Služba za odnose z javnostmi
Državni zbor, Šubičeva 4, 1000 Ljubljana
tel: 01 478 97 17
doris.krzisnik@dz-rs.si
posredujemo vam željeno gradivo

ODBOR DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA ZDRAVSTVO

JAVNA PREDSTAVITEV MNENJ O  PREDLOGU ZAKONA O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI

Javna predstavitev mnenje se je pričela 01. 04. 2010 ob 12.09. ^h

Sejo je vodil Ljubo Germič, predsednik odbora

---

ORIGINALNI MAGNETOGRAM (htm)   PREDLOG IZDELAVE KVALITETNEJŠIH MAGNETOGRAMOV (doc)

---

ALEKSANDER DOPLIHAR ANDREJ MAGAJNA ANDREJA_NAPOTNIK ANTON_ZORKO BOJAN GOLJEVŠČEK BOJAN LOVŠE
BORIS ŠUŠTERŠIČ BORUT MIKLAVČIČ DARINKA KLEMENC DARJA VIŽITIN ZUPANČIČ DARKO KRANJC DJORDJE RADAKOVIĆ
ELIZABETA ŽIVKOVIČ FRANCE CUKJATI GORDANA KALAN ŽIVČEC GOSPOD CUGELJ GOSPOD RUS IVAN GRILL JANEZ KROŠELJ
JANI VOGELNIK JASNA DOLGANJOŽE TRONTELJ JOŽEF JARH JULIJANA BIZJAK MLAKAR GOSPOD KOGEJ MATEJA KOŽUH NOVAK LUČKA BUM(?)
MARJETA ŠIBAV MIOMIR KNEŽEVIĆ MOJCA ONČEŠKA MALOVRH NADA ČAS NADA SKUK RAJKO PIRNAT RASTKO PLOHL
SABINA MARKOLI SANELA SINANOVIČ SIMON VRHUNC TANJA POGELJIČ VLADISLAV STRES ŽARKO PINTER

---

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vsi vabljeni na današnji javni predstavitvi mnenj o zakonu o zdravstveni dejavnosti. Na podlagi 41., 46. in 47. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije ter na podlagi odločitve, sprejete na 5. redni seji Odbora za zdravstvo, dne 17. februarja letošnjega leta, kot predsednik Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravje pričenjam javno predstavitev mnenj o predlogu zakona o zdravstveni dejavnosti. Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti in povzeti bistveni novosti sta objavljena v okolju Lotus Notsa, to je v spletnih straneh Državnega zbora in spletni strani Ministrstva za zdravstvo.
        Želel bi vas na začetku opozoriti, da imate na klopeh prijavnice zato, da tisti, ki bi želeli razpravljati, jih izpolnite, izpolnite jih in potem posredujte ali tej mizi, ki bo vodila to javno predstavitev mnenj ali pa gospe Zlatki, ki tako prijazno kroži med vami in pobira te prijavnice.
        Vrstni red bomo določili tako kot bodo prihajale prijavnice. Če bi kdo bil izredno časovno vezan, bomo poskušali urediti tako, da bi ga pomaknili ali bolj naprej ali pa bolj nazaj, ampak teh izjem načelno ne bi počeli, glede na to, da bi bili pač korektni za vse. Glede na to, da bo danes kar nekaj ur ta javna predstavitev, bi vas samo želel na začetku obvestiti, da je v preddverju te glavne dvorane poskrbljeno tudi za osvežitev, da bo možno dobiti kakšno vodo ali kakšen sok v času, ko boste spremljali to javno predstavitev.
        Torej namen javne predstavitve mnenj je pridobiti mnenja in stališča strokovne in širše javnosti k navedenemu predlogu zakona kot podlago za obravnavo predloga zakona o zdravstveni dejavnosti na matičnem delovnem telesu in na Državnem zboru Republike Slovenija. Javna predstavitev mnenj naj bi podala odgovore predvsem na naslednja vprašanja. Prvič. Ali predlog zakona ustrezno določa kriterije ter odgovornost države in občin pri organizaciji javne zdravstvene mreže, ali je v osnutku zakona ustrezno urejena regulacija, upravljanje in delovanje zdravstvenega sistema in vloga države pri tem? Drugič. Ali je področje koncesij ob predlogu zakona urejeno tako, da bo mogoče dopolnjevati zmogljivosti zdravstvene dejavnosti skladno s potrebami prebivalstva? Tretjič. Kakšni bodo predvideni učinki ustanovitve javne agencije za kakovost v zdravstvu ali zlasti v luči potrebe in pričakovanj uporabnikov zdravstvenih storitev? Kakšna bi morala bi morala biti vloga in pomen zdravniške zbornice ter njenega članstva na področju izvajanja ustrezne zdravstvene oskrbe? Torej vprašanj, ki se tičejo licenc, izobraževanja, specializacije in strokovnega nadzora. Petič. Ali je sprejemljiva odločitev za graditev sistema zdravstvenega varstva primarno na javni zdravstveni dejavnosti, kjer so koncesije le dopolnilo, druge oblike zasebne zdravstvene dejavnosti pa možne, a izključno na račun zasebnih sredstev. Šestič. Ali predlog zakona ustrezno definira ter ločuje javno in zasebno zdravstveno dejavnost in opredeljuje kriterije za sklenitev podjemnih pogodb. Sedmič. Ali naj zdravstveni domovi postanejo temeljni nosilci javnega zdravstvenega varstva in koordinatorji izvajanja zdravstvene dejavnosti na svojem območju. In osmič. Ali je v osnutku zakona ustrezno definirano uresničevanje interesa prebivalca v smislu zagotavljanja dostopnosti, učinkovitosti in kakovosti javnega sistema zdravstvene dejavnosti.
        Preden začnemo s predstavitvijo in razpravo, še nekaj operativnih navodil, obvestil. V uvodni predstavitvi bo predlog zakona predstavil minister za zdravje, gospod Borut Miklavčič. Gospod Borut Miklavčič bo svojo predstavitev podal iz centralnega govorniškega pulta, za ostale prijavljene k razpravi pa prosim, da razpravljate iz klopi tako, da se priklopite na mikrofon z zeleno tipko, ki je na vašem pultu pred vami. Nekaj razprav smo dobili že preko elektronske pošte in sicer si po vrstnem redu sledijo: mag. Andreja Rihter, mag. Julijana Bizjak Mlakar, France Cukjati, Andrej Magajna, Andreja Napotnik, Elizabeta Živkovič, Marjeta Šibav, Miloš Kravanja. Ti razpravljavci bodo tako tudi začeli današnjo razpravo, potem pa nadaljujemo z vsemi tistimi, ki ste danes tukaj oddali tudi te prijavnice. Glede na velik interes za razpravo in glede na to, da prijavnice še prihajajo, je treba seveda racionalno omejiti tudi čas, kajti, če bi bilo to danes predolgo, bi lahko seveda danes tudi imeli manj učinkovito razpravo. Zato predlagam, da se vsi razpravljavci, razen uvodničarja, torej gospoda ministra, omejite na 7 minut razprave. Jaz vas bom z zvočnim signalom, pol minute pred zaključkom opozoril, da se razprava približuje koncu. Seveda pa kdor želi, seveda lahko konča tudi prej. Gre samo za maksimalno odrejen čas za razpravo.
        Opozoriti vas moram še na to, da so vsi do sedaj prispeli prispevki po elektronski pošti objavljeni v spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije pod rubriko, dialogi, javna predstavitev mnenj. Svoje predloge in mnenja, ki so objavljena na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije so do sedaj posredovali: Slovenska zveza za tobačno kontrola, prof. dr. Jože Trontelj, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, gospod France Cukjati, informacijska pooblaščenka, združenje zasebnih specialističnih zdravstvenih družb, Gospodarsko interesno združenje Bled, združenje izvajalcev zdravstvene dejavnosti v zasebni lasti in gospa Metka Šibav. Vsa dodatno posredovana mnenja bomo naknadno objavili na spletni strani Državnega zbora Republike Slovenije, zato tudi vse današnje razpravljavce prosim, da svoje prispevke posredujejo v elektronski obliki. To je želeno, ni pa obvezno, kajti tudi današnji magnetogram bo sestavni del javne predstavitve mnenj.
        Sedaj pa vabim prvega k govornici. Torej gospod minister, gospod Borut Miklavčič, prosim vas, da podate uvodno predstavitev k predlogu zakona o zdravstveni dejavnosti.

BORUT MIKLAVČIČ: Spoštovani predsednik, spoštovani poslanci, udeleženci današnje javne predstavitve predloga zakona o zdravstveni dejavnosti. Morda se ne ve, vendar prav pred nekaj tedni je minilo 18 let odkar je bil v Sloveniji sprejet sedanji zakon o zdravstveni dejavnosti. To je za vsak zakon več kot dolga doba. Tako dolgo pa ni vzdržal zato, ker je bil tako dober, ampak, ker se je slovenska družba ves čas ukvarjala z drugimi vprašanji.
        18 let je doba, v kateri so se zgodile mnoge spremembe v družbi, demografski in socialni strukturi prebivalstva, njegovem zdravstvenem stanju, medicinski tehnologiji, znanju o vodenju in upravljanju in organizaciji sistema zdravstvenih zmogljivosti. Vse to ter dobre in slabe izkušnje preteklih 18 let nakazujejo, da so nujne tudi spremembe v zakonu, ki ureja zdravstveno dejavnost, da bi ta postala uspešnejša, učinkovitejša, kakovostnejša in do ljudi prijaznejša. Ni pomembno ali te spremembe imenujemo reforma ali ne, pomembnejše je, da omogočimo z novim zakonom takšno zdravstveno dejavnost, ki bo po volji interesih večine prebivalstva in ki bo s tem prispevala tudi k splošnemu dobremu počutju in napredku družbe kot celote. Če nam je ta cilj vsem skupen, imamo pa o posameznih rešitvah lahko različne poglede, ki pa nas ne bi smeli odvrniti od volje in želje, da sledimo zastavljenemu cilju. Po skoraj enem letu široke javne razprave pošiljamo novi zakon o zdravstveni dejavnosti v Državni zbor. To je bila gotovo ena najdaljših javnih razprav o kakšnem zakonu v zgodovini te države. Nekateri so mi celo očitali, da je bila ta razprava predolga, da smo na ta način dali preveč časa in prostora tistim, ki osnovnim potezam predlagane reforme ogorčeno nasprotujejo in smo na ta način sami ustvarili vtis, da predloga zakona pravzaprav nihče ne podpira. Mislim, da ta ugotovitev ni točna. Gre namreč za prvi del zdravstvene reforme, drugega prinaša novi zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki bo kmalu v javni razpravi. Reform pač ni mogoče uveljavljati čez noč in tudi ne brez vsaj osnovnega soglasja ali razumevanja tistih družbenih skupin in organizacij, ki jim reforma najbolj prizadeva. Zdravstvene reforme nikoli nisem jemal kot pozicijske vojne med tako imenovanimi zagovorniki ohranitve javnega zdravstva in zdravniškim stanom, ki naj bi hranil svoje pridobljene pravice iz pretekle privatizacije. Po mojem trdnem prepričanju reforma sploh ne more uspeti, če bo prevladalo prepričanje, da je ena od strani zmagala in da je druga premagana.
        Zdravstvena zakonodaja je vedno občutljivo vprašanje, ki zadeva temeljno vrednostno in ideološko usmeritev politike. V razpravi o sodobnem zdravstvu se povsod po svetu ostro spopadajo zagovorniki različnih konceptov. V razpravi so posamični interesi izpostavljali druge, prevečkrat tudi sebične cilje posameznih strok in njihovih nosilcev ali pa celo cilje političnega prestiža. Razprava je tudi pokazala, da gre za veliko namišljenih dilem pa tudi argumentov, ki jih preprosto ni mogoče uporabiti razen na verbalnem nivoju za presojo ustreznosti posameznih členov. Res je, da so vsi deklarativno izhajali iz posameznika, njegove stiske in njegovih tegob. Vendar se je v rešitvah bolnik pojavljal mnogokrat kot sekundarni člen za uveljavljanje organizacijskih, lokalnih, profesionalnih ali drugih interesov. Sprejeli smo kar nekaj kompromisov in kljub vsem zagatam iz dosedanje razprave, ohranili rdečo nit zakona, ki postavlja v ospredje človeka kot bolnika, zavarovanca in končno tudi kot državljana, ki mu je veliko do tega, da bi bil sistem zdravstvenega varstva ustrezno organiziran, dostopen vsem, ne glede na to kakšno je njegovo materialno stanje ali kje živi. To je v bistvu tudi končni in dokončni cilj sistema zdravstvenega varstva. Sistema, ki se zavzema za pravičnost, ki temelji na solidarnosti kot pomembni ekonomski kategoriji socialne države.
        Ob razpravo o osnutkih zakona o zdravstveni dejavnosti se je večkrat pokazalo, da posamezni razpravljavci o tem zakonu želijo odgovore tudi na vprašanja o ureditvi na področju zdravstvenega zavarovanja, o obsegu in načinu uresničevanja solidarnosti, o pravicah iz obveznega zavarovanja in podobno. Vse to so nadvse pomembna vprašanja razvoja zdravstvenega varstva, vendar so predmet posebnega zakona, ki je prav tako pripravljen. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v slednjem bodo tudi zelo podrobno predlagane naloge in odgovornost države, lokalnih skupnosti, delodajalcev, zdravstvenega zavarovanja in posameznikov do zdravja. V zakonu o zdravstveni dejavnosti so zato le opredeljene pristojnosti in dolžnosti države in občin do zagotavljanja mreže javne zdravstvene dejavnosti po ravneh in območjih države. Pri tem predlog zakona izhaja iz predpostavke, da je država skupaj z občinami, dolžna ustanoviti in zagotoviti potrebne zmogljivosti, ki bodo omogočale prebivalstvu približno enakomerno dostopnost do potrebnih zdravstvenih storitev in programu na celotnem območju države. To nalogo mora uresničevati z določenim vzdrževanjem mreže javne zdravstvene dejavnosti, z zagotavljanjem zadostnega in strokovno usposobljenega kadra, ustrezne medicinske opreme ter nenazadnje tudi s pristojnostmi sodelovanja pri upravljanju javnih zdravstvenih zavodov in njihovem delovanju, skladno z javnim interesom in materialnimi možnostmi naše družbe.
        Predlog zakona izhaja iz osnovne usmeritve, po kateri bo za zadovoljevanje potreb prebivalstva skrbela predvsem javna zdravstvena dejavnost. To so javni zavodi in koncesionarji. To pa je tudi povezano z njeno neprofitno naravnanostjo in naravnanostjo na zadovoljevanje potreb pri izboljševanju zdravja prebivalstva. Ob takšni orientaciji velja posebej poudariti, da predlog zakona posebej izpostavlja potrebo po hitrejšem razvoju in novi vlogi zdravstvenih domov in celotne primarne ravni zdravstvene dejavnosti, ki mora postati osrednji nosilec celotne zdravstvene dejavnosti. Sekundarna in terciarna raven bosta usmerjena v obravnavo zahtevnejših bolezenskih stanj in bosta nadgradnja primarne ravni, ki pa bo morala ob ustreznih kadrovskih in drugih okrepitvah prevzeti tudi večji del odgovornosti in nalog pri izvajanju javnega programa zdravstvene dejavnosti. V tej preusmeritvi vidimo tudi velik potencial za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in boljši, preglednejši ter kakovostnejši obravnavi pacientov čim bližje njihovemu bivalnemu okolju in seveda tudi delovnemu okolju. Tega ni mogoče predpisati z zakonom, pač pa z mrežo javne zdravstvene dejavnosti in določitvijo nove delitve dela med posameznimi ravni zdravstvene dejavnosti in znotraj timov zdravstvenih delavcev ter krepitvi vloge družinskega zdravnika, osebnega zobozdravnika, patronažno babiško, negovalno in nekatere druge dejavnosti, ki morajo biti čim bolj približane prebivalstvu. Usmerjanje takšnega razvoja je po predlogu zakona odgovornost države. V določenem delu pa tudi občin, povezana pa je tudi z določenimi organizacijskimi spremembami sedanjih izvajalcev na primarni in sekundarni ravni. Nasploh naj bi v bodoče gradili mrežo javne zdravstvene dejavnosti, skladno z novimi izzivi in potrebami prebivalstva in dosegli večjo prilagodljivost zdravstvenih zmogljivosti le tem in ne več na tradicijah in ozkih skupinskih interesih. Zaradi tega predlog zakona daje tudi možnost povezovanja javnih zdravstvenih zavodov na istih ali različnih ravneh na skupnosti zavodov, katerih bi javni zavodi lahko skupaj organizirali izvajanje določenih dejavnosti ali posamezne službe.
        Javna razprava je pokazala, da pretežni del javnosti želi sistem, ki temelji na javni zdravstveni dejavnosti, ki jo predstavljajo javni zavodi in koncesionarji. Čista zasebna samoplačniška ali tržna dejavnost naj bi sicer bila dovoljena, vendar povsem ločena od javne. Nekateri pod tem razumejo tudi fizično ločitev obeh dejavnosti, njihovih izvajalcev, prostor, opreme, denarja in tako dalje. To bi tudi pomenilo, da izvajalci javne dejavnosti pod nobenim pogojem ne bi mogli ali smeli opravljati storitve, ki niso financirane iz javnih sredstev. Takšna ureditev bi bila zelo radikalna in tudi težko izvedljiva in za javne zavode morda škodljive, za enega celo pogubna.
        Prav posebej se je med pripravo zakona večkrat pojavilo vprašanje ali je ustavno oziroma pravno sprejemljivo, da se prepove opravljanje neke dejavnosti v prostem času posameznika. Na te dileme ni bilo mogoče najti enoznačnega odgovora in tudi praksa v Evropi ni takšna, da ne bi dovoljevala pod določenimi pogoji sožitja obeh oblik izvajanja dejavnosti. Pomembnejše od tega razločevanja je preprečitev prelivanja javnih sredstev in virov v zasebne zaslužke, čemur je Ministrstvo za zdravje v predlogu zakona sledilo. To pa ni narejeno s prepovedmi, temveč z določitvijo pogojev kdo in kdaj sme opravljati poleg javne tudi zasebno dejavnost, tako bi po določilih predloga zakona smeli opravljati izvajalci javne zdravstvene dejavnosti tudi zasebno dejavnost le na podlagi dovoljenja delodajalca po izpolnjenih obveznostih do javnega programa oziroma po opravljenem rednem delu, pri čemer ne bi smeli opravljati storitev, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Takšno dejavnost bi lahko organizirali tudi javni zdravstveni zavodi, pri čemer bi ustvarjali dohodek iz te dejavnosti, bil dohodek zavoda in ne posameznega zdravstvenega delavca.         Po prepričanju Ministrstva za zdravje je s tem zagotovljena potrebna razmejitev javne in zasebne dejavnosti, s čimer bodo omogočeni razni pojavi nelegalnega samoplačništva, preskakovanja čakalnih vrst in podobnih pojavov, ki so za mnoge zavarovane osebe zelo moteče, čeprav niso pogoste.
        Posebno poglavje namenja predlog zakona podeljevanju koncesij in koncesionarjem nasploh. To je bilo doslej od pravno dokaj neurejenih področij, ki je sprožilo tudi vrsto vprašanj pa tudi nezadovoljstva s stanjem in položajem zdravstvenih delavcev, ki so s koncesijo dobili določena javna pooblastila. Dejstvo je, da pri podeljevanju koncesij na republiški in občinski ravni ni bilo enotnega prestopa in da je velikokrat prevladal pri tem osebni interes posameznega izvajalca, posamezne občine, manj pa potrebe prebivalstva. Tudi delovanje koncesionarjev in razmejitev storitev, ki so jih izvajalci za javni program zdravstvenega zavarovanja oziroma zasebnike ni bil ustrezno razmejen. Zlasti ob reorganizaciji občin in razpadu nekdanjih velikih zdravstvenih domov je veliko zdravstvenih delavcev odšlo med koncesionarje, kar je v nekaterih okoljih bilo slabo sprejeto. Razlog je bil tudi v preveliki težnji posameznikov, seveda ne vseh, po ustvarjanju dobička, kar je okoljem, ki so bila navajena javno, neprofitno zdravstveno dejavnost, ni bilo po godu. Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti predvideva na tem področju spremembe. V prihodnje bo podeljevanje koncesij potekalo bolj pregledano in na podlagi posebnega koncesijskega akta, ki ga bo glede na potrebe sprejelo Ministrstvo za zdravje. Podeljevanje koncesij bo možno le kadar javni zdravstveni zavodi na določenem območju oziroma področju ne bi mogli zadostiti potrebam, opredeljenim z mrežo javne zdravstvene dejavnosti. To pomeni, da koncesionarji ne bodo alternativa javnim zavodom, temveč kot povečanje možnosti izbire in boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev v javnem zdravstvu, katerega del so tudi koncesionarji.
        Koncesije se bodo prav tako podeljevale na podlagi javnih razpisov in ne več na podlagi ali zahtevo posameznega izvajalca. Vsak koncesionar bo moral s koncesijsko pogodbo se zavezati, da bo sodeloval z območnim zdravstvenim domom oziroma bolnico, se vključeval v zagotavljanje nujne medicinske pomoči, dežurstva, nadomeščanja in tako dalje. Koncesionar bo prav tako moral razmejiti svojo javno zdravstveno dejavnost od upravljanja samoplačniških storitev oziroma storitev za trg. Slednje bo lahko opravljal le po končanem delovnem času in opravljenih obveznostih, ki jih ima na podlagi pogodbe z zavodom za zdravstveno zavarovanje. S temi zakonskimi spremembami bo uresničena zahteva, da postane delo koncesionarjev sestavni del mreže javne zdravstvene dejavnosti, ki se opravlja pod enakimi pogoji kot jih imajo javni zavodi in da bo podeljevanje koncesij potekalo skladno s potrebami in načrtovano mrežo javne zdravstvene dejavnosti in ne več stihijsko.
        Novost v predlogu zakona je ustanovitev javne agencije za kakovost in varnost. Ta ni predvidena kot kakšna nadzorna služba ali služba, ki naj bi tudi kaznovala izvajalce, ki ne bi opravljali svojega dela dovolj strokovno. Njen namen je nasprotno. Skrb za dvig kakovosti in preprečevanje nevarnih opozorilnih dogodkov. V ta namen bo agencija skrbela za uvajanje in spoštovanje kliničnih smernic, za obravnavo posameznih stanj, za uvajanje kazalnikov kakovosti in varnosti v zdravstveni dejavnosti. Zbirala in analizirala bo tudi primere strokovnih zapletov in napak ter pripravljala ukrepe za njihovo preprečevanje v prihodnosti. Njena naloga bo tudi podeljevanje akreditacij tistim, ki bodo dosegali ustrezno kakovost. Nasploh predlog zakona predvideva, da bodo morali vsi izvajalci javne zdravstvene dejavnosti imeti posebne komisije za področje kakovosti, zbirati in prijavljati, seveda anonimno, primere strokovnih zapletov ali nevarnih opozorilnih dogodkov. Prav tako naj bi podatke o doseganju kazalnikov kakovosti redno objavljali na svojih spletnih straneh. S tem bodo uporabniki zdravstvenih storitev imeli možnost izbire izvajalcev tudi po kriteriju zagotavljanja kakovosti in varnosti.
        Predlog zakona na novo ureja tudi vlogo zbornic, kot poklicnih, strokovnih združenj, zaposlenih v zdravstveni dejavnosti. Za vse, vključno z Zdravniško zbornico Slovenije določa prostovoljno članstvo, o čemer so v javnosti med zdravniki prisotna zelo različna mnenja. Različna mnenja tudi v civilnih družbah. Ne glede na to pa je primeren način organiziranja in delovanja zbornic za sistem zdravstvenega varstva in dvig strokovnosti zelo pomemben. Ker se tega zavedajo tudi zdravniki in drugi zdravstveni poklici, je strah po mojem mnenju o razpadu zbornic verjetno povsem odveč. Poleg tega, zbornice ohranjajo vsa najpomembnejša javna pooblastila. Zdravniška zbornica bo tako še naprej pristojna za opravljanje strokovnega nadzora s svetovanjem, z izvajanjem specializacij zdravnikov in podeljevanje ter odvzemanje licenc. Podobna pooblastila bodo imele tudi druge zdravstvene zbornice. Ne bodo pa imela več pooblastil za načrtovanje števila in vrst specializacij, ker le to sodi v pristojnost Vlade, Ministrstva za zdravje oziroma med naloge, ki se nanašajo na določanje mreže javne zdravstvene dejavnosti. Prav tako zbornice ne bodo več vodile registrov. Sprememba je predvidena tudi v trajanju javnih pooblastil zbornic, ki ne bodo več trajna, ampak časovno omejena in podeljevana na podlagi razpisa. S predlaganimi spremembami je Ministrstvo za zdravje prepričano, da bo delovanje zbornic omogočilo nadaljnji dvig strokovnosti zdravstvenih poklicev in za izvajanje določnih javnih pooblastil.
        Predlog zakona predvideva precejšnjo spremembo v vodenju in upravljanju javnih zdravstvenih zavodov. Sedanje vodenje in opravljanje javnih zavodov se je pokazalo kot neprimerno in premalo učinkovito. Kot neustrezno se je pokazala dvotirnost v njihovih vodstvih, ko so se pojavljala nesoglasja med poslovnim in strokovnim vidom razvoja posameznega javnega zavoda. Hkrati so imela vodstva javnih zavodov premajhna pooblastila, saj so v večini najpomembnejših razvojnih vprašanj odločali sveti zavodov oziroma njihovi ustanovitelji. To se je nanašalo na sprejemanje strategije razvoja, na finančni načrt, na poslovno poročilo, odločitve o investicijah in tako dalje. S tem se je neredko prelagala odgovornost za poslovanje od menedžmenta na svete zavodov, kar je zmanjševalo učinkovitost poslovanje. Nasploh je upravljanje z javnimi zavodi ena od šibkih točk v ureditvi sistema zdravstvenih dejavnosti, posledica česar so bile tudi zgrešene razvojne ambicije v posameznih okoljih, razvoj brez ustreznih materialnih podlag, veliki primanjkljaji in tako dalje. Nov zakon predvideva zaradi tega določene spremembe. Sedanja dvotirna vodstva naj bi zamenjali direktorji oziroma uprave z bistveno večjimi pooblastili in odgovornosti kot doslej. Sedanje svete zavodov bi nadomestili razvojni sveti, ki bi predvsem nadzorovali delo direktorjev in uprav. Direktorji in uprave in člani nadzornega sveta bi tudi materialno odgovarjali za svoje delo in poslovanje javnih zavodov. V nadzornih svetih naj bi bili predstavniki ustanovitelja, zavarovancev in zaposlenih v javnem zavodu. Predlagana sprememba v vodenju in upravljanju javnih zavodov je prvi korak k večji avtonomiji javnih zavodov. Lahko pa pričakujemo, da se bo razvoj v naj bi bili predstavniki ustanovitelja, zavarovancev in zaposlenih v javnem zavodu. Predlagana sprememba v vodenju in upravljanju javnih zavodov je prvi korak k večji avtonomiji javnih zavodov. Lahko pa pričakujemo, da se bo razvoj v tej smeri nadaljeval, ko bo pripravljen sistemski zakon o izvajanju javnih služb, ki je v pripravi.
        Smatramo, da je z navedenimi in še nekaterimi drugimi spremembami podana ustrezna pravna podlaga za novo organiziranost javne zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki bo korist predvsem zavarovanim osebam. Nekateri razpravljavci so zahtevali še bolj radikalne spremembe. Vendar je potrebno računati z realnostjo in dejstvom, da v zdravstvenem sistemu revolucionarne spremembe niso možne in da lahko celo vodijo v zlom sistema. V tej fazi zato pripravljen predlog, za katerega Ministrstvo za zdravje ocenjuje, da je izvedljiv, čas pa bo pokazal, kdaj bo potrebno sistem ponovno dopolnjevati, nadgraditi in upamo, da ne bomo za ta korak potrebovali zopet 18 let.
        Naj mi bo dovoljen zaključek, povsem oseben. Ker je danes tukaj verjetno v tej hiši demokracije moj zadnji nastop kot ministra, si dovolim še eno misel. Pri svojem delu v zdravstvu sem se vedno zavedal, da obstoj in razvoj zdravstvenega varstva temelji na solidarnosti. In da se tej vrednosti ne smemo in ne moremo odpovedati. Od solidarnosti in vzajemnosti je odvisna tudi prihodnost zdravstvenega varstva pri nas. Solidarnost je osnova na našem ozemlju že več kot 120 let. Preživela je različne režime, državne ureditve ter bila vedno temelj pravic. Ostala je kulturna lastnost in vrednota Slovencev. Ohranjanje solidarnosti in vzajemnosti, pa je neločljivo povezavo s finančno vzdržnostjo sistema zdravstvenega varstva in to je naša kvaliteta. Prav temu sem vedno namenjal največ pozornosti.
        V letu 2003 sem prevzel vodenje zavoda, ki je bil v izgubi, ni bila majhna. Sprejeli smo sanacijski program, prišli v pozitivno poslovanje, ob tem ohranili raven pravic zavarovanih oseb in ustvarili rezervni sklad, ki pokriva primanjkljaj še danes. 2008 in 2009 se je Vlada ob zmanjšanju sredstev za bolnišnično dejavnost posebej zavzela za pozitivno poslovanje bolnišnic. 8,5% smo zmanjšali sredstva, zaradi ekonomsko zahtevnih situacij. Torej tudi v slovenskih bolnišnicah danes ni več izgub ob prekoračenem programu v letu 2009. To je pomemben dosežek. Moje osebno in trdno prepričanje je, da sprejem zakona o zdravstveni dejavnosti in zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, kot sta pripravljena z morebitnimi popravki zagotavljata v letu 2011/2012 in naprej finančno vzdržnost našega zdravstvenega sistema. To pomeni poslovanje brez zadolževanja in brez izgub. To je bilo vedno moje vodilo in vrednota. Vesel bom, če bodo to uresničili tudi drugi. Meni je žal zmanjkalo moči. Takšna politika mora biti cilj in naloga države, ker le na tem lahko gradi svoj gospodarski in družbeni razvoj. Hvala za vašo pozornost. .../Aplavz./...

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod minister za vašo uvodno predstavitev. Sedaj pa k besedi vabimo gospo Julijano Bizjak Mlakar. Pripravi pa se naj gospod France Cukjati.

MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR: Hvala lepa za besedo. Najprej naj povem, da se pridružujem zahtevam gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, ki si prizadeva za vrednote in načela v zdravstvu, ki jih je s podpisom podprlo preko 74 tisoč prebivalcev in prebivalk Slovenije.
        Ta zakon ni reforma, pač pa predvsem posnetek obstoječega stanja zdravstva in to skupaj z vsemi njegovimi anomalijami. Anomalije pa so predvsem posledica komercializacije in privatizacije zdravstva. Zato se pridružujem zahtevam po neprofitnem javnem zdravstvu, ki se po domačih in mednarodnih izkušnjah kaže kot najcenejše, najbolj kakovostno in dostopno vsem. Predlog zakona ne zasleduje javnega interesa. Zanj ni soglasja civilne družbe. Gre za podobne rešitve, ki jih je pripravljal že minister prejšnje Vlade, ki niso sprejemljive. V dolgotrajnih pogajanjih predlogih gibanja, ter poslancev, ki smo se zavzeli za zakon, ki bo v javnem interesu, niso bili upoštevani. Vsebina zakona ni skladna s predvolilnimi obljubami koalicijskih strank in ne s programom moje stranke. Socialni demokrati smo se namreč zavezali ponovni vzpostavitvi univerzalnega zdravstvenega varstva, solidarnosti, kakovosti in učinkovitosti, k okrepitvi sodelovanje s civilno družbo, k ločitvi javne od zasebne zdravstvene dejavnosti, ustanovitvi neodvisne institucije za strokovni nadzor nad izvajalci zdravstvenih storitev in podobno. Pripravljavci zakona ste povozili Belo knjigo skupaj za zdravje, strateški pristop Evropske unije za obdobje 2008 do 2013 in druge dokumente Evropske unije in svetovne zdravstvene organizacije, ki jim je na področju zdravstva zavezana Slovenija. Začenši pri obvezni transparentnosti in sodelovanju zainteresirane javnosti pri odločitvah o zdravstvu. Poleg pripravljavcev zakona nosijo odgovornost za zgrešeno vsebino predloga zakona tudi politiki, ki so tak zakon podprli. Namesto obljubljene reforme zdravstva smo po letu dni in pol še vedno brez reformnega zakona in pred nevarnostjo sprejetje zakona, ki ne sledi javnemu interesu. Že v letu 2003 je bilo doseženo soglasje s socialnimi partnerji o tem, kakšno zdravstvo hočemo in potrebujemo. Pripravljavci zakona ste povozili tudi ta sporazum.
        Zato vam postavljam retorična vprašanja:
        Ali ste vprašali prebivalce, če so za eksperiment, po katerem naj bi zdravstveni domovi in bolnišnice spremenili v pridobitna podjetja, ki bodo opravljala tudi tržno oziroma samoplačniško dejavnost, ki jih bodo vodili uprave in nadzirali nadzorni sveti? Niste.
        Ste jih vprašali, če so za to, da se iz upravljanja javnih zdravstvenih zavodov odstrani enakopraven vpliv uporabnikov zdravstvenih storitev in izvajalcev zdravstvenih storitev? Niste.
        Ali ste vprašali prebivalce, če so za nadaljnje razgrajevanje javnih zdravstvenih domov in bolnišnic s podeljevanjem finančnih sredstev in zdravstvenih programov zasebnikom?
        Ste jih vprašali, če se strinjajo, da javno zdravstveno premoženje, stavbe, zemljišča in draga oprema preide v zasebne roke. Da o najemih in prodajah občinskega zdravstvenega premoženja odloča kar minister s koncesijskim aktom? Spet niste.
        Očitno menite, da se odločitve o zdravstvu prebivalstva ne tičejo. Zakon namreč prinaša razlastitev občin, ki so lastnice zdravstvenih domov in odpira pot razgrajevanju zdravstvenih domov in bolnišnic, saj ne postavlja merljivih kriterijev, ki bi onemogočili privatizacijo v zasebnem interesu. S koncesijskimi pogodbami za obdobje 15 do 25 let, naj bi se dolgoročno preprečilo urejanje zdravstva v javnem interesu. Zakon omogoča privatizacijo zdravstvenih domov, bolnišnic in opreme v njih. Pripravili ste zakon, ki ruši koncept ohranitve javnega zdravstva v potrebni vsebini.
        Pričakovali smo, da bo zakon odpravil posledice nezakonitega stanja zdravstvenih domov, ki nekateri ne zmorejo več opravljati zdravstvenih storitev. Nasprotno. Zakon to stanje celo legalizira. Brez dvoma gre za vnašanje tržnih mehanizmov v zdravstveni sistem, za njegovo privatizacijo in komercializacijo, kar je škodljivo in kar po mednarodnih izkušnjah vodi k razslojevanju prebivalstva pri uresničevanju zdravstvenih pravic. Pa vendar prav komercializacija javnega sektorja podpira tudi minister Gaspari s svojo skupino, precej neoliberalno usmerjenih ekonomistov.
        Spoštovani, izgubili ste kompas. Zakon legalizira zlorabe javnega v korist zasebnega pri koncesionarjih in v javnih zdravstvenih zavodih. Oboji lahko pod koncesijo ali v zdravstvenem domu ali v bolnišnici na istem mestu, z istimi sredstvi in celo v istem času opravljajo javno in samoplačniško oziroma tržno dejavnost. Zaposleni v javni dejavnosti lahko delajo tudi v zasebni in obratno. Zakon sicer našteva omejitve, vendar pa izvajanje omejitev ne bo mogoče učinkovito nadzirati. Zakon torej ne prinaša ločitve med javnim in zasebnim. Čeprav je prav to zahteva civilne družbe, postavljena na številnih shodih širom Slovenije. Mešanje javne in zasebne dejavnosti, ki jo omogoča zakon, omogoča obstoj vseh konfliktov interesov med javnim in zasebnim, ter legalizira celo korupcijo v obliki samoplačništva in preskakovanja čakalnih vrst. Opravljanje nadstandardnih storitev v času javne službe, zlorabo javnih sredstev, časa in bolnikov v javnem zdravstvu. Člen 135. drugi do peti odstavek.
        Kako je lahko pod to Vlado nastal zakon, ki predvideva delitev državljanov na dve kategoriji, na tiste vplivne in bogate domačine in tujce, ki bodo z legalizacijo samoplačništva oziroma tržne dejavnosti v javnih zavodih deležni storitev takoj in na ostale državljane, ki ne bodo mogli plačati in bodo čakali na zdravstvene posege? To je kršenje Ustave Republike Slovenije.
        Ker mi zmanjkuje časa bi povedala samo še to, da pričakujem, da se bo v postopku sprejemanja zakon bistveno izboljšal in da ga sicer ne bom mogla podpreti. Hvala.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Julijana Mlakar. Besedo dajem gospodu Francetu Cukjatiju. Pripravi pa se naj gospod Andrej Magajna.

FRANCE CUKJATI: Hvala za besedo, gospod predsedujoči. Gospod minister, vsi prisotni.
        Tukaj je prostor, kjer bomo slišali različna mnenja in to je prav. Jaz se spominjam ob tem zakonu let 1991/1992, ko sem sodeloval pri pripravi novega zakona, takrat pod ministrico Katjo Boh. Moram reči, da je vsaj nas, kar je bilo zdravniške dela, kar se zdravniške strani tiče je veljalo naslednje načelo. Prvič, s poslovitvijo od socializma in planskega gospodarstva bomo morali začeti spoštovati zasebno pobudo. Nujno. In človeka, ki to izvaja.
        Drugič. Zdravnik kot nosilec zdravstvene dejavnosti ne bo mogel več biti tretiran kot delavec za tekočim trakom, kjer mu delodajalec nalaga, on pa je brez odgovornosti. Ne. Nič več. Zaradi tega potrebuje drug status. Poleg tega so še drugi nosilci zdravstvene dejavnosti ne samo zdravnik in to bo treba upoštevati, kajti zdravnik in drugi nosilci, oni določajo diagnozo, preiskave, terapijo, vso odgovornost za pacienta nosijo oni, direktor je samo za organizacijo.
        Tretjič. Vzpostavili smo princip oziroma želeli, osebna izbira zdravnika. Prej je veljalo, za angino si šel k enemu zdravniku, na kontrolo k enemu drugemu. Osebne izbira zdravnika zaradi tega, da se poveča odgovornost zdravnika za tega človeka in se vzpostavi nek kontakt, ki ni več socialistični, ki je osebni kontakt, zasebno, javno. In ob tem prosta izbira zdravnika in zavoda. Prosta izbira, pacient izbira kogarkoli. In četrtič. Denar naj sledi pacientu. Pomeni, kdor več in bolje dela, bo imel več pacientov, bo bolje plačan. To ni tržna dejavnost, profitna dejavnost, ampak upoštevanje ekonomskih vzvodov, ki jih gospe in gospodje moramo upoštevati. Ja kje pa smo. Ekonomski vzvodi, pa plačna uravnilovka je največja, bi reke, največja ovira razvoja in pa dela tudi v zdravstvu. Plačna uravnilovka ne sodi več v današnji čas. Ko sem bil v Nemčiji, na enkrat in sem nadomeščal enega drugega kolega zaradi tega, da sem v počitnicah kakšen denar zaslužil, na enkrat sem dobil 500 mark več. Pa sem vprašal, zakaj? Pa je rekel, ja kolega, vi zaslužite. Pika. In podeljevanje koncesij je sledilo in je bilo oblikovano na načelu, en zdravnik, en program. Takrat je zbornica z vsemi sredstvi ovirala zasebno dejavnost zavodov in pa, da bi recimo se zasebne bolnišnice ustvarjale in nekateri izvajalci, koncesionarji, si nabirali programe. Takrat smo bili tudi v sporu z Baričevičem, ki je hotel več programov, pa jih ni dobil. In koncesionar ostane v javni zdravstveni službi z vsemi obveznostmi in pravicami, ki veljajo za javno zdravstveno službo. V osnovnem zdravstvu je postavilo, je bilo postavljeno načelo, da mora biti neposredno povezan z zdravstvenim domom in celo ostati v istih prostorih, zdravstven dom pa ostane organizator celotne dejavnosti v osnovnem zdravstvu in pojem zdravstvenega doma se razširi tudi na koncesionarje. Želeli smo upoštevati model, ki se je izkazal v Nemčiji, v Avstriji in povsod kjer je grupna praksa zelo živa in pisana na kožo pacientom. Moram reči, da smo ostali na pol poti v vseh teh letih. Nekje je stvar obstala. Denar ne sledi pacientu, dobri izvajalci zdravstvene dejavnosti so enako plačani kot lenuhi in prepiramo se samo ob takih nesmislih kot je profitna dejavnost. Ne sme biti profitna dejavnost, navsezadnje, gospod minister, ali bi vi bil minister, če ne bi imel plače. Pa ministrska dejavnost ni profitna dejavnost. In seveda, ko se je začelo govoriti o prenovi zakonodaje, smo računali, prvič, da se bo naredila analiza kje smo, kaj nam manjka, kje so napake. Da bomo potem na podlagi te analize šli popravljati sistem in ga prilagajati tudi demografskim spremembam itd. Pa se ni zgodilo ne eno ne drugo, nobene analize. Samo neki občutki nekih,   bom rekel ideoloških gibanj. Ja, to ne sme biti tako, to je narobe. Sklicevali so se, zdravniki delajo poleg službe tudi pri zasebniku itd., in paciente pripeljejo preko sistema v čakalno vrsto. To ni napaka sistema, to je napaka direktorja, ki ni sposoben udariti po mizi in narediti red. Direktor bi moral imeti prezentno čakalno listo in vse točke, vse ure, vse minute zapolnjene, potem pa ni zdravnika, ki bi svojega pacienta notri pripeljal. To so stvari, ki jih je treba urejevati v normalnih okoliščinah z normalnimi mehanizmi, ne pa na veliko filozofirati o vsem tem in ustvarjati neko nepotrebno problematiko in jo reševati z zakonom. Sistemski zakon takih stvari ne rešuje. Zmanjkuje mi časa. Žal moram reči samo naslednje. Zadnja resolucija, ki smo jo sprejeli leta 2008, ima 60 strani podatkov kot osnovo za mrežo javne zdravstvene službe. Ta zakon nič ni govoril o mreži, samo neki pavšalnih filozofskih floskul. To se vleče od leta 1992. Resolucija leta 1992 oziroma 1993 je imela prilogo in tista priloga je bila doslej še najboljše izhodišče za določitev javne zdravstvene mreže. Doslej se ni nič naredilo, tudi na tem področju ta zakon ni žal nič naredil. In ta resolucija pravi takole. Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva je 2008 do 2013, veljavna, v Državnem zboru sprejeta, podnaslov "Zadovoljni uporabniki in izvajalci zdravstvenih storitev". Želel bi, da bi pripravljavci zakona to poznali. Še enkrat, zadovoljni uporabniki in izvajalci zdravstvenih storitev, kajti brez izvajalcev ne bo nič, tudi z novim zakonom.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod Cujkati. Besedo dajem gospodu Andreju Magajni, pripravi pa se naj Andrej Napotnik.

ANDREJ MAGAJNA: Lep pozdrav vsem navzočim! Bom našteval koga najprej koga drugega, vsi bomo tudi, če že nismo pacienti, in upam, da bomo v isti čakalnici. Ne tako kot je dr. Tine Hribar napisal v sobotni prilogi, "določene ljudi ne vidim v čakalnicah." Kje so? Pomembneže, elito, imajo svoje ordinacije, svoje zdravstvene domove, preskakujejo. Poglejte, jaz sem eden od poslancev, ki je več časa in pozornosti namenil temu zakonu. Pa moram tudi priznati, da prvega osnutka nisem prebral, ker sem upal in verjel, verjel sem v tisto kar smo zapisali v alternativne vladnem programu pred volitvami 2008. Še bolj sem verjel kasneje, ko je bilo tudi v koalicijskem sporazumu jasno napisano, zakonsko bomo preprečili prikrivanje javnega in zasebnega. Pa sem kasneje, ko sem bral prvo, peto, šesto, sedmo, 30. verzijo, vedno vanj upal in verjel. Ta zakon je kombinatorika, ki jo tudi inženir kibernetike ne bo mogel razrešiti, prepletenosti vsega in z vsem. Prva skepsa, moja, je bila že pri tem, pravzaprav bi rekel čisto politična, ko sem izvedel, ko sem preko tiskovne konference izvedel veselo oznanilo, izjemno sem zadovoljen. To je bilo večkrat potem tudi kasneje. Srečanje zdravniškega ceha, premiera in ministra. Izjemno sem zadovoljen. Prvo, kar sem pomislil je to, zakaj se imenovanja niso sestali v drugi sestavi, predstavniki civilne združbe, društvi, gibanjem pa morda malo kasneje zdravniki, kako bodo to, kar ljudje zahtevajo tehnično uresničili, tukaj pa ni bilo več izjemnega zadovoljstva, nekako smo izsilili te pogovore, moram kar povedati, izsilili smo te pogovore. Obljubili bomo, saj kasneje dobim, kot da je bilo že s tistim prvim pogovorom več ali manj vse zakoličeno, tak občutek človek dobi, na žalost. Še bolj sem bil presenečen, ko je zakon prišel v proceduro na vlado prav po tihem sta se spremenila dva člena, 69. člen je poleg možnosti, ki dopušča podjemne pogodbe torej honorarno delo razširil to vrsto dela tudi pri delu pri zasebnikih. V členu v prvem odstavku se je spustila besedila pri izvajalcih zdravstvenih storitev, javnih zdravstvenih je bilo prvotna beseda javnih se je črtala. Gledam obrazložitev in dejansko sem bil presenečen, še pravi, še to možnost smo odprli. Po eni strani omejujemo vpis na medicinsko fakulteto, odličnjaki so zavrnjeni, ljudje s poklicem gredo, potem v sosednjo Republiko bivše Jugoslavije, tam diplomirajo in se čez mnoga leta, potem kot uvoženi zdravniki vrnejo k nam, kakšen absurd. To se pravi, tukaj omejujemo, tem obstoječim zdravnikom pa poleg nadurnega dela dopuščamo še podjemne pogodbe, celo pri zasebnih izvajalcih. Vse bo to ločeno in nadzorovano pravite z omejitvami, z nadzorom, kdo bo plačal in usposobil toliko nadzornikov, kdo bo nadziral vse te vrste koncesionarjev, ki so se v vseh letih v absurda namnožili. Koncesionarstvo se je začelo v Kanadi, Švedski, na odročnih krajih, tam kje ni bilo možno drugače tega izpeljati, ne vidimo jih sredi tronta, sredi Stockholma, kot bo tudi sedaj možno pri nas sredi Ljubljane, sredi centra.
        Poslanec, ki ga tudi danes, škoda ni, ki je bil uspešen direktor Javnega zavoda v Trebnjem je pripovedoval, kako je težko dobil zdravnike, da bi šli na obrobne kraje, vsi bi želeli v centru Trebnja delati. Potem je pa prišel njegov znanec iz sosednje občine in mi je predlaga, pojdi še ti med koncesionarje, se splača. Ta informacija bi morala nekoga zaskrbeti, zakaj se splača, zakaj se ne splača ob teh dobrih plačah delati v javnem zavodu, naj bi to nekdo odgovori. Ni to nezaupanje, gospod Cukjati in ostali, v zasebnike, vsi so dali ... za prisego in prepričan sem, da z dobrim namenom, ampak ta zakon je kot pravi v molitvi Oče naš: "Daj, da ne bom grešil, ne tega ni notri." piše pa: "Ne vpelji me v skušnjavo." Dobesedno odpiramo proste možnosti za neverjetne skušnjave. Popoldne lahko delam pri zasebniku, lahko imam svojo ordinacijo, lahko to in lahko drugo. Zakaj ne bi ločili, to ne pomeni, ločitev v tem smislu, da zasebnega sektorja ne bo, naj bo s svojimi sredstvi in s svojimi aparaturami, s svojimi ljudmi. Pravite, zakaj bi recimo v tem uglednem primeru Soče odtegnili možnost trženja določenih programov, to je končno tudi za zavod primerno. Zato, ker se bo to zlorabljalo in se že zlorablja. Nobeden me ne bo prepričal, da tudi v Soči ta tržna dejavnost ne vpliva na čakalne vrste in se bo še najprej zlorabljalo. Zanimivo, ko smo predlagali, da bi se prihodki iz te tržne dejavnosti namenili izključno javnemu zavodu ne pa tistem, ki izvajajo v njihove honorarje, ta predlog ni bil sprejet, bojim se, da bo podobno kot Zakon o RTV-ju, kjer si bodo s tržno dejavnostjo izvajalci polovico prihodkov lahko delili kot nagrade. Tega se bojimo, take zlorabe. Zato bomo vedno ponavljali kritiki, za božjo voljo, ločimo javno in zasebno.
        Kako naj zaključim z vprašanjem, kako naprej? Jaz bi rekel takole, zahvalimo se ministru za garaško delo pa brez cinizma, res je bilo, in odprimo pot ministru, kandidatu dialoga. Hvala.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Magajna. Besedo dajem gospe Andreji Napotniku. Pripravi pa naj se gospa Elizabeta Živkovič.        

ANDREJA NAPOTNIK: Hvala lepa za besedo.
        Najprej naj tudi jaz povem, da se pridružujem zahtevam gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, glede potrebnih sprememb predloga Zakona o zdravstveni dejavnosti. Gibanje združuje preko 74 tisoč državljanov in državljank, ki se zavzemamo za povsem drugače vrednote in cilje, kot jim sledita oba sporna Zakona ministrstva za zdravje. Enakim ciljem kot gibanje sledi tudi EU in svetovna zdravstvena organizacija v svojih dokumentih. V uvodu k predlogu zakona je zelo jasno predstavljena analiza dogodkov od leta 1992 do danes, vendar pa kljub vsem ugotovitvam, obstoječim analizam znanim in trditvam zakon ne rešuje nobenega problema izpostavljenega v analizi stanja. Vloga in pomen reže javne zdravstvene dejavnosti v tem, da omogoči enakomerno in potrebam prebivalstva prilagojeno razporeditev zdravstvenih zmogljivosti po območjih države. Pomanjkanje meril za določitev mreže je v tem letih ena od glavnih pomanjkljivosti razvoja. Zakon predvideva v roku petih mesecev vzpostavitev mreže primarnega nivoja. Od leta 1992 pa do danes 2010 tega ne izpolnjuje nikomur. To je 18 let zakonodajalec se je mreže lotil tako, da bodo o merilih za mrežo odločali kar na Vladi, skrito, očem javnostim. To ni dobra pot, saj bi morala biti civilna družba udeležena pri vseh postopkih odločanja o zdravstvu, zato bi se morala merila za mrežo, kar pomeni, odločitve o tem, kjer bodo zdravstveni domovi in bolnišnice sprejemati preko zakonodajnega postopka bo udeležbi strokovne in civilne javnosti. Zmotno je razmišljanje, da bodo v nadaljevanju podeljevanja koncesij doseženi prihranki, koncesionarji pa, da bodo reševali dostopnost do zdravstveni storitev. Zmotnost tega razmišljanja kaže dejstvo, da se z večjim številom koncesionarjev sredstva odlivajo v zasebne žepe, dostopnost pa se zmanjšanje. Poglejmo si katastrofalen primer zobozdravstva, kjer je prav glavni snovalec tega zakona, ki je zobozdravnik najbolj zaslužen za zmanjševanje pravic iz javnih sredstev in zato, da imamo danes preko 50% delež koncesionarjev. Običajni ljudje si danes zobozdravstva skoraj ne morejo več privoščiti, čakalne dobe pa so nerazumno velike kljub skoraj enakemu številu zobozdravnikov kot jih imajo države, v katerih ni čakalnih dob za zobozdravstvo. Osiromašene javne blagajne se dogaja tudi pri podjemnih pogodbah. Pri izčrpavanju javne blagajne po podjemnih pogodbah z lastnimi zaposlenimi v javnih zavodih za ostale pravice pacientov ne bo dovolj finančnih sredstev in po tem scenariju se nam lahko zgodi, da bomo doplačevali tudi za osnovni pregled pri zdravniku torej v primarnem zdravstvu. Ker zavarovalnica ne bo poravnala stroškov niti zasebnikov koncesionarju, ker ne bo imela denarja. Če je zdravnik zaposlen v javni mreži je njegov delodajalec država. Pri podjemni pogodbi, ki jo podpiše država je to dvojno izplačilo za delo istega zdravnika. V podjetništvu se takemu delu ne reče podjemna pogodba, ampak prerazporeditev delavca na delovnem mestu, saj delodajalec je ves čas isti. Soglasje ob meglenih merilih, ki jih ni možno nadzirati naj bi bilo izdano za največ 6 mesecev, ker zakon te omejitve ne opredeljuje delavec lahko počaka 14 dni, potem lahko ponovno pridobi soglasje za 6 mesecev, torej na podjemno pogodbo lahko dela celo leto in vsa leta naprej. Zakon naj bi uzakonil zamegljeno odlivanje sredstev iz Zdravstvene blagajne, to je mešanje javnega in zasebnega do te mere, da se to zasebno opravlja v samih centrih javnih zavodov - klinika, zdravstveni domovi in v bolnišnicah. Koncesionarji so zasebniki, ki sledijo denarju in delajo po Podjetniški zakonodaji, zato se dela velika škoda neprofitnemu javnemu zdravstvu, ki se ga s tem zakonom želi skomercializirati, privatizirati in se ga narediti profitnega. Namesto javnemu sledi Zakon v zasebnem interesu, celo Obama se vrača k javnemu zdravstvu, ta Vlada pa namerava iti v nasprotno smer, to je napačno in škodljivo. Zakon ne vzpostavlja normativov niti jih ne zajema kot osnovo, na katero bi lahko vezal nekatere člene zakona, saj normativov ni, jih nihče uspel vzpostaviti take, ki bi veljali, da bi lahko bili izhodišče. S tem zakonom se predlaga uzakonito obstoječe stihije, gre za načrtno uničenje javnega zdravstva. Trditev v 3. členu zakona, da je opravljanje javne zdravstvene mreže nepridobitno, v primeru koncesionarjev je netočna, saj koncesionar opravlja delo za svoje ime in za svoj račun. Ker v izhodišču nima enakih pogojev kot nekdo, ki je zaposlen v državni upravi je taka storitev dražja. Uzakoniti je treba nepridobitno zdravstvenih domov, bolnišnic in drugih institucij, ki delajo z javnim zdravstvenim denarjem. ljudje nismo nasedli megli, ki jo delajo avtorji zakona s pisanjem o nepridobitnosti zdravstva v zakonu medtem, ko se s tem zakonom uzakonja tržno komercialno in profitno usmerjanje in na tak način usmerja zasebnike, ki jih mi plačujemo z javnimi sredstvi.
        135. člen, ki omogoča preskakovanje čakalnih vrst v javnem zdravstvu tistim, ki imajo denarje je v posmeh vseh prizadevanjem po ustvarjanju pravičnega, dostopnega,    kakovostnega javnega zdravstva. Ta člen je tudi protiustaven in pomeni uzakonitev korupcije v javnem zdravstvu. Tudi meni zmanjkuje časa, torej bom zelo na hitro zaključila. Zakon je treba spremeniti skoraj v vseh sedaj postavljenih vsebinah, saj uzakonja vse anomalije našega zdravstva, na katero se bo lahko skliceval čisto vsak z zasebnimi interesi in javno zdravstvo bo postalo neobvladljiva diskriminacija državljanom proti lobijem in kapitalu. Hvala. .../Aplavz./...

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. K besedi vabim gospod Elizabeto Živkovič.

ELIZABETA ŽIVKOVIČ: Dober dan. Spoštovane poslanke in poslanci in vsi razpravljavci v tej dvorani.
        Jaz sem upokojena državljanka in tudi članica civilnega gibanja, ki se zavzema za ohranitev javnega zdravja. Povabili ste me zadnjič, da kot državljani in predstavniki iniciativ povemo svoje mnenje o novem zdravstvenem zakonu. Mislim, da vaše povabilo ni iskreno. Povabili ste nas samo zato, da bi ustvarili vtis, da ste prisluhnili tudi glasu tiste javnosti, ki se ne strinja s stanjem stvari, kot so in ne s smerjo, kamor gredo. Ja, današnja javna razprava je, bi rekla, malce farsična in se norčuje iz nas. Pa vendar, hvala vam za to velikodušnost.
        Na pripombe in predloge civilne družbe ste se odzivali zlovoljno. Morda ste ugodili le nekaterim zahtevam sindikatov, v celoti pa ste zavrnili brez obrazložitve predloga gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, ki ima 74 tisoč članov. Gibanje se je aktivno vključevalo v javno razpravo o tem zakonu že od vsega začetka in dalo mnogo pripomb in predlogov. Zato se gibanje ne sme in ne more spregledati, ker deluje v imenu javnosti, ki se je po ugotovitvah zadnje javnomnenjske raziskave izreklo za javno zdravstvo. Zato se obračam na novega ministra, da prouči in sprejme predloge gibanja, ki so vsi usmerjeni v dobrobit javnega zdravstva. Žal, zaradi pomanjkanja časa na tem mestu ne moremo predstaviti vseh predlogov in pripomb k temu zakonu.
        Zakon sem natančno preštudirala. Sedaj govorim v svojem imenu. Nisem navdušena nad njim, ker menim, da tlakuje pot nadaljnji privatizaciji javne zdravstvene dejavnosti. Ta se je začela in se nadaljuje z uvajanjem javno zasebnega partnerstva oziroma koncesij, ki je postalo priljubljena oblika delovanja v gospodarskem in tudi javnem sektorju. Zlasti se mi zdi narobe to, da se koncesije podeljujejo za tako dolgo obdobje, na primer 25 let. Kaj vse se lahko zgodi v tem času? En tak nesrečni primer poznamo že zdaj. Postojna jama. Sicer pa, kaj je namen dolgotrajnih koncesij v zdravstvu? Najbrž po odplačilu vseh kreditov za opremo in prostore, odkup javnega zdravstvenega zavoda, ki ga zakon omogoča koncesionarjem v skladu z določili koncesijskega akta, s čimer bo nepremičnina prešla iz javne v zasebno last. Ali imam prav? Jaz mislim, da imam. Zato bi se moralo podeljevanje koncesij skrajšati. Na primer, največ na pet let in po mojem naj bi se podeljevale samo enkrat na leto ali na dve leti in v skladu s potrebami prebivalstva, ugotovljenih v mreži javne zdravstvene dejavnosti, ki jo bo treba šele oblikovati oziroma vzpostaviti.
        Torej, če že imamo tak mešani sistem javne zdravstvene dejavnosti, ki se ga zlepa ne bomo znebili, potem bi ga morali vsaj bolj dodelati. Tako, da bi deloval zares transparentno in v korist javnega zdravstva, ne pa v njegovo škodo. Uvesti bi se morala učinkovita kontrola nad njegovim delovanjem, saj je po svoji naravi vselej tak, da omogoča iznajdljivim posameznikom vse mogoče zlorabe v škodo javnega zdravstva. Poziv politiki, ne glede na to, katera opcija bo na oblasti, nikakor ne sme dovoliti, da bi se zgodila totalna razgradnja javne zdravstvene dejavnosti.
        Dovolite mi, da se omejim samo na en člen, 135. Pravite, da je v zakonu postavljena ločnica med javnim in zasebnim. Ne vem, s čim to trditev utemeljujete. Menda ne z zakonsko zahtevo po ločenem vodenju prihodkov in odhodkov iz zasebne in javne zdravstvene dejavnosti. Če je temu tako, potem moram povedati svoje mnenje in sicer, da ta ločitev sama po sebi ne prepletanja javnega in zasebnega. To je dejstvo, ki ga zakon celo legalizira, kar nazorno izhaja iz 135. člena.
        Preberite si ta člen in vse vam bo jasno. V tem členu zakon določa, da lahko samoplačniško zdravstveno dejavnost opravljajo tudi javni zdravstveni zavodi in koncesionarji izven in v času opravljanja javne zdravstvene dejavnosti in temu sistemu se pacient, ki je bil obravnavan v okviru samoplačništva, lahko nato uvrsti na čakalno vrsto po istih merilih, kot pacienti, ki so bili obravnavani le v okviru javne zdravstvene dejavnosti. Torej, preskakovanje čakalne vrste zakon dovoljuje, kljub temu, da tak sistem ni pravičen do tistih, ki si samoplačniških storitev ne morejo privoščiti.
        Vi poslanci, dobro veste, da je pravičnost ideal socialne demokracije in žal mi je, da ste se temu idealu izneverili, ko ste dovolili, da so javno dobro zamenjali interesi posameznikov, njihove potrebe in njihove pravice. Socialna država, ki naj bi to naša bila, bi morala poskrbeti za vse ljudi na področjih zdravstva, izobraževanja in tako naprej. Žal, to skrb vse bolj prepušča zainteresiranim lobijem, ki želijo na vsak način obogateti, tudi na račun celotne družbe. 135. člen je zares prava katastrofa za javno zdravstvo. Koncesionarji bodo dobesedno zavzeli zdravstvene domove, pacienti pa bodo vedno bolj prihajali v situacijo, ko bodo morali plačevati še dodatno iz svojega žepa, poleg že uveljavljenih oblik zavarovanj. Res ni prav, da se v času, ko se brezposelnost, (rada bi povedala do konca) in z njo revščina povečuje, da sprejema tako trd in nesocialen zakon. Revščina bo še kar nekaj časa trajala, plače slovenskih delavcev še dolgo ne bodo primerljive s plačami njihovih kolegov v zahodno evropskih državah...

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Gospa Živkovič, prosim, če zaključite. Pokušamo biti enakopravni do vseh.

ELIZABETA ŽIVKOVIČ: Potem bom pa rekla samo to na koncu. Naj svoje misli sklenem takole, narobe je, če mislite vi politiki, da se ljudje navadimo na vse in potrebujemo le malo za življenje. To velja nasploh in tudi za naše zdravstvo. Zakon naj bo narejen tako, da bo dobro služil vsem nam in vam in seveda tudi zdravstvenim delavcem. Ne bomo se navadili na vse in hočemo, ne samo živeti, temveč hočemo živeti bolje kot sedaj. Hvala za pozornost in nasvidenje. .../Aplavz./...

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Živkovič. Prej, ko dam besedo gospe Marjeti Šibav, mi samo dovolite. Jaz lahko razumem, da so pogledi različni na različna vprašanja, ampak v zaščito poslank in poslancev, tudi imamo različna mnenja, pa današnja javna predstavitev prav gotovo ne pomeni norčevanje in prav gotovo ne pomeni, da namen ni iskren. Tukaj se mi pač zdi, da kot predsedujoči moram na to opozoriti v neko zaščito integritete posameznikov, poslancev v tem Državnem zboru in vsem, ki boste danes tukaj nastopili in predstavljali različne poglede. Jaz mislim, da strpnost in vključevanje vseh različnih mnenj je tisto, kar je pač osnova za to, da bomo res lahko naredili dober zakon v splošnem dobrem.
        Sedaj pa dajem besedo gospe Marjeti Šibav. Pripravi pa se naj gospod Jože Trontelj.

MARJETA ŠIBAV: Spoštovani vsi prisotni. Danes sem prišla iz Goriškega območja, da lahko širši slovenski javnosti povem, da se ne strinjam s predlogom zakona o zdravstveni dejavnosti v taki vsebini, kot ga je zakonodajalec pripravil. Ne moremo reči, da so vsi členi slabi in nepotrebni. Ne. Temeljne usmeritve so zgrešene in niso v dobrobit slovenskemu narodu, slovenskim pacientom. Vladajoča socialna demokracija je pred volitvami obljubljala drugačno reformo. Sedaj pa nadaljuje koncept zdravstvene reforme prejšnje Vlade. Predlagatelj zakona ni upošteval niti ene pripombe civilne družbe, gibanja za ohranitev javnega zdravstva in nevladnih organizacij.
        Dotaknila bi se le nekaj členov, ki bi se morali nujno spremeniti, čeprav vidim, da je predlog zakona v zdravstveni dejavnosti popolnoma nedodelan in brez argumentiranih analiz in sprejete strategije, na kateri bi se moral graditi nov zakon. Če bi začela že pri ločitvi javnega od zasebnega zdravstva, ki bi moral biti določen v 135. členu, potem vidim, da gre v predlaganem zakonu za mešanje javne in zasebne dejavnosti, kar pomeni legaliziranja samoplačništva. To pa pomeni preskakovanje čakalnih vrst, opravljanja nadstandardnih storitev v času javne službe, prelivanja javnih sredstev v zasebne namene. Državljani se bodo delili na dve kategoriji, na tiste, ki bodo lahko storitev plačali in na tiste, ki bodo čakali storitev le na izdano napotnico zdravnika. Tisti državljan, ki bo uveljavljal le plačilo storitev iz javnih sredstev, bo naletel na dolgo čakalno vrsto in s tem na kasnejšo zdravstveno varstvo. Po predlogu zakona bodo neomejeno lahko delali v istih prostorih, tako v rednih kot v samoplačniških ambulantah. Komu bo to v prid? Lahko se slepimo, da bo to v korist pacientu. Ne, nikakor ne. Tisti, ki bo plačeval iz lastnega žepa, bo prej oskrbljen in mogoče tudi bolje. Pri tem boste rekli, saj če gre za nujno zdravstveno varstvo, bo vsak pacient tako in tako sprejet. Da, res je, vendar kaj je dan danes nujno zdravstveno varstvo. Kaj ni že  preiskava ali preiskava na magnetni resonanci že nujna preiskava. Zakon se bolj posveča zasebnikom koncesionarjem kot javnim zdravstvenim zavodom, saj prvim posveča ogromno členov. Ustavimo podeljevanje koncesij. Javni zdravstveni domovi propadajo, ker jim koncesionarji zasebniki odnašajo program in denar. Koncesionar zasebnik ima svojo firmo in katera firma, če je zasebna, ne bo uveljavljala v prvi vrsti lastni dobiček. V interesu pacientov bi bilo, če bi bile sklenjene le redke pogodbe z zasebniki, ki bi bile nujne in najdaljša pet let. V 27. členu zakona daje možnost, da bo javni zdravstveni zavod lahko postal le koordinator koncesionarjev zasebnikov, kar pomeni razgrajevanje javnih zdravstvenih zavodov.
        Dotaknila bi se podjemnih pogodb zdravstvenih zavodih. Vse preveč podjemnih pogodb je v zdravstvu, ker prinaša večje stroške za javno zdravstvo, učinkovitost je vedno slabša. Če delaš podjemno pogodbo, si v pogodbenem razmerju pogodbenika, ki prihajaš in odhajaš in opravljaš isto delo za katero si plačan, nisi pripadnik javnega zavoda. Zato bi bilo potrebno sklepati podjemne pogodbe le v tistih kritičnih situacijah, ko javni zdravstveni zavod ne more dejavnosti drugače rešiti. Zame tudi ni sprejemljivo sklepati podjemne pogodbe z lastnimi zaposlenimi, saj imamo druge oblike dela, na primer nadurno delo. Podjemna pogodba prinaša dobiček podjemnikov, ne pa javnemu zdravstvenemu zavodu, saj podjemnik določa ceno in čas dela je neomejene. Med tem, ko je cena nadurnega dela zakonsko določena in čas je omejene. Zdravstveni tim bi moral delovati kot homogena enota, ki skrbi za pacienta, ne pa, da bo del tima deloval po podjemni pogodbi del tima kot javni uslužbenci. Le kako naj tak tim homogeno deluje, kje je na prvem mestu tukaj skrb za pacienta. Zakon v zdravstveni dejavnosti bi moral v javne zdravstvene zavode vnesti predvsem red, pa tega ni. Hierarhija, ki mora vladati v zdravstvu, je pogoj za strokovno in dobro delo. Hierarhije bi se morale izražati že pri vodenju javnih zdravstvenih zavodov, zato je nujno, da javne zdravstvene zavode vodi menedžer, ki mora sodelovati s strokovnim človekom zdravstvene stroke. Ni potrebno eksperimentirati in uvajati v javni zdravstveni zavod tro ali več člansko upravo, saj to ni gospodarska družba, ki mora proizvajati dobičke.
        Koncesionarji zasebniki postajajo po tem predlogu zakona celo del najvišjega organa javnega zdravstvenega zavoda, ker uvaja očiten konflikt zasebnega in javnega interesa v sam najvišji organ javnega zavoda. Zakaj se zakonodajalec noče uredi učinkovit nadzor v javnih zdravstvenih zavodih. Ustanavlja javno agencijo za kakovost in varnost, brez bistvenih pooblastil. Če že imajo zdravniške zbornice redni strokovni nadzor, potem bi morali imeti neodvisno telo, ker javna agencija za kakovost in varnost bi morala biti, imeti nalogo izrednega strokovnega nadzora. To bi bilo potrebno vsakokrat ko pride do strokovne napake in do pritožbe pacientov. Ministrstvo za zdravje ima že sedaj možnost izvedbe upravnega in strokovnega nadzora, vendar ti nadzori so do sedaj bili dokaj neučinkoviti. Tudi komisija za pacientove pravice, ki je bila imenovan pri Ministrstvu za zdravje, niti po enem letu delovanja se še ni konstituirala in sprejela pravila delovanja. Vse to so naloge Ministrstva za zdravje, le delovati je potrebno. Ali naj pri vsem tem, lahko rečem, da so živali bolj zaščitene kot so pacienti. Neodvisna agencija bi morala imeti pooblastila podeljevanja specializacij, saj je to rak rana slovenskega zdravstva vsaj perifernih bolnišnic. V 155. in 158. členu bi morali določiti prostovoljno včlanjevanje v zbornice, saj so to stanovska cehovska združenja, ne pa, da zakonodajalec ponovno manipulira s tem, ko pravi v eni izmed verzij, da so to .../Nerazumljivo./... poseben zakon, v drugi verziji, da je včlanjevanje prostovoljno. Še enkrat poudarjam, zbornice so stanovska združenja, ki obstajajo, vendar naj se naloge razmeji in končno pripomore k bolj učinkovitemu nadzoru in delu v javnih zdravstvenih zavodih. Še bi lahko naštevala pomanjkljivosti novega predloga, vendar naj bo dovolj povednega, da vam lahko zasveti rdeča luč za spremembo novega Zakona o zdravstveni dejavnosti. Hvala vsem.

20. TRAK: (NB)

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospa Šibav. Besedo dajem gospodu Jože Trontlju, pripravi pa se naj gospa Nada Čas. Gospa Šibav, lahko izklopite svoj mikrofon. Gospod Jože Trontelj, hvala lepa.

JOŽE TRONTELJ: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani ostali! Gospod minister je povabil Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki aktivno sodeluje v razpravi o novem zakonu in to smo z veseljem sprejeli in imeli smo nekaj, jaz mislim, kar koristnih izmenjav, mnenj in stališč. Rad bi pa povedal, da smo pred slabima dvema mesecema imeli na akademiji posvet, ki ga je organiziral razred za medicinske vede, o vlogi zdravniške zbornice. In na tem posvetu smo imeli .../Nerazumljivo./... stališč, ki so malo drugačna kot jih je navedel malo prej gospod minister. Ne bom govoril o podrobnostih, ker sem to napravil v pisni obliki. Bi pa samo nekaj glavnega povedal. Nas skrbi opustitev obveznega članstva. In sicer, seveda samo poklicno aktivnih zdravnikov oziroma zobozdravnikov. To so tisti, ki neposredno zdravijo bolnike. Če bi to se zgodilo, bi zbornici odvzeli vzvode za opravljanje nalog v stroki. Brez teh vzvodov ne i mogla po naši oceni kompetentno opravljati dejavnosti, ki jih nihče drugi razen zdravništva ne more. Ne bom jih našteval, ampak to so običajne, to so znane naloge, od licenciranja do vodenja specializacij. In nam se je zdelo, da je precej verjetno, da bi zbornica razpadla na več samostojnih, za dentalno medicino, zbornica zasebnih zdravnikov, zbornica zdravnikov v javni službi in te bi skrbele za parcialne interese. To pa bi ne bilo dobro. Tudi v mnogih evropskih državah je članstvo za aktivne zdravnike v zdravniški zbornici obvezno. Prepričalo nas je tudi mnenje prof. Rajka Pirnata, da bi odpravo obveznega članstva povzročilo vrsto daljnosežnih in resnih protiustavnih posledic, kar bi pripeljalo do ukinitve tega telesa kot javno-prane institucije, ki na eni strani skrbi za javni interes v zvezi z zdravniško službo in nadzor nad njo,  na drugi strani pa lahko enotno zastopa interese članstva. S tem končam ta del.
        Potem bi rad nekaj povedal o členu 97, ki predlaga novo ureditev delovanja na področju medicinske etike. Predlagal ustanovitev komisije za etiko v zdravstvu. To bi po naši oceni podrlo dosedanjo dobro delujočo komisijo, ki ima v svetu in doma ugled in tradicijo morda najstarejše komisije za medicinsko etiko in bioetiko na nacionalni ravni v svetovnem merilu. Odvzel bi nekatere bistvene kompetence, podredil bi jo Ministrstvu za zdravje in pomenil bi korak nazaj od priporočenih ureditev v svetu. To je zelo na kratko. Ta člen ignorira že utečen sistem bolnišničnih komisij za medicinsko etiko, potem sedanji delokrog Komisije za medicinsko etiko Republiko Slovenije, ki presega okvire zdravstva. To so področja biomedicinskih znanosti, kar je širši pojem kot zdravstvo, družboslovja, prava, šolstva, socialnega dela, celo svetovanja na področju zakonodaje. Mednarodno uveljavljena zahteva je, da je komisija samostojna in neodvisna, ni primerno, da bi bila del Ministrstva za zdravje, če se še tako zanesemo, da vmešavanja ne bo. Saj se. Ampak važno je tudi zaupanje javnosti in njeno dojemanje, da komisija ni del političnega sistema ali upravnega aparata. Ministrstvo je torej skrbnik, ne pa nadrejena instanca. S predlagano novo rešitvijo bi se oddaljili od priporočil Sveta Evrope. No, in tako predlagamo, da bi ta člen pravzaprav na kratko rekel samo, da je za proučevanje in obravnavo vprašanj s področja etike in deontologije v zdravstvu, itn., so pristojne komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko in bolnišnično komisijo za medicinsko etiko, sestavo, imenovanje naloge delovanja in financiranja teh komisij bo uredil poseben zakon. Predvidevamo namreč, da bo treba tukaj res iti v neke reforme, ampak to še ni zelo dobro pripravljeno in razmišljeno.
        In potem imam še tukaj eno pripombo. To pa je na 24. člen, ki govori o ugovoru vesti. V drugem odstavku piše; zdravstveni delavec mora ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v svojem ugovoru vesti obvestiti svojega delodajalca, ki mora to upoštevati in pacientom zagotoviti zdravstveno storitev, itn. Vse to gre za eno pomembno temo, ne samo v zdravstvu, tudi širše. Mi mislimo, da je ugovor vesti ustavna pravica, ki je ni mogoče konzumirati z enkratno opredelitvijo. Človek ima pravico, da se o tem premisli, lahko celo spremeni mnenje, razen tega pa medicina dan na dan prinaša novosti, ki so tudi lahko etično zelo občutljive. In tukaj ne gre samo za nek ugovor vesti na osnovi religioznih prepričanj, ampak je to veliko širše. Hvala lepa.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hval lepa gospod Trontelj. Besedo dajem gospe Nadi Čas, pripravi pa se naj gospa Sanela Simonović.

        GOSPOD _______: Vrstni red glasov je pomešan, ker ljudi, ki ste jih sedaj napovedali, so šele za menoj dali prijavnico za govorjenje.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Gospod, poglejte, prijavnice so se pobrale. Jaz jih imam tukaj na mizi, nekateri govorniki so se prijavili že po elektronski pošti, tako da sledimo po vrstnem redu tako kot je.

        GOSPOD ______: Se opravičujem ja.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Nimam nobenega namena ali favorizirati ali koga ne favorizirati. Poskušamo peljati na podlagi prijav kot so tukaj. Gospa Nada Čas.

NADA ČAS: Hvala lepa. Torej podpiram zahteve gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. Tako se pridružujem 74. tisočim državljankam in državljanom Slovenije, ki so podobnega mnenja. Vsak dan se tudi vi srečujete med prijatelji, med znanci, pa ne navsezadnje tudi na ulici z neznanci v pogovoru o zadevi o kateri bom govorila.
        Moj namen je predstaviti vam zobno protetično rehabilitacijo. Pred seboj imam predlog zobno protetične rehabilitacije, ki ga je pripravil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pa naj mi prisotni ne zamerijo, moje mnenje je, da je ta obrazec predloga izredno skrbno pripravljen, kvaliteten in pripravljen z dobrim namenom. Pa poglejmo kaj bi rada povedala. Torej ko pridete s potrebno po zobni protetiki k svojemu osebnemu zobozdravniku, bo najprej zobozdravnik izpolnil vaše osebne podatke. Naslednje kar mora na obrazcu izpolniti, je shema stanja zobovja in načrt zobne protetike. Torej označil bo za vsak zob posebej kakšno je trenutno zdravstveno stanje zoba, pod tem pa bo pripravil načrt. Zapisal bo torej kaj bo na posameznem zobu delal. Torej kaj je namen v ustih popraviti. Naslednje kar bo na obrazcu moral zobozdravnik zapisati, je naročilo storitev. In sicer, najprej bo moral z besedo opisati kakšno storitev pripravlja, v kakšni količini, torej na kolikih zobeh, iz posebnega pravilnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje bo napisal šifro storitve, ki jo pripravlja in zapisati mora material. To pomeni, da bo napisal ali bo uporabil standardni material, ki ga krije obvezno in dopolnilno zavarovanje ali bo uporabil nadstandardni material in seveda opredelil katerega.
        Naslednje kar bo na obrazcu zapisal zobozdravnik, je predračun in razlog doplačila. Namreč, v prvi alineji mora obračunati kakšen bo strošek obveznega zdravstvenega zavarovanja v celoti z vso protetiko, ki jo bo pripravil. V naslednji alineji bo napisal strošek prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Torej to pomeni, da če prostovoljno niste zavarovani, je to strošek, ki gre iz vašega žepa. V tretji alineji bo zapisal, strošek osebe same. Namreč, obstajajo določene zobozdravstvene storitve, ki niso pravica v obveznem zavarovanju, torej bo to strošek, ki ga boste plačali sami. Naslednja alineja pravi, plačilo nadstandardnega materiala. Ker današnji čas pač zahteva ali pa so želje nas samih, da imamo v ustih boljše materiale, torej takšne, ki bi zdržali dlje, ki bi tudi bolje izgledali, bo nastal še ta strošek. Zobozdravnik je dolžan obračunati kolikšen bo strošek nadstandardnega materiala. Sledi plačilo storitev, ki niso pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tudi ta strošek mora zobozdravnik zapisati. In vse skupaj bo seštel. Torej boste v trenutku, ko bo vaš zobozdravnik izpolnil obrazec, seznanjeni s stroškom, ki bo nastal. Torej s stroškom, ki ga boste plačali sami in stroškom, ki ga bo krilo obvezno in prostovoljno zavarovanje. Zato je na desni strani še izjava zavarovane osebe, ki pravi, da soglašate s predlogom zobno protetične rehabilitacije. Da ste seznanjeni z zneskom kritja, za opravljene storitve iz zdravstvenega zavarovanja ter doplačil. In plačil, ki jih boste plačali sami. Spodaj je seveda datum in prostor za vaš podpis.
        Potem gre ta obrazec na Zavod za zdravstveno zavarovanje, imenovanemu zobozdravniku, ki bo pregledal stanje, pregledal predlog in ugotovil, da je v skladu s pravili obveznega zavarovanja in ga potrdil. Torej zobozdravnik bo lahko na osnovi njega pričel delati zobni pripomoček. Ali pa imenovani zobozdravnik ugotovim, da ni v skladu, torej ga bo zavrnil in ga ne bo odobril. Tretja možnost je, da je mogoče obrazec pomanjkljivo izpolnjen, zato ga bo vrnil v dopolnitev.         Vsekakor v tem primeru je torej, vzemimo, da je obrazec potrjen, in da torej se začne delo protetike pri vašem zobozdravniku. Strošek boste poravnali, torej delež, ki je namenjen vam, ostalo bo krilo obvezno zavarovanje, počakali približno 14 dni, morda manj ali več, in prišli po pripomoček. In kaj se bo zgodilo tedaj? Ugotovili boste, da bo kljub skrbnemu obrazcu in kljub skrbno obračunanim stroškom nastal dodatni strošek. Ta bo v višini 1500 do 2000 evrov, najpogosteje. In kaj zdaj?! Se odpovedati vašim zobkom in ostati škrbast ali pa plačati in oditi s pripomočkom?! Kaj bi rada povedala? Torej, kljub skrbno pripravljenemu obrazcu, z dobrim namenom, zame je to primer obrazca dobre prakse, se dogaja, da boste morali sami plačevati dodatne stroške.
        Trdim torej, da novi predlog zakona ne zadovolji vsem potrebam, da vsekakor ni izvedene ločitve javne od zasebne zdravstvene dejavnosti, da legalizira korupcijo v obliki samoplačništva, da navsezadnje predvideva podjemne pogodbe z lastnimi zaposlenimi in torej ne postavlja kriterijev, ki bi privatizacijo v zasebnem interesu prepovedali.
        Hvala lepa. .../Aplavz./...

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Čas.
        Besedo dajem gospe Saneli Sananovič, pripravi pa naj se gospa Tanja Pogeljč.

        SANELA SINANOVIČ: Lepo pozdravljeni. Z vsem spoštovanjem, Sanela Sinanovič.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa za popravek, se opravičujem. Če bo kakšno ime mogoče z napako.
        Prosim, gospa Sinanovič.

SANELA SINANOVIČ: Jaz bi začela z eno tezo: Slovenija je pravna in demokratična država. Po Ustavi Republike Slovenije ima oblast v Sloveniji ljudstvo.
        Že na začetku bi povedala, z vsem spoštovanje, tistim, ki so sestavljali predlog tega zakona, da so cela poglavja zgrešena, zato predlagam umik zakona, ker ga je treba spremeniti že v izhodiščih.
        Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti ne upošteva javnega interesa, prinaša tržne mehanizme v zdravstveni sistem in bo omogočil popolno privatizacijo zdravstvenih domov, bolnišnic, opreme v njih. Mi si želimo, danes in tukaj, v imenu vseh pacientov, ki so žal bolni in čakajo v vrstah. Vsi želimo ločitve javnega in zasebnega, in tako si tudi želimo boljšega strokovnega nadzora, ki ga v tem času žal niti verjetno ni. Opozorila bi predvsem na predvideno spremembo upravljanja javnih zdravstvenih zavodov po vzoru gospodarskih družb, kar bo škodljivo za bolnike. Nesprejemljive so tudi podjemne pogodbe, ki so v javnih zavodih pod izgovorom, da ni dovolj zdravnikov nadomestile z s.p. Jaz predlagam, seveda ministru za šolstvo, da naj sprosti oziroma zviša število vpisnih mest na Fakulteto za medicino.
        Predvideno je samoplačništvo v javnih zavodih, po 135. členu bo legaliziral delitev državljanov v dve kategoriji: na tiste, ki si bodo lahko plačali takojšen poseg in tiste, ki ne bodo imeli denarja in čakali. Slovenija je podpisnica Konvencije o človekovih pravica, ki pravi da smo vsi enaki, ne glede na naš status, zaposlitev ali denarnico. To je kršenje Ustave, enakopravnosti in prinaša podaljšanje čakalnih dob. Zakon ne prinaša napovedane ločitve med javnim in zasebnim delom, dovoljuje, da lahko vsi delajo povsod. Prinaša sicer popolno omejitev, a omejitve se ne bo dalo nadzirati.
        Povedala bi še, da zakon ni primeren za nadaljnjo razpravo in predlagam, da se ga poda na začetek.
        Hvala. .../Aplavz./...

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Sinanović.
        Besedo dajem gospe Tanji Pogeljič, pripravi pa naj se gospod Aleksander Doplihar.

TANJA POGELJIČ: Spoštovani.
        Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti je kljub 140 stranem nejasen, nesprejemljiv, nedodelan in žal ne rešuje problemov v zdravstvu - in jih ne bo reševal.
        Posledice sprejetja zakona bodo še dražje zdravstvene storitve, omejena dostopnost do zdravnika in daljše čakalne vrste. Slaba organizacija dela v zdravstvu se bo tako nadaljevala, posledice pa bomo še naprej občutili pacienti z manj kakovostno obravnavo. Bojim se, da se bo zloraba pacientov, zaradi vse hujšega lovljenja dobička le še stopnjevala. Potrudila sem se in prebrala vseh 140 strani predloga. Zanima me, koliko poslancev je seznanjenih z vsemi členi. Prvih nekaj strani se lepo bere, ko pa se poglobiš v določene člene, si želiš, da bi bil vedno zdrav. Sama sem bila kot vodja zdravstvene asistence poslovno povezana z zdravstvenimi pogoji in zavarovanji po celem svetu, vendar sem se vedno želela tudi osebno prepričati kako sistem deluje. Zato vem kaj se dogaja v tujini in kaj se dogaja pri nas. Mislim, da bi bil novi zakon celo do neke mere sprejemljiv, če bi obstajale vrednote in strikten nadzor nad delom zdravnikov in zdravstvenega osebja. Tako pa lahko vsak dela, kot si želi, pobira denar od že tako prizadetih pacientov in meče slabo luč tudi na tiste zdravnike, ki delajo dobro in korektno. Žal se nas s kalvarijo v zdravstvu sreča veliko, šele takrat ko zbolimo - zares zbolimo. Meni se je to zgodilo pred nekaj leti. Prvič sem potrebovala pravega zdravnika, pravo oskrbo, pravi nasvet, prava zdravila. Mislila sem si, da bo za klasično zdravljenje zadovoljevalo, da že 36 let plačujem visok prispevek v zdravstveno blagajno in tudi v sistem prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja sem vključena, vendar  kakšna velika zmota. Namesto zdravljenja sem se srečala z administracijo, korupcijo, nepreglednimi čakalnimi dobami, slabo organizacijo diagnostičnih ambulant, nestrokovnostjo in apatičnostjo zdravstvenega kadra, zlorabo javnega v korist zasebnega, z izgubljanjem napotnic in prenaročanjem, z menjavo zdravil za cenovno ugodnejša, z omejevanjem dostopa do zdravljenja, za katerega plačujem in seveda samoplačništvom za nujne diagnostične postopke. Ponekod je samoplačništvo tako perfidno dodelano, da se počutiš kot slaboumnež, ko se moraš po telefonskem naročilu in z napotnico splošnega zdravnika ali specialista odpraviti še osebno k specialistu, oddati na primer napotnico s pripisom "Nujno", sprejeti razlago nemočne sestre, da prej kot v 3 do 6 mesecih pregled ni možen zaradi strašne zasedenosti zdravnika, ker je bodisi na seminarju, izobraževanju, potovanju in ko te čez nekaj ur iz iste ambulante, tudi iz iste telefonske številke prijazen glas pokliče, da imate srečo, ker je nekdo pregled odpovedal in ste vi na vrsti že ob 12. uri naslednji dan. Zadovoljen si, saj veš, da zdravnikom in osebju ni vseeno, po pregledu izveš zakaj jim ni vseeno, saj ti tista sestra pri zelo zasedenem zdravniku izroči račun z visokim zneskom. Plačaš - moraš plačati, kljub nujni napotnici, vendar pa imaš privilegij, saj  tudi on sam, strašno zasedeni zdravnik, napiše naslov še dveh ali treh specialistov, ki so zelo dobri in pri katerih bi bila preiskava nujna oziroma vsaj zaželena in karavana gre dalje. Vse za zdravje, če zmoreš. Za kritje zdravstvenih stroškov sem morala vzeti kredit.
        Zato sem proti takšnemu zakonu, ki omogoča mešanje javne in zasebne dejavnosti, legalizira korupcijo v obliki samoplačništva in preskakovanja čakalnih vrst, omogoča zlorabo javnih sredstev in opravljanje nadstandardnih storitev v času javne službe.
        Sem proti zakonu, ki omejuje dostop do pravic za katere vsi zaposleni plačujemo prispevke in premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
        Sem proti zakonu, kjer mora pacient zaradi nuje zdravljenja in čakalnih vrst že na začetku plačevati diagnostične postopke: CT, se pravi magnetno resonanco, koronografijo, ultrazvok, da ne zamudi optimalni čas za  začetek zdravljenja. Nepravočasno in nekvalitetno zdravljenje podaljšuje rekonvalescenco, dolgi bolniški staleži zaradi čakanja na diagnostiko in zdravljenje oziroma terapijo izčrpavajo pacienta, tako zdravstveno kot finančno.
        Sem proti zakonu, kjer moraš uporabiti zveze za preskok vrste in kjer je pacient, kljub zavarovanjem prisiljen plačevati storitve iz lastnega žepa ali pa se mora zdravljenju odreči.
        Sem proti zakonu kjer je pacient brez denarja in vplivnih svojcev le bedna številka v sistemu, ki se jo koristi in izkoristi za mogočen vstop kapitalizma v zdravstvo. Seveda, na legalen način.
        Hvala. .../Aplavz./...

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospo .../Nerazumljivo./...
        Naslednji Aleksander Doplihar, pripravi pa naj se gospa Jončeska Malovrh.

        ALEKSANDER DOPLIHAR: Spoštovani.
        Sem ravno tako predstavnik Društva za ohranitev javnega zdravstva, predvsem zaradi tega, ker smo skozi dolgo razpravo na predloge, ugotavljali, da predlog novega zakona ne upošteva številnih anomalij, ki se dogajajo na terenu. Mnogo smo jih slišali danes, mnogo, vendar mislim, da še niti približno ne vseh. Še vsaj polovico ali več bi jih lahko še našteli, kajti sedanja oziroma predvidena ureditev v zdravstvu je zašla v slepo ulico z, na žalost, neurejenim koncesijskim zdravstvom in javnim svobodnim samoplačniškim zdravstvom. Gre za to, da bi morali nujno, morda urediti te stvari. Nujno. Namreč, gre za to, da sedanja oblika koncesij in samoplačniških ordinacij močno zajeda v normalno delovanje zdravstvenih domov. Vemo kako so zdravstveni domovi delovali pred 18 leti, vemo kakšno je bilo zdravstveno varstvo takrat, vemo pa tudi kaj sedanje zdravstveno varstvo pomeni za pacienta, ko smo praktično ukinili vse preventivne dejavnosti, ko smo ukinili vso zdravstveno terapijo, fizioterapijo in tako dalje, predvsem v zdraviliščih in da je obseg tega zdravljenja bistveno daljši. Pri vseh teh anomalijah, smo želeli pokazati, da bi direktno prizadeli pacienta na ta način, da bi ga omejili v njegovem bolniškem staležu, da bi mu znižali njegov bolniški stalež in vendar moramo priznati, da dokler ne uredimo številnih drugih stvari, na primer delovanje invalidske komisije, ki v Ljubljani traja eno leto, potem človek, če hoče uveljaviti to pravico pozitivno, mora biti v tem času v bolniškem staležu in če je v bolniškem staležu je seveda inkriminiran s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Veliko je bilo govora o tem, mene kot specialista medicine dela bolj zanima ena anomalija, ki se je pojavila. Namreč, pred mnogimi leti so se naši dedje borili za to, da bi delovni čas omejili od 12 na 10 delovnih ur na dan, pa potem na 8, pa smo dobili idealni zdravstveni zakon, ki govori, da naj bi bil delovnik 40 ur na teden oziroma minimalno 36. Zdaj pa na enkrat najdemo cel kup ljudi, ki negirajo to, da se ti na delovnem mestu utrudiš. Oni celo po televiziji objavljajo, da lahko delajo tudi 25, 26 ur na dan in seveda jasno, če pa gledamo njihove obračunane nadure, njihova obračunana delovna področja, pa vidimo, da je ta delovna doba še bistveno daljša. Zaslužkarstvo v zdravstvu je doseglo takšne meje, da je to treba nujno zajeziti. Nujno potrebno! Namreč, nekdo, ki dela v splošni ambulanti več kot 5 ur je tako utrujen, da niti približno ne more garantirati za pacienta, ki bo po tem času prišel. Ne more garantirati, da bo njegovo delo pravilno, da bo njegovo delo popolno. In zaradi tega moramo nujno z zakonom urediti te stvari.
        Recimo, zame je konkurenčna klavzula, se pravi če ena snažilka dela in ima pogodbo, ne sme svoji sosedi, ki je bolna pomagati pri čiščenju stanovanja, ker bo kaznovana. Mi pa, seveda, delaš dopoldne recimo dve uri na svojem delovnem mestu, nimaš nobenega normativa, nihče te ne kontrolira koliko narediš in potem izgineš, ker imaš nujno delo. Pacienti te čakajo pred vrati, on pa v teme času opravlja drugo na drugem delovnem mestu. Veliko je takšnih primerov na terenu in lahko bi jih recimo naštevali praktično povsod, v vseh ustanovah. Gre za to, da ljudje tudi popoldne, potem hodijo v konkurenčna podjetja. Če sem jaz recimo zdravnik v matični ustanovi, potem ne morem to svoje isto delo iti opravljati k konkurenci, gre namreč za to, da prenašam kompetence mojega delodajalca in njegove možnosti na nekoga drugega in zaradi tega bi torej nobeno zaposlovanje brez ustreznih dovoljenj delodajalcev ne bi smeli sprejeti in nebi smeli dovoliti. Premalo je to poudarjeno v tem zakonu, premalo v tem predlogu zakona in zaradi tega bi bilo nujno potrebno, da bi o tem več razpravljali. Se pravi, prepovedati prekomerno delo, prepovedati delo, ki presega možnosti normalnega človeka, ki presega in ogroža ne samo tega človeka, ki bo na tem delovnem mestu veliko hitreje izgorel in ga bomo, potem izgubili, ampak ogroža predvsem delo oziroma življenje svojega pacienta, če vzamemo, da gre za zdravnika. Zaradi tega je to eden od pomembnih trenutkov, zakaj jaz glasujem za to, da se ta zakon v mnogih točkah mora popraviti in urediti. Hvala lepa.

PREDSEDNIK VILI REZMAN: Hvala lepa, gospod Doplihar. Besedo dajem gospe Mojci Ončeska Malovrh. Pripravi pa se naj gospod Žarko Pinter.

MOJCA ONČESKA MALOVRH: Spoštovani.
        Povedati moram, da podpiram vse zahteve gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. Ker so moji predhodniki in predhodnice že povedali že večinoma tistega, kar sem hotela povedati sama vam postavljam preprosto vprašanje, zakaj zakon ni napisan v javnem interesu temveč omogoča nadaljevanje privatizacije in širjenje tržne dejavnosti v javnem zdravstvu, torej je v interesu samo nekaterih lobijev in kapitala. Kot podkrepitev temu bi povedali eno preprosto zadevo, v času, ko so se moji sošolci odločali za poklice so se za zdravstvene poklice odločali iz nagibov, zato, ker to želim, ker me to veseli in ker želim pomagati ljudem. Danes se sošolci mojih otrok odločajo za poklic zdravstva zato, ker je to zelo dobro plačano, samo v razmislek. Hvala.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Malovrh. Besedo dajem gospodu Žarku Pinterju. Pripravi pa se naj gospa Jasna Dolgan. Gospod Pinter? Ga ni. Potem, Jasna Dolgan. Pripravi pa se naj gospod Jani Boganik.  

JASNA DOLGAN: Pozdravljam, gospoda ministra. Pozdravljam vse poslance, vse zdravnike, psihiatre in zobozdravnike. Pozdravljam gibanja za javno zdravstvo.
        Jaz sem danes prvič v parlamentu. 32 let sem bila vzgojiteljica predšolskih otrok in sem bila deležna mnogih diagnosticiranj, ki sem se jih pač mogla v poklicu naučiti, zato bi tukaj izkoristila priložnost in kot članica Krščanskih socialisti govorila v smislu, da se otroci kot taki same sebe ne morejo zastopati in bi bilo zelo lepo, če bi imeli v Sloveniji varuha bolnikovih pravic in sicer otrokovih pravic. Dobro veste, da mislim tukaj na dečka, Nekrepa in še več takih otrok. Moram vam, na žalost povedati, da sem kot mati treh otrok tudi sama bila deležna ene nesrečne stvari in sicer, da se je moj sin, zaradi tega, ker si je zelo grdo zlomil roko in je bil podvržen štirim repozicijam, kar je zelo slabo vplivalo na njegovo zdravje, čeprav sem se pritožila, do danes mi ni nobeden dal niti odškodnine kaj šele, da bi pomagali otroku, ki je že štiri leta psihični bolnik in je v bistvu v eni zelo težki bolezni, ki se ji reče, shizofrenija. Žalost je pa tudi ta, da sem jaz v tem času postala nezaposlena in tako sem v bistvu edina v družini kot samohranilka obremenjena z zdravjem in iskanjem strokovnjakov. Pred enim mesecem sem se usedla za mizo, zvečer sem jokala, ker se čutim popolnoma nemočna, namreč jaz denarja za psihoterapij nimam in sem se nekako približala temu, da bom začela iskati pravico pri varuhinji človekovih pravic, ki je tudi sama zelo dobra psihiatrinja in ob enem sem napisala pisma tudi Zdravniški zbornici in navedla konkretni primer, ki ga, žal, tukaj, zaradi varstva podatkov ne bom navajala. Kaj se je zgodilo? Napisali so mi kar po nekem času in sicer, da jaz ne morem zastopati svojega otroka, zato ker je on že polnoleten in se mora on sam zastopati. Lepo vas prosim, kateri psihični bolnik pri 16 do 19 letih se pa zaveda svojih pravic. To se pravi, meni je kršena pravica, da skrbim kot mati, ker sem se zavezala še pred sem zanosila z njima, če sem hotela imeti otoka, da bom skrbela zanj, sama naj iščem okoli psihoterapije in ne vem, katere šarlatane in bioenergetike in ne vem, kdo je dober. Ob enem tudi ne vem katera zdravila so ustrezna, jaz nisem zdravnica. Tukaj apeliram na vas, gospode in gospe, poslance in gospoda ministra, da niti v enem zakonu niste omenili otroke s posebnimi potrebami predvsem otroke s psihičnimi motnjami. V Ljubljani na Zaloški 29 obstaja samo ena in edina klinika v celi Sloveniji, ki je namenjena približno 24 mladostnikom, ki so zboleli na psihičnem področju. Pred leti je to opravil tudi gospod Bogdan Žorš, žal pa teh zdravljen nima več. Moram pa vam priznati, da sem bila zelo obupana, ko sva se s sinom pred dvemi leti zglasila na tej kliniki z dvema napotnicami in sicer splošne zdravnice in njegove psihiatrije in dr. Marnove in naju je gospod dr., ki ga žal ne smem omenjati, odklonil, samo za to, ker sva bila eden mesec pred tem na televiziji, ko sem se pritožila, zaradi neustreznega zdravljenja in tako moj otrok danes tava od Polja do Begunj, lahko bi šel tudi v Idrijo, izgubil je štiri leta, jaz moram biti pa tiho z zavezanimi očim, zamašenimi ušesi in slepa in gluha hoditi okoli in čakali, kje bo prišel kdo nasproti in mi bo zdravil sina. Največja žalost pri tem pa je pa tudi pobuda, da sem se oglasila, da se zavedam minljivosti življenja, da ne bom večno živela in da ne vem, kako se bo moj sin samostojno znašel v življenju oziroma kako bo prišel do poklica, če za njega ne more dobiti niti ene navadne učne pomoči.
        S tem, da se nihče nikoli ne z zdravstvenega doma, ne njegova osebna zdravnica ni zanimala, kako sin preživlja dan doma in s čim bi mu lahko pomagali, da bi postal polno vreden član te družbe. Jaz se opravičujem, zaradi svoje čustvenosti in ganjenosti, mislim pa, da mi boste oprostili, ker je to zelo velik osebni problem. Hvala lepa.  

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Jani Vogenik.

JANI VOGENIK: Jaz in vi imate veliko srečo, da ne bom dosti več kot pozdravi, cenjen zbor. Ker je že gospod minister v predstavitvi zakona in kolegi, ki so govorili pred menoj so pravzaprav odgovorili na moje zagate.
        Še to osebno povem, da imam veliko srečo, ne zmanjšujem pomena vseh opominov, ki so bili slišani sedaj, ampak imam veliko srečo, da kljub temu, da pašem najbrž v desetino najstarejših v tej dvorani, da še nisem v življenju naletel na neodgovornega in slabega zdravnika. Želim ta optimizem prenesti še na vse prisotne.
        Imam še tri pripombice kot glas splošne javnosti. Kot tehnik bi si želel, da je zasebno in javno v zdravstvu res absolutno ločeno, ne da bi želel ali pa podpiral ukinjanje zasebnega, vsi delčki, različno organizirani so v sistemu dobrodošli, ker ga krepijo in naj bodo taki, ampak ideja, da se lahko predvsem delo koncesionarjev in javno zdravstvo, ki ga opravljajo koncesionarji in tisto, kar je zasebnega meša sicer nam obljublja rekontrolo tega. Moj predlog je, da bi stroške te kontrole kot tudi tiste stroške, tukaj se pač morda napačno interpretiran članku v časopisu izjavo ministra sklicujem, da je od 382-ih koncesionarjev jih samo 30% dovolj zasluži, da plačuje svoje dolžnosti. 70% bo plačeval proračun. To je še eden strošek, ki ga dobimo od koncesionarjev, če nisem pravilno interpretiral se pač opravičujem pa bo to pojasnjeno.
        Predlagam, da bi se ta denar, ki se ga prihrani iz proračuna in ki se ga sicer daje za kontrolo poštenosti opravljanje dela raje usmeri v izobraževanja in šolanje bodočih zdravnikov. Po statističnih podatkih, ki spremljajo predstavitev tega zakona je pravzaprav stanje v Sloveniji dovolj normalno razen v kazalcu število prebivalcev na zdravnika. Tukaj pa daleč zaostajamo za primerljivimi in primerjanimi državami in mislim, da se je  treba se pogovarjati o teh, najbrž sem prestar, nič ne bom doživel od tega, ampak da je prav, da se ta cenjeni zbor zavzame za to, da bi država dala več možnosti, več denarja za študij medicine. To tudi pač prisotni minister nima veliko zraven, minister za visoko šolstvo bi moral nekaj povedati, ampak mislim, da je treba tukaj da ti veliko dodatnega poudarka.
        Ob določitvi tega zasebnega javnega podjemne pogodbe, tukaj je toliko zdravnikov, ki bolje razumejo stvar kot jo lahko jaz, jaz si pa sebe predstavljam, ko pretečem recimo ob pol dveh popoldne na policijsko postajo pridem do šalterja, kjer sedi nekdo v uniformi neke sekure in pravi, ja, še pred pol ure je še bil policist javni uslužbenec kot zdravnik, sedaj pa ni več, sedaj je pa po podjemni pogodbi dela pri nekem zasebniku, mimogrede pa ima v najem še policijsko postajo. Take so karikature, če se stvari ne razdelijo dobro za tehnične možgane.
        Še eno misel imam, ki jo tudi upiram na prispevek ministra v časopisu. Govori o kvalitetni bolnišnici Valdoltra, ortopedski. Moram se strinjati z ministrovo ugotovitvijo, da je izborna ta bolnišnica, želel bi pa v zakonu videti, tiste člene ali pa tiste poglavje, ki stimulira nastanek takih specializiranih, kvalitetnih bolnišnic. Hvala lepa.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Besedo ima gospod Žarko Pinter. Pripravi se naj gospod Mijomir Knježević.

ŽARKO PINTER: Hvala lepa za besedo.
        Sem predstavnik oziroma predsednik Združenega zasebnih specialističnih zdravstvenih združb in bi rad podal naše gledanje oziroma pripombe, ki jih imamo na predlog zakona. In sicer bi najprej na kratko poudaril 4. člen Zakona, ki v drugem odstavku navaja kot osnovno izhodišče za pozitivno rešitev tega predloga zakona, in sicer govori, da opravljanje javne zdravstvene dejavnosti je nepridobitno, javni zdravstveni zavod in koncesionarji opravljajo javno zdravstveno dejavnost pod enakimi pogoji. Mislim, da je to dobra osnova za zakon. V 5. členu se dotika obstoja združenja izvajalcev. V 63. točki 5. člena je dobro podana definicija združenja izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki pa se žal pojavlja zgolj na tem mestu in v nadaljevanju združenjem zasebnikov in koncesionarjev ne daje nikakršnih pooblastil oziroma celo preprečuje možnost njihovega obstaja. V 4. točki 183. člena so navedene v nadaljevanju naštete naloge združenja izvajalcev, katere pa zakon dovoljuje zgolj združenju zdravstvenih zavodov. Gis(?) predlaga, da se z združenjem, opisanem v 63. točki 5. člena dodajo še naloge iz 4. točke 183. člena zakona ter se tako izkaže enakost položaja javnih zdravstvenih zavodov in koncesionarjev v skladu z navedbo v 3. točki 4. člena tega zakona.
        Združenje izvajalcev lahko tako izvaja s svojim zakonom svojo nalogo le v primeru, da postane partner v pogajanjih z zavodom za zdravstveno zavarovanje. Poleg tega obstaja že obstoječi zakon, z dne 27. 2. 2004, ki v 84. členu dovoljuje obstoj združenjem, daje pravico, za katere se zavzemamo. Navajam. Zdravstveni zavodi in druge pravne osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebni zdravstveni delavci se lahko povezujejo v združenja, sodelujejo pri oblikovanju izhodišč za določanje cen zdravstvenih storitev ter sklepanju pogodb po izvajanju in financiranju zdravstvenih dejavnosti.
        Nato bi se dotaknil 100. člena zakona, ki določa koncesijske pogodbe in sicer govori, da koncesija za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti se dodeli za obdobje do 15 let za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti na primarni ravni oziroma 25 let za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti na sekundarni ravni. Naš predlog je, koncesija za izvajanje javne zdravstvene dejavnosti se dodeli za nedoločen čas. V primeru, da bi prevladali argumenti za omejeno trajanje koncesij predlagamo, da se določi minimalni čas za podelitev koncesije, 25 let na sekundarni ravni. Naša obrazložitev je časovno omejevanje je v nasprotju s 3. točko 4. člena tega zakona, ki izenačuje javne zavode na eni strani ter pravne in fizične osebe koncesionarje pri izvajanju javne zdravstvene dejavnosti. Prav tako časovna omejitev trajanja koncesije onemogoča stabilno in dobro organizirano javno zdravstveno mrežo in stabilno financiranje, kar je osnovni namen in cilj tega zakona. V nasprotnem primeru bodo pacienti prikrajšani za dobro dostopno in organizirano mrežo ambulant na primarnem in sekundarnem nivoju. Takšna vsebina člena je tudi v nasprotju s 5. členom Ustave Republike Slovenije. V razlagi in utemeljitvi potrebe po novem zakonu je eden glavnih argumentov ta, da se na področju sekundarne dejavnosti soočamo z organiziranostjo dejavnosti, ki premalo upošteva potrebe, ki jih prinašajo s seboj demografske in družbene spremembe, razvoj znanosti in tehnologije. Z zakonom je zato potrebno na novo določiti vlogo sekundarne ravni zdravstvene dejavnosti.
        Že v sedaj veljavni zakonodaji in pogodba z zavarovalnico, obstajajo tudi vsi regulacijski mehanizmi, ki omogočajo vso potrebno in želeno kontrolo nad delom izvajalcev v javnem zdravstvenem sistemu. Vedno znova ugotavljamo, podatki so iz javno dostopnih virov, da je velik, celo večji problem tako na organizacijskem, kot tudi finančnem področju v javnih zavodih, torej bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Tu bodo potrebni organizacijski ukrepi, da bo zagotovljen stabilen sistem javne zdravstvene mreže, tega pa takšna oblika zakona ne zagotavlja. V primeru, da bi prevladali argumenti za omejeno trajanje koncesij predlagamo, kot sem že omenil, določiti minimalni čas za podelitev koncesije. Predlagana delitev ne upošteva dejstva, da so za izvajanje zdravstvenih storitev predvidena velika vlaganja v opremo in kadre, prostore ter, da povrnitev vloženih sredstev vsekakor ni mogoča v roku petih let. .../Nerazumljivo./... se bo posledično zmanjšal interes za pridobitev koncesij in povečan pritisk uporabnikov na javne zavode, ki s svojimi kapacitetami ne bodo mogli prevzeti pacientov sedanjih koncesionarjev, ne da bi se s tem povečale čakalne dobe ter zmanjšala dostopnost za zdravstveno storitev. Evropska komisija se v sodnih postopkih sklicuje na temeljna načela prava Evropske unije. Predvsem načelo sorazmernosti oziroma proporcionalnosti. Načelo proporcionalnosti zahteva sorazmerje glede časa trajanja koncesijskega razmerja ter zagotavljanjem konkurence po eni in možnostjo finančnega uspeha koncesije. Torej povrnitev vloženega kapitala po drugi strani.
        Prav tako predlagamo spremembo 122. člena o prenehanju koncesijskega razmerja, kjer v 4. točki ni možna pritožba na odvzem koncesije, kar lahko vodi do zlorab. Nadalje bi se še na kratko, imam tukaj kot pripombo, da v 206. členu, ki govori, da morajo izvajalci najpozneje v devetih mesecih od dneva uveljavitve predpisa vložiti vlogo za izdajo dovoljenja, v vlogi izkazati izpolnjevane pogoje iz 18. člena tega zakona. Naša pripomba je, člene v nasprotju s 3. in 4. točko člena tega zakona za izpolnitev prej navedenih pogojev bi zakon moral upoštevati pravno podlago kot jo uporabljajo v 211. členu tega zakona. Prav tako je v nasprotju s 5. členom Ustave Republike Slovenije, usklajevanje koncesijskih razmer z določbami o časovni omejitvi koncesij bi tudi sicer nesporno predstavljal nedopustni poseg v pridobljene pravice po katerih je Ustavno sodišče že večkrat podalo svoje stališče. Hvala lepa za pozornost.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Besedo dajem Miomiru Kneževiču, pripravi pa naj se gospod Ivan Grill.

MIOMIR KNEŽEVIČ: Moje ime je Miomir Kneževič, sem docent biotehnologije na Univerzi v Ljubljani, po osnovni izobrazbi sem biolog. Komentarje na predlog zakona o zdravstveni dejavnosti dajem v imenu Društva za celično aktivno inženirstvo Slovenije. Področje regenerativne medicine, celičnih terapij in drugih novih oblik zdravljenja s celicami predstavlja enega največjih napredkov in izzivov medicine in celične biologije. Nudi popolnoma nove možnosti zdravljenja in resnične ozdravitve, ne samo lajšanja simptomov bolezni. Je izrazito interdisciplinarno področje, kjer igra pomembno vlogo temeljna medicina, celična biologija, inženirstvo, informatika in druge vede.
        Že več let razlagamo s kolegi na vseh možnih forumih, da je v Sloveniji potrebno napredna zdravljenja. To je genska terapija, celična terapija, aktivno inženirstvo, ki vsa temeljijo na uporabi človeških celic, podpirati, promovirati, razvijati in uporabljati. Te panoge bi bile lahko naša potencialna strateška prednost, saj imamo daljšo tradicijo na tem področju in kar nekaj uspehov. Že dolgo predavamo in javno nastopamo in razlagamo, da te dejavnosti ne predstavljajo stroška za zdravstvo, temveč predstavljajo gonilo razvoja različnih panog medicine, med ostalim transfuzijske medicine, transplantacije s celično terapijo, terapijo raka, terapijo imunskih in avtoimunskih bolezni in tako naprej, s tem pa tudi razvoj spremljajočega visokotehnološkega malega gospodarstva. S takim predlogom zakona Republika Slovenija aktivno onemogoča delovanje univerze, akademskih inštitucij, malih in srednjih podjetij, kakor tudi farmacevtske industrije na tem področju. Zato menimo, da je čas, da je potrebno povprašati za mnenje tudi ostale državljane, volivce, davkoplačevalce, bolnike in združenje bolnikov s sladkorno boleznijo, z različnimi oblikami raka, s ceravaskularnimi boleznimi, z multiplo sklerozo, s prirojenimi boleznimi, z alergijami, s krvnimi boleznimi in srčnimi boleznimi in tako naprej, da si izborijo sodobne tehnološke in napredne terapije, ki nadomeščajo zdravljenje s tisočerimi zdravili.
        Slovenski državljani zaslužijo najboljšo medicino in jo morajo seveda tudi zahtevati. Še posebno, če bi napredna medicina lahko vzdrževala del narodnega gospodarstva s smislu zdravljenja bolnikov, ki bi jih pritegnila visoka kakovost naših zdravstvenih storitev. 23. člen navaja, da se postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo in postopke odvzema in hrambe zarodnih celic opravljajo samo kot javna zdravstvena dejavnost in da dejavnost 4. točke, to pomeni postopke odvzema in hrambe zarodnih celic lahko opravljajo le javni zdravstveni zavodi.
        Imamo dve pripombi na 23. člen zakona, ker se nam zdi paradoksalen. Prvič. Dopušča izvajanje postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo tudi drugim pravnim osebam in ne le javnim zdravstvenim zavodom. Drugič. Tem ustanovam hkrati prepoveduje odvzem in hrambo zarodnih celic. Zarodne celice, citiram slovenski medicinski slovar, so spolne celice. Njihov odvzem in hramba sta sestavni del postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, brez njih oploditev in ustvarjanje zarodka po postopku .../Nerazumljivo./... nista možna. Člena drug drugemu torej nasprotujeta. Predlog zakona je torej kontradiktoren sam po sebi. Zato predlagamo, da se 23. člen razjasni. Strokovnjaki smo kadarkoli pripravljeni sodelovati in nositi svoj del odgovornosti, da predlagamo napreden in razvojno naravnan zakon, ki bo temeljil na argumentih. Pri tem opozarjamo, da bi razširjanje tega člena na vse vrste človeških celic pomenilo negacijo trenutno veljavnega zakona o kakovosti in varnosti človeških tkiv in celic, ki dovoljuje, da se lahko s celicam in tkivi poleg javnih zdravstvenih zavodov ukvarjajo tudi drugi subjekti, kot so na primer univerza s fakultetami in inštituti, raziskovalne inštitucije, gospodarske družbe ter mala in srednja podjetja.        Izključevanje kogar koli iz celotnega področja bi imelo dolgoročne posledice, ki jih nihče ne more predvideti. Javnim zdravstvenim zavodom pa bi povzročil velike dodatne stroške.
        Dolžni smo vas in širšo slovensko javnost še enkrat opozoriti, da tehnologija dela s človeškimi celicami temelji biotehnološka dejavnost, ki je ena najbolj propulzivnih v drugih državah EU. Sodelovanje med akademskimi, glavnimi institucijami in zasebnimi, malimi in srednjimi podjetji pa predstavljajo gonilo razvoja, ki ga zastopata tako EU, kakor tudi Slovenija in je posebej izpostavljeno v lizbonskih strategijah in okvirnih programih EU.
        Tako usmeritev podpira tudi Vlada Republike Slovenije in v tem duhu je napisana večina razvojnoraziskovalnih razpisov pri Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, agencija .../Nerazumljivo./..., TIA in drugi. Biotehnologija pa je ena od štirih prioritet razvoja Slovenije. Tukaj bi končal. Pripravil za društvo Miomir Kneževič in Primož Rožman. Hvala.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod Kneževič. Naslednji je gospod Ivan Grill. Pripravi naj se gospod Ivan Bizjak.

IVAN GRILL: Hvala lepa. Prav lep pozdrav vsem skupaj, spoštovanemu sekretarju in predvsem strokovni javnosti, kajti mislim, da ste vi tisti, ki lahko danes največ prispevate v razpravi za ta zakon.
        Sam sem poslanec Državnega zbora drugi mandat in 5 let delam na področju zdravstva v Odboru za zdravstvo in se nekako domišljam, da vsaj deloma poznam težave, predvsem pa pričakovanja zdravstvenega sistema, ki ga v Sloveniji imamo in za katerega z vso odgovornostjo trdim, da je dober. Ne pomeni pa, da ne more biti boljši.
        Danes govorimo o zakonu oziroma o predlogu zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je poleg zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju temeljni zakon za zdravstveni sistem, ki ga imamo. Zelo pomemben zakon je in kaj, če se postavimo v vlogo pacienta. Pacient pričakuje od zdravstvenega sistema predvsem to, da mu je dostopen izvajalec zdravstvenih storitev, da je kvaliteten pa predvsem, da ga dobi najhitreje pa, če je po možnosti brez doplačil. To je ključno pričakovanje vsakega pacienta in verjemite mi, da pacienta ne zanima ali mu zdravstveno storitev da zdravstveni dom ali mu jo da koncesionar ali mu jo da zasebni zdravnik ali pa mu jo da bolnica. Povprečen pacient ali pa večino pacientov zanima predvsem to. Zato mislim, da je to temeljni cilj, ki bi moral zdravstveni sistem tudi delovati oziroma zasledovati. In kdo je najbolj odgovore za to, da se tak zdravstveni sistem postavi? V prvi vrsti je država, da sistemsko zakonodajo postavi okvire, postavi zahteve, na podlagi katerih potem zdravstveni izvajalci oziroma izvajalci zdravstvenih storitev, zdravniki z osebjem to lahko izvajajo. S tem, da pa je nujno potrebno imeti nadzor nad tem in tega mislim, da danes v Sloveniji ni dovolj in zato se soočamo s številnimi anomalijami, težavami, ki so bile tudi danes v razpravi nakazane, povedane in marsikje ali pa marsikdaj ni problem v sistemu, da prihaja do teh anomalij, je pa problem v nadzoru.
        Da nam ta predlog zakona, ki ga imamo danes v tej obravnavi, zagotavlja vse tisto, kar so pričakovanja pacientov, moje mnenje je, da ne in prvič se soočam v tej svoji vlogi, da imamo zakon, s katerim se ne strinja nihče. Vsaj jaz ga ne poznam. Ne strinjajo se pacienti, ne strinja se strokovna javnost, ne strinjajo se sindikati, vladna koalicija se ne strinja, da ne govorim o nas v opoziciji. Resnično je to dilema, ki mora skrbeti pripravljavce zakona in jaz se strinjam s tem, da je minister veliko časa namenil pripravi tega zakona, veliko truda vložil, vendar izplen teh rešitev zagotovo niso tisto, kar bi si želeli.
        Skrbi me tudi dejstvo, da je Služba Vlade za zakonodajo na ta predlog zakona pripravila na treh straneh, pripombe konkretne in očitno temu zakonu nedoslednost, protislovnost, neskladje celo z Ustavo, neskladje z ostalo zakonodajo, zato me preseneča, da je Vlada imela toliko poguma, da je takšen zakon sploh potrdila in ga dala v parlamentarno obravnavo. Pa bi bilo teh pripomb še več, če bi imeli več časa. Sklicuje se, da v enem tednu niso mogli več narediti kot to. Pomeni, da je tukaj, sicer ta pripomba ni konceptualne narave, ampak predvsem konkretna na samo vsebino členov.
        Zdravstveni sistem sem omenil, je v Sloveniji dober. To mu priznavajo tudi v tujini, marsikdo tudi od naših pacientov se bo s tem strinjal. So seveda tudi anomalije.
Vendar to ne pomeni, da ga ne moremo posodobiti. Mi ga moramo posodabljati, vendar spreminjanje zdravstvenega sistema ne sme biti peskovnik politične večine. Ne sme biti. Odgovornost mora biti bistveno večja, kajti posledice so lahko nepopravljive. Ne sme biti prostora za ideološke konceptualne rešitve, ki smo jih tudi priča predvsem za tiste rešitve, ki so preživete, ki v današnjem času zagotovo ne morejo zagotavljati tistih pričakovanj, ki jih imamo. Mi moramo, v to sem trdno prepričan, na obstoječem zdravstvenem sistemu, ki ga imamo, le tega dograjevati, dopolnjevati. Ampak na način, da ga je sposoben naš zdravstveni sistem absorbirati, da so ga sposobni izvajalci zdravstvenih storitev nadgrajevati, predvsem pa, kot sem že velikokrat omenil, potrebno ga je bolj nadzorovati.         Kako naprej? Jaz upam, upam in si seveda tudi želim, da bo ta zakon, ko bo v prvi obravnavi, da bo v parlamentu imel v tri obravnave, padel. To je seveda odvisno od vladajoče koalicije. Jaz in opozicija ga bomo zagotovo zavrnili, če bo tudi dovolj bolje političnega obvladujoči koaliciji, je prav, da ta zakon zavrnemo in da začnemo resnično na novih konceptualnih podlagah, s tem, da upoštevamo obstoječe stanje, obstoječi sistem, postaviti okvire, ki ga moramo pri tem tudi dopolniti. Marsikdo že zdaj ugotavlja, da če bo tak zakon sprejet kot je, bo neizvedljiv. Ne bo moč ga izvajati v praksi. To so izjave stroke. In jaz se bojim, da če bo sprejet, ga bomo vrnili 30 let nazaj. Nekateri bodo rekli, da je bilo takrat bolje, da ni bilo čakalnih dob, ni bilo doplačil. Se strinjam, da jih ni bilo. Samo takrat nismo imeli tako sodobnih medicinskih naprav, sodobnih tehnologij, sodobnih rešitev. Demografska populacija ljudi, ki so potrebovali zdravstveno varstvo, je bila bistveno nižja. In sem trdno prepričan, če bi danes imeli tak sistem kot je bil pred 30. leti, bi prišlo že zdaleč do zloma tega. In ponovno smo v nevarnosti, da lahko pridemo do sesutja našega zdravstvenega sistema, če ne bomo ukrepali pravočasno. Zato v primeru, da ta zakon pade, je prav, da na obstoječih okvirih vsa strokovna javnost, vsa zainteresirana javnost pripravi rešitve, katerim sledi politika. Ne sme biti obratno. In upam, da v nekem doglednem času s konsenzom, tukaj mora biti konsenz, lahko pridemo do optimalne rešitve, da bomo prišli do rešitve s katero bodo zadovoljni čisto vsi, tega ne bomo verjetno doživeli, ampak naj iz tistega predloga vsak vidi, da je tudi delček zmagovalca notri. In takrat bomo verjetno dosegli največ. Hvala lepa.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa kolega Grill. Gospod Ivan Bizjak, pripravi se naj gospod Rastko Plohl.

IVAN BIZJAK: Sem Ivan Bizjak in predstavljam tukaj v imenu Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. Najprej pozdravljam predsednika, ministra, poslanke in poslance in vse ostale goste!
        Gibanje, ki se mu je pridružilo preko 74 tisoč članov in članic, svari pred sprejetjem predloga Zdravstvene reforme. Predlaga zavrnitev spornega predloga zakona o zdravstveni dejavnosti. Namreč Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti je bil sprejet na Vladi Republike Slovenije po tistem, ko je minister za zdravje zaobšel sklep poslancu Državnega zbora Republike Slovenije o predhodni javni predstavitvi mnenj. Predstavitev mnenj naj bi bila namreč izhodišče za popravke zakona, ki bi ga pa šele nato sprejela Vlada Republike Slovenije. Prav tako sta minister in Vlada Republike Slovenije zaobšla socialne partnerje na ekonomsko-socialnem svetu. Ločeno sestajanje ministra z nekaterimi člani ekonomsko-socialnega sveta pač ne more nadomestiti celotnega sveta. Res gre za vsebinsko zelo zahteven zakon, vendar pa so njegove privatizacijske posledice povsem jasne. Zdravstvo bo postalo dražje, manj kakovostno in manj dostopno večini ljudi. To kažejo izkušnje tranzicijskih držav, ki so pot privatizacije ubrale v 90. letih prejšnjega stoletja. Minister za zdravje kljub dolgotrajni javni razpravi ni upošteval nobenega vsebinskega predloga Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. Zdravniški in kapitalski lobij pa sta zakon ukrojila po svoji meri. Gibanje odločno zavrača Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti, ker ta legalizira vse kar bi bilo treba popraviti in spremeniti v zdravstvu. S tem omogoča nadaljevanje sedanje zgrešene zdravstvene politike. Poleg tega pa spreminja zdravstvene domove in bolnišnice v podjetja, kar je svojevrsten eksperiment za katerega je iz tujih izkušen jasno, da vodi v prodajo oziroma privatizacijo zdravstvenih domov in bolnišnic. Iz odločanja o zdravstvu povsem izloča uporabnike zdravstvenih storitev, to je prebivalcev, kar je v nasprotju z usmeritvami svetovne zdravstvene organizacije in komisije Sveta EU. Predlog zakona ni utemeljen na osnovi nobene sprejete strategije, čeprav so znane katastrofalne posledice sedanjega izgrajevanja zdravstva zaradi podeljevanja koncesij, zakon agresivno uveljavlja to usmeritev še naprej. Brez soglasja prebivalstva se skuša zdravstvene domove in bolnišnice spraviti v zasebne roke. Ni sprejemljivo, da predlog zakona ne prinaša nobene rešitve obstoječih problemov zdravstva. Zaradi predvidene usmeritve zakona v nadaljnjem razgrajevanjem zdravstvenih domov in bolnišnic ter zaradi predlaganih sprememb upravljanja in vodenja zdravstvenih domov in bolnišnic po principih podjetij, brez ustrezne udeležbe uporabnikov zdravstvenih storitev se bo kriza v zdravstvu še poglabljala.
        V nadaljevanju navajam nekaj najbolj spornih vsebin tega Predloga zakona o zdravstveni dejavnosti.
        Prvič. Zakon prinaša razlastitev občin, ki so lastnice zdravstvenih domov. Drugič. Zakon ne odpravlja posledic nezakonitega stanja zdravstvenih domov, ki nekateri ne zmorejo več opravljati zdravstvenih storitev, ki jih prebivalstvo potrebuje, temveč z novo definicijo zdravstvenega doma to nezakonito stanje legalizira. Zakon odpira pot razgrajevanju zdravstvenih domov in bolnišnic, saj ne postavlja merilnih kriterijev, ki bi privatizacijo v zasebnem interesu prepovedali. Zakon je pisan na kožo koncesionarju in v škodo zdravstvenih domov in zdravja prebivalca. Zdravstveni domovi naj bi bili še naprej odvisni od vsebin pogodb z domačimi in tujimi zasebniki koncesionarji, ki bi jih lahko sklenili za 15 oziroma 25 let. S tem se zablokira urejanje zdravstva za prav takšno obdobje.
        Tretjič. Zakon dela iz zdravstvenih domov in bolnišnic podjetja. Iz njihovega upravljanja in vodenja izloča ustrezen vpliv predstavnikov uporabnikov zdravstvenih storitev in izvajalcev zdravstvenih storitev.
        Četrtič. Ni izvedene ločitve javne od zasebne zdravstvene dejavnosti, pač pa se obe dejavnosti še bolj škodljivo prepletata. Po novem se legalizira to prepletanje tudi v javni zavodih. Zakon predvideva delitev državljanov na dve kategoriji. Na tiste vplivne in bogate .../Nerazumljivo./... in tujce, ki bodo z legalizacijo korupcije, to je samoplačništva oziroma tržne dejavnosti v javnih zavodih deležni storitev takoj in na ostale državljane, ki ne bodo mogli plačati in bodo čakali na zdravstvene posege. To je kršenje Ustave Republike Slovenije, enakopravnosti državljanov, enakega dostopa do zdravstvenih storitev ki ne bi smel biti odvisen od premoženja posameznika in kršenje dokumentov Evropske unije na področju zdravstva in podaljševanja čakalnih vrst.
        Petič. Zakon predvideva podjemne pogodbe z lastnimi zaposlenimi, kar je omogočil že minister Miklavčič z uredbo vlade, čeprav se je ta praksa že potrdila kot škodljiva, .../nerazumljivo./...
        Šestič. Še vedno se ni preprečilo nove primere dečka Bora Nekrepa. Zakon ni odpravil konfliktov interesov pri zbornicah glede pooblastil strokovnega nadzora, specializacij in licenciranja.
        Sedmič. Merila za določitev mreže bi se morala določiti z zakonom ne pa, da Vlada Republike Slovenije, in to pomeni, da skupaj z ministri odločajo o merilih skrito očem javnosti.
        Osmič. Ni ustrezno, da se lekarniško dejavnost ne ureja s tem členom. Člen 24.
        Devetič. Ni ustrezno, da so javni zdravstveni zavodi po tem zakonu lahko pridobitne, torej profitne organizacije, ker lahko delijo presežek prihodka nad odhodkom med lastnikom, upravo, zaposlene oziroma tiste, ki so vpleteni v organizacijo zavoda. S tem se vnaša v javne zavode motiv delovanja v škodo zdravja prebivalstva. Primer Lekarna Ljubljana.
        Desetič. Zakon predvideva ogromno .../nerazumljivo./... okoli 40 podzakonskih aktov, kar pomeni prenormiranost zakona in nejasnosti glede vseh posledic zakona. Minister bi moral bolje pripraviti in te vsebine vključiti v zakon. Zaradi navedenega predlaga Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva poslancem Državnega zbora, naj zavrnejo sporni Predlog zakona o zdravstveni dejavnosti in s tem sporne predloge zdravstvene reforme. Hvala.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod Bizjak. Besedo ima gospod Rastko Plohl, pripravi pa se naj Sabina Markoli.

RASTKO PLOHL: Hvala. Rastko Plohl, predsednik Neodvisnih sindikatov Slovenije. Govorim v imenu naše organizacije, pa tudi mnogih drugih, ki jih ne bom našteval, s civilne družbe.
        Ne samo, da je sedanja reforma v nasprotju z lastnimi volilnimi obljubami, kot to menijo danes prisotni poslanci vladajoče stranke in koalicije, temveč to sploh ni reforma o bistvenih zadevah, ki smo jo pričakovali neodvisni sindikati Slovenije, ki smo bili med pobudniki in podporniki te vladne reforme, saj smo verjeli, da bodo za njo se resnično rešila temeljna vprašanja v zdravstvu, to je ohranitev javnega zdravstva. Tako, da se preneha z javnim denarjem financirati zasebno zdravstvo, koncesionarje, da se preneha razprodaja lastnine javnega zdravstva in da se v naprej, sicer ne spada v direkten zakon, ukine drugi steber in zavarovance izloči iz obveznega oziroma dopolnilnega zdravstvenega sistema in naj gredo v tretji steber.
        Kljub obljubam ministrstva, da bodo naši interesi uresničeni s časom, na pogovorih, se je dogodilo nasprotno in so bili naši predlogi oziroma enega katerega smo dali takrat konkretno, to zgoraj našteto, še predelani v slabšo verzijo. Za primer navajamo 103. člen, ki govori o možnosti najema ali odkupa lastnine javnega zdravstva s strani zasebnikov, to je bila stare verzija, in čemur smo nasprotovali, je bil predelan v pogojih ali je možno, da koncesionar pridobi v najem in drugo pogodbeno razmerje, prostore in opremo, v lasti koncendenta. Torej pomeni, druge oblike pravnih pogodb pomeni celo podaritev. Še huje. Jaz ne znam to si razlagati kaj bi to pomenilo.    In zaradi tega, po našem mišljenju, zakon ni več ustrezen za nadaljnjo obravnavo v Državnem zboru in da se vrne na začetek, da se korenito popravi ali pa spiše nov zakon.
        Nekaj bi rad tu prisotne in slovensko javnost opozoril. Mi se pogovarjamo o privatizaciji. Sploh ne gre za privatizacijo. Gre za milijarde evrov, ki se v zdravstvu obračajo, kdo jih bo kontroliral, v čigave žepe bodo šle, kdo bo največje dobičke dobival. In ne gre za privatizacijo v smislu javne lastnine, kajti to je naša zgodovinska dediščina, plemenska(?) lastnina, ki je zasebna lastnina. In družbena lastnina je sodobno ime za našo zasebno plemensko(?) lastnino, kateri se reče nerazdelna. In se govori o odtujevanju skupne nerazdelne zasebne lastnine v roke posameznih krogov na račun javnih sredstev in našega denarja. To je huda, huda stvar o čemer se danes menimo. Na koncu vam bom povedal še več o teh zadevah.
        Primer bom dal, tudi Indijanci so bili indijanska plemena, lastniki prerij bizonov. Osebna, zasebna to je bila skupna zasebna lastnina. Zasebni so bili pa ..../Nerazumljivo./ poniji in tako dalje, dokler se jim tega ni pobralo. In takšni procesi tečejo danes, da se zasebna lastnina odtujuje v roke posameznih elit.
        Dejal bi še nekaj na svoje predhodnike. Naša organizacija je bila ena od sedmih, ki so ustanovili zbor za ustavo in smo bili med načrtovalci te ustave. Načrtovalci dr. France Bučar je bil starosta, je bil vodja delovne skupine. Jaz sem pa eden od predstavnik vodij te bodoče družbe takrat, ko smo jo ustvarjali. Mi smo ..../Nerazumljivo./ to ustavo. In že takrat smo se pogovarjali o teh pandemijah. Vedeli smo za desetletja naprej kaj se bo dogajal, kako reševati in tako dalje. Mi v tej smeri nismo šli. Sodeloval sem tudi v 80 letih pri pripravi te nove družbe, kateri dokumenti so na razpolago. Mi gremo v napačni smeri. Se pravi, šlo je samo zato, da mi obstoječi sistem nekoliko popravimo in da ostane še naprej javna oziroma če temu rečem plemenska, sodobno družbena lastnina. Od tod izhaja samoupravljanje. Marksizem je bil nehote po letu 1945 tu notri in je ..../Nerazumljivo./ svoje kar je imel, drugače pa ni s tem svojim zgodovinskim izročilom in to je spopad. Ali bo šla ta vlada v spopad s slovenskim plemenom? Tudi če mi danes izgubimo kar ta zakon .../Nerazumljivo./ mi gremo v svoje zgodovinske pravice v bitko. To je jasno. Katere, ne vemo kje bo konec, ampak gremo. Ali pa se bo pridružila plemenu in dejansko gremo naprej. To je povabilo in ponudba.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Gospa Sabina Markoli. Pripravi pa se naj gospod Aljaž Rogelj.

SABINA MARKOLI: Spoštovani predsednik Odbora za zdravstvo, spoštovani poslanci, spoštovani minister, spoštovani državni sekretar, spoštovani vabljeni. Glede na to, da je medicina in stomatologija relativno eksaktna veda se bom poskušala opredeliti do teh osmih vprašanj, ki so nam bila poslana z vabilom. Pa vendarle bi v uvodu želela, da vsi v dvorani nekatere stvari razumemo. Barack Obama in Amerika nista delala reforme, torej izvajanja zdravstvene dejavnosti, ampak zdravstvenega zavarovanja. To je treba ločiti. To je treba ločiti tudi pri nas, da bomo vedeli o čem se pogovarjamo. Osnovni problem našega zdravstvenega sistema je tudi naše zdravstveno zavarovanje, ki ne opredeljuje zavarovanca kot kralja, ki mu ne natančno opredeljuje in mu ne pove kaj plača in kaj zato dobi.
Zavarovalnica, predvsem Zavod za zdravstveno zavarovanje tega zavarovancem jasno ne povesta. Ker če bi mu povedala in bi naj bila to naloga zavarovalnice in Zavoda za zdravstveno zavarovanje prav gotovo izvajalci ne bi imeli težav s tem in bi bilo vseeno ali je torej izvajalec javni zavod, ali pa je izvajalec v kakšni drugi delovnopravni obliki. Pomembno je, da ima pacient, tako kot jih ima danes, povsod enake pravice, tudi enake dolžnosti. Vendar na žalost zavarovanec s tem v naši državi ni seznanjen in ga moramo seznanjati izvajalci. In vrsta konfliktov, ki nastajajo, izhaja predvsem iz tega.
        Naslednja stvar, ki se jo moramo vprašati, kaj je sploh javno v javni zdravstveni storitvi. Kaj je še javno? Marsikatera podjetja, ki dobavljajo aparature, materiale, farmacevtske firme, programerji, čistilni servisi, zavarovalničarji in tako dalje so realen sektor, so gospodarski sektor. Torej, kaj je v storitvi javnega. Javno bi naj bilo torej praktično in samo delo. In etiketo javnih uslužbencev bi naj nosili vsi zaposleni, zadaj bi pa pisalo Republika Slovenija in bi lahko upravljala na način, ki ga je omenil nekdo prej, da seveda zaposleni zdravnik, zobozdravnik ali pa pač drug izvajalec naj v zavodu dela, sredstva gredo zavodu. Temu se je včasih reklo, ne vem, v fevdalizmu so bili sužnji, v kapitalizmu pa so mezdni delavci. Torej, če za tisto kar dobi, kar nekdo naredi ne dobi niti plačano.
        Moram se pa strinjati, da v tem zakonu je prisotna neka privatizacija, ampak ne privatizacija o kateri ste govorili predstavniki gibanja za ohranitev javnega zdravstva. Še huje, obeta se privatizacija, ko ne bomo zdravniki in zobozdravniki nosilci ne koncesij, ne česa drugega, ko bo to opravil kapital podprt tudi s politiko in tudi z mediji. In tega si izvajalci zdravstvene dejavnosti nikoli in nikdar nismo želeli.
        Bilo je govora o tem, da seveda ni narejene temeljne analize kakšno je stanje v našem zdravstvenem sistemu. In če realno pogledamo naš zdravstveni sistem ni tako slab, je pa seveda potreben nekaterih sprememb. Ampak vendarle, naj bo narejena realna analiza in postavljeni realni temelji za pripravo tako zakona o zdravstveni dejavnosti, kot zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.
        Prej je bila govora o prispevkih. Da, tudi to se omenja v uvodu zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Torej, da bi naj bili zdravniki eni tistih, ki ne plačujejo prispevkov. Ne, tudi tisti, ki opravljajo ali opravljamo zdravstveno dejavnost kot koncesionarji in smo fizične osebe, torej kot s.p., plačujemo prispevke glede na naš prihodek. Torej ni povezano s tem, da bi si jih lahko sami določali. Res pa je, da lahko to morda naredi tisti, ki ima d.o.o. in je pravna oseba in te pravne osebe te zakon favorizira. In si tega zagotovo ne želimo.
        Pod točko 1 naj bi bilo govora o mreži. Seveda se lahko vsi vprašamo zakaj ni mreže že danes in zakaj je še ne bo nekaj časa. Ker bi mreža dejansko pokazala kakšno je pomanjkanje zdravnikov, morda tudi zobozdravnikov predvsem na primarnem nivoju. Mreža bi morala biti narejena v sodelovanju s stroko. In vprašanje, če je to smiselno prepustiti posameznim občinam, za katere vemo, da so manjše, ustanovljeni sta bili še dve, verjetno jih bo 212. Ampak je smiselno, da je vseeno v sodelovanju države, občin, predvsem pa tudi stroke. Pogosto, ko se pogovarjamo o normativih in standardih je seveda rečeno, toliko je zdravnikov, toliko je denarja, toliko je prebivalcev, vi pa morate toliko narediti. Seveda iz tega potem dobimo, da lahko sploh še zdravnik oziroma zdravnik družinske medicine pregleduje paciente morda 7 minut, če gledamo povprečje. Na srečo je to večkrat malo več, pogosto pa tudi malo manj.
        Strinjam se z nekaterimi, ki so rekli, da je zdravnik morda nevaren, ko dela toliko. Verjemite, da si nihče izmed zdravnikov ne želi pregledati 70 pacientov. Tudi jaz sem mnenja, da morda bi morali tistega zdravnika odpeljati z marico, da bi preprečili kakšno katastrofo. Na žalost, nas ni dovolj.
        Pod točko 2, .../Nerazumljivo./... o teh famoznih koncesijah. Torej, če kaj, je zagotovo to resnično javno zasebno partnerstvo, ki vseeno temelji, pa naj je bilo izrečenega toliko tega, da temelji samo na tržnih principih nekaj, da je nas večina koncesionarjev pa praktično vse delamo dostikrat samo po Hipokratovi prisegi in po nekem principu, torej na moralno etični pogon na srečo. Tako, da tudi tisto, da pri zobozdravniku se vedno plača 1500 do 2000 evrov na srečo slovenskih državljanov in državljank, tudi ni res. Čeprav je to spet v bistvu del zakona o zdravstvenem zavarovanju in zdravstvenem varstvu, ki določa pravice. Torej, govora je, da ne bodo koncesije predolge. Bog ne daj za nedoločen čas. Ampak vendarle, kaj bo s tistimi pacienti. Mi imamo inštitut izbranega zdravnika, zobozdravnika, pediatra, ginekologa. Kaj pa vendarle s tistimi pacienti, ko bo koncesija prenehala? Ali si vsi predstavljamo, da bodo šli vsi zdravniki in zobozdravniki takoj nazaj v javni zavod z vsemi pacienti? Ne, ker so bili tudi razlogi, zakaj smo se nekateri odločili za neko samostojno pot druge narave, tudi finančne. Tega nikoli ne zanikamo, ampak bili so druge narave. Tudi predvsem, zaradi samostojnega opravljanja našega poklica.
        Koncesije so del javnega zdravstva in pacienti imajo pri koncesionarjih popolnoma enake pravice, kot pri zaposlenih zdravnikih ali zobozdravnikih v javnih zavodih. To je agencija za kakovost, zdravstvo, ne bi opravljala praktično nobenih drugih nalog, ki jih zdaj toliko kritizirana zdravniška zbornica Slovenije. Ne moremo vseh zakonov in vsega sprejemati na nekaterih ekscesih primerih. In vsak, ki dela, tudi greši. Seveda naredimo tudi kakšno napako, naredimo tudi kaj narobe, ampak vendarle stvari, tudi zdravniška zbornica je zagotovo v 17-ih letih prispevala k temu, da se danes v Sloveniji dela strokovno, kakovostno in pa predvsem varno za bolnika in predvsem tudi, da je naš poklic reguliran in da vsaj približno vemo, kdo tudi v Sloveniji dela. Zdravniška zbornica je tudi ena od ovir na tisti privatizaciji, o kateri sem govorila, ker smo tudi zdravniki koncesionarji velika ovira, zato, da se ne more privatizirati zdravstvo na način, kot bi se lahko. Prav tako so ovira tudi zdravniki direktorji, ki so še na položajih, ker po novem bi v Sloveniji zdravnik lahko čital strokovno literaturo...

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: ... gospa ... Imeli ste že drugi zvočni signal. Prosim, če lahko zaključite.

        SABINA MARKOLI: Se bo gospod Rogel odpovedal svoji razpravi, če lahko, pa nadaljujem.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Prijavi se lahko vsak, tako da ni nobene težave s tem.

        SABINA MARKOLI: Če se lahko on odpove svoji razpravi, pa podaljšam jaz...

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Mora se prijaviti k razpravi. Veljajo enaka pravila za vse.

ALJAŽ ROGELJ: Jaz sem prijavljen.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Boste na vrsti potem. Ali je v redu?

        SABINA MARKOLI: Na koncu bi samo rekla, da je smiselno, da se posluša vseeno tiste, ki pač bolnike zdravimo ali pa jih zdravijo in da ne samo tistih, ki pač delijo denar in pa pravice.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Markoli. K besedi vabim gospoda Aljaža Roglja, prijavi pa se naj gospod Darko Kranjc.

        ALJAŽ ROGELJ: Pozdravljeni. Ali zdaj lahko predam besedo Sabini Markoli naprej v mojem terminu, sedmih minut? Smem?

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Besedo ima gospod Aljaž Rogelj.

ALJAŽ ROGELJ: Ja, to sem jaz.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Imate besedo?

        ALJAŽ ROGELJ: Pa lahko predam njej besedo potem v mojih sedmih minutah?

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Jaz mislim, da nihče ne nasprotuje, tako da.

        ALJAŽ ROGELJ: Hvala lepa.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Upam, da ni teh praks, da bi na ta način. Prosim.

        SABINA MARKOLI: Upam, da ne bom zdaj več rabila sedem minut.
        Torej, če govorimo ali je sprejemljiva odločitev za ureditev sistema zdravstvenega varstva primarno na javni(?) zdravstveni dejavnosti, mislim, da je to del zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in da je predvsem problematično, da nikoli ne more ali pa redko kdaj bo na razpolago, da bi bilo za vsakega vse pa čisto takoj. So za to potrebna tako kot v vsaki državi na svetu, kjer so čakalne dobe, kjer ima medicina oziroma zdravstveni sistem podobne probleme, so potrebna tudi zasebna sredstva in temu zagotovo ni za nasprotovati.
        Ali predlog zakona ustrezno definira, ter ločuje javno in zasebno zdravstveno dejavnost? Je bilo veliko o tem povedanega. Če je to za to določen in pa izvajan nadzor nad vsemi zadevami, mislim, da to sploh ni problematično in da seveda ne sme iti za preskoke čakalnih vrst na način, da nekdo po razno raznih kanalih pride v čakalno vrsto. V kolikor pa je za to pripravljen plačati, pa ima to možnost, mislim, da mu to zagotavlja tudi v končni fazi Ustava. Ali naj zdravstveni domovi postanejo temeljni nosilci javnega zdravstvenega varstva in koordinacije izvajanja zdravstvene dejavnosti na svojem območju? Jaz mislim, da nobena država praktično v Evropi ne pozna institucije zdravstvenega doma, kot jo imamo mi. Res je, da naj bo vse na enem mestu, ampak delovno pravna oblika, pa kakšen bo položaj posameznega izvajalca, pa je druga stvar. Torej, zdravstveni domovi naj bodo v sodelovanju pod enakimi pogoji in na enakopraven način torej morda koordinatorji, ampak poudarjam enakopraven, ne samo pod enakimi pogoji. Ali je v osnutku zakona ustrezno definirano uresničevanje interesa prebivalstva v smislu zagotavljanja dostopnosti, učinkovitosti in še kaj, bom povedala samo na primeru zobozdravstva - uvedba novega modela financiranja, glavarinski model je sicer v zobozdravstvu hipotetično, omogoči možnost po večji opredeljenosti, zmanjšala pa se je dostopnost posameznika do zobozdravstvenih storitev. Hvala.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Kranjcu, pripravi pa se naj gospod Vojko Kogej.

DARKO KRANJC: Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj.
        Predstavil bom svoje mnenje in mnenje stranke mladih, Zeleni Evrope, ki smo se že v okviru zdravstvene zakonodaje in spremembe slednjega odzvali tudi z določenimi tiskovnimi konferencami, izjavami za javnost, pa moram reči, da sem tudi danes malo razočaran, da o tej konferenci tukaj znotraj izgleda mediji ne bodo kaj prida poročali.
        Ponovno se glas civilne družbe ne sliši, kot se ga tudi ni slišalo v fazi sprejemanja tega zakona oziroma same priprave. Mene skrbi, zakaj se s tem zakonom tako mudi, očitno so tudi pri tem zakonu zadaj neki lobiji, ki ta zakon želijo na silo spraviti skozi. Ni prave konkretne analize, trenutnega stanja, kot je omenil že gospod Cukjati in seveda simulacijo rezultatov, ki je za mene še bolj pomembna. Ali se bodo zaradi tega zakona čakalne vrste skrajšale, ali bo učinkovitost večja, ali bo dostopnost do zdravstvenih storitev za vse enaka in boljša? Mislim, da ne. Govoriti o tem zakonu, kot o reformi je pa katastrofa. To ni nobena reforma. Reformo bi pričakovali, da se hkrati obravnava zakon o zdravstveni dejavnosti, zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, ki že čaka na zadnjih vratih z zelo škodljivimi dikcijami, katere smo že tudi komentirali in zakon o zavarovalnicah. Večkrat smo zdaj opozorili na problem Vzajemne in ostalih dveh zavarovalnic, ki tržijo dopolnilna zavarovanja. Še enkrat si upam trditi, da dopolnilna zavarovanja so zmota v slovenskem zdravstvenem sistemu. Takšna, kot so, niso solidarna, če govorimo o solidarnosti. Vsi plačajo enako. Poleg tega, da ne bi še zdaj o socialnih kapicah razpredal pri določenih prispevkih, obvezno zdravstveno zavarovanje, pa ne krije niti ene stvari 100%, niti pregleda. In sedaj se še prelaga iz obveznega v prostovoljno. Večji delež zavarovanja krije celo prostovoljno, na koncu bomo prišli do tega, da bomo verjetno večji delež pokrili samoplačniško.
        Kar se tiče civilne družbe, sem zelo razočaran, da se nas sedaj povabi, pa hvala tistim poslancem, ki so omogočili to javno razpravo danes, da se nas sedaj, ko je že zakon "ad acta2 na Vladi bil sprejet, ko se je minister, gospod minister, ki je ta zakon pripravljal s kolegi poslavlja. Jaz celo si upam trditi, da je ta menjava slepilni manever ministra, zato ker novi je sicer naklonjen neki močnejši shemi javnega zdravstva, ampak ob tej menjavi se bo zakon sprejel, minister bo pa rekel, jaz nisem mogel nič storiti, ker je to prejšnji minister predlagal.
        Javno zasebno, tukaj smo spet priča eni fami, ki se v Sloveniji dogaja že od 90. leta naprej, država je slab gospodar, javno je neučinkovito, je slabo, privatno je potrebno. Sem za privatno iniciativo, vendar strogo ločeno morajo biti postavljene pravice in še nekaj; pričakoval bi od tistih ljudi, ki se ukvarjajo s poklici, ki so za človeško življenje bistvenega pomena, to so zdravniki, da to delo opravljajo, kot poslanstvo. In bistvena razlika med tem ali oni opravljalo delo kot poslanstvo ali želijo iz tega kovati dobičke. Nič nimam proti dobrim plačam ljudi, tudi v zasebnem sektorju. Vendar kovati dobičke na račun zdravja in na račun življenja ljudi, kot smo priča v svetu, tudi v Sloveniji Krka in podobne firme, prav ironično je, da smo ljudje pristali na to, da se na podlagi vojn in krnitve zdravstvenih pravic ljudi, kujejo veliki dobički. O profitu in plači bi se dalo veliko razpravljati. Moram tudi omeniti, da imam veliko izkušnjo z zdravstvenim sistemom, tako privatnimi zdravniki, ker sem moral tudi zaradi svoje hčerkice iti k privatnemu zdravniku. Hvala bogu, smo si lahko to privoščili, ker niti za otroka, leto in pol starega, v Sloveniji ne moreš priti na vrsto, čeprav ima hudo srbenje, kožne probleme, prej kot v treh mesecih ali pa pol leta. Če pa plačaš 90 evrov skupaj s tistimi belimi recepti, je pa to mogoče. Jaz pa verjamem, da marsikdo, dve tretjini ljudi, ki imajo podpovprečno plačo si tega ne more privoščiti.
        V praksi se dogaja celo to, da se zaradi izčrpanega fonda na koncu meseca ali na koncu leta ljudi prenaslavlja. Človek, tri mesece prijavljen pride k zdravniku, reče, pridi naslednji mesec, ta mesec smo pokurili fond. In tukaj je problem organizacije in optimizacije zdravstva. To bi bilo potrebno. Sprehodite se samo malo v sosednjo Avstrijo. Kolega je arhitekt in tam počne projekte, tri bolnice z gradnjo energetsko varčno, ki stanejo petkrat manj, kot slovenski energetsko potratni projekti, ki bodo potem še petkrat več energije potrošili. To pomeni 1:10, pa v Sloveniji trajajo te bolnice, onkološki in pediatrična 20 let, en stadion se pa lahko zgradi zdaj cele dneve in noči v enem letu, pa se nihče na rabi pritoževati.
        Hotel sem samo povedati, da se veliko sredstev izgublja skozi te razpise, kjer vedno dobijo ene velike firme in nabava opreme. Jaz mislim, da so te stvari čisto netransparentne in da bi tukaj morali podpirati tudi malo podjetništvo, ne samo tiste megalomanske firme. V Sloveniji pač imamo trenutno trend, veliki projekti, ker se da tam očitno še kakšne provizije potegniti, Patrije, Termoelektrarna Šoštanj in podobno, enako je zdravstvo pri vseh teh velikih nabavah. Mali projekti niso zaželeni. Končno sumarum vsega tega pa je, da si ne znamo postaviti prioritet. Jaz pričakujem, da bo eden tak zakon res prioriteta korist javno zdravstvo, zdravje ljudi, da bodo pravice bolnikov slišane in da bodo oni tisti, ki bodo zastopani. V Sloveniji pa imamo od osamosvojitve naprej cehovske ministre, to so ministri, ki so bolj predstavniki svojih kolegov zdravnikov. Nimam nič proti zdravnikom in mi je celo mučno gledati to zaostrovanje nekega spora med zdravniki in bolniki, sploh ne gre za to. Veliko zdravnikov, si upam trditi, večina so dobri zdravniki in bolniki bi povabili svoje predstavnike tako kot je gospod Erik Brecelj, Julijana Bizjak Mlakar, ki je dokaz tega, da ni izkoristila 75 tisoč ljudi, ki so napadali Bručanov zakon takrat in prejšnjo vlado, zaradi tega, ker je bil nesprejemljiv, sedaj pa ta vlada gre z istim zakonom naprej, a pred volitvami je to izkoristila kot manever za preriniti se na oblast. Jaz mislim, da je potrebno poslušati ljudi, tiste, ki imajo sploh potrebe v zdravstvu. Jaz upam, da nas bo čim manj imelo.
        Še ena stvar, ki jo pogrešam pa je preventiva. Nimamo preventive, imamo staranje prebivalstva, ne znamo poskrbeti za ljudi in seveda duševne stiske ljudi so tiste, ki povzročajo potem ostale bolezni. Če ne bomo temu posvetili malo več pozornosti, potem jaz mislim, da se brezveze ukvarjamo z zakonodajo, ki jo potem ne znamo izvesti, ki je ne znamo nadzirati in bo na koncu samo še več zmede z raznimi podjenimi pogodbami, z najemanjem in prodajo, tisti člen si samo poglejte. Možen je, najem ali prodaja in...

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Gospod, ali lahko zaključite, prosim?

DARKO KRANJC: ...kar pa je javno lastništvo je pa nekaj drugega kot državno, lepo prosim. Hvala lepa.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Gospod Kogej, pripravi pa se naj Vladislav Stres. Gospod Kogej? Ga ni. Je gospod Vladislav Stres tukaj? Hvala lepa. Pripravi naj se gospod Robert Cugelj.

VLADISLAV STRES: Pozdravljeni. Hvala, da nam to omogočite, res pa je, da se bom na koncu navezal tudi na trditev 90 in več letne gospe, ki je nekako starosta te naše razprave.  
        Zdravje je temelj razvoja in obstoja, je zelo pomembna zadeva in se navezujem še na tisto, kar je gospod Kranjc povedal preje, A kanal je zunaj - imajo kamere, ni jih tukaj in nobenega drugega tudi ni, res je, da se snema, ampak vse skupaj, če ni pokrito z mediji, potem res ni tiste prave javne razprave, ampak kakorkoli, mogoče pa bo.
        Okoliščina. Nepreglednost, prenormiranost predpisov. Tukaj dajem bolj tezo kot trditev.
Zakon odpravlja 84 pravilnikov in eno odredbo, kar je dobro. Zdravstveno varstvo pa ureja 32 zakonov in posredno tudi sklepi, odloki, uredbe, resolucije, nacionalni programi in podobno, ki jih je pa 306. Malo črno belo govorim, ampak ta zadeva je nepregledna, nihče nima dovoljšnega pogleda v celovitost. Kot teza. Predlog se ukvarja z zdravljenjem in je povsem pozabil, da bi moral ukvarjati z zdravjem, ne z zdravljenjem. Med načeli in temelji zakona zdravost ni omenjena. Bolnišnice in druge zdravstvene ustanove ne odgovarjajo za raven zdravja v določenem okrožju ali območju, za katerega bi morali prevzeti odgovornost in skrb. Takoj, ko bi to naredile bi se namreč zgodila preventiva. Zanimalo bi jih, dvig ravni zdravja, zanimalo bi jih koliko se 30, 40, 60, 70 letniki gibajo, kaj jedo, kako se počutijo, kajti posledica zdravja je pač čisto nekaj drugega v primeru dobrega zdravega načina življenja. Za mlade znamo poskrbeti, da se gibajo, da zdravo živijo, za starejše ne, saj so škart.
        Predlagam, da se v zakon vključi finančna in investicijska odgovornost bolnišnic, to je dopolnilo 7. točke Odbora za zdravstvo. To bi izboljšalo torej stanje na področju preventive. Cilj ne sme biti več storitev - torej več bolnih, ampak več zdravih. Povem še, da bi se zmanjšal pritisk na zdravstvene zavode, ki se iz leta v leto samo povečuje in to ni dobro. Slišal sem prej, ko sem mimogrede vprašal gospoda ministra, je 8%, malce manj, družbenega bruto produkta namenjeno za zdravstveno dejavnost. 8%! Slišal sem tudi pri nekaterih drugih, in se opravičujem, ker stvari nisem dovolj preštudiral, da je na Švedskem in Norveškem in podobne Skandinavske države, da za to namenjajo 3% BDP, ki je sicer večji. Zakaj sem prej govoril o preventivi? Ravno zato, da bi ljudje skrbeli ravno za sebe, da ne bi bili toliko bolni, če so zadovoljni, če niso depresivni, če zdravo živijo, verjemite, pol manj bolnih, verjemite mi.
        Glede hrane. Omenim samo še eno malenkost, da je nujno vključiti zahtevo po referenčnem laboratoriju za hrano, ki se prodaja v RS. Sedaj imamo GSO in podobne koruze, ne vemo, kaj se sploh dogaja, lepo bi bilo, da, razni aditivi, itd., malo sem laičen, ampak povem vam, dajte resno vzeti to zadevo.
        Zakaj je tudi ta zakon, kot kaže povsem izključil kombinacijo z zdravilci. Res je, med njimi je vsaj 50% bleferjev. Res je tako oziroma delajo na način placebo efekta, tudi to je res, ampak potem je še 30% ali še več, ko pa to ni res. Me zanima, zakaj ni nekega sodelovanja? Ko se zahteva od njih medicinsko fakulteto, da opravljajo dejavnost, namesto, da bi rekli, rezultati so pomembni za manjše zadeve, za neko predpripravo - če ste uspešni pa delajte kaj na tej temi.
        Še o tem, da je seveda nujna popolna ločitev javnega in zasebnega sektorja fizično. Torej, če nekdo dela v kliničnem centru pa jih je recimo 20 pa če pride, na primer, v Barsos, zakaj pa ne bi nekaj, kaj rabiš prineseš tja ali pa obratno, pač verjetno ne, ampak možno pa je. Vem od sester, da so tam dobivali ljudje pripomočke, ki jih drugače v javnem sektorju niso dobili in tako na lepe oči.
        Torej, ustvarja se družba elite in družba drugo razrednih državljanov, pač mogoče je to naravna selekcija, ampak prav bi pa bilo, da spoštujemo življenje ljudi in življenje na sploh. Človek je torej preventivno najboljši zdravnik samemu sebi.
        Zadnji stavek. Kaj bodo mediji o razpravi poročali? Bila je čudovita v nekaterih delih, ali bo to res farsa ali pa bomo šli naprej v novo paradigmo, v nove vrednote. Vladislav Stres. Lep dan.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Preden dam nadalje besedo. Kolikor sem obveščen je to, kar mi danes tukaj govorimo prenešeno preko tretjega parlamentarnega torej TV kanala in mislim, da je to lahko dostopno širši javnosti. Na drugo vprašanje pa vam ne znam odgovorili, ki ste ga postavili na koncu.

VLADISLAV STRES: Glede tega kanala, štiri ure nima nihče časa, da bi to gledal, zato sem to rekel. Hvala vam.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Gospod Cugelj. Pripravi naj se gospod Radaković.

GOSPOD CUGELJ: Hvala. Dober dan. Spoštovani.
        Jaz prihajam iz institucije ../Nerazumljivo./.., 5 tisoč slovenskih pacientov zdravimo na letnem nivoju, zato se vsak dan kot direktor sprašujem, kdaj je postala institucija pomembna, prepoznavna in predvsem zaželena za Slovenske paciente. Takrat seveda, ko ima zagotovljena varnostne in kakovostne certifikate, akreditacije, po možnosti mednarodne in zdraviš v skladu z mednarodnimi smernicami, kar občutijo predvsem in samo Slovenski pacienti. Kot institucijo povabijo k razvoju doktrin, pa strokovnjaki citirajo, tvoji strokovnjake v Slovenskih zdravstvenih institucijah in še bi lahko našteval. Ne nazadnje tisto, kar je zelo pomembno, da te Slovenski pacienti pohvalijo, pisno ali ustno, kajti, zaradi tega lahko postaneš tudi boljši. Če želite ali ne pa je cenenost institucije tudi takrat, ko ti strokovnjaki iz tujine pošljejo pacienta v Slovensko institucijo na zdravljenje in verjemite mi, da se to tudi tukaj dogaja. Ker so prepričani seveda, da bodo zdravili najbolj kakovostno, da bo pacient dobil tisto, kar je najbolj kakovostno. Pošljejo jih zato, ker so nekateri Slovenski zavodi predstavljeni kot odlični. In kaj je to drugega kot tržna dejavnost. Bili bi verjetno edini v Evropi ali tudi širše, ki bi paciente odklonili in rekli, mi smo javno zdravstvo, mi pa ne smemo sprejemati pacientov kot je vaš, zato ker nam zakon to ne dovoljuje. Veliko razprav sem poslušal tudi takih, ki so v celoti črtali možnost izvajanja tržne dejavnost v javnih zdravstvenih zavodih. Ali ste se kdaj vprašali koliko denarja je že sedaj v javnih zdravstvenih zavodih in ostanejo v Slovenskem zdravstvu, porabijo se za investicije, za razvoj institut javnih zdravstvenih institucij. 2.5% vseh prihodkov bolnišnic, 30 milijonov. Sedaj se sprašujem, kje bi jih zdravstvenih sistem dobil, še enkrat pa ponavljam, da ostane v javnem zdravstvu, nikjer drugje. Če karikiram našo institucijo, 20 let institut za rehabilitacijo ni dobil 1 evra iz proračuna za investicije. Prav ste slišali, 20 let. Pa smo zgradili našo največjo zgradbo, imenujemo jo vrtnica, rdečo. Smo zgradili novo bolnišnico, imenujemo jo marjetica, rumena stavba za otroke. Smo nabavili sodobno medicinsko opremo. Za koga smo to naredili, za Slovenske paciente? Iz kje pa smo to lahko naredili, iz denarja, ki prihaja iz trga.
        Še enkrat tukaj javno poudarjam, da je nujno, da se ohrani ta dejavnost tudi znotraj javnega zdravstvenega zavoda. Vsekakor pa se strinjam, da je potrebno zelo jasno regulativo ločiti tako poslovno, kadrovsko, izvajalsko funkcijo mešanja javnega in zasebnega. Kdorkoli bo seveda to preprečil se mora zadevati, da sprejema na pleča tudi ta denar, ki sem ga prej omenil, ki ga bo potrebno znajti znotraj javnega sistema. Še nekaj bi rekel, 8 let sem v zdravstvu, zamenjal sem 4 ministri, prihaja 5. Vsi so, vsem je na žalost zmanjkalo denarja, ne verjamem, da bom še 8 let v zdravstvu, ampak verjetno bom čez 8 let poslušal enako zgodbo kot tukaj, zato zakon je na mizi, gre v dobro smer in seveda, poslanke in poslanci, imate možnost, da ga tudi sprejmete. Hvala.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Besedo ima gospod Djordje Radaković. Pripravi naj se gospod Bojan Lovše.

DJORDJE RADAKOVIĆ: Če dovolite, bi jaz sedel, ker bi vam nekaj prebral. Spoštovano predsedstvo. Spoštovani, minister, gospod Miklavčič. Spoštovane poslanke in poslanci. Spoštovani zbor.
        Dosti tega je povedano. Jaz sem zdravnik sicer iz prakse pa bom čisto praktično in primerno par primerov navedel, ker dosti tega je povedano bilo. Mene od tistih danes poklicanih pa ../Nerazumljivo./.. torej zasebno s koncesijo, da smo na jasno, takoj na startu. Jaz bi najprej. Delajo se velike reforme, pri veliki reformi seveda, da so različna mnenja, itd. V začetku bi kar čestital ministru in njegovim sodelavcem, ker ogromno dela, ogromno volje pa tudi našim predhodnikom prej, tako da tukaj moramo vedeti, da so to veliki projekti in mislim, da tukaj dobre želje in vsi imamo sicer isti cilj in mislim, da bomo dosegli ta cilj, torej, vsi imamo isti cilj, bomo ga dosegli. To je ena zadeva. Druga zadeva, vidim iz prakse, da smo se mogoče samokritično premalo vključevali v te projekte in pomagali, v bodoče pa bomo več pomagali. Tudi tiste besede gospe iz Sevnice, te so me, kot zdravnika, res dotaknile v srce in nad to se bo treba zamisliti o tem. Mogoče sem naiven, mogoče obveščenost ni dobra, mogoče je slaba organiziranost zadaj, ampak se bomo potrudili da tudi pri teh zadevah pomagamo, bodite brez skrbi.
        Konkretna zadeva. Kolegi iz bolnišnice so mi rekli: 50 ur v tem členu, delo v dežurstvu in tako naprej, rekli so, da je to dejansko z oziroma na novo število zdravnikov premalo. Ker potem bi namesto eno leto, dejansko čakali dve ali tri leta, tako da moramo tukaj razmisliti o tej zadevi.
        Druga zadeva. Ministru vsi očitajo, da on podpira zasebništvo in tako naprej, mi ga pa nasprotno zasebniki napadamo in bom povedal zakaj napadamo. Ker nas ukinja. Pa bom povedal člen. Ja, bom člen prebral, ne pa na pamet diskutiral. Torej v 100. člen, to vsi vemo, torej zasebni koncesionar in tako naprej, lahko dobi na razpisu in tako naprej, le pod pogojem, če je javni zdravstveni zavod, ne pa kaže svoj interes. Enakopravni smo, konkurenčni in dostopni. Potem pa naslednji člen, vidite, mi ga z druge strani napadamo, razlaga tega člena je tudi v 120. členu. Potem v medicini dela, prometa in športa kako je predlagano, jaz delam 35 let na tem področju. Torej, če bo ta zakon sprejet, ko je, mi imamo dovoljenja. Torej, če bo ta zakon sprejet, pomeni, da se dobesedno ukinja zasebna iniciativa v medicini dela, prometa in športa. Ni tako mišljeno, ampak jaz to vem. In vam samo še polagam na dušo, bila je velika investicija, veliko ambulant odprtih, zasebniki smo tu dali možnost pacientom, da se na njih... .../Nerazumljivo./..., da imajo boljšo kakovost, boljše storitve. Ta denar so dali zasebniku skozi(?) ogromne kredite. Zdaj so številke, torej zasebnik propada. Javni zavod pa pokriva občina. Torej, če pogledamo finančno, pa zasebniki niso tako slabi za paciente in za državo.
        Torej, za medicino dela, prometa in športa naj povem, da naj naprej ostane možnost izbire. Če povem čisto praktično, ko delate hišo, bog ne daj da bi bili vezani samo na enega izvajalca. On nas prej kot slej odere kot mačka. Torej, ta pluralnost naj ostane naprej. Mi smo za javno zdravstvo, da mora biti absolutno .../Nerazumljivo./..., zasebna iniciativa pa naj ostane v takšni meri, da je konkurenčna, da daje tudi konkurenčnost ena gonilna sila razvoja.
        Kako naprej? Mislim, da je veliko narejenega. Ena osnova je narejena, nekdo je moral zbrati pogum, mislim minister Miklavčič in tudi njegovi predhodniki so veliko naredili. Torej, mislim in pričakujem in potrebujemo "fina gradbena dela", torej enega kandidata v smislu ministra - zdravnika, nadaljevati to delo. Prepričan sem, da bomo s skupnimi močnim, da vsi pomagamo, da pridemo do optimalne rešitve, da se izboljša zdravstveno stanje prebivalstva, s tem pa vplivamo na finančni in ekonomski položaj družbe.
        Hvala lepa za vašo pozornost.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa.
        Naslednji je gospod Bojan Lovše, pripravi pa naj se gospod Primož Rus.

BOJAN LOVŠE: Pozdravljam vse prisotne, predsedstvo.
        Ne bi se ponavljal. Civilna iniciativa je ena stran, spoštujem. Verjetno je vse res, ne preverjam. Izvajalci - spoštujem, res je. Sam delam že 35 let v zdravstvu, še 5 let do pokoja. Mnogo se ni spremenilo, kolega Miklavčiča sem spoznal še na začetkih njegove dejavnosti v tej branži, zdaj pa sem spet tukaj, da se v teh letih sivolascev srečava in da povem sledeče, konkretno. Kot zdravnik medicine dela v zasebnem zavodu, ugotavljam, da v zakonu ni opredeljeno kaj je licenca, kaj je koncesija, kaj je dovoljenje ministrstva in kaj je akreditacijska lista. Medicina dela sodi v primarni ali sekundarni nivo. Ne znam si predstavljati podjetnika, ki ima verigo trgovin po celi Sloveniji, da bi imel koncesijo, ker ima sedež v Mariboru, tudi za opravljanje dejavnosti v Kopru. Javljamo se na razpise, na javne razpise in v medicini dela gre po izboru kvalitete, ponudbe česarkoli že, v teh zakonih, ki so bili do zdaj napisani, je že v 21. členu, v Uradnem listu objavljenega, št. 56/99, napisano, da dela medicina dela v skladu s koncesijo. Mi nimamo koncesij, imamo dovoljenja in se s temi dovoljeni javljamo na razpise in različne pogodbe, na javna naročila itd. Iz tega vidika podpiram drobno gospodarstvo, malo gospodarstvo, kot konkurenčno obliko dela, hitrost, prilagodljivost .../nerazumljivo./... za vse evropske in velike svetovne hiše, strmijo k drobnemu gospodarstvu ki se hitro prilagaja, ki se hitro spremeni in jaz ne rabim sveta ne rabim ne vem kakšnih sestankov, dogovarjanj usklajevanj. Kot zasebnik se lahko čez noč odločim in prilagodim potrebam tiste, ki me potrebuje. Priznam tudi, da sobote in nedelje niso dnevi za delo. S kolegom se popolnoma strinjam, dajte zdravnikom samo pet ur dela, potem boste imeli res kvalitetnega zadovoljnega zdravnika, ki se bo predal poslanstvu zdravništva, ne pa, da prideš zgaran pa greš še v dežurstvo, pa po dežurstvu moraš delati. V Lenartu sem delal, delal sem po cel teden, vam povem, da to danes ne bi zdržal več. Mi pa danes zdravnike silimo v to. Če pogledam zdravilce, ki delajo samo toliko kolikor imajo energije, ne moreš priti na vrsto, tudi kot samoplačnik, ker je izpraznjen. Mi pa silimo v Evropo kot najbolj delavno intenzivni narod. Veste, da smo po delovni intenzivnosti, po statistikah Evrope na prvem mestu. Glede varnosti in občutka varnosti med zaposlenimi delavci, ne govorim samo o zdravnikih, pa smo na samem repu. Mislim, da je Bolgarija zadaj še, pa morda... Ne bom našteval. V glavnem, delamo, garamo, vsi se nekaj trudimo, .../nerazumljivo./... sprejeli zakon. To kar poslušam, se mi zdi, da je ogromno truda vloženega, ampak spet za prazen nič, pa ni nič, saj smo prišli do spoznanja, da ni v redu, in da smo prišli do spoznanja, da ni v redu, bodo pametni ljudje, kar vse prisotne, ki pogledam ste, naredili korak nazaj in šli v ponovno obravnavo. Vendar moram vam, pa reči, roko na srce, uskladiti levo in desno v takšnih nadzorih in s toliko različnih, pogosto, morda tako jaz razumem, negativnimi naboji, ne more biti složnosti. Nisem športnik, nogometaš, ampak nogometna reprezentanca Slovenje je še edino upanje, da v Sloveniji lahko delamo skupaj, za skupno dobro vseh in to kar je naredila reprezentanca, upam da bo tudi ta zbor v stanju da naredi. Hvala lepa.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod Luše. K besedi vabim gospoda Rusa, priprava pa se naj gospod Bojan Gorevček.

GOSPOD RUS: Hvala za besedo. Spoštovani predsedujoči, poslanke in poslanci, udeleženci javne predstavitve! Prihajam kot predsednik strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, ki predstavlja ta sedaj tako kontroverzen, da ne rečem celo osovražen segment našega zdravstva. Mi smo zobozdravniki in zdravniki koncesionarji, ki smo del mreže javnega zdravstva. Torej smo ravno tako v mreži javnega zdravstva kot so vsi zaposleni v javnih zavodih. Ne pozabimo tega. Poleg tega pa so pri nas tudi tako imenovani čisti zasebniki, ki delajo na samoplačniškem sistemu, vendar pa se to ne meša že znotraj tega združenja ne, pač pa imamo nekatere strokovne skupne interese. Res je, da je potrebna tudi kritika zakona.
Sodelovali smo aktivno, z ministrom, od vsega začetka, tako da ne moremo reči, da nas ni nihče nič vprašal. Seveda smo bili vprašani in smo tudi aktivno sodelovali. Naj tukaj omenim, ker se javna iniciativa sklicuje na 75 tisoč podpisov, mi imamo več kot 400 tisoč pacientov, ki so z imenom in priimkom izbrali zasebnega koncesionarja za svojega izbranega osebnega zdravnika. 400 tisoč, kolegice in kolegi. Čeprav slovensko zdravstvo po 20. letih je približno enake ureditve, potrebuje spremembe, predlog zakona o zdravstveni dejavnosti v resnici na marsikaterem področju ne prinaša novih, ampak stare rešitve. Namesto zdravstva po meri socialne države se vračamo v zdravstvo po meri neuspešne socialistične države od prej. Čeprav zakon v uvodu predstavlja ureditev v drugih zahodnih in severnih državah članicah EU, kjer smo tudi mi enakopraven član, za tem namesto teh sodobnih ureditev še močneje kot da do sedaj poskuša uvajati staro socialistično vzhodno miselnost, ki jo Nemčija kot zadnja v obliki nekakšnih podobnih javnih zdravstvenih domov ukinja. Vsi se zavedamo in zavzemamo za kakovostno in učinkovito javno zdravstvo. Vsi. Vendar pa beseda javno zdravstvo ne pomeni dragih in birokratskih javnih zavodov, kjer poleg zdravstvenega osebja dela še kopica direktorjev, kadrovikov, finančnikov, referentov za javna naročila, tajnic in drugih ljudi, ki pacientom bore malo koristijo. Manjka pa zdravnikov, ki so nosilci zdravstvene dejavnosti. Javno zdravstvo po našem prepričanju in izkušnjah iz praktično vseh zahodnih in severnih držav članic Evropske unije pomeni iz javne zdravstvene blagajne plačane zdravstvene storitve, kjer so izvajalci ocenjeni glede na kakovost, zadovoljstvo pacientov in stroškovno učinkovitost. Pri nas žal javno zdravstvo še vedno razumemo kot starodavno plansko gospodarjenje z dobro plačanimi posamezniki, razkošnim ZZS. Predlog zakona ima stališča zasebnikov predvsem dve ključni pomanjkljivosti. Pacientom jemlje moč odločanja in jo prenaša na direktorje javnih zavodov in na ministrstvo. Torej radikalno se krčijo pravice pacientov. Namesto učinkovite palete različnih oblik pa predlaga predvsem javne zavode, kar ruši enakopravnost izvajalcev javnega zdravstva. Predlog zakona nasprotuje interesom in pravicam pacientov. To pa zagotovo ni v javnem interesu, to tudi ni v interesu posameznih pacientov, ki imajo danes pacienti v Sloveniji možnost svobodne izbire zdravnika, je v naši državi, kot sem rekel, več kot 350 tisoč, če upoštevamo pa vse, pa več kot 400 tisoč ljudi izbralo zasebnika s koncesijo in pri njem ostaja zadovoljno že vrsto let, če startamo od 1994 naprej. Torej, kaj je s temi ljudi? Mislim, da so zadovoljni. Če temu prištejemo torej še pediatre, otroke, ki jih pripeljejo k pediatrom koncesionarjem, je številka še večja. Koncesionarji tako skrbimo za zdravje več kot petine slovenskega prebivalstva. Mislim, da to ni zanemarljiv podatke, in to se zdaj poskuša vrniti nekam nazaj, nekam na začetek, kot da smo sovražniki mi, ki to delamo, že jaz osebno 20 let. Torej leta dokazujemo, da poznamo svoj posel, delamo kakovostno in pacienti so v veliki meri zadovoljni z nami. Ne govorim o peščici pacientov, ampak torej o tisočih pacientov, ki nam leta zaupajo. Sledimo seveda strokovnim trendom in spoštujemo zakonodajo in tudi želimo, da se jo nadzira. Predlog zakona spodbuja finančno neučinkovitost in odpira pot tolikokrat omenjani divji privatizaciji. Zasebniki smo kakovostni, pa tudi cenejši smo. Javni zavodi dobijo sredstva od ZZZS, sredstva ustanoviteljev in še evropska sredstva, zasebniki s koncesijo pa svoje programe zagotavljamo samo s sredstvi ZZZS in sredstvi pacientov, in ta sredstva ne vtikamo v svoj žep, ampak jih vračamo v javni zavod... v javni sistem. Zdaj v zakonu piše celo, da se bodo morali vračati v javne zavode, ne vem kako si to predstavlja.
        A namesto, da bi reforma podpirala učinkovitejši sistem, cenejši del javnega zdravstva, ga skuša zmanjšati in spet uvesti preživeto ureditev, ki jo poznamo od prej. Zato opozarjamo, da lahko zavzemanje za takšno ureditev hitro pripelje do stanja, ko bodo javni zavodi spet imeli velikanske izgube, podaljševale se bodo čakalne vrste in padala bo kakovost. Takšen razvoj dogodkov, pa bo potem opravičilo za pospešeno razmišljanje o vstopu zasebnega kapitala v javne zavode, kjer bo uradno nedvomno poimenovalo javno zasebno partnerstvo, v resnici pa bo šlo za divjo privatizacijo slovenskega zdravstva.
        Če počasi končam. Z zavzemanjem za javne zavode ali še huje za divjo privatizacijo bo predlog zakona bistveno omejil zasebnike s koncesijo in vse druge sodobne oblike ter s tem pravico pacientov do izbire. Namesto pacientov bo tako odločala politična oblast in izbrala kaj je za njih dobro in dopustno. Namesto potreb bolnikov in zahtev medicinske stroke pa se bo upoštevala le gola ekonomska logika in s tem se strinjam z Gibanjem za ohranitev javnega zdravstva.
        Naj samo še zaključim. Premalo nas je, zdravniki delamo preveč. Prihajam iz dežurstva in po ambulanti in zdaj sem še tukaj in zvečer grem nazaj v dežurstvo, če bo vse po sreči. Mogoče mi bo kdo od kolegov, ki dela še več kot jaz, prevzel to dežurstvo. Upam, da ja.
        Naj povem še to. Povprečna življenjska doba slovenske zdravnice je 65 let, kar je 13 let manj od starosti ženske populacije v Sloveniji. To vam tudi lahko kaj pove.
        Prosim, da se v zakonu zagotovi resnična enakopravnost in ne tak Orwellovski princip, ki je opisan v Živalski farmi. Vsi smo enakopravni, samo da so eni malo bolj enakopravni od drugih.
        Hvala lepa. .../Aplavz./...

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa.
        Gospod Goljevšček je naslednji govornik. K besedi pa naj se pripravi Darinka Klemenc.

BOJAN GOLJEVŠČEK: Hvala, gospod predsednik za besedo. Spoštovani gospod minister, spoštovane poslanke in poslanci, cenjeni prisotni.
        Sam ne bom operiral o številkah podpore, moje podpore pri tem izvajanju, namreč menim, da je v tem trenutku vsem nam potreben razum in tudi pogum. Gre za pomembno materijo. Sam sem sindikalist, vodim Zvezo sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije in se posebej v tej sindikalni centrali ukvarjamo s posledicami in predvsem zdravstvenimi posledicami dela. Torej upravljanje in delovanje zdravstvenega sistema in vloga države pri tem je absolutno, po našem mnenju, zelo pomembna. Pa ne samo institucije države kot takšne, tudi civilne družbe in iz tega naslova pravzaprav globoko podpiram delovanje Gibanja za ohranitev javnega zdravja in vse civilne družbe, ki na tem področju poskušajo kaj narediti. Kot sem omenil, zdravstvene posledice dela in delovanje zdravstvenega sistema, v Sloveniji lahko ugotovimo oziroma je dejstvo, da v tem trenutku poklicnih bolezni ne ugotavljamo. Ker smo v Zvezi sindikatov azbestnih bolnikov začeli s projektom ugotavljanja enih od najbolj tragičnih zdravstvenih posledic dela, to je posledic izpostavljenih azbestu. 10 let je trajalo, da je v tem hramu demokracije bil sprejet relativno dober zakon, ki daje dobro osnovo za zaščito teh, ki so bili ali so morda še izpostavljeni azbestu. In tu naj poudarim, da si ne prizadevamo za odškodnine in s tem uničevanja ali rušenja podjetij, države, ampak si predvsem prizadevamo za ustrezno zdravstveno varnost in socialno varnost tistih, ki so prizadeti zaradi posledic dela. Kolega, razpravljavec pred mano je povedal, sicer z nekimi statističnimi podatki, .../Nerazumljivo./... bruto družbenega proizvoda iz tega naslova. Kolikor je meni znano, razvitejše skandinavske države iz tega naslova investirajo tam pod 3%. Za Slovenijo, .../Oglašanje iz dvorane./... 13, ja, se opravičujem. Za Slovenijo je ta procent, žal, definitivno bistveno večji, torej ob dejstvu, da, kot poudarjam, poklicnih bolezni v Sloveniji - ne da jih ni - jih ne ugotavljamo. Rekel bom tako - prizadevanja gospoda ministra in ekipe, ki danes tudi sedi, gredo, moram reči, da tukaj podpiram nek pogum v smeri zakonodajnih sprememb, ne samo Zakona o zdravstveni dejavnosti - Zakona o varnosti zdravja pri delu, Zakona o zdravstvenem zavarovanju, ki si upajo posegati v diferencirano prispevno stopnjo tistih, ki so tudi odgovorni za zdravstvene posledice dela. To so delodajalci. To se mi zdi zelo pomemben instrument. Ker se mi čas izteka, moram, ker kot pravim vodim Zvezo sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije poudariti, da smo res da dobili v lanskem letu relativno dober zakon, ampak praksa tega zakona, pa tudi sicer v življenju vsi dobro vemo, da zakon je lahko neka dobra osnova za zasledovanje nekega cilja, za izvajanje in zasledovanje nekih pravic. V praksi lahko danes v tej državi na glas ugotovim, kot predstavnik te populacije prizadetih, da so azbestnim bolnikom na tej vsebini kršene temeljne ustavne pravice. Torej, izvedenski organi, ki o tem odločajo, pogosto odločajo sporno. Torej, nihče ni nezmotljiv. Na tej vsebini ni instituta pritožbe, sodišča o tem nočejo odločati in pravzaprav prišli smo do Ustavnega sodišča, ampak žal samo do senata, ki pač zavrne, brez utemeljitve obravnavo nekoga, ki se ne strinja z izvedenskim mnenjem. Interdisciplinarne skupine strokovnjakov, v katerih sedijo eminentni zdravniki. Iz tega naslova naj počasi zaključim. Zelo cenimo in verjamem, da Slovenci in Slovenke zaupamo v zdravnike, saj je to pravzaprav nuja, saj drugega nimamo, ki bo poskrbel za naše zdravje. Ampak seveda pričakujemo tudi odgovornost. In jaz si upam s tega mesta trditi, z vsem spoštovanjem specialistov medicine dela, da je to odgovornost na tem področju treba izostriti, da pač bolezni ne moremo ugotavljati sindikalisti in tudi ne direktorji podjetij, ampak zdravniki. In v nadaljevanju pričakujem, ob sinergiji, moram reči tudi izkušnjah, ki jih imamo z ekipo, upam, da ob odhodu ministra se bo to sodelovanje nadaljevalo, da kadar gre za sporno delo posameznega zdravnika, odreagiramo, odreagira ministrstvo, ki je lahko edino odgovorno za delo zdravnikov. In tu se zahvaljujem ministrstvu, ki je upoštevalo našo pripombo ob prvem branju, če tako rečem, na Ekonomsko-socialnem svetu, ko se je v enem členu pač delilo odgovornost dela medicine dela med Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za delo. Mislim, da je ta odgovornost zelo jasna - je na Ministrstvu za zdravje in ministru.
        Hvala. .../Aplavz./...

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Goljevšček.
         Naslednja je gospa Darinka Klemenc, pripravi naj se gospa Gordana Kalan Živčec.

DARINKA KLEMENC: Hvala lepa, spoštovani zbor.
        Verjetno sem edina predstavnica medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov v tej dvorani. Govorim v imenu 20 tisočih, torej vojske, ki v tem trenutku pretežno dela na delovnih mestih, zato smo sami.
        Tisto, kar bi radi rekli je število. V uvodnem delu zakona bomo morali in apeliramo nujno popraviti število, ki v Evropski uniji šteje, kajti po evropski direktivi 36/2005 smo edine nosilke dejavnosti zdravstvene nege diplomirane medicinske sestre. In po številki in povprečju na 100 tisoč prebivalcev bi našo državo moralo skrbeti, kajti medicinskih sester je absolutno premalo in bomo poskušali narediti vse, da tudi srednje in zdravstvene tehnike v čim krajšem času usposobimo in nekako uredimo to področje, ki izbija v Evropski uniji. Ob istočasnem minus 20% pomanjkanju diplomiranih v slovenskih bolnišnicah in ob istočasnih prvih diplomiranih na borzi dela. Kajti, nastalo je eno veliko vprašanje kako lahko ob pomanjkanju medicinskih sester, management ne zaposluje diplomiranih medicinskih sester.
        V ta zakon smo vlagali ogromno energije, volje, sodelovali tudi s pisci zakona in v verziji, ki je trenutno dosegljiva smo postali žalostni. Kajti, mnoge stvari smo že dosegli, tudi volja piscev in oblikovalcev zakona je bila velika, potem pa so se čez noč dogajale neke čudne stvari, da so že pridobljene pravice in že pridobljena terminologija ponovno izpadla iz teksta. Seveda je bilo pri oblikovanju veliko tehtanja moči interesnih skupin in smo medicinske sestre in babice še vedno šibek člen, čeprav neobhodno potreben.
        Če se ne uredita 3. in 5. člen, kjer je v zdravstveni dejavnosti in zdravstveni obravnavi izpuščena zdravstvena nega, lahko ta zakon pozabimo in nič ne pomaga naprej v zakonodaji terminologijo zdravstvene nege vleči, ker je ni. Sprašujemo tudi, kdo si je dovolil spremeniti mednarodno definicijo babic? Kdo je lahko v tej stroki bolj kompetenten za babice, kot babice same, zato je tudi javni protest, kako se skozi noč spreminjajo definicije brez nas.
        Tudi mi smo nosilci dejavnosti za svoje področje, zato smo želeli predlagati en poseben člen, kjer bi bili poleg ključnih nosilcev dejavnosti, v nekem smislu zdravnikov, to dejavnost imele tudi medicinske sestre in babice, ker smo v kar v precej segmentu tudi samostojne. Tukaj je problem vodenja negovalnih bolnišnic, kjer se potem res vprašajmo kdo bo vodil to dejavnost, če ne medicinske sestre same, tako kot je to urejeno v svetu.
        Še bolj je treba razmejiti javno in zasebno, tukaj se pridružujemo vsem tistim, ki vpijemo po tem, da je nevarno, da še vedno ni razmejeno. In če kdo, lahko medicinske sestre skozi realnost desetletij, ko to gledamo, kako to teče, potrdimo, da to ni enostavno in da je tukaj marsikaj nejasnega in zabrisanega. In tudi sama sem bila, in sem še vedno, v specialistični ambulantni dejavnosti in vam moram reči, da je težko, tako pacientom, kot zdravnikom, kot tudi medicinskim sestram. Problem je kompleksen, zato se ga splača reševati z zakonodajo.
        Torej, dejavnost negovalnih bolnišnice sem omenila, nam pa ni jasno zakaj to spada samo pod javno dejavnost, kot preskrba s krvjo, krvnimi pripravki, torej odvzem in hramba zarodnih celic, presaditve delov človeškega telesa in drugo. In res ne razumemo, zato bomo to področje budno spremljali, kdo bo potem lahko vodil negovalne bolnišnice. Nega - negovati.
        V vsebini zakona je prenos kompetenc praktično prezrt, kar nam je škoda, kajti prenos kompetenc, recimo z zdravnikov na medicinske sestre že poteka, čeprav v tem trenutku bolj tiho. Mi nismo proti temu, smo pripravljeni prevzeti nove zadolžitve, saj smo izobraženi, usposobljeni, ne pa opolnomočeni. Namreč, problem je v tem, da predlog zakona ne sledi dokumentu resolucije o nacionalnem planu 2008-2013, kjer je to področje izjemno izpostavljeno, zlasti področje preventive primarnega zdravstvenega varstva. In tukaj ponujamo sodelovanje, javno, že neštetokrat, vodenje kroničnih bolnikov.
        Skrbi nas uprava zdravstvenih zavodov, čeprav smo večkrat poskušali doseči spremembo, ki bi prinesla učinkovitejše vodenje. Kajti, tudi medicinske sestre, ki ponekod pokrivamo 80% budžeta, menimo, da smo upravičene do vodstva in da nimamo nič proti strokovnim direktorjem, da pa tukaj zahtevamo mesto - ali direktorice zdravstvene nege ali glavne medicinske sestre, kot je bilo to do zdaj urejeno.
        Članstvo v zbornicah oziroma strokovnih združenjih - obvezno ali neobvezno, da ali ne. Tukaj naj bo samo za vse enako. Tudi obvezno ni slabo, kajti skozi regulacijo, ki jo moramo peljati, obstaja bojazen, da ne bomo zajeli tistega, kar moramo - torej, skrbeti za izobraževanje naših sodelavk in sodelavcev, pa naj to presodi družba.
        Samo še etika v zdravstvu. Zagovarjamo stališče, da je izraz etika v zdravstvu pravilen, to ni samo medicina. Spomnimo se samo zadnje vložitve novele zakona o presajanju organov. Tukaj ne more izključno biomedicina odgovarjati družbi, tukaj je še sociološki, psihološki, pravni, humanistični in še kakšen vidik in apeliram, da se tudi te zakonodaje lotimo s skrbjo.
        Torej, še naprej bomo skrbno spremljali to našo ključno zakonodajo.        
        Se zahvaljujem in priporočam za nadaljnje sodelovanje. .../Aplavz./...

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Klemenc.
        Gospa Kalan Živčec, pripravi pa naj se gospod Boris Šuštaršič.

GORDANA KALAN ŽIVČEC: Spoštovani predsednik, spoštovani minister in njegova ekipa, spoštovani poslanci, udeleženci današnje razprave.
        Zahvaljujem se za priložnost, da danes v tem domu govorim drugič in sicer bi želela predstaviti tako nekaj izhodišč koordinacij zdravniških organizacij, v celoti pa bolj stališča Zdravniške zbornice Slovenije, ki vendarle predstavlja slovensko zdravništvo.
        Veliko dobrega je bilo danes tukaj povedanega, tudi veliko kritičnih besed je bilo, zato bom izvzela samo nekaj bistvenih.
        Absolutno podpiram pobudo Gibanja za ohranitev javnega zdravja v segmentu, da to naše zdravstvo potrebuje reformo in izboljšave. Osebno se bom zavzela tudi za vse tiste izboljšave v zakonodaji, ki bodo prispevale k izboljšavi bolnikovih pravic in še posebej otrokovih pravic. Mi smo ena od redkih družb, ki nima zakonodaje na področju zaščite otrokovih pravic in to vašo pobudo bom z veseljem podprla oziroma celo aktivno pri njej sodelovala, če bo priložnost za to.
        Prav tako bi pritrdila našemu cenjenemu članu oziroma kolegu Ostanu, našemu prvemu sekretarju Zdravniške zbornice Slovenije, ki je aktivno prispeval, da je prišlo do sprejetja zakonodaje, ki je še danes v veljavi in bi se opredelila na tiste dele, ki so zelo pereči. In sicer, mreža. Kot je lepo povedal že nekaj desetletij govorimo o mreži in glede na pretekle izkušnje obstaja dvom, da bo mogoče v tako kratkem času, piše 5 mesecev v 204. členu predloga zakona, pripraviti mrežo, ki bi imela za posledico pravno, jasno situacijo in večje število novosti na področju mreže. Menimo, da jasni kriteriji za mrežo sodijo v zakon in ne v podzakonske akte. To je tudi problem medicine dela, prometa in športa. To utemeljujemo tudi s tem, da predlog zakona ne more slediti nobeni trenutni politični opciji, ampak absolutno strokovnim kriterijem. S tem se odpravi možnost, da se bo zakon menjal oziroma dostopnost pacientom v zdravstveni mreži, glede na spremembo opcije. Nekateri ste imeli priložnost sodelovati na razpravi pri predsedniku države gospodu dr. Danilu Türku, v kateri je minister za zdravje gospod Božidar Voljč, on je bil minister, ki je sprejel sedanjo zakonodajo, in nam je položil na srce: V tem, v pripravi tega zakona ne bo mogoče doseči konsenza političnih opcij, političnih strank, razen da zasledujemo skupni cilj. In tega cilja v tem zakonu nismo uspeli zasledovati, ker ga nismo skupaj definirali. Moram vam povedati, da celo zdravniška stroka ni imela tako aktivne vloge, kot se mogoče želi predstaviti, in ta zakon zagotovo nima podpore zdravniške stroke, in je bila tudi naša pobuda, da aktivneje sodelujemo in vaša civilna iniciativa povsem legitimna.
        O obveznem in neobveznem članstvu Zdravniške zbornice Slovenije.
Mislim, da je akademik, predsednik naše akademije in tudi član razreda medicinske znanosti v akademiji jasno in glasno podal stališče akademije. To isto stališče imamo tudi slovenski zdravniki podkrepljeno tako z mnenji pravnih strokovnjakov, tako s tujimi pravnimi mnenji o obveznem članstvu v evropskem prostoru, in ne nazadnje tudi z izkušnjami, ki jih imamo s terena. Že danes v slovenskem zdravstvenem prostoru delujejo zdravniki brez licence, nekateri naši ne člani pa se tudi aktivno reklamirajo skozi medije, kar je povsem nevzdržna in tudi v nasprotju z našim duhom, da se zdravniki ne morejo reklamirati v javnih medijih kot nosilec dejavnosti, ampak samo informirati svoje uporabnike. Ti zdravniki v tem sistemu so še danes brez nadzora. Tukaj ugotavljam, da kombinacija oziroma komunikacija z Ministrstvom za zdravje ni dovolj dobra in jo lahko izboljšamo, predvsem z vidika skupnih strokovno upravnih nadzorov. Kar nekaj nadzorov bi to situacijo izjemno izboljšala. Že danes v sistemu ta možnost obstaja, kar predvsem pri ugotavljanju napak v zdravstvu, zdravniških napak, in tudi napak mogoče v drugih strokah v zdravstveni dejavnosti ugotavljamo, da ne gre za neposredno subjektivno odgovornost posameznega udeleženca, ampak za sistemsko motnjo in je potem treba upravni nadzor izvesti in smo pripravljeni pri tem seveda aktivno sodelovati.
        S področja specializacij, omenjeno je bilo, da je pomanjkanje zdravnikov na periferiji zato, ker specializacije vodi Zdravniška zbornica Slovenije. Temu ni tako. Trenutni sedanji razpis, ki poteka, ki je končan danes, danes smo odkrivali prijave za 333 specialističnih delovnih mest, za katere imamo v našem sistemu zagotovljenih samo 220 kandidatov, smo pred kratkim pripravili tudi za Ministrstvo za zdravje ažurne podatke, potreba zdravnika v skupno in po regija ter podatke o trenutnem številu zdravnikov v Sloveniji za potrebe sedanje mreže, ki samo sedanjo mrežo želimo ohraniti v obsegu kot ga imamo, in sicer. Analizirali smo potrebe po zdravnikih in ugotovili, da bi v Sloveniji potrebovali dodatnih 2.284 zdravnikov. Spet ponavljam, za sedanjo in akutno mrežo samo za upokojevanje obstoječega kadra. Pri izračunu smo upoštevali javne potrebe zdravstvenih domov in bolnišnic po specialistih ter izračun potreb zaradi upokojevanja koncesionarjev za obnavljanje obstoječe mreže, prav tako pa tudi potrebe po širitvi obstoječih zdravnikov zaradi znižanja normativov, tukaj pa je podpora Zdravniške zbornice, za razširitev primarnega zdravstvenega varstva. In sicer, če bi se sprejeli normativi, ki jih že predlagalo ministrstvo oziroma pripravilo ministrstvo in zdravniške organizacije objavilo v stanovskem glasilu bi se ta mreža dejansko okrepila in prinesla boljšo dostopnost za vse uporabnike. Torej, če povzamem, na sekundarni ravni samo na podlagi teh podatkov potrebujemo 1.534 zdravnikov in na primarni ravni 750.
        Samo še dve besedi o tem kaj prinaša zakon. Dejansko ne ve nihče, ker ni narejena nobena analiza, ne po stroških, ne po organizaciji. Zdravniki ocenjujemo, da predlog zakona kot je sedaj v pripravi ne bo prinesel reforme, ne bo prinesel izboljšave, in še slabše, ne bo prinesel tistega, kar je minister v svojih zaključnih besedah zelo ljubeznivo povedal in mu absolutno pritrjujem, da je potrebna naša solidarnost. Vedno in povsod se bomo zavzemali za našo solidarnost. Ampak naša solidarnost mora temeljiti tudi na zaupanju. In zaupanje, da bo ta zakon prinesel izboljšanje za naše uporabnike, za naše bolnike in tudi zadovoljne izvajalce tega zaupanja v tem zakonu ni. Zato pritegnem stališčem, ki so bila že izrečena. Predlagamo, da dovolimo ekipi, ki bo prišla na ministrstvo, možnost pripraviti dobrega zakona. Pri tem smo pripravljeni aktivno sodelovati in mislim, da tudi danes vsi navzoči temu pritrjujemo. Hvala, gospod predsednik.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospa Kalanova. K besedi vabim gospoda Borisa Šušteršiča. Pripravi naj se gospod Simon Vrhunec.

BORIS ŠUŠTERŠIČ: Hvala lepa za besedo. Pozdravljeni. Glede na že zelo široko paleto razprav se bom omejil samo na nekaj bistvenih pripomb, po mojem osebnem mnenju.
        Najprej bi rad poudaril, da odločno podpiram, da v zdravniški zbornici ostaja obvezno članstvo zdravnikov. Akademik Trontelj je, po mojem mnenju, zelo tehtno obrazložil zakaj je to potrebno. Tudi sicer je v svoji razpravi izrekel nekaj drugih sestavin, ki so vredne naše pozornosti in tudi podpore. Glede na nova in nova pomembna odkritja na področju bazičnih znanstvenih raziskovanj glede nevrobiologije človeka si dovoljujem trditev, da je naše zdravstvo prilagojeno rojstvu človeka, njegovemu odraščanju, zdravemu človeku v najbolj produktivnem obdobju življenja, ko se ponesreči ali ko zboli. Med tem, ko je zdravstvo daleč premalo prilagojeno staremu človeku, invalidu in kroničnim bolnikom, zlasti tistimi z genetskimi okvarami.
        Postavljam tudi načelno vprašanje, ali se bomo kdaj v slovenskem zdravstvu odločili za tako dosegljivo in obstoječo tehnologijo obdelave zdravstvenih podatkov, da bodo lahko pacienti realizirali v smiselnem obsegu seveda to možnost, da so lastniki svojih zdravstvenih podatkov in da jih uporabljajo v korist svojega zdravja.
        Na koncu bi rad poudaril, da kljub številnim težavam in pomanjkljivostim v sedanjem zdravstvenim sistemom med slovenskimi invalidi ne prevladujejo nihalistična stališča do zdravstva, ampak imamo o tem kar dobro mnenje. In seveda, kar je logično izraženo pričakovanje, da se obstoječe pravice invalidov v taki ali drugačni zdravstveni reformi ne bodo skrčile. Hvala lepa.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Šušteršič. Gospod Simon Vrhunec. Pripravi naj se gospa Kožuh Novak.

SIMON VRHUNEC: Gospod predsednik, hvala za dovoljenje oziroma za povabilo sploh k tej razpravi. Predvsem me je spodbudilo, da sem se prijavil k tej razpravi, ker sem relativno slišal veliko kritik v razpravi o zakonu, od tega, da zakon favorizira zasebno dejavnost, do tega, da zakon favorizira javne izvajalce zdravstvene dejavnosti. Kritike so bile o tem, da ni dovolj dobro ločeno javna in zasebna dejavnost, javno in zasebno izvajanje zdravstvene dejavnosti.
        Sam osebno prihajam iz inštitucije, ki je lani v hospitalni dejavnosti zdravila 105.000 bolnikov. 5.000 jih je zdravila več kot je imela pogodbeno dogovorjenega programa z javno zdravstveno zavarovalnico. Od teh 5.000 jih je 3.500 zdravila ne da bi dobila za njih plačane zdravstvene storitve. V ambulantah smo zdravili 750.000 oziroma opravili 750.000 pregledov. 25.000 smo jih opravili več, kot smo imeli dogovorjenega programa z zavodom za zdravstveno zavarovanje. To pomeni, da smo 5.000 zavarovancem v hospitalni dejavnosti in 25.000 v specialistično ambulantni dejavnosti omogočili boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev, pa smo kljub temu opravili tudi del samoplačniškega programa.
Opravili smo tisti samoplačniški zasebni program oziroma za tiste storitve, ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja in opravili smo določene storitve za osebe, ki nimajo status zavarovane osebe v Republiki Sloveniji, kar pomeni seveda, da so tujci. Mislim, da bi bilo, tako kot je moj kolega predhodno dejal, da bi bilo slabo se odreči temu, da posamezni pacienti ponesejo dober glas po naših inštitucijah, javnih inštitucijah v svet in ga poleg promotorjev zdravnikov in medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev so najboljši promotor dobro zdravljeni pacienti.
        Glede očitka, da je država slab lastnik. Naš lastnik je država pa smo kljub temu opravili toliko in toliko bolnikov več kot je bil program in toliko pregledov več kot je bil program. Moja trditev je, da je naša država izjemno učinkovit lastnik, ker smo mi to dejavnost učinkovito opravili. Več smo jo opravili, kot smo jo bili dolžni opraviti. Poznam mnoge zasebnike. Nekateri opravijo več dejavnosti, zasebniki s koncesijo, zelo veliko pa oprostite dragi kolegi, dragi sodržavljani, zelo veliko njih pa tega ne naredi, ampak naredijo točno toliko kot dobijo plačano. Skratka trdim, da država je zelo dober lastnik. Imamo pa mogoče neučinkovit sistem zdravstven in trdim, da ga ta zakon, ki ga danes obravnavamo, ta zdravstveni sistem dosti dobro izboljšuje. Lahko bi ga boljše izboljševal. Tudi sam sem imel v fazi priprave tega zakona nekaj predlog, ki sem jih posredoval tudi na ministrstvo, ampak dejstvo je, da ko so se pripravljali zakoni, so ti zakoni neke vrste kompromis kar so želje in med tem kar je možno. Skratka ta zakon je dober zakon, minister je na mnoge očitke, ki so se kasneje v razpravi pojavili, že v samem uvodnem odgovoru odgovoril in jih pojasnil in jaz mislim, moje mnenje je, kot mnenje direktorja javnega zdravstvenega zakona, da naj bi tak zakon kot je, šel v nadaljnjo razpravo in da bi v končni fazi moral biti sprejeti v vsaj približno taki obliki kot ga imamo zdaj na mizi. Hvala lepa.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospod. Gospa Kožuh Novak, pripravi pa naj se gospa Darja Vežentin(?) Zupančič.

KOŽUH NOVAK: Hvala lepa. Jaz pa predstavljam 243 članov, Zveze društva upokojencev in 234.000 članov Zveze društev upokojencev in še mnogo drugih starejših ljudi, ki me kličejo dnevno in mi pravijo, da ne smemo popustiti v tem, da se naj ne bi ločilo javno in zasebno zdravstvo. Najprej bi se rada zahvalila gospodu ministru za njegovo vizijo. Še danes hranim člane, ko ste napovedal, da je treba v slovenskem zdravstvu narediti red in če je kdo, ste vi vedeli kje so težave v tem sistemu zaradi tega, ker ste ga gledal čisto iz drugega zornega kota kot ga gledajo zdravniki, moji kolegi in kot ga gledamo uporabniki in zaradi tega mislim, da je zakon res zelo potreben, da bomo naredili red, da bomo začeli drug drugemu zaupati, kajti zaupanje med bolniki in zdravniki je vedno manjše. Jaz bi tistega kolega, ki je rekel, da ima toliko zadovoljnih pacientov vprašala kolikokrat je med njimi naredil anketo pa da je ni on pobiral. Bolniki so odvisni od zdravnikov in slaba plat našega poklica je ta, da vedno dobimo zahvalo, da dobimo pohvalo, da so pacienti veseli, ko pa nas niso veseli pa tiho izginejo, če lahko, če pa ne morejo pa ostanejo nejevoljni kot so in skušajo pač, da jim daste tisto, kar jim pač vi daste. Tako, da to, če imate toliko pacientov, ne pomeni, da imate toliko zadovoljnih pacientov.
        Strinjam se z gospodom ministrom, da ne smemo imeti vaj. Mi se moramo med seboj zmenit in zaradi tega bi se zahvalila Državnemu zboru za razliko od nekaterih drugih. Prvič smo prišli skupaj predstavniki izvajalcev in predstavniki uporabnikov in to moramo zdaj nadaljevati. Ne smemo imeti ne zakona po eni plati, ne zakona po drugi plati, nastradali bomo oboji, ampak kot po navadi, na koncu bomo vedno nastradali najbolj bolniki. Zato se moramo zmenit kakšno zdravstvo hočemo in bomo pač popustili eni in drugi tam kjer se popustiti da. Nimajo lahkega dela poslanci pred seboj. Jaz upam, da se bodo pravilno odločili. Seveda se pa morajo odločiti v korist prebivalstva. Tisti, ki imajo dovolj denarja, imajo dovolj advokatov, da sami zagovarjajo svoje pravice, tisti ki pa nimajo denarja, da bi plačevali zasebne zdravnike pa rabijo poslance Državnega zbora, da njihove koristi zagovarjajo.
        Torej zakon je bil potreben. Jaz mislim, da nihče od nas ne misli, da ni bil in jaz se še enkrat zahvaljujem ministru, da nam je dal toliko časa za razpravo. Meni so Angleži pravili, da ni nič čudnega pri njih, če tri leta razpravljajo o nekem zakonu. Poglejte kaj nas zdaj eno drugo ministrstvo sili. 5, 6, 7 izjemno važnih zakonov je dalo na mizo in nam da en mesec časa za javno razpravo. Sami sebi delajo škodo, ker ti zakoni ne bodo dobri in jih bo treba neprestano spreminjati in to morate kolegi poslanci vedeti, da če boste na hitro sprejemali zakone boste res sedeli dneve in dneve in noči, ker jih bo treba neprestano popravljati.
        Dobre rešitve, nedvomno. Ta zakon ima dobre rešitve. Dobra rešitev je to, da nekdo v lokalni skupnosti mora voditi to dejavnost in kolega Cukjati, kaj pa je drugega zdravstveni dom kot grupna praksa, ki smo jo pač razvili na nek svoj način in če boste vi zdaj delali grupno prakso med seboj, koncesionarji, ki vas imam za javne zdravstvene delavce, boste slej kot prej prišli do tega, se vam splača imeti skupnega pravnika pa skupnega računovodja pa skupnega ne vem kaj še vse. Zakaj bežite ven? Seveda, v zdravstvenem domu je zdravstvo interdisciplinarna dejavnost. Ko ste pa zasebniki pa še tisto sestro prisilite, ne vem če še, ampak od začetka so bile te govorice, da še pomete ambulanto za seboj. V zdravstvenem domu je pač treba tudi druge poklice poslušati, ker kot če še enkrat poudarim, medicina in zdravstveno varstvo ni več medicina, je multidisciplinarna dejavnost, kjer eden brez drugega ne morete biti dovolj učinkoviti.
        Druga rešitev nujno rabi slovensko zdravstvo večji nadzor. To mora biti predvsem v interesu zdravnikov zaradi tega, ker vidite kako ste na udaru prebivalstva, ki seveda ne razume vsega tega kar se dogaja pa zdaj, ko ste odstopili od drugih delavcev v zdravstvu in ko imate bistveno večje dohodke kot ste jih imeli, seveda tudi tisto, kar se zgodi, kakor se pač zgodi, predstavljajo kot nemarnost, namernost in tako naprej. Torej osebna iniciativa, da je bila potrebna, da so šli zato iz javnih zdravstvenih domov. Kdo vrag vam pa ovira, da ne bi v svojih zdravstvenih domovih to osebno iniciativo izrazili pa tam kaj novega naredili? Edina reč, ki mi je všeč, ali pa ena redki, ne edina, pri tem, da imamo koncesionarje je ta, da zdaj lahko pogledajo kolegi, ki so ostali v zdravstvenih domovih, da seveda marsikaj izboljša tudi v zdravstvenem domu. Je pa po mojem kar žalostno, da nekdo, ki je v zdravstvenem domu odganjal paciente, zamujal v ambulanto, prezgodaj .../Nerazumljivo./..., se jezil, ni rad delal, ko pride pa v zasebno ambulanto pa prinese bombončke pa glasbo pa malo manj kot rdečo preprogo pa poklekne pred pacienta ko pride. Mislim to delajo eni in isti ljudje. Jaz trdim, da če javni zdravstveni sistem je nedvomno po vsem svetu priznan kot tisti, ki največ naredi za pacienta, zakaj vrag se ga ne bi, javnega zdravstvenega sistema tako izboljšali, da bi bili zadovoljni kolegi? Pa še enkrat poudarim, koncesionarje jamljemo za javne zdravstvene delavce, to vsem našim starejšim pripovedujemo, ampak nikakor se ne morem strinjati, da v zakonu piše, da pa lahko delate tudi tržno dejavnost. Kaj je tržna dejavnost? Čim bolj poceni naredi svojo storitev, čim bolj drago jo prodaj pa dobiček delaj. To je tržna dejavnost in tega v odnosu med pacientom in zdravnikov ne sme biti. Spet bom rekla to, kar že dolga leta ponavljam. Adrija Štampar je leta 1923, torej še daleč pred komunizmom, eden od ustanoviteljev svetovne zdravstvene organizacije rekel: "Zdravnik ne sme biti nikoli direktno odvisen od pacientovega žepa" in če hočemo narediti eno moderno državo se moramo tega držati. Poglejte kaj imate zdaj, cel cirkus pa pacienti pa s pravniki, ki hodijo okoli pacientov. To je natančno to povzročilo, da so nehali pacienti zaupati zdravnikom, ker vidijo tudi pri tistih, ki niso dobičkaželjni, vidijo denar zadaj.
        Zdravniki seveda niso nadljudje. Jaz sem prav vesela, da ste nekateri omenili kako težko delate. Tudi jaz sem dežurala pa delala popoldan pa dopoldan in tako naprej. Premalo vas je. Kdo pa odloča o tem koliko je na medicini študentov? Ne politika, oprostite gospe in gospodje, zdravniki sami odločajo. To je tako, jaz sem to videla v Ameriki. Zdravnikov mora biti malo in potem veliko zaslužijo. V Ameriki so sicer drugi zdravstveni delavci te stvari uredili, medicinske sestre so mnogo bolj cenjene in več delajo. Pri nas bo najbrž tudi tako šlo.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Gospa Kožuhova ...

KOŽUH NOVAK: Samo še to bi rada rekla, kje so drugi zdravstveni delavci. Mi smo imeli več kot 50 posvetov po Sloveniji, govorila, prišli so zdravstveni delavci. Vsi po vrsti so nam rekli, da se ne strinjajo z mešanjem javnega in zasebnega zdravstva in da bodo pomagali in jih zdaj kličem na pomoč, pomagali pacientom oziroma uporabnikom, da bomo ločili javno in zasebno zdravstvo.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Naslednja Darja Vižitin Zupančič, pripravi se pa naj gospa Jana Skuk.

DARJA VIŽITIN (?) ZUPANČIČ: Spoštovani, lepo pozdravljeni. V Združenju zdravstvenih zavodov menimo, da je nujno čim prejšnje sprejetje novega zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bo bolje uredil pogoje za izvajanje te dejavnosti in tudi mrežo izvajalcev v skladu s potrebami današnjega časa. Povsem se strinjamo z ministrom, da je razprava trajala celo leto in da je zdaj čas, da zakon nadaljuje postopek in da dobimo nove podlage za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Menimo, da lahko gradimo na tem zakonu, da je primerna osnova in da ne gre več odlašati. Strinjamo se tudi s tem in ocenjujemo, da zdravstveni zavodi morajo ostati glavni izvajalci zdravstvene dejavnosti in da tudi zdravstveni domovi ostanejo oziroma postanejo temeljni nosilci javne zdravstvene službe na primarni ravni in seveda tudi koordinatorji izvajanja zdravstvene dejavnosti na primarni in sekundarni ravni toliko bolj, če bodo specialistično ambulantno dejavnost lahko opravljali le koncesionarji in bolnišnice, za kar sicer menimo, da poslabšuje dostop do specialistov. Potrebno pa bi bilo v zakonu bolje določiti pristojnosti zdravstvenih domov glede te koordinacije in pri urejanju teh razmerij s koncesionarji in bolnišnicami. Menimo, da bi bilo treba tudi zagotoviti večjo avtonomnost pri upravljanju in vodenju zavodov in s tem tudi boljše pogoje za nagrajevanje zaposlenih.
        V zvezi z zbornicami, združenji menimo, da bi bilo potrebno dopolniti tudi poglavje o zbornicah, kjer bi uredili in našli mesto tudi za skupnosti in združenja izvajalcev, ki sedaj obstajajo in bi lahko tako kot zbornice pridobili javna pooblastila. Hvala.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa gospa Vižentin. Nada Skuk, naslednja govornica. Pripravi naj se gospa Lučka .../Nerazumljivo./...

NADA SKUK: Hvala lepa. Veliko je bilo že povedanega danes. Seveda vsi vemo, da je zdravje univerzalna vrednota in človekova pravica in vsi menimo, da se spoznamo na zdravje, na zdravstvo, vendarle pa je prav, da imamo zakonodajo, ki ureja te zadeve, zato bi jaz na kratko predstavila poglede Slovenske ljudske stranke na to področje. Seveda pri tem je treba in gledamo tako z vidika uporabnikov, kot ste vsi govorili, kot tudi izvajalcev. Vsi se zavedamo nujnosti sprememb, vendar te naj temeljijo na temeljiti analizi in oceni stanja in seveda kljub temu, da podpiramo javno zdravstvo in solidarnost, je vendarle tudi dati možnost izbire in seveda zagotoviti enake možnosti in enako dostopnost.
        Ločevanje javno in zasebno, je bilo veliko danes povedano. Vse je mogoče narediti z dobro kontrolo in z dobro postavljenim sistemom in to je tisto, kar je potrebno dodelati tudi v tem zakonu.
        Prepričani smo, da je na področju zdravstva treba zadržati oziroma celo nadgraditi sedanjo raven solidarnosti in pravičnosti. Zato pa mora razvoj zdravstva zagotoviti enako dostopnost do enake kakovosti zdravstvenih storitev vsem prebivalcem Slovenije. To je zelo zahtevno slišati, vendar pa je to nujno vzpostaviti. Zato smatramo, da je potrebno v proceduri do obravnave zakona v parlamentu še dodatno opremiti uvod zakona z analizami in oceno stanja, da se jasno vidi kje in kako naj se vzpostavi in določi mreža zdravstvene dejavnosti. O tem govorimo že 20 let in zopet se kaže, da se nekje ne najde volje, da se dejansko določi kje naj bo zdravstveni dom, kje naj bo sekundarna dejavnost. Pri tem bi opozorila na to, kar je predgovornica mogoče pozabila, jaz imam tudi pripombe odbora zdravstvenih domov in se mi zdi smiselno pogledati njihovo pripombo k 31. členu, ali je res vse samo na sekundarni dejavnosti, mogoče je zakon premalo natančen kaj je tudi možno dopustiti, da opravljajo zdravstveni domovi poleg tiste primarne dejavnosti. Poudarila bi še ta, da kot smo rekli je potrebno zagotoviti možnost izbire. Zakaj? V Strokovnem odboru Slovenske ljudske stranke sedijo res vrhunski strokovnjaki s področja zdravstva in dolgoletni delavci na področju zdravstva in so mnenja, da je seveda reforma potrebna, kljub temu pa menijo, da ni potrebe po pretiranem hitenju, da se moramo temeljito posvetovati tako z izvajalci kot s civilno družbo, kot z uporabniki in poiskati čim večji konsenz v družbi. Kot sem rekla v uvodu, to je zelo pomembno področje in tukaj moramo najti neko skupno rešitev. Na primer nekaj poudarkov iz konkretnih izkušnje teh zdravnikov in strokovnjakov. Na primer opozarjajo, da bi bolj smotrno, racionalno in učinkovito delovanje mogoče omogočili tudi s tem, da bi take nesmotrne omejitve kot je na primer določen neki povpreček oziroma določena omejitev 7 minut za razgovor in pregled bolnika, čeprav pa konzultacije in pogovori s kolegi se ne štejejo kot za delo zdravnika in to je tisto, kar lahko ovira kakovost in to je tisto, kar lahko pomaga k boljšemu delu zdravstvenikov. Torej mora znati zakonodajalec uskladiti potrebo po ekonomičnosti in hkrati učinkovitosti sistema. Gotovo ima država instrumente, da lahko nadzor, da lahko učinkovitost doseže, mora pa tudi prisluhniti stroki. Javne zavode, po mnenju naših strokovnjakov mora voditi zdravnik, nekdo, ki ima znanje stroke in ki ima seveda znanje tudi iz menedžmenta iz ekonomskih ved pa vendarle bi bilo dobro, da dela samo to, da samo vodi zavod, ker če dela oboje ali vse troje, potem trpi vsako delo posebej. To se da tako organizirati.
        Po vzoru Evropskih držav, ne bomo naštevali, ne bomo primerjali, ampak se da uskladiti javno in zasebno se da kontrolirati, se da regulirati in nemogoče je omejevati oziroma ni smiselno delovati delovanje v zasebnih ambulantah predvsem vrhunskim specialistom in s tem omogočimo tudi pacientom, da si lahko izbirajo, če to želijo.
        Zakaj je tudi to dobro? Tudi to je eden od argumentov, če bo popolnoma prepovedano ali preprečeno delo zasebnih ambulantah bo to najverjetneje privedlo do koruptivnih odnosov, kolegialne povezanosti, izkoriščanja poznanstev in s tem se bodo spet povečale čakalne vrste, torej, doseglo bi se nasprotno od želje po ureditvi tega področja.
        Glede članstva v zbornici. Seveda je zelo populistično slišati lahko prostovoljno članstvo, vendar kaj to pomeni. Obvezno članstvo pomeni tudi neko obvezo, da sama stroka oziroma zdravniki nadzorujejo strokovno delo, samo zdravniki lahko nadzorujejo zdravnike, kljub temu se pa da v Nadzornih odborih, v Svetih zavodov in v drugih telesih pa dati možnost pacientom in tistim, ki koristijo usluge možnost nadzora in vodenja in soodločanja.
        Torej, še enkrat bi poudarila to, kar nekako sledi skozi to naše mnenje in tudi možnost je, da kdor želi bolj natančno prebrati mnenje imam tukaj razmnoženo. Potrebno je zagotoviti kontrolo in nadzor in dopustiti možnost izbire in to je možno narediti z dodelanim zakonom kot je pred nami, ker reforma in spremembe so nujne in se že predolgo odlašajo in nepotrebno politiziranje škodi vsem tako, da naši poslanci bodo podprli rešitve, če bodo kot smo rekli še dodatno podkrepljene z izboljšanimi rešitvami. Hvala lepa.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: K besedi vabim gospod Lučko Bum. Pripravi se naj gospod Jožef Jarh.

LUČKA BUM(?): Dober dan. Prihajam iz Sindikata, se pravi, iz Organizacije socialnih partnerjev, ki v tej državi predstavljamo legitimno in reprezentativno predstavljamo interese zavarovancev obveznega zdravstvenega zavarovanja in zavezance za plačilo prispevkov.
        Sedaj, ne bi želela vas utrujati z vsemi stališči, ki smo jih oblikovali k temu zakonu, tako da, morda samo tiste glavne točke, ki verjetno zaslužijo, da se jih sliši tudi v Državnem zboru. Najprej se tudi jaz moram pridružiti k kolegu Golevščku, da ta zakon prinaša nekaj optimizma, da bomo po letu, od leta, 1992 v zakonu piše, da bomo imeli diferencirano prispevno stopnjo, to ministrstvo nam jo obljublja v bolj konkretni obliki, ampak po tem, ko smo toliko let čakali na realizacijo zakonskega določila ostajamo previdni in bomo verjeli, ko bo to postala resnica.
        Drugače pa, če se vrnem k Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Naj povem, da mi pri tem izhajamo iz stališča, da je zdravstvena varnost eden temeljnih elementov socialne varnosti in da vendar naša Ustava določa, da zakon opredeljuje pogoje dostopa do zdravstvenega varstva torej dostopnost je tisti temeljni javni interes, ki bi ga zakonodajalec pri snovanju zakona o zdravstveni dejavnosti moral imeti kot glavni cilj. Ravno iz tega vzornega kota smo zelo zaskrbljeni, ko opazujemo izkušnje iz nam primerljivih držav, tranzicijskih, evropskih držav, kjer je prišlo po prehodu iz enega političnega sistema v drugi politični sistem do prodora zasebništva v zdravstveno varstvo. Mednarodna organizacija za delo je pripravila pred 2, 3 leti analizo posledic in ugotovilo, da je prišlo do drastičnega padca dostopnosti zdravstvenega varstva samo, zaradi uveljavljanja zasebništva. Sedaj, da se ne bomo narobe razumeli, meni je jasno, da koncesionarji niso zasebniki, oni so del javne zdravstvene mreže. Kot govorim o zasebništvu govorim o samoplačništvu in zaradi tega mi menimo, da bi bilo dobro, da do konca izvede načelo ločitve javnega in zasebnega zdravstva. Mi smo ministru za zdravje to na pogajanjih tudi predlagali čisto neposredno, da naj se črta 103. člen, ki dovoljuje koncesionarjem, da opravljajo tako javno kot zasebno zdravstveno dejavnost in da se črta 135. člen, ki javnim zavodom dovoljuje, da se ukvarjajo z javno kot zasebno zdravstveno dejavnostjo. Ne smemo pozabiti, da je najšibkejši člen v zdravstveni dejavnosti prav pacient, tisti, ki ga skrbi njegovo zdravje in se čudi ranljivega, se ne čuti dovolj močnega, da bi se potegnil za svoje pravice in ki je v tej svoji skrbi za svoje zdravje pripravljen dvakrat plačati isto storitev, enkrat v obliki prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in drugič v obliki samoplačništva. Mi mislimo, da se možnost tako pri koncesionarju kot v javnem zdravstvenem zavodu istočasno lahko opravlja tako javna kot zasebna zdravstvena dejavnost. Prevelika nevarnost, da bo prišlo do zanemarjenja javne dejavnosti na račun zasebne dejavnosti.
        Jaz moram povedati, da se na nas, s svojimi zgodbami obračajo ljudje, ki se morda ne upajo pritožiti v samem zdravstvenem sistemu, od nas pa terjajo, da v njihovem imenu poskrbimo, da ne bo prišlo do zlorab.
        Kar se tiče koncesij. Moram reči, da priznavamo, da je ta predlog zakona uredil neke postopke, ki smo jih terjali pravzaprav kar zadnjih 15 let od vseh ministrov, enim za drugim. Naj povem še to, da dvomimo, da bo dobra rešitev tako dolga doba podelitve koncesije kot je predvidena. Mi smo se pozanimali pri kolegij na primer v Nemčiji, Avstriji, kako dolga so tam obdobja podelitve koncesije in so četrtino tega, kar se pri nas predvideva. Sedaj, da se razumemo, mi mislimo, da bi bilo potrebno koncesijo podeljevati za na primer petletno obdobje, vendar pa bi imel prednost že obstoječi koncesionar pod pogojem, da se izkaže v postopku obnove koncesije, da so ljudje zadovoljni z njegovim delom. Pri tem opozarjamo, da v Nemčijo vprašajo tudi sindikate v regiji, kjer ta koncesionar dela, ali so res ljudje zadovoljni.
        Zbornični sistem pravzaprav nas ne zanima toliko, ali gre za obvezno ali prostovoljno članstvo v zbornici, moram pa priznati, da smo ministru predlagali, da naj naša zdravniška zbornica nima več pooblastila strokovnega nadzora, kajti ravno primer Neklep je v ljudeh vzbudil vtis, da ne moremo računati na to, da bo zbornica lahko nepristransko odločala, ali je prišlo do napake ali ne, vsaj v primeru Neklep nihče ni terjal, da bi zdravnico obtožili uboja iz malomarnosti ali kaj podobne, samo, da se prizna, da je prišlo do napaka in celo to ni bilo možno ugotoviti.
         Moram vam povedati, da ko govorim o socialnih partnerjih, ki smo sedaj v zadnjem času vpeti v pogajanja o vrsti zakonov, da sedaj tudi pri drugih strokah, kjer se podeljuje dovoljenje za delo prihaja do pobud, da bi prišlo do prenosa pooblastil tovrstnega pooblastila na zbornico in na primer delodajalci, ki so zbornično organizirani so izjavili v zvezi s tem, da ne želijo, da prihaja do prenosa tovrstnega, sedaj govorim o strokovnem nadzoru, na zbornico, ker oni sami vidijo, da zbornica ni sposobna sankcionirati lastnega člana, ki plačuje članarino. Tukaj sedaj licence, vse druge vrste pooblastil zbornice za nas niso sporne, ampak kar se tiče strokovnega nadzora pa mi želimo, da preide na neodvisno državno agencijo.
        Čisto na koncu, jaz mislim..

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Je že preko. Hvala.  

Gospod Jožef Jarh je naslednji. Pripravi naj se gospod Janez Krošelj.  

JOŽEF JARH: Spoštovani predsedujoči. Predstavljam seveda problem Slovenskega zdravstva v smislu dostopnosti. Lahko rečem iz izkušenj, da je dostopnost vedno večja, to se pravi, da vedno več stane. Slovenija v nasprotnem, če pogledamo standard pa pada. V zvezi s tem je seveda sedaj ta moto o solidarnosti in pa o medgeneracijskem sporazumu seveda potrebo gledati iz tega vzornega kota.
        Moram povedati, da je nesprejemljivo, da nekdo čaka na neko operacijo, pri tem pa lepotni kirurgi z veseljem služijo denar in so se šolali v javni šoli, istočasno pa nekdo lahko čaka leto ali dve, da bo prišel do nujne operacije. Teh problemov je vedno več. Danes sem bil med drugo in tretjo uro odsoten in sem bil pri zdravniku in mi je rekel, da stane poseg v grlo 750 evrov, toliko kot moja penzija, zato da bi mi preprečil pač, da bi mi olajšal dihanje. S tem moram povedati, da je ta poseg takšen, da sediš na stolu imaš lokalno anestezijo, pomeni da ni nobenega drugega zraven in ta poseg stane 750 evrov. To povem neposredno iz izkušnje danes tudi za svoje otroke in tako mislim, da bo njihov dostop do zdravstva vedno težji.
        Ker sem 35 let ali 37 let delal v šolstvu moram povedati, da smo v javnem šolstvu v redu in lepo delali in še danes je pravzaprav javno šolstvo, ki omogoča vsakomur sorazmerno zelo enakopraven in enak dostop do pameti, če lahko rečem. Do zdravja pa mislim tudi tako, da privatno zdravstvo bi rabil k večjem cenejše, kajti vemo, da kjer je država lastnik po pravilu bi naj bi bilo dražje, ker enostavno je več stopenj, ki se drug drugega nadzirajo, tako da mislim, da če bi bilo zdravstvo privatno, potem je lahko samo cenejše oziroma bolj storilnostjo naravno in bolj učinkovito.
        Še eno stvar bi povedal, da je seveda tudi omejevanje vpisa na medicino tudi precej simptomatično za državo Slovenijo tako se je Medicinska fakulteta v Mariboru s težavo vzpostavila in mislim, da bo letos 200 diplomantov in da bo to prineslo boljšemu dostopu do zdravstva.
        Na eno stvar pa moram še opozoriti. Zelo pomembno je, da ni samo pravica, ampak je tudi dolžnost seveda državljana vsakega, da sam skrbi za svoje zdravje in da je v bistvu ta steber v tem kakšno naj bo zdravstveno zavarovanje seveda potrebno tudi spremeniti. Tisti, ki rizično živi naj pač več plača, ker če to zavestno dela, govorim o zavestni rizičnosti, če pa nekaj pride, če je pa samo življenje in delo rizično, potem je to drugo vprašanje.
        Ta del, kot imamo mi recimo avtomobilska zavarovanja, v avtomobilskem zavarovanju imamo od Kaska pa do raznih stebrov zavarovanja, lahko samo stekla zavaruješ, lahko sam, ne vem, pač to se mi zdi, da odgovornost do lastnega zdravja je v Sloveniji premalo poudarjena in tudi ni ustrezno stimulirana.
        To mislim, da je treba dodati k tem stebrom, kjer se namreč obvezno izdaja denar, ker nismo pravzaprav nekako z zakonom prisiljeni, da plačujemo zdravstveno zavarovanje, je to drugače. Recimo, Američani, dajo 16% BDP, Slovenija mislim, da je okoli 10%, ampak so dajali 16% prostovoljno. Tako, da če je ozaveščenost dovolj visoka, seveda, tudi ni .../Nerazumljivo./... denarja, ampak v Sloveniji je problem takšnega, kot sem povedal, povprečna plača je 920 evrov in da je seveda dostopnost vpada in da do teh zdravstvenih storitev in to je treba spremeniti, da bo dostopnost porasla in naraščala s stanjem kupne moči oziroma s stanjem za dosego zdravja. Hvala lepa.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. Naslednji govorec, gospod Janez Krošelj, pripravi naj se gospod Anton Zorko.

JANEZ KROŠELJ: Lepo vas vse pozdravljam. Sem Janez Krošelj, sem član Zveze združenj borcev za vrednote NOB.
        Ampak danes sem pa tukaj v svojem imenu, tako da sebe zastopam in na povabilo krščanskih socialistov, ki zelo odlično sodelujemo povsod.
        Kar se tiče zdravstva. Jaz sem ga doživljal v socializmu in zdaj. Vidim razliko. Kot same zdravnike ne morem kritizirati v javnem zdravstvu. Bil sem kar precejkrat pri njih in jih moram lepo pohvaliti. Kar se tiče pa privatno, je pa takole - izkušnje s privatnikom nimam. Mi je pa ena znanka povedala približno pred tremi meseci, da je šla v Zdravstveni dom Rudnik, pa so ji rekli čez eno leto, ima pa zelo slab zob, drugi zob. Je šla privatno, vse tisto uredila, kakor je treba in na koncu je pa zdravnik rekel, privatni, treba je še doplačati, ker je bila plomba 30 evrov. Meni se zdi, da je to preveč, do je oderuško. Ne vem pa ne.
        Kar se tiče gospoda zdravnika, ki je tam bil v drugi vrsti, lahko da je tako idealno pri njemu, ampak drugje pa ni. Tukaj bi dal eno pripombo na izjavo dr. Cukjatija. On je povedal, on je ugotovil, da je v socializmu, jaz sem ugotovil to iz njegovega izvajanja, da je v planskem gospodarstvu, v socializmu bilo boljše javno zdravstvo, kakor pa zdaj v naši samostojni Sloveniji. Toliko bi imel. Hvala.

        PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Krošelj. Naslednji gospod Anton Zorko, pripravi naj se gospod Rajko Pirnat.

ANTON ZORKO: Gospod predsednik. Spoštovani gospod minister, gospe in gospodje.
        Razpravljati želim kot predsednik združenja direktorjev slovenskih bolnišnic. Dostikrat se sliši menedžment v zdravstvu je slab, zato je zdravstvo slabo. Trdim, da temu ni tako. Da pa ta menedžment ima premalo orodij, s katerim bi lahko bil učinkovit, pa zelo drži. Organizirati delo uslužbencev, ki so ali slabi ali dobri, vendar prejemajo enako plačo. To je anomalija sistema. Sindikat se je zavzemal in se zavzema za boljši položaj delavcev, vendar zato, da bi diferencirali to delo v dobro in slabo in dobro bolje plačali in stimulirali marsikdaj preprečili dodatno zaposlitev, temu pa ni bilo tako. Kako malo pooblastil in pristojnosti ima menedžment je razvidno tudi iz tega, da sklene eno samo pogodbo recimo o oddaji .../Nerazumljivo./... bolnišnici, mora to podpisati Vlada ali predsednik Vlade, denar pa gre v državni proračun.
        Zato se zelo zavzemamo, da bi dobil menedžment večja pooblastila, pa tudi večje odgovornosti. Kako z odgovornostjo pravzaprav raste učinkovitost, je dokazal minister v preteklem letu ob 8,5% manj denarja v bolnišnično dejavnost je z izgubo zaključil samo klinični center, kajti zelo jasno je na sestanku direktorjev povedal, tisti, ki bo posloval z izgubo, ga bom menjal. Torej tudi nekaj teh pritiskov .../Nerazumljivo./... in odgovornost, da sistem opravljanja vendar prinese tudi neko učinkovitost. Podpiramo odpravo dvojnosti v vodenju strokovnega in poslovnega direktorja do določenega nivoja ali števila zaposlenih. Ta trenutek je v slovenskih bolnišnicah kriza strokovnega vodenja, ker se nihče noče javiti, v nekaj institucijah za strokovnega direktorja, kjer ima bistveno nižjo plačo, kot ima zdravnik, če dela s polnim delovnim časom, kot zdravnik. To je druga plat te medalje.
        Smo za to, da se v zakonu bi morali postaviti kriteriji za sestavo mreže, tako na sekundarnem nivoju. V glavnem podpiramo in se zavzemamo za tako opravljanje, da bo zagotavljalo učinkovito delovanje zdravstvene dejavnosti. Hvala lepa.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod Zorko. K besedi vabim gospoda Rajka Pirnata in današnjo predstavitev zaključuje potem zadnji prijavljeni, gospod Velko(?) Kogej. Gospod Pirnat imate besedo.

RAJKO PIRNAT: Najlepša hvala, gospod predsednik. Gospod minister, gospe in gospodje. Jaz sem pravnik in bom govoril pravne argumente. Slišim celo, da danes so bili že omenjeni, pa ne bom samo tiste.
        Jaz celo povem, da sem pri nekaterih zgodnjih verzijah tega zakona sodeloval z recenzijami. Jaz sem opozarjal, da bi moral zakon iti bolj v smer svobode opravljanja storitev, žal pa je šlo še bolj v smer zidanja zidov med javnim in zasebnim. Tisto, kar bi rad pokazal je, da gre zakon stran od usmeritve prava unije in da bo prišel z njim pri praktični izvedbi v nasprotje ali v težave, da s tem na neustaven način omejuje svobodno izbiro zdravnika in da ima tudi nekaj drugih neustavnih rešitev. Predlagam, da vsaj te se odpravijo iz zakona, čeprav lahko predstavljajo ključen del zakona. Izhajam iz tega, da so zdravstvene storitve v smislu prava Evropske unije, tržne storitve. To ni nekaj kar bi bilo morda po naši volji ali ne po naši volji, tako je. Sodišče Evropskih skupnosti je v večjem številu odločb to jasno povedalo in na podlagi tega tudi razvilo tako imenovano doktrino mobilnosti pacientov in mobilnosti izvajalcev. Da vas ne bom predlogo mučil s tem, preprosto to pove in pri tem je sodišče ločilo tako imenovane bolnišnične in izven bolnišnične storitve, da lahko državljan katerekoli države članice izven bolnišnično storitev poišče v drugi državi članici, torej pri izvajalcu v drugi državi članici, in lahko zahteva od svojega nacionalnega sistema zdravstvenega varstva povrnitev stroškov najmanj v višini oziroma do višine kolikor bi sicer dobil povrnjeno oziroma kolikor bi bila, bil strošek te storitve pri domačem zdravstvenem izvajalcu. Kar zadeva ne bolnišnično, lahko država članica uvede tako imenovane omejite svobodi opravljanja storitev, torej omejitve mobilnosti pacientov in uvede možnosti s tem odobritve, vendar po določenimi omejenimi pogoji, vendar zdajle vas podrobnosti tega ne bom mučil.
        Tisto kar je novo in kar je relativno res zelo novo iz decembra lani, pa je dejstvo, da so tudi slovenska sodišča začela tej praksi sodišča EU slediti. V vsak eni odločitvi višjega delovnega in socialnega sodišča je bilo odločeno, da ima neka pacientka, ki je za neko storitev, ambulantno storitev, torej storitev, ki se je dala ambulantno izvesti v Avstriji, in je zahtevala povrnitev od zdravstvene zavarovalnice, to iztožila, pri čemer je pa povrnitev približno 4-krat nižja kot bi bila, če bi šla pri nas v javni zdravstveni zavodi. Mislim toliko o učinkovitosti javnih zdravstvenih zavodov.
        To seveda pomeni, da tudi od zdaj naprej, mislim da bi bilo nesmiselno vztrajati na sistemu, ki terja, da gre vsak, ki si poišče neko zdravstveno storitev v tujini, na sodišče pa na višje delovno in socialno sodišče, da je treba torej zagotoviti sistem, ki bo omogočal povračilo teh stroškov rutinsko. To pa seveda postavi naslednji dve vprašanj. Zakaj bi moral hoditi v tujino k zasebnemu, tako imenovanemu zasebnemu izvajalcu, zakaj ne bi šel pri nas? In ali bodo morali naši zasebni izvajalci zdravstvenih storitev preseliti svojo prakso v tujino, da bodo postali tuji izvajalci zdravstvenih storitev in torej bodo njihovi stroški lahko povrnjeni iz zdravstvene zavarovalnice. To namreč pomeni bistveno spremembo sistema, vsaj glede ne bolnišničnih storitev. Predlagan, da se na ukvarjamo več toliko z vprašanjem koncesije javno, nejavno, ampak z dober izvajalec zdravstvenih storitev in slabi izvajalcev zdravstvenih storitev. Izvajalec h kateremu pridem čim prej na vrsto ali pa ne pridem čim prej na vrsto. To so resna vprašanja za paciente v kakršnem položaju se seveda lahko znajdemo vsi. Naj povem, da seveda to zidanje zidov me javnim, zasebnim, po moji oceni zmanjšuje možnost uveljavljanja ustavne oziroma vsaj zakonske pravice do svobodne izbire zdravnika. In pri tem, namreč svobodna izbira zdravnika ne sme biti omejena na to, da sem prisiljen iti k izvajalcu javne zdravstvene storitve in moram biti v precej enakem položaju, če grem k izvajalcu zasebne zdravstvene storitve. Naj vam preberem iz odločbe Ustavnega sodišča še iz prejšnjega tisočletja, 1998. Takole je reklo Ustavno sodišče; pravica do proste izbire zdravnika je zato dala tudi, ko posameznik odloča, ali pa bo poiskal specialista ali bolnišnico, ki dejavnost opravlja kot javno službo ali pa specialista ali bolnišnico, ki dejavnost opravlja kot zasebno dejavnost. Zavod kot zavarovalnica, to je Zavod za zdravstveno zavarovanje je dolžan dopustiti svobodno izbiro zdravnika iz zdravstvenega zavoda na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti. Sistem, ki zida zidove med javnim in zasebnim, omejuje svobodno izbiro zdravnika, ne izboljša te svobodne izbire zdravnika. In to je eden temeljnih premislekov, ki bi ga morali narediti, upoštevaje seveda dejstvo, da je tak sistem verjetno ob pomanjkanju zdravnikov tudi nesmisel. Ampak na to se ne spoznam. Jaz govorim o pravnih vprašanjih in mislim, da gre za diskriminacijo med javnim in zasebnim in za zmanjšanje svobodne izbire zdravnika. Poleg tega bi rad opozoril še na dve, po moji oceni neustavni rešitvi. Ena je popolnoma nesporna, neustavna. Ukinitev obveznega članstva v Zdravniški zbornici Slovenje. Sama po sebi seveda ni neustavna. To sem, že večkrat povedal, pa bil deležen očitkov, kot da saj to očitno ni tako. Gotovo temu ni tako. Ustavno sodišče je sicer nekoč reklo, da je dopustno obvezno članstvo, ni pa obvezno, v ustavnem smislu tako članstvo. Vendar če zakon ukine obvezno članstvo, pomeni, da je spremenil status zbornice iz javno pravne v zasebno pravno. Pomeni, da je pravzaprav to zbornico, ki je zdaj ukinil, in je treba urediti položaj pravnega naslednika te zbornice, možnost dostopa drugih novih zbornic, ki se bodo zanesljivo ustanavljale, če bo ukinjeno obvezno članstvo do teh sredstev in drugih resursov te zbornice, in seveda urediti kako je z javnimi pooblastili, zdaj za druge zbornice razen za zdravniško, ureja kako je z javnimi pooblastili, nek tenderski način pridobivanja teh javnih pooblastil, med tem ko za zdravniško ne. Po mojem trdnem prepričanju je s tem, ko je samo rekel, da se ukinja v Zdravniški zbornici Slovenije obvezno članstvo, povzročil neustavnost v Zakonu o zdravniški službi, in zato, če že se ukinja, jo je treba ukiniti ustavno skladno.
        Drugo vprašanje pa je po mojem nesorazmerno poseganje v svobodo dela. Mislim, da rešitev, ki jo prinaša - sedaj ne vem, trenutno je 70. ali mogoče tam okoli - zakon, ki zelo močno omejuje možnost zdravnika, da dela tudi pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev. Nalašč ne uporabljam izraz zdravstvena dejavnost, ker ne pomeni nič, v pravnem smislu so zdravstvene storitve, je lahko upravičljiva samo če za to obstojijo stvarni in prevladujoči razlogi v javnem interesu. Teh stvarnih in prevladujočih razlogov nisem videl navedenih v obrazložitvi zakona, zlasti ne v smislu, zakaj je potrebno ravno za šest mesecev, zakaj so potrebni vsi tisti pogoji, ki so navedeni in v čem pravzaprav želimo, torej v čem je javni interes, ki naj zmanjšuje možnost dostopa do zdravstvenih storitev, kajti problem je samo v tem, ali imamo večjo ali manjšo izbiro in seveda v tem, da če to izbiro uporabimo, da imamo tak sistem, da nam stroške te izbire zavarovalnica povrne. Ne pa, da financira javne zdravstvene institucije, hkrati pa nam ne povrača naše svobodne izbire zdravnika. Mislim, da je treba razmisliti konceptualna vprašanja, saj ta zakon je sicer že v precej pozni fazi. Ne vem ali bo šlo ali ne, ampak prepričan sem, da gre v napačno smer in da bo slej kot prej treba to smer obrniti. Najlepša hvala.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Najlepša hvala gospod Pirnat. Besedo dajem še gospodu Kogeju.

KOGEJ: Hvala lepa predsedniku. Hvala lepa ministru. V stranki ZK smo proti "prihvatizaciji" javnega zdravstva. Ker je predlog zakona pisan za elite, namesto za ljudstvo, predlogu zakona nasprotujemo. Ljudje smo s samoprispevkom gradili javno zdravstvo. V Zeleni koaliciji zato nasprotujemo, da se pokrade še ta naša skupna zasebna lastnina. Zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo in zato minister Miklavčič vas pozivam, ali pa vabim, da prestopite na stran ljudstva in vrnete predlog zakona v začetno obravnavo. Hvala.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa. K besedi se je prijavil še gospod minister. Gospod minister, imate priložnost, da poveste še zaključne misli.

        BORUT MIKLAVČIČ: Hvala lepa, predsednik, za besedo. Tudi današnja razprava je povzetek enoletne javne razprave. Toliko različnih mnenj. Povejte mi ime tistega, ki lahko to uskladi, kar smo danes slišali, v en zakon, ki bo za vse sprejemljiv in dober. Jaz sem bil vedno na strani ljudstva. In ker sem bil na strani ljudstva in ker sem v tej hiši dal zaprisego, sem spoštoval pravni red te države. In to, kar ste prej omenili, da je služba za zakonodajo dala pripombe na zakon, vse te pripombe so upoštevane in v zakon vnešene, vse.
        Prof. Pirnatu se zahvaljujem in upam, da ga je civilna družba slišala, da bo civilna družba upoštevala, da moramo predlagatelji zakona upoštevati sedanje in veljavne predpise, da ne moremo pripraviti v Sloveniji zakona, ki je v nasprotju z uredbami Evropske unije. To ste slišali in prosim, če si to zapišete. Vedno sem prisluhnil vsaki civilni iniciativi, vsakemu predlogu, če je bil le v skladu z našo zakonodajo in evropskim redom. Pri tem zakonu sem povedal večkrat, sem moral popustiti pri nekaterih stvareh, kjer so pravniki različnega mnenja, pa sva s prof. Pirnatom v tem trenutku marsikje strinjam. Moral sem prepustiti.
        Ker je to moj zadnji nastop in če bo ta zakon sprejet, tak ali drugačen, samo eno stvar bi rad povedal. Do zadnjega sem branil obvezno članstvo v Zdravniški zbornici, do zadnjega. Ko so bili pritiski z vseh strani, predvsem civilne družbe, tako močni sem tu popustil. Naj gre v zgodovino, da minister Miklavčič v letu 2009 je branil Zdravniško zbornico. Nisem zadovoljen, če ima slab ugled. Ampak Zdravniške zbornice v Evropi so najuglednejše inštitucije. Če naša ni, ne moremo zaradi tega spreminjati zakona. Zbornico moramo narediti kot najuglednejšo inštitucijo v tej državi. In to je bil moj pristop. In če bo kakšna zbornica razpadla, se razdelila, postala neučinkovita, to ni bil ne moj predlog, ne moje razmišljanje, ne moja odločitev. Verjamem v Državni zbor, da bo sprejel zakon o zdravstveni dejavnosti tak, da bo v skladu s pozitivno zakonodajo. Imamo še parlamentarno zakonodajno komisijo, ki ga bo pregledala s tega vidika in dala svoje usmeritve.
        Spoštovani, predvsem poslanci, Evropa in Slovenija je v krizi, hudi ekonomski krizi. Nam v zdravstveni blagajni mesečno rapidno upada prihodek iz prispevnih stopenj. Spremembe zakonodaje, tako tega zakona, ki je bil danes v obravnavi, kot zakona o zdravstvenem varstvu kakršenkoli bo so goreče, nujne. Ne odlašajte! Najdite boljšega ministra. Najdite boljšega avtorja. Najdite boljšo ekipo, kot je bila ta moja, ki danes tu sedi. Če ne boste spremenili zakona bo v danes leto dni izjemno težka situacija. Če se kaj na kaj vsaj malo spoznam, verjemite mi, od leta 2003 sem delal v tem zdravstvenem sistemu. Vedno je posloval likvidno.
        Danes je prišel k meni generalni direktor Glaxo Smith$Kline. Prišel se je pozanimati kakšna je razprava v Sloveniji o moji nabavi cepiva. Obrazložil sem mu kaj je razprava, dal sem mu papirje, ker so vsi javni, ker je tako rekla pooblaščenka. Povedal sem mu, da če cepiva ne bi nabavil bi visel, bi bil obsojen, imeli smo smrtne primere v državi. Sedaj bo 14. aprila ponovna obravnava na drugi parlamentarni komisiji, da sem podpisal nezakonito pogodbo. Žal sem izkoristil to priliko, ker 14. aprila ne bom več minister in se ne bom več mogel braniti. Vsem sem povedal, da sem ponosen, da sem slovenske državljane zaščitil pred pandemijo. Kaj mi je rekel direktor Glaxo Smith&Kline? Veste, vi ste majhen trg. Vedno razmislimo ali se nam splača na tak trg iti ali ne. Rekel mi je, kar mi je bilo v ponos: Tu smo in ostajamo, ker je Slovenija eden najboljših plačnikov storitev, ne samo farmacevtske industrije, in nisem mislil na ceno, ampak na rok plačila. Cene so evropsko primerljive in so dobre, ampak na rok plačila. Vprašajte koncesionarja in vprašajte direktorje zdravstvenih inštitucij, ali je Zavod za zdravstveno varstvo v zadnjih desetih letih kdaj zamudil z izplačilom storitev več kot eno minuto. Ni. In to obdržati in to, da ostane, je nujno potrebna sprememba zakonodaje na obeh področjih. Prosil bi vas, naredite to, da ne bomo čez leto dni vsi v težki situaciji in žalostni. In te razprave bodo trikrat hujše in naši pacienti in naši bolniki bodo v težjem stanju. Danes smo v dobrem. Imamo dober sistem. Imamo vsa biološka zdravila. Anglija jih nima. Vsa zdravila so v Sloveniji dostopna. Imamo težave, so problemi, razumem, povsod so, tudi v javnem transportu, povsod so problemi, tudi v zdravstvu. Ampak moramo ga spremeniti, dopolniti, da bo finančno vzdržen in da bo likviden. To je moja skrb in to sem delal deset let in to bom položil na srce. Edini stavek, ko bom prihodnji teden mojo službo, mojo funkcijo predal: Odhajam z zadovoljstvom. Rajši bi bil zdrav. Hvala.

PREDSEDNIK LJUBO GERMIČ: Hvala lepa, gospod minister za vaše zaključne misli.
        Ob tem se tako vam, gospod minister, kot celotni vaši ekipi, vsem, ki ste danes prisostvovali tej javni predstavitvi, predvsem pa razpravljavcem, ki ste podali svoje poglede na obstoječi zakon zahvaljujem, da ste bili danes z nami.
        Ne glede na to, da je danes 1. april verjamem, da smo vse te diskusije vzeli zelo resno. Prav gotovo jih bomo upoštevali pri nadaljnjih razmislekih zato, da oblikujemo takšne zakonske rešitve, ki bodo v nekem določenem trenutku najboljše.
        S tem zaključujem javno predstavitev mnenj. Še enkrat hvala lepa za vašo prisotnost in lep dan še naprej.

        (Javna predstavitev mnenj je bila končana 1. aprila 2010 ob 17.07.)

Evidentirala:         Jela Jelić

---

domov