ODGOVOR NA ČLANEK INTERESI ENERGETSKEGA LOBIJA IZ ŠALEŠKE DOLINE JOŽETA P. DAMIJANA

Pisma bralcev - sobota, 17.04.2010
Tekst: Mag. Petja Rijavec, vodja službe za komuniciranje HSE
http://www.dnevnik.si/debate/pisma_bralcev/1042352952

Dnevnikov Objektiv se je v zadnjih mesecih specializiral za objavo nespecializiranih prispevkov doktorja Jožeta P. Damijana. Tako smo lahko že drugič v razmeroma kratkem času (v soboto, 27. marca 2010) brali njegova modrovanja o neupravičenosti gradnje šestega bloka TEŠ. Nestrokovnih prikazov, razlag in interpretacij smo od dr. Damijana že vajeni, zato se na njegovo pisanje tudi tokrat odzivamo z željo, da bi se v prihodnjih modrovanjih in paberkovanjih bodisi poučil o osnovah elektroenergetike ali pa naj se raje ukvarja s tistim, o čemer že počasi začenjamo dvomiti, da zna, torej z ekonomsko znanostjo.

Jožetu P. Damijanu smo osnove elektroenergetike in delovanja trga obširno pojasnili že januarja, zato tokrat le nekaj najosnovnejših dokazov, da domače naloge še vedno ni opravil. V omenjenem članku tako vnovič primerja Slovenijo in Nemčijo ter zapiše, da je bilo v Nemčiji konec lanskega leta v gradnji deset termoelektrarn na premog skupne nazivne moči 11.966 MW - da pa so hkrati v Nemčiji lani zaustavili začetek gradnje kar 13 termoelektrarn skupne nazivne moči 12.770 MW ter da se podobno dogaja s 14 načrtovanimi termoelektrarnami, pri katerih naj bi bila odločitev o gradnji zaustavljena zaradi slabe ekonomike projektov. Doktor ekonomije Jože P. Damijan bi moral vedeti, da Slovenija letno porabi toliko električne energije kot eno nemško velemesto. Nemčija ima štiri energetske gigante, ki obvladujejo elektroenergetsko sceno (RWE, EoN, Vattenfall in EnBW) in ki gradijo na desetine elektrarn, tako da je razumljivo, da se posamezni projekti terminsko usklajujejo z razmerami na trgih, tako finančnih kot energetskih. Še enkrat poudarjamo: z blokom 6 TEŠ se prenavlja elektrarna, ki proizvede eno tretjino nacionalne elektrike. Primerjava Slovenije in Nemčije je relevantna le ob upoštevanju dimenzij obeh gospodarstev, kar bi moral vedeti vsak ekonomist. Sicer pa bo Nemčija z namenom doseganja postkjotskih ciljev gradila tudi termoelektrarne na premog z visokim izkoristkom (kar je tudi blok 6 TEŠ), kar je zapisano tudi v nemški koalicijski pogodbi. Res je sicer, da je v tej državi ustavljenih sedem velikih projektov TE na premog, vendar dr. Damijan očitno ne ve, da se jih še vedno gradi 29 s skupno močjo več kot 24.000 MW. Razviti svet se torej termoelektrarnam na premog prav nič ne odpoveduje.

Po informacijah dr. Damijana se iz posla zaradi njegove slabe ekonomike umika EBRD, kar naj bi pomenilo, da bo morala država dati še dodatna poroštva konzorciju poslovnih bank glede vračanja najetih kreditov za TEŠ6. Ne vemo sicer, od kod avtor dobiva svoje informacije, očitno pa ne iz prav zanesljivih virov; v HSE in TEŠ mu zagotavljamo, da se EBRD iz posla ne umika. Nasprotno, usklajevanja za podpis pogodbe so v končni fazi.

Dalje dr. Damijan pove, da je bilo še do konca lanskega leta načrtovano, da bosta peti in novi šesti blok delovala skupaj, pri čemer bi peti blok ugasnil leta 2026. To ne drži. Vseskozi obstaja le ena strategija, ki temelji na zmanjšanju izpustov z obratovanjem bloka 6 in prehodu bloka 5 v t.i. imenovano hladno rezervo. Podatki iz domnevnega starega scenarija izhajajo iz teoretične predpostavke, da bi blok 5 do izteka njegove teoretične dobe trajanja porabljal predvideni preostanek premoga. Ta teoretična predpostavka je bila podana zaradi potrebe po pridobitvi ustreznih obratovalnih dovoljenj, sicer pa je bila strategija vseskozi vezana na to, da se blok 5 uporablja le izjemoma. Sedaj blok 5 proizvede letno od 1800 do 2100 GWh elektrike, po začetku obratovanja bloka 6 pa bo njegova proizvodnja le od 0 do največ 1050 GWh. Še manj pa drži Damijanova ugotovitev, ki jo ves čas ponavlja, da bi bila bistveno bolj ekonomična odločitev za modernizacijo bloka 4 pri graditvijo plinske turbine in naprav za zmanjševanje izpustov. To je popolnoma nelogično, saj je nesmotrna že naložba v blok 5, kaj šele v blok 4. Kot že navaja avtor, bi omenjena obnova res stala okoli 400 milijonov evrov, a izkoristki bloka bi pri vsem tem ostali še vedno tehnično izredno nizki, pod 33 odstotkov. Praktično nemogoča pa bi bila tudi pridobitev 400 milijonov evrov investicijskih sredstev za tako nesmiselno odločitev. V omenjenem znesku naložbe prav tako niso upoštevani stroški že vloženih sredstev v projekt blok 6.

