremo privatno šolstvo, pa bomo zmanjšali delež javnega sektorja. Samo jaz ne vidim, zakaj bi se trudili z gospodarsko uspešnostjo, če to ne prinaša neke blaginje.

Slovenija je tu na sredi. Je na najbrž tako, da se bo sedaj delež javnega sektorja povečal, ampak povečal se bo zato, ker bo imenovalec se zmanjšal. To bo razlog, zakaj se bo povečal. Se pravi, jaz tule ne vidim neke možne rešitve.

Nazadnje, to je pa stvar premislek, to pa sega že na področje spreminjanja družbe. To je pa ideja o univerzalnem temeljnem dohodku. Jaz nisem zelo velik zagovornik, menim pa, da to ni več neka iluzija, ki bi jo avtomatično odklanjali. To enostavno pomeni, tisti, ki tega nimate, da vsak državljan ima pravico do nekega temeljnega dohodka, ki naj bi približno omogočal preživetje. Predlogi, izgleda novi, ampak nekaj univerzalnega. Mi imamo kup univerzalnih stvari. Univerzalno šolsko je uvedla že Marija Terezija zelo nasilno. Vsi so morali v šolo iti, ne glede na to, ali je bogat ali reven. Imeli smo univerzalni otroški dodatek in te novejše raziskave so se začele po letu 2001 in so se o tem izrazili relativno pozitivno tudi Solov (?) in Friedeman. Ekonomisti, ki bi jih na eni strani uvrstil kot zelo socialne, na drugi strani pod zelo liberalne, razlogi so zelo različni. V Sloveniji, bi lahko rekli, je pionir te ideje Veljko Rus, ker je imenoval državljanski dohodek že v 90-ih letih. Potem se je pa pri nas ideja zopet pojavila leta 2004. Dragoš je uredil neko knjigo pod naslovom Brezplačno kosilo za vse, kjer je bila osnovna ideja pa kritike takšne in drugačne, tudi domače. Sedaj se pa s tem ukvarja gospa Korošec, ki bo sedaj izdala tudi neko publikacijo okoli te.

Tu se pojavlja vrsta vprašanj, zakaj da ali zakaj ne. Tu gre za nekaj, kar bi lahko uvrstili med komunizmom brez empiričnega komunizma, ampak med idejo vsakomur po njegovih potrebah, vsak po svojih sposobnostih na eni strani. Na drugi strani pa trgov, ki pravi, da dobi vsak po svojih sposobnostih.

Iz slovenske univerzalnosti tudi poznamo otroški dodatek ali pa zaradi mene uvedba kapitalizma je v Sloveniji imela tudi neko univerzalnost. Vsi smo postali lastniki, vsi smo postali kapitalisti, ker smo dobili pač vaučerje.

Pojavlja se vprašanje, kaj je na prihodkovni strani, kaj je na odhodkovni strani. To je ena vrsta vprašanj, kar nedvomno pomeni, da je treba te prihodke dobiti. Že ….(nerazločno) 200 evrov mesečno, bi to pomenilo 4,8 mlrd, kar je na ravni letnih pokojnin. Seveda je to bruto. Tu je pa treba upoštevati neto koncept, ker če dobi vsak od najrevnejšega do najbogatejšega, se najbogatejšim tisto v glavnem nazaj obdavči in vprašanje je, koliko drugih transferjev takšna stvar zamenja. Se pravi, tu je cela vrsta problemov, ampak pustimo to za druge. Jaz sem že tako malo predolg. Hvala lepa.

DANIJEL BOŽIČ: Hvala lepa prof. dr. Mencingerju. Kdor želi, se lahko prijavi za razpravo oz. lahko poda svoje mnenje. Omejili se bomo na približno 5 minut. Naslednji na vrsti je dr. Neven Brandt, analitik, ki se ukvarja s političnimi in ustavnimi sistemi, urednik kar nekaj knjig o evropskih sistemih. On se bo ukvarjal v  svojem referatu z institucionalno krizo.

Institucionalna kriza

DR. NEVEN BRANDT: V okviru svojega prispevka bi se osredotočil predvsem na vprašanje institucionalne krize oz. delovanja institucij sistema v kriznih razmerah. Glede na to, da je naša institucionalna kriza del neke širše mednarodne krize, lahko govorimo na nek način o dvoplastnosti naše ekonomske krize. Naša kriza  je deloma posledica krize sproducirana na tujem oziroma uvožene predvsem iz ZDA, deloma  pa je izraz naših notranjih odnosov in razmer, ki jih ta čas imamo v Sloveniji. Kriza sama po sebi pomeni predvsem to, da državne inštitucije delujejo, vendar z neko zmanjšano kapaciteto, zmanjšano učinkovitostjo. Razlika  med polno in zmanjšano učinkovitostjo vlade se običajno v strokovni literaturi opisuje tako, kot če bi primerjali delovanje vlade s polnimi pooblastili in delovanje tehnične vlade, ki nima polnih pooblastil, saj tehnična vlada deluje tako, da opravlja bolj ali manj večino naloge, vendar nima polne kapacitete zaradi zmanjšanih pooblastil, tako da sistem deluje, a je vendarle zato manj učinkovit, kar velja ravno tako za delovanje inštitucij sistema v fazi t.i. institucionalne krize. Sociološko gledano, naša institucionalna kriza  oz.  kriza institucij ima korenine, ki na nek način  segajo v čas  poosamosvojitvi, po nastanku nove države, ko so se izoblikovale  relativno nove  politične strukture oz. politične elite. Te politične strukture oz. elite,  so bile ob nastanku na določen način v institucionalnem smislu mešanica starih in novih inštitucij, v personalnem smislu pa združba tako starih politikov, ki so bili aktivni v prejšnjem samoupravnem socialističnem  sistemu, kot vrste  novih politikov, ki so si v okviru družbenih sprememb ob osamosvojitvi izborili vplivna mesta in položaje v novem  družbenem sistemu, ki ga imenujemo kot  sistem tržnega gospodarstva in parlamentarne demokracije. Enaka ugotovitev velja  tudi za  nekatere institucijo  starega sistema, ki so nadaljevale z deloma kot  je Ustavno sodišče itd., hkrati pa so bile ustanovljene nove kot so Varuh človekovih pravic, Računsko sodišče itd. Torej  v tej etapi  našega razvoja je nastala neka relativno nova  politično struktura  oz.  politično elita, ki je v precejšnji meri kot je že omenjeno predvsem mešanica starega in novega – starih in novih institucij, starih in novih kadrov. Ta nova politična struktura oz. politična elita je v prvi vrsti potrebovala  ustrezno politično  legitimiteto in ekonomsko moč, ki  je dotlej ni imela. Ker legitimiteto sleherni oblasti lahko podeli le ljudstvo je nova oblast, da bi bila videti čimbolj verodostojna to legitimiteto pridobila s pomočjo parlamentarnih  volitev leta 1992 ekonomsko moč pa v največji meri z podržavljenjem starih centrov ekonomsko-finančne moči. Celotna faza  prehoda iz socialističnega v sistem  liberalno-tržni kapitalizma je bila poimenovana kot obdobja tranzicije.

Dva glavna cilja tranzicije kot nekakšnega prehodnega obdobja sta bila na politični ravni:  uvajanje večstrankarskega sistema, torej reprezentativne demokracije, na ekonomski ravni pa: liberalizacija in uvajanje tržnega gospodarstva. Da bi se dosegla oba cilja je imela politična struktura na voljo  tehnično rečeno  naslednje dva instrumenta. Za uresničevanje prvega, političnega   cilja, torej politične legitimizacije, je bila ponovno vpeljana  klasična meščanska  demokracija tj. večstrankarski sistem, ki smo ga že imeli v času Kraljevine Jugoslavije v letih od 1918 do 1941. Pri doseganju drugega, ekonomskega cilja pomembnega za utrjevanje oblasti nove elite tudi na  gospodarskem področju je slednja  uporabila učinkovita  instrumenta kapitalistične ekonomije: privatizacijo in  denacionalizacijo kot pravna instituta s predvidljivimi ekonomsko-finančnimi učinki v prid krepitve ekonomskega položaja novega sistema in elite kot njegovega nosilca. Nova elita namreč potrebuje za svoj obstoj in delovanje ne le politično legitimiteto marveč  tudi  ustrezno  ekonomsko moč. Ta drugi cilj je bil dosežen z omenjenima  instrumentoma - privatizacijo in denacionalizacijo ters pomočjo  različnih metod : od ustanavljanja papirnatih PID-ov do  by pass firm, in t.i.  menedžerskih odkupov,  ko so  vodilni delavci v tovarnah in podjetjih  z  finančnimi manipulacijami  najprej razvrednotili posamezna podjetja in jih nato za malo ali nič denarja sami odkupili, opirajoč se pri tem na  t.i. Markovičev zvezni zakon, ki je  ta proces res dovoljeval, ni pa  ga generiral. Ta  Markovičev zakon je  dal  neko pravno in ekonomsko podlago in bil z  dodatno republiško  zakonodajo  dopolnjen in  naprej razvit v smeri, ki je omogočala in nudila pravno kritje spornim postopkom bogatenja nove politične elite  na račun revnejših slovenske družbe.  S tega vidika se  Slovenija posebej veliko  ne razlikuje od drugih držav, saj  ni počela  nič drugega kot so to počeli  tudi v drugih  evropskih državah. Na ta način se je oblikovala  naša nova ekonomska elita, ki si je vztrajno pridobivala  pogojno rečeno vse večjo  ekonomsko moč in ker sta ti dve eliti politična in ekonomska potrebovali druga drugo je hkrati prišlo do nekakšnega prepletanja, točneje  do simbioze njunih političnih in ekonomskih  interesov. Na ta način so nastale  ugodne razmere kot se temu literarno pravi za svojevrstno kupčijo med politično in ekonomsko elito v katerih sta kadrovanje in kadrovska politika postala oporna točka preko katere so lahko zagotavljale uveljavitev svojih interesov – ekonomska elita vpliv na oblikovanje zakonodaje predvsem tiste, ki se dotika njenih interesov in položaja, politična pa dotok donacij in denarja v blagajne političnih strank  za potrebe  volilnih kampanj in večjo medijsko razpoznavnost  tako strank kot posameznih politikov. To obenem pomeni, da se je skozi takšen  sistem  oblikovale  in ustvarjale  institucije in  sistema, ki sta imanentno v sebi insuficientne, invalidne saj so podrejene v glavnem  interesom in potrebam bogatih slojev družbe – interesom politične in ekonomske elite. Vzpostavila se je povezava, če ne že ravnovesje med interesi  politike na eni in  centrov ekonomske  moči  na drugi strani, torej na  nek način stanje  kupčije v kateri je  vsaka  stran prisiljena upoštevati interese druge  strani ne oziraje se pretirano na potrebe državljanov.  Rezultat teh povezav  med državo in menadžerji (politiko in gospodarstvom) je izoblikovanje  nepopolnega institucionalnega  sistema, ki je v sebi že ob nastanku vseboval zametke krize, torej elemente, ki bodo pozneje od znotraj rušili ta isti  sistem, saj je zastavljen tako, da apriori varuje predvsem  interese bogatih.

