SONCE
(kraško) , KDO BO TEBE LJUBIL ?
1. Vskladiščena energija sonca
V preteklem letu, ko so na drugem koncu Slovenije – v Bučah
na Kozjanskem v zasebnem podjetju EKOD odprli novo sončno elektrarno, se pod
kraškim soncem ni dogajalo nič podobnega. Bila je sicer ena izjema – Robotina v Hrpeljah pri Kozini, ki potrjuje
pravilo. Ali pa se motimo in nimamo dovolj informacij, in se v resnici
kaj pripravlja, morda s časovnim zamikom. Da bi le bilo tako ! Vendar nič se ne
zgodi samo od sebe. Le če bo dovolj pobud in »pritiska« od spodaj, se bo kaj
premaknilo tudi zgoraj, na državni ravni, ter pri pristojnih za prostorske
načrte in izdajo dovoljenj v občinah. K
premikom pa seveda lahko pripomorejo tudi
dobri zgledi od drugod, tudi takšni, kot je ta s Kozjanskega, kjer je v treh
mesecih po skoraj letu in pol mukotrpnih postopkov v birokratskih mlinih »zrasla«
največja prostostoječa sončna elektrarna v Sloveniji. Slovenski paradoks je, da
se to ni zgodilo v razvitejšem območju,
kot je Kras, pač pa v enem manj razvitih območij, tokrat na Kozjanskem.
V tem razmišljanju obravnavam sončno energijo, tegobe in probleme njenega izkoriščanja v ožjem
kraškem okolju od Kostanjevice prek Komna in Sežane do Kozine. To področje je
razmeroma razvito in se razvija v drugih pogledih, v pogledu izrabe sončne
energije pa ne sledi nekaterim drugim krajem v Sloveniji, da ne govorimo o sosednjih Italiji in Avstriji.
Pretvorba svetlobe, ki nam jo pošilja sonce v neizmernih
količinah, za razliko od drugih obnovljivih virov, ne povzroča ne hrupa ne dodatnega ogrevanja in nima izpustov ter je v
vseh pogledih izjemna. Nima niti slabih stranskih učinkov razen pri proizvodnji samih sončnih celic, ki
pa so že izdelane tako, da omogočajo reciklažo izrabljenega vložka. Tudi razmerje med izkoristkom in vložkom
energije pri proizvodnji sončnih celic se nenehno in drastično izboljšuje. Porabljena
energija za proizvodnjo solarnih sistemov se amortizira s proizvodnjo energije,
ki jo dajejo, že v letu in pol. Življenjska doba sončnih celic pa je 20–25-krat
večja.
Tržna tekma oz. konkurenca proizvajalcev sončnih celic in
solarnih modulov je izredna; v tekmo je stopila Azija: Južna Koreja, Tajvan in
Kitajska. Predvsem slednja, kot najbolj masovni proizvajalec, bo oziroma že
izvaja s svojo ponudbo pritisk na znižanje cen na najpomembnejšem, to je ameriškem
tržišču, kjer so se cene osnovnih modulov v zadnjem letu in pol znižale za cca
30–40 %. Azijske države pa so sicer same
žal še zelo majhen potrošnik teh produktov, so pa velik ponudnik. Največji
povpraševalci so seveda države EU, predvsem Nemčija, Italija in Francija, ki so
hkrati - predvsem Nemčija, tudi močni ponudniki solarnih sistemov. Sledijo ZDA
in Japonska. Ob vsesplošnem povečanju ponudbe pa se nujno postavlja vprašanje
zagotavljanja kvalitete na videz cenejših »azijskih« modulov. Izkušnje niso
povsod dobre in samo veseli smo lahko, da
slovenski proizvajalec Bisol ob zagotavljanju zelo visokega energijskega
izplena stavi največ prav na kvaliteto, to je na to, da sončna elektrarna dobro
in zanesljivo deluje. Prav tako je kvaliteta važna pri projektiranju in izvedbi
- postavitvi. Nekateri izvajalci pri nas pa so se teh del lotili preveč
lahkotno, ne upoštevajoč kakovost in tehnološko dovršenost, ki edina na dolgi
rok zagotavlja tudi dobičkonosnost. Zato tudi v Sloveniji že prihaja tudi do slabih
postavitev oziroma slabo izdelanih elektrarn.