Vrhunec Damijanovega ekspozeja, za katerega, kot trdi, ni ne plačan ne zlobiran, čeprav ni jasno, zakaj mora to nenehno poudarjati, je načenjanje energetskih alternativ TEŠ6. Pri tem na prvo mesto postavi gradnjo "pretočne" hidroelektrarne Kozjak. Pretočne?! Avtor se na pisanje članka ni niti toliko pripravil, da bi vedel, da elektrarna Kozjak ne bo pretočna, temveč črpalna, kar je bistvena razlika: pretočne HE izkoriščajo sprotni dotok vode, medtem ko črpalne HE črpajo vodo takrat, ko je električna energija poceni, v zgornji bazen, in jo koristijo za proizvodnjo takrat, ko je energija dražja. S tem tovrstne elektrarne blažijo vršna stanja v sistemu in imajo pozitivne ekonomske učinke. Črpalne HE so neto porabniki električne energije (za črpanje je porabijo več, kot je potem proizvedejo). Povsem zgrešeno je torej govoriti, da je črpalna elektrarna alternativa TEŠ6. Sta pa zelo dobra sinergijska objekta.

Druga primerna alternativa je po mnenju dr. Damijana JEK2, katere stroškovna cena proizvedene električne energije naj bi bila po njegovem najmanj dvakrat nižja od tiste iz TEŠ6. To seveda ne drži. Dr. Damijanu bi, preden se prihodnjič spusti v vrednostne sodbe in primerjave tehnologij, svetovali, da podrobneje pogleda katerega od strokovnih, priznanih in ažurnih virov, recimo MIT (Update of the MIT 2003 Future of Nuclear Power), ki prikazuje popolnoma drugačno sliko stroškov na enoto proizvedene električne energije med različnimi tehnologijami (plin, premog, jedrska). V omenjenem viru je ob vrednotenju vseh stroškov dokazana primerljivost stroškovne cene med premogovno (vključujoč ceno kuponov za izpuste CO2) in jedrsko tehnologijo.

Ocena lastne cene TEŠ6 je od 55 do 58 evrov na megavatno uro. V ceno so vključeni tudi stroški za izpuste ogljikovega dioksida. Vendar je treba vedeti, da bi napravo za zajemanje ogljikovega dioksida morali vgraditi tudi na obstoječe enote TEŠ in ne le na TEŠ6. To bi električno energijo še bolj podražilo. Res pa je, da bi bila v obstoječem TEŠ lastna cena na megavatno uro, ob upoštevanju plačila kuponov za izpuste CO2, preko 90 evrov. Povedati pa je treba tudi, da se v javnosti v primeru JEK vedno predstavlja samo cena za proizvodnjo energije v pasu (okoli 30 evrov na MWh - govorimo o ceni iz obstoječe JEK, ki je že amortizirana, ne o ceni iz JEK2) in ne cena z izvajanjem regulacije, kar omenja avtor članka. V omenjenem primeru se ekonomika jedrske elektrarne namreč bistveno poslabša, temu primerno pa je višja tudi cena proizvodnje električne energije. Skratka, cena proizvodnje MWh iz JEK2, z enakim režimom trapeznega obratovanja, kot ga bo imel TEŠ6, bo vedno dražja kot iz TEŠ6. Kar pa se tiče zanimanja domačih in tujih investitorjev za JEK2: povsem jasno je, zakaj se italijanski vlagatelji zanimajo za sodelovanje pri gradnji JEK2. Podoben interes menda kažejo tudi Avstrijci. To zanimanje je bolj kot ekonomsko predvsem lokacijsko. V obeh sosednjih državah jedrskih elektrarn namreč ne smejo graditi. Seveda je zelo priročno, če lahko za ta namen dobijo lokacijo v neposredni bližini, torej v Sloveniji.