Tako danes delujejo Javne ustanove s področja zdravstva, šolstva, pravosodja, inšpekcijskega nadzora itd., precej  ohromljeno, ne dosegajo pričakovanih rezultatov in  učinkovitosti in smo z njihovimi učinki  bolj ali manj vsi državljani nezadovoljni. Pri tovrstnem povezovanju interesov ozkih  skupin znotraj politične in ekonomske elite se je  pravzaprav  razvila v precejšnji meri korporativistična politika, ki se negativno izraža na različnih področjih. Za primer lahko vzamemo stanje in razmere na  področju našega  pravosodja, kjer hkrati deluje več državnih inštitucij, ki se namesto medsebojnega sodelovanja vse preveč med  sabo javno  prerekajo.  Pravosodje je velik in pomemben družbeni sistem, ki je pod o težo nenehnega naraščanje kriminala – od klasičnega do organiziranega  kriminala in finančnih malverzacij kot tudi naraščanje števila  nerešenih sodnih  primerov itd. Pri delu sodišč se je vse preveč uveljavila praksa,   bodisi ne razpisovanja ali zavlačevanja sodnih razprav, izsiljevanja zastaralnih rokov itn. Precej krivde za slabo in neučinkovito delovanje našega sodstva izvira iz samega  pravno-političnega sistema, ker le ta  ponuja podlago in oporo za neučinkovito pravosodje. Številni sodni procesi se  vlečejo leta in leta na sodiščih ravno zato ker naš pravni sistem vsebuje rešitve, ki so v oporo nedelovanja in neučinkovitosti pravosodja, saj so številni dvomljivi menadžerski odkupi in finančne malverzcije podjetnikov  sporni predvsem moralno ne pa tudi zakonsko.

Zato je neutemeljeno valiti krivdo le na sodnike zavoljo nedelovanja pravosodnega sistema, kajti ta je tako narejen da na nek način ovira uspešno delo sodišč saj omogoča, da stranka, ki ima denar in  dobrega odvetnika  iz leta v leto v neskončnost  prelaga  obravnave dokler zadeva ne zastara. Torej sistem kot takšen  vsebuje disfunkcionalne elemente, ki mu ne omogočajo da bi bil učinkovit. Pogoste pripombe, ki jih je slišati v javnosti ali brati v časopisih, da  so naši sodniki neučinkoviti večinoma držijo, a razlogov za to je več. S psihološke strani je sodnike možno delno razumeti, ko trdijo da  pravosodna veja oblasti ni  enakopravna izvršni in zakonodajni veji oblasti, zavoljo česa je  na  nek način čutiti  latenten odpor sodnikov do drugih oblastnih organov ter  pasiven odnos in nezadovoljstvo tako s svojim položajem kot tudi s svojim delom.   Da naš institucionalni  sistem  ne deluje učinkovito potrjujejo nenazadnje  primeri številnih afer, saj  te ostajajo zaradi prepletanja in komplementarnosti interesov politične in ekonomske elite brez ustreznega epiloga. Tudi nedavni primer Zavarovalnice Vzajemna, ko je prišlo zavoljo navzkrižja med  zasebnimi interesi posameznikov z vrha Zavarovalnice   in interesi upravičene večine upokojencev, ki jih predstavlja združenje ZDUS  do odprtega konflikta. Očitno je šlo za zapleten konflikt, ki ga prekrivajo številni interesi stkani med vrhom Zavarovalnice in vplivnimi posamezniki, ki so  kot so o tem pisali naši mediji, vrhu Vzajemne nudili tako politično kot strokovno podporo in zato bili deležni ustreznih materialnih koristi. Če se v družbi  ustvarjajo ustanove v katerih imajo dominanten vpliv  bodisi lobiji ali posamezni brezskrpulozni menadžerji, ki vidijo samo svoje osebne koristi in si  za to svoje dvomljivo ravnanje priskrbijo navidezno pravno in strokovno kritje, dobimo invalidni institucionalni sistem, ki ima apriori   v sebi vgrajene vzroke krize in  neučinkovitosti.

Da naš institucionalni sistema vsebuje številne pomanjkljive rešitve kot vzroke neučinkovitosti, kažejo tudi negativni primeri s področja zdravstva, bančništva, prometa  in podobno. Pri nas se že lep čas javno  govori in piše ter vode polemike, da  je prišlo do določenih dvomljivih finančnih transakcij in reprogramiranja kreditov za menadžerske odkupe podjetij, in  pri tem je  očitno, da ima  naša glavna banka  pristojnosti, da preko svojih nadzornih mehanizmov  nadzoruje in preverja  kreditna jamstva in druge finančne transakcije  podjetij pa tega očitno ni storila, kot so pokazale javne razprave in polemike o podaljševanju finančnih garancij za menadžerske odkupe. V omenjenem primeru je bila dana v veljavnih predpisih   pravna podlaga za izvajanje nadzora  toda, na strani naše glavne banke kot kaže ni bilo volje, da bi dosledno izvajala svojo nadzorstveno funkcijo. Tukaj se tako  soočamo z dvema vprašanjema, ki sta dominantna, torej ključnega pomena pri delovanju institucij sistema. To sta po eni strani volja, ali  točneje povedano politika, (s pravnega vidika je bila podana možnost nadzorovanja bančnih garancija za menadžerske odkupa, toda aktualna politika banke je predpise ohlapno ali slabo izvajala) in po drugi strani pravna ureditev – predpisi, ki urejajo delovanje  institucionalnega sistema. Razmerje med politiko in pravno ureditvijo delovanja institucionalnega sistema je takšno, da pravo kot del tega sistema predvsem s pravili  ureja odnose v družbi in mehanizme delovanja institucij sistema, politika pa zapisana pravna pravila izvaja ali pa ne. Toda, ker  politika po svoji volji piše pravne norme , torej na nek način narekuje  pravu, kaj je dovoljeno, kaj prepovedano, kaj je dopustno, kaj ne dopustno ima zato ključni pomen in  hkrati pa tudi nosi največjo odgovornost za stanje v družbi. Zato je to razmerje ključnega pomena.  Ko je v naši državi  prišlo do prepletanja med  političnimi in ekonomskimi interesi je pravo bilo uporabljeno kot priložnostno sredstvo, sicer značilno tudi  vse  druge  države, da se skozi ta odnos in prepletanje interesov  ustvarjajo  politične strukture in institucije sistema, ki ustrezajo ožjim interesom posameznih interesnih skupin, kar preprosto povedano pomeni, da so bile te institucije že ob svojem nastanku naravnane tako, da bi predvsem koristile interesom  ozkih skupin ali elit  in s tem so bile prej ustvarjene razmere za  neučinkovito delovanje sistema. Kot je razvidno, lahko le  ponovimo, da sta ključna dejavnika; politična volja na eni torej politika in pravna ureditev delovanja institucij sistema torej pravo, zakoni na  drugi strani.

Kot kaže primer polemik o delovanju  Zdravniške zbornice, sicer eden številnih primerov s področja zdravstva  je ministrstvo za zdravje  preneslo del svojih pristojnosti na  zbornico,  ne pa tudi odgovornost. Ko je začelo prihajati do razkritja zdravniških napak, se je  seveda moralo vključiti tudi ministrstvo, ki je zmotno menilo, da se je znebilo  odgovornosti s tem ko je na Zbornico preneslo določene  pristojnosti, ki pa apriori ni  zainteresiran, da bi sama svoje člane kaznovala.   Ta primer še enkrat samo potrjuje pomanjkljivo ureditev delovanja institucij sistema na področju zdravstva.

Prav tako  izstopa primer resorja za promet kot velikega  porabnika ogromnih javnih finančnih sredstev.  Eden številnih primerov dvomljive porabe javnega denarja, denarja  slovenskih davkoplačevalcev je  DARS, ki na nek način navzven funkcionira kot podaljšek države, paradržavna institucija; navznoter pa  s svojimi lastnimi pravili in prakso kot  država v državi, saj bolj dosledno  skrbi za  lastne koristi kot za koristi in interese države. Ko je šlo za porabo  javnih  družbenih sredstev, je bilo opaziti, da je bil  ta družbeni interes prej oškodovan kot zaščiten, saj je bil splošni interes države in državljanov s pomočjo razvpitih dvomljivih aneksov kot pravnega sredstva  izigran in oškodovan na način, da je DARS gradbenim podjetjem večkrat plačeval ista gradbena dela na  različnih cestnih odsekih  kot kažejo številni primeri predvsem izvajanje del na  predorih - Šentvid, Trojane itd,). Ampak, celotna krivda ni samo na DARS-u, marveč tudi na pomanjkljivem sistemu javnih naročil sicer  spisanem  na ministrstvu za finance. S tem, da naš sistem javnih naročil omogoča neskončno konkurentom pri teh poslih, da  znova  vlagajo zahtevke za revizijo  in tako zavlačujejo začetek gradbenih del, je  ta sistem postal  podoben  predvsem našem sodnem sistemu, ki je tako kot sistem javnih naročil – kot da bi ju pisala ista roka, sistemski in pravno utemeljen na rešitvami, ki odvetnikom in sodnikom zagotavljajo pravno kritje za  zavlačevanje sodnih procesov vse v breme ali škodo večine navadnih državljanov in tako odpira možnosti za  izigravanje institucionalnega pravnega reda države. Škodljive posledice tako slabih in pomanjkljivih pravnih rešitev so predvsem finančne; kajti podaljšani roki za dokončanje določenih cestnih odsekov prinašajo  gradbenim podjetjem večje vsote denarja kot kažejo številni aneksi v primeru gradnje predorov - Markovec, Šentvid, Trojane itd, kjer je kot izhaja iz različnih virov prihajalo do očitnega  oškodovanja javnega družbenega interesa oz. pretakanja javnih sredstev na račune gradbenih direktorjev.  Žal razen polemik in govorjenja, doslej ni bilo večjih prizadevanj, da bi te pomanjkljivosti odpravili.

Nazoren primer neučinkovitosti institucij sistema so naše inšpekcijske   službe o katerih je v širši javnosti in  naših medijih  razširjeno mnenje, da ne delujejo učinkovito. Takšno prepričanje javnosti podpirajo primeri slabega in pomanjkljivega delovanja  inšpekcijskih služb od t.i. primera Global do odpiranja novih cestnih odsekov, gradbenih objektov, lokalov in  podobno   brez ustreznega   gradbenega dovoljenja. Vzroki slabe učinkovitosti teh služb so deloma institucionalno-pravne narave, torej izvirajo iz slabih zakonskih rešitev, ki so   precej splošne in  dvoumne, kar omogoča tistim, ki te predpise tolmačijo, izvajajo, da jih pač interpretirajo po svoje, kot jim ustreza tako ali drugače. Drugi del tega problema neučinkovitega delovanja naših inšpekcijskih služb kaže, da morda  ni ustrezne volje na strani odgovornih v teh službah, da bi bile te bolj učinkovite, ki  delujejo, a  z njihovim delom ni nihče zadovoljen. To pomeni, da te  službe imajo v sebi, v svojih temeljih zavoljo slabih in dvoumnih pravnih rešitev  tudi  pomanjkanje volje , da bi bile bolj učinkovite.

