Služba za odnose z javnostmi
Državni zbor, Šubičeva 4, 1000 Ljubljana
tel: 01 478 97 17
doris.krzisnik@dz-rs.si
posredujemo vam željeno gradivo

ODBOR DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURO, ŠOLSTVO, ŠPORT IN MLADINO

JAVNA PREDSTAVITEV MNENJ O  OSNUTKU ZAKONA O RADIOTELEVIZIJI SLOVENIJA

Javna predstavitev mnenje se je pričela 17. 03. 2010 ob 9.05. ^h

Sejo je vodila Majda Potrata, predsednica odbora

---

ORIGINALNI MAGNETOGRAM (htm)  PREDLOG IZDELAVE KVALITETNEJŠIH MAGNETOGRAMOV (doc)

---

MAJDA ŠIRCA RAVNIKAR
ANDREJ MAGAJNA LAZSLO GÖNCZ DEJAN GUZELJ MAURIZIO TREMUL VINKO VASLE ANDREJA RIHTER STANE KOČUTAR
ALEKSANDER ZORN FRANC PUKŠIČ VOJKO STOPAR MAJA KIRAR IZTOK JURANČIČ LEA ŠIROK ZORAN MEDVED
JOŽE SKOK BRANKO GRIMS JANEZ POSEDI IDA KOGEJ TOM ZALAZNIK JOŽEF JARH ŠTEFAN KUŠAR
MATJAŽ ŽBONTAR VLADISLAV STRES SANELA SINANOVIČ PETER KOSMAČ ALEŠA VALIČ JANUŠ LUZLAR VASJA MAJHEN
DRAGO ŠČERNJAVIČ MIRAN LESJAK SANDRA BAŠIČ HRVATIN JOŽE VOGRINC ALEKS ŠTAKUL ROBERTO BATTELLI
MAJDA ŠIRCA RAVNIKAR PREDSEDNICA MAJDA POTRATA

---

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: ... zakona o Radioteleviziji Slovenija. Pozdravljam vse prisotne. Še posebej ministrico za kulturo gospo Majdo Širca Ravnikar in vse, ki ste bili posebej vabljeni, seveda pa tudi vse, ki smo jih spravili pod zadnjo alinejo, se pravi strokovna in zainteresirana javnost. Pozdravljam tudi predstavnike sredstev obveščanja in tiste, ki nas morebiti spremljajo.
        Namen javne predstavitve mnenj je pridobiti mnenja in stališča o osnutku zakona o Radiu televiziji Slovenija kot podlago za obravnavo na Državnem zboru, predvsem pa pridobitev stališč strokovne in širše javnosti o vprašanjih, ki jih je Odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino sprejel na 12. seji 3. decembra 2010. Tedaj je soglasno potrdil tri vprašanja in sprejel soglasno tudi sklep, da se tem vprašanjem dodajo še tista, ki jih je pripravila Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, tako da vas seznanjam s petnajstimi vprašanji, na katere naj bi odgovorila javna predstavitev mnenj.
        Prvič. Ali osnutek zakona o Radiu televiziji Slovenija ustrezno ureja upravne in nadzorne vloge javnega medija? Drugič. Ali je v osnutku ustrezno rešeno vprašanje stabilnega, transparentnega in zanesljivega financiranja in prispevka in tržne dejavnosti? Tretjič. Ali osnutek ustrezno rešuje vprašanje namembnosti in financiranja tretjega parlamentarnega programa? Četrtič. Ali se s predlaganim preoblikovanjem Radio televizija Slovenija sledi namenu zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji? Petič. Ali bodo predlagane rešitve v zakonu o Radiu televiziji Slovenija glede organiziranosti, pristojnosti generalnega direktorja uprave, sestave in pristojnosti organov ter financiranja Radia televizije Slovenija omogočile večjo odgovornost, bolj transparentno poslovanje in oblikovanje bolj kvalitetnih programov? Šestič. Kakšni so razlogi za krčenje števila članov sveta, prej programskega sveta in podaljšanje mandatne dobe članov iz sedanjih štirih let na sedaj pet let in kakšni so razlogi za spreminjanje postopka imenovanje organov zavoda? Sedmič. Kako bodo predvidene spremembe sestave in pristojnosti organov Radio televizije Slovenije vplivale na delo RTV Slovenija, kot samostojne pravne osebe javnega prava? Osmič. Predlagani zakon o Radiu televiziji Slovenija omogoča kar najširši civilni družbi kandidiranje v organe Radio televizije Slovenija ali pa je boljša sedanja ureditev? Devetič. Ali so predlagana merila za članstvo v organih Radio televizije Slovenija, pristojnih za programe ustrezna, ali jih je potrebno spremeniti in kako? Desetič. Ali so določbe, ki se dotikajo novinarjev dovolj jasne, da ne bi prihajalo do politično motiviranih posegov v program in katere rešitve bi lahko še dodatno okrepile novinarsko neodvisnost? Enajstič. Ali je predviden prenos parlamentarnega programa v okvir Državnega zbora ustrezen, saj gre za program izjemnega pomena, namenjen zlasti poročanju o delu Državnega zbora in njegovih delovnih teles, ki tudi omogoča bolj kvalitetno uresničevanje ustavnih pravic državljank in državljanov, zlasti pravice do informacij ter kakšne so izkušnje tujih držav na tem področju? Dvanajstič. Ali zakon o Radiu televiziji Slovenija daje dovolj velik pomen uporabnikom programov gledalkam in gledalcem ter poslušalkam in poslušalcem programov RTV Slovenija? Trinajstič. Zakaj je v osnutku zakona o Radiu televiziji Slovenija v okviru določb plače in nagrade dopuščeno visoko dopustno višino dolgov, do 50%? Štirinajstič. Ali obstajajo drugačne možnosti za financiranje RTV Slovenije, kot samostojne pravne osebe javnega prava, ki bi bile skladne z Ustavo Republike Slovenije, sodbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter bi izpolnjevale kriterije Evropske unije, iz katerih sledi, da mora imeti javna radio televizija lasten finančen vir, ki je dovolj stabilen, da krepi njeno neodvisnost? Petnajstič. Zakaj se sedaj v predlaganem osnutku zakona o Radio televiziji Slovenija spreminja koncept, ki je v nasprotju z voljo državljank in državljanov in je bil z vsemi rešitvami potrjen tudi na referendumu leta 2005?
        To je torej 15 vprašanj, ki so postavljena za osnovo javni predstavitvi mnenj osnutku zakona o Radio televiziji Slovenija in zdaj dovolite, da vam povem še nekaj tehničnih napotkov zato, da bi lahko javna predstavitev tekla gladko in brez zastojev.
        Uvodno predstavitev bo imela ministrica za kulturo, nato pa bomo odprli razpravo in vse, ki bi radi razpravljali prosim, da izpolnite prijavnico k razpravi. Imate jo pred seboj v klopeh ali jo dobite pri strokovnih službah Državnega zbora. Prosim, če prijavnico oddate tako, da bom lahko vsakega napovedanega razpravljavca tudi predstavila. Če je mogoče, razpravljavce prosim tudi, da omenijo katero temo, katero vprašanje bodo v svoji razpravi omenjali in zdaj še po moje zelo pomembno določilo, razprava vsakega razpravljavca je omejena na največ 7 minut. Ne želim biti nevljudna zato, da ne bo zamere, po sedmih minutah bom vključila ta znak. Jaz upam, da ga ne bo treba pogosto uporabljati, ampak toliko, da ne bi bili presenečeni, zaradi tega. Odbor ni predviden. Kljub temu pa obveščam vse, ki vas bo med vročo razpravo zažejalo, da se odpravite v preddverje, kjer vas čakajo napitki za osvežitev. Zdaj bi vas opozorila še na to, da bo samo uvodna predstavitev tekla iz središča dvorane, vse druge razpravljavke in razpravljavce pa prosim, da razpravljajo iz svojega sedeža in, da se vklopijo. To lahko storite s tipko poleg mikrofona na deseni strani. To je daljša zelena tipka. Da ste vklopljeni, boste razpoznali po rdečem venčku okrog mikrofona in prav tako vas prosim, da se izklopite ob koncu razprave. Zaradi televizijskega prenosa in po običaju v Državnem zboru nastopamo stoje, če pa kdo tega ne bo mogel opraviti, bo pač sedel in razpravljal, ampak za prenos je to slabša varianta. Zdaj mislim, da sem dala dovolj tudi tehničnih napotkov. Nekaj prijavnic imam, 4 prijave smo dobili po elektronski pošti in zdaj prosim gospo ministrico, Majdo Širco Ravnikar za uvodno predstavitev osnutka zakona o Radio televiziji Slovenije. Izvolite gospa ministrica.

MAJDA ŠIRCA RAVNIKAR: Vsem lep pozdrav. Na začetku naj poudarim, da bi želela v tem uvodnem nagovoru se osredotočit predvsem na vprašanja, ki so iztočnica danes javne predstavitve mnenj, o osnutku zakona Radio televizija Slovenija in ker predpostavljam, da ste zakon natančno prebrali in, da ni potrebno, da podčrtujemo izhodišča in okvire, zato naj povem že na samem začetku, da ključno vprašanje izmed teh petnajstih izpostavljenih tem, ki so se pokazala za potrebna nadaljnjega razmisleka je tisto, ki ste ga postavili in se glasi: Ali bodo predlagane rešitve omogočile večjo odgovornost, bolj transparentno poslovanje in oblikovanje bolj kvalitetnih programov? Mislim, da je to ključno vprašanje samega zakona in samega življenja javne inštitucije. Kajti drži, program je na koncu tisti, ki velja.
        Zakon smo pisali in res je, medili, prav zaradi teh programov. Želeli smo ponuditi tako ureditev, ki bi omogočila kultiviran, kakovosten, odgovoren, avtonomen in predvsem od znanja in od vedenja odvisen program. Program, ki ga ne diktira politična ali katera koli druga demagogija, ki se ne spektakelsko prodaja izključno okusu trga ali kapitala, ki zmore dovolj samorefleksije in pluralizma, ki zna dvigovati standarde in ki zmora in zmore utrjevati avtoriteto novinarskega poklica.
        Izhajali smo izhodišča seveda, da tega izhodiščni zakon ni omogočil, vsaj polnokrvno ne. Pa ne zato, ker se je rodil 1. aprila in ker je obljubljal boljši in cenejši program, ampak predvsem zato, ker ni bilo izpostavljenih dovolj pogojev, dovolj neodvisnosti in v tistih ključnih segmentih, ki pomenijo krepitev osveščene javnosti pa naj si gre za, če dam za primer, jazz v odnosu do na zdravje glasbe, naj si gre za neodvisno domačo produkcijo, ki ni zadostila % zahtevanih kvot, zahtevanih v Evropski uniji, naj si gre za mižanje pred tehnološkim razvojem ali pa za porabo sredstev, ki bi se morala vlagati predvsem v razvoj pa so se tako ali drugače v druge strastne in manj strastne programe.
        Predstavniki, ki so odstopali in naj bi zastopali javnost v ključnem organu javnega zavoda so, kot pravim, v tem obdobju po uveljavitvi tega zakona v preveliki meri odstopali. Menda niso želeli participirati pri neuslišanosti izvoljenega, s plonk listki izvoljenega programskega debatnega sveta. Recimo varuhinja gledalčevih pravic je bila nemalokrat razumljena kot razmočen poštni nabiralnik. Uredniki so menda znali narekovati novinarjem prispevke in uglednejši novinarji so množično zapuščali hišo. Mogoče kakšna kadrovska lahkotnost je botrovala tudi sesutju kakšnega programa. Če omenjam zadnje čase sesutje MMC-ja, enega pomembnejših ali najbolj gledanih, da ne rečem branih, RTV storitev. Samostojni novinarji, ki večinsko participirajo pri programu v določenem delu, so dolgo ostajali brez varnosti v primerjavi z redno zaposlenimi. Slednji so seveda tik pred koncem prejšnjega mandata dobili osnovo za boljše plačilo, a na račun varljivih obljub, ki jih je takrat izrekel nekdanji minister za plače in nekdanji premier. Vlada je namreč obljubila denar, za katerega ni imela zakonske osnove za izplačilo iz proračunskih sredstev in na RTV je bilo po uveljavitvi zakona po letu 2005 zagotovo mnogo turbulenc, ne prvič in tudi ne brez ran. Mogoče ne najbolj transparentno prikazano bilanco je hiša sicer splavala. Vendarle je treba vzeti v obzir, da se je pred nedavnim šele lani odmrznil RTV prispevek in to je k tej splavitvi v velikem pomenu pomagalo, da ne govorim o poznani srebrnini. Ampak izhajali smo tudi iz teh analiz in naj poudarim, da ni nujno, da je le zakon porok za dobro javno radio televizijo. Seveda povsod kot drugje, tudi tukaj je ogromno odvisno od ljudi.
        Marsikdo še danes misli, da bi bilo dovolj, če bi sedanji obstoječi zakon ohranili in z njim, z novimi imenovanji živeli dalje. V skupini, ki sem jo lani imenovala za razmislek nove medijske in tudi RTV zakonodaje smo oziroma so člani s tehtnimi, poglobljenimi in ambicioznimi razpravami menili, da so spremembe nujne in sama sem to trdno prepričana. Marsikdo se mogoče tudi danes sprašuje zakaj nismo zakona rodili čez noč, ali še več, cunamijevsko spremenili RTV. Ne. Pustili smo odprta vrata za razmislek, ki se je izkazal za nujno potreben. Po eni strani zaradi kvalitetnega soočanja mnenj, po drugi strani pa tudi zaradi strukturnih reform, ki jih menimo vpeljati tudi na drugih segmentih in na drugih zavodih. Pravzaprav pravni razmisleki o obliki, da ne rečem obleki, javnega servisa trenutno okupirajo celotno Vlado. Nujni so tako na področju zdravstva, sociale, da ne govorim o kulturi. Ob študiji sprememb zakona o RTV smo prehodili tisto pot, ki se, lahko rečem, tudi asfaltira tudi drugje in ki je v tujini že povsem udomačena. Možnost, da bi se zavod posluževal nekaterih določil zakona o gospodarskih družbah je bila pri večini članov ekspertne skupine prioritetno zaželena, predlagana že pred mnogimi leti. A, če bi se jo trdno oklepali še naprej, bi morali počakati na razmere, ki bi to statusno formulo bolj ozemljile. Po številnih posvetih s pravniki, ki so sledili delovno ekspertni skupini, smo se odločili za sui generis status, ki ima najmanj tri temeljne ključne in prvič uvedene korake, predvsem pa izhajajo iz statusne opredelitve, ki jo zaokrožujemo v samostojno pravno osebo javnega prava posebnega nacionalnega in kulturnega pomena.
        Če se dotaknem nekaterih ključnih vprašanj, ki verjamem, da jih boste dopolnjevali in odpirali in s tem seveda dobrodošlo prispevali mogoče k zaprtju še kakšne dileme okrog tega zakona, čas imamo še za popravke, naj se osredotočim samo na nekaj ključnih. Recimo na prvo, ki se sprašuje ali gre za ustrezno ureditev upravne in nadzorne vloge javnega medija. Seveda menimo, da gre za ustrezno ureditev. Tudi po mnenju široke, prej omenjene ekspertne skupine, ki je pripravljala ta osnutek. Zakaj menimo, da gre za ustrezno? Zaradi tega, ker so upravljavske in nadzorne naloge javnega medija urejene na tak način, da pomenijo velik korak naprej v smeri učinkovitega, odgovornega in seveda glede na posebni položaj javnega medija, uravnoteženega načina korporativnega upravljanja in naj poudarim te ključne tri točke. S to spremembo smo hoteli doseči zagotovo povečano avtonomijo javnega servisa, doseganje večje učinkovitosti poslovanja, ki bo usmerjena v večjo kakovost programa, pospešeno uvajanje novih tehnologij in storitev, seveda ne samo digitalizacije in seveda tudi dostopnost vsebin za posamezne ciljne skupine, skratka za splošno uresničevanje javnega interesa. Pomembno je tudi, da smo želeli dopolniti tiste zakona oziroma morali dopolniti tiste zakonske rešitve, ki niso bile usklajene s pravom Evropske unije in tudi prenos zahtev v notranji pravni red, seveda s poudarkom na preglednost delovanja javne radio televizije in preprečevanja podeljevanja nedovoljenih državnih pomoči. Verjemite, da prav slednje upravljanje podeljevanja nedovoljenih pravnih pomoči je bilo eno večjih, težjih vprašanj in verjamem, da bo tudi za vse tiste ostale ureditve, ki se ne tičejo samo javnega, tega, trenutno zavoda, ampak tudi drugih javnih storitev, kjer seveda nedovoljene državne oziroma državne pomoči ključno vplivajo na anomalijo in ponudbo na trgu. Mi sami v kulturi imamo kar nekaj takih inštitucij, ki se jim to dogaja in ki jih bo potrebno v prihodnje reformirati pa ne samo zardi tega.
        Skratka v tej luči bo novi zakon prinesel statusno preobrazbo javnega zavoda, še enkrat poudarjam, v samostojno pravno osebo javnega prava posebnega nacionalnega in kulturnega pomena. Samostojnost in s tem tudi bistveni korak naprej, se pokaže v tem, da ustanoviteljska upravičenja v imenu države izvaja svet RTV Slovenija v celoti, tudi način imenovanja sveta jasno kaže namen te depolitizacije, uslužbenci RTV niso oziroma naj ne bi bili več javni uslužbenci in RTV Slovenija bo tudi samostojno upravljala s premoženjem, seveda z omejitvami odsvojitve in dolgoročnih obremenitev premoženja, kar je samoumevno, ampak ta fleksibilnost bo pomembno vplivala na boljše poslovanje in vedno kot pravim na koncu, tudi na koncu verige na boljši produkt.
        Naj se dotaknem drugega vprašanja. Ali gre za ustrezno rešitev financiranja? Financiranje je urejeno na način, ki seveda prav tako izključuje vpliv države, saj se višina prispevka usklajuje z rastjo življenjskih stroškov brez posredovanja Vlade. Seveda transparentnost delovanja na trgu se povečuje, saj se predlog zakona v celoti usklajuje z zakonom o preglednosti finančnih odnosov in ločenem evidentiranju različnih dejavnosti. To je tista varovalka, kjer naj ne bi prišlo do navzkrižnih ali prepletanj ali pa tudi anomalij. Ampak to financiranje, ki odmrzne možnost vsakokratnega prošnjačenja na Vladi, da se prispevek spremeni ali kakršnega koli drugega manipuliranja na njegov račun, kar smo poznali v preteklosti, naj bi se ukinilo.
        Kar se tiče tretjega parlamentarnega programa bo prav v tej dvorani zagotovo še posebej pri sprejemanju zakona nedvomno ogromno še odprtih ponudb in vprašanj. Sedaj ga po analizi delovanja drugih javnih RTV zavodov ali pa hiš, po Evropi izključujemo iz RTV, kar pa pomeni in jaz bi nekako rada in ga seveda dajemo na ramena Državnega zbora, v luči dobesedno tistih prenosov kot naj bi se dogajale po logiki že sedaj zapisanega a ne spoštovanega pravila kaj je to tretji parlamentarni program. Skratka, prenos sej itn. Kakorkoli že, verjamem, da na to temo je še mnogo odprtega in pri tej temi vas mogoče vse usmerjam v razmislek, ki ga prinašajo nove storitve, ki so pred nami in o katerih že sedaj javni zavod RTV Slovenija razmišlja, se pravi o uvajanju novih specifičnih oziroma usmerjanih ali eno tematskih ali posebnih storitev kot jih imenujemo v zakonu, še posebej v Zakonu o medijih, ki ga tudi pripravljamo. O novih storitvah in pomenijo fokusirane kanale na eno področje. Pustili smo odprt v razmislek zato, ampak če bi mogoče razmišljali, zagotovo boste se posluževali tudi tega razmisleka o tej možnosti. Ker pač sedaj imamo neko prehodno ureditev, ki ga bo potrebno tako v Državnem zboru kot drugje še proučiti.
        Naj poudarim še četrto vprašanje, ki se ukvarja z demokratično zagotavljanje pravic. Mislim, da smo dali dovolj jasno opredelitev javne službe. Mogoče ta ni bila do sedaj dovolj jasno opredeljena in tudi dovolj jasno uveljavljanje in pravice narodnih in etničnih skupnosti, ki so znotraj javne službe natančno opredeljene. Zagotovljeno jim je tudi soodločanje v zadevah, ki se tičejo njihovih programskih vsebin, pa tudi zastopanost v Svetu RTV Slovenija. Moram opozoriti, da predlog zakona uvaja tudi sankcije za upravo v primeru neizpolnjevanja javne službe in doseganja zahtevanih deležev programskih vsebin. Ta sankcija je ostra. Ne vem, če ste bili pozorni, ampak do sedaj ste se številni ukvarjali z vprašanjem ali javna RTV zagotavlja tisto kar jim nalaga Evropa oziroma v tem primeru medijski zakon, ko govori in RTV zakon, ko govori o kvotah neodvisnih, del neodvisnih producentov lastne produkcije in produkcije neodvisnih del evropskega izvora, po različnih meritvah, seveda. Zelo odstopajo, ampak vendarle, ključne meritve kažejo, da te kvote niso bile vedno dosežene. Če se bi s tem zakonom, če bo sprejet v tej alineji tako kot je predlagan, če se to ne bo spoštovalo, bodo kazni ali bodo sankcije take, da se lahko obglavi uprava. To je največ kar lahko dosežemo oziroma zagotovimo pri zagotavljanju javnega interesa, ker je specifična, RTV Slovenija, ker ni komercialna RTV Slovenija. Zaradi tega, ker ima posebne naloge. Tako kot povsod v Evropi. Bi rada še poudarila, da ne bom predolga, ampak vendarle, organiziranje in upravljanje. Predlagane rešitve glede organiziranja organov uporabljanja in nadzora ter njihovih pristojnosti, kot rečeno, omogoča večjo jasnost in s tem tudi odgovornost tako organov samih kot tudi posameznikov, ki jih sestavlja. Vprašanje pod številko 5. Predlog zakona za vsakega od teh organov, predvideva zelo natančno navedene pogoje, glede dosedanjega delovanja in zahtevanih izkušenj. Pri članih uprave in nadzornega sveta pa tudi na primer potrdilo o usposobljenosti za člane nadzornih svetov ali upravnih odborov družb. To se pravi, za člane uprave nadzornega sveta in tudi pri članih sveta kot ste videli, so zelo taksativno našteti pogoji.
        Seveda, če bi se dotaknila še šestega vprašanja, ki se osredotoča na krčenje število članov sveta. Nekateri bi radi, to smo tudi brali, želeli imeti velik svet - tudi sedaj je velik - ampak številni, še posebej naši člani, eksperti komisije so opozarjali, da lahko gre za debatni krožek, da gre za zamegljevanje problemov ali pa celo z ne fokusiranju določenih problemov v tako sestavljenem številčnem svetu. Predlagali smo sicer nekoliko več članov kot v prvem predlogu osnutka, ampak menimo, da je fleksibilno, trdno in bolj odgovorno telo, ko se zmanjšuje obseg sveta. S tem se tudi odgovornost določi bolj jasno v predlaganem osnutku in je zelo skladno s prakso v primerljivih državah članicah Evropske unije, kjer se znižujejo, zelo. Seveda, so tudi države, kjer imajo 30 članov, ampak vendarle so strukture teh države, recimo Nemčije, povsem drugačne. Ampak važno je, da imajo organi upravljanja in nadzora določeno sestavo in velikost na tak način, ki omogoča zamegljevanje, onemogoča, seveda, zamegljevanje, odgovornost in redukcijo posameznih organov na reprezentativno in debatno raven. To nedvomno. Poleg finančne in institucionalne neodvisnosti od države, je pomembna tudi upravljavska neodvisnost, ki bo dosežena preko zastopanosti civilne družbe v glavnem organu, to je v Svetu RTV Slovenija. Tukaj smo sledili drugačni ureditvi, čeprav moram reči, da se trenutno tudi v Evropi recimo, gledala sem prav danes predlog hrvaškega zakona, zelo spreminjajo prakse in iščejo poti. In tudi tukaj smo imeli v ekspertni skupini in tudi drugje, mimogrede, pogovor smo opravili kasneje ne samo s sindikati, dolge in izčrpne, ampak tudi z ostalimi poslanskimi skupinami, političnimi in civilnimi organizacijami v velikem obsegu. In moram reči, da so se določena stališča spreminjala skoraj za 90%.
        Kar se tiče Sveta RTV Slovenija, ta zastopa kar najširši krog upravičencev do storitev javne službe. Tukaj smo v največji meri sledili neposredni zastopanosti reprezentativnih organizacij civilne družbe, določamo zgolj, sicer dokaj natančno pogoje, ki jih morajo posamezni člani sveta izpolnjevati. In kljub zmanjšanju števila članov smo zagotovili zastopanost predstavnikov delavcev sveta. Spomnite se, da v prvem osnutku smo imeli, smo videli predstavnike delavcev znotraj uprave, kjer naj bi imeli delavskega direktorja. V razgovorih se je izkazalo, vsaj na začetku, da ni te želje, ampak da je večja želja, da naj bi bili v svetu. Tako smo ta koncept seveda v dialogu potem spremenili. Predstavnike imamo narodnostnih skupnosti, predstavnika verskih skupnosti, zgolj v imenovanje predsednika, potrjevanje predsednika države, pa tudi neposredno zastopanosti SAZU, NSK - Nacionalnega sveta za kulturo, da ne bi bilo pomote, CNVOS-a, ZDOS-a in rektorske konference, ki predlaga predstavnike univerze. S tem smo nekako zajeli najpomembnejše področje, ki jih pokriva javna služba, ki je v skladu z zakonom, seveda mora izpolnjevati. Zgolj tretjina, to se pravi 5 članov sveta, se preko javnega razpisa, kamor kandidate lahko predlagajo kvalificirani predlagatelji, imenuje v Državnem zboru, kjer je sicer primerjalno-pravno gledano za imenovanje podobnih organov v celoti običajna evropska praksa. Ta postopek imenovanja v Državnem zboru bo mogoča izgledal nekomu dokaj kompliciran, res je, je transparenten, je zelo javen in je zelo zahteven tudi časovno, ampak mi se ga oklepamo, ker je velik porok za imenovanje pravih ljudi na pravo mesto.
        Bom preskočila vsa ostala vprašanja. Mogoče bi samo še rekla nekaj o vprašanjih glede avtonomije. Določbe, ki opredeljujejo položaj novinarje se seveda v veliki meri prepuščajo sistemskemu zakonu, Zakon o medijih in tistih, ki bodo mogoče danes še posebej izpostavljali željo, da bi bil prej Zakon o medijih kot ta, naj zagotovim, da Medijski zakon ne bo na nobeden način krčil kakršnekoli avtonomije ravno obratno še utrjeval jo bo, ampak vendarle. Tudi ta zakon se opredeljuje do položaja uredniške oziroma novinarske avtonomije. Argumentov, da bi položaj novinarjev RTV Slovenija urejali kako drugače ni, saj mora biti odvisnost zagotovljena vsem novinarjem, vsem enako, to se pravi, da bi še posebej tukaj izpostavljali, ampak smo jih v tistih segmentih, kjer je gre za specifiko. Zagotovo bo izpostavljeno tudi vprašanja predlagane izstopa zaposlenih iz sistema javnih uslužbencev, kjer je, poudarjam, posebna v zakonu garancija glede njihovih doseženih pravic in kjer je omejeno tudi prehodno obdobje uveljavljanja nove kolektivne pogodbe. Menimo, da je to korak, ki boste videli, se bo zagotovo, ne na tak ali na drugačen način, odprl tudi pri drugih uslužbencih, javnih uslužbencih. Mi smo se s tem dolgo in temeljito ukvarjali še posebej takrat, ko smo se soočali s prejšnjim osnutkom zakona, ki mimogrede v javnosti je bil mogoče narobe razumljen kot zakon, ki spreminja javno RTV Slovenijo v gospodarsko družbo, ni bil tako napisan, nedvoumno. Napisan je kot zakon, ki v določenih primerih se naslanja, izhaja in uporablja zakonodajo, ki velja za gospodarske družbe ne pa v celoti. Skratka, naša finančna neodvisnost, sem govorila, lahko bi se odločili za dva koncepta, ki sta edino možna. To se pravi, ukinjanje RTV prispevka, recimo ter prenos teže financiranja RTV na državo, kjer bi nedvoumno se soočali z veliko politizacijo in odvisnostjo. Tudi in mogoče z ukinitvijo tistega pridobivanja sredstev na trgu še sploh skozi oglaševanje. Tukaj je vprašanje, mogoče se bo odprlo, ampak naj poudarim, da oglaševanje je sedaj v primerjavi z drugimi elektronskimi mediji na RTV omejeno. Ampak, razumem, da imate danes glavno besedo vi, bom preskočila vse ostale odgovore, mogoče se bomo z kolegom, direktorjem Direktorata za medije oglašali še vmes, pojasnili.
        Naj povem, zadnje vprašanje, ki je bilo: "Ali je osnutek zakona spreminja koncept, ki je v nasprotju z voljo državljank in državljanov in je bil z vsemi rešitvami tudi potrjen na referendumu leta 2005?" To sem povedala na začetku, izhajali smo iz analize dosedanjih učinkov zakona zakona, zelo kratko sem jih opredelila. Kljub temu naj dodam samo še to, da predlog novega zakona, ki sledi večji avtonomiji, večji preglednosti in želji po kakovostnem programu je tudi posledica priporočil Komisije Evropske Unije, ki je obsežno opredeljeno tudi v obrazložitvi zakona. Samo imeli še debelejšo varianto obrazložitve, ampak verjamem, da je to gradivo dovolj in ki zahteva, da se v luči nove Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah in novih storitev, ki se pripravljajo v digitalni dobi zagotovi ureditev javne radiotelevizije, ki bo v skladu z določbami EU glede nedovoljenih državnih pomoči.
        Spremembe v navedenem smislu so namreč nujne in se pripravljajo oziroma so bile sprejete že v večini, ne v večini, v nekaterih članicah EU kakor navajamo tudi v obrazložitvah zakona in kakor mogoče bomo navajali v nadaljnjih obrazložitvah, ko nas boste izvali s primernimi dodatki in razmisleki, ki kot pravim, so še vedno možnost diskusije preden zakon vložimo v redno proceduro na Vlado in kasneje v Državni zbor. Hvala lepa. Se opravičujem, mogoče, za daljše pojasnilo.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospe ministrici, za uvodno predstavitev osnutka Zakona o Radioteleviziji Slovenija. Sama je že napovedala, da bo dobila priložnost reagirati tudi med javno predstavitvijo, zagotovo jo bomo pa povabili k besedi ob koncu javne predstavitve.
        Naj povem, da je 15.30 zadnji čas, ko moramo zapustiti to dvorano, zaradi tega, ker se ob 16.00 v dvorani začenja neka druga seja, tako za orientacijo in za opravičilo, zakaj smo razprave omejili na 7 minut. Kot prvega razpravljavca vabim k besedi gospoda Andreja Magajno, je sicer poslanec Državnega zbora, tukaj na listu pa piše, da zastopa koordinacijo neparlamentarnih strank. Za njim nas se pripravi na nastop dr. Göncz.

