Dnevnikov objektiv

Energetske alternative

Interesi energetskega lobija iz Šaleške doline

V sedanji fazi bi bila daleč najbolj racionalna odločitev vlade uvedba moratorija na gradnjo TEŠ 6, dokler se ne pretehtajo vsi vidiki tega in alternativnih projektov z vidika energetske učinkovitosti, okoljske sprejemljivosti in ekonomske smiselnosti

Dnevnikov objektiv - sobota, 27.03.2010 Tekst: Jože P. Damjan

Še pred petimi leti se je morda zdelo, da je samo nebo lahko meja - glede porabe električne energije v Sloveniji. V obdobju od leta 1996 do 2000 je poraba električne energije pri nas naraščala povprečno po 2,7 odstotka na leto, nato pa se je dinamika porabe v obdobju 2001-2004 skorajda podvojila, na 4,4-odstotno letno rast. Letne energetske bilance, ki jih izdelujejo na direktoratu za energijo, so pokazale skorajda navpično rast, in verjamem, da se je pripravljalcem tedanjega Nacionalnega energetskega programa na ministrstvu za okolje, prostor in energetiko leta 2003 zdelo, da Slovenija kmalu ne bo več mogla zadostiti lastnim potrebam po električni energiji.

Toda nato so se trendi nenadoma obrnili navzdol. Že leta 2005 je rast porabe električne energije pri nas upadla na 1,5 odstotka, leta 2006 na 3,3 odstotka, leta 2007 na samo 0,8 odstotka, nato pa leta 2008 že upadla za 3,4 odstotka in lani celo za 11 odstotkov. Konec leta 2009 je bila poraba elektrike v Sloveniji nižja za 15 odstotkov glede na leto 2007. Še več, Slovenija, ki je v obdobju po letu 1996 ves čas (razen v treh posamičnih letih) neto izvoznica elektrike, je svoj neto izvoz elektrike v zadnjih dveh letih še močno okrepila. Za ilustracijo, po podatkih SURS je Slovenija leta 2008 neto izvozila za približno polovico letne proizvodnje električne energije v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ), ki proizvede približno tretjino slovenske električne energije, lani pa že skoraj za celotno letno proizvodnjo energije v TEŠ.

Kaj se je zgodilo? Kot sledi iz Poročila o razvoju 2009 (UMAR), gre prvi razlog iskati v deindustrializaciji Slovenije, saj se je delež predelovalnih dejavnosti v BDP od leta 2000 do 2008 zmanjšal za dobre tri odstotne točke. Predelovalne dejavnosti pa porabijo nekaj več kot polovico vse električne energije pri nas. Drugi dejavnik je zmanjševanje proizvodnje v energetsko najbolj potratnih industrijskih podjetjih, predvsem kemični in kovinski industriji ter v proizvodnji papirja. V ilustracijo, naš najbolj potratni energetski porabnik Talum iz Kidričevega je za proizvodnjo aluminija še leta 2005 porabil kar 12 odstotkov vse porabljene električne energije v Sloveniji, toda do leta 2007 se je zaradi prilagajanja proizvodnje IPPC-direktivi njegova proizvodnja primarnega aluminija zmanjšala za četrtino, zaradi česar se je delež Taluma v celotni porabi električne energije v Sloveniji zmanjšal z 12 na 9 odstotkov. Obstaja pa še tretji dejavnik, in sicer poraba gospodinjstev, ki po podatkih SURS že od leta 2003 stagnira na ravni nekaj več kot 3000 GWh letno, kar je približno četrtina vse porabljene energije v Sloveniji.

Kakšne trende glede porabe električne energije v Sloveniji lahko pričakujemo v bodoče? Pri tem bosta odločilno vlogo igrala predvsem poraba v predelovalnih dejavnostih na eni ter učinkovitost rabe energije nasploh, tako v gospodarstvu kot gospodinjstvih, na drugi strani. Glede porabe elektrike v industriji, ki porabi nekaj več kot polovico vse električne energije pri nas, so trendi predvidljivi. Prvič, tudi v Sloveniji prihaja do pospešene deindustrializacije, zaradi katere se bo delež predelovalnih dejavnosti v BDP s sedanjih 23 odstotkov zmanjšal na evropsko povprečje okoli 17 odstotkov. Hkrati se energetska intenzivnost v industrijski proizvodnji hitro zmanjšuje z zmanjševanjem proizvodnje v predelavi aluminija ter papirni in jeklarski industriji. Dodatno pa je treba vedeti, da je slovenska industrija lani utrpela padec proizvodnje za skoraj 20 odstotkov, kar je zmanjšalo njeno porabo elektrike za skoraj 19 odstotkov ter skupno porabo elektrike za 11 odstotkov. Del te izgubljene proizvodnje se ne bo več obnovil, del pa bo prišel na raven iz leta 2008 šele čez pet ali več let. Poraba električne energije v industriji se bo torej v prihodnjih desetletjih gibala na nižji ravni od tistih, ki smo jih bili vajeni do leta 2007, kasneje pa bo rast porabe sledila trendu rasti industrijske proizvodnje. Drugi dejavnik dolgoročne ravni porabe električne energije temelji na učinkoviti rabi energije, v katero tako gospodinjstva kot tudi država - z gradbenimi predpisi na eni in subvencijami na drugi strani - vlagajo precejšnja sredstva, zaradi česar je mogoče pričakovati nadaljevanje trenda stagnacije porabe elektrike v gospodinjstvih.