Vzemimo še en primer, ki tudi govori o sistemsko vgrajeni napaki oz. nekem disfunkcionalnem odnosu, ki ima v sebi  moteče  elemente. Ko se je junija oz. julija letos v javnosti razkrilo, da je prišlo do množičnih  neupravičeno visokih  denarnih izplačil stečajnim upraviteljem, so sodišča celo pohitelo s svojo pritrditvijo tem izplačilom in tako na nek način tem  dvomljivim dejanjem  dalo svoj blagoslov, vendar državni pravobranilec sploh ni ukrepal, čeprav je imel celo zakonsko  podlago za ukrepanje. Dejstvo, da ni bilo ustreznega  ukrepanja državnega pravobranilstva,  nas napeljuje  k sklepu, da ni bilo volje enega izmed dejavnikov institucionalnega sistema, da sistem učinkovito deluje. Ta primer potrjuje, da se v  notranji politiki države vedno prepletata dva dominantna faktorja, ki pa odpirata vprašanje;  ali so v samem sistemu vgrajeni elementi, ki bodisi hromijo njegovo delovanje sicer naravnani v prid zadovoljevanja  ozkih zasebnih interesov posameznih elit ali skupin ali  rešitve, ki preprečujejo deformacije sistema. Prav tako je možno stanje, da institucionalni sistem temelji na zgledno urejenih rešitvah in ima na voljo ustrezne institucionalne instrumente za uspešno delovanje sistema, pa na drugi strani manjka  ustrezna  politična  volja, torej politika nima ali ne najde  motiva, da bi  delovala učinkovito, da bi realizirala vse tisto, kar je v sistemu jasno predvideno in v pravni ureditvi zapisano.

Seveda, ob vsem  ne kaže zanemariti celo vrsto drugih dejavnikov, ki vplivajo na učinkovitost in delovanje institucionalnega sistema, državnih ustanov in služb. Hkrati, vsi ti primeri kažejo na zapletene razmere s katerimi se sooča aktualna slovenska  vlada. To se je dalo videti tudi ne nazadnje na svežem primeru, ko je šlo za razpravo bodisi  v Vladi ali Državnem zboru o progresivnih davkih, odvetniških tarifah, nezdružljivosti poslanske funkcije z opravljanjem drugih javnih funkcij itd, ko so bili  osebni interesi in koristi elite ali ozkih skupin  legitimirani, torej potrjeni  kot interesi širše družbene skupnosti, torej državljanov, kar ni res, hkrati pa splošni interesi družbe preprosto umaknjeni v ozadje. Vse to nas resno opozarja, da so nujne širše sistemske institucionalne spremembe, ki bi naredile naše institucije bolj učinkovitim. Nenazadnje, kot vsi vemo, je nedolgo tega tudi predsednik republike dal pobudo za ustavne spremembe  kot tudi predsednik opozicijske stranke SDS Janez Janša ter filozof Tine Hribar in drugi, ki so naravnane v smeri izvedbe ustreznih  sprememb našega sistema, da bi bil ta bolj učinkovit.

Sicer brez ustreznih sprememb, ki bi odpravile rešitve katere hromijo  in ovirajo učinkovito delovanje našega institucionalnega sistema ni  mogoče pričakovati večjih  rezultatov na tem področju.

Z vidika kritike našega sistema kaže poudariti, da  pomanjkljivosti sistema niso nujno nekaj nevzdržnega, če nekoliko parafraziramo besede Ralpha Darndorfa: saj se bodo  slabosti v družbi  dogajale še naprej toda, pomembno je, ali je nek sistem, ki se sooča s težavami sposoben slednje  premagovati, torej delovati tako, da te slabosti ne generira, marveč jih odpravlja. V tem se kaže velika priložnost  morebitnih  institucionalnih sprememb, ki bi po eni strani odpravile same institucionalne ovire znotraj sistema in po drugi strani prispevale, da bi se  pri nas izoblikovala ustrezna pravna kultura, da se  vse tisto, kar je v zakonih in drugih predpisih   zapisano in  v institucijah predvideno tudi dejansko uresničuje ter da tudi vsi to spoštujemo. Hvala.

Socialna kriza

MAG. EMIL MILAN PINTAR: Hvala lepa. Jaz bi se naprej opravičil. Veste, da že nekaj časa nisem v aktivni politiki. Kljub temu sem se odločil, da bom poskušal to krizo razumeti predvsem iz političnega konteksta, kar pa pomeni, da bom to razumel kot outsider ne kot insider. To mi tudi daje pravico, da nekatere stvari definiram bolj ostro, tudi zato, da bi jih razumeli in se zato vnaprej opravičujem.

Najprej sem pripravil celo vrsto podatkov, ki kažejo, kako se v Sloveniji spreminja zaposlitvena struktura in socialna struktura, kako od približno 700.000 zaposlenih v industriji po 2. svetovni vojni in 300.000 zaposlenih izven tega, v grobem rečeno gospodarskega sektorja, kako se to spreminja, uravnoteža. Na prehodu tisočletja smo imeli približno 500 – 500, če govorimo o tisočih zaposlenih oz. 50 – 50, če govorimo v odstotkih. Sedaj se pa situacija ponovno lomi in lahko se nam zgodi, da bo v teh t.i. negospodarskih sektorjih ostalo približno 55 %, v gospodarskih pa 45. Ne bom razvijal te misli, kaj to pomeni za dolgoročno vzdržnost državnega proračuna in javnih financ. Bi pa vendarle opozoril, da ta trend, ki ga nekateri razumejo kot pozitivnega, tako sem jaz ocenil, tudi razumel iz dr. Mencingerjeve uvodne razprave, ima lahko tudi nekatere šibke elemente.

Nazadnje sem se odločil, ker smo imeli neke težave tudi s prezentacijo, da poskušam ta svoj uvodni del dati brez podatkov v obliki osmih tez s kratkim komentarjem. Osmih teh o poti te krize, o situaciji v tem trenutku in o možnih izhodih.

Moja prva teza je, da imamo v slovenskem prostoru od vsega začetka opravka z napačno poenostavljeno ekonometrično oceno, da bo kriza predvsem finančne narave in da ne bo bistveno prizadela gospodarstva ali celo posegla v socialno strukturo družbe. Vi se spomnite teh ocen. Na začetku je bilo rečeno samo, da bo malo padla stopnja rasti družbenega proizvoda, kar mogoče ni slabo, ker je bila rast pregreta tam na 7 %, to se strinjam. Potem je bilo rečeno, da bo padla pod 3, potem je bilo rečeno, da bo na nič. Potem je bilo rečeno, mogoče bo pa celo negativna rast 1 do 2 %. Nekateri smo takrat opozarjali, da bo situacija precej slabša, precej dolgotrajnejša, da bomo šli od 5 do 10 % izgube družbenega proizvoda, da bomo šli na preko 100.000 nezaposlenih. Vendar smo bili takrat od ekonometrikov malo s posmehom prezrti. Mogoče je to prilika, da se nekdo nauči, da družbena dogajanja niso preprost seštevek finančnih transakcij, ampak mislim, da je to brezupno, ker v glavnem bi rekel, ta dogajanja vodijo in komentirajo predvsem ekonometristi, ostale družbene vede so popolnoma odpovedale na tem področju.

Druga teza. Na tej zgrešeni oceni so bile vladne protikrizne akcije, po mojem mnenju, napačno naravnane. One so v prvi fazi ščitile najbolj neproduktivna delovna mesta. Ni bilo pa zadosti spodbud za odpiranje novih malih podjetij in novih delovnih mest. Tu se jaz samo deloma strinjam s tem, kar je rekel gospod dr. Mencinger. Seveda mislim, da je pozitivna elastičnost, kjer je zaposlitev manjša, nihanja kot družbeni proizvod. Vendar pa se ne strinjam, da je to povsod popolnoma enako. Eno je ohranjati pozitivna, produktivna delovna mesta, drugo je pa ohranjati pravzaprav neproduktivna delovna mesta in nepokopane mrtvece, ki jih že desetletja pravzaprav držimo nad vodo s socialo. Predvsem se pa ne strinjam, da delamo to v enem sektorju, v drugem pa ne, ampak na to se bom še vrnil. Verjeli so nekateri, da je slovensko gospodarstvo dovolj močno, da lahko krizo preživi brez strukturnih sprememb, čeprav je seveda jasno, da vsaka kriza je predvsem svarilo, da stvari ne funkcionirajo več in da bo treba nekatere stvari postaviti drugače. Vsi vemo, da iz krize vodi pravzaprav samo ena pot: večja racionalizacija, večja produktivnost. Če rečemo, to nič ne pomeni, ker to vsi naredijo, pomeni zelo veliko, ker tisti, ki tega ne naredi, pade iz tega vlaka razvoja. To je v bistvu problem. Čeprav mi lahko sedaj postavimo nekaj filozofskih vprašanj okoli tega, ali je to smiselno ali ne. Tisti, ki iz te krize ne bo prišel produktivnejši, bo prišel bolj zaostal, bo prišel manj konkurenčen in bo izgubljal svoj delež v mednarodni ekonomiji. Če bi takrat vlada ustrezno ukrepala, da bi na primer, ko je začela obvladovati finančni sektor, bančni sektor, bi po mojem mnenju držala pravzaprav krizo v obvladljivih okviri. Pokazal bom, zakaj mislim, da je to šlo ven.