ANDREJ MAGAJNA: Hvala za besedo. Spoštovana ministrica. Spoštovani gostje. Vse lepo pozdravljam.
Danes sem tukaj kot predstavnik 17-ih neparlamentarnih strank in list. Vseeno bom povedal kratko besedo tudi o drugih členih. Namreč, neparlamentarne stranke posebno zanima 11. člen, 4. točka, bom o tem malo spregovoril. Kar me tudi kot poslanca pa tudi kritika dosedanje zakonske ureditve moti je to, da v sistemu upravljanja uvajamo v bistvu model gospodarskih družb. Sam sem pristaš tega, da javni zavod mora ostati javni zavod in tudi sestava in upravljanje bi moralo biti tako kot je sedaj.
        Drugo področje, ki je za mene zelo sporno pa je tudi način  potrjevanja kandidatov torej, vseh teh kandidatov, ki jih predlagajo kvalificirani predlagatelji. Na žalost se nismo izognili skušnjavi politizacije. Namreč, vsi kandidati gredo končno čez filter političnega arbitra, to je pa, parlament. Parlamentarna večina bo meritorno odločila ali so ti kandidati potrjeni ali ne. Slišal sem, da je bilo to vedno tako. Ni res. Predhodni zakon v sestavi 25-ih članov Sveta, 15 kandidatov, ki so jih predlagali društva, civilne in druge ustanove, so imenovani bili neposredno. To se pravi sami so jih predlagali in večina v Svetu je bila predlagana kot neposredni kandidati teh sredin, žal pa, kot rečem, ta ureditev ni presegla kritike, ki smo jo tudi naslavljali na tako imenovani Grimsov zakon, ki naj bi bil politični zakon. Kot je bilo rečno, pa sem jaz danes tu v vlogi predstavnika 17-ih neparlamentarnih strank. Zakaj se zanimamo za ta zakon? Posebno zaradi poglavja, ki govori o spremljanju volitev in faze kandidiranja. 4. točka 11. člena zakona pravzaprav uvaja diskriminatorna določila pri dodeljevanju razpoložljivega časa, ki ga imajo neparlamentarne stranke in liste. Te so celo številno zastopane na volitvah, vendar jim predlagatelj, kot je bilo vsa prejšnja obdobja, namenja bistveno manjši čas pri svoji prezentaciji, tretjino časa od celote. Zakaj tako? Iskal sem pravne osnove in razlage in jih nisem našel niti v Ustavi niti v kateremkoli zakonu za takšno razlikovanje. Predlagatelj v zdajšnjih razpravah se je predvsem skliceval na 6. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji, vendar ta 6. člen govori le o možnosti razvrščanja sorodnih list v posebne termine in skupne oddaje, ne govori pa v ničemer o tem, da bi lahko nekomu dodeljevali krajši ali daljši čas pri predstavljanju. To določilo je, po mojem, protiustavno, ni v skladu z Zakonom o volilni in referendumski kampanji, vendar poleg tega pravnega vidika so tudi politične sporne zadeve. Parlamentarne stranke, te, ki so že zastopane, v parlamentu pravzaprav 4 leta lahko promovirajo svoja stališča. Novi kandidati, ki nastopajo na volitvah pa so za javnost neznani. Ali je tu upoštevano ustavno načelo o pravici do informiranja, do informacij javnega načela? Ali ni ta pravica okrnjena? Pravzaprav volivci nimajo možnosti v enaki meri spoznati vse kandidate. Volitve so vedno začetek nove tekme. V novi tekmi ne bi smeli razlikovati na sedanje, prihodnje, bodoče zmagovalce. Si predstavljate olimpijske igre, tek na 1000 metrov, ko bi zmagovalci prejšnjih tekmovanj imeli 100 metrov prednosti, eni bi bili na kolesih, drugi bi tekli bosi? Glejte, to ni tekma, to ni enakopravnost, vsi kandidati, ki so prišli skozi težke pogoje, pravzaprav čez kvalifikacije, ki niso lahke, bi morali biti načelno enakopravni in javnost bi morala imeti možnost seznanitve z vsemi kandidati. Če bi že uvajali razlikovanje diskriminacije bi morala biti to pozitivna diskriminacija. Zakaj ne bi ustvarili nek poseben termin, kjer bi volivcem prikazali nove obraze? Seveda ta moj prispevek je mogoče malo naiven, da bo večina, ki določa, zmagovalci določajo pravila igre in ti ne bodo dopustili, da bi prišlo do novih prebojev v politiki. Jaz vem, da povsod v življenju, tudi v politiki, vedno odločajo neke elite intelektualne, ekonomske, ne vem kakšne elite, vendar opažamo, da v Sloveniji prihaja predvsem do kroženja, to se pravi horizontalnega kroženja elit, vertikalne prihodnosti pa praktično ni. In volilna kampanja je tisto področje kjer bi lahko prišlo tudi do osvežitve v slovenskem političnem prostoru. In RTV je pomemben forum, kjer se ljudje mogoče prvič seznanijo tudi z novimi kandidati, z novimi obrazi in če že tu delamo diskriminacijo bo ta politični prostor ostal zaprt tak kot je. Jaz mislim pa, da Slovenija rabi prenovo kadrovsko, programsko, zato bi želel, da bi predlagatelj tudi spoštoval in upošteval tudi mnenje neparlamentarnih strank in list in jim omogočil enakopravnost v volilni kampanji. Hvala.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala Andreju Magajni. In zdaj dajem besedo dr. Lazslu Gönczu. Pripravi se naj Dejan Guzelj. Izvolite, dr. Lazslo Göncz.

LAZSLO GÖNCZ: Hvala lepa za besedo, gospa predsednica. Spoštovana gospa ministrica s sodelavci, spoštovani prisotni!
        Sam sem v neki dvojni vlogi kot poslanec, pa tudi kot predstavnik organizacije narodne skupnosti. Predvsem bi se dotaknil predlagane 4. točke, ki se posredno nanaša tudi na 3. in 7. točko, govorim o točkah, ki jih je predlagal odbor za današnjo razpravo ne pa o členih zakona. Izhajam iz izhodišča, da je pomen narodnostnih medijev v okviru celostnega razvoja slovenske radiotelevizije izredno pomemben in predstavlja vrednoto v najširšem možnem kontekstu besede. Zakonodaja se je konstantno nadgrajevala v prid zagotavljanja narodnostnih programov, predvsem je neka intenziviteta od 90-ih let, ko se je res postavilo eno stanje, ki, kot sem že omenil, dejansko predstavlja vrednoto tako s političnega kakor tudi s pravno-formalnega ter tudi vsebinskega vidika.
        Moram omeniti, da smo v preteklih mesecih velikokrat se ukvarjali s predlagano verzijo, prvotno verzijo in tudi zdaj z naknadno verzijo predlaganega zakona o RTV.  In uvodoma moram poudariti, da je pripravljenost pripravljavca nedvomno bila prisotna, vedno smo naleteli na razumevanje pri dogovarjanju, žal pri vseh vsebinskih točkah še nismo prišli na zeleno vejo. Predvsem se bom dotaknil zadeve iz treh vsebinskih zornih kotov, najprej bom začel s tistim, s čimer smo najbolj uspeli, bom rekel, v preteklih tednih. In sicer, v zvezi s programskimi odbori za narodnostne programe lahko izrazim neko zadovoljstvo, saj smo prišli na raven, kot je tudi po sedanji zakonodaji bilo zagotovljeno. Morda je soglasje pri odločanju pri nekaterih vsebinskih vprašanjih še bolj prisotno in še bolj eksplicitno izraženo, kot je bilo to do zdaj. In to ugotavljamo kot pozitivno pripravljenost predlagatelja zakona, seveda bi predvsem poudaril soglasje pri statutu, ker mi v tem tekstu ne najdemo marsikaterega področja, ki so z vidika organiziranosti narodnostnih programov izrednega pomena, vendar predlagatelj zakona zagotavlja, da se bo to vprašanje reševalo s statutom, tako ko gre za namestnico generalnega direktorja, ki je, bom rekel, ključna oseba pri organiziranju narodnostnih programov, kakor tudi pri odgovornih urednikih. Torej, če bo tukaj dejansko soglasje zagotovljeno, to potem dejansko lahko zagotavlja enakovredno vključevanje narodne skupnosti v odločanje kar se teh vprašanj tiče.
        Tukaj morda lahko še omenim pomembnost sodelovanja tudi v upravi, kar tukaj ni opredeljeno, ampak menim, da je tudi to vprašanje statuta, in pričakujemo, da bomo na tem področju uspešni.
        Dve vprašanji, kjer pa nismo zadovoljni in nismo uspeli priti do skupnega imenovalca pa sta, prva zadeva se nanaša zmanjševanje prisotnosti v svetu RTV s strani obeh narodnih skupnosti. Prvotna verzija, kot veste, je to v celoti izključevala, zdaj, ta druga verzija vnaša enega člana za obe avtohtoni narodni skupnosti. Ugotavljamo da je ta korak korak nazaj in tako vsebinsko kot tudi sicer bo težko vzdržalo. Vsebinsko sta to zelo specifični skupnosti, tudi programi so sorazmerno specifični, zelo težko je zastopati neke skupne interese, z druge strani tudi predlog, da predsednik države imenuje je sporno, saj je sporno z vidika 64. člena Ustave, ki zagotavlja prenos določenih kompetenc prav na narodne skupnosti, in to je konkretna kompetenca kjer lahko nedvomno narodne skupnosti to svojo pravico izvajajo. Torej, mi bomo nedvomno do konca predlagali, da ima vsaka skupnost svojega zastopnika v Svetu RTV.
        In na koncu, oziroma zadnje vprašanje in to je tudi največja težav - financiranje. Namreč, je velika grožnja, da doseženi obseg radijskih in televizijskih  programov, kar je opredeljeno v 33. členu osnutka zakona, torej v delovnem besedilu osnutka zakona, je pomanjkljiv.  Namreč, prepričani smo, da ta 3. člen zakona v četrti alineji tretjega odstavka opredeljuje pripravo in oddajanje po enega radijskega in televizijskega programa za avtohtono madžarsko narodno skupnost, kot javno službo RTV, v 33. členu, ko gre za financiranje oziroma delovanje RTV Slovenija pa je program za avtohtone narodne skupnosti naveden v programih, ki jih RTV zgolj oziroma le sofinancira in sicer v višini do 50% potrebnih sredstev.
        Da povzamem, 50% drugega dela bi zagotavljal državni proračun, pri tem vprašanju imamo vedno težave, tudi zdaj so na tem področju težave. Pred kratkem smo imeli pogovor s predstavniki ministrstva oziroma predlagatelja zakona in s predstavniki Ministrstva za finance. Mi smo prosili, da pri do usklajevanja ne tem področju. upam, da še ni bilo časa, da se to usklajevanje izvede, prepričan pa sem da je to nujno potrebno, saj v predlagani obliki programi, niti vsebinsko niti količinsko se ne bodo mogli izvajati v takšnem obsegu, kot so zdaj. In sedanja raven je neka optimalna raven. Torej, vsako krčenje sredstev oziroma pristop v skladu s tem zakonom lahko pomeni bistveno krčenje programa, jaz mislim, da to ni interes niti predlagatelja, najmanj pa narodne skupnosti.
        Hvala lepa.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala dr. Lászlu Gönczu.
        Zdaj vabim k besedi gospoda Dejana Guzelja, predsednika Sveta delavcev RTV Slovenija.
        Za razpravo naj se pripravi gospod Maurizio Tremul, Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti.
        Izvolite.

DEJAN GUZELJ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani in spoštovane.
        Rad bi vam prenesel stališče Sveta delavcev RTV Slovenija glede novega zakona o RTV Slovenija.
        Predstavniki Sveta delavcev smo sodelovali pri usklajevanju besedila zakona, žal pa v za nas najpomembnejših točkah nismo našli skupnega jezika. Že na samem začetku smo Ministrstvo za kulturo opozarjali, da bi bilo smiselno sprejeti najprej zakon o medijih, pred zakonom o RTV, ker sta oba med sabo zelo povezana. Svet delavcev nasprotuje predlaganim statusnim spremembam RTV Slovenija. Nejasna določila ne zagotavljajo večje avtonomije javnega RTV. Nelogično je, da je RTV Slovenija oseba javnega prava, ki opravlja javno službo, ob tem pa zaposleni niso javni uslužbenci. Treba je še poudariti, da je RTV Slovenija en redkih javnih zavodov in redka javna radiotelevizija v Evropi, ki že leta posluje pozitivno in transparentno, zato ne vidimo potrebe po takšnem preoblikovanju. Predlagan način imenovanja sestave organov upravljanja in nadzora Sveta RTV in nadzornega sveta ne zagotavlja politične neodvisnosti teh organov, saj je večina članov imenovanih v Državnem zboru in imenuje jih predsednik države. Za večjo neodvisnost in neodvisnost novinarjev, njihovo delo bi bilo treba ponovno uvesti statut soglasja imenovanja odgovornih urednikov. Izkušnje kažejo, da sedanji način ni primeren. Nasprotujemo tudi možnosti izplačil nenormalno in nemoralno visokih nagrad uprave. Vsak posamezni član uprave bi po tem predlaganem zakonu lahko prejel 170 tisoč evrov letne nagrade. Svet delavcev v novem zakonu tudi ne vidi ustreznega varovanja pridobljenih pravic zaposlenih, ki smo jih pridobili s pogajanji v javnem sektorju. Z vstopom v plačni sistem javnega sektorja je plačni sistem RTV Slovenija postal bolj urejen in bolj transparenten. Sistemsko je urejeno napredovanje, nagrajevanje kar pred tem ni bilo. Plače so postale z drugimi javnega sektorja primerljive. Zato opozarjamo, da bi po prehodnem obdobju in prenehanju veljavnosti zakona o sistemu plač in kolektivne pogodbe za javni sektor izgubili pomembno zakonsko podlago za plačni sistem. Nejasno ostaja kaj se bo zgodilo z odpravo plačnih nesorazmerij, ki jih določa Zakon o sistemu plač za javni sektor. Nejasno je tudi kaj bo z dodatnim pokojninskim zavarovanje za zaposlene v RTV Slovenija in s prihranjenimi sredstvi v tem skladu po prehodnem obdobju. Zato nasprotujemo takšnim nedorečenim rešitvam. Posebej pa bi rad še poudaril, da bi z izstopom RTV Slovenija iz javnega sektorja kršili dogovor med Vlado Republike Slovenije in reprezentativnimi sindikati, ki je bil podpisan 28. oktobra 2008 in v točki 9. določa: "Vlada Republike Slovenije se zavezuje, da bo vse predlagane strukturne reforme v javnem sektorju usklajevala z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja." Dogovor sta podpisala, v imenu Vlade minister za finance Franc Križanič in ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs."
        Hvala lepa.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospodu Guzelju.
        Besedo dajem gospodu Mauriziu Tremulu Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti.
        Za razpravo naj se pripravi gospod Vinko Vasle.

MAURIZIO TREMUL: Hvala za besedo, spoštovana predsednica. Spoštovana ministrica.
        Govorim  v imenu .../Nerazumljivo./... pač postavim stališče italijanske narodne skupnosti - Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti, Italijanska unija, drugače sem tudi član programskega sveta, kot predstavnik italijanske narodne skupnosti.
        Želel bi poudariti pomembno vlogo regionalnih centrov, posebej center Capodistria - Koper za poročanje za informiranje iz slovenske Istre, Primorske za vlogo, ki jo ima kot kolektivno dopisništvo, za poročanje tudi zelo pomembno za zamejce iz Italije in Hrvaške. Mislim, da bi to vlogo moral zakon še bolj ohraniti in še bolj krepiti. Pomembna je tudi vloga RTV programov za avtohtono italijansko oziroma madžarsko narodno skupnost, kot to izhaja iz ustavne pravice priznane narodni skupnosti. Mislim, da mora biti zelo jasno opredeljeno da narodnostni programi RTV Slovenija spadajo v okvir javne službe in se tako tudi ustrezno financirajo. Določba da iz sredstev javnega zavoda RTV Slovenija sofinancirajo narodnostni program do 50% je preprosto nesprejemljiva. Pristop bi moral biti, čisto preprosto, obraten, dolžnost javnega zavoda RTV Slovenija je, da financiran narodnostne programe in je tudi dolžnost države da sofinancira te programe iz državnega proračuna. To izhaja, kot je bilo že prej rečeno, da izhaja iz dejstev, da je RTV Slovenija vezana pripravljati radijske in televizijske programe za avtohtono italijansko in madžarsko narodno skupnost in da to opravlja v okviru javne službe. Tako, da bi se morali italijanski in madžarski programi financirati v skladu s prvim in drugim odstavkom 33. člena osnutka zakona, s tem, da bi se potem moralo črtati prvo alinejo četrtega odstavka tega istega člena. Mislim, da mora biti tudi zelo jasno opredeljeno, da narodne skupnosti niso samo proračunska postavka, niso samo strošek, ampak so resno bogastvo, vrednote.        
        Narodnostne skupnosti prispevajo k razvoju pluralizma in demokratične države. Zato menimo, da osnutka zakona, čeprav je, kot je bilo tudi že prej rečeno, je v neki meri dosti boljši osnutek, kot je bil v prvotni verziji, mislimo, da je vseeno .../Nerazumljivo./... krčenje doseženih pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti in je tudi, recimo, v neskladju s poglavjem 11.8(?) koalicijskega sporazuma o sodelovanju Vlade Republike Slovenije za mandat 2008-2011, ki se glasi - Skrb za položaj avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti ter njunih pripadnikov v duhu medkulturnega sožitja. Mislim, da je zelo pomembno da naloga RTV Slovenija, kot javna služba posveti potrebno pozornost tudi avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti, njuni kulturni dediščini, spodbujanju zavesti o raznolikosti človeškega življenja in mišljenja o večkulturnosti, večjezičnosti in sožitju ter o pomenu medčloveške solidarnosti.
        Mislimo tudi da bi v Svetu RTV moral biti po en predstavnik italijanske oziroma madžarske narodnostne skupnosti, kot je zdaj predvideno, da predsednik republike, z velikim spoštovanjem do predsednika republike, ampak da on določi enega predstavnika v imenu obeh narodnih skupnosti, mislim, da bi morale samoupravne skupnosti, italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti imenovati svojega predstavnika.
        Osnutek zakona bi se moral tudi dopolniti tako, da naj predvideva tudi direktorja radia in televizije za avtohtono italijansko oziroma madžarsko narodno skupnostjo in da se to tudi opredeli v samem zakonu, ne samo v statutu. Mogoče tudi programski odbor, čeprav je v tej verziji dosti boljši kot je bil v prvotni verziji, mislim, da tudi ta programski odbor za italijansko in madžarsko narodno skupnost bi bilo bolj korektno, da bi se preimenoval v programski svet in da bi lahko, bi moral imeti še nekatere dodatne pristojnosti in naloge. Mislim, da bi bilo tudi pomembno, da se s tem zakonom narodnostnim programom zagotovi najmanj obstoječi obseg, zasnovo in strukturo italijanskih oziroma madžarskih RTV programov.
        Zato smo mnenja, da s predlaganimi spremembami osnutka zakona na področju urejanja pravic avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti bi predlog zakona RTV Slovenije zagotovil dosežen nivo zaščite oziroma pravic italijanske in madžarske narodne skupnosti v skladu z ustavo in pravnim redom Republike Slovenije. Na tak način bi prav tako tudi dosledno uresničevali evropski duh sožitja medkulturnosti in ovrednotenjem manjšinskih jezikov in kultur ter bogatili narodni skupnosti in večinsko prebivalstvo.        
        Zato prosim, da predlagatelj Ministrstvo za kulturo upošteva naše pripombe in predloge.
        Najlepša hvala.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala tudi vam.
        Sedaj dajem besedo gospodu Vinku Vasletu direktorju Radia.
        Naslednja bo razpravljala mag. Andreja Rihtar poslanka Državnega zbora.
        Izvolite.