Ali TEŠ 6 sploh potrebujemo?

Namen tega komentarja ni v eksaktnih napovedih trendov porabe električne energije v prihodnjih desetletjih, temveč opozoriti na to, da so se po letu 2005 trendi v porabi elektrike zaradi spremembe strukture gospodarstva, gospodarske recesije ter investicij v bolj učinkovito rabo energije bistveno spremenili. Slovenija je nenadoma postala država, ki izvozi kar 10 do 20 odstotkov vse proizvedene električne energije. In tudi ta vidik je treba imeti pred očmi, ko oblikujemo novi nacionalni energetski program ter se odločamo o posameznih investicijah v energetiko. Morda se je še leta 2003, ko je ministrstvo za okolje, prostor in energetiko pripravljalo tedanji NEP, in junija 2004, ko je skupščina TEŠ sprejela sklep o graditvi šestega bloka TEŠ, tedanjim odločevalcem zdelo smiselno nadaljevati z izkoriščanjem velenjskega lignita za energetske namene ter začeti z graditvijo TEŠ 6. Toda od takrat so se razmere bistveno spremenile. Ob tem, da je drastično upadla dinamika porabe električne energije doma, so se spremenile tudi razmere na svetovnih trgih. V letih 2004-2006 se je zaradi astronomsko visokih cen nafte in zemeljskega plina odločevalcem v TEŠ in slovenski politiki še morda zdelo ekonomsko upravičeno vlagati v termoelektrarne na lignit, ki imajo najslabši možni energetski izkoristek od vseh virov energije. Toda zaradi nenadoma povečanega povpraševanja po tej tehnologiji, predvsem iz azijskih držav, so se cene tehnološke opreme za termoelektrarne podvojile, cene nafte in plina pa so spet upadle, zaradi česar je ekonomika termoelektrarn na premog popolnoma padla v vodo. Spet se je povečala privlačnost plinsko-parnih elektrarn zaradi nizkih stroškov gradnje, izjemno pa se je povečala privlačnost jedrskih elektrarn, ki so daleč najbolj rentabilna energetska investicija zaradi izjemno nizke stroškovne cene proizvedene elektrike.

Hkrati je pomembno pogledati tudi eksterne stroške, ki nastanejo ob izkoriščanju različnih energetskih virov. Daleč najvišje eksterne stroške, kamor spadajo stroški za okoljske škode, podnebne spremembe, vpliv na zdravje ter uporabo zemljišč, povzročajo termoelektrarne na lignit (5,8 centa/kWh). Sledijo elektrarne na črni premog (4 cente/kWh), elektrarne na zemeljski plin (1,6 centa/kWh), jedrske elektrarne (0,3 centa/kWh), medtem ko imajo hidroelektrane in elektrarne na veter eksterne stroške nižje od 0,2 centa/kWh (vir: Eurelectric, 2007).

Kar želim povedati, je, da če bi se danes odločali o gradnji TEŠ 6, te odločitve na podlagi poznavanja teh trendov ne bi mogli sprejeti. Naj kot primer navedem, da je bilo v Nemčiji konec lanskega leta v gradnji deset termoelektrarn na premog (osem na črni premog in dve na lignit, obe v vzhodni Nemčiji) skupne nazivne moči 11.966 MW, pri čemer sta dve v sodnem postopku. Toda hkrati so lani v Nemčiji zaustavili začetek gradnje kar 13 termoelektrarn skupne nazivne moči 12.770 MW. Večina projektov je bila zaustavljena zaradi neekonomičnosti projektov, nekaj pa dodatno tudi zaradi sporov z lokalnim prebivalstvom. Podobno se dogaja s 14 termoelektrarnami, ki so načrtovane, vendar je zaradi slabe ekonomike projektov odločitev o gradnji prestavljena. Treba se je zavedati, da je večina nemških termoelektrarn na črni premog, ki ima trikrat višjo kurilno vrednost od lignita (kurilna vrednost lignita je na ravni drv) in s tem seveda tudi bistveno boljši energetski izkoristek.