Tretja teza. Da vlada ni opravila svoje domače naloge korektno, se vidi v tem, da ko je podprla finančni sektor, je nekako medlo postavila tri zahteve, ki bi bile nujne. Prva, da s prilivanjem denarja davkoplačevalcev mora priti do zunanjega vpliva soupravljanja. Drugič, da je ta denar lahko samo vračljiv denar, ne nevračljiv in da v obdobju, ko je ta denar v banki, banke ne morejo se obnašati, kot so se obnašale prej v zvezi s svojimi nagradami,  pristojnostmi in tako dalje. Tretjič, da seveda ta denar dobijo banke pod pogojem, da se racionalizirajo, kajti sicer nima smisla vlivati denarja v jamo, ki pušča. Tega nismo naredili in jasno je, kaj se je zgodilo. Ta denar so banke porabile, kot je bilo lepo pokazano, predvsem za plačevanje svojih dolgov na tujem, in niso več financirale gospodarstva. Ker pa gospodarstvo v zadnjih desetletjih ciklus proizvodnje zasnavlja na kreditnih sistemih, naravnanih na pričakovane bodoče donose, je dejansko gospodarstvo prišlo v zelo velike težave in se je začelo ustavljati tudi tam, kjer je imelo naročilo. Tu je vlada pospešila prehod krize iz finančno-bančnega sektorja v realni sektor in s tem odprla vrata, da ta sektor, ki je nosilec prihodkov javnih financ in proračuna, nenadoma začne pravzaprav pešati. S tem je pa odprla vrata za prehod krize v javni sektor, v javne finance in v proračun. Vlada je tu z ohranjanjem zaposlenosti naredila še en problem, ki je zame zelo zanimiv. Ta problem je v tem, da je v bistvu začela s tem vnašati socialne kriterije v proizvodni sektor. Kakorkoli to lahko v nekaterih zelo omejenih primerih pozdravljamo, ko gre na primer za spodbudo zaposlovanja tistih, ki težko delajo, tako imenujemo to sfero invalidov, je pa vendarle nesmisel, da mi socialne kriterije vnesemo v produkcijski sektor, ker s tem pravzaprav zmanjšamo njegovo možnost, da je on v notranjem in zunanjem smislu konkurenčen. Prav to smo naredili. Namesto, da bi mi s socialnimi pomočmi pomagali tistim, ki ne znajo delati, s prekvalifikaciji, ne s socialnimi pomočmi, smo mi socialne pomoči zadržali za tiste, ki ne morejo delati, za tiste, ki ne znajo delati in za tiste, ki nočejo delati. Zato je nastala tista razlika, ki se čedalje bolj veča med prihodkom in izdatkom. Tu vlada ni opravila domače naloge. Ona bi morala prevetriti vse socialne transferje, jih morala dati na isti skupni imenovalec, postaviti vprašanje, kaj je s socialnimi transferji in ali oni služijo sedaj v smeri, kot je bilo rečeno, vsi imajo pravico do njih, če se jim slučajno ne ljubi delati, ali moramo reči, da ti transferji v prvi vrsti pripadajo tistim, ki ne morejo delati iz takih ali drugačnih razlogov. Ne zato, ker so izgubili službo. Ne zato, ker še niso našli nove. Zato, ker so tako ali drugače hendikepirani. To je osnovna zadeva. Vlada je pričakovala, da bodo izpeljali racionalizacijo zaposlitve v gospodarstvu pravzaprav lastniki, delodajalci. Hkrati jim pa ni olajšala zaposlitvene zakonodaje. Jaz to smatram za negativno, ne za pozitivno v tem primeru. Obenem je pa popolnoma jasno, da je vlada v celoti odpovedala pri racionalizaciji sektorjev, ker je ona sama delodajalec. Tu se pa jaz ne strinjam s tisto tezo, da seveda vsi nekaj delamo. Res je, vendar veljajo drugačne zakonitosti za tiste, ki svoje izdelke ali storitve neposredno vnovčujejo na trgu in za tiste, ki pravzaprav delajo v nekem sektorju, kjer je najpogostejša ugotovitev, da se sploh ne da meriti rezultatov, da danes ne vemo, katera ideja bo plodna čez deset let in tako dalje. Posledica tega je, da je vlada naredila ali pa dopustila, da sta se v slovenski družbi oblikovala dva družbeno politična prostora, paralelna družbenopolitična sistema. V gospodarskem sektorju smo sedaj v fazi t.i. prvobitne kapitalistične akumulacije. Tako se nekateri tudi obnašajo. Faza, ki bo trajala eno generacijo kapitaliziranja. Medtem, ko smo v sektorju, kjer je država delodajalec, imamo samoupravljanje, ki je sicer rahlo farsično, ker zgodovina se vedno ponavlja kot farsa, ampak tam imamo čisto samoupravljanje. Tam ljudje odločajo o višini svojih plač, o zaposlitvi, o svojem delu, o svojih nalogah, o svojih nenalogah, o bolniškah in tako dalje. Poznam primer, ko je recimo preko telefona mogoče dobiti bolniške kolikor hočete, zato, ker so mu operirali noht, tri mesece bolniške. Očitno je njegova glavna naloga, da se praska in zato je to seveda upravičena bolniška potem, če mu je noht odpovedal. Ta dvojni sistem, samoupravljanje, kjer je država delodajalec in prvobitna akumulacija kapitalističnega tipa v gospodarstvu, seveda nujno  poruši dve stvari: pravni red in moralne norme. Ni vam treba posebej govoriti o tem, da se je to zgodilo. Zgodilo se je seveda še nekaj. O tem bom kasneje povedal. Preneslo je glavno težo celotne krize na sfero delavcev, ki svoje produkte v bistvu uveljavljajo na trgu. Medtem, ko druga struktura te krize ni čutila, je ne čuti, ne prizna, je samo rahlo vznemirjena. Ta njena vznemirjenost se je pokazala v povečanem plačnem apetitu in v pretvarjanju nekaterih od teh sistemov pravzaprav v roparske družbene podsisteme. To velja predvsem za sodnega in to velja v precejšnji meri za zdravstvenega, medtem ko se v nekaterih drugih pojavlja predvsem prikrito večkratno zaposlovanje. To velja za en sistem, o katerem pri nas skoraj ne govorimo. To so komunalni podsistemi. Ste si vi ogledali, kako so šle cene komunalnih podsistemov zadnjih pet let navzgor? Elektrika, smeti, voda, pogrebi in tako dalje in tako dalje. Ti komunalni sistemi so rasli predvsem zato, ker so imeli pravzaprav tako veliko zaščito, tudi v mentaliteti parlamenta, ki je sestavljen pravzaprav iz nosilcev občinskih logik in občinskih apetitov. O tem bom še nekaj rekel.

S tem, ko je vlada pravzaprav naredila dva sistema, sem rekel, to je šesta teza, je uničila pravni red in tu bi rad samo na dve stvari opozoril. Prvič, zgodilo se je na primer, da je Ustavno sodišče z nepreklicno razsodbo prepovedalo ljudstvu, da razpravlja o sodnih plačah, kar bi lahko na referendumu sklenilo drugače, kot so o tem se dogovorili sodniki. Zame, oprostite, je to nekaj povsem nepojemljivega. Ustavno sodišče se je postavilo nad suverenost naroda in mu reklo: drži gobec. To je pravzaprav nekaj, kar pomeni kolaps normalne demokracije. Sedaj pričakujem, da bo Ustavno sodišče šlo korak naprej in bo reklo: referendumu so nepotrebni. Mi smo edini tolmač ljudske volje slovenskega naroda. Ali drug primer. Ko je predsednik vlade pozval bivšega direktorja največje banke, da naj razmisli o moralnosti svoje nagrade, mu je ta mirno dal vedeti, da ne bo razmislil, ker ni noben ...(nerazločno) mislec, ampak je navaden slovenski kramar. In je pobral nagrado. Takih primerov vam seveda lahko naštejem celo vrsto. Kažejo pa zelo jasno na razpad pravnega sistema. Enkrat pravi vlada, da ne more omejiti kramarja, ker ima tam pravne akte. Drugič reče, nova direktorica DARS-a, da bo zaposlila vse po svoji podobi in jo pravni akti ni č ne ovirajo, naj jih vlada spremeni in to v tistem času, da bodo lahko mirno delali. Ko se je gospa Kresal zagovorila, da ta vlada v resnici ne vlada, je imela popolnoma prav. Vladajo pravzaprav ti politični lobiji, samo ti. In če se bodo oni dogovorili in kot se bodo oni dogovorili, bo v vsakem posameznem primeru, pa naj gre za grabež ali za zlorabo oblasti, bo kriva Cinca Marinca. To je popolnoma jasno in tako tudi potekajo v zadnji fazi vsi procesi pri nas, od čiste lopate do umazane ceste. Ta stvar je predvsem problematična v tem, ker nam takoj povratno razveljavi možnost špekulacij, da ta vlada slabo dela, pa da bi bila boljša kakšna druga vlada. Ni res. Slabo je delala že prejšnja vlada, ki jo lahko imenujemo vlado tajkunov. To se pravi, tam, kjer so ljudje si prilaščali družbeno bogastvo in kjer se je pokazalo, da je pri nas situacija obrnjena kot v tujini. V tujini bogat človek postane politik. V Sloveniji politik postane bogat. To je pravzaprav razlika. Če je bila prejšnja vlada vlada tajkunizacije, potem je ta vlada vlada belih ovratnikov, sovražna pravzaprav na nek način celotni populaciji delavstva. Zato, ker ga je pustila, da se naj samo znajde v sferi prvobitne akumulacije in da ona to kvečjemu malo poskuša korigirati. Koliko neuspešno, se pa vidi iz podatkov o naraščanju nezaposlenosti. Če gremo naprej, eni in drugi vladi, to se pravi ena je  sedaj na vladi, ena je bila prej pa je v opoziciji, zelo ustreza na primer ta zraščenost zakonodajnih in izvršnih funkcij. Zato ena vlada, opozicija to direktno podpira, medtem ko vlada to prikrito podpira. Ko da to na glasovanje, s pompom oznani, da bo sedaj to razdelila in pade na kahlo. Se pravi, imamo zadaj tudi zaprto možnost, da bi s spremembo vlade karkoli spremenili, kajti imamo parlament, ki pravzaprav ni več sposoben dojeti nacionalnega interesa in kreirati sistema nacionalnega razvoja, ampak v bistvu sešteva, odšteva, prišteva lokalne interese, ki nikoli ne morejo dati nacionalnega interesa. Parlament je pravzaprav čedalje bolj podoben škotskemu gradu, ki ga samo občasno še obišče kakšen duh. Vse ostalo se je pa izvedlo pravzaprav na mešetarjenje in barantanje. Ob takem volilnem sistemu seveda nas tudi naslednja ali sprememba vlade ne pelje nikamor, ker bo imela enako strukturo in enak tip miselnosti.

Sedma teza. Slovenija je postala krhka in ranljiva država. Dolgoročno je postala pravzaprav tudi nestabilna zaradi tega podvojenega sistema in zaradi stalnega nezadovoljstva, ki se bo formiralo v enem delu tega sistema. Malo poenostavljam, vendar mislim, da bi morala Slovenija vendarle kaj ukreniti. Zavedam se, da politikom, ki so samozadovoljni in to je značilno za vse slovenske politike, ni mogoče ničesar svetovati. Postali so ujetniki svojih zloščenih podob in sužnji svojih piarovcev, tako da je resnica politična bolj ali manj postala stvar komunikacijske montaže. Tu je zelo težko karkoli.

Tisto, kar bom sedaj predlagal, da je treba narediti, zato ni predlog za politike, ampak je seveda predlog za javno razpravo. Mislim, da bi v naslednjih treh mesecih morala slovenska država svoje lastne stroške oklestiti za 20 do 30 %. Mi imamo za približno 60 % dražjo državo na prebivalca, kot je to normalno za državo z okoli 10 do 20 milijoni prebivalcev. Seveda, mi nismo v tej kategoriji, ampak to samo kaže, kako je majhna država sama po sebi dražja. Če pa ona ne izvede racionalizacije pa v fazi padanja družbenega proizvoda, je ta zadeva še mnogo večja. Seveda, če se bo odločila, da bo oklestila, da bo očistila nekatera svoja področja, kjer je delodajalec, usedlin, ki so se nabrale v zadnjih letih, bo morala odpuščati. To je neusmiljeno res, vendar je kvalitativna razlika. Odpuščati 30 ali 50-letno šiviljo, ki je pravzaprav ves čas živela iz rok v usta ali celo na kredit, pomeni, da ona nima nobene normalne šanse več. Odpuščati državnega uradnika, ki je visoko kvalificiran in je zadnjih pet let postal usedlina in prejemal za približno 80 % preveliko plačo, ostalih 20 % mu pa naj predstavlja državljanski dohodek, je seveda nekaj drugega. On ima svoje šanse. Njega se da nekam napotiti. On ima svojo iniciativo, ima svoje znanje, ima celo nekaj finančnih rezerv. Zato je seveda za družbo, razvojno gledano, popolnoma zgrešeno, da odpušča tiste, ki jim s tem vzame poslednjo šanso, pušča pa v nedelu tiste, ki imajo tudi druge šanse. To se pravi, ta zahteva po klestenju stroškov ima svojo realno razvojno podlago.