VINKO VASLE: Hvala. Gospa predsednica, jaz sem eden od tistih, ki bo obsedel iz rahlo medicinskih razlogov in ne, zaradi nespoštovanja tega zbora in do sodelavcev.
        Na simbolični ravni bi pa povedal, da me je na ta sedež malo pribilo tudi uvod gospe ministrice mag. Majda Širca. Mene po svoje žalosti, da je ministrica v začetnem delu razprave opravičevala nastajanje novega zakona z nekakim izrednim stanjem na RTV Slovenija kot jo je bilo mogoče razumeti - slabo poslovanje, netransparentno. Nekako smo splavali, seveda splavali, nekako smo plavali štiri leta, vedno pozitivno, delali smo napake, gospa ministrica, vsi jih delajo, tudi vaše ministrstvo je naredilo veliko napako z škandaloznim predlogom sprememb in dopolnitev Zakona tistega iz prve faze, ampak to je pač človeško. Poskušamo tako ali drugače urejati stvari. Včasih se nam posreči, včasih se nam pa ne. Mislim, da ni dobro, da razpravo o tako pomembnem zakonu kot je Zakon o RTV začenjamo na tak diskvalifikacijski način. Pravzaprav je gospa ministrica rekla nekako takole, osnutek zakona je zelo dober in jutri bo na RTV novi dan in bo vse v redu. To ni samo, gospa ministrica, poenostavljanje, ampak je tudi pravljica za lahko noč in za naivne. Ta hiša je veliko bolj zamotana, komplicirana, obsežna, kar vi zelo dobro veste, ker ste nekoč bili tam zaposleni. Razumem pa seveda, da po službeni dolžnosti lahko tudi tako ravnate.
        Sedaj, kar zadeva osnutek zakona samega kot takega moram povedati, da seveda pravna stroka zelo natančno ve in tudi tisti, ki smo pravni laiki kako pomembna je hierarhija zakonov. Tukaj seveda aludiram na Zakon o medijih, ki ga ni in ki ga spet v neki tajnosti neka tajna ekspertna skupina pripravlja in potem se bo zgodilo tako kot pri tistem nesrečnem prvem predlogu, da se bodo ekspertni člani kar ne enkrat začeli ograjevati od stvari in naj bi jih pripravili. Sam osnutek zakona spreminja dosedanji Javni zavod, vendar pa ta status ni tako pojasnjen, da bi bilo mogoče govoriti o nekih statusno-organizacijski strukturi, ker to je nekaj takega, kar težko najdemo primerjavo. Ali bolj natančno! Mi ocenjujemo, da gre za eksperiment, katerega poizkusni zajčki ne bodo samo zaposleni na RTV, ampak posledično tudi vsi tisti, ki jim je menda ta zakon namenjen, to je javnost v najširšem pomenu besede. Jaz ne bom sedaj zelo natančno opredeljeval tega statusa, lahko vam pa samo rečem, da bo prva težava, ko bo zakon sprejet to, da nihče, z štiri kar uglednimi pravniki sem se posvetoval ne verjamejo, da bo ta status možno vpisati v Zakon o sodnem registru, ker ta oblika preprosto ne obstoja.
        Kaj bo nadalje povzročilo to izločanje iz javnega sektorja. Vodstvo RTV meni, da je to neprimerno, meni, da biti v javnem sektorju ni nobena sramota, lahko si pogledate tudi odločbo Ustavnega sodišča, ki o tem govori. Kaj bo to povzročilo znotraj hiše, seveda bodo najbolj povedali predstavniki reprezentativnih sindikatov. Sicer je predvideno v prehodnih odločbah neko prehodno obdobje, po tem obdobju pa tako rekoč vse, kar je bilo v tej hiši dogovorjenega z velikimi težavami, z velikimi razgovori, tudi s konflikti, itd., pa vendarle je bilo nekaj doseženega, bo seveda padlo in se bo začelo, po domače, "jovo na novo". Potem se bo ta uprava seveda lahko cel mandat, čeprav bo imela eno leto daljšega ukvarjala samo s temi stvarmi, ki so izjemno zahtevne, pomembne in zelo konfliktne.
        Jaz bom, potem predal tudi zelo natančno, pravno, strukturno analizo posameznih členov tistim, ki so zainteresirani. Bi pa na nekatere stvari, če imam še toliko časa pa bi rad opozoril. Strinjam se seveda s tem, da ko predsedniku države dajemo odločitev, da bo odločal med obema manjšinama, kdo bo predstavnik v Svetu, da s tem zmanjšujemo že dosežene standarde, jaz mislim, da morata oba predstavnika, madžarski in italijanski, ostati v tem svetu.
        Druga stvar, ki me zanima, nekoč sem se ukvarjal z vprašanjem, zakaj je maksimum 10 hektarjev, zakaj ni 9 ali 15? In tudi tukaj me zanima argument, zakaj 15 članov, zakaj jih ni 13, 17, 19 ali 21? Vprašanje je tudi, kako bo v praksi funkcioniral ta zakon, če nam suigeneris podeljuje neki status. Predsednik Računskega sodišča je v enih svojih izjav na Nacionalni televiziji dejal, da ima okoli tega zelo resne pomisleke. V zadnji alineje, recimo 2. člena med drugim piše, da zaposleni na RTV niso javni uslužbenci. To je posebna alineja, ki zelo izstopa. To se lahko razume tudi tako, kot da je biti javni uslužbenec sramota. Jaz še enkrat predlagam, da si odločbo Ustavnega sodišča in njihovo razlago preberete.
        O petčlanski upravi, ki ni popolnoma jasna, kdo so, kdo jo sestavlja, kako so, niti posebej ne bom govoril. Svet RTV recimo imenuje tudi dva člana Nadzornega sveta in jo tudi lahko pokliče. Kaj torej dejansko sedaj pomenijo te in podobne povezave med Svetom RTV in med Nadzornim svetom, ker vemo, kakšne so pristojnosti in funkcije in kdo torej z vidika javnega interesa s to hišo sploh upravlja. Ena od določil je že gospod Guzelj omenil, govori o tem, da plače v RTV na smejo biti višje kot je plača predsednika Vlade, v redu. Naprej pa lahko beremo, da lahko nagrada znaša, kar je bilo že tudi omenjeno, 170 tisoč evrov. Do sedaj so bile te nagrade zelo mizerne ali celo ne izplačane. Gospa ministrica za lansko leto tudi ni, čeprav smo pozitivno poslovali tudi ni podpisala nagrad, nič hude, saj ni bilo veliko. Člani Uprave nadzornega sveta odgovarjajo v skladu s pravili, ki veljajo za delniške družbe. Kaj je sedaj ta hiša v resnici? Mešajo se javna sfera, delniška družba, neki suigeneris, itd.
        Naj povem na koncu tole. Vodenje, upravljanje, nadzorovanje in vsa razmerja, ki med temi subjekti izhajajo iz osnutka zakona so tako zamotani, da se postavlja logično vprašanje, ali se bodo v enem mandatu, ki je sedaj podaljšan na pet let sploh lahko kaj produktivnega in ustvarjalnega dogovorili, kar je gospa ministrica posebej poudarjala. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa, gospodu Vasletu. Bi vas prosila, če bi gradivo, o katerem ste govorili, tudi oddali, da bi ga lahko priložili v magnetogramu današnje javne predstavitve mnenj. Besedo dajem mag. Andreji Rihter. Pripravi pa se naj gospod Stane Kocutar, Regionalni RTV center Maribor, Radio Maribor. Izvolite.

ANDREJA RIHTER: Hvala lepa za besedo. Moja naloga danes, kakor vsi tisti poslanci, ki smo tukaj, je predvsem vas poslušati. Ko gledam po dvorani moram reči, da bomo imeli kar dosti razmisleka in tudi gradiva o tem, ko se bomo v naslednjih mesecih odločali o zakonu o RTV. Te besede, ki sta jih moja dva predhodnika povedala, nekatere me zelo presenečajo, in hvale vredno je gospod Vasle, da boste končno oddali gradivo tudi predlagatelju, kajti sedaj vsaj po mojih besedah vodstvo RTV-ja ni zelo zelo aktivno sodelovalo in tudi ni pismeno ni predlagalo nobenih rešitev. Danes dobrodošle vaše besede, razmislek o tem, kako si predstavljate prihodnost RTV-ja, posebej tudi zaradi tega, ker tudi sindikati bi bilo dobro, da se zavedamo, da vsi tukaj odgovarjamo slovenski javnosti. Naročnina gre in so javna sredstva, kot vemo. In zaradi tega tisti, ki nas gledajo se verjetno sprašujejo zakaj plačujemo to naročnino, kam gre ta denar, za kaj ga uporabimo. Kajti, če pogledate glavna, zadnja merjenja vidite kje je ne nazadnje gledanost vaših programov in vaših vsebin. To bi bila verjetno naša skupna naloga, da bi se temu ne nazadnje tudi posvetili, kako je opredeljena javna služba, kaj ta ne nazadnje pomeni in če ta tudi ustreza tistemu, kar Slovenci želijo.
        Danes sem ob prihodu v Ljubljano prebirala enega izmed časnikov in ugotovila, kako se na televiziji oziroma radiu, bom bolj rekla, odloča o tem, kako se izbranka za evrovizijo songa ne nazadnje z njo operira ali bo ne nazadnje slišana na radiu prvega in drugega programa, ali tudi ne, kako se o tem odloča in zakaj se odloča. Gre za javni interes in tudi vemo kdo je izbral to popevko in tako naprej. Ampak moja razprava gre predvsem v tem, da opozorim na to, da je dobrodošla javna predstavitev mnenj sedaj, danes, ko nimamo še zakonodajnega postopka, ki bo stekel v naslednjih dnevih, ali tudi tednih. In to je tudi priložnost, ki smo jo zamudili pred štirimi leti oziroma leta 2005, ko je bila sprememba zakona o RTV-ju. Zato je od danes naprej priložnost, da ministrica in ministrstvo pripravi dopolnitve zakona, posebej tam, ker ne nazadnje tudi presoja, kjer bo danes tudi enotno mnenje, da je potrebno nekatere napore še narediti.
        Na devetih straneh imam kratke pregled, zelo drobnega tiska, kaj se je dogajalo leta 2005 od 28. februarja pa do 25. septembra, ko je bilo sprejetje zadnjega zakona o RTV-ju in ko se je tudi ta Državni zbor v mesecu juliju 2009 odločal na hitro konkretno in ko je bilo zelo veliko povedanega, razlaganega, utemeljenega. Ne bi šla skozi to kronologijo, kajti imam namen gledati v prihodnje. To je tudi tisto, kar si želim in kar ne nazadnje tudi pričakujem od vseh nas, ki smo tukaj zbrani.
        Ob prvem osnutku, ki smo ga dobili v roke od ministrstva, pa do danes moram reči, da je za mene in za moje kolege narejen bistven napredek, posebej ko govorimo o samostojnem delovanju, o samostojnosti javnega zavoda, o avtonomnosti Radiotelevizije in seveda ko govorimo o programski neodvisnosti, ne nazadnje tudi samega delovanja sveta zavoda, ki ni več podaljšek vladajoče politike. Seveda je to moje mnenje in naj ostane tudi tako in prav zanima me, kako boste sami to tudi opredeljevali.
        Naj povem še nekaj. Zelo dobra rešitev, ki smo jo pogrešali, posebej tudi v mojem času, ker sem se počutila zelo, bom rekla, v slabi koži, ko je bilo treba vsake toliko časa na vlado predlagati spremembo višino prispevka za RTV zaradi tega, da ni prišlo do kakršnihkoli zastojev, je sedaj ta rešitev, ko govorimo o višini prispevka vezanih z rastjo življenjskega standarda za mene dobra. In naj povem, da je ta predlog tukaj, ravno pred dobrim letom, bil predlagan s strani dosedanjega generalnega direktorja. Vsem tistim, ki spet ponovno gledajo in slišijo, kako nekateri ne slišimo dobro in ne sprejemamo predlogov od kolegov z druge strani, lahko rečem, da v tem primeru dober predlog, ki smo ga ne nazadnje oziroma ga je predlagatelj osvojil in moram reči, da rešuje tudi tisto zagato v katero je Radiotelevizija Slovenija prišla v lanskem letu. Prejšnja vlada zavestno sprejela odločitev o zamrznitvi naročnine. In govoriti o tem, da ni bilo nobenih finančnih problemov, ne vem, potem verjetno ne živim v tej Sloveniji ali pa nisem bila dobro seznanjena. Zelo veliko problemov, rešitev, ki jih je bilo lansko leto treba intenzivno reševati. Ministrica za kulturo je bila grajana, moram reči tako ali drugače, kajti ko smo to s to vlado prišli s programom smo tudi dejali, da bomo določene spremembe, posebej na področju zakonodaje, medijske, upoštevali z zadržkom, z dobrim časom odloka vsebine razprave in ne tako hitro. Vendar je bila prva zadeva tukaj še pred novim letom, odmrznitev naročnine in s tem rešitev finančne agonije v katero je Radiotelevizija Slovenija tudi prišla. Zato lahko rečem, da je ta predlog, ki je bil zelo hitro potem tudi predlagan sprejet. In moram reči, hvaležen verjetno za nadaljevanje dela v tej televiziji.
        Seveda pa se je treba vprašati, gledam tukaj proti vam, ker mislim, da boste šli v korak s tem svojim razmislekom o vašem delu in poslanstvih vaših vlog, kot javnih uslužbencev. Ampak, glej si ga zlomka, pred sedmimi leti, ko smo se pogovarjali o Radioteleviziji Slovenija in sem si zelo želela in zelo veliko debatirala z mojimi kolegi v vladi, ki niso ne nazadnje popustili, da bi šli iz javnega sektorja, kajti za mene so pač novinarji novinarji, profesionalni, zavezani svojemu delu in kot taki ne morejo biti javni uslužbenci, zelo zelo takrat nasprotovali trditvi Vlade, ki je rekla, da je javna televizija javni servis in javni uslužbenci vsi. Takrat je bil absolutno drugačno mnenje. To mnenje kot takšno sedaj, bom rekla, sama pri sebi izvira lahko iz drugih kakšnih razmišljanj ali ne nazadnje tudi razmišljanj v prihodnosti statusa v krizi, kakršni tudi smo. Zato je moj razmislek tega predloga dober, in priznavam, da je velik napredek od prvega osnutka do tega osnutka. Zakon, ki ga bomo, upam, da kmalu dobili v proceduro, pričakujemo seveda z dopolnitvami ko bo danes.
        Naj samo zaključim, kajti zelo zelo so mi bile, pa še danes ostajajo besede Janija Virka, odgovornega urednika na televiziji v ušesih. Dobro bi bilo, da bi razmišljali vsi v tej smeri. Tako kot je rekel na 4. redni seji našega odbora za kulturo, šolstvo, šport in mladino: Dolga leta nazaj smo imeli na javni televiziji en igralni kos na mesec. Imeli smo scenske, baletne, izvirne postavitve, česar že  zdavnaj ne zmoremo več. Smo imeli tudi otroški program, ki je, kot je bilo že prej omenjeno, javna televizija in je edini domicil otroških filmov, nadaljevank in tukaj izjemoma z izjemnimi napori naredimo eno nadaljevanko na leto, en film na leto in to je vsa. Kar je slovenske ponudba za te naše otroke, vnuke, nečakov. In v tem bi bilo verjetno potrebno se pogovarjati, koliko ne nazadnje naredimo za vse nas, za vse generacije, kar javna televizija kot generalni servis tudi je, ampak zato je treba sodelovati in ne nazadnje odpravljati probleme ne pa jih vedno znova postavljati ne pa kazati ne nazadnje izhode iz tega. Hvala lepa.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala mag. Andreji Rihter. K besedi torej vabim gospoda Staneta Kočutarja, iz regionalnega RTV centra Maribor, Radi Maribor. K besedi pa naj se pripravi gospod Aleksander Zorn.

STANE KOČUTAR: Spoštovane, spoštovani! Srčno vas pozdravljam v imenu sodelavcev regionalnega radijskega programa Radija Maribor, katerega odgovorni urednik sem. Namreč po številnih razpravah in tudi že v preteklosti, ki smo spremljali vrsto podrobnih ali pa podobnih razmišljanj, si nekako želimo, da regionalni radijski program Radia Maribor po 65. letih rednega delovanja postal tudi svojo zavezo in polnim imenom vpisan v zakon o RTV Slovenija. Pa s tem ne mislim samo na program Radia Maribor, ki je pač samo eden izmed regionalnih programov, pač pa tudi vse ostale, o čemer bo kolegica Maja Kirer še kasneje s koprskega zornega kota povedala malo več.
        Zakaj? Mislim, da se vrednost regionalnih programov kaže kot izjemna, predvsem v času medijske poplave, ko lahko sledimo hitrim novicam in zabavljaštvo in prav Radio Maribor je eden redkih medijev, v okolju iz katerega prihajam, ki zvesto in verodostojno sledi svojemu poslanstvu in goji vse tisto k čemur je zavezan. Lahko rečem, da je ta radio v tem obdobju postal skorajda nacionalni program v malem. Vsebine so se razširile, uresničujemo jih in tako bomo tudi počeli v prihodnje. V obdobju ko pravzaprav lahko vsak trenutek izvemo kaj se dogaja, v kateremkoli koncu sveta, pa mnogi, to sodim tudi po odmevih poslušalcev in po njihovih spodbudah, pogrešajo informacij iz bližine, iz domačega kraja iz svojega okolja in mislim, da moramo temu slediti, in da si zato zaslužimo tudi polnokrvno omembo v zakonu. Hvala lepa.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa gospod Kočutar. Besedo dajem gospodu Aleksandru Zornu, poslancu in pripravi naj se drugi poslanec, gospod Franc Pukšič.

ALEKSANDER ZORN: Hvala lepa. Spoštovani! Najprej bi predlagal nekaj za splošno obravnavo. Če se bomo namreč obregali drug ob drugega, potem boste morala, gospa predsednica, dovoliti replike. Tako da, predlagam, da se držimo striktno tega kar je pred nami, se pravi zakona  ne pa prejšnjega zakona, prejšnjih vlad itn., itn.
        Skratka, govorim v imenu poslanske skupine, hkrati pa moram povedati, tudi kot žrtev in zasvojenec RTV programa, se pravi tisti, ki je za to na drugačen, .../Nerazumljivo./... način tudi pristojen. Najprej naj veljajo pohvale za prvi osnutek. Res je marsikaj popravljenega, vendar moram povedati, da tisto kar je popravljeno, bi itak padlo, kajti šli bi v ustavno presojo in to ste vedeli in bi stvar padla. Tako, da vas lahko samo omejeno pohvalim, da ste bili prisiljeni v te spremembe. Dobro, pa naj vendarle to tudi ostane. Ampak nekaj je pa treba pograjati. Glede na to, da smo dali 15 vprašanj, se bom dotaknil samo nekaterih stvari.
        Prvič. Moram reči, splošno, tisto kar pač v parlamentarni demokraciji velja, referendumsko potrjen zakon, bivši, je najvišje potrjen zakon v parlamentarni demokraciji. Ob to se pač ne moremo in ne smemo obregati. Tako, da pustimo to lepo primeru. Hkrati iz te, povezano je tudi to, da bi bilo res smotrno sprejeti najprej Zakon o medijih, splošen, in ne potem Zakon o RTV. Kajti naj vam dam primero; to pomeni kakor da bi v državi najprej sprejeli Zakon o policiji, šele kasneje pa tudi ustavo in bi tam zapisali človekove pravice. Mislim, da veste kaj iz tega sledi. Tako, da je to, tudi predhodniki so to že dejali, slabo. In mislim, da bo prišlo tudi do kakšno kolizije.
        Potem pa kar po vrsti. Zdaj je to pravna oseba v lasti države. V resnici je to gospodarska družba, prikrita, neprikrita, kakor hočete. Že predhodniki so se v to nekoliko spustili. Videli bomo ali to lahko zdrži pravno presojo, kako bo opisano v razviti itn., itn. Skratka to je prikrita gospodarska družba in prikrita gospodarska družba ki bo dajala nagrade, visoke nagrade svojim menedžerjem za opravljano delo, bo strmela k profitu. To pomeni komercializacijo, pa konec. In če še tako govorite, da ne. To je prva slabost. S tem seveda ne pomeni, da javni uslužbenci in ostali, kar bo že spret verjetno veliko razprave tukaj, niso glede tega tudi opredeljeni, ampak vendarle, programsko to pomeni komercializacijo nacionalne televizije. Svet RTV. To da sta ob številnih članih, petnajst jih je zdaj, samo dva takšna, ki jih mora potrditi predsednik republike, je seveda nesprejemljivo. Zakaj bi lahko potrjeval enega samega člana narodne skupnosti, ki je zapisana v ustavo, predsednik? In zakaj bi versko skupnost potrjeval predsednik, vse ostalo pa ne, SAZU itn. Zakaj? Glede na to, da smo odvzeli oziroma ste odvzeli v prejšnjem predlogu predsedniku status monarha, ki odloča o teh stvareh, je pa kljub temu, to kar je ostalo, tudi v nasprotju bodisi z ustavi bodisi s splošno pametjo in etiko.         Potem naprej. Nadzorni svet, razmerje nadzorni svet in svet. Svet RTV predlaga upravo, nadzorni svet se lahko razrešuje. Kako boste to storili? To bo vojna med dvema svetovoma, z nadzornim svetom in svetom RTV. Nekdo bo predlagal in potrjeval upravo, drugi jo bo pometal. To bo treba nekako popraviti. Mandat pet let je predolg. Uprava ima štiri leta, tukaj je pet let. Vemo očitke o tem kako dolgo bo kakšen mandat vlade trajal in kaj to pomeni, da je to en davek od, mandat vlade itn., itn. jaz bi o tem kar lepo še enkrat premislil.
        Morda bo treba še povedati tisto kar je najpomembnejše. Parlamentarni program, ki postaja mnogo več kot samo prenos tukajšnjih sej, porivate nazaj v Državni zbor. To pomeni, da ga bomo dobili tukaj v upravljanje tako, da bo avtomatiziran. Tukaj ne bomo verjetno delali posebnega uredništva, ne bomo delali, najemali oziroma zaposlovali urednikov, novinarjev in vsega kar pač pritiče mediju. Tukaj bomo imeli kakšnega tehnika, ki bo prižgal direktno predvajanje po parlamentarnem programu. To je velikansko nazadovanje in seveda tudi hkrati nezaupanje do novinarjev, ki ta program že delajo. Ta program se je razširil, ima povezavo z arhivom televizije, tukaj ga ne bo imel in bo seveda postal tudi velikanski strošek in vam moramo povedati, da čez nekaj let bo DZ predlagal, da se to ukine, bodisi, da se da nazaj na televizijo. Kaj to pomeni? Zato, da lahko tako rekoč državljani dobijo neposredno informacijo o tem, kaj govorimo v Državnem zboru, kdo kaj govori, kaj zastopajo posamezne stranke, pregledi na prevladujočo medijsko situacijo, nujno potrebno. To je tisto, kar mora ostati. Mislim, da se ga na tak način želite znebiti za vedno.
        Še RTV prispevek. Sam sodim nekoliko drugače o RTV prispevku. Namreč, spreminjal se bo z indeksom rasti cen. Prosim vas, kaj pa pokojnine? Se spreminjajo z indeksom rasti cen. Spreminjal se bo kar bencin kot prehrana kot elektrika, pri tem, da bodo marsikatere ostale stvari ostale na istem mestu. To bo za marsikoga drago. To je samo nekaj ugovorov in nekaj stvari, ki jih bo potrebno na novo premisliti. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospod Zorn. Enako dobro kot jaz veste, da pri javni predstavitvi mnenj ni replik in da časovno omejitev nastopov pač pomeni, da se vsak lahko enkrat javni na določeno temo, sicer pa, malo samo refleksije je verjetno tudi koristno. Sedaj dajem besedo gospodu Francu Pukšiču, za tem pa bo spregovoril gospod Vojko Stopar, direktor Direktorata za medije. Izvolite, gospod Pukšič.

FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa. Kolegice in kolegi. Vsi prisotni na današnji javni razpravi.  
        Strinjam se z ugotovitvami, ki so bile že nekajkrat povedane, da je pač Zakon o medijih tisti osnovni, ki bi ga bilo potrebno najprej narediti, ga uskladiti tudi z nekaterimi direktivami EU šele, po tem, Zakon o RTV Slovenije oziroma Zakon o RTV je usklajen z evropskimi direktivami. Če pa že Zakon o RTV spreminjati pa bi bilo potrebno verjetno oba vsaj bolj v paketu urejati, kar ni.
        Nekatere zadeve so se od zadnje tiskovne konference, ki smo jo imeli v Slovenski ljudski stranki in opozorili na veliko torej anomalij in nedorečenosti oziroma nepojmljivosti pravzaprav o zakonu že spremenile, vendar kljub vsemu opozarjamo, da je zelo nedorečen. Res pa je, da je bil Zakon o RTV pač sprejet na referendumu in seveda temu oporekati ni korektno. Glede na število torej postavljenih vprašanj se bom dotaknil nekaterih in potem tudi o teh konkretnih vprašanjih predlagal to, kako vodimo v Slovenski ljudski stranki pri posameznih členih.
        Drugo vprašanje, ali je osnutek ustrezna rešitev glede prispevkov in tržne dejavnosti? Seveda mislim, da ne in da bi tukaj bilo potrebno narediti tako, da se ne bi torej javna in tržna dejavnost prepletala. V četrtem vprašanju v okviru Slovenskih narodnih manjšin, ali je okoli tega? Mislim, da je to popolnoma neprimerno, ker v prejšnjem je bil Uredniški odbor za Slovence v zamejstvu in po svetu. V tem zakonu pa jaz tega nisem notri našel.
        Opozarjamo, da bi v zakonu glede na petčlanski organ opravljanja, vodenja RTV morala biti zraven tudi direktorja mariborskega in koprskega studia. Niti slučajno se ne strinjamo oziroma pravimo, da je 11 vprašanje popolnoma neurejeno. Tako kot je sedaj, ne, da bo čez nekaj let tretji program ukinjen, ampak tako kot piše v 55. členu v prehodnih določbah bo torej čez dve leti ta program ukinjen.
        Če se sedaj nekoliko lotim po vrsti, po členih bi rekel takole. V 2. členu torej v 2. členu prva alineja je samostojna pravna osebna javnega pravo ustanovljena s tem zakonom. Tukaj se strinjam, imamo pomisleke, seveda, kaj se tukaj ozadaj vse skriva. Ker se pa že nakazuje, potem naprej v osmi alineji, da na zahtevo opravi in s predhodnim soglasjem Nadzornega sveta in sme Sveta RTV Slovenija pridobiti lastniška ali upravljavske deleže v pravni osebi, ki opravljajo dejavnost javne službe. Tukaj se začenjajo stvari torej mleti.
        Piše seveda, da RTV ne sme iti v stečaj ali likvidacijo, to pomeni, da bo pač potrebno, če bo torej kljub temu ustvarjala neke druge družbe, se povezovala v neke druge družbe, šle tiste v stečaj, potem bo pač to sicer iz proračuna pokrivalo. Še posebej bom pa to opozoril pri tistih novih, ali kako se že, nove storitve, ali kako že tam piše? V zakonu je zapisano, da se sedaj lahko zadolžuje do 25% zneska, prej je bilo 50%, po našem je še to preveč. Zaposleni RTV niso več javni uslužbenci. Tukaj se postavlja širše splošno vprašanje. Ali s tem sistema, ki je bil po, ne vem, dolgih letih uveljavljen ne začnemo torej rušiti javnih uslužbencev. Postavlja se vprašanje, ali ne bi bilo mogoče bolj definirati položaj novinarjev v okviru javnih uslužbencev ali, mi smo prepričani, da bi bilo bolje, verjetno definirati položaj novinarjev v okviru javnih uslužbencev morda tako kot se je definiral položaj sodnikov in niso šli ven iz sistema javnih uslužbencev. Tukaj smo v Slovenski ljudski stranki pripravljeni prisluhniti prav novinarskemu cehu okoli tega, ampak sistemsko gledano s strani države, bomo potem lahko dobili več teh različnih zadev. Definitivno pa je potrebno položaj novinarjev v okviru torej javnega zavoda urediti.
        3. člen. Fino. Ne bom prišel daleč. RTV Slovenija v okviru javne službe izvaja najmanj dva nacionalna televizijska programa. Tukaj morajo biti trije nacionalni televizijski programi in seveda eden pa, tretji, parlamentarni program. V kolikor tega ne bo Slovenska ljudska stranke tega zakona niti slučajno ne bo podprla, ker to se nam seveda zdi eno od temeljnih vprašanj.
        Nove storitve. Pri novih storitvah je pa takole. Brez Sveta, brez torej lahko kar sami torej naredijo neko novo storitev, kdo bo to novo storitev plačal, ki bo nekaj časa trajala, potem pa se to sprivatizira in gre v neki privatni program torej preko naročnine, nacionalnega programa, preko, ne vem, proračuna bo to plačano in potem bo pa to odšlo, ta 13 alineja v 4. členu je popolnoma nesprejemljiva. Sicer pa bom danes še kaj poslušal oziroma si prebral še kakšen magnetogram in potem razpravljal, ko bo čas za nas poslanke in poslance. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospod Pukšič. Sedaj dajem besedo gospodu Vojku Stoparju, direktorju Direktorata za medije na Ministrstvu za kulturo. K besedi pa naj se pripravi Maja Kirar. Izvolite, gospod Stopar.

