Damijan Grlec: "Na tem območju obstaja v predrimskem času keltska in predkeltska kulturna tradicija, ki je častila boga svetlobe BELENUSA ali Belina, kakor se imenuje v staroslovanski mitologiji.
Bog Belenus je imel podobne atribute kot jih je imel Mitra, vsaj kar se tiče svetlobe. Belenus je bil čaščen na širšem območju Karnijskih Alp, s središčem v Ogleju (Aquileii), kjer naj bi odigral celo pomembno vlogo v času Cezarja, Strabon poroča, da je njegov kult imel v zaledju Ogleja (Aquileie) zelo pomembno vlogo, prav tako so znani napisni spomeniki iz okolice Belluna, antičnega Belunuma, Trientuma (Trident),... V teh predelih je bog prevzel vlogo galskega boga LUGA, ki se ga je častilo v Galiji. Na spomenikih se pojavlja naslikan prav tako z žarkovjem okrog glave, kot Mitra. Kolonija Aquileia je bila ustanovljena na plemenskem področju Karnov in Subokrinov, ki so živeli na območju Pivške kotline in Brkinov. Njeno vplivno področje je bila tudi Vipavska dolina. Ime Belunum je mogoče povezano ravno z Belenusom.
Za Krkavče pa je še domneva, da je to menhir oziroma ostanek megalitika in tedanjih kultur. Pozanimal se bom še kaj več. Mogoče pa je povezan z mitraizmom, geografsko bi bolj ustrezal Belenus."

Jana Puhar, Andrej Pleterski: " Jugovzhodni podoba je (vs: danes) brez nog, žarki, ki gredo iz glave, so kratki. Pri podobi na severozahodni strani, ki je nekoliko večja, so žarki daljši, prsti na rokah so dobro vidni. Na obrazu ima tri izbokline, ki bi lahko pomenile oči in usta ter izboklino v predelu bokov, ki bi lahko pomenila falus. Površina pod tem delom je bila preklesana in tedaj je bil ustvarjen na mestu, kjer bi pričakovali noge, lik ki spominja na ribo, še najbolj pa na vulvo... na Svetega Vida dan so ljudje polagali roke na ta monolit. Župnik pa jih je zaradi tega čaščenja kregal in sramotil, zato so obred opravljali skrivaj. 

Pavel Goja: : »Podoba na kamnu je bog sonca. Vrh kamna je bil nekoč oblikovan kot glava, toda nekoč jo je en odsekal z motiko, ker je bil živčen."

Jože Pribac:"Na Gradišču je nekoč stal grad. V sredini gradu je stala 40 m globoka Šterna, včasih se je slišalo, kako je tekla voda. Na Gradišču je bil tudi vrelec. Ljudje so tam našli bele kockice, opeke, pa tudi kosti od ljudi in sablje. Moja nonaje pravila, da je grad imel rove, eden bi se moral končati prav zraven te hiše. Kamen pa je stal tam še pred gradom.«

Gradišče je po izročilu prebivališče hudiča... nad kamnom krščanski duhovniki niso mogli biti navdušeni. Moči Gradišča (in Kamna?) so skušali zmanjšati s postavitvijo okolnih cerkva v križ in z zvonjenjem zvonov. Kdaj se je to zgodilo?    Vir



Jana Puhar: Krkavčanski kamen v ustnem izročilu:  "Kamen je v času uporabe vsaj enkrat menjal svojo funkcijo in stojišče. Njegovo prejšnje stojišče je bilo na ledini Gradišče, kjer so ostanki rimskodobne vile. Ob Kamnu so se odvijali obredi, povezani s čaščenjem sonca ob zimskem in poletnem kresu, in obredi, povezani s priprošnjami za rodovitnost. V 12. stoletju so pomen obrednega prostora poskušali spremeniti s postavitvijo cerkva v križ okoli Gradišča in Kamna...  Kaj se je s Kamnom dogajalo pred tem, ostaja zaenkrat še odprto. Kamen bi lahko bil spolija, najdena v ruševinah, lahko je starejši od vile, ali nastal v času uporabe vile. Časovno globino Kamnu oziroma njegovemu odnosu z Gradiščem sedaj težko zanesljivo določimo, za to bi bila potrebna sistematična izkopavanja na Gradišču pa tudi revizijska izkopavanja na Hribu pri Krkavčah."


Vir in predlog ogleda kvalitetne delne analize:
Krkavški Kamen v ustnem izročilu in v sklopu obredne prostorske strukture. Jana Puhar, Andrej Pleterski www pdf


p.s.: več tudi na straneh slovenske Wikipedije Kamen Troglav

Vladislav Stres: Zbrano v večji meri potrjuje kar mi je brez poznavanja podatkov o kamnu (stebru) kamen povedal v obliki zgornje pesmi .