POSKUS BRANJA KODEKSA VOYNICH
KNJIGE, KI JE NAPISANA V NEZNANI PISAVI

Kodeks Voynich je ena od redkih knjig za katero velja, da je pisana v povsem neznani pisavi. Z njo so se ukvarjali tudi vojaški strokovnjaki za razbijanje šifer. Toda tudi z uporabo najsodobnejših računalnikov še nikomur ni uspelo knjigo prevesti v smiselno sklenjeno pripoved.

Knjiga je pisana z do sedaj neznano pisavo s pomočjo ptičjega peresa.
Tekst je zapisovan s potezo, največ dvema – vešče, brezhibno.

Knjiga je prvotno obsegala okrog 272 strani, danes pa 240. Knjiga ima še eno posebnost skoraj na vseh straneh je opremljena z zelo zanimivimi risbami, ki delujejo kot ključ za razumevanje vsebin na posamezni strani. Danes knjigo hrani univerza Yal, ki je rokopisu dodelila delovno ime Vojnič[1]. Malo je gotovih podatkov o knjigi sami. Ve se le, da je bila prepisana oz. napisana med leti 1.450 in 1.520[2]. Razvozlavanja vsebine knjige pa se je lotil tudi strokovnjak za vizualizacijo umetnosti in pesnik Vladislav Stres. Pa si poglejmo kaj je o njej napisal.

Sam menim, da v kodeksu Voynich ne gre za običajno pisavo ampak za slikovno. Vsaka "črka" kodeksa je namreč simbol. Podobno so simbolne tudi črke vseh starejših pisav npr. hebrejščine, latinščine, ki jih dandanes beremo kot celoto posamezne besede. Pri postopkih dekodiranja je bilo kot kaže spregledano tudi nesporno dejstvo, da so slike nastale / nastajale pred tekstom in predstavljajo vsebinske poudarke ter rdečo nit knjige. Večina poskusov dešifriranja je šla v smeri dešifriranja teksta pred poskusom dešifriranja slik, s katerimi je opremljena skorajda vsaka stran kodeksa. Sam sem postopek dešifriranja obrnil. Kodeks zaradi izjemnosti vsebin imenujem Adamova knjiga. Ob ogledovanju kodeksa se lahko vprašamo komu je pripadal. Če primerjamo sliko iz kodeksa ter iz katedrale vidimo neverjetno podobnost.

Upodobitev človeka Meduze na 154 strani kodeksa in zelenega človeka na stopu katedrale Brunswick v Nemčiji

Ljudje imenovani Meduza, Zeleni človek… so magiki, t.im. duhovni vladarji, vsaj to želijo biti oz. to so (bili?). Ljudje Meduze so za svoje izobraževanje in delovanje imeli več priročnikov. En od teh je z dopustitvijo jezuitov je v okrnjeni obliki prišel v roke tako strokovni kot laični javnosti. Leta 2005 so namreč natisnili tudi faksimile te čudovite knjige, javnosti so prek interneta postale dostopne slike knjige: http://www.bibliotecapleyades.net/ciencia/esp_ciencia_manuscrito07a.htm

Ker je knjiga leksikonski učbenik vrhunskih znanj: o zgodovini življenja, astronomije, razvojnih dogajanj v celicah človeka in biološkega razvoja vrst, ker poučuje tudi o obvladovanju magije, pa tudi ustreznega prehranjevanja[3]… je jasno, da je želja po dekodiranju vsebin zelo velika. Kdo bi lahko uporabljal takšno knjižico? Oglejmo si upodobitev enega izmed ljudi t.im. Meduz iz 1. st. našega štetja. Iz kamna izklesana upodobitev dvobojevanja ljudi z človekom Meduzo je malce nenavadna. Upodobljeno je kako »velikan« obrnil glavo na hrbtno stran. Tokrat bodite pozorni na njegova oblačila, na žepe. Kot kaže je nosil marsikaj s sabo. Menim, da tudi kakšno od tovrstnih knjig. Knjiga je namreč zelo priročna za nošnjo s sabo. Prava žepna knjiga: meri namreč samo 16.2 x 23.5 cm. Zanimiv pa je tudi hrbet »velikana«, saj so na njem upodobljeni simboli stebla in listov. Je morda visoki človek predstavljal vrhunski svečeniški nivo - duhovni nivo drevesa Življenja?

Muzej Lapidaire, Verona, Italija, 1 stoletje, druga slika; Lonndonthorpe, nagrobnik enega izmed Templarjev, Škotska, Anglija

Oglejmo si dešifriranje povedi prve vsebinske strani knjige. Tekst je slogovno malce arhaičen, saj je odslikava teksta knjige same.

TEKST prve strani kodeksa:

»Nekoč, ko ni bilo še nič in je bila samo nebesna voda zbrana v kapljo, so bili na nebu Sonce in planeti. Takrat se je Zemlja ujela in postala stalni član družine sveta kot ga poznamo. A bila je brez planetov in neobljudena. Prišla je v bližino strašnega Sonca, ki jo je ujel in izparel led v tekočo vodo. Toda para se je umirila, povezala v tekočo vodo in Zemlja je postala lep, plav planet. To je bila njena prva katastrofa. Takrat se je skoraj ponovno spremenila v meglico in izparela.