VOJKO STOPAR: Hvala za besedo, gospa predsednica.
        Ker vsi vemo, kako je s tisto neresnico, ki se stalno ponavljala, se sprevrže v svoje nasprotje, v resnico bi rad dal samo eno kratko pojasnilo glede teh famoznih nagrad, ki naj bi jih prejemala po tem zakonu uprava in v neki manjši meri tudi Nadzorni svet. Veseli me, da so vsaj pri tej točki tako predstavniki delavcev kot vodstva RTV povsem enotni. Najprej so izračunali, da bo ta nagrada v Upravi 200 tisoč evrov, danes slišimo številko, ki se ponavlja 170 tisoč evrov, pojasnil bi samo to. Uprava si lahko deli iz javne službe nagrado, po tem, ko so poravnane vse obveznosti. Za leto 2009 znaša ta presežek prihodkov nad odhodki 90 tisoč evrov. Kako si bo uprava razdelila v prihodnje 170 tisoč evrov, domnevam, da tako vodstvo kot predstavniki delavcev verjamejo, da bo ta zakon omogočil tako dobro poslovanje, da se bodo ti presežki po 20-erili, ker potem bi recimo lahko prišli do teh številk. Samo to pojasnilo sem hotel dati, ker kot povedano, da se ne bi preveč ponavljalo. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala. Besedo dajem gospe Maji Kirar iz Regionalnega RTV centra Koper. Pripravi nas je gospod Iztok Jurančič.

MAJA KIRAR: Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem. Sem, kot je bilo že povedano, Maja Kirar, odgovorna urednica Radia Koper.
        V svojem in v imenu sodelavcev apeliram na zakonodajalca, da v Zakonu o RTV Slovenija jasno definira vlogo regionalnega RTV centra Koper Capodistria in s tem zagotovi njegov obstoj in razvoj. Enako, podobno velja tudi za Regionalni center Maribor, ampak o tem je že spregovoril mariborski kolega.
        Dovolite, da na kratko utemeljim našo željo, pobudo, drznila bi si reči tudi zahtevo. Radio Koper je eden od štirih programov Regionalnega RTV centra Koper  Capodistria. Gre za regionalni televizijski in celodnevni radijski program v slovenskem jeziku ter radijski in televizijski program v italijanskem jeziku, torej, štirje programi se ustvarjajo v Kopru. Radio Koper je v, sedaj bom pa več o Radiu Kopru, povedala, ker sem odgovorna urednica. Radio Koper je v preteklih 60-ih letih odigral neprecenljivo vlogo kot branik slovenskega jezika in kultura na zahodnem robu našega prostora. Ob enem se je vselej zavedal svoje povezovalne vloge na stičišču različnih narodov, ki so bili v zgodovini podvrženi najtežjim preizkušnjam. V Italiji živi okoli 100 tisoč Slovencev, ki jih je v pol pretekli zgodovini prav Radio Koper pomenil, ne le stik z matično domovino, ampak jim je tudi v najtežjih trenutkih v zgodovini dal glas in besedo in to v maternem jeziku. Radio Koper s studiom v Novi Gorici pokriva celotno Primorsko ter območje, kjer živijo Slovenci v Italiji in je najbolj poslušan radio v regiji. Kljub spremenjenim geopolitičnim razmerja ne izgublja svojega pomena. Nasprotno. V Združeni Evropi moramo še skrbneje varovati slovensko identiteto. Spoštovanje lastne identitete je namreč predpogoj za spoštovanje in odprtost do različnosti drugih, kar je v današnjem nestrpnem svetu še kako pomembno. Naj omenim pisatelja Borisa Pahorja, ki se zavzema za prijateljstvo, ampak prijateljstvo na osnovi čistine, resnice, jasnosti in verodostojnosti. Ali ni to tudi navsezadnje naloga medijev? V tem vidim kot urednica Radia Koper tudi naš velik potencial. Pomembno vlogo igra Radio Koper tudi kot kolektivni dopisnik za vse nacionalne radijske programe in s tem krepi zavest Slovencev o tem, da sta tudi Mediteran pa Kras, Benečija, itd., del slovenskega prostora, čeprav včasih zgolj kulturnega.
        Postrežem vam še z enim razlogom za moj zagovor regionalnih programov. V času globalizacije in tudi svetovne gospodarske krize se ne le po mojem mnenju, take so tudi izkušnje drugod v Evropi pa tudi še kje drugje po svetu, vse bolj pojavlja potreba po regionalnih in lokalnih vsebinah. Prav te namreč ljudem dajejo občutek povezanosti in bližine. So lahko sidro in orientacija v tem vedno bolj kaotičnem svetu in nepreglednem svetu. Gre torej tudi za eno osnovnih človeških potreb.
        Na koncu se vračam k mojemu uvodnemu stavku in ponavljam, ponavljam naš apel, da se že v zakonu o RTV jasno definira vloga regionalnega Centra Koper, zakaj? Obstaja namreč opravičena bojazen, da bo naš položaj, v kolikor bo definiranje našega statusa prepuščeno urejanju s statutom RTV odvisen od dnevne politike in drugih kratkoročnih interesov, od jasne zakonske opredelitve pa si vendarle obetamo zagotovilo za obstoj in razvoj Slovenskega radijskega in televizijskega programa, ne le, kot regionalnih, ampak tudi kot zamejskih vsebin in čezmejnih programov. To je namreč vloga, ki jo že sedaj opravljamo in jo hočemo še nadgraditi tako, da skupen slovenski prostor ne bo le lepa črka na papirju.
        Povzemam. Predlagamo, da se v Zakonu o RTV vnese naslednji dodatek: "Radio Koper in televizija Koper ustvarjata v okviru javnega servisa RTV Slovenija tako regionalni kot zamejski program." Bom svoje pisanje vam posredovala. Hvala.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospa Maja. Hvala za tisto, kar nam boste oddali. Besedo dajem gospodu Iztoku Jerančiču iz Sindikata novinarjev Slovenije, Društvo novinarjev Slovenije. Za besedo naj se pripravi gospa Leja Širok. Izvolite.

IZTOK JURANČIČ: Dober dan. Jaz bom sedel, zaradi tega, ker imam toliko papirjev tukaj pa ne bi vstajal.
        Če grem k stvari. Zastopam tudi Društvo novinarjev Slovenije, ker mislim obravnavati to vprašanje, ki smo tudi stališča skupaj sprejeli in lahko pač primerjam to, kar je v zakonu bilo sprejeto, kar ni bilo. V okviru tega je to 10. točka, ali so določbe, ki se dotikajo novinarjev dovolj jasne, da ne bi prihajalo do politično motiviranih posegov v program in katere rešitve bi lahko še dodatno okrepile novinarsko neodvisnost in je na koncu vprašanje, upam da bo še kaj prostora za to dodatno okrepitev novinarske neodvisnosti. Okoli tega smo se dosti pogovarjali tudi z Ministrstvom za kulturo, tudi je bila dosti odprta razprava. Če bi hotel reči tudi tisto, kar so prej omenjali nekateri razpravljavci, ni medijskega krovnega zakona, sprememb ni teh, jaz bolj pogrešam neko strategijo razvoja tega medijskega prostora kot sami medijski zakon, ker potem bi se lahko tudi medijski zakon potem naredil, pogrešam pa tudi to, kar je bilo na podlagi te strategija, da bi imela Vlada neko letno in transparentno medijsko politiko. V ta kontekst bi postavil tudi javno službo RTV-ja, ker morate vedeti, da v skladu, slovenski medijski prostor je oligopolen, koncentriran je. V teh preteklih štirih letih od leta 2994 do 23008 smo imeli pa mi zelo grenko izkušnjo. Za nas se je pokazala pri, za nas se je pokazala ta medijska politika, ki je bil vladajoča, se je pokazala neposredno pač, da smo imeli več primerov, ko smo morali braniti tudi avtonomijo, kjer so bili ti primeri zelo kompleksni smo se morali pa potem tudi s temi, bom rekel, sedaj za vas bistvenimi zadevami zakonodaje in s tem tudi okoli tega se ukvarjati.
        Če grem stvar resno. Mi smo na stališču še vedno, to nas ni nobeden prepričal, da je to slabo za javnost pa za javni interes, da je opravičeno, če se okrepi institut uredništev pri imenovanju in razreševanju odgovornih urednikov, to so teh ljudi, ki vodijo uredništvo, to je naše stališče in tukaj so tudi jasno predlagali, da bi to uveljavili, soglasje v novem oziroma v tem novem zakonu, za to pač ni bilo posluha. Predlagali bomo, pa ponovili predlog. Morate vedeti, da novinarji ne predlagajo, ne imenujejo, ne razrešujejo, nimajo tukaj nobenih kompetenc uredništva, samo dajejo, soglasje. Institut soglasja je malo močnejši kot institut mnenja. Smo z mnenjem zadovoljni, ampak zahtevamo pa soglasje, kjer je malo močnejše, kot zdaj veljavno mnenje. To, kar zadeva soglasje.
        Če pa se vrnem tistim preteklim, negativnim izkušnjam v teh štirih letih, ki smo jih imeli tudi z RTV-jem zaradi tega zakona, so bile predvsem te, da je ta zamrznitev prispevka, pa tista parola več programov za manj prispevka pogorela. Zavod se je znašel v organizacijski, poslovni, pa tudi programski stiski, zaradi teh omejitev in zdaj mislim, da ta zakon je mogoče rešitev s stega vidika, da uveljavlja standarde finančne samostojnosti v redu ali pa neodvisnost zavoda, pa da malo preveč je optimističen, pa kar se tiče samih sredstev, ker jih ne bo toliko, pa tudi druga stvar, ko je tukaj še pomembneje, da bo zavod moral tudi naprej ravnati kot skrben gospodar in pa trdimi proračunskimi omejitvami.
        Druga stvar, ki smo jo imeli, ki je pomembna za javnost službo, je pa, zakaj je avtonomija uredniška tako pomembna v javni službi je pa ta, kakor sem prej omeni majhnost in visoka koncentracija pa oligopolna strukturna trga. Javna služba zdaj, bom rekel, na celem medijskem prostoru pomeni okoli 40%, potem imamo te velike tri časopise, so nadaljnjih 40%, pa ostalih 20% in ta prostor je organiziran, tudi struktura je taka, da je lahko obvladljiv in je v določeni meri nekonkurenčen, zato ker imamo zaenkrat takega, kakršnega imamo.
        Tukaj je pa ključna funkcija, da ta zasebni sektor izvaja javni interes, to je pa organizacija javne službe, je pa organizacija za delanja oziroma produkcijo v okviru javnega interesa ima drugačne kompetence. Moram pa reči, da sama avtonomija, kakor jo je zdaj zasebni sektor izvajal, uredniška avtonomija je boljše delovala, kakor pa je delovala v javnem zavodu. Verjetno bi tukaj povedal samo še to, da smo v razgovorih ali pa v razpravah z Ministrstvom za kulturo dosegli določene kompromise, ampak da pa je zdaj ta uredniška samostojnost in neodvisnost, pa sam način njenega uveljavljanja, pa reševanja konfliktov, konflikte so priznali, to je zelo dobro, zato, ker če ne priznaš konfliktov jih ne moreš reševati in če so konflikti, moraš imeti postopke za razreševanje s konfliktom. Ampak zdaj je pa ta avtonomija mogoče zaradi te obljube tudi novega zakona ostaja nekako v zraku. Namreč ta veljavni zakon je deligiral institucionalno neodvisnost neposredno na novinarje. To je bilo, tako da bi zakon predpisal notranjo avtonomijo. Predpisal je normo notranjega obnašanja tistega, kar bi morala notranja avtonomija zagotavljati, ukinil pa je zunanjo avtonomijo, to institucionalno, ki pa jo mora zavod sam zagotavljati novinarjem in novinarkam, da bodo delali samostojno in neodvisno v interesu javnosti. To je smisel tega. Zdaj pa v predlogu in osnutku se pa sčrta to instituconalno avtonomijo. To pa pomeni, da je lahko notri napisano tudi v tistem notranjem pravilniku, ki ga bodo imeli, ki ga bodo morali sprejeti, kar je dobra rešitev na podlagi tega zakona, predpisano tudi to, da novinarji sami zagotavljajo institucionalno oziroma standardno institucionalno avtonomijo. Moram končati, hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospod Iztok Jurančič. Besedo dajem gospe Lei Širok, RTV Slovenija, regionalni RTV CENTER Koper, Radio Koper. Pripravi naj se mag. Zoran Medved. Izvolite.

LEA ŠIROK: Najlepša hvala. Lep pozdrav vsem, tudi v mojem imenu. Kot ste slišali sem Lea Širok, vodja novogoriškega studia Radia Koper in predsednica zastopstva uredniško produkcijske enote Radio Koper, ki je, kot smo tudi že slišali ena od štirih enot regionalnega RTV Center Koper Capodistria. Govorim pa seveda v imenu zaposlenih. In bi tudi sama, nekako moje izvajanje bo v bistvu dodalo še nekatere poudarke k temu, kar je že povedala moja kolegica Maja Kirar. Spoštovani, tudi zaposleni na Radiu Koper apeliramo na zakonodajalca, naj status in pomen regionalnega RTV centra Koper, pa tudi seveda mariborskega opredeli že v zakonu, saj mu bo samo tako omogočil ne zgolj obstoj, temveč tudi razvoj v še bolj kakovosten javni in prvi elektronski medij Primorske. Zaradi večletnega zmanjševanja sredstev in kadrovske politike, ki se še posebej za naš regionalni RTV center kaže kot skrajno restriktivna do novih zaposlitev, smo zelo zaskrbljeni. Vedno nove zahteve po dodatnem varčevanju, tako na radiu Koper, kot v drugih programih regionalnega centra obenem sprožajo vprašanja o njegovem prihodnjem položaju in predvsem možnostih za razvoj. Samo za ponazoritev razmer. Povprečna starost zaposlenih na našem regionalnem centru je 50 let, od tega je več kot polovica starejših od 50 let.
        Prepričani smo, da prav ta restriktivna zaposlovalna politika vodi v krčenje programov in zmanjševanje kakovosti, kar resno ogroža razvoj našega programa in centra. Ob tem ne gre pozabiti, da ima Radio Koper vse od svojega nastanka pomembno povezovalno vlogo tudi v slovenskem čezmejnem prostoru in pri tem seveda ni zgolj opazovalec, ampak je nadvse kredibilen spremljevalec, poročevalec in ocenjevalec družbenih razmer. Tudi zaradi tega je z več kot 20% deležem še vedno najbolj poslušan radijski program na Primorskem.
        Zato naj ob koncu ponovim, da je posebej pomembno, da zakonodajalec opredeli status in pomen in morda celo ustrezno financiranje regionalnega RTV centra Koper že v zakonu, saj mu bo samo tako zagotovil, kar sem že povedala, ne le goli obstoj, temveč tudi razvoj vse bolj kakovosten javni medij Primorske. S tem, ko bo regionalnim centrom dodelil ustrezen status, bo uveljavil tudi večjo decentralizacijo Radiotelevizija Slovenija in s tem sledil, če se navežem še na četrto vprašanje namenu zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospa Lea Širok. Zdaj dajem besedo gospodu mag. Zoranu Medvedu, članu koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija. Pripravi naj se gospod Jože Skok.

ZORAN MEDVED: Spoštovana gospa predsednica odbora. Spoštovana gospa ministrica. Spoštovane poslanke in poslanci, dame in gospodje!
        Osnutek določa, da je RTV Slovenija samostojna pravna oseba javnega prava, ustanovljena s tem zakonom. To je lepo zapisano, a nam ne pove natančno, kaj je v resnici oziroma kaj naj bi bila RTV Slovenija. Če se želi poudariti, da bo javno-pravna Radiotelevizija pravna oseba sui generis, kar bi glede na to, kar iz prakse vemo o delovanju našega javnega zavoda, pa tudi o delovanju nekaterih gospodarskih družb bilo še najbolje, potem bi bilo smiselno, da so vsa pravila delovanja te nove pravne osebe tudi zapišejo v tem zakonu in da se osnutek ne sklicuje niti na zavode, niti na delniške družbe ali kakšno tretjo znano statusno obliko. Če bi vedeli kaj naj bi bila RTV Slovenija v prihodnje, potem bi vedeli tudi ali res potrebujemo svet, nadzorni svet in upravo RTV Slovenija, ali pa bi morebiti zadostovala samo svet in uprava, kot je to sedaj v primeru nekaterih drugih javnih ustanov. S tem, ko že ves čas svetu, ki naj bi predstavljal javnost, dodajajo nadzorni svet, in na to ponavadi nihče ne pomisli, avtorji prejšnjih zakonov in tudi avtorji tega osnutka priznavajo, da svet kakor je sestavljen in deluje ni in tudi prihodnji ne bo sposoben v celoti opravljati in nadzorovati RTV Slovenija. Ta problem poznajo tudi drugod v Evropi. V poročilu za Svet Evrope iz leta 2006 ga je opisal nekdanji generalni direktor danske radiotelevizije Kristian Nisen(?), ki pravi, da sta vedno dve možnosti. Da je svet odtujen ustanovi in od zunaj težko nadzoruje in upravlja RTV hišo, ali pa je preveč blizu, praviloma zlizan z upravo in opravičuje vse njene dobre ali slabe poteze. Obe možnosti sta seveda slabi. Prva je bolj verjetna, če je svet številčen in če njegovi člani niso kompetentni za opravljanje nalog, ki so jim naložene. Druga pa, če je bodisi politično ali kakor drugače zelo ubran, bodisi so njegove naloge in pristojnosti slabo določene. In v obeh primerih smo žrtve. Na eni strani državljani kot uporabniki programov in storitev javne radiotelevizije, ker od nje nikoli ne dobijo tega kar bi morali. Na drugi strani pa smo žrtve zaposleni, kjer se izkaže, da sta naša prikrita delodajalca parlament in vlada, ki bi ju po definiciji mi novinarji morali nadzirati kako, recimo, izvajata zakonodajno in izvršno oblast, in o tem državljanom celovito in nepristransko poročati.
        V ekonomski teoriji je z nedelujočimi ali slabo delujočimi sveti povezan tudi problem odtujene uprave. Ta v primeru, ko ni dobro nadzorovana začne zasledovati svoje cilje in vrednote, v angleščini temu rečemo "Principle Agent Problem", ne pa cilje in vrednote lastnikov. V našem primeru državljanov kot uporabnikov programa in storitev. Da se to ne bi zgodilo je nujno, da svet RTV Slovenija dobi natančne naloge in pristojnosti. Moram povedati, da smo usklajevalni skupini novinarskih in drugih sindikatov RTV Slovenija in sveta delavcev Ministrstvu za kulturo predlagali izboljšavo v teh členih, bile so tudi sprejete v nekih redakcijskih popravkih in za katere smo menili, da slabo urejajo razmere med organi upravljanja in nadzora ter upravo. Ampak sedaj pa pridemo do problema uprave. Še vedno menimo, da sedanje določilo o sestavi uprave, ki naj bi bila petčlanska ni jasno kakšna naj bi bila njena specifična sestava, in ti je eden od problemov na katerega opozarjajo tudi kolegi iz obeh regionalnih centrov, tudi sam prihajam iz enega regionalnega centra in vem v katerem grmu tiči zajec, čeprav sem medved. Še vedno menimo, da ta sestava in to določilo ni dobro. Omogoča namreč oblikovanje tehnokratske uprave, javnemu interesu odtujene uprave, uprave, ki ne bi ali ne bo razumela narave dejavnosti ali specifičnih organizacijskih potreb ustanove.
        V tem smislu je tudi odgovor na eno izmed vaših vprašanj v javnem pozivu za to sejo, ali so predlagana merila za člena organov in uprave primerna, negativen. Ne, niso. Sedaj se za generalnega direktorja zahteva manj kot za člana uprave, kar ni dosledno. Očitno se ohranja neka dosedanja možnost, da se namesto generalnega direktorja vsakič pripelje nekoga od zunaj, za člane uprave, ki naj bi se, recimo, naredili znotraj RTV-ja pa je za to potrebno imeti bolj izkušene notranje kadre, ki bi jih še dobro poznali. Pri merilih in odgovornostih se mešata koncepta javne ustanove in gospodarske družbe, kar prav tako ni dosledno in je v praksi možno izigrati, kar pa še posebej ni dobro. Potrdilo za člane uprav in nadzornih svetov, ki je nekakšen formalni pogoj za nastop funkcije, so, oprostite, imeli tudi direktorji Mure, Preventa in gradbenih podjetij, ki množično odpuščajo delavce, pa vemo kam jih je to pripeljalo. Zato smo predlagali in še vedno predlagamo, da se sestava uprave veže na vsebino, obseg in strukturo javne službe, kakor naj bi jo zakon določil, saj se s tem zagotovi, da bodo v njej osebe, ki bodo odgovorne tudi za programe in storitve, člani uprave vsi po vrsti bi morali biti izbrani na temelju javnega razpisa, kar sedaj ni predvideno. Morali bi se predstaviti tako svetu, ki jih na predlog generalnega direktorja imenuje kot najširši javnosti predložiti svojo vizijo in program dela. Torej, biti polno odgovoren javnosti. Vsebinski kriteriji, ki so tudi sicer zapisani v tem osnutku zakona, bi tako dobili večjo veljavo kot ti formalni in uprava bi lahko bila strokovna in kompetentna. To mislimo, da v osnutku zakona sedaj manjka, da bi bilo treba dopolniti.
        Osnutek zakona nikakor ne rešuje vprašanja organiziranosti RTV Slovenija, to je bilo tudi eno od vprašanj na tisti listi petnajstih, ampak to prepušča statutu. Zato ni mogoče odgovoriti ali bo ta zakona prinesel več odgovornosti, transparentno poslovanje in oblikovanje bolj kvalitetnih programov. Problem je v tem, da ta sedanja rešitev omogoča tehnokratsko upravljanje in vodenje RTV Slovenija, kar se je v preteklosti že izkazalo kot slabost. Ni pa predvideno, da bi organi upravljanja in nadzora imeli lastne strokovne in raziskovalne službe, ali se uprli na mnenje neodvisnih zunanjih ustanov in strokovnjakov. Izjema je le presoja o pomembni novi storitvi, ki nam res omogoča prehod na nove tehnološke platforme. Zakon to na nek način, in to je dobro tudi, zaukazuje, razvoj novih programov in storitev, kar je tudi prav in kar je pomembna novost, ki jo zakon prinaša. Toda sprašujem se, ali sta APEK in Urad za varstvo konkurence, ki bi morala dati tudi mnenje in je to v tistem 4. členu .../Nerazumljivo./ predvideno zakaj takega sploh zadovoljivo usposobljena.
        Dovolite mi samo še par besed o financiranju. Zelo kratek bom. Predlagani način financiranja, ker o tem se vedno dvomi, ko gre za RTV Slovenija in RTV prispevek in podobne stvari, torej ta predlagani način financiranja ustreza načelu dvojnega financiranja, ki ga je v lanskoletni izjavi o upravičeni državni pomoči na področju javne radiotelevizije sprejela Evropska komisija. Uvajanje drugačnega načela financiranja pomeni tveganje, in to so spoznali marsikje v Evropi. Za RTV Slovenija ne bi moglo uresničiti vseh svojih obveznosti iz javne službe, kar bi bilo v nasprotju z javnim interesom na tem področju. Pri teh rešitvah je potrebno izhajati iz koncepta javne dobrine, iz koncepta javnega pomena, ki ga je že pred 50 leti definiral ameriški nobelovec Paul Samuelson, in opozarja na specifično naravo medijske dejavnosti, problem nedelovanja trga in vrsto posebnih zakonitosti, ki upravičujejo in celo narekujejo, da se izvajanje javne službe na področju radiodifuzije zaupa javni ustanovi ali javnemu podjetju. Hvala lepa.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa mag. Medvedu. Verjetno nam boste pustili pisni prispevek, tako da bomo dodali še tisto, česar niste mogli povedati.
        Besedo dajem gospodu Jožetu Skoku, predsednik koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija. Pripravi naj sem mag. Branko Grims.