2. Pridobivanje čiste energije ob sočasnem 3. »Pametna« električna omrežja so pogoj
izkoriščanju
travnih površin
za racionalno rabo električne energije
Če se ozremo malo širše, lahko rečemo, da imamo v Sloveniji
tri stebre za področje izrabe energije sonca. Nekateri že stojijo ali rastejo,
druge je treba povezati oz. organizirati in podpreti.
Kot nosilca prvega
stebra velja izpostaviti domačega, v vseh pogledih zglednega in odličnega
proizvajalca sončnih modulov – Bisol iz Prebolda, ki veliko večino
svojih izdelkov izvaža, iz dneva v dan bolj prisoten in zelo aktiven pa je tudi
na domačem trgu. Takšno usmeritev bi bilo potrebno dolgoročno podpreti in omogočiti
pospešeno širitev te dejavnosti. Drugi
steber naj bi predstavljal okrepljen
razvoj na področju proizvodnje akumulatorskih
baterij, za kar že imamo osnovo v domačem proizvajalcu TAB v Mežici. Tretji steber pa je računalništvo
in v njegovem okviru področje aplikativne programske opreme za vodenje
procesov. V ožjem pomenu je to programska oprema za nadzor in regulacijo
elektrodistribucijskih omrežij. Z drugo besedo to lahko opredelimo kot uvajanje tako imenovanih »pametnih« omrežij,
ki naj bi bila sposobna samoregulacije v smislu sprotnega doseganja optimalnega
razmerja med proizvodnjo elektrike iz obnovljivih in iz neobnovljivih virov.
Optimum naj bi bil pri najnižji ravni izpustov toplogrednih plinov v ozračje. Za tovrstno dejavnost imamo v Sloveniji odlične
računalniške strokovnjake in podjetja, ki bi jim bilo vredno zaupati to nalogo,
seveda pa jih pri tem tudi finančno motivirati z ustreznimi naročili in s
finančno udeležbo pri prihrankih, ki so (bodo) posledica implementacije »pametnih«
omrežij.
Če združimo oz. upoštevamo vse tri stebre, lahko ugotovimo,
da imamo večjo osnovo, kot si običajno mislimo. Morda se tega ne zavedamo in
preveč vzdihujemo, vendar izjemni primeri, kot je Bisol, dokazujejo, da so tudi
na sončni strani Alp pogoji, da nam sonce ne samo sije, ampak nas tudi razsvetljuje,
nas greje in nam daje elektriko.
S streh na zemljo
Pri obravnavi razmer pri nas, posebej še na Krasu, ne moremo mimo zgornjega podnaslova in mimo problemov,
ki jih ta prehod – s streh na zemljo, povzroča. Sončna energija kot najčistejši energetski vir, ne glede na njene nesporne prednosti,
vendarle prinaša in povzroča pomisleke
in predsodke, ki onemogočajo izdajo
dovoljenj in ovirajo postopke za postavitev tovrstnih objektov v naravi.
Edini možni vprašljivi učinek sončnih elektrarn je morda »motnja«
v izgledu krajine. Vendar je to v celoti obvladljiva zadeva in ob pazljivi
individualni prostorski postavitvi teh
objektov v prostor teh učinkov ne more biti. Posebej še na Krasu, kjer je
zaraščenost ustvarila oaze – prostorske otoke, ki so za sprehajalce in
prebivalce nevidni in je njihova površina vidna tako rekoč le iz zraka oziroma
povsem od blizu. Torej postavitev sončne elektrarne na takih mestih ne more
biti moteča.