Drugo, kar mislim, vlada ali država bi morala takoj znižati cene komunalnim storitvam za 10 do 20 %. Seveda, če pridete s tem v parlament, veste, kdo bo skočil. Nosilci teh apetitov, ampak to je zelo pomembno. Zakaj? Ker mi gremo na nek vrtiljak, o katerem še nihče ne govori. Sedaj pravi premier: seveda ne morete dobiti 600 evrov plače. Delavci pravijo: saj tudi s 600 živeti ne moremo. S 600 evri se je dalo živeti dve leti nazaj. Kaj se je medtem spremenilo? Predvsem cene komunalnih storitev. Kaj se še dogaja? Inflacija se je začela obujati. Letos bo okoli 0,8 do 1 %, drugo leto med 1,5 in 2 %. Tisto, kar je bilo letos poleti 600 evrov, bo drugo leto 650 in čez dve leti bo to 800 evrov. Če mi ne ustavimo tega vrtiljaka, v katerem vodijo predvsem cene komunalnih storitev, potem se ta ples začenja kot trajen indijanski ples. Ves čas bodo tisti z nižjimi plačami v zaostanku. Ves čas bo to povzročalo konfliktnost. Ves  čas bo tu nestabilnost. Mi moramo ustaviti inflacijo, pri čemer je seveda že sedaj, ko govorimo o košarici, v kateri je krompir, je to nerealna postavka. Naj notri gredo cene smeti, pa boste videli, kako je to realna postavka in kako se inflacija drugače giblje. Statistični pogled na inflacijo je izkrivljen v tem primeru. Tam notri ima predvsem postavke, ki so nekje bistveno manj pomembne. Še malo, pa bodo smeti slovensko gospodinjstvo stale petkrat toliko kot krompir. Potem pa veste, kaj mora biti v košarici.

Tretja točka, kjer mislim, da je treba nekaj narediti je, da bi se s tema dvema prvima bi se prvič po daljšem času ustvaril finančni prostor, da se zmanjša pritisk na plače in da se te minimalno tudi povečajo, ne da bi predstavljale večjo obremenitev za sam produkt. Vi veste, da plača je pravzaprav kot strošek produkta, vendar samo en del, v celoti, ampak samo en del dobi delavec, en del dobi država. Zmanjšanje tega pritiska pomeni prerazporeditev bruto plače med delavcem in državo v korist delavca, ne da bi to obremenilo produkt. To se mi zdi zelo pomembno in to bi se dalo zgoditi, če vlada sedaj opravi pravzaprav racionalizacijo pri sebi.

Kot sem že rekel, vlada bo morala prevrednotiti socialne transfere. Ne bomo zdržali dolgoročno. Omejiti jih na tiste, ki ne morejo delati in ne morejo  živeti od dela iz objektivnih razlogov, jih spraviti na skupni imenovalec, da nehamo s to zgodbo, da socialni podpiranci vozijo otroke v državni vrtec z najnovejšim Mercedesom. Nemci so šli v to reformo, da so spravili na skupni imenovalec, da se ve, in če ti dobiš eno socialno pomoč, potem ti drugo merijo glede na tvoj prihodek, vključno s prvo, ne pa ves čas vključno z nič prihodka.

Država bi morala vzpostaviti pravni red. Pravni red je na psu. Cela vrsta institucij je izgubila ugled. Ugled je izgubilo sodstvo pa ne zato, da si nekdo upa tam nekaj minirati. Sodstvo je izgubilo ugled s takimi odločitvami, kot je prepoved ljudstvu, da razpravlja o sodniških plačah. Ugled so izgubili zaradi tega, ker ne znajo pripeljati nobene od afer od Oriona naprej pravzaprav do normalnih zaključkov. Ugled so izgubili zato, ker velikokrat sodijo, čeprav vedo, da so dokazi nameščeni. Jaz sem, ko sem se ukvarjal s to zadevo, sem dve leti nazaj naštel 10 primerov, za katere je bilo evidentno, da je policija rahlo montirala vse dokaze in v vseh desetih primerih je prišlo do obsodb na inštaliranih dokazih. Vsi so to vedeli. Sedaj pa vi recite, zakaj je pri meni ugled sodstva padel. Zakaj je padel ugled policije? To so vprašanja in mi moramo pravni red vzpostaviti in pravni red mora država začeti vzpostavljati pri sebi in pri svojih uradnikih. Tu je začetek in jaz bi predlagal, da za začetek razmislijo o tem, da je sodnika najprej mogoče imenovati za tri leta, pa za pet let, pa za sedem let, in šele, ko vse to dobro prevede, potem seveda lahko dobi dosmrtno. Ne pa, da postane dosmrtni sodnik na samem začetku in to celo človek, ki je recimo pol leta pred tem bil v funkciji državnega tožilca, pijan povzročitelj prometne nesreče in povzročitelj cele vrste kriminalnih dejanj, da se to ne bi razvedelo in ne bi prišlo v javnost. Ko je bila stvar zaključena, je bil pa imenovan za sodnika, dosmrtnega, z velikim ugledom pri tistih, ki tega ne vedo.

Spremeniti je treba volilni sistem. Če volilnega sistema ne spremenimo, potem mislim, da ga lahko tudi odpravimo. Govorim seveda o državnozborskem. Ali ne bo bilo enostavno, da rečemo, 90 županov največjih slovenskih občin so hkrati državnozborski poslanci. Nekaj bi prišparali, sprožili bi proces integracije občin, ker bi nekatere manjše hotele dobiti pa bi se malo povezovale. Dobili bi pa približno isto strukturo, isto barantanje lokalnih interesov, kot ga imamo sedaj. Torej, spremeniti je treba sistem. Vrniti je treba parlament v ugled. Ugled se mu vrne tako, da se vanj vrne duh in to nacionalni duh, ki bo sposoben razpravljati o nacionalnih interesih in nacionalnih vzorcih.

Jaz se vam opravičujem, ampak nekatere stvari ne znam krajše povedati.

DANIJEL BOŽIČ: Izzivov je zagotovo dovolj s strani vseh treh govorcev. Pet do šest se vas lahko prijavi k besedi. Ja, prosim, prof. Mencinger, izvolite.

PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Jaz bi nekaj repliciral, ker jaz sedaj pač izpadem, kot nekdo, ki je zelo socialistično orientiran. Problem ni. Jaz ne vidim nobenega smisla Slovenijo prikazovati kot nekaj zelo specifično slabega. Če gledamo, kje je kriza in kje je večja kriza, potem bomo videli, da je bistveno večja kriza v bolj liberalnih državah, za kar se v veliki meri ti zavzemaš. Problem sedanje ureditve je v bistvu ta. V družbenem produktu je več kot 70 % storitev. Do kam to lahko gre in dokler bo Evropa tako nekritično sprejemala vse iz Kitajske, vse proizvode, mi bomo pa storitve prodajali, toliko časa nobene rešitve ni. Da so problemi bistveni večji, poglejmo kar evropske države. Tiste, ki so bile najbolj liberalne, ki so bile najbolj na tem, kako je treba samo konkurenčnost povečevati, so v največjih težavah in v bistveno večjih, kot je Slovenija. To je ena stvar.

V ZDA danes že vsak osmi dobiva bone zato, da lahko v trgovinah dobiva hrano. Je v bistvu na socialni pomoči in vsak četrti otrok. Vsak dan je 20.000 več takih, ki rabijo pravzaprav takšno pomoč. Glede tega, kar se tiče, nisem mnenja, da je Slovenija ravno primer najslabše urejenosti.

Kar se tiče pravnega reda. Pravni red je normalno treba spoštovati, ampak spoštovanje pravnega reda, na žalost, pomeni tudi včasih spoštovanje pogodb in če so bile pogodbe pač sklenjene, je pač tu vprašanje. Če ne pa pridemo do tega, da pač nekdo odloča, katero pogodbo je treba spoštovati, katere pogodbe pa ni treba spoštovati. Imam nekaj pomislekov v tej liberalni usmeritvi, da nas to reši.

Problem tudi ljudi, ki imajo 600, da teh produktov ni mogoče nikjer v svetu prodati. Edina stvar, ki obstaja, na žalost, je neke vrste deglobalizacija, ki pa seveda povzroča nam zelo velike probleme, če se to zgodi zelo hitro. Ampak do tega objektivno prihaja. Če gledamo tokove svetovne trgovine, za 40 % so se zmanjšali, medtem ko se je družbeni produkt za nekaj odstotkov. Če gledamo tokove kapitala, tokovi kapitala so se obrnili. Kapital teče od revnih k bogatim, ne pa več od bogatih k revnim. Mislim, da je v celotnem kapitalizmu treba nekaj spremeniti.

MAG. EMIL MILAN PINTAR: Mislim, da je malo nesporazuma. Jaz se ne zavzemam za liberalni kapitalizem. Ne bom naprej. Drugo, ko govorimo o pravnem redu. Dobite podatek, da v Ameriki Schwarzenegerju dokažejo, da ni plačal davkov pa mu dajo kazen za parkiranje. V Sloveniji župan na Dolenjskem popeni, ker ga policisti ujamejo pijanega za volanom in kriči, kaj so postavili toliko kontrol in zakaj si ne zapomnijo številke njegovega avtomobila. Ob tem, na primer, noben zbor, noben pri nas ne reagira, kar pomeni, da v bistvu odobrava njegovo reakcijo in da v bistvu vodi politiko nedotakljivosti določenih oseb. To je vprašanje pravnega reda. Drugače sem pa hotel, in s tem končujem, samo pokazati. Sedaj, ko bodo začeli prihajati podatki o tem, da posamezne gospodarske panoge gredo ven iz krize, se bo pri nas v javnih financah v političnem sistemu kriza nadaljevala in poglabljala. To je tisto, na kar sem hotel opozoriti. Hvala lepa.

DANIJEL BOŽIČ: Hvala. Ker je veliko razpravljavcev najavljenih, predlagam, da se omejimo na tri minute. Prvi je Vladislav Stres. Lahko tudi iz klopi, samo pritisnite.

