ATLANTIDA
"Znanje ki ga imamo je samo drobtinica tistega česar nimamo." a t l a n t i d a
ATAANTIKOΣ

KJE JE BILA ATLANTIDA - objavljeno v reviji Misteriji
 

Mesopotamos (grško poimenovanje Mezopotamije) pomeni da je bilo to območje  med vodami.
Je bila  Atlantida v Mezopotamiji? 
V Polineziji je še sedaj ostanek sporočil izvorno Rajske Mezopotamije.  

Nenaslovljen kip, Madrid Prado
 Je to kip Sokrata in mladega  - s strani Sokrata duhovno posinovljenega - Platona?

ΠLATΩNOC

KPITIAΣ   ATAANTIKOΣ

"Vrhunska ideja dobrega je Sonce nematerialnega sveta."

"Obstoji samo eno dobro in to je znanje, in eno zlo, in to je neznanje."

Platon

 
MISTERIJI, marec 2011

Platonov rek: "Obstoji samo eno dobro in to je znanje, obstoji eno zlo in to je neznanje" je izjemen. Vedenje je tisto na podlagi katerega lahko razmišljamo in sprejemamo zaključke. Toda skozi zgodovino se je na področju ključnih zgodovinskih znanj uveljavilo neznanje, popolno nepoznavanje zgodovine in visoke duhovnosti nekdanjih časov. Platon je neznanje označil za zlo. Dandanašnji kaotični časi stiske in praviloma nepotrebnih problemov, ki se v času potencirajo njegovemu (večni) misli pritrjujejo. Toda ne povsem, neznanje je namreč skušnjavec "večnosti" Duše, skušnjava nematerialnemu svetu, ki je kot materialni minjiv glede oblik v katere se pretvarja. Nekatere od teh oblik pa kljubujejo času, da je kot da bi bile večne.

Dostopnih informacij preprosti ljudje o ključnih zgodovinskih dejstvih nimamo ali pa so zelo skopa ali pa preinterpretirana. Tako v hitenju zaradi dnevnih opravil, nepoučenosti in predvsem predsodkov le zamahnemo z roko in rečemo: Ja Kiklopi, pa Meduse, pa Ljudje biki, pa Ljudje sokoli, pa Kajni, pa Abeli, pa Horusi, Sethi... brez veze, bajeslovje! Drugi dodajajo - pa veliko krvi, vojn...

Zgodovinar Ajshilos (525 pns - 456 p.n.š.) je zaradi svoje pedantnosti zapustil spisek svojih stvaritev. Napisal je 90 knjig, poznamo jih le 7, Sofokles (497 p.n.š. - 406 p.n.š.) 127, poznamo jih 7. Aleksandrijski znanstveni center je 332-331 p.n.š. ustanovil vladar Aleksander Veliki, kot stavbo navdiha - muz (muzeion) pa jo je
280 p. n. š. preuredil faraon Ptolomej II Soter, Ptololomej III (246–222 pr. n. št.) je pričel sistematično zbirati originale takratnega Egipta in širše. Tistim, ki so v knjižnico prinesli original je omogočil prepis - kopijo. Mogočna knjižnica je bila kot kaže v desetih, kasneje med seboj povezanih stavbah. V vsaki stavbi je bilo shranjen specifičen del vedenja takratnega časa. V knjižnici so bila ključna dela  velikega imperija Aleksandra Velikega. Poleg kipov, slik je imela več kot 500.000 knjig (zvitkov). S strani rimskega cesarstva je bila sistematično požigana.  Prvi zažig se je tako zgodil po vdoru v Aleksandrijo 47 p. n. š. po ukazu rimskega vladarja Julija Cezarja. Požig kvalitetno varovane knjižnice je bil za tiste čase "hrabro" dejanje, zato se je storilo vse da bi se dogodek prikazal kot slučaj, usoda... Pred požigom je Cezar knjižnico zaprl in jo deloma oropal. Leto dni zatem je Cezar postal Pontifex maximus - vrhovni svečenik. Tako si je prilastil poleg oblasti konzula ter regionalnega vojaškega povelnika še oblast velikega duhovnika.  Seneka (49 n. š.) poroča da je takrat zgorelo 40.000 knjig, podobno o tem dogodku poroča tudi Orosius (ok. 415 n. š.). V drugem obračunu s temeljem znanja so rimljani uspeli v Aleksandriji zažgati vseh 700.000 knjig (vir:  Aulus Gellius 123 - 169 n. š.).   Seveda pa tudi tokrat nekatere stvari niso zgorele, prebivalstvo pa je skrivalo tudi številne kopije. Zelo uspešen pri uničevanju prepovedanega znanja je bil tudi razsvetljeni tepec cesar Teodozij, ki je leta 391 ukazal uničiti ostanke "poganske"  Aleksandrijske knjižnice, tudi še dokaj nedotaknjeno stavbo Serapeum. Znan je tudi njegov takratni užitek - kurjenje knjig za ogrevanje vode za potrebe kopanja. Poleg tega je razsvetljeni tepec- Teodozij prepovedal uporabo egipčanskih hieroglifov, olimpijske igre...  Številne glinene ploščice so preživele tudi to... Dogajanja okrog najnovejših odkritij starih tekstov Nag Hammadi, Kumranski rokopisi, Judov evangelij, pa tudi starejših nedekodiranih kodeks Voynich, kodeksi Mayev, Aztekov... govorijo da na tem področju vlada prava vojna. Zgodba o Atlantidi je eksplozivna zgodba o Edenu, stvarjenju, potomcih, ki so se proglašali za bogove. Je to razlog da resnice ne smemo videti, o njej  razmisliti in graditi  na resničnih temeljih?