Velika večina kraške zemlje po katastrski ureditvi spada v 5
kategorijo. To je najslabši kakovostni razred. Zato ni čudno, če je na Krasu
kmetijsko obdelanih manj kot 10 % površin. Redki kmetje z večdestglavo čredo
govedi in drobnice se trudijo tudi za
nekmetijsko prebivalstvo, tako da zaraščenost ni še večja, kot bi sicer bila.
Skoraj si ne upam predstavljati, kakšen bi bil izgled krajine – pa tudi požarna
(ne)varnost, če teh skrbnikov ohranjanja narave
ne bi bilo.
4. Sozvočje tradicije in moderne tehnologije
Vendar prostor niso samo tla nekega kraja, ampak tudi njegovo
ozračje in osončje – osončenost. Po tem kriteriju pa je Kras pokrajina prve
kategorije, v Sloveniji pravzaprav nima primerjave. Svetloba, ki jo Kras prejema od Sonca, je čista, bolj »nedifuzna« kot v drugih krajih,
in je kot taka za pretvorbo svetlobe v elektriko zelo primerna. Burja, ki čisti
in deloma ohlaja ozračje, k temu nemalo prispeva. Po drugi strani pa je
osončenost Krasa nadpovprečna tudi v časovnem pogledu, kar kažejo meritve ur
sončnega sevanja za zadnjih 40 let, vse od leta 1970 naprej. Zato so izkoristki,
oziroma bi bili izkoristki ob pravilnih postavitvah sončnih elektrarn, večji
kot v drugih krajih Slovenije. Tega se zaenkrat še ne zavedamo oziroma ne
izkoriščamo, kot bi lahko.
Dosedaj smo solarne sisteme v Sloveniji postavljali predvsem
na strehah objektov – stanovanjskih hiš, gospodarskih objektov in šol. Eden
zadnjih tovrstnih dosežkov je v Hrpeljah pri Kozini, kjer so oktobra lani
zagnali 187 kWp močno elektrarno na
strehi in parkirišču hrpeljskega podjetja Robotina. Vendar smo še vedno na
strehah. Da je tako, je enostaven razlog v tem, da za postavitev sončne
elektrarne na strehi investitorju ni potrebno pridobiti posebnih, to je
gradbenih dovoljenj, kot se to zahteva za postavitev prostostoječih sončnih elektrarn
v naravi. Strešne površine pa so seveda relativno majhne, večinoma so velike le
do nekaj 100m2. Tudi borza streh, ki je v Sloveniji organizirana s
strani ponudnikov – postavljalcev elektrarn,
postavlja omejitve – spodnjo mejo ponudbe nad 1000m2. Strešnih
kompleksov teh dimenzij, če upoštevamo javne ustanove (šole, bolnice, knjižnice
in celo cerkve) in proizvodne hale, sicer ni malo, vendar so ustrezne »proizvodne«
postavitve, predvsem v naravi stoječe sončne elektrarne. Primernih zemljišč za to pa v večini občin ne
primankuje.
Na (svoji) zemlji, vendar
kako ?
Zato se toliko bolj postavlja v ospredje potreba po tem, da
se bolj na široko odprejo možnosti za prostostoječe postavitve SE v naravi. Seveda
pri tem ne zagovarjamo morebitne divje liberalizacije v ravnanju s prostorom.
Ohranjanje kraške krajine bi v tem
odpiranju moralo ostati na prvem mestu, vendar v razumnih mejah in v okvirih,
ko bodo na opuščenih, zaraščenih travnikih, na očem skritih ali zakotnih legah
možne tudi tovrstne postavitve manjših in večjih energijskih objektov SE. Tudi
takšnih in večjih velikosti, kot ga je postavil podjetnik na Kozjanskem.
5. in 6 . Največja slovenska na prostem stoječa
SE Buče
s sončnimi moduli domačega proizvajalca Bisol
Sedanji odnos urejevalcev prostora – uradnikov, občinskih
svetov pa tudi županov, med katerimi so tudi častne izjeme, je do odpiranja
prostora zelo mačehovski in preprečuje večji premik v smeri novih investicij.