VLADISLAV STRES: Hotel sem USB ključ prinesti, ker vem, da javni sektor postaja pač kvalitetnejši. Vem, da znajo luči ugasniti zato, da se tam vidi in tako naprej. Ampak, to bo šele čez 20 let. Sedaj pa naslednje. To je bila samo kost, da začnemo gledati, kakšna je glava javnega sektorja in ta bi se moral najprej sam s seboj ukvarjati. Slišali smo čudovito razpravo gospoda Emila Milana Pintarja, ki je malce provokativno sicer govoril o tem samoupravljanju. Jaz bi samo malce nadaljeval, da se preverja kvaliteta v javnem sektorju s samoocenjevanjem. To veste, predvsem v šolstvu je to čista klasika, ki je tudi že javno znana. Če bi se kdo vprašal, kaj agencija za raziskovanje in razvoj, ki ima okoli 59 zaposlenih. Veste, koliko milijonov porabijo na leto. Tudi okoli 56 milijonov. Verjetno noben ne ve. Ampak, kaj naredijo s tem denarjem, kakšni so rezultati?    
Šestica, vemo, kakšen znak je, ampak osmica pa pomeni, da se preverja učinkovitost v celotni družbi, ne samo zase. Ta sistem je neučinkovit, smo slišali prejle. Hvala bogu, da smo to slišali. Zakaj imamo recimo samo po enega inšpektorja na določenih mestih? Recimo, medijski je samo eden. Zakaj? Zato, ker jih več ne sme biti. Zakaj? Zato, ker se potem ne morejo samoocenjevati. Kajti inšpektorati imajo pravico in možnost nadzirati tudi ministrstva - zakonitost delovanja. To pomeni, nadzor pač mora biti okrnjen (kar smo prejle slišali tudi v drugem referatu). Če bi se inšpektorati med seboj povezali, bi dobili večjo moč in potem bi se pravna država začela vzpostavljati. Pa se ne sme vzpostavljati! Kajti v nasprotnem primeru si pač ne more vsak privoščiti, kar si pač hoče, če ima moč. Komunalne storitve niso zastonj toliko dražje. To je zato, ker so monopol.         
Skratka, sam bi rad omenil, da je treba nujno povečati družbeni bruto produkt. Ne zdi se mi ta začetna misel, da je lahko kvaliteta tudi število zaposlenih in zaposlenost pravilna. Menim, da je treba iti globlje. Družbeni bruto produkt – toda kakšen? Zaposlenost, kot je Emil govoril, je posledica različnih dejavnosti, ki dajejo različna dodana vrednost v ozadju oz. različno glede na to piramido proizvodnje treba upoštevati.

Samo še zadnja minuta, ker dve minuti sem res porabil. Rad bi, da se uvede tudi v proračunsko financiranem sektorju TOM quality management oz. aplikacija modela izboljševanja kvalitete. To pomeni, da se vsebinski kriteriji izdelajo tudi o uspešnosti delovanja parlamenta, kajti če parlamentu pade nekaj na Ustavnem sodišču, je to slabo delo, ne dobro, podobno glede sodne, izvršilne veje oblasti.

Imel sem še malo drugih zadev. Povedal vam bom samo to, gospod Vladimir Batagelj je imel seminar in srečanje analiza meta podatkov iz evropskih skladišč izobraževalnih gradiv. Tega seveda nihče ne ve kaj počne. Pri nas imamo zelo veliko v redu, poštenih, sposobnih ljudi, samo priti bi morali na površje.

Pri povečanju družbenega bruto produkta je treba posvetiti posebno pozornost osnovnim dobrinam. Samooskrba z osnovnimi dobrinami omogoča varnost. Pomislite na gensko spremenjene organizme, na globalizacijske procese, ki ti lahko to odvzamejo.  Gradnja, hrana, obleka so del identitete naroda. Zato govorim, da so te osnovne dobrine nujne, da bi bilo vsaj malo več samooskrbe. Če imamo pri kmetijstvu, kot smo že slišali od gospoda Mencingerja, 50 % samooskrbe, pomeni, da je to premalo. In če imamo na drugi strani na tisoče hektarjev neobdelane zemlje, pomeni, da smo bedasti, ker se vseeno da ta zemlja v najem in dobimo tudi več hrane.

DANIJEL BOŽIČ: Hvala lepa. Se opravičujem za pretirano svetlobo in da se težko prebira na platnu. Vendar, ker se snema, kadar je snemanje, kamere potrebujejo število luksov in je težko kompromis vmes najti. Je na mestu, da poveste, da je slabo vidno.

Gospa mag. Antonija Štucin je naslednja. Prosim. Je ni trenutno v dvorani? Gospod Andrej Magajna.

ANDREJ MAGAJNA: Lep pozdrav spoštovani. Ker sem tukaj doma kot poslanec, bom malo repliciral na to trditev oz. misel, koliko smo sploh poslanci zagovorniki javnega interesa, koliko pravzaprav drugega in različnih lobijev. Prav taki klasični lobisti redko prihajajo k nam, da bi potrkali. Ampak prepletenost teh dveh struktur, kapitalske in politične, se pa pravzaprav začnejo z volilnim sistemom. Ravno volilni sistem, kot smo danes slišali pri govorcih, bo treba spremeniti, je prva tista instanca, prvi mehanizem, s katerim se pravzaprav poveže taki dve strukturi, ekonomska in politična. Sam sem bil v vlogi že pred dvajsetimi leti pri snovanju novega volilnega sistema. Takrat sem se zavzemal za podržavljanje volilne kampanje. Tudi danes se za to zavzemam brez upa zmage. Zakaj pa to izpostavljam? Ker po mojem bi bilo to izhodišče vsega problema. Dokler bomo imeli mi t.i. meščansko demokracijo, kot je rekel gospod Neven Brandt, ampak ključno po mojem v tem ..(nerazločno) pomenu meščanskosti je v tem, da kapital v veliki meri financira volitve, volilno kampanjo. Če financira volilno kampanjo, je logično, da te legitimne elite, ki pridejo na oblast, so dolžne pač tem lobijem, zato je razumljivo, da nihče ne bo ustavil farmacevtskega lobija, tobačnega lobija, ker so se te strukture uspele preko volilnega sistema, ne samo, da ne prepoveduje, to legalizira in dopušča.

Ključno, če hočemo presekati vse te začarane kroge, pentlje, je treba presekati v sistemski ravni. Pa ne samo to, da bomo onemogočili županom, da kandidirajo na državnozborskih volitvah, jaz sem sicer … (nerazločno) v nasprotju s tem zakonom, pa zato, ker sem hotel, da se celovito uredi, ne samo za župane. Ključno je, da bomo onemogočili, da bi kapitalska sfera preko financiranja volilne kampanje pravzaprav vzpostavila to povezavo, ki se potem kaže na vseh nivojih, tudi pri konkretnih sprejemanjih zakonov.

DANIJEL BOŽIČ: Hvala lepa, gospod Magajna. Gospa mag. Antonija Štucin je napisala vprašanje za gospoda prof. Mencingerja. Pravi, da lahko gremo v zmanjševanje javnega sektorja preko privatizacije na primer šolstva, zdravstva. To je kot vaša trditev. Ona postavlja vprašanje: ali ni možno le zmanjševati števila zaposlenih v javnem sektorju, na primer v posameznih ministrstvih? Po statističnih podatkih je Slovenija med prvimi po številu zaposlenih v javnem sektorju na število prebivalstva.

PROF. DR. JOŽE MENCINGER: Jaz se strinjam, v kolikor gre za zmanjševanje državne uprave ali pa državotvornih ministrstev. Ampak mene skrbi, da zmanjševanje deleža javnega sektorja pomeni zmanjševanje države. Jaz ne verjamem, da bomo mi svoje vojake iz Afganistana nazaj potegnili in podobne stvari ali pa šli ven iz NATA. Ampak, enostavno bomo socialo zmanjšali. Zato sem proti zmanjševanju, sicer se pa strinjam, da je to možno.  Je pa seveda bilo nekaj jasno od vsega začetka, čeprav smo trdili, da ne bo. Jasno je bilo, da bo majhna država zelo draga država. Ko smo še takrat bili za samostojno Slovenijo, smo se zaklinjali, da bo samo 13 ambasad. Sedaj pa mislim, da jih je najbrž že 50 ali 80. To je naraslo.

DANIJEL BOŽIČ: Hvala lepa. Mag. Darko Kranjc ima besedo.

MAG. DARKO KRANJC: Lepo pozdravljeni. Pravkar sem mislil začeti s tem, da se strinjam z vsemi govorniki pa se ravno s to zadnjo tezo gospoda Mencingerja ne morem strinjati. V državni upravi je kup uslužbencev, ki ne delajo dovolj, ki ne delajo nič, ki so neproduktivni in ki imajo službe. Ker pač vsaka vlada na novo zaposli, prejšnja celo pred odhodom, toliko in toliko uslužbencev, celo dvigne jim plačne razrede, pa ne samo s plačno reformo ampak tudi z napredovanji in na tak način vzdržujemo tudi na občinah. Dobro vemo, kako težko je odpustiti kogar koli v občinski upravi. Vsi so zaščiteni kot kočevski medvedi in v realnem sektorju so pa tisti, ki potem plačajo vse skupaj. Na koncu se vprašam, ali je tudi smiselno, da nekdo s 430 ali pa 450 evri plače vzdržuje to, da pač nekaj deluje. S tem on sofinancira v končni fazi gospodarstvo, delodajalce, in tu pridemo do te teze, da revni sofinancirajo bogate.

Mislim, da izhodišče vseh treh govornikov je skupno. To je, da je institucionalna kriza podstat vsega ostalega. Lahko rečemo, trenutno da, globalizacija in vse te spremembe, ki so, pa evropske direktive, ki imajo vpliv na Slovenijo, ampak sama Slovenija se bo morala krepko spremeniti v sami fazi institucionalizacije. Volilni sistem je gnil, ker je skupek določenih interesov, dorečenih, postavljenih in predstavljam tudi Koordinacijo za spremembo volilne in medijske zakonodaje. Povezalo se je 17 neparlamentarnih strank, društev, iniciativ. Povem samo eno stvar. Imamo volilni sistem, kjer imamo dve ligi. Avtomatsko nekdo, ki je lahko pošten, deloven, dober, ima ideje, ne pride v prvi plan, ker imajo že preko medijske in volilne zakonodaje poskrbljeno, da se tam znajdeta na koncu dva. Pred tem pa pač tisti, ki so štiri leta bili v parlamentu in vladi, seveda oni niso zainteresirani za spremembe. Itak bodo isto ponujali naprej. Vsak, ki pa nekaj novega ponuja, pa je nekje odrinjen. To sem  čutil tudi na predsedniških volitvah in moram reči, da se mi je zagnusilo. Nisem imel upanja, da bom zmaga. Imel sem zgolj upanje, da bom odprl kakšne teme, ne pa, da se spet pogovarjamo pred vsakimi volitvami o hrvaški meji, o partizanih, domobrancih, povojnih grobiščih in ne vem kaj še za nazaj. Za nazaj bo potrebno stvari razčistiti zgolj okoli menedžerskih prevzemov, kraje družbenega premoženja, ki se je zgodila, sodstvo urediti, sodstvo je tisto, ki paktira očitno z vsem in ne more se sodstvo postaviti, kot je rekel gospod Pintar, in ljudstvu reči, naj drži gobec. Ne! Ljudstvo je tisto, ki bi naj imelo v demokraciji oblast. Demokracije mi nimamo. Ljudje pa velikokrat mešamo demokracijo in kapitalizem. Ja, kapitalizem je ekonomski sistem. Demokracija bi pa morala biti tisto izhodišče, ki omogoča potem tržno gospodarstvo, kapitalizem. Sama demokracija se pa začne, da imajo vsi enake možnosti. To pomeni, tudi preko zakona o RTV v končni fazi, zakona o volitvah v Državni zbor.