Platonovo pravo ime je Aristokles. Številni so ljubkovalno dodajali ime Platys, saj je bil pred filozofsko ero izjemen športnik in plečat, obenem pa je bil tudi široko razgledan in širok v vedenjih. Po srečanju s Sokratom  kot deloma nedotakljivi aristokrat postane njegov filozofski dedič. Znanje, ki ga je dajal je bilo za takratne burne čase pravi balzam, zato so ga imenovali tudi zdravilec duš. Verjel v moč znanja in v smiselnost ljubezni (grško Eros) kot vrhovne točke modrosti.

Platon je napisal številna filozofska dela kot npr.: Evtifron, Kritija, Fajdon, Kratil, Glavkoa, Harmid, Alkibiad ... podobno kot Biblija je zaobjel skoraj vse ključne razsežnosti Sveta človeških obzorij in duhovnih vedenj,  takratnega časa.       

Platon, ki je povzel številne knjige s katerimi je kot Sokratov naslednik razpolagal in povzetke objavljal v obliki dialogov. To je takratna (več in manj za javnost nevidna ) inkvizicija dovolila, saj so se teksti na ta način za javnost lahko interpretirali kot izmišljija.

     
                        

 

                             
     

Preko Platona (427-347 p.n.š.) poznano pripoved o Atlantidi (staro grško ATAANTIKOΣ). Fonološko besedo  ATAANTIKOΣ lahko prevedeno v: "izjemno veliko otočje".  Sama beseda MEZOpotamija pomeni med vodami (Μεσοποταμία - grško). Prevod aramejskega imena Beth-Nahrin  Mezopotamija je hiša med vodami.  Atlantida je bila obdana z vodo. Veličastni reki, številni široki in ožji vodni kanali so Mezopotamijo prepredali podobno kot mreža. Tako je bila klima "otoka" povsem drugačna kot drugje. Izjemnost rastlinstva, ki ga opisuje Platon je bila posledica obilja vode in regulacij.  Za deželo je Platon uporabil poimenovanje, ki je bila za tisti čas nenavadno - po fizični lastnosti veličine otočja. Vsako stvar so namreč poimenovali po vsebini.

Znanje o Atlantidi je v grško javnost ponovno prišlo preko atenskega zakonodajalca in pesnika Solona v 6. st. p.n.š. (638 -558 p.n.š.). Do natančnejših podatkov je Solon prišel med obiskom v obmorskem mestu Saisi, v današnjem Egiptu. Kot zapisuje Platon sta ga Solonu dala dva svečenika. Par stoletij kasneje je zgodovinar Plutarh napiše njuni imeni - Sonhis iz Saise in Psenofis iz Heliopolja. Saisi je takrat kraljeval Amasis. Ležala pa je na področju  dinastije Tanis, ki je bila uničena v 9 st. p.n.š.  Heliopolisa se lahko spomnimo v zvezi z legendarnim mestom Baalbek in povedjo o ptiču Feniksu.  Solon je poved in zapiske o Atlantidi prenesel na posinovljenca Kritijo (oče Kritije se je imenoval Dropid). Kritija naj bi poved in zapiske prenesel na svojega enakoimenovanega desetletnega vnuka Kritijo.  Si je to zadnjo distinkcijo izmislil Platon zato da je sploh lahko govoril o velikem znanju? Je bil to tekst in znanje, ki ga je dejansko prejel od Sokrata? Najverjetneje. Cenzorji so kljub vsemu del govorjenja in zapisov o Atlantidi Platonu prepovedali oz. odvzeli. Platon je vedel, da bi v primeru upora končal tako kot njegov ljubljeni učitelj Sokrat. Sokrat si je glede zahtev oblasti privoščil preveč, ničesar ni hotel tajiti, zato je bil ob koncu življenja javno zasmehovan s strani drugače misleče aristokracije in kasneje odstranjen - po sklepu "modrih" je bil po sodni farsi umorjen. Sodišče je uspel ponižati le tako da je bilo sojenje za aristokracijo javno in da ni prosil za življenje ter je sam popil smrtonosni strup Trobelike. 

 
 

Sokrat, Vatikan, Rim, Italija

Palazzo Massimo, nacionalni muzej Rim, Italija


Glava modreca Sokrata, Kunsthistorisches Museum, Dunaj

Odstranjen je bil do te mere, da danes celo predavatelji filozofije trdijo, da ni napisal niti enega samega dela, stavka..., podobno se izničuje npr. tudi delo Jezusa, saj razlagalci tudi zanj trdijo: "Jezus v času svojega življenja ni ničesar zapisal (npr. trditev patra br. Raniero Cantalamessa)." Zaključek je lahko samo oba sta po trditvah razlagalcev - nepismena, ali vsaj polpismena. Resnica pa je seveda obratna. Oba sta bila izjemno pismena. Sovraštvo do modrosti preteklosti pa se kaže tudi na način napačnega, zavajajočega interpretiranja znanih dejstev. Vse po načelu IZGUBLJENO S PREVODOM, odtujitvijo, zažigom dokazov...

Na temelju smešenja modrosti pri preprostih ljudeh - plebejcih je nastal rimski imperij. Platon kot član pomembnega dela ARISTOKRACIJE je del znanj hotel ohraniti  tudi  plebejcem. Ljudi je opozoril na potvorjeno stvarnost znanj s tekstom, ki danes nosi ime PLATONOVA VOTLINA.


Palazzo Massimo, nacionalni muzej Rim, Italija

Ključno delo prikrite zgodovine je Sokratova pripoved, ki jo je zapisal njegov učenec Platon, o Atlantidi. Platon si ga dolgo ni upal dati med učence, zaradi samocenzure je dialog z vsebinami o Atlantidi "napisal" šele kot starček. Strokovna javnost drugega dela ni nikdar videla. V delu - dialogu - z naslovom Kratil tako lahko preberemo le prve stavke o vojni med Atlantido in prebivalci Sredozemlja.    O samem Boju med ljudmi in bogovi oz Atlantidskimi kralji bi moral v dialogu, ki vojno obravnava govoriti Hermokrat. Toda njegove povedi ni.   Pripoved o Atlantidi Platon grobo prekine in s tem bralca opozori da je nekaj skrito/prikrito: »In ko jih je zbral, je rekel ...».  Ta očitna neponovljena prekinitev je simbol, ki ga lahko prevedemo v: "tu sem bil cenzuriran". Manjka nadaljevanje -  pripoved - tema, ki je bila na začetku  teksta posebej napovedovana. Oglejmo si tekst ene od napovedi: »Predvsem se spomnimo, da je minilo v grobem devet tisoč let od časa, ko so poročali, da je prišlo do vojne med ljudmi, ki prebivajo onstran Heraklovih stebrov, in vseh tistih, ki prebivajo tostran. To (vojno) moram zdaj opisati od začetka do konca«. Heraklovi stebri  (Gibraltarska vrata) imajo seveda dve oni strani, to in zrcalno na oni strani...  Na vse, ki so posedovali znanje o veliki temi je bil izvajan pritisk. Platon ni smel izdati kje je bila Atlantida, saj so v tistem času še vedno potekali boji v Polineziji ipd.  Platon je zato, da je sploh lahko govoril o Atlantidi, brisal sledi njenega konkretnega obstoja. Da bi vseeno ohranil znanje je v vsebino vpletal anagrame in si izmislil avtorje. Atlantido je opisoval v tekstu - dialogu imenovanem Kritija, posredno pa tudi v razpravi Država in v dialogu Timaj. V Timaju opiše del Atlantide pred uporom sredozemskih ljudstev.  "V  južnem Sredozemlju je imperij obsegal severno Afriko in je segal do zahodne meje Egipta. Na severu je obsegal Evropo vse do osrednje zahodne Italije (= Tirenije)."  Navedbe o Atlantidi so povezane z uganko o njeni velikosti.  Za Atlantido je Platon uporabil poimenovanje glede na njeno velikost in obdanost z vodo.  Propadlo civilizacijo je torej poimenoval po dveh fizičnih lastnostih, kar je bilo nenavadno, saj so vsako stvar  v tistih časih poimenovali po vsebini.  Sam menim, da je  Atlantida po uporu Grkov in drugih upornih ljudstev obsegala Sumersko planoto med Eufratom in Tigrisom z okoliškimi državami ter Polinezijo in Oceanijo, pred tem pa tudi Evropo in severno Afriko. Platon v Kratilu  zapiše,  da je bila Atlantida varovana pred severnimi vetrovi in da so vozili les z bližnjih gora. Zapisano ustreza lokaciji  Mezopotamije (današnji Irak), saj je na severu t.im. "sumerska planota" obdana z gorovji... 


Kudurru 3.200 p.n.š., 1. in 3. slika Britanski muzej London, Anglija, 2. slika muzej Louvre, Francija

Na prvi sliki vidimo simbol bika in simbolno upodobljen atlantidski otok - domovanje Poseidona, na tretji pa svetišča Atlantide, ki so ogrožena s strani Setha - simbol psa in kače, ki je že povsem spodkopala eno izmed mestnih držav (tempelj simbolizira mestno državo) iz katerih je bila Atlantida sestavljena... Kvadrati, ki so koncentrično razporejeni simbolizirajo vodne jarke, ki so bili izkopani okrog mestnih državic. Drugi Kudurru - pripovedovalec kaj se dogaja v glavnem mestu Atlantidske države - Ur govori o dvovrstni družbi. Spodnjo manj vredno vrsto ljudi simbolizirajo zmaj z levjo glavo, lev s ptičjo glavo in škorpijon (simbol egoizma in prevare), zgornjo pa atlantidski templji, želva, bik, luna in dve sonci - fizično osemkrako (levo) in energetsko štirikrako (desno).

Bližnje gore so omogočale tudi obilje voda zaradi poletnega topljenja snega na gorah v zaledju...  Atlantida je bila obdana z vodo. Veličastni reki, številni široki in ožji vodni kanali so Mezopotamijo prepredali podobno kot mreža. Tako je bila klima "otoka" povsem drugačna kot drugje. Izjemnost rastlinstva, ki ga opisuje Platon je bila posledica obilja vode in regulacij.  Mezopotamija je bila neke vrste ogromen celinski otok. Kot posebnost - torej otok  pa je bila tamkajšnja civilizacija tudi kulturno in gospodarsko... 


začetek babilonskega obdobja, muzej Louvre, Francija
 

Starozavezni "bog" predaja simbole oblasti Adamu, na kapi Poseidonove dediča je oris poseidonovega svetišča. Kljub temu da sedi je višji od človeka z židovskimi simboli ((kitke). Velikan (oz. Arkhont, Poseidon, Kiklop)  predaja najprej vladarstvo duš (simbol duše je podoben prazni egipčanski kartuši)) in šele nato ost, ki je simbol osi sveta. Nadaljni napadi na atlantido so imeli za posledico, da se je poseidonov dedič odrekel svoji kroni - poseidonovega svetišča,  otok potopil (uničenje, eksplozija v temeljih je povzročila njegovo potopitev) in se izselil. Na različne načine pa je ohranjal duhovno oblast. Njegovi nasledniki so morali sprejeti osvajalce.
Tako se je končalo Akkadsko obdobje - zadnje obdobje Sumerije.

Platon v tekstu Kritia:  "Vso zunanjost svetišča so prevlekli s srebrom, razen okrasov nad čelom svetišča, ki so jih prevlekli z zlatom."


Hammurabi, šesti kralj Babilona (
Ammurāpi 1728 - 1686 p.n.š.) in Shamash ob simbolični predaji oblasti, Susa, Iran; "bog" predaja oblast novemu vladarju. Stela j evisoka 2,4m prav toliko kot so bili visoki potomci "bogov" - Arkhonti.


Tempelj Medînet Hâbu,  Luxor, Egipt; Ramses III  (izvorno ime Rameses, vladal je med  1.186 - 1.155 p.n.š.),
človek faraon  izroča vladarstvo posredniku boga - Horusu

Ob padcu Atlantide je moral "