JOŽE SKOK: Vsem skupaj lep pozdrav. Podobno kot kolega Dejan Guzelj, bom tudi sam na kratko prestavil stališča koordinacije novinarskih sindikatov glede Zakona o RTV. Koordinacija novinarskih sindikatov RTV povezuje osem RTV-jskih sindikatov, novinarskih seveda, v Kopru, Lendavi, Mariboru in Ljubljani in smo se tudi vključili v sam postopek razprave od samega začetka, se pravi od takrat, ko je bil sestavljen delovni osnutek zakona o RTV, in ki nam ga je tudi posredovalo Ministrstvo za kulturo. Koordinacija je večkrat oblikovala svoja stališča pred usklajevanimi sestanki na Ministrstvu za kulturo. Seznanila se je s pripravo osnutka zakona in sprejela izhodišča, da je potrebno ohraniti raven in standarde kolektivnih pravic iz javno-uslužbenskega sistema. Koordinacija nadalje podpira vse spremembe za povečanje uredniške avtonomije in novinarskega dela, hkrati tudi vse spremembe, ki krepijo institucionalno in finančno neodvisnost javne službe. Stališče koordinacije je tudi, da je javni zavod najbolj primerna standardna oblika za izvajanje javne službe, v primeru drugačnih rešitev pa bo nasprotovala vsem določbam, ki bi onemogočile ali otežile izvajanje ciljev in nalog javne službe ali oslabile njen finančni in poslovni položaj na trgu. Koordinacija tudi podpira dosedanjo dialoško odprtost Ministrstva za kulturo, v razpravi o noveli zakona, hkrati pa tudi pričakuje, da se bo v nadaljnji razpravi, bodo še bolj močenje udeleženi naročniki, civilno-družbena gibanja in organizacija. Z dvema vprašanjema pa smo se tudi najbolj soočali in sicer, prvič, ali lahko sprejemamo statuse spremembe in vse kar iz tega sledi, ker reorganizacija lahko povzroči odpoved obeh kolektivnih pogodb, hišne in pa poklicne novinarske, potem odpoved pogodb o zaposlitvi in ponudbe novih, ugotavljanje tehnoloških viškov, odpuščanje. Plačni sistem, ki daje delodajalcu več svobode, je lahko povsem nepregleden. Lahko sledi izguba kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, zato smo najprej od predlagatelja zakona zahtevali, da sklenemo obvezujoči dogovor o ohranitvi sedanjega sistema plača z napredovanji, to pomeni deset plačnih razredov, potem pokojninskega zavarovanja in predvsem ohranitev delovnih mest. V iskanju ustrezne pravne rešitve smo predlagatelju zakona posredovali take rešitve, ki bodo pravna podlaga po kateri bi se lahko ohranil sedanji plačni sistem in dodatno kolektivno pokojninsko zavarovanje. Ves čas pa smo računali tudi z dejstvom, da moramo pred izrekanjem stališča o usklajevanju oziroma o usklajenosti Zakona o RTV, v anketi oziroma s posamičnim izrekanjem preveriti med člani sindikata novinarjev, kakšno je njihovo mnenje. Ali vztrajamo, da ostanemo javni uslužbenci in s tem v plačnem sistemu javnega sektorja ali pa se strinjamo z izstopom, kot ga predvideva sedanji osnutek, Zakon o RTV Slovenija. Dejstvo je, da so stališča posameznih RTV novinarskih sindikatov različna, zlasti glede dileme javni uslužbenci, da ali ne. Podobno je bilo že ob vstopanju v javni sektor leta 2002 in sprejemu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju ter pred petimi leti ob sprejemanju sedaj veljavnega Zakona o RTV. Resnici na ljubo, je treba povedati, da novinarji nikoli nismo imeli odločilne besede in nismo bili tisti, ki bi lahko odločili o tem ali smo javni uslužbenci ali ne. Verjetno se bo nekaj podobnega zgodilo tudi v primeru, ko bomo pregledali s stališča članstva, glede ostajanja ali izhoda iz plačnega sistema javnega sektorja. Doslej te možnosti nismo imeli, saj smo prejšnji teden sprejeli besedilo Zakona o RTV, se pravi osnutek zakona. Po usklajevanju z Ministrstvom za kulturo, ki predvideva, da zaposleni, ne RTV, nismo več javni uslužbenci, pa to pravzaprav pomeni, da nas ta zakon izključuje iz javnega sektorja. Na tej točki se z Ministrstvom za kulturo pri usklajevanju zakona še nismo dogovorili in v prihodnjih določbah, to je v členu 56, smo samo nakazali rešitve kako v primeru, če ne bomo več del plačnega sistema v javnem sektorju. Prvotno besedilo, ki smo ga prejeli najprej v roke s strani ministrstva, ni ponujalo niti konkretne niti pragmatične rešitve prehoda, zato smo to rešitev iskali. Menimo tudi še, da je treba plačni sistem na RTV Slovenija še naprej dograjevati in predlagate nove rešitve. Na Televiziji Slovenija je med novinarji močno navzoča intenca, da ne želijo ostati javni uslužbenci. V Kopru želijo po večini novinarji ohraniti status javnih uslužbencev. Glede dodatkov na dvojezičnost, je bilo vloženih dvanajst tožb na Delovnem sodišču v Kopru. To je samo ena od teh številk. Na Radiu Slovenija so novinarji še vedno pod vtisom neuveljavljenega plačnega sistema v javnem sektorju, kot tudi pritožb novinarjev. Na sodiščih je okoli 50 vlog zaradi neustrezne razporeditve oziroma namestitve ob prehodu v plačni sistem javnega sektorja. Kljub temu je bilo na radiu prevladujoče mnenje, ki ga je potrebno seveda še preveriti, da bi bilo nesmiselno oditi iz javnega sektorja, posebej če predlagani Zakon o RTV ne bo ponujal ustreznih rešitev tudi v primeru morebitnega odhoda iz tega sektorja, kot tudi zaradi dolgotrajni pogajanjih, ki smo jih imeli v javnem sektorju, kjer smo sodelovali tudi novinarski sindikati. V regionalnem centru v Mariboru, v članstvu glede plačnega sistema meni, da je povprečni novinarski plačni razred prenizek in bi ga kazalo povišati, saj je 37 plačni razred nekako po večini maksimalna zgornja meja. Se pravi, tukaj je vrsta pripomb že na sedanji sistem, ki še ni uveljavljen, ki je v postopku uveljavljanja, mi naj bi pa zdaj prišli do nekaj čisto novega, pravzaprav v neko novo zgodbo, spet pa na neko novo pot. Zato v postopku sprejemanja Zakona o RTV, mora tudi koordinacija novinarskih sindikatov doseči dogovor o usklajenosti Zakona o RTV z vlado oziroma predlagateljem, to je z Ministrstvom za kulturo. Pričakujemo seveda, da bomo v nadaljnjih postopkih še vedno vključeni v sprejem zakona in imeli priložnosti, da povemo svoja stališča, in da jim tudi posredujemo svoje predloge. Hvala za pozornost.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospod Jože Skok.
        Besedo dajem gospodu mag. Branku Grimsu poslancu.
        Pripravi naj se gospod dr. Janez Posedi.

BRANKO GRIMS: Spoštovani, vsem prav lep pozdrav.
        Danes govorimo, na nek način tudi o ustavni kategoriji, kajti pravica do informiranosti je tudi ustavna kategorija in je v celoti izpolnjena samo, če so vsakemu državljanu, vsaki državljani, vsakemu prebivalcu, vsak trenutek dostopne informacije o katerikoli bistveni zadevi s kateregakoli področja družbenega življenja, osvetljene z različnih vrednostnih zornih kotov. To bi moralo biti temeljno izhodišče vsake razprave. Ko gre za javno radiotelevizijo pa je jasno, da je njena vloga dvojna - po eni strani ta, ki sem jo navedel, torej naloga informiranosti, in po drugi strani uresničevanje načela, da je nacionalna radiotelevizija hiše slovenske kulture. In vsak nadaljnji korak v smeri komercializacije seveda to izrazito ogrožajo. Zato težko razumem toliko nedorečenih predlogov z vidika statusa, z vidika poslovanja, kot so v tem zakonu, zlasti zato, ker se s tem zakonom želi odpraviti zakon, ki je evropsko primerljiv in ima najvišjo stopnjo legitimitete, ki je mogoča, saj je bil potrjen neposredno na referendumu s strni tistega, ki ima po ustavi vso oblast. To je ljudstvo.
        Tisto, kar je sedanji zakon, ki ga je sicer napadel in sabotiral vsak, ki je imel priložnost in pet minut časa, prinesel kot novo kvaliteto, kot nov demokratičen standard je predvsem tretji televizijski kanal, ki je več kot samo parlamentarni kanal. Tukaj je začelo nastajati neko novo uredništvo, ki je želelo v celoti slediti temu ustavnemu načelu boljše informiranosti, dvigovati standard same RTV hiše in po drugi strani s tem dvigovati demokratični standard celotnega medijskega prostora v Sloveniji. Zato je toliko bolj obžalovanja vredno, in prav to je razlog, da sem danes tu, da se s tem zakonom hoče to, komaj rojeno kvaliteto uničiti. Kajti, ta zakon predvideva nekaj, kar trdim, z vidika demokratične slovenske ureditve in realnega medijskega prostora preprosto ni dopustno, da bi se prenose preusmerilo nazaj na parlament, kaj se bo s tem storijo je jasno - v očeh gledalk in gledalcev se bo znižala objektivnost, s tem vrednost tega programa, tudi če bo točno ista slika, ampak je pač to drug izvor, predvsem pa to ne bodo več iste vsebine, kajti sedanji tretji program je zgolj prenose, seveda že davno presegel in krepi kvaliteto informiranosti, tudi z različnimi soočenji in različnimi drugimi oddajami, in pričakoval bi, da bo novi zakon to vlogo še okrepil in poglobil. Prav takšna vloga nekega splošnega informativnega kanala in seveda hkratno omogočanje TV prenosov vseh parlamentarnih aktivnosti se šteje kot demokratičen standard in posebna kvaliteta, v praktično vseh demokratičnih državah. Ta rešitev, ki je  zdaj predlagana še toliko bolj bode v oči, ker hkrati iz zakona izginja vse tisto, kar se dotika načel novinarske etike. Niti pojma objektivno javno obveščanje ali vsestransko in celovito javno obveščanje objektivno, ne boste našli v tem zakonu. Potem je najbrž jasno kam pes taco moli. Gre za direktno rušenje že doseženih demokratičnih standardov. Gre za to, če nekoliko parafraziram, da se očitno želi ukiniti tista edina možnost, ki obstaja, da se lahko v nekem prostoru, v tem primeru je to tretji televizijski kanal nacionalne televizije, neomejeno, glede na razpoložljiv čas in medijski prostor s tem, vsakdo iz prve roke neposredno prepriča kaj kdo v resnici zagovarja, s kakšnimi argumenti in na kakšen način. In iz tega sam, brez posegov, brez ustvarjanja neke umetne podobe ustvari svojo lastno oceno kdo je kdo v slovenski politiki. Ampak prav to je temeljni pogoj da demokracija deluje. Prav to je temeljni razlog, da se to kvaliteto ohrani.
        Zato je moja temeljna prošnja in priporočilo predlagateljem, naj vendar ohranijo tretji kanal, okrepijo njegovo vlogo, omogočijo mlademu uredništvu da se razvija. In upam, da glede na to, da v tem trenutku vodi urednica, ki je bila nekoč celo poslanka LDS ne bo nihče rekel, da je to zato, ker gre za neko politično opcijo. Gre za nek demokratični standard, za stvar, ki jo je vredno ohraniti, vredno krepiti, ker bogati ne samo RTV Slovenija in njene programe, ampak bogati celoten medijski prostor v Sloveniji in bogati tudi uresničevanje, celo omogoča uresničevanje temeljnih načel demokracije v slovenskem medijskem prostoru in s tem tudi omogoča dodatne razvojne možnosti vse države.
        Hvala.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala mag. Branku Grimsu.
        Na vrsti je dr. Janez Posedi pogajalska skupina Sindikatov javnega sektorja.
        Pripravi naj se gospa Ida Kogej.

JANEZ POSEDI: Spoštovana predsedujoča, spoštovana ministrica. Hvala za besedo.
        Ob tej diskusiji, pa moram priznati, da jo že dolgo spremljam, se mi poraja vprašanje: Kaj je bilo prej - javna sredstva ali javni sektor, javni sektor ali javni uslužbenci? Pravilen odgovor bi bil Ministrstvo za kulturo, ki nam bo reklo kaj kaj je. Menim da to, kdo je javni uslužbenec, kaj je javni sektor, kaj so javna sredstva, urejajo drugi zakoni, da to ne more biti predmet zakona o RTV in zato nekako v sindikatih javnega sektorja podpiramo težnjo sindikatov, ki so reprezentativni v RTV-ju, da se jih ne izloči iz sistema plač v javnem sektorju, ker zadeva ni tako enostavna, kot izgleda. Ne gre samo za kolektivno pogodbo, ne gre samo za zakon, ne gre samo za plačne razrede, ampak imate cel sistem uredb, napredovanja, prenosa in tako dalje. Tako, da Ministrstvu za kulturo svetujem, da nekako preden začne s temi postopki, poskuša pridobiti stališče Vlade. Mi - Sindikati javnega sektorja imamo to stališče. Trenutno imamo v obdelavi zakon o sistemu plač v javnem sektorju, kjer ni predviden izstop RTV-ja iz zakona, tako da pričakujemo, da se bo tu predlagatelj ravnal po neki splošni kulturi.
        Hvala.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala dr. Posediju.
        Zdaj dajem besedo gospe Idi Kogej Radio Koper Sindikat novinarjev Slovenije.
        Pripravi naj se gospod Tom Zalaznik.

IDA KOGEJ: Prijazno pozdravljeni.
        Tukaj nastopam kot predstavnica sindikatov, predvsem pa bi rada povedala, da kot novinarka, ki delam v novinarskem poklicu na RTV Slovenija že 35 let in 17 dni. Torej, vedno, kadarkoli sem poročala, karkoli delala sem izhajala s stališča  komu in zakaj delam. To so naši poslušalci, to so plačniki RTV prispevka in drugo stališče je bilo, izhajam s stališča da RTV v družbi odigrava eno temeljno vlogo, kot javni zavod, in ta vloga je, da skrbi za zadovoljevanje ene od temeljnih človekovih pravic, to pa je da je obveščen z vsemi stvarmi, ki so bistvene za njegovo življenje.
        Glede zakona moram izreči pravzaprav zadovoljstvo, to bo že en moj četrti zakon v tej moji zgodovini na RTV-ju, da pa smo sindikati prvič puščeni tako blizu, da lahko sodelujemo neposredno, že ob osnutku z usklajevanji in dajemo svoje predloge. Seveda nismo pričakovali, da bodo vsi sprejeti, hkrati pa upamo, da tiste stvari, ki so ostale z našega vidika odprte, torej niso vključene v sedanji osnutek, da bomo imeli še v nadaljnjem postopku sprejemanja možnost jih ponoviti in seveda svoje argumente predstaviti tudi poslancem Državnega zbora. Ves čas tudi kot dolgoletna poročevalka iz Državnega zbora imam v mislih, da tisti, ki bo o zakonu odločil, in tisti, ki bo tudi nosil odgovornost do celotne slovenske javnosti bo ta Državni zbor in da se bo poglobil v vse naše argumente, tudi z ustavnega vidika - kaj javni zavod mora biti. Ves čas pa mi tukaj manjka, v prejšnjih in zdajšnjih zakonih, sistem, način kako ta javnost, ki je nekaj imaginarnega, lahko pa točno nekaj določenega - tisti, ki plača RTV prispevek, če zožimo, lahko vpliva na to, kar mi delamo.
        Svet RTV Slovenija zdaj, ali programski svet ali svet po moje tej zahtevi ne more popolnoma ugoditi. Morali bi najti eno novo formulo, drugačno formulo - ali v okviru varuha pravic poslušalcev, gledalcev, ki bi ga razširili na neke vrste varuha človekovih pravic ali karkoli. Jaz samo razmišljam, ker iz mojih izkušenj je, da dejansko, razen pisma bralcev, razen tega, tistega neposrednega dostopa našega poslušalca ali gledalca, ki se mi oglasi, ni na ustrezne instance RTV-ja, samo k meni, ko vodim kakšno oddajo pride seveda  vsak na določeno temo, ko odpremo telefone. In tukaj je tisto vprašanje: Kaj jaz lahko od tu naprej pri volji te javnosti uveljavljam? - zelo malo, zato mora ta volja javnosti najti en drug naslov.
        Torej, vnaprej se zahvaljujem za pozornost, tudi ministrstvu, da nam je dalo možnost, da povemo svoja mnenja.
        Rekla bi samo še to, glede parlamentarnega programa, seveda, z veseljem spremljamo da se je tako razvil kot se je, nismo za to, da se ga izključi iz RTV-ja, poenostavljam stvari. Je pa problem financiranje. Nastala je en tretji televizijski program znotraj RTV Slovenija, brez tega, da bi imel tudi tako, kot je program postavljen, tudi finančno postavljene osnove na katerih gradi, ne da se mora nekje vzeti, da se tja da. To je bila recimo prej napaka, mogoče bomo rešitev našli zdaj.
        Hvala lepa.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospa Ida Kogej.
        Besedo dajem gospodu Tomu Zalazniku Sindikat delavcev radiodifuzije Slovenije.        Pripravi naj se gospod Jožef Jarh.

TOM ZALAZNIK: Hvala lepa, spoštovani.
        Predhodniki so se dotaknili večine tem o katerih sem imel namen razpravljati, zato bom moral to moje razlaganje(?) temeljito modificirati. Več ali manj je bilo že povedanega in se bom razen tega, da se bom po alinejah dotaknil naših stališč, se bom dotaknil še nekih drugih stvari, ki so  se zdele oziroma ki so pomembne, so se pa zdele manj pomembne v začetku razprave, pa jih ni nihče od mojih predhodnikov niti dotaknil se ali pa osvetlil.        
        Torej, sindikat je svoja stališča strnil v dve skupini. Prvi del, sodeloval je v samem postopku usklajevanja in priprave predloga tega zakona. To pravico oziroma možnost si je sindikat izboril ravno znotraj javnega sektorja, ker gre za pravico, ki se dotika materialnega položaja in tudi sicer družbenega položaja tega medija oziroma teh zaposlenih v družbi, smo v tem postopku zahtevali sodelovanje in tudi sodelovali. Iskreno in odkrito moram povedati, da so nekatere stvari, nekatere naše pobude, želje, zahteve, predlogi, gledanja so bila upoštevana, ne pa v večini. Zlasti v tistem delu ne kjer Ministrstvo za kulturo verjetno ni imelo prostih rok oziroma je bilo, da rečem ujetnik politike. Tu pa gre za statusno spremembo javne radiotelevizije in zlasti sestavo upravljavskih nadzornih organov ter uprave. Pri teh so več ali manj že moji predhodniki marsikaj povedali, jaz bi povedal samo to, da predlagana sprememba te oblike javne radiotelevizije je pravzaprav en pravni in ekonomski eksperiment v Republiki Sloveniji, vsaj kar se zavodov tiče. In s tega vidika je za nas po vseh, da rečem, preučitvah različnih možnosti še vedno nesprejemljiva. Trditev, da večina uslužbencev RTV Slovenija ne želi biti javni uslužbenci, je ravno tako eno zavajanje. Se pravi, vsa ta naša sondiranja oziroma meritve utripa, da temu tako rečem, ankete, vzeti vzorci kažejo to, da je res neka majhna skupina, zlasti televizijskih novinarjev temu nasprotuje, vse ostalo pa je vendarle na nek način, kljub vsem težavam, ki smo jih imeli v vstopu v plačni sistem javnega sektorja in ob uvrstitvi v javni sektor, so zadovoljni oziroma se čutijo nekje v tem prostoru umeščeni, na nek način nek nov red ali neka nova pravila so začela veljati in jih pač spoštujejo.
        Kar se tiče sestave upravljavskih organov, nadzornih organov in tako naprej, je kolega Medved stvar dodobra načel. Mi imamo en temeljni pomislek, dokler v te institucije oziroma organe, člane predlagajo, recimo predsednik države ali Državni zbor, potem je težko govoriti o neki depolitizaciji in poizkusu odstranitve političnih pritiskov ali pa vplivov na javno radiotelevizijo.

Ko predlagatelj ali pa oziroma ko predlagatelj, govorili so glavni in temeljni cilji, zagotavljanja večjo avtonomijo javne radiotelevizije optimizacija vsebinskega in poslovnega delovanja ter pa uskladitev s pravnim redom Evropske zveze oziroma Evropske unije takrat je pa treba morda malce natančneje pa podrobno pogledati res tisto, kar predlagatelj tudi govori. Jaz se bom na tem mestu osredotočil se pravi na tretji del, na tisti del, ki govori, kako je s podobnimi in primerljivimi zadevami v Evropi. Po mojem vedenju in tukaj sem kar nekaj stvari pregledal so zadnji, da rečem zadnje spremembe medijskih zakonodaj znotraj Avstrije, Nemčiji in Irske, ki so bile navedene, potrebne pogleda v nekem posebnem kontekstu oziroma jih je potrebno zelo natančno opredeliti. Pri zgledu nemškega modela. Predvsem, to sem pozabil povedati. Bistvo je, da so več ali manj, neprimerljivi slovenskim pravnim redom in tudi slovensko javno radiotelevizijo. Nemški model, kateri zakon iz leta 1961 je podlaga za spremembe je potrebno vedeti, da je sestavljen na pogodbenem principu, pogodbeno se urejujejo razmerja znotraj 16-ih zveznih držav in je iz tega vidika za neposredno primerjavo z RTV Slovenijo neprimeren. Zato se sklicevanje na to, da Evropa zahteva ali pa, da bi mi sledili nemškemu modelu, da je to potrebno, da je nuja, ta trditev ne vzdrži resne presoje. V Avstriji je sprememba tudi starega zakona posledica predvsem uvedbe novih tehnologij in pa interneta, kar pomeni, mi smo na neki način lahko recimo pritrdimo, da zaradi interneta in nekih novih tehnologij neke dodatne obrazložitve ali pa neke dodatne podlage v zakon dajemo, to gre z ustavo, da bi se pa neposredno vezali na to, to pa, kot pri prvem delu, ne vzdrži. Še nekaj. Najbolj zanimiva stvar, ravno pri tem avstrijskem modelu je in pa uvedbi spremembe zakona je ves proces, ki ga je tako mediji avstrijski kot kompletna avstrijska javnost v času nastajanja imenovala za farso brez primere v Evropi. Tako da, zgledovati se po tem, ni primerno. Kar se tiče irske in s tem bom tudi počasi zaključil. Irska je pa zanimivo uvajala ../Nerazumljivo./.. leta 2007, predvsem zaradi licenciranja digitalnih multipleksov in ureditve zemeljskih digitalnih povezav predvsem pa iz ekonomskih interesov, ker je ../Nerazumljivo./.. takrat bila v kolapsu in je bila to nuja in jo ni sila Evropa kot taka.
        Za konec samo še nekaj. Glede na to, da sedaj prehitevamo Zakon o medijih s tem Zakonom o RTV kot tudi Zakon o javnih zavodih in ker je videti, da bo iz tega naslova precej živahna politična razprava se bojim, da morda celo pride do ponovnega referenduma, zato pričakujemo od pripravljavca zakona se pravi Ministrstvo za kulturo in pa seveda tudi od ostale politike, da v nadaljevanju prisluhnejo resnemu argumentom glede najmanj teh dveh bistvenih poglavij, ki sem jih omenil v izogib seveda zapletom, ki pa seveda največ energije, truda in ostalih nevšečnosti povzroča ravno RTV Slovenija in pa uslužbencev RTV

Slovenija. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospodu Tomu Zalazniku. Besedo dajem gospodu Jožefu Jarhu, Stranke Enakopravnih dežel. Pripravi nas je gospod Štefan Kušar.  

JOŽEF JARH: Spoštovani, poslanci in poslanke in ostali, ki ste jih volili.
        Jaz bi se seveda v okviru koordinacije neparlamentarnih strank, kamor tudi sodim, seveda obrnil predvsem na 11. člen tega Zakona o RTV. Mi sicer v tem smislu, da je seveda ta izraz volilna kampanja seveda neprimeren, kajti kampanja je v bistvu izraz, ki pomeni nekaj, na hitro, nekaj na hitro osvojiti, nekaj pravzaprav, kar ne ustreza, bolj se gre za informiranje oziroma gre se za obveščanje, gre se za pravico državljanov, da izvedo vse, kar je za državo pomembno.
        Ker se gre seveda za Zakon o RTV-ju moram povedati, da je za mene to predvsem mora ostati tudi javna institucija, tako kot je to, vojska, policija, saj opravlja naloge nacionalnega pomena, to se pravi, do informiranja. Menim da je seveda tudi nedopustno, da ta 11. člen nikjer ne opredeljuje naloge, obveznosti Zavoda RTV v okviru časa, v katerem se volilne informacije podajajo državljanom in državljankam. Menim, da je to zelo pomembna kategorija, kajti če čas ni opredeljen pomeni, da tudi nikjer ni zagotovljena kvaliteta informacije. Kvaliteta informacije z ozirom na zapletenosti globalizacije seveda narašča in odločanje volivcem o tem, koga bi naj volili je seveda toliko bolj informacija zdesetkana in zdesetkana informacija pravzaprav ni nobena informacija, ampak je dezinformacija.
        Še enkrat pa povem, da jaz celo tukaj bi izpustil v prilogo Zakona o političnih strankah, kajti Ustava, kolikor vem, ve govori ničesar o političnih strankah, ampak govori o poslancih. To se pravi, da volilna informacija mora biti vezana na kandidata ali kandidatko. Izraz politična stranke je na neki način resnica, to je daleč od tega, da nebi smela obstajati v tej prostoru, vendar pa nima nobene vsebine. Politična stranke je v bistvu samo orodje, kako se lahko kandidati kandidirajo. Jaz sem to v svojih razpravah velikokrat obravnaval, da se seveda gre za individualno odgovornost in zato se tudi morajo individualno seveda predstavljati kandidati, kajti to se mi zdi zelo pomembno, da se pač ne izgubljajo za nekimi strankami. To pravzaprav bi tudi povedal, da je naloga seveda javnega zavoda tudi razlog demokracije in seveda, če se zamejuje čas oziroma če sploh ni opredeljen čas, koliko dolgo lahko traja, koliko sploh te informacije trajajo, potem je seveda ta razvoj demokracije tudi okrnjen in mislim, da ne vodi k razvoju. Če pogledam samo še to dejstvo, tudi volitve v Državni zbor so recimo bolj pomembne kot občinske volitve, saj je volitve v Državni zbor tudi najvišja voljena oblast in zato je treba tudi tukaj selektivno pristopati k urejanju časa.
        Skratka, dva poudarka imam. Sporočanje po volilnih programih kandidatov ta popravek in pa seveda, da bi se seveda, ki je lahko vezan na stranko, vendar brez časovne opredelitve se mi zdi, da je to preveč povezano z manipulacijo teh urednikov, novinarjev, ki pravzaprav te čase opredeljujejo. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospodu Jarhu. Besedo dajem gospodu Štefanu Kušarju, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije. Pripravi naj se gospod Matjaž Bontar.