Pa še beseda o plinski elektrarni, ki jo avtor omenja kot eno od alternativ. Plinska elektrarna je naložba, pri kateri znaša približno 70 odstotkov proizvodnih stroškov strošek plina, kar posledično pomeni še večjo izpostavljenost tveganju, kot je strošek CO2. Obratovanje elektrarne na plin na takšen način, kot se to zahteva od TEŠ (podporna točka na 400 kV), zahteva plinsko skladišče, ki ga Slovenija nima. Za plastično primerjavo: primerljiva plinska elektrarna bi skoraj podvojila porabo plina v Republiki Sloveniji, s sedanje dobre milijarde m3 na praktično dve milijardi m3. In končno, plin ni domači energent in negativno vpliva na energetsko neodvisnost Republike Slovenije. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da TEŠ6 zagotavlja zanesljivo oskrbo z električno energijo tudi v primerih mednarodnih zapletov pri dobavi plina. Alternativ, takšnih, ki bi bile realno izvedljive v doglednem času, torej žal ni in preteklo bo še nekaj vode, da bodo zaživele. V HSE jih podpiramo, saj smo tudi največji slovenski proizvajalec in pobudnik proizvodnje in porabe električne energije iz obnovljivih virov.

Ekonomist dr. Damijan se mrzlično želi spoznati tudi na frekvenčno regulacijo omrežja in napiše, da bi najučinkovitejšo frekvenčno regulacijo z možnostjo delovanja na trapezni način omogočali pretočna (?) HE Kozjak, JEK2 in plinska elektrarna v Kopru; še najbolje JEK2. Znova ne drži. TE Šoštanj je s svojimi agregati bistvena opora za regulacijo frekvence, skupaj z JEK pa sta edini podporni točki za stabilno obratovanje v 400 kV in 220 kV omrežju, ki lahko vzdržujeta napetosti v tem delu evropskega omrežja, kot je za informativno brošuro o TEŠ6 zapisal tudi prof. dr. Ferdinand Gubina s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Z vključitvijo v elektroenergetski sistem Slovenije bo TEŠ6 Sloveniji zagotavljal ustrezne sistemske storitve, ki so nujne za delovanje trga električne energije. Kaj pa če nove jedrske elektrarne JEK2 sploh ne bo? Do kdaj bo potem treba zdržati s starimi bloki v TEŠ? V letu 2010 tudi še vedno niso rešena nekatera ključna vprašanja glede obstoječe JEK, predvsem glede odlagališča jedrskih odpadkov in financiranja razgradnje po končanem obratovanju. Vedeti je namreč treba tudi, da so obstoječi bloki TEŠ že dotrajani, imajo slabe izkoristke, tudi blok 5, ki bo do leta 2025 ostal v hladni rezervi. Obnova in podaljševanje življenjske dobe obstoječim blokom sta ekonomsko, tehnološko in ekološko nesprejemljiva.

Regulacijo omrežja bi lahko, teoretično, opravljala tudi JEK2, vendar je treba opozoriti, da jedrske elektrarne lahko sodelujejo v frekvenčni regulaciji le do določene stopnje izrabe. V sistemu z eno jedrsko elektrarno frekvence ne moreš učinkovito izvajati. To je možno samo v sistemih z veliko jedrskimi elektrarnami, zaradi omejitev fleksibilnosti vsake posamezne elektrarne. Poleg tega bi se z izvajanjem regulacije bistveno poslabšala ekonomika jedrske elektrarne, cena proizvodnje tovrstne električne energije pa bi bila tudi bistveno dražja od tiste v pasu. Zato je trditev, da lahko regulacijo prevzame JEK2, zavajajoča. Poleg tega si v slovenskem prostoru želimo proizvodnjo električne energije čim bolj optimizirati, za to pa potrebujemo takšno sestavo proizvodnje kot doslej: 1/3 termoenergije, 1/3 hidroenergije in 1/3 jedrske energije.

Pa še nekaj o frekvenčni regulaciji pri hidroelektrarnah: naše hidroelektrarne pri regulaciji sodelujejo, kolikor se da, a ponoči večinoma ne obratujejo, ker polnijo bazene. Regulacijo pa moraš imeti ves čas. Tehnično težko izvedljiva pa je tudi možnost frekvenčne regulacije s plinsko-parno elektrarno.

Dalje dr. Damijan modruje še o domnevni nasedlosti naložbe v TEŠ6, ki naj bi po njegovih izračunih stala od 1,5 do 2,2 milijarde evrov ter hkrati pustila za seboj opustošeno Šaleško dolino po letu 2054. Prvič, treba je poudariti, da naložba v TEŠ6 ne bo stala od 1,5 do 2,2 milijarde evrov, temveč - skupaj s stroški financiranja - 1,103 milijarde evrov. Gledano z zornega kota oportunitetnih stroškov bi imeli brez naložbe v TEŠ6 letno krepko čez 100 milijonov evrov dodatnih stroškov. To pomeni, da bi v manj kot desetih letih brez naložbe v TEŠ6 "zapravili" celotno njegovo vrednost. Z vidika samega projekta pa se naložba povrne v 17 letih. Zato nikakor ne moremo govoriti o tem, da gre za nasedlo naložbo. Je pa res, da bi bila naložba v posodobitev blokov 4 in 5, kar predlaga avtor, ne nasedla, temveč potopljena investicija.