Mnogi tudi spregledujejo dejstvo, da tudi morebitna degradacija prostora s
postavitvijo sončne elektrarne nikakor ni trajna, saj gre za lahkomontažne in
hitro odstranljive objekte. Življenjska doba sončnih modulov je ca 35 let,
odkupne pogodbe za prodajo električne energije v omrežje pa se sklepajo za obdobje
15 let, kar pomeni, da se po amortizaciji investicije okoljska ustreznost lahko
ponovno preverja. Bolj prožna pa bi
morala biti tudi elektrodistribucijska podjetja, ki bi morala priti
investitorjem naproti. Tako opevano javno-zasebno partnerstvo bi se na tem
področju zelo verjetno hitro uveljavilo. Pri tem bi se lahko uveljavil tudi
najem površin, saj bi mnogim ostarelim lastnikom zemljišč sicer mrtva zemlja
lahko nudila donos, ki bi jim zagotovil stalen dohodek za varno starost. Vendar
je tudi v tem primeru po inerciji miselnost usmerjena v status quo, to je: »bolje
nič, kakor kaj drugače«. Na splošno
lahko rečemo, da ni vse odvisno od denarja, čeprav je le-ta zelo pomemben.
Mnogokrat je več odvisno od politične
(ne)volje posameznih akterjev, ki s togim stališčem zavirajo premike, ki se
danes marsikomu zdijo nenavadna novost, čez desetletje pa se bodo zdeli povsem
normalni in nujni. Banke so že začele
uvajati projektno financiranje, kjer garancijo ali največji del le-te
predstavlja premoženje projekta in dohodek iz poslovanja. Od oblasti na državni
ali lokalni ravni pa pričakujemo, da bodo razvoj v tej smeri pospeševale, če
drugega ne, pa vsaj omogočale.
7. Kakšno prihodnost si želite? 8. Temno ali sončno ?
Naj zaključim z željo, naj se predsodki in strahovi umaknejo
treznemu razmisleku in zdravemu (ne divjemu) napredku. Pod pojmom oziroma geslom
zdravega napredka naj bi se neomajna in trda stališča v stilu »tega nočemo, oz.
ne bomo dopustili« približala potrebam energetskego neškodljivega in pravičnega
razvoja. Pravičnega do človeka in do narave, ki jo s klasično proizvodnjo
energije onesnažujemo in skrunimo. Na razpolago so orodja, da se temu izognemo.
Mnogo govorimo o potrebnosti sprememb, vendar pri tem večina misli, naj to prvi
storijo drugi. Tako čakamo drug na drugega in nič se ne premakne. Storimo nekaj,
da bo vprašanje iz naslova Sonce (kraško), kdo bo tebe ljubil? postalo
odveč in da si ga zanamci ne bodo več postavljali.
Pliskovica, 15.01.2010 Vili Kovačič
Pripis: Pravkar sem v Računalniških novicah prebral, da je Slovenija zmagovalka spletnega tekmovanja za podnebno
najbolj ozaveščene državljane. Varljiva tolažba! Mar to pomeni, da smo prvaki v
besedičenju (v kar lahko verjamem), ne pa da smo prvaki v dejanjih (v kar ne
morem verjeti).
Da bi se v tem pogledu kaj
spremenilo, v Pliskovici na
Krasu
ustanavljamo društvo KraSol.
Glavna naloga bo promocija zelene energije na Krasu pa tudi širše, ter odstranjevanje
ovir, predsodkov in strahov. Pokazati je namreč treba, da je v tem primeru strah v sredini votel, okoli pa ga pa nič ni.
Morebitne
zainteresirane bralce, ki bi se želeli včlaniti v društvo obenem pozivam, da se
javijo in svoje podatke pošljejo na elektronski naslov KraSol@gmail.com ali vili kovacic@siol.net
Podjetja, ki so omenjena v članku so: Bisol d.o.o. Latkova
vas pri Preboldu , Ekod d.o.o. Vrenska gorca na Bučah pri Kozjem in Robotina
d.o.o. Hrpelje Kozina
|
domov |