ŠTEFAN KUŠAR: Hvala lepa. Spoštovana predsednica. Spoštovana, gospa ministrica za kulturo. Gospe in gospodje poslanci. Spoštovani udeleženci in udeleženke današnjega posveta.
        Moja razprava kot glavnega tajnika Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije bo osredotočena na vzpostavitev argumentov, ki odgovarjajo na 8 in 9 vprašanje iz vabila na današnjo javno predstavitev mnenj v povezavi s 25. in 16. členom Osnutka Zakona o RTV Slovenije v povezavi seveda s tem predlogom. Govoril bom o štiri vsebinah, govoril bom o številu članov Programskega odbora za vprašanje programskih vsebin in storitev za invalide, o njegovi sestavi in načinu imenovanju članov odbora, o skrbi za uresničevanje razširjenja programskih vsebin in storitev namenjenih slepim, slabovidnim, gluhim in naglušnim invalidom ter obveznosti obravnavanja pobud in predlogov Programskega odbora na organih javnega zavoda ter opredelitev do teh.
        Če grem k prvi vsebini, se pravi, številu članov Programskega odbora za vprašanja programskih vsebin in storitev za invalide bi rad povedal, da tudi, če pustimo ob strani preimenovanja v sedaj veljavnem Zakonu iz Programskega odbora za problematiko programskih vsebin za invalide v Programski odbor za vprašanja programskih vsebin in storitev za invalide smo v Nacionalnem svetu razočarani, saj ugotavljamo, da se je predlagatelj, se pravi, Ministrstvo za kulturo odločilo zmanjšati število predstavnikov Slovenskih invalidov v Programskem odboru iz sedanjih devet članov na vsega pet članov. Ne vem, o čem je bil razlog, morebiti je bil celo razlog v večji operativnosti dela Programskega odbora, ampak zastopamo stališče, da večje število članov takšnega odbora omogoča večjo pluralnost in posledično demokratičnost zastopanja interesov različnih skupin invalidov. Ob tem poudarjamo, da je tudi devet članov še vedno lahko zelo operativnih, sploh v primeru ustrezno tehnično administrativne podpore strokovne službe RTV česar sedanji odbor ni bil deležen. Ne nasprotujemo predlogu za pet članov, čeprav se jih želimo več iz razloga večje pluralnosti in demokratičnosti zastopanosti interesov različnih skupin interesno povezanih invalidov.
        Sedaj se bom osredotočil na sestavo in način imenovanja članov programskega odbora. V Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije ugotavljamo, da predlagatelj, se pravi, Ministrstvo za kulturo na eni strani ali ne pozna veljavne slovenske zakonodaje na področju invalidskega varstva, pri čemer imam v mislih Zakon o invalidskih organizacijah ali pa glede na predlog dikcije o sestavi pozna in namerno zaobide. Še toliko bolj, ker so pripravljali v predlogu oziroma v predlogu 25. člena vsebino ukrepov za zagotavljanje enakih možnosti in enake obravnave invalidov kot to opredeljuje 4. člen Zakon o invalidskih organizacijah, za katerega pa so se kot državni organ dolžni posvetovati z invalidskimi organizacijami, kar pa Ministrstvo za kulturo v primeru priprave predloge obravnavnega zakona ni storilo. V kolikor bi namreč to storili bi v Nacionalnem svetu pojasnili, da imajo v skladu z Zakonom o invalidskih organizacijah samo reprezentativne invalidske organizacije ter Nacionalni svet invalidskih organizacij v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 18. in v drugem odstavku 26. člena istega zakona pristojnosti za predlaganje predstavnikov posameznih skupin invalidov ali skupnih predstavnikov vseh slovenskih invalidov. Ministrstvo za kulturo torej javno opozarjamo, da predlog sedanje dikcije drugega odstavka 25. člena v delu, ki določa, da člane v Programski odbor predlagajo tudi druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni le-te te pristojnosti nimajo. Ministrstvo za kulturo tudi opozarjamo, da tudi preostala dikcija tega drugega odstavka ni ustrezna, v kolikor bi naj Programski odbor zastopal interese vseh Slovenskih invalidov. Interese vseh Slovenskih invalidov namreč zastopajo samo predstavniki, ki jim je takšen mandat podeljen v okviru Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije po 26. členu zakona, ki ga omenja. V kolikor ne boste upoštevali našega predloga, da člane programskega odbora predlaga samo Nacionalni svet invalidskih organizacij, ki mimogrede, edini izpolnjuje pogoje iz 25. člena Zakona o invalidskih organizacij, iz vrst reprezentativnih invalidskih organizacij, potem tvegate zelo enostransko, nedemokratično in nepluralno sestavno Programskega odbora za invalide, saj bodo tako predlagani člani odbora zastopali samo ozke parcialne interese nekaterih reprezentativnih invalidskih organizacij, ki jih je seveda organizacija predlaga. Še enkrat. Interese vseh Slovenskih invalidov zastopajo samo predstavniki, ki jih predlaga Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije.
        Nadalje opozarjam na poslabšanje zastopanosti samih invalidov v nasprotju z veljavnim evropskim pravilom, nič o invalidih brez invalidov, saj predlog drugega odstavka 25. člena opušča sedaj veljavno določilo, da lahko kot člane Programskega odbora za invalidske vsebine reprezentativna združenja invalidov predlagajo samo osebe, ki jim je bila invalidnosti ugotovljena s pravnomočno odločbo pristojnega organa. Vseh sedanjih devet članov tega Programskega odbora za programske vsebine za invalide so invalidi - slepi, gluhi, paraliza, mišična distrofija, papaplegija, itd. Predlog tega zakona, o katerem danes teče javni posvet to opušča, kar pomeni, da bodo lahko o invalidskih vsebinah teoretično odločali tudi neinvalidi. V kolikor bi Ministrstvo za kulturo navedlo kot argument, da morajo biti člani odbora poznavalci televizijskih in radijskih programov oziroma njihove izvedbe moramo na to odločno ugovarjati, saj je naloga odbora posvetovalna, na neki način interesna naloga obstaja, ne pa strokovno izvedbena. Namreč, mi predpostavljamo v Nacionalnem svetu, da so poznavalci za pripravo in izvedbo televizijskih in radijskih programov že v sami javni RTV hiši.
        Tretja vsebina, ki jo želim nagovoriti je skrb za uresničevanje razširjanje programskih vsebin in storitev namenjenih slepim, slabovidnim, gluhim in naglušnim invalidom. Opozarjamo, da predlagatelj v tretji alineji tretjega odstavka 25. člena opredeljuje samo uresničevanje programskih vsebin in storitev namenjenih senzornim invalidom. Moramo pojasniti, da taka dikcija zajema samo slepe in slabovidne. Opozarjamo, da s tako dikcijo predlagatelj izgublja skrb za komunikacijske invalide, se pravi, gluhe in naglušne, zato predlagamo, da se dikcija navedene alineje dopolni tako, da se glasi: "Ali namenjenih senzornim in komunikacijskim invalidom v njim prilagojenih tehnikah ali pa namenjenih slepim, slabovidnim, gluhim in naglušnim invalidom v njim prilagojenih tehnikah."
        Še zadnja vsebina, ki jo želim nagovoriti, to je obveznost obravnavanja pobud in predlogov Programskega odbora za programske vsebine in storitve za invalide na organih javnega zavoda ter opredelitev do le-teh. Slovenski invalidi smo v vseh dosedanjih novelacijah in spremembah Zakona o RTV izgubljali zaščito in pravico. V zakonu pred spremembami leta 2005 smo imeli neposrednega predstavnika Nacionalnega sveta v Programskem svetu RTV. V sedanjem imamo v zameno poseben programski odbor za problematiko programskih vsebin za invalide z devetimi člani, pri čemer je pomembno, navajam veljavni zakon, da morajo pobude in predloge tega odbora vsi organi javnega zavoda obvezno obravnavati in se do njih opredeliti v skladu z veljavnim četrtim odstavkom 24. člena Zakona o RTV Slovenije. Kljub našim nenehnim opozorilom, da so invalidi posebej zaščitena družbena skupina, saj se na z njihovo zaščito sprejemajo posebne zakonodajne rešitve na nacionalni in mednarodni ravni, ki prepoveduje diskriminacijo, ki zagotavljajo enake možnosti in celo predvidevajo ukrepe pozitivne diskriminacije, se pravi, invalide ščiti ne samo Evropska listina o temeljnih pravicah, ampak tudi Slovenska ustava smo pri predlogu besedila 25. člena ponovno izgubili. Sedaj veljavna obveznost, da se morajo pobude in predloge Programskega odbora obvezno obravnavati na vseh organih javnega zavoda in se do njih opredeliti, se je izgubila. Tako smo na neki način priča novi izgubi pravic Slovenskih invalidov, da se njihov glas sliši. Predlagamo, da se doda novi četrti odstavek v 25. členu, pri čemer se četrti preštevilči v petega in se glasi takole: "Programski odbor za programske vsebine namenjene za invalide lahko daje pobude in predloge organom javnega zavoda, ki so jih dolžni obravnavati ter se do njih opredeliti." Hvala lepa za pozornost.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa, gospod Kušar. Besedo dajem gospodu Matjažu Žbontarju, Gospodarsko interesno združenje slovenski neodvisni avdiovizualni producenti. Pripravi naj se gospod Vladislav Stres.

MATJAŽ ŽBONTAR: Spoštovana predsedujoča in ostali. V imenu Neodvisne slovenske produkcije bi opozoril na prav stvari, ki se dogajajo že vrsto let in ki so v stvari onemogočila eno najbolj cvetočih gospodarskih panog v Evropi.
        Niti ena od prejšnjih, v prejšnji zakon niti ena prejšnja uprava ali pa Programski ali Nadzorni svet ni teh naših prošenj upošteval, tukaj v tem zakonu pa tudi ne najdemo tistega, kar mislimo, da bi moralo biti notri jasno napisano. Če gremo na 5. člen "Obveznosti javne službe glede vsebin programov in storitev", vidimo, da bi morala RTV spodbujati in v skladu z obveznostmi, ki zavezuje javne radiotelevizije zagotoviti produkcijo in predvajanje Slovenskih avdiovizualnih del, evropskih avdiovizualnih del in avdiovizualnih del neodvisnih producentov in pa spodbujati slovensko filmsko produkcijo na način določen v zakonu, ki ureja področje filma. Tukaj bi mi pričakoval malo bolj jasno dikcijo, da mora TV pač zavod mesečno objaviti programsko shemo, kjer morajo biti vključene vse zahtevane programske kvote po Zakonu o medijih in pa, da naslednji alineji uprava enkrat letno pripravi poročilo o zagotavljanju večinskega deleža kulturnih, itd., umetniških vsebin, da uprava to naredi štirikrat na leto, ne pa, enkrat na leto. Zakaj tako?  Zaradi tega, ker smo ugotovili, da niti ena od inštitucij, ki bi morala pazit ali pa branit zakonitost ni tega naredila ker se je izkazalo, da se žogica premika iz sveta za radiodifuzijo, ki naj bi bil nek nadzorni organ Apeku in pa inšpektoratu za medije pri Ministrstvu za kulturo. Nihče nima niti slučajno te možnosti, da nadzira celoletni program oddajanja televizije. Celoletni oddajni čas, ki ni definiran. Tudi tukaj ni definiran, zato bi prosil, da se te stvari dejansko v tem zakonu notri opredelijo. Vem, da bo zakon o medijih to probal narediti bolj celovito, ampak do danes je pač tako, da kljub konstantnemu kršenju zakonov, ni zaradi tega bil odgovoren nihče. Tukaj gre namreč, ne glede na vsako politično sestavo Vlade, po moji oceni približno za od 5 do 7 milijonov evrov letnega denarja, ki naj bi ga vrtela neodvisna slovenska produkcija in na konec koncev tudi evropska in ta denar nismo nikoli videli do zdaj. Se pravi, da bi v tem zakonu prosil, da se notri jasno specificira, da morajo biti vključene notri kvote in to mesečno jasno pokazane. To ni noben problem, to je zelo enostavno izvedeno. Potrebna je pa samo dobra volja.
        Naslednjo stvar, ki bi jo rad izpostavil je, v 8. členu je RTV Slovenija vsako leto v skladu s programsko produkcijskim načrtom iz 22. člena, kar je tukaj tudi napaka notri v samem tem, najbrž je tiskarska napaka, ker 22. člen ne govori o tem, tega zakona objavi razpis za odkup slovenskih avdiovizualnih del neodvisnih producentov. Pravilnik o tem je bil sprejet zdaj pred štirinajstimi dnevi na seji sveta RTV, brez, da so nas sploh kontaktirali, nas vprašali kaj si mi mislimo o tem in kaj mi predlagamo. Gre pa za to, da je to glavni sploh možni način, da mi pridobimo sredstva za neodvisno produkcijo in neodvisne oddaje. Pravilnik pa nam to v taki obliki, kot je, ne omogoča. Namreč glavni problem vidimo v tem, da ima RTV SLO danes in tudi v naprej, kot vidim tukaj, še vedno štiri cenike, ki niso usklajeni z nikomur. Oni imajo interni cenik, potem cenik za manjše stvari, potem za večje koprodukcije in filme in na koncu Cirapov cenik. To enostavno ne more biti in tukaj izključujejo potem tudi v 13. členu, kjer načelo finančne preglednosti kako RTV zagotavlja jasno pregledno in primerno ločevanje dejavnosti javne službe in dejavnosti, ki spadajo v javno službo, vključno z jasnim ločevanjem računovodskih izkazov. Problem bo seveda tukaj nadzor. V 10. alineji 13. člena pa pravi tako: "RTV zagotavlja poštene transferne cene in spoštovanja načela tržne cene med neodvisnimi strankami v primerih opravljanja dejavnosti, ki se ne opravljajo kot javna služba." Se pravi, cenik že spet pravi, da imajo štiri cenike in to bi bilo treba absolutno urediti, da bi se to enkrat končno nehalo.
        Glavni problem, ki ga vidimo pa v imenovanju člena pa je to, da že spet imenuje RTV SLO na neposrednih svojih volitvah tri  člane, ki so zastopniki informativne dejavnosti, kulturno umetniške dejavnosti in tehnika. V Evropi je zdaj pač do tega prišlo, izključno z BBC-jem in ZDF-om in pa seveda tudi z ORF-om, da se je odprodala kompletna vsa tehnika in da se najema zunanje izvajalce. To, kar se pa pri nas dogaja, je pa rezultiralo na to, da bo recimo danes ali pa jutri pa pojutrišnjem prenos iz Planice delala RTV SLO s tehniko iz 12. stoletja. Čeprav imamo v naši branži in naši člani, imajo HD definition že pri sebi, ampak mi ne moremo zraven priti nikakor. To so stvari, ki se nam zdijo zelo, zelo problematične. S tem tudi, da so javni uslužbenci zaščiteni kot svete krave in da je tukaj 2.000 ljudi še zmeraj zaposlenih in ne vidimo razloga zakaj bi lahko odpuščali Murine šivilje, ne pa takega števila delavcev v takem zavodu. To se mi ne zdi prav nič logično in mislim, da odgovor sindikatom je pač ta, zakaj spremeniti status javnih uslužbencev je zato, da jih bo lažje odpustiti in to je v stvari hoteno povedati tudi.
        Glavni problem pa vidimo v tem, da bi se vsa ta debata nikoli niti ne začela ali pa vsakič, ko pride nova garnitura politikov, se ne bi nikoli začela, če ne bi bilo možno, da bi izključil informativni program iz RTV SLO in ga fizično prenesel nekam drugam, recimo sem v parlament in da bi tretji program upravljal s tem informativnim programom, ki niti ne šteje v kvote. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Žbontarju. Besedo dajem gospodu Vladislavu Stresu, zasebnemu učitelju in pripravi naj se gospa Sanela Sinanovič. Izvolite.

VLADISLAV STRES: Hvala parim sogovornikom, tudi hvala tistim, ki še vztrajate in ste tukaj, večina se jih pač ne zaveda, da je to zelo pomemben zakon oziroma zakonodaja. Kajti mi razmišljamo na podlagi informacij. Resnično. Če jih nimamo, pač razmišljamo tako po impulzivnih variantah in dejansko je naša družba, družba vse večih trenj. Če bo šlo pač tako naprej, ne bo dobro. Zakon o RTV. Poglejte, prej je gospod že načel temo. APEK ni sposoben nadzorovati kvot, ki so obvezne po evropski zakonodaji, ker je predrago, je njihov strokovni odgovor. To pomeni, da enostavno ne morejo spremljati toliko in toliko elektronskih medijev na letni ravni, zato bi moralo biti v zakonu, vsaj tokrat že sprememba, da dajejo poročila na mesečni ali celo štirinajstdnevni ravni o doseganju kvot.
         In še hujše. Poglejte, APEK sploh ne dobi niti poročil od medijev o doseganju kvot. Dobi tam 40% od vseh operaterjev. Ministrstvo pa celo 50%. Vau! Skratka kršimo evropsko zakonodajo in kaj s tem kršimo? To, kar je prej gospod povedal. Ti samostojni neodvisni producenti in podobno pač niso tako močno soudeleženi. Nekoč je gospod Vasle na eni od sej Sveta povedal: "Nimamo dovolj dobre slovenske avidovizuelne produkcije" oziroma mislil je avdio, ker je za radio govoril. Zato pa ob treh zjutraj predvajamo našo domačo glasbo. Vau! Spet kršenje temeljev. S tem izgubljamo identiteto, s tem izgubljamo kulturo. S tem, da imamo veliko dobre glasbene produkcije. Seveda ne to, kar je bilo letos za Emo, ampak boljšo.
         Drugič. Skratka trdil sem, da je RTV nek gordijski vozel in drugič, RTV je pravna oseba posebnega kulturnega nacionalnega pomena - piše v 1. členu, čisto na začetku. Tukaj bi deloma oponiral temu. Kako je lahko inštitucija, kot je mediji ali pa medijska hiša posebnega pomena? Če pa mora biti posebnega pomena predvsem vsebina dodane vrednosti: slovenske in evropske identitete, nadstandardov izobraževanja, uravnoteženega poročanja in tako naprej. Torej v Sloveniji imamo monopolno medijsko strukturo - prikrita je tudi na področju radijskih, ne samo TV. Inštitucija je podobno organizirana, to je samo provokacija, ki pa je deloma resnična, kot za časa centralno planskega sistema in ima monopolni položaj. Namesto, da bi jaz prispevek 11 evrov na mesec namenjal za medijski sklad, ga namenjam za RTV pa gledam še številne druge slovenske medije - elektronske. Prav bi bilo, da so mediji deležni proračunske podpore glede udejanjanja javnega interesa posameznih oddaj ali projektov. To je sicer vizija daljne prihodnosti, to vem, da danes ne gre skozi - da bi RTV bila nek center odkupovanja oddaj od medijev. Pač - naj naredijo nekaj dobrega, pa odkupim od nekega drugega medija. Imaš nekaj lastne produkcije, tudi kompletno, predvsem pa si neko organizacijsko stičišče ali vozel. Ampak gremo v sedanjost.
         Skratka kako ugotavljati javni interes? Predvsem digitalna varianta je tista, ki to omogoča tudi tehnično. Torej z interaktivnostjo. O interaktivnosti izvemo iz zakona malo. Samo enkrat je ta beseda uporabljena in še to ko se govori o tržnih programskih storitvah. Interaktivnost je namreč temelj demokracije in temelj sodelovanja gledalcev, ko lahko brskajo po arhivih, ko lahko pošiljajo svoja mnenja, ugotovitve, ko enostavno komunicirajo z medijem samim. Ne. Interaktivnosti tukaj notri ne zasledim.
         Še 6. člen, peta alineja. Uporaba arhivov. Tam piše zelo pozitivno, da so arhivi nekako na razpolago komercialnim medijem. To je dosežek. Ampak ne piše pa kakšna je tarifa in tarifa bi morala biti določena na način, da so te informacije javno dobro. Saj so bile itak na nek način proračunsko kupljene - več in manj. Sem in tja je treba kakšne avtorske pravice še poravnati, dobro, ampak glede osnovnih stroškov, tega, da si lahko tam sposodiš neko oddajo, se pač določi v samem zakonu, recimo dvakratnik tehničnih stroškov tega presnemavanja ali karkoli, posredovanja. S tem bi privatni mediji in vsi drugi dobili priložnost, da črpajo iz tega arhiva in bi kar naenkrat imeli veliko več slovenske produkcije.
         Še zadnje in najpomembnejše, kar je treba seveda povedati. 4. člen, četrta alineja, pardon, 11. člena o volilni kampanji. Govori se o neparlamentarnih strankah, ki se jim posebej določa programski delež predstavitev. To je neustavno in ta člen se naj, ta alineja, naj se črta. Ostalo je potem bistveno drugače. Skratka ljudje imajo pravico do, kot je bilo večkrat povedano, do informacij in če nimamo pravice do programskih vsebin in referenc posameznih kandidatov, pomeni, da nimamo te temeljne pravice - normalno volit. Jaz sem zato seveda naredil tudi predlog spremembe, skratka zakona o medijih, kajti ta mora vsebovati javni interes, da volivci to izvedo in ta predlog bom tudi posredoval, kajti zakon o RTVS je lex specialis in mora biti seveda sprejet šele po zakonu o medijih. Hvala. Vladislav Stres.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala. Besedo dajem gospe Saneli Sinanovič, predstavnici neparlamentarnih strank. Pripravi naj se gospod Peter Kosmač.

SANELA SINANOVIČ: Hvala za besedo. Lep pozdrav predsednici in pa ministrici in vsem prisotnim. Jaz bi začela z enim stavkom. Namreč ta stavek je, politični in medijski prostor je zelo zaprt. Opažam predvsem, da horizontalno kroženje političnih elit in vertikalne. Prihodnost skoraj ni. K temu seveda pripomore zakon o RTV. Jaz se bom tako pridružila mojemu predhodnemu govorniku in pa gospodu Jožefu Jarhu in pa Andreju Magajni, ki sta že govorila o tej temi danes in namreč zmotil me je 11. člen, četrta točka in sicer pri tem členu v tem primeru ne gre le za kršenje demokratičnih standardov in zapiranja političnega prostora neparlamentarnim strankam, ki bi naj v bistvu omogočil v večji meri svobodo izbire, ampak za vprašanja spoštovanja temeljni ustavnih postulatov. Od upoštevanja načela enakopravnosti kandidatov o pravici do polnega dostopa do informacij javnega pomena in pa možnosti seznanitve z vsemi kandidati in programi, do vprašanja spoštovanja krovnih zakonov, ki urejajo volilne postopke. Torej jaz bi predlagala, da naj raje potem zamenjamo to eno tretjino časa za tiste, ki so že v parlamentu, predstavljajo štiri leta in damo več prostora strankam, ki so nove in neparlamentarne, ker mislim, da si vsekakor Slovenija želi novih obrazov, novih ljudi, ker trenutna Vlada žal ni učinkovita.
        Jaz bi še poudarila, da v primeru, da predlog .../Nerazumljivo./... ne bodo upoštevani, bomo za posamezne člene tega zakona zahtevali ustavno presojo. Predvsem pa iz 11. člena, 4. točke, naj se umakne opredelitev, ki vzpostavlja razlikovaje pri dodelovanju razpoložljivega časa za predstavitev stranke in njihovih kandidatov, zastopani v parlamentu ter ostale stranke in liste, ki nastopajo na volitvah. Predlagamo tudi, da ločeni termini in prostori naj ne bi bili v zakonu zapisani kot pravilo. Zakon o volilni in referendumski kampanji, na katerega se navezuje 11. člen zakona govori le o možnosti za tovrstno razporejanje. V imenovanem zakonu pa ni nobenih osnov za dodelitev različnega časovnega obsega, za predstavitev enih ali drugih. Ne po Ustavi ne po raznih konvencijah o človekovih pravicah, ki jih je Republika Slovenija predhodno že podpisala.
        Kot sem že poudarila uvodoma, menim, da je imenovanje 11. člena predloga v neskladju z Ustavo. Pri tem pa ne gre le za nespoštovanje enakopravnosti vseh kandidatov, ampak tudi za krnitev pravice javnosti do dostopa do informacij javnega značaja. Spoštovanje te državljanske pravice je še posebej pomembno pri spoznavanju kandidatov in njihovih programov, saj je to osnova demokratičnega odločanja. Na to opozarja tudi priporočilo varuha človekovih pravic, ki je bilo sprejeto na decembrski seji Državnega zbora lanskega leta. Prav bi bilo, da bi poročilo predlagatelj poznal in ga tudi upošteval. Nepravilno je tudi sklicevanje na zakon o volilni in referendumski zakonodaji. V 6. členu se sicer omenja možnost razvrščanja sorodnih list v ločene predstavitvene oddaje, ne dopušča pa možnost dodeljevanja različnega časovnega obsega za ene ali druge. Upam, da bomo še vedno ostali pravna država. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa gospa Sinanovič. Besedo dajem gospodu Petru Kosmaču, predsedniku sindikata kulturnih in umetniških ustvarjalcev, pripravi pa naj se gospa Aleša Valič.

PETER KOSMAČ: Hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, udeleženci današnje predstavitve osnutke zakona RTV-ju. Ni še menilo 5 let, ko smo se na tem mestu soočali z vsebino zdaj veljavnega zakona o RTV-ju. Sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV je v njegovi predstavitvi opozoril predvsem na odgovornosti programskem in poslovnem vodenju hiše, razmejitvi pristojnosti in pooblastil, še zlasti pa na pomanjkljivosti v upravljanju in nadzoru sistema RTV in seveda na sistem financiranja.
        O tokratnem osnutku zakona smo se izrekli v izjavi za javnost, ki smo vam jo posredovali pred začetkom predstavitve zakona, zato ne bi bilo smotrno ponavljati zapisanega. Kljub temu pa bi želel opozoriti na nekatera dejstva, ki dodatno argumentirajo zavračanja zakona kot celote. Prvič se soočamo z zakonom, ki jih neposredno ureja plača vodilnih delavcev v RTV-ju in nagrado nadzornikom in to v višini, ki presega vse razumne meje. Pri tem se dodatno zgleduje po zakonu o sistemu plač v javnem sektorju, ko gre za najvišjo plačo v RTV-ju in se seveda financirajo iz sredstev za delovanje javne službe. Zaposlene pa za svoje plače napeljuje na ponovna mukotrpna pogajanja, čeprav je bil nov plačni sistem izveden pred dvema letoma in ga je kolektiv sprejel.
        Nekaj konkretnih številk za izračun nagrad članov uprave. Prihodki in odhodki po virih financiranja za leto 2009 kažejo, javni prihodki in odhodki javne službe so nekako izračunani v naslednjih višinah. Prihodki, 96,685.000 evrov, odhodki, 123,494.000, razlika, rezultat, minus 26,808.000. Nejavni prihodki in odhodki javne službe. Prihodki, 17,380.000, odhodki, 3,205.000, razlika, rezultat, 14,175.000. Tržni prihodki in odhodki. 14,770.000, odhodki, 2,048.000, rezultat, 12,721.000 evrov. Tržni prihodki in odhodki skupaj 32,151.000 evrov, 5,254.000, rezultat skupaj, 26,896.000. Če pogledamo to skupaj,  prihodki, odhodki, pride 128,837.000 evrov. Nagrade po zakonu, osnutku zakona o RTV-ju ne javni prihodki, to se pravi oglaševanje, televoting, prodaja abonmajev, znesejo skupaj 17,380.000 evrov. 5% letnega zneska, 5 članov uprave, 173.809 evrov.
        Nadalje. Iz osnutka zakona je razvidno, da se bodo ob sprejemanju vsakoletnih programskih shem oziroma poslovno programskih načrtov oblikovale tudi tako imenovane kadrovske kvote. Sklepamo lahko, da bo prišlo do oblikovanja internega trga delovne sile v RTV-ju. To je prevzeto iz zakona o javnem interesu na področju kulture, ki direktorjem oziroma ravnateljem zavodov daje pooblastilo za oblikovanje, sestavo ansamblov za vsakoletne programe oziroma za vsako sezono. To bi bilo za RTV pogubno. Tradicionalni poklici, značilni za RTV bi postopoma izginili iz kataloga delovnih mest. Tudi v prehodnih določbah ste zapisali miloščino za zaposlene. Tako zagotavljanje podaljšanje veljavnega plačnega sistema javnega sektorja le do sprejetja novega aneksa k kolektivni pogodbi javnega zavoda. Sprašujemo se kakšno bi bilo po uveljavitvi zakona razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v RTV-ju. Danes je nekje 1 proti 9.
        Za konec lahko povem, da osnutek zakona ne prinaša dodane vrednosti k nadaljnjemu programskemu in tehnološkemu razvoju nacionalne RTV. Hvala za pozornost.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Kosmaču. Besedo dajem gospe Aleši Valič, sindikat kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija in pripravi naj se gospod Januš .../Nerazumljivo./...