Moram še povedati to, da je veliko začaranih krogov v Sloveniji, tudi to, da ljudi preko javnomnenjskih raziskav usmerijo, da tistim nezainteresiranim ljudem, ki itak nimajo nobene pozicije moči, niti se jim ne da iti na volitve, ker verjamejo, da je politika v celoti pokvarjena. Tako daleč smo prišli s to institucijo. Sodstvo ima pa en velik problem. To je nadmoč procesnega prava nad materialnim. Ni važno, če nekdo ubije pet ljudi pa pokrade tri firme, važno je, da je njegov odvetnik pravi čas ugotovil, da so oni en dan zamudili z dokazom, da on dokaz ni bil po pravi poti in že samo zakonodajo imamo takšno, da pravo ne zagovarja pravičnosti. Pravo zagovarja interese tistih, ki na zadnja vrata vnašajo določene zakone v Državni zbor, poslanci pa to sprejemajo. Zakaj pa to sprejemajo, pa tudi vidimo, ker poslanci in Državni zbor delajo tisto, kar narekuje vlada, vlada se pa v ozadju v kabinetih dogovarja.

Še ena stvar. Problem imamo, cehovske ministre. Dogaja se, da imamo vedno za zdravstvo ministra, ki je zdravnik. Vedno imamo neke predstavnike cehov, nobeden pa ne skrbi za uporabnika, za bolnika, za tiste ljudi, ki resnično potrebujejo državo in občine in vse ostale institucije. To, da pa imamo en kup institucij, za katere niti ne vemo, pa imajo poseben svet zaposlenih pa ne vem, koliko milijonov porabijo, je pa itak vrh ledene gore. Mislim pa, da srž vsega so potem pa še ekonomski koncepti. Koncept gospodarskega razvoja, koncept potrošnje in inflacije. Če gremo v vedno večjo potrošnjo, se bomo itak zadušili v smeteh. Tega planet ne bo zmogel. Potrebno bo spremeniti, redefinirati tudi ekonomske koncepte. Ekonomska veda je tista, ki nam vsiljuje neke atribute inflacije. Sedaj, če je nafta dražja, če je hrana dražja, kdo ima sploh namen varčevanja v tej državi. Varčevanje z energenti, da bi bili ekološko odlični? Ne, hvala! Zato, ker rabimo velik BDP, veliko potrošnjo, da bo mašinerija laufala. Moramo se zamisliti pri tem.

DANIJEL BOŽIČ: Hvala lepa gospod Krajnc. Naslednji govornik je prof. dr. Janvit Golob.

PROF. DR. JANVIT GOLOB: Hvala lepa. Pozdravljeni prisotni in tudi tisti, ki ste se mi majčkeno nasmejali, saj mogoče je zadeva res tragikomična, da je dobro, da smeh spremlja našo razpravo. Verjetno sem od inženirjev tukaj sam. je še kdo od inženirjev tukaj? Prej je bil Marko Bulc pa kolega. Torej, spoštovani ekonomisti, pravniki, sociologi, politiki, futurologi, prisluhnite tudi besedi inženirjev, kot sem tudi sam.

Odprla se je cela vrsta vprašanj. Od teh, ki jih je sedaj mladi kolega povedal, nesojeni poslanec, pa bi bilo dobro, da bi bil v parlamentu. Cel svet se nahaja pred sila zanimivim filozofskim vprašanjem, gospod Pintar. Na to bi lahko tudi vi odgovorili. Zaprt sistem, ki rabi razvoj. 20 milijard ljudi bo kmalu na svetu, ki bomo obsojeni na to potovanje po vesolju in kakor si bomo to hišo uredili, tako bomo živeli ali nas pa morda en dan tudi ne bo več. Znotraj tega sistema se nahaja tudi naša garsonjera sredi Evropi z 2 milijoni ljudi, ki naj bi srečno živeli v čistem okolju, producirali nekaj in se zaplojevali, da bi imeli potomce. Nekako tako. Leta 1992 je ta dvorana buhtela od idej socialdemokratske ideje, lastninjenja, katere nosilec je bil spoštovani kolega Pintar s svojim upanjem, da se bo našlo eno socialdemokratsko sintezo. Žal mu to ni uspelo, ker se je dejansko Slovenija raztrgala na dva kosa, ki nekako ne najdeta ta pravega skupnega jezika. Po zraku so buhtele parole država je slab gospodar. Kot znamenje tajkunizaciji. Torej, če je država slab gospodar, smo pa mi mogoče. To se je danes eskaliralo pač v gospodih Bavčarjih in Šrotih, čeprav človek ne ve, kaj sta ta dva človeka sploh hotela. Ne vem, kaj se je v njihovih glavah zavrtelo, do česa sta hotela priti. Samo tajkunizacija, gospod Pintar, se ni začela leta 2000, ampak leta 1992 v firmah, kot je Termo Škofja Loka, kjer je takratni kandidat za lastništvo prinesel 5 milijonov mark, dobil z notranjim odkupom 10 milijonov mark, 25 % kontrolni delež, samo dolga ni plačeval on, ampak firma. To je bilo leta 1992 in od takrat naprej noben od sodstva, od politikov ni reagiral, vendar smo morali počakati obdobje Bavčarja in Šrota, da smo videli, do kakšnih absurdov je to pripeljalo. Tudi nismo intervenirali, da se penzionov ni plačevalo. Treba je bilo, da se je zgodila Steklarska Nova, da smo opazili, da gospodje ne plačujejo v penzijski sklad. Tudi 17 let traja, da bi delili dobiček delavcem. Te razprave o silnih socialdemokratih, različnih provenienc. Sedaj se o tem malo razpravlja. Vendar ne! Ta denar, tako od penzionov kot od dobička, se je rabil, kako je gospod Pintar rekel, primaren prehod v kapitalizem. Leta 1992, gospodje, tukaj so vse mogoči modrijani hodili, ki so kao mislili, da vedo, kako se gre iz socializma v kapitalizem. Tega noben ni dobro vedel. Večina ljudi ni ločila med družbenim pa državnim premoženjem. Če bi v tem času država imenovala kremenite ljudi takratne lastnine, bi mogoče zadeva šla bistveno bolje. Ampak, to je stvar ekonomistov, filozofov, politologov.

Jaz se bom ustavil na teh podsistemih, ki jih je imenoval gospod Pintar, javni sektor in to javni sektor, ki naj ustvarja dodano vrednost v proizvodih in storitvah, v tekočem gospodarstvu. Od tega je namreč osnovno delovanje države odvisno. Tega, kljub vsemu, nosijo inženirji. Ob dobrem sodelovanju z ekonomisti, ki bodisi znajo upravljati, kar inženirji zaslužijo oz. skupaj z delavci in z ostalim potencialom in znajo tudi investirati denar v tisto, kar naj bi neslo. To se je totalno sfižilo.

Mnogo stvari je za popraviti za jutrišnji razvoj, saj moramo še naprej živeti. Zato je treba proizvodne sektorje sanirati, jim ustvarjati dodano vrednost, kapital v podjetjih od menedžerjev usmeriti v razvoj, zato ker se je tudi gospod Pintar boril okoli 1992, razvoj, in mobilizirati javno plačani državni sektor, kjer je ogromno znanja, vendar se drži tako, kot je rekel, samoupravno. Jutri imamo tukaj razpravo o centrih odličnosti, kamor se je zafrčkalo 84 mio evrov najbolj žlahtnega državnega denarja, vendar zlobiranega, v smislu ministrstev, kujus regio ejus institucio, ejus pekunia. Pri nas je to tistega denar, ki ima ministrstva, ministrstva imajo pa stranke.

Pa še k volilnemu sistemu. Leta 1995 je takratni razvojni svet, gospod Mencinger je bil, Pintar, Prunk, gospod Štefan Horvat, mnogo mislečih ljudi, ki so danes tukaj, ponudil po Mihelčiču model neke boljše volilne zakonodaje, ki pa poslancem ni dišala. Ker jim ni dišala, so celo rekli Državni svet ukiniti, ker nam dela neprijetne podlage, vendar, če bi takrat šli v kombiniran sistem, ki bi posameznika pa tudi stranko jačal, bi to imeli tudi mnogo boljših iztekov, kot so danes, in nas ne bi pripeljali v situacijo, v kateri smo danes. Mi moramo to sanirati. Res, da so se gospodje vsi za 20 let postarali. Ne vidim tukaj mladih. Mogoče dva mlada nesojena poslanca. Ampak, kaj nam pa drugega preostane za zagotoviti eno kvalitetno situacijo. Hvala lepa.

DANIJEL BOŽIČ: Hvala lepa. Se opravičujem, prof. Mencinger mora oditi in še gospodu Peršaku damo besedo in potem bi zaključili, ker smo rekli šest govorcev.

ANTON PERŠAK: Se zahvaljujem. Jaz sem mislil, da bom pomenil neke sorte motnjo v tej debati in da se bo to po meni vrnilo nazaj k ekonomskim in k socialnim problemom pa se očitno ne bo. Jaz sem tukaj v dveh vlogah. Obe sta pa prekleti v tej deželi. Ena je, da prihajam iz kulture, druga pa, da sem župan. Kot smo danes slišali, so župani krivi za čisto vse, več ali manj. Zato bi začel z repliko pa upam, da se mi ta replika ne bo štela v tiste tri minute. V Državnem svetu sem kot kulturnik.

Rad bi rekel nekaj okoli teh nesrečnih cen komunalnih storitev. Res je, da jih načeloma določajo občine. Ampak, kot vsi vemo, so te cene bile praktično zamrznjene deset in več let. Ker je  vlada dajala do pred kratkim soglasje in brez tega soglasja se te cene niso mogle zvišati in če so se neke cene ob taki in taki inflaciji zadrževale deset let, je seveda logično, da sedaj, ko so jih občine dobile, da so ponekod se malo zvišale. V veliki večini občin pa sploh nič in je to pravzaprav izmišljotina zato, ker so pač ljudje previdni in jih pred volitvami ne zvišujejo, ne glede na to, kakšna je situacija. Rad bi pa nekaj rekel, gospod Pintar. V štiričlanski družini je kompletna cena vseh komunalnih storitev, od čiščenja vode odpadne, do kanalizacije, do zbiranja odpadkov, odlaganja odpadkov, ločevanja odpadkov, do cene čiste vode, skupaj nižja kot je v povprečju strošek enega od štirih mobitelov v tej štiričlanski družini. Se pravi, da ta cena za vse to, kar povzročamo temu okolju, najbrž kljub vsemu v povprečju v Sloveniji ni tako katastrofalna.

Zakaj sem mislil, da bom predstavljal motnjo? Hotel sem pravzaprav reči to, da kriza, o kateri govorimo, je seveda najbolj evidentno ekonomska oz. finančna in socialna. Ampak ni samo to, tako kot so že nekateri rekli. Zelo je bilo že poudarjeno, da je to tudi kriza pravne države. Rad bi rekel, da je ta kriza mogoče v Sloveniji toliko hujša, ker je hkrati to tudi kriza vrednostnega sistema, ker je to hkrati tudi kriza identitete in hkrati ta kriza zelo dobro kaže, kako je ta družba v bistvu razpadla. Ta družba ne funkcionira več kot skupnost, ampak samo še kot interesne skupine in posamezniki, ki se vsak zase borijo za neko svojo korist.