Kar zadeva trditev, da bo dolina po letu 2054 ostala opustošena, pa dr. Jožetu P. Damijanu sporočamo, da je dolina za ceno oskrbe celotne Slovenije z električno energijo v preteklosti morda res bila "opustošena", kar pa nikakor ne velja za današnje razmere, kaj šele za prihodnje.

Z blokom 6 bomo Sloveniji zagotovili stabilnost elektroenergetskega sistema, Šaleški dolini pa poleg manj obremenjenega okolja tudi ohranitev 3500 delovnih mest in možnost za postopno prestrukturiranje Premogovnika Velenje s preusmeritvijo v trajnostne vire energije. Lahko bi rekli, da z blokom 6 prehajamo v trajnostni razvoj, in po naših načrtih TEŠ ostaja energetska lokacija tudi po zaprtju bloka 6 leta 2054. TEŠ ima dobre daljnovodne povezave v slovenski sistem in tega nihče, ki se zaveda varne in zanesljive energetske oskrbe, ne bi prekinil. Prav tako bo TEŠ6 zagotovil učinkovito zapiranje Premogovnika Velenje, ki se bo v celoti financiralo iz prodajne cene električne energije in zanj ne bodo potrebni nobeni dodatni viri. Poudarili bi tudi, da je Premogovnik Velenje že zdaj dejaven na mnogih drugih področjih, ki niso energetska in na katerih je poslovno uspešen, kar je predpogoj za učinkovito prestrukturiranje.

Dr. Jože P. Damijan svojo energetsko ekspertizo, ki to ni, zaključuje z ugotovitvijo, da prebivalci Slovenije ne morejo biti talci zasebnih interesov nekega lobija iz Šaleške doline in si zaslužijo bistveno boljše razvojne možnosti, kot jim jih vsiljujeta rudnik in termoelektrarna za ceno opustošenega okolja. Očitno ne ve, da danes v Sloveniji ni investicije, ki bi zagotovila toliko delovnih mest za naslednjih štirideset let. Kot tudi ne ve, da se Premogovnik Velenje uvršča med najsodobnejše rudnike s podzemno eksploatacijo na svetu. Njegova produktivnost je dokazano daleč v vrhu evropskega rudarstva. To dokazuje tudi izkopanih 3000 ton na zaposlenega na leto. Še bolj pa je zgovoren podatek, da je bila leta 2008 dodana vrednost na zaposlenega v Premogovniku Velenje 49.440 evrov, v državi 34.253 evrov, v regiji SAŠA pa 32.260 evrov. Statistika dalje pokaže, da je povprečna plača v rudarski in energetski dejavnosti povsem v vrhu regijskega gospodarstva. Tudi če bi se avtor res zanimal za usodo doline, o kateri tako vehementno piše, bi imel velike probleme, da bi v dolino pripeljal programe, ki bodo omogočali več od tega.

Prebivalci Slovenije niso talci zasebnih interesov nekega namišljenega lobija iz Šaleške doline, ki buri domišljijo J.P. Damijana. Smo pa bralci Dnevnika žrtve njegovih nestrokovnih in počasi že smešnih prispevkov, ki delajo slabo uslugo predvsem avtorju samemu in stroki, v katero se spušča. Očitno namreč ne ve, da slovenska elektroenergetska stroka projekt TEŠ6 podpira in ima za to prave, osnovane in znanstveno dokazane utemeljitve. Dr. Damijanu prijazno svetujemo, da se drži ekonomije, v kateri je morda dober, energetiko pa naj prepusti energetikom. In se z davkoplačevalskim denarjem, ki ga sicer tako rad podtika TEŠ6, greje s sončnimi celicami, nameščenimi na strehi svojega doma. Zanje namreč Slovenci in Slovenke prispevamo vsaj dodatni sedemkratnik trenutne cene električne energije na trgu za vsako kWh, proizvedeno iz sončne elektrarne dr. Damijana. To pomeni, da bi bilo pri petnajstletnem trajanju subvencije potrebnih še 75 let brezplačnega delovanja takšne elektrarne, da bi bil tako povrnjen celoten davkoplačevalski denar, ki je bil dr. Damijanu dodeljen kot dovoljena državna pomoč.

Mag. Petja Rijavec, vodja Službe komuniciranja HSE