Najboljši test glede smiselnosti gradnje TEŠ 6 je izkazan interes tujih zasebnih investitorjev. Tega interesa ni niti za vzorec, ker je stroškovna cena proizvodnje v TEŠ 6 z ozirom na nizek energetski izkoristek lignita, porast cen kuponov za izpuste CO2ter bodoče stroške naprav za zajem CO2višja od nabavne cene elektrike na evropskem trgu. Po mojih informacijah se iz posla financiranja projekta zaradi njegove slabe ekonomike umika tudi EBRD, kar pomeni, da bo morala država dati še dodatna poroštva konzorciju poslovnih bank glede vračanja najetih kreditov za TEŠ 6.

Prav zato je danes, ne glede na formalni začetek gradnje TEŠ 6 ter že vplačana plačila dobavitelju opreme, potreben nujen strateški razmislek o smotrnosti investicije v TEŠ 6. Po podatkih TEŠ naj bi šesti blok po obsegu proizvodnje električne energije popolnoma nadomestil dosedanjih pet blokov TEŠ, pri čemer bi bil blok 5 v hladni rezervi. Še do konca lanskega leta je bilo načrtovano, da bosta peti in novi šesti blok delovala skupaj, pri čemer bi peti blok ugasnili leta 2026. Za ta namen so namreč v TEŠ leta 2008 k petemu bloku dogradili dve plinski turbini skupne nazivne moči 84 MW ter investicijske vrednosti 50 milijonov evrov. Po podatkih TEŠ naj bi šesti blok proizvajal 3500 GWh električne energije, kar je enako količini energije, ki jo proizvedeta blok 4 in blok 5 s prigrajenima plinskima turbinama. S tega vidika se zdi danes bistveno bolj ekonomična odločitev za modernizacijo bloka 4 s prigraditvijo plinske turbine ter naprav za zmanjševanje izpustov. Po podatkih TEŠ bi taka investicija stala okoli 400 milijonov evrov. Oba bloka 4 in 5 bi tako lahko nadaljevala proizvodnjo energije do leta 2026, ko bi ju ugasnili in hkrati zaprli rudnik lignita v Velenju ter prihranili preostale zaloge lignita kot strateške rezerve. V vmesnem času bi zgradili energetsko, okoljsko in ekonomsko bistveno bolj učinkovite energetske zmogljivosti v skladu z dolgoročnimi energetskimi potrebami. Z dobaviteljem opreme Astomom pa bi se bilo treba dogovoriti o možnosti prekinitve posla oziroma nakupa druge opreme, denimo za modernizacijo bloka 4.

Kakšne so energetske alternative?

Najboljša alternativa umazani proizvodnji energije iz premoga je seveda zmanjševanje porabe električne energije, tako v "umazani" industrijski proizvodnji kot gospodinjstvih. Če bi zaprli energetsko potratno proizvodnjo primarnega aluminija v Kidričevem, bi privarčevali okoli 10 odstotkov vse porabljene električne energije v letu 2009. Če bi zmanjšali proizvodnjo še denimo v jeklarski in papirni industriji, bi se lahko približali prihranku v skupni višini vsaj 12 odstotkov vse porabljene električne energije. Varčna raba v gospodinjstvih ter vgradnja energijsko bolj učinkovitih naprav bi lahko zadržala porabo električne energije vsaj na sedanji ravni, morda pa jo celo znižala za kak odstotek. Toliko v razmislek.

Poglejmo zdaj energetske alternative na področju proizvodnje energije. Najpogostejši "argument" vodstva TEŠ ter njihovih plačanih zagovornikov gradnje TEŠ 6, je, da ni nobene alternative za TEŠ 6. Pri tem poudarjajo predvsem dva vidika. Prvič, da ni na obzorju nobene druge energetske naložbe, ki bi lahko v doglednem času nadomestila izpad električne energije iz Šoštanja. In drugič, da Slovenija nima alternative glede TEŠ zaradi njegove vloge kot frekvenčnega regulatorja, ki torej v omrežje pošilja energijo takrat, ko se pojavijo potrebe.