V treh minutah seveda ni mogoče tukaj veliko povedati, zato samo v nekaj geslih. Brez identitete ni skupnosti. Kaj pravzaprav pomeni identiteta? Identiteta pomeni predvsem pripadnost. Ta pripadnost pa seveda mora imeti nek motiv. Mora biti vredno biti član neke skupnosti in ta skupnost mora imeti neko jedro, okoli katerega se pripadnost generira. Do pred dvajsetimi leti, je bilo to prav ali ne, je pač to jedro predstavljala kultura, ker pač politično in gospodarsko nismo bili samostojni, in jezik. Potem se je ugotovilo in to se je ugotovilo eksplicitno s strani slovenske politike, da kultura ne more več biti stvar identitete, da ne more več biti tisto jedro in da smo sedaj pač prišli v neko dobo, ko mora to nadomestiti nekaj drugega. Ampak nadomestilo ni nič. Problem te skupnosti je, da v jedru je danes nič. Ni več kulture, ni več jezika, ni nečesa drugega, kar bi zapolnilo to praznino, pa ni. Zato, ker nobena stvar, nobena skupina, nobena entiteta ne predstavlja več neke absolutne vrednote, ekonomija pa, tako kot je ugotavljal gospod Mencinger, pa pravzaprav tako ni več nacionalna, da bi lahko predstavljala neko jedro.

S tem bom končal pa bo zvenelo malo paradoksalno. To, kako je ta stiska močna, kako huda je, se recimo kaže v slovenskih reakcijah na športne uspehe. Kako narod rabi zmagovalce. Kakšno množično histerijo povzroči ena navadna zmaga, ki sploh ni svetovno prvenstvo še ali kaj takega. Pa ne govorim sedaj samo o nogometu. Spomnite se, kako Kozmusa pričakujemo, kaj smo počeli s Humarjem in še počnemo. Kako pravzaprav ta luknja, v kateri ni nič, je velika in kako pravzaprav iščemo nekaj, kar bi ta nič zapolnilo. Hvala.

DANIJEL BOŽIČ: Teme so take bile odprte danes, da verjetno je nemogoče izčrpati razpravo tudi do polnoči. Smo rekli že v izhodišču, da bi šest razpravljavcev bilo. Še gospod Ivan Koderman. Gospoda Kodermana smo že odklonili zato, ker smo presegli. Tukaj bi vsak rad še kaj povedal pa  ne bo šlo. Pustimo potem Kodermana, ki se je uradno prijavil še, eno minuto ali dve.

MAG. EMIL MILAN PINTAR: Ali lahko jaz nekaj predlagam? Jaz mislim, da o takih stvareh odločajo poslušalci. Če zdržite, sem jaz zato, da to še speljemo.

DANIJEL BOŽIČ:  Če se bo gospod Kavčič strinjal? Lahko malo podaljšamo? Pet minut še podaljšajmo.

IVAN KODERMAN: Občinstvu se zahvaljujem za sprejem ta trenutek. Rad  bi pa čisto malo naznačil, kaj je pravzaprav bistvo. Bistvo je to, da nas je v tem svetovnem toku samo dva milijona. Lahko mi tu v tem trenutku damo neko mejo na input – output pa pogledamo, kje smo, kaj moramo in kaj lahko. Možnosti imamo dve. Če gremo v neko nabavo, vidimo robo. Kaj se vprašamo? Mi lahko to kupimo. Lahko kupi neka šivilja? Ne. Zakaj? Ona rabi 600 evrov, da bi to kupila ali pa več. Za teh 600 evrov je nekdo na Daljnem vzhodu za pest riža v letih od 10 do 15 to naredil. Ta šivilja ne more za ta denar preživeti. Nemogoče. Če mi te tokove nekje zajezimo pa se omejimo čisto na naše področje Slovenije z vsem. Se pravi, proizvajamo tu, dajemo te usluge, to je proizvodnja. Moramo pogledati, kaj lahko prodamo tudi še ven, da bomo plačali dolgove. Ker tudi tu moramo nekje neke stvari ravnati z nekimi zadevami. Da bi to lahko storili, potem moramo biti spet konkurenčni tisti robi, ki prihaja iz Daljnega vzhoda ali ne vem od kje za majhen denar. Tej zadevi moramo reči stop. Če to ne bomo zaustavili, potem je nemogoče z notranjimi prestrukturiranji nekaj doseči, nekaj končnega. Samo to sem hotel povedati. Meni se zdi, da je to glavni vzrok recesije. Mogoče je še niz drugih, te razprtije na bele, rdeče in tako naprej.

Nekaj bi še rekel. V zgodovini je bilo niz primerov, da so se posamezne države znašle oz. cel svet v veliki krizi. Pa imamo primere, kako je neka država tu ali tam nenadoma uspela rešiti in se dvigniti iz teh stvari. Zakaj? Zato, ker je našla vzroke in te stvari spravlja v en red kot mravlje. Ko nekaj dela, en sistem, kot  vojska, to je nemogoče premagati. Ta bo uspela, preživela. In tu, mislim, je treba iskati neke zglede. Hvala lepa.

DANIJEL BOŽIČ: Prosim, da se predstavite.

JANEZ ZEN: Janez Zen je moje ime. Dolgoletni svetovalec za področje organizacije poslovanja in plačne sisteme, tudi v javnem sektorju. Hotel sem veliko reči na temo javnega sektorja, zato ker me je gospod dr. Mencinger izjemno sprovociral. Moram reči, da sem bil razočaran nad tistim njegovim demagoškim, da naj bi potem, če bi hoteli racionalizirati to, morali šolstvo, zdravstvo dati v privatne sfere. Moram reči, da to pa je malo too much. Zato, ker on zelo dobro, tako kot mi vsi, da je ta javni sektor izjemno neracionalno organiziran. Tako, kot je tista gospa Štucinova napisala, da je po raziskavah na enoto, se pravi na prebivalca, najbolj številčno zaseden in tako naprej, da ne bom predolg.

Ali je v tej dvorani, pa še kje, kakšen junak, ki bi si upal reči, da so v javnem sektorju na  enakih ali na podobnih delovnih mestih upravičeni do višjih plač kot v gospodarstvu? Na povabilo državne uprave oz. konkretno upravnih enot, sem lansko leto sodeloval na nekih raziskavah in na seminarju in na uvajanju nekih zakonskih aktov in sem ugotovil naslednje. V upravni enoti s približno 40 zaposlenimi je 5 administratorjev pa en vodja pa štirje vodje. Ko smo to preučevali, kako bi bilo to organizirano, pa sem vprašal, če bi bila ta upravna enota vaša, ali če bi bila ta upravna enota v okviru gospodarstva, se pravi, da bi .. (nerazločno) za svoj račun, bi jih bilo 20 do 30 % manj zaposlenih ob enakem rezultatu. Sicer bom zaključil. Torej, javni sektor bi se moral racionalizirati, pa ne zato, da bi šinfali počez, da bi se moralo odpuščati, ampak dejansko je predimenzioniran in slabo organiziran in na primerljivih delovnih mestih, takih je pa zaposlenih najmanj 10.000, do 40 % preplačan, kot so primerljiva dela v gospodarstvu. Konkretno smo preučevali eno upravno enoto. Tehnični administrator s tretjim tarifnim razredom ima enako plačo, kot v sosednji tovarni inženir. Grozljivo! Vodja tiste upravne enote mi je rekel: sram me je. Ko sem pred leti srečal v nekem mestu v Sloveniji eno kolegico, ki dela na izobraževanju, sem rekel: »Kam pa greš?« Ravno ta čas proti koncu leta, dve leti od tega. Pravi: »Na upravo enoto me kličejo, ker so ugotovili, da imajo še toliko in toliko denarja, da bomo organizirali nek seminar, da  bodo pokurili ta sredstva, ker sicer jih prihodnje leto ne bo.« Administracija, pa ne me narobe razumeti, dobil sem nekaj pisem, jaz pogosto pišem na to temo v Delu, sem dobil nekaj pisem, administracija, najmanj 10.000 jih je v javnem sektorju, ki ima do 40 % višjo plačo, kot v gospodarstvu. To je na mesečni ravni 2 milijona. Če bi bili v gospodarstvu, bi dobili, pa ne primerjamo recimo tekstilnih tovarn, čevljarskih in tako naprej, ki so najnižje plačani, ampak tistih v povprečju. Če bi bili oni zaposleni v gospodarstvu, bi na mesečni ravni dobili 2 milijona manj plače in tako naprej.

Ne mi zameriti, predsedstvo, bi rekel, tako avtokratsko organiziranega seminarja, posvetovanja, kot je tole, nisem še videl. Da bi najprej se predavateljem, ob vsem spoštovanju, ker so bili zelo aktualni, dovolilo, da se za 100 % prekorači rok, nas pa omejilo na šest diskutantov, moram reči, ob tej kilometrini nisem še srečal. Hvala lepa.

DANIJEL BOŽIČ: Se opravičujem. To je nesposoben tisti, ki vodi in to sem jaz. Osem diskutantov je bilo. Težko je bilo prekinjati. Opozoril sem gospode, da so predolgi. Ampak, kljub temu, da so bili predolgi, bi še besedo dali gospodu mag. Pintarju, da pove še dve sklepni misli.

MAG. EMIL MILAN PINTAR: Hvala lepa. Jaz se opravičujem. Predvsem sem hotel opozoriti, da je premalo, če govorimo o težavah. Želel bi, da se zavedamo nevarnosti. Slovenska družba se je polarizirala, razpadla je še vzdržna diferenciacija. Spodnji del družbe, to je približno 60 % družin ali 50 % prebivalstva je pa operizirano in postaja degradirano. Znotraj njega bo naraščal v bistvu alkoholizem, kriminaliteta, nasilje, suicidnost, težave pri dostopu do izobrazbe in zdravstvenih uslug in trajno bo to oviralo razvoj in lahko se srečamo z novim pojavom .. (nerazločno). To je tisto, na kar sem hotel opozoriti in mogoče je čas, da začnemo o tem razmišljati. Hvala.

DANIJEL BOŽIČ: Hvala lepa. Prihodnji ponedeljek bo gost akademik, pisatelj Boris Pahor. 96 let je imel avgusta meseca. Zelo oster um. Kdor bo prišel, bo slišal človeka, ki ni spremenil svoje smeri 90 let, vztrajen, trmast. Vabljeni ste. Hvala lepa gospodu predsedniku mag. Blažu Kavčiču. Hvala lepa vam, da ste prišli in noben greh ne bi bil, če bi naredili na to temo okroglo mizo verjetno v bližnji prihodnosti. Veliko je misli, veliko je tega za povedati in veliko vsega se utrne. Zaradi tega bomo morda govorili še s predsednikom, če bi morda še to leto ali pa v začetku prihodnjega leta napravili nekaj podobnega. Bi pa nekdo drug vodil. Pomembno je, da je na dnevnem redu, da spodbujamo razpravo o tej krizi in o tem, kar se spreneveda v tej državi, da bi se le premaknilo iz mrtve točke oz. da bi začeli delati in nehali politizirati in filozofirati. Hvala.

---

SLO V GOSPODARSKI INSTITUCIONALNI KRIZI