ALEŠA VALIČ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani vsi navzoči. Veliko je bilo že povedanega, zato bi vendarle glede na to, da sem aktivno sodelovala v pogajanjih za plačni sistem, v katerega smo bili uvrščeni z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, bi osvetlila to plat. Zakon govori o marsičem, vendar tako kakor je bilo veliko povedanega o podrobnostih pa so pomembna vendarle izhodišča.
        TV je že zdaj samostojna oseba javnega prava, ki izvaja javno službo. Javno službo pa izvajajo javni uslužbenci. In zdaj javni uslužbenci, zakaj ta negativni predznak? Čutiti je negativni predznak, ki so ga zaznali tudi drugi. Javno službo izvajajo javni uslužbenci in je namenjena najširši javnosti, veliki javnosti, javnostim, ki so navedene v 1. členu. Menim, da so tudi v ekspertni skupini, ki je pripravljala osnutek tega zakona, da je sodeloval marsikateri javni uslužbenec in da se pri tem ni počutil nesamostojnega, odvisnega od politike. Prav tako se tudi uslužbenci v javnem zavodu RTV Slovenija ne počutimo odvisne od politike. Res pa je, da je to specifični javni zavod na področju kulture. Govori z mikrofonom, kamero, z govorico glasbe in podob in precizno uporabo tehnologije. Za vse to je potrebno znanje. Zakon omenja znanje pri upravi in pri obeh svetih, pri nadzornem svetu in pri svetu RTV Slovenije. Znan je za izvedbo programov, o njem ni omenjeno. V okviru zakona o sistemu plač v javnem sektorju, z vsem pripadajočim aparatom predpisov pa daje okvir, v katerem imata znanje in strokovnost v RTV Slovenija pomen in za pomen tega znanja in za vrednotenje tega znanja smo se sindikati, ki smo v javnem zavodu pristojni za taka pogajanja, tudi pogajali.
        Vendarle bi se na koncu vprašala. Zakaj in v čem je smisel izvzema zaposlenih v RTV iz plačnega sistema? Po našem mnenju ne gre za neodvisnost, pač pa kvečjemu za odvisnost od vsakokratne vodilne garniture. In o tem kakšne in kolikšne nagrade so po tem zakonu mogoče za vodilne v upravi in oba sveta smo zapisali v izjavi in kot je kolega Kosmač povedal, znesek ne pomeni nagrado za vse, marveč za enega. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospa Aleša Valič. Besedo dajem gospodu Janušu Luzlarju z RTV Slovenije in pripravi naj se gospod Vasja Majhen.

JANUŠ LUZLAR: Hvala lepa, hvala za besedo. Spoštovani. Dotaknil bi se samo določb 36. člena v predlogu zakona. Gre za nejasnost, ki je v bistvu verjetno tudi porojevala določene izračune, ki smo jih morali narediti na RTV v zvezi s 4. točko tega člena. Ti izračuni so bili danes že enkrat navedeni malo pred mano. Vendar pa bi to določbo 4. točke 36. člena prebral natančno. Namreč gre za to, da je uprava upravičena do letne nagrade za uspešnost, ki jo smejo odobriti v nadzornem svetu v višini do 5% letnega zneska, pridobljenega iz naslova opravljanja dejavnosti, ki niso javna služba. Do te nagrade je upravičeno po pokritju vseh rednih stroškov delovanja RTV za preteklo leto, če je bila predhodno odobrena letna nagrada za uspešnost zaposlenih, nagrada za letno uspešnost uprave ne sme presegati 50% zneska, ki je namenjen za izplačilo letne nagrade zaposlenih. Tukaj gre mogoče za malo nerodno vprašanje v tej 13. točki. Ni jasno formulirano, da ... Tukaj se omenja tudi višina dolgov, ki je navedena v 2. členu, dejansko pa razpravljamo o 36. členu oziroma, ki je v četrti oziroma tretji alineji. Prosil bi seveda, da ministrstvo oziroma pripravljavec zakona pregleda natančno te formulacije in jih dejansko uskladi z realnostjo, ker dvomljiva formulacija v nekem členu lahko pomeni veliko težav v poznejšem delu v naši hiši. Hvala lepa.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Luznarju. Besedo dajem gospodu Vasji Majhnu in pripravi naj se gospod Drago Ščernjavič. Gospod  Vasja Majhen pravi, da predstavlja civilno družbo.

VASJA MAJHEN: Dober dan. Spoštovani. Rad bi se samo dveh področji lotil. Namreč mislim, da je zakon zelo pavšalen. Uporabljati izraze spodbujati, zagotavljati, ne vem kaj to pomeni. Mislim v oziru pravice do obveščenosti. Potem ne vidim nikjer določb o zaščiti pravice do obveščenosti. Kaj, če mi RTV noče prispevka ohraniti? Zakaj smo vrgli varuha pravice do obveščenosti iz zakona? Ne vem kaj dela gospa Miša Molk? To se moramo vprašati.
        Potem vprašanje 44. člena. Tukaj imamo v bistvu vrsto podatkov, ki jih lahko RTV zbira. Kdo nam pa zagotavlja, da jih ne bo zlorabljal in zakaj v bistvu od prvega trenutka to zbira ali šele od takrat, ko je nekdo v prekršku, da recimo ne plačuje članarine ali kar na pavšalno. Potem ne vidimo odgovornosti teh delavcev, ki razpolagajo z našimi osebnimi podatki. Notri so davčne številke, transakcijski računi. Kam smo prišli v tej državi? Saj nismo več policijska država. Vsaj jaz mislim, da ne, pravijo da ne od leta 1990. Razen tisti, ki nagrajujejo Ertla. V glavnem sem povedal vse. Skratka jaz bi se zelo zamislil nad tem zakonom, ker bistveno govori o pravici do obveščenosti, bolj govori in vseskozi smo poslušali o tegobah RTV-ja. RTV bi moral v lastnih okvirih rešit svoja vprašanja, za javnost je pa važna pravica do obveščenosti in njeno varstvo.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Majhnu. Besedo dajem gospodu Dragu Ščernjaviču, sindikata državnih organov. Pripravi naj se gospod Miran Lesjak.

DRAGO ŠČERNJAVIČ: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni. Imel bi v svoji razpravi nekaj opozoril, vprašanj, predlogov. Zelo bi me zanimalo kdo so avtorji tega zakona, da bi bili podpisani tisti razni strokovni sodelavci ali pa raznih, najbrž inštitutov, iz raznih fakultet, ki so to pisali. Ker nekatere ideje notri kar vidim tudi izključujoče, kontradiktorne pa bi to bilo dobro tudi za higieno in strokovno, da bi tukaj zadaj pisalo kdo je to vse pripravil.
        Moram vam nekaj reči, to kar zadeva javni sektor. Ko je zakon nastajal o javnih uslužbencih, prvi, drugi del, potem zakon o sistemu plač, 6 let je bila v Sloveniji razprava kaj je javni sektor. To ni tako enostavno. Države imajo to zelo različno opredeljeno. Poznam pojme, definicije pa kako je to opredeljeno v skandinavskih državah ali pa germanskih, v Ameriki in je to živa tvarina, kategorija, kaj se opredeljuje, kaj je javni sektor, katere institucije zajemajo in po katerih merilih, kriterijih se to nekam uvršča. Tako, da zdaj tukaj, ko so avtorji tukaj napisali kaj je pa kaj ni pa notri pa ven, malo bi bilo dobro, da bi to le bolj se utemeljilo in pa razdelalo. Trenutno pa zakonske podlage za tako izključevanje ni, tudi to, kar je bilo rečeno, niti resor nima te pravice, sicer ima to pravico reči, ampak druga dva sistemska zakona sta tista, ki sta pa nad temi resornimi željami. To je zelo pomembna zadeva. Bi se pa strinjal, morebiti bi pa sprožili razpravo, ker se pa pripravljajo izhodišča, to mislim, da Ministrstvo za javno upravo ali kdo pripravlja, ker naj bi opredeljevalo po novem se kako naju bi se opredeljevali vsi javni zavodi znotraj javnega sektorja, čez 1.200 ali 1.300 javnih zavodov in najbrž bo tam spet izbila razprava tudi o tem kaj je javni sektor, po katerih merilih, kriterijih se lahko nekatere organizacijske oblike, institucije uvrščajo. Eno temeljnih meril, kriterijev, ki je bilo pri tem, pri razvrščanju, tudi v Sloveniji se zelo dobro spomnim pa velja še vedno, da tisti, ki neposredni, posredni proračunski porabnik, da ga uvršča v javni sektor. Zdaj bom, torej izhajali smo pač iz tega, da če imamo pač vladno uredbo, ki določa, vladna uredba določa še vedno RTV prispevek, drži, v Uradnem listu objavljena, ki je v bistvu, dobro, to je ena prisila, obligacija, zahteva, da se to plačuje kot nek davek, je to tako. Tako smatram vsaj jaz osebno. Drugače je pa, kar se plačnih razmerij tiče in pa vsega tega, glede na to, da smo s kakšno težko muko, pogajalsko, usklajevalno smo prišli do zakona do kolektivnih pogodb, da ni in glede na to, kaj vse je opredeljeno, je bilo v širše, pravice, obveznosti, odgovornosti za zaposlene ali pa za delodajalce, da ni tako enostavno to, da bi nekdo sedaj to kar razdiral.
        Drugo kar bi želel opozoriti, je pa tole; pozval bi predlagatelja, poglejte, predstavniki dela, delavec v Sloveniji organizirano in sindikalizirano več kot 50%. Vem v preteklosti, da je bilo v enem zakonu, da so predstavniki sindikatov imeli svojega predstavnika v svetu. Danes tega ni. Jaz pozivam predlagatelja, torej da sindikalne centrale imajo možnost, da v RTV svet, tam kjer imate petnajstčlanski, ko se kdo vse imenuje predstavnike, da lahko tudi, torej imajo sindikalne centrale, sicer sedem, se zmenili, da se ta možnost tudi tukaj odpre, da imajo svojega predstavnika, predstavnika dela, delovstva v tem organu, ki odloča bolj o nekih vsebinah in pa nadaljnjih usmeritvah. Potem nadalje, tole kar je okrog, tudi to kar je že danes bilo omenjeno, da ne bi ponavljal, gospodarska družba, pa delniška družba, pa javna služba, pa ne služba, skratka bo potrebno to tudi temeljito razčistiti in pa razmejiti v korist tega zakona. Hvala lepa.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Dragu Ščernjaviču. Besedo dajem gospodu Miranu Lesjaku. Pripravi naj se dr. Sandra Bašič Hrvatin.

MIRAN LESJAK: Dober dan. Najprej moram povedati, da se pravzaprav nisem imel namena prijavljati k razpravi. Sem sem prišel bolj poslušati kot dajati predloge, pripombe, pobude ali kaj konkretizirati iz enostavnega razloga, ker sem eden od članov tako imenovane ekspertne skupine, Ministrstvo za kulturo, katere je pač ministrstvo povabilo k temu, da sodelujejo pri pripravi tega zakona. Tukaj je že pravzaprav en del odgovora na vprašanje mojega predhodnika. Skratka ne nameravam niti predlagati in niti ne kritizirati, morda prej podati nekaj splošnih observacij o zakonu pa tudi o poteku današnje razprave. Kolikor se jaz spomnim razprav, ki so bile znotraj te ekspertne skupine in ki so bile marsikdaj zelo vroče in več ur trajajoče, smo zelo veliko časa porabili za razpravo o, bom rekel, prvi tretjini zakonskega teksta. Ta se v glavnem ukvarja z vprašanjem opredelitve statusa javne radiotelevizije, v nadaljevanju z vprašanjem, kaj je to javna služba, kako naj se opredeli, z vprašanjem novih storitev na področju javne radiotelevizije in potem še z vprašanjem kako naj se znotraj javne radiotelevizije uveljavlja načelo finančne preglednosti. Preostali del zakonskega teksta o katerem je pa tukaj po mojem mnenju je prav presenetljivo največ govora, pa se ukvarja, spet po mojem mnenju, z manj pomembnimi vprašanji, to je z vprašanji distribucije moči in vpliva na javni radioteleviziji. To, kot sem rekel, verjetno že ni naključje, smo v politični ustanovi in ta politična ustanova kot zmeraj, jo to drugo vprašanje veliko bolj skrbi kot prvo, za katerega bi si pa jaz upal trditi, da so v resnici razvojna vprašanja.
        Zdaj glede osnutka zakona, kakšen od članov ekspertne skupine, ki so ravno tako tukaj v dvorani, me bo popravil, če se motim, ampak moj vtis je tale. V zakonu prepoznavam rešitve, ki jih je ta skupina podprla. V zakon prepoznavam rešitve o katerih se skupina ni opredelila, iz zelo enostavnega razloga, ker so bila stališča posameznih članov tako daleč vsak sebi, da ni bilo mogoče potegniti skupnega imenovalca. In v zakonu prepoznavam rešitve, ki jih je ekspertna skupina odklonila, prevladuje zavrnila, s takim ali drugačnim argumenti, pa so, sklepam, vendarle prišle v zakon zato, ker je pač to ne nazadnje nek politični akt in pri ustvarjanju takšnega akta, domnevam, ministrstvo poizkuša bolj ali manj uspešno zadostiti različnim interesom, tudi tistim, ki neposredno morda niso bili zastopani v tej ekspertni skupini, so bili pa zastopani, bodisi znotraj javne radiotelevizije ali prezentirani ali v politični javnosti ali pa v kakšnih drugih interesnih skupinah. Skratka, gre za očitno neko kompleksno zakonsko vsebino, ki pa je, vsaj po mojem mnenju dokaj dober kompromis različnih interesov, hotenj in zahtev. Jaz se strinjam s tistimi pred govorniki, ki opozarjajo na nemara prešibko dodelanost posameznih vprašanj zlasti kar zadeva vprašanje statusa javne radiotelevizije pod osebe javnega prava. Po drugi strani pa hkrati bi si upal trditi, da zakon vendarle ponuja neke zelo dobre rešitve. Kot rečeno, nisem se nameraval oglašati, spodbudila pa sta me k besedi dva pomisleka ali več nastopov, ki so imeli nekako ista opozorila ali iste kritike. Eno od teh vprašanj se je nanašalo na zagotavljanje novinarske oziroma uredniške avtonomije znotraj RTV. Tudi kolega Jurančič je povedal, če sem ga pravilno razumel, ocenjuje da je vprašanje dajanja mnenja k imenovanju odgovornih urednikov za sindikat sicer zadovoljivo rešeno, vendar si želijo več od tega, želijo si soglasje. Tukaj nemara vendarle treba povedi, da je, če sem pravilno razumel, v ekspertni skupini prevladalo generalno stališče, da ko gre za pravice in obveznosti novinarjev RTV, da imajo ti enake pravice in enake obveznosti kot vi ostali novinarji. Se pravi, da se tukaj ne sme delati nobena razlika. In tudi sam ne vidim nobenega razloga, da bi se ta razlika ustvarjala. Te pravice in te obveznosti pa bom med drugim seveda definiral prav medijski zakon. Pomanjkljivost, ki jo res vidim tukaj je, da v bistvu najprej obravnavamo, sprejemamo lex specialis, šele potem krovni medijski zakon.        
        Drugo vprašanje pa je vprašanje izključitve parlamentarnega programa iz sistema RTV. Po mojem mnenju je to eno od boljših rešitev tega zakona in se bom prizadeval pojasniti zakaj tako mislim. Zato, ker parlamentarni program res, kot so opozarjali nekateri predhodniki, vključuje nekatere vsebine, ki presegajo samo prenašanje sej ali predvajanje posnetkov teh sej. To so neke dodane vrednosti tega programa, kot so na primer komentarji, različne izjave, okrogle mize in podobno, vendar pa je treba vedeti, da so to vsebine za katere jaz ne vidim nobenega tehtnega utemeljenega razloga, zakaj se sicer ne pojavljajo v informativnem programu javne radiotelevizije. Zgolj prenašanje sej, zgolj predvajanje posnetkov pa niso uredniško oblikovane vsebine, in ker niso uredniško oblikovane vsebine, pravzaprav niso stvar nekega javnega medija, kajti to, da je nekaj opredeljeno kot medij, je posredovanje uredniško oblikovanih vsebin. In to, da sem jaz zdajle v tem trenutku na televiziji, seveda še ne pomeni, da nastopam v nekem mediju. In zato je moj predlog, da se pri tem vztraja in da se, da tudi tisti kritiki te rešitve razumejo, da kvečjemu se je treba prizadevati za, bom rekel, dvig kvalitete informativnega programa, medtem  kot zgolj predvajanje posnetkov prepustiti parlamentu kot takemu in da se v to seveda novinarji ne vpletajo. Hvala.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, gospodu Miranu Lesjaku. Sedaj dajem besedo dr. Sandri Bašič Hrvatin s Fakultete za humanistične študije v Kopru. Prosim, da se pripravi dr. Jožef Ogrinc.

SANDRA BAŠIČ HRVATIN: Spoštovana predsednica. Ministrica. Ostali prisotni, predvsem pa spoštovane državljanke in državljani, ki mogoče spremljate to sejo preko svojih televizijskih sprejemnikov. V vsakem primeru državljane in državljanke, ki plačujejo to radijsko in televizijsko oziroma to javno službo.
        Jaz sem, na žalost, ugotovila, da je dosedanja razprava v bistvu pokazala, da so se tukaj oglašali večino zastopniki zelo parcialnih, zasebnih interesov, ki niti za trenutek niso imeli poguma in distance, da se od tega oddaljijo oziroma, da pogledajo, kaj je dejansko namen tega radija in televizije. Zato bi tukaj opozorila, če govorim že o ../Nerazumljivo./.. distanci, opozorila bi na tri ključne skupine, ki bi na neki način morale to narediti. Prva je seveda politika. Politika bi se konec koncev morala enkrat jasno odvezati tega, da je ../Nerazumljivo./.. takih ali pa drugačnih zasebnih interesov, da je ../Nerazumljivo./.. takih ali pa drugačnih pritiskov, ki jo predstavljajo v tem prostoru in sprejeti radikalen korak, zakon, ki bo dejansko omogočil državljanom in državljankam, da imajo vpliv na ta javni zavod. Seveda vprašanje povezano s temi, ker sem jaz imela zelo veliko pripomb, to je, imenovanje Programskega sveta in smo tukaj slišali gospoda Vasleta, ki je rekel, zakaj 11, zakaj ne 9, zakaj ne 5 ali 23, zakaj pa le konec koncev 2 milijona, se toliko naseli tukaj in je ta program namenjen vsem nam. Jaz se bojim, da večina tukaj prisotnih ni sposobna narediti ta miselni korak naprej in se odvezati k temu, da razmišljajo v konceptu delegatskega sistema oziroma nekakšnega abodmajskega sistema, v kateremu so določene institucije, organizacije za veke in vekomaj imajo pravico imenovanja članov tega ali pa drugačnega sveta, ki izvaja nadzor nad delovanjem te institucije. To ni namen. Namen je v bistvu dobiti nekoga, tako kot Britanci pravijo, varuhe javnega interesa torej ljudi, ki so sposobni v imenu vseh državljanov in državljank zastopati interese, ki to radi v televizijo naredijo, to kar bi moralo biti, to je javni servis. Drugo pa je pogum RTV-ja kot institucije in pogum zaposlenih na RTV-ju. Jaz sem tudi, gospa, javna uslužbenka in nimam tega čuta, o katerem vi govorite, zaradi tega, ker, če se radikalno zavzemate za to in to bi želela poudariti državljankam in državljanom, ki to spremljajo, nikjer zaposleni v javnem servisu, nikjer, v nobeni državi, razen, če imate kakšno zelo primerjavo državo pa bi rada slišala, katera je to, niso javni uslužbenci. Če pa radikalno želite izpeljati ta sistem, potem tudi se nekako sprijaznite s tem, da se tudi to institucijo financira iz državnega proračuna in deli usodo pri prihodnosti, delovanju, pogajanjih, itd., z ostalimi javnimi uslužbenci kot sem jaz. Pričakovala bi pa tudi pogum in distanco zaposlenih, da bodo enkrat končno in tukaj se zahvaljujem kolegici, ki sedi spodaj, gospe Kogojevi, ki je edina od vseh izpostavila to, kar je ključno vprašanje. Kaj je RTV sama naredila, da je te državljanke in državljane vključila v razpravo o svojem delovanju, kaj je naredila, da jim je dala možnost, da dejansko povejo, kaj si želijo. Konec koncev na Facebooku obstaja skupina 21 tisoč podpornikov, tisti, ki so za ukinitev RTV prispevka. Z zelo slabi argumenti, nesprejemljivi argumenti brez kakršnegakoli, recimo temu racionalnega razloga, ampak to je tudi del civilne družbe, ki ga je treba upoštevati.
        Na koncu, javnost. Da tudi javnost ima pogum pa, da z različnimi mehanizmi civilne nepokorščine enostavno temu naredi konec, ker je, jaz mislim, da je. Mogoče na koncu. Ali se vam ne zdi vsem vam tukaj, da ste v bistvu na nekih točkah nerealnih pričakovanj od tega, kar se tukaj imenuje, država? Naj država naredi to, naj država naredi tisto. Konec koncev, če bo država vse to zapisala v zakon, vi kot delavci te institucije ste lahko kadarkoli javno nastopili in povedali, da je nekaj narobe in zadevo poskušali spremeniti kot to pač počnemo državljani znotraj civilno družbenih organizacij. Kot članica te ekspertne skupine, jaz mislim, da je ministrstvo naredilo nekaj, kar je v bistvu na neki način samomorilski korak, dobiš 20 individualnih strokovnjakov, ki vsakdo ima svoje poglede na to in potem poskušaš pri njih dobiti konsenz, seveda ne gre. Vedno je v osrčju demokracije konflikt. Mislim, da ministrstvo poskuša na neki način ta konflikt analizirati v eno rešitev, ki ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, ampak glede na današnjo debato jaz mislim, da je to, kar je ministrstvo dalo v javno razpravo dober zakon, ker marsikateri predlog je bil tukaj predstavljen, mislim, da bi RTV daleč nazaj.
        To je tisto, na kar apeliram. Je, da se določene stvari, ki so notri navedene, ki bi morale biti usklajene z evropskimi pravili, da se popravijo, to je predvsem vprašanje uvajanja novih storitev, kjer je izrecno pravilo Evropske unije, da soglasje za uvajanje novih storitev, ali mora biti definirano v zakonodaji, kar je zelo nevarno, kar pomeni, da kadarkoli RTV želi uvesti novo storitev se mora spreminjati zakon. Ali, b., to soglasje podeljuje neodvisen organ, v katerem ne more biti konflikta interesov. V tem primeru to podeljuje Programski svet, v katerem ste tri zaposlena RTV-ja. Je konflikt interesov in vsaj s stališča konkurence je to neustrezna rešitev. Zato bi jaz prosila, predvsem poslanke in poslance, ki bodo enkrat o tem zakonu razpravljali, da poskušajo razumeti ali pa, da poskušajo, mogoče je to totalno naivno prepričanje, ampak da poskušajo z distanco sprejeti ta zakon in ga sprejeti takega, da dejansko enkrat naredi konec temu, da so politični poligoni, da je ta institucija politični poligon za take ali pa drugačne interese.      
        Na koncu podpiram tudi to, kar je povedal kolega Miran Lesjak, sedanji program, Parlamentarni program je, v bistvu ne dela po zakonu, ker zakon pravi, da so to neposredni prenosi, itd., ampak dela nekaj, kar v zakonu ne piše, kar pomeni, da že sedaj je to vprašljivo. Primerjalna praksa pa kaže, da je to seveda zelo pomembna zadeva, ampak ki naj prepuščena Državnemu zboru kot takemu, ker je v bistvu državljanov mora biti na razpolago vse, kar se dogaja v teh prostorih. Uredniško oblikovana vsebina pa mora biti izključna pristojnost zaposlenih na RTV. Sedanja rešitev mislim, da ni ustrezna. Hvala.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala, dr. Sandra Bašič Hrvatin. Sedaj dajem besedo še zadnjemu prijavljenemu k razpravi, to je dr. Jožetu Vogrincu s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Smo izčrpali vse prijavljene k razpravi in potem vabim še ministrico, če bo želela besedo. Izvolite.

JOŽE VOGRINC: Hvala za besedo. Spoštovane in spoštovani! Tudi jaz sem bil član te ekspertne skupine, sicer pa kot sociolog kulture in medijev sem poskušal v njej delovati ne tako in ne zato, da bi predlagal posamezne rešitve, ampak predvsem, da bi skušal s svojim sodelovanjem prispevati k temu, da bi Radiotelevizija Slovenije dejansko bila glas tistih, ki jo potrebujejo, se pravi glas javnosti, ne pa glas nekoga drugega, pa naj bo ta drugi država ali kapital. In skupina mislim, da je delovala dobro in je predvsem, to bi rad poudaril, da zakon, ki zdaj velja smo za njegovega avtorja izvedeli šele po referendumu, zato se mi zdi prva in ključna demokratična poteza tega predloga zakona, sam način kako je nastajal, se pravi, da so pritegnili vanj skupino ljudi zelo različnih strokovnih področij. In to kar smo dosegli je strokovni kompromis, to bi poudaril, to ni gnil politični kompromis, kjer nekdo nekomu nekaj proda za neko protiuslugo, ampak je plod diskusij, ki so bile strpne, ki so bile pa tudi trdne. Ko imamo takšen predlog zakona se je treba v javni razpravi zavedeti, da to ni zakon, ki je iz enega kosa, ampak ponavljam, ki je kompromis, ki zaradi tega potrebuje dodelave in natančno to mi danes tukaj delamo in to bo še javnost delala in na koncu bodo to napravili tudi poslanci. Se pravi napravili ta zakon bolj homogen, bolj notranje enoten, bolj notranje trden kot je pa zdaj v tem trenutku. Tisto, kar pa smo pridobili s tem, pa je bilo to, da kot ste se lahko prepričali v sami javni razpravi smo večinoma poslušali razprave o posameznostih, kar pomeni, da je zame to trden dokaz, da je predlog zakona dober, kajti vsaj danes ni povzročil neke velike konfrontacije, ni povzročil nekega velikega frontalnega zavračanja, ampak resne poskuse kako ta predlog napraviti še boljši. In sam ne bom, zaradi tega kar sem že povedal, predlagal kakšnih posebnih dodatkov. Opozoril bi samo na zgledu teh vprašanj, načina kako se naj bi Svet izbiral, na dileme, ki se vedno porajajo, ko se sprejemajo tovrstni zakoni. Poglejte, z načinom kako naj bi do sestave Sveta prišli, nikoli nismo bili zadovoljni. Še danes se hkrati bojimo tega, da bi tukaj bil prevelik vpliv strank, se hkrati bojimo tega, da bi katerikoli del civilne družbe izpadel. Mislim, da je to po eni strani upravičen strah, da pa je po drugi strani ta strah pretiran. In gre nekako preprosto za to, tisto kar menim, da ta Svet ne more biti, je, da ta Svet ne nadomešča direktorja ali kogarkoli od članov uprave, hkrati pa ta Svet na drugi strani ne more biti parlament, se pravi mora biti operativen. In samo nekaj osnovnih načel je, ki jih je treba spoštovati, za katere mislim, da se poskuša, da bi jih spoštovali pri tem načinu kako priti do Sveta, verjamem pa, da se da to zadevo še izboljšati in poenostaviti. Gre pravzaprav za to, v fazi predlaganja tega kdo je lahko član tega Sveta mora biti kar najširša demokracija in tudi javna razprava. V naslednji fazi se pa vsaj meni zdi ključno samo to, da so neodvisni ljudje tisti, ki izbirajo koga bodo predlagali v Svet in da je odločitev, ki jo na koncu napravi parlament, samo potrditev samo tistega kar je že bilo predlagano. Kajti, od zakona ne smemo pričakovati preveč, od zakona ne smemo pričakovati premalo. Živimo v državi, ki je mlada država, zaradi tega se mi zdi zelo pogosta neka težnja, ki se je tudi danes med razpravo pokazala, vse bi radi regulirali v zakonu, vsakdo bi se rad videl v zakonu. Postopek bi radi napravili takšen, da bo predvidel vse možne primere. In tukaj mislim, da smo morda tudi člani ekspertne skupine preveč zapadli k temu, da bi poskušali z nekim kar se da popolnim postopkom popraviti to kar menimo, da je slabo v prejšnjem zakonu. Zgodilo pa se nam je to, samokritiko izvajam, da smo spregledali, da zapleten postopek pomeni, da ga je mogoče na vsakem koraku blokirati. Zato bom končal s tem, da bom rekel popolnih zakonov ni, popolnih zakonov ne more biti in tudi nesmiselno je pričakovati od Zakona o Radioteleviziji Slovenije, da bo opravljal celo vrsto stvari, ki jih opravljajo ali drugi zakoni ali podzakonski akti. Kar si želim je to, da bi imeli zakon, katerega izvajanje javnost lahko kontrolira in kjer je zaradi tega mogoče izboljševati stalno način dela znotraj obstoječih zakonov. Tukaj pa smo pri politični kulturi in ta politična kultura zadeva tako vprašanje avtonomije. Vi imate lahko z zakonom 10-krat ali 100-krat zagotovljeno notranjo in zunanjo avtonomijo, vendar, če hočete, da boste avtonomijo imeli se morate zanjo boriti in se morate zanjo pogajati in jo morate izvajati. In to velja tudi za delovanje Sveta. Pristojnosti Sveta niso skrajno natančno določene, niso pa tudi tako nedoločne, da ne bi mogel delati in tudi tukaj gre za to, da je to kako bo ta Svet delal stvar njegove iniciative. Mi smo imeli nazadnje programski svet, ki je skušal delovati preprosto samo kot nekdo, ki daje potuho trenutnemu delu uredništva. To je bistveno premalo za ambicije kakršnegakoli resnega sveta. Ambicija sveta mora biti, da daje pobude tudi glede tega, kako naj se programi razvijajo, ali kar je njegova temeljna naloga, kako naj se vpliv javnosti čim bolje in čim dosledneje zagotavlja. Hvala.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa dr. Tonetu Vogrincu. Naknadno sta se prijavila še dva... Oprostite, rekla sem Tonetu Vogrincu, verjetno je moj mariborski vpliv tako močan, to je bil dr. Jože Vogrinc. Prijavila sta se še dva razpravljavca, in sicer gospod Aleks Štakul in gospod Roberto Battelli. Izvolite, gospod Štakul.

ALEKS ŠTAKUL: Najlepša hvala za besedo. Spoštovana predsednica, spoštovana ministrica, vsi ostali udeleženci. Ob ocenjevanju predloženega osnutka zakona je treba upoštevati eno temeljnih izhodišč, ali ustanovitev zagotavlja institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost radiotelevizije in temu ustrezno sledilno financiranje za izvajanje javne službe in kako vzpostavlja javno neodvisno in avtonomno radiotelevizijo, ki bo izgubila sedanje sestavine državne institucije in bo s svojo programsko ponudbo in storitvami v službi gledalcev in poslušalcev oziroma splošnega javnega interesa. Ali je torej njena neodvisnost definirana kot uredniška in poslovna neodvisnost, ki zagotavlja, da so programi in njihova vsebina funkcij javne službe pripravljeni tako, da služijo vsej javnosti in ne le posameznih interesov in kako sta prilagojena sistem vodenja ter nadzora na način, ki zagotavlja neodvisnost od politične oblasti ter učinkovito odgovornost do javnosti. Iz predloženih zakonskih rešitev, ki so bistveno boljše od sedanjega zakona je pohvale vredno, da je predlagatelj načelno in konkretno sledil tem zahtevam, seveda pa se zastavlja vprašanje, koliko je bil tej naravnanosti v celoti dovolj dosleden, konsistenten in uspešen pri njihovi konkretizaciji skozi posamezne zakonske člene. Predložene spremembe prinašajo nekatere bistvene izboljšave, za katere smo se zavzemali že leta 2004 ob pripravi zakonskih teh v sodelovanju z nekdanjim ministrstvom za kulturo v tistem obdobju. Te prednosti, ki jih vidim v tem zakonu so odprava arbitrarnega političnega odločanja Vlade o višini RTV prispevka in namesto tega njegova vsakoletna uskladitev z letno rastjo življenjskih stroškov, kar zagotavlja večjo poslovno in finančno stabilnost in tudi programsko neodvisnost javne radiotelevizije. Naslednje, nova statusna ureditev samostojne pravne osebe javnega prava, osebnega, kulturnega in nacionalnega pomena, ki odpravlja vključno z izključitvijo zaposlenih iz zakona o javnih uslužbencih in zakona o sistemu plač v javnem sektorju.
        Naslednje, osnutek zakona. V 2. členu izrecno določa zaposleni na RTV Slovenija niso javni uslužbenci. To bo kvečjemu okrepilo položaj zaposlenih, zlasti novinarjev, ki morajo biti pri svojem delu verodostojni, odgovorni najširši javnosti in zavezani visoki kakovosti, etičnim in poklicnim standardom, ne pa državnim in drugim različnim .../Nerazumljivo./ interesom ene ali druge politične opcije kapitala. Jasna ločitev javne službe o tržnih in drugih dejavnostih, ki ne sodijo vanjo ob upoštevanju evropske direktive, omogoča pregledno poslovanje, tako v razmerju do javnosti in ustanovitelja, kot tudi znotraj na novo organizirane bodoče družbe. In ne nazadnje prav tako je z učinkovito odgovorno in racionalno opravljanje ter gospodarjenje tako zahtevnega sistema kot je RTV pomembno, da bo RTV Slovenija končno tudi lastnik vsega premoženja, ki ga uporablja pri svojem delu in z njim opravlja in razpolaga samostojnost. To je zelo bistveno. O veh teh pozitivnih rešitvah, za katere upam, da jih bo javna obravnava znala razumeti in tudi podpreti, in da ne bodo predmet različnih političnih interesov, ki bodo na koncu koncev samo v škodo javnemu interesu in zagotavljanju večje programske in poslovne neodvisnosti RTV-ja pa je vendar treba opozoriti na nekatere pomanjkljivosti in nejasnosti, katerih ureditev ni moč prepustiti le statutu, saj so preveč pomembne za učinkovito programsko vodenje in poslovno upravljanje. Navedel bom samo nekatere.
        Čeprav je hvale vreden predlog ureditve novega pravnega položaja, kot ga določa 2. člen po katerem je RTV SLO pravna oseba javnega prava, pa še vedno ni dovolj jasno kdaj in v katerih primerih, ki jih zakon o radioteleviziji ne ureja bo napotena k uporabi .../Nerazumljivo./ predpisov, ki ureja področje dejavnosti zavodov. Tukaj imam v mislih tako zakon o javnih financah, zakon o plačah v javnem sektorju, da ne navajam vseh ostalih uredb in odlokov, ki urejajo dosedanjo upravljanje in vodenje te hiše. Namreč, v prehodnih odločbah je zapisano med drugim, da v primeru nejasnosti, da se kot samostojno pravno osebo javnega prava glede vprašanj, ki jih zakon ne ureja, uporabljajo predpisi, ki urejajo delovanje zavodov. Podpiram zmanjšanje števila članov nadzornega sveta in sveta radiotelevizije, kot tudi postopek pogoji in način njihove izbire in imenovanja. Predložene rešitve z oziroma na to, da poznam tudi zelo dobro primere v okviru .../Nerazumljivo./ namreč, vse predložene rešitve zagotavljajo tudi določene varovalke glede pristojnosti in politične moči odločanja obeh organov, ki si delita ustavnoviteljske in nadzorne naloge. Glede pristojnosti sveta je treba dopolniti alinejo 20. člena, ki določa, da Svet RTV daje soglasje k letnemu programskemu produkcijskemu načrtu. Z ozirom na to, da je svet predstavnik javnosti oziroma javnega interesa je logično, da sprejema, ne pa da daje samo soglasje programsko poslovnemu načrtu, kajti gre za najpomembnejši programski in poslovni dokument, katere ni moč ločiti finančnega in programskega dela, saj sta medsebojno povezana. Prav tako, takoj bom končal, ker se mi zdi tudi pomembno, da če so torej člani sveta predstavniki uporabnikov in predstavljajo civilno družbo v funkciji izvajanja ustanoviteljskih pravic in nadzora izvajanja javne službe, potem v njem ne morejo biti trije predstavniki zaposlenih Radiotelevizije Slovenije, saj slednji ne predstavljajo splošnega interesa javnosti, ampak so dolžni uresničevati naloge pri izpolnjevanju tega osnovnega poslanstva. Svoj nadzor izvajajo zaposleni preko člana nadzornega sveta, ki ga predlaga svet delavcev v skladu z zakonodajo, ki ureja sodelovanje zaposlenih pri upravljanju. Skratka, prepričan sem, to bom tudi dal v pisni obliki, da bo del teh pripomb tudi upoštevanih.
        Samo še na eno zadevo bi opozoril. Namreč, v gradivu je med drugim zapisano, da je švicarska radiotelevizija zveza društev. To ne drži. Je čista delniška družba, ki združuje posamezna podjetja v matično združbo podjetij, ni pa zveza društev.

PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala gospodu Štakulu. Priporočam se za gradivo, ki ga je obljubil. Besedo dajem besedo gospodu Robertu Battelliju. Izvolite.

ROBERTO BATTELLI: Se opravičujem, hvala lepa predsednica, lep pozdrav vsem.
        Jaz bom govoril o italijanskih programih radia in televizije Koper. Italijanski program televizije Koper nastane 1971 leta, kot dnevni program. 1977 stopi v veljajo Osimska pogodba in jaz upam, da vsi poznajo 8. člen te pogodbe na spoštovanje katere Slovenija prisega od vsega začetka, posebej pa še od leta 1992, ko je bila celota te pogodbe notificirana na italijanski strani. 8. člen Osimske pogodbe zavezuje pogodbenice, da obdržijo v veljavi notranjega prava, s financiranjem in vsem kar spada zraven, vse kar je zadevalo narodne skupnosti recipročno. To velja za Slovence v Italiji in Italijane v Sloveniji. Ob osamosvojitvi, poleg svečane izjave o dobrih namerah se je sprejela Ustava Republike Slovenije in v njeni preambuli je izrecno povedano, da vse kar je zadevalo avtohtone narodne skupnosti v tistem trenutku, bo obdržano tudi za naprej. To je bila svečana zaveza, ki jo je Republika Slovenija ob osamosvojitvi dala tako javnosti v Sloveniji, kot mednarodni skupnosti in je zapisana v Ustavi.
        To se pravi, ta dnevni televizijski program je obstajal že 6 let, takrat ko je v veljavo stopila Osimska pogodba. S tega vidika bi verjetno snovalci zakona morali pomisliti na dejstvo, poleg prispevka, ki so ga ti programi dajali celotnemu RTV sistemu v mnogih ozirih. Ne nazadnje, v določenih obdobjih tudi z znatnimi finančnimi sredstvi, ki so se, zaradi tega, ker je bil ta program široko viden, ki so se pač prilivali v javni zavod iz naslova reklam, ti programi so dali tudi kar nekaj, kar močan prispevek glede razvoja samih programov, z načini kako so se informativni programi, na primer, pojavljali in tako naprej. Prve oddaje z odprtimi telefoni, to je delala Televizija Koper. In da ne naštevam dalje, tudi kadrovsko kaj je ta televizija lahko, s čim se lahko ponaša v smislu ustvarjanja kadrov, ki so zdaj že del profesionalne tradicije RTV Slovenija. Kakorkoli, verjetno bo nesprejemljivo, ne samo s strani italijanske narodne skupnosti to, da bi se poskusilo v tem zakonu te programe marginalizirati, jim odvzeti subjektiviteto in odvzeti tisto mero subjektivnosti, ki omogoča odgovorno opravljanje funkcije znotraj javne službe. Mi pričakujemo, da to, kar je bilo včasih obljubljeno, bo tudi, in to na tako zavezujoči ravni, da bo tudi uresničeno sprejetje tega, takšnega zakona, ki bi to polno upošteval, bi lahko bila priložnost, da se enkrat za vselej ta vprašanja rešijo na stabilen način, na način da bomo lahko tudi mi odgovorno planirali lasten razvoj na tem področju. Ta ustanova v Kopru je edina kjer se lahko intelektualni potencial, poleg šol, italijanske narodne skupnosti lahko razvija v mnogih poklicih in predvsem v lastnem jeziku. Spremembe, ki so se zgodile - tehnološke in tudi politične, evropska integracija in vse kar se je takrat zgodilo, zagotovo omogoča takšnemu subjektu da najde svoje mesto in da izvaja svojo funkcijo v prid celotne družbe in tega prostora v katerega je Slovenije umeščena.
        Hvala lepa.

        PREDSEDNICA MAG. MAJDA POTRATA: Hvala lepa, gospodu Robertu Battelliju.
        In zdaj, ko nimamo več prijavljenih k razpravi, vprašujem še gospo ministrico Majdo Širca Ravnikar, če želi ob koncu spregovoriti.
        Izvolite.

MAJDA ŠIRCA RAVNIKAR: Hvala lepa.        
        Rada bi v nekaj stavkih naglasila, da smo z zanimanjem prisluhnili, nekaterim sicer že slišanim, večino pa ne slišanim pripombam, in bodo v nadaljevanju evalvirane, kot se temu reče in mogoče tudi v določenih, zagotovo v določenih nadaljnjih pogovorih tudi še raziskana, lahko tudi z možnostjo, da se osnutek dogradi.
        Seveda gre pri zelo smiselnih pripombah, s katerimi se recimo na začetku že izrečenih, o temu kakšna je participacija neparlamentarnih strank znotraj volilnih programov RTV Slovenija, smiselne pripombe, seveda ko pridejo v življenje zelo zelo težavne, ali bi jih morebiti drugače uredili na enak, vsem dostopen način in prepustili upravljavcem radiotelevizije, da se sama sooča z načinom kako biti kos programskim sklopom, ki iz tega na drugačen način..., ampak to so gospodinjska vprašanja. Še najbolj se bom strinjala z izrečenim, čisto na koncu, da je vsak zakon konflikt, srečanje konfliktnih in tako kot je tudi v demokraciji vgrajen konflikt, tako je tudi vsak zakon zgrajen konflikt in je vprašanje tega koliko racionalnosti, koliko razumskega, odprtega in k pravim ciljem usmerjenega pogleda je pri pripravljavcih zakona in koliko manj je določenih kratkoročnih, ne bom rekla, logističnih(?), ampak zagotovo ne vedno nujno koristnih, ampak zelo lahko uresničljivih, ko gre za sprejem zakona, to se pravi za glasovanje in tako naprej, elementov v tem zakonu.
        Danes se mi zdi, da so se detektirale ali osredotočile stvari, pripombe na tri, štiri probleme. Zagotovo jih je več, no tiste, ne bom rekla manjše, ampak mogoče bolj manj konceptualno sporna vprašanja ni težko rešiti. Vezana so na neke sporazume pri branju zakona, da ne govorim o teh slavnih nagradah, ki ste jih vsi napačno interpretirali, kot je intenca in tudi razumevanje predlagatelja, ampak če ste tako napačno, bomo šli še enkrat pogledati kje ste to napačnost razumeli, ker tudi po natančnem navajanju številk je bil spregled, da nadzorniki in uprava ne morejo priti do takšnih vsot, kot ste jih navedli, kajti prej - ne samo da mora iz tržne dejavnosti pokriti javno službo, ampak tudi vse stroške delovanja za RTV za preteklo leto, če je bila tako predhodno urejena. Skratka, če je nesporazum, ker intence da bi se zdaj kar neka takšna sredstva delila, kot ste vi prebrali, niti od daleč ni bilo, ampak so bili drugačni in zelo racionalni obračuni, ki so služili za osnovo tega zapisa.
        Kopica takšnih vprašanj je bila, ampak naj se osredotočim na nekaj, predvsem tista, ki so bila zelo huda. Gospod Battelli, pride in gre, ampak mu bomo povedali, kot smo že gospodu Gönczu povedali, da se ne krčijo pravice manjšine. Sploh ne, kje pa. Se pa drugače strukturira financiranje, drugače se strukturira, če govorimo o financiranju, pustimo potem še ostala določila, ki izhaja iz drugačnega razmisleka o temu, kako mora država tiste obveze, ki so njene ustavne obveze, poravnati dobesedno. Zato je ta 50-50% delež financiranja teh programov, ki gre polovico na javno službo oziroma na tisti tako imenovani RTV prispevek, 50% pa na proračun, dobesedno. In to ne gre za zmanjševanje, tudi sredstev, saj kot da ni več nobenega zaupanja v tej deželi. Če še napišeš noter, že to je preden izvedeš, že razumevanje da se tega ne boš držal, da kar tako ne bo. Zaupanje v tej deželi se je res zelo spodmaknilo, tudi razumem zakaj, ampak jaz apeliram nanj, zaradi tega ker tako živim. Tako, da vendarle imajo tukaj narodnosti programi nekaj, kar do zdaj niso imeli, brez njihovega soglasja statut ne more biti sprejet, to pa je zelo velika odgovornost in zaradi tega poudarjam, da je šlo za napačno interpretiranje preveč poudarjenega in nerazumljenega statusa znotraj tega zakona manjšinskim ustavnim pravicam.
        Kar se drugega vprašanja tiče, tisto, kar je zelo okupiralo tako predstavnike vodstva danes, današnjega vodstva RTV, predvsem pa vseh sindikatov, vprašanje statusa javnih uslužbencev in njihovega izstopa je sledil intenci pripravljavcev zakona od prve sekunde dalje. Tudi zaradi nekih diskusij v preteklosti in tudi zaradi soočanja z, najbolj enostavno, ampak že spet bom rekla, reforme javnega sektorja, kjer se izkazujejo neki načini, tudi na področju zaposlovanja, kot neprimerni. Tukaj je "sui generis" primer in zato, če se na nek način tukaj razumeva to, kot avantgardni, to se pravi predhodni postopek, ki bo mogoče veljal tudi za kakšen drugi segment javnih storitev, potem ga velja razumeti tudi v luči specifike, kot pravim, in to je javni servis, ki zagotavlja pravico do informiranja javnosti, to se pravi za novinarski del, kjer naj bi bila avtonomnost toliko bolj zagotovljena.
        Danes smo slišali da to nima, ali pa pripombe, predvsem sindikatov so bile, različnih, da to nima neke posebne veze z avtonomijo, češ saj tam je samo 40% novinarskega dela in vse ostalo, 60% vendarle v RTV zavodu pripada drugim poklicem. 60:40 ste trdili. 80, no danes je nekaj drugače, ali pa imam res tako slab spomin. Ampak, cilj, narava je zagotavljanje čim bolj pluralnih, čim bolj verodostojnih, čim bolj objektivnih, čim bolj odgovornih in še vse to, kar sem že zjutraj ob 9. govorila, informacij, to se pravi informiranje. Informacij, ki jih nudijo novinarji, in katera vsa podporna dejavnost gre v to smer, ne glede na to ali je tisti, ki montira ali je tisti, ki snema zvok ali je tisti, ki planira. In v tej luči bomo seveda še opravili razmisleke, ampak slediti temu cilju se mi zdi, da je smiselno, da nimajo tega podstata(?), ki se je danes enkrat izrekel, aha, to delate zato, da bi bilo odpuščanje lažje. To je bilo izrečeno. To se dela zato, da se mogoče pravila definirajo drugače. Res je, ta pravila so bila že izrečena, in so bila v trenutku, ko se je zgodila uskladitev plač v javnem sektorju in je prinesla ureditev, tudi finančno bistveno bolj ugodno ureditev, je ta premislek, še posebej novinarskih sindikatov, ki so, v preteklosti govorim, 5, 4 leta nazaj trdili drugače, zdaj mogoče razumljiva, ampak to temo velja še enkrat prediskutirati in mogoče se nismo še o vsem razumeli.
        Rada bi povedala, da organiziranost sledi, rečeno je bilo, da uprava ni dovolj definirana, da bi morali napisali, kdo je ta v upravi ali je poslovodnik ali je pravnik ali je direktor ali je tak ali drugačen profil in kje je direktor televizije, kje je direktor radia kje je direktor muzeja. Skratka, da bi morali vse definirati. Danes svet tega ne dela več tako, prepušča precej avtonomije in moderni pristopi gredo v to, da se to definira tudi znotraj neke vizije, ljudi, ki pridejo tja, neke ureditve, ki jo nudi statut, ki je dogovor različnih procesov in sodelovanja. Tako da v zakon, se strinjam, danes je bilo rečeno, da čim bolj definiran, čim bolj zapre, lahko tudi čim več pasti nudi. Res da bo marsikdo dejal, da najlepši, najboljši, najbolj trdni zakoni so bili tisti, ki so nastali v času Marije Terezije - bili so jasni, en stavek in iz tega vse. Ampak, naš čas je tako kompliciran, da določene regulative so problematične, vidim da za marsikoga tudi v detajlih in vejicah, kar je prav, ampak temu smo lahko v prihodnosti še kos.
        Še enkrat se bom zahvalila. Mislim, da bomo vsi skupaj, z nekaterimi skupinami najbrž, ali posamezniki ali pobudami, sploh pa tudi v luči zapisanega še enkrat pogledali in povedali kaj je lahko še drugače. Zagotovo pa zakon, predlog, osnutek mora ostati drugačen od tistega, ki ga imamo danes. Vračanje tja, kjer bi se nekateri želeli še naprej videti, ni več za 21. stoletje.

PREDSEDNICA MAJDA POTRATA: Hvala lepa, gospa ministrica.
        Odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino je z današnjo javno predstavitvijo mnenj o osnutku zakona o radioteleviziji Slovenija pravzaprav izpolnil obljubo, ki smo jo dali na začetku tega mandata, da ko se bomo lotevali spremembe medijske zakonodaje, bomo kar se da dialoški, zato je bila javna predstavitev mnenj umeščena pred trenutek ko bo šel zakon na Vlado in tam v normalen zakonodajni postopek v Državnem zboru. Prepričana sem, da se bo tedaj, ko bo prišel v Državni zbor in kjer bomo mi zagotovo matično delovno telo za ta zakon, odprla tudi potreba po prvi obravnavi zakona, tako da mislim, da se bomo s temi splošnimi pogledi na zakon poslanke in poslanci še soočali, zato se mi zdi tako zelo dragoceno, da smo danes lahko prisluhnili 34 razpravam razpravljavk in razpravljavcev, uvodni pojasnitvi ministrice in njeni sklepni besedi. Vse to boste lahko našli v magnetogramu, magnetogrami pa so, kot veste, dostopni na spletni strani Državnega zbora. In preverjali bomo, vsak po svoje, verjetno, kako so se izrečene besede v pripravljenem predlogu zakonu uresničile.
        Jaz se vsem, ki ste danes razpravljali lepo zahvaljujem za to, da smo skoraj 100% razpravljali samo o Zakonu o RTV in ne o vsem drugem, tako kot se kdaj v teh prostorih dogaja. V tem vidim posebno kakovost naše razprave, da pa smo jo začinili vsak po svoje, tako kot to znamo se pa razume smo po sebi, saj smo vendarle v demokraciji.
        Najlepša hvala in naj vam dan lepo mine.

        .../Aplavz./...

        (Javna predstavitev je bila zaključena 17. marca 2010 ob 13.30.)

Evidentirala:         Jela Jelić

---

domov