Seveda nobeden izmed obeh argumentov ne zdrži resne presoje. Prvič, resne alternative šestemu bloku danes obstajajo in projekti so pripravljeni. Res pa je, da njihov začetek blokira vodstvo HSE, ki si zagona teh alternativnih projektov ne želi. Meni so znani vsaj trije resni alternativni projekti. Prvi je gradnja pretočne hidroelektrarne Kozjak (nad HE Fala) z dvema turbinama in z nazivno močjo 400 MW. Projekt je pripravljen financirati tuji investitor. Drugi projekt je gradnja drugega bloka jedrske elektrarne Krško (NEK2), ki naj bi imel nazivno moč 1100-1600 MW. Gre jedrsko elektrarno tretje generacije, ki lahko uporablja reciklirano jedrsko gorivo in deluje bodisi s proizvodnjo energije v pasu ali trapezno (več o tem kasneje). Življenjska doba je 60 let, stroškovna cena proizvedene elektrike pa je najmanj dvakrat nižja od zaenkrat optimistično predvidene stroškovne cene elektrike iz TEŠ 6. Gradnja NEK2 bi se v primeru pozitivne odločitve lastnika, vlade in lokalne skupnosti lahko začela v letih 2013-2015 in končala v letih 2017-2020, definitivno najkasneje pa do leta 2025. Za naložbo v ta objekt se zaradi visoke donosnosti zanimajo tako domači kot tudi veliki energetski investitorji iz Nemčije, Avstrije in Italije. Z NEK2 bi Slovenija seveda postala velik neto izvoznik elektrike, hkrati pa bi prek njega lahko ogrevali tudi celotno Ljubljano itd. Tretji projekt pa je gradnja sprejemnega terminala za utekočinjeni zemeljski plin in sočasna zgraditev plinske elektrarne v Kopru z nazivno močjo 240 MW. Med prednosti te naložbe spadajo predvsem zagotovitev večje energetske neodvisnosti primorske regije, povečanje pretovora v Luki Koper za več kot 20 odstotkov ter možnost frekvenčne regulacije v elektroenergetskem omrežju (zaradi ustreznih zmogljivosti skladiščnega terminala). Projekt ima izkazan interes zasebnih investitorjev.

S tem pa smo že pri drugem kapitalnem "argumentu", namreč da samo TEŠ 6 v bodoče zagotavlja prek učinkovite frekvenčne regulacije nemoteno oskrbo z energijo in nemoteno delovanje elektroenergetskega omrežja. To seveda preprosto ni res. Frekvenčno regulacijo z možnostjo delovanja na trapezni način omogočajo vsi trije našteti energetski projekti. Najbolj učinkovit pri tem je seveda NEK2 s tehnologijo tretje generacije ter izmeničnim delovanjem obeh blokov.

Med navedenimi projekti gre za izjemno resne, okoljsko in ekonomsko bistveno bolj učinkovite energetske alternative gradnji TEŠ 6, ki bi morale dobiti prednost pri pripravi novega nacionalnega energetskega programa. V sedanji fazi bi bila daleč najbolj racionalna odločitev vlade uvedba moratorija na gradnjo TEŠ 6, dokler se ne pretehtajo vsi vidiki tega in alternativnih projektov z vidika energetske učinkovitosti, okoljske sprejemljivosti in ekonomske smiselnosti. Največja napaka, ki jo Slovenija trenutno dela, je popuščanje interesom energetskega lobija iz Šaleške doline in njihovih lobistov v vladi. Gre za odločitev za nasedlo naložbo tipa "Obrovac" ali "Feni" (se še spomnite?), ki bo stala od 1,5 do 2,2 milijarde evrov ter hkrati za seboj pustila ekološko in razvojno opustošeno Šaleško dolino po letu 2054. Prebivalci Slovenije ne moremo biti talci zasebnih interesov nekega lobija iz Šaleške doline. In prebivalci Šaleške doline si zaslužijo bistveno boljše razvojne možnosti, kot jim jih vsiljujeta rudnik in termoelektrarna za ceno opustošenega okolja.

Za konec še to. Podpisani izjavljam, da ne za ta in ne za katerikoli drug komentar nisem dobil plačila od nobenega lobija, podjetja ali piarovske agencije ter da se nikoli nisem in se ne nameravam v doglednem času svetovalno ali kakorkoli drugače angažirati pri kakšnem energetskem projektu. Priznam pa, da imam doma na strehi nameščene solarne enote in da nameravam to investicijo v izkoriščanje sončne energije doma še povečati.