Sedaj pa se bomo pogovarjali o Zemlji. Najprej je bila kapljasta, nedoločene oblike, polna različnih plinskih mehurjev in brbotajoča, toda ni bila ves čas v bližini Sonca, ko se je za krajši čas oddaljila, jo je prekrila ledena ploskev. Na njo je padlo tudi več kamnitih meteoritov. Tako se je počasi začelo tvoriti gručasto jedro. Vodna površina se je začela obračati okrog tega jedra. Postala je mati semen, ki jih je prejela vase. Žarenje Sonca je sedaj doživljala drugače. Na površini so se pričela brbotanja drugačne vode, poganjati prve paličaste oblike, ki so reagirale na Sonce. Na vodni površini Zemlje se je pričelo pojavljati življenje. Zemljina površina je ozelenela. Pozimi ob zaledenitvi so živa bitja izumrla in odplaknilo jih je proti morskemu dnu. To se je dogajalo zelo dolgo časa. Tako so se začeli drugi procesi - razkrajanja. Voda Zemlje se je pomešala s snovjo razpadlih bitij. Zato so morala bitja na površini začeti črpati razpadle snovi, ki so bile v vodi. Tako so bitja razvila prve korenine. Oblikovala so klorofil in pričela urejati Zemljino atmosfero. Povezovati so se začela med seboj, saj so tako lažje zoperstavila dnevni pripeki sončnih žarkov. Povezala so tudi svoje koreninice, da so lažje plavala kot mali otočki. Ti otočki pa so se večali in niti pozimi niso povsem potonili. Niti veter jih ni uničil. V kratkem je na vodni površini nastala ena sama velika kepa živih bitij. Druga drugo so ovirale, zato so koreninske sisteme začele usmerjati druga proti drugi in se sesale. Zmagovalne so se povezale, druge so potonile v globino.

Tudi na Sonce so bila različno odporna. Zato so se nekatera dvigala visoko nad površino in postajala pomembnejša, druge okoli sebe pa so spravljale v senco. S tem so si nakopale sovražnike. Povezala so se in jih začele izsesavati in se boriti s »paraziti«. Pričel se je boj obrambe in napada. Živa bitja so takrat začela hoditi - se premikati s koreninami. Plenilna živa bitja so začela uprizarjati prave hajke, napadena pa so se umikala in oblikovala plavajoče otoke. Izumila so obrambo z olesenelim delom spodnjega dela svojega telesa. Številni plavajoči otoki velikih rastlin so postali nedosegljivi, zato so se napadalna bitja začela napadati med sabo. Pričela se je doba spopadov in plenjenja. Plenilcem bomo rekli živali, tistim, ki so bežali pa rastline. Partnerstva in spopadi pa so se dogajala tudi tik nad vodno površino in tik pod njo. Nekatere pod vodo so se zagrizle v korenine, nekatera bitja pa so začela loviti njih. Ves "kopenski" svet je postal dinamičen in možnost prehranjevanja drug z drugim. Krvoločnost je postala odlika. Toda krvoločnost tekmuje z drugimi krvoločnimi, tako jih je bilo vse manj. Razmerja so se uredila v razmerja naravnega ravnotežja. Plenilci so se povezali med seboj v krdela. Proti sebi so imeli utrdbe povezanih dreves. Izumili so bojne in obrambne taktike. Ponoči pa je bil čas miru, toda tiste, ki so bile pod vodo so se (predvsem) med seboj bojevale tudi ponoči. Tako je bilo morje stalno polno krvi. To je bil čas terorja, ki se je začel pod vodo. Živali, ki so bile pod vodo so se naučile hoditi. Hodile so na plavajoče otoke in se na njih skrivale, druge so hodile po njih in jih plenile. Živali so se začele preganjati med seboj na plavajočih otokih. Nekatere so pričele jesti liste dreves in se začele prehranjevati z listi.«

ZAKLJUČEK
Knjiga pove da:

- je bila Zemlja najprej vodna krogla in da se skorja razvije kasneje. Lahko predvidevamo, da je mineralizacija posledica milijon letnih procesov srečevanja vode s sončnimi žarki. Latinska beseda Sol (sonce) pove, da v stiku sončnih žarkov z vodo v času nastajajo soli. V času se zato celile večajo, pokajo v predelih tektonskih jarkov, kot koža na odraščajoči kači. Na Zemlji je v času vse manj vode, saj potekajo procesi mineralizacije. Planet na katerega se bodo lahko zemeljska bitja preselila je še planetoid velikanska kepa ledu - Pluton, glede na zgornjo pripoved bo namreč nekoč v prihodnosti postal »partner« Soncu« in tako nov prostor za razvoj življenja kot ga poznamo. Ker je na Luni relativno zelo malo vode, pa je starejša od Zemlje... Tovrstna logika naše domneve o razvoju sončnega sistema in planeta Zemlja spremeni v samih temeljih.

- so bile v organizmih najprej združene tako osnovne rastlinske kot živalske lastnosti. Iz teksta posredno lahko razberemo da si Darwinov in Lamarckov nauk ne nasprotujeta ampak oba, nerazpoznavno povezana, kvalitetno razložita razvoj vrst,

- da je plenjenje omogočilo razvoj živalskih vrst.

tel.: 031 578 981

[1] Leta 1969 je knjigo poklonil Univerzi v Yalu (Beinecke Rare Book and Manuscript Library

kataloška št. MS 408), ki so rokopisu dodelili delovno ime Voynich (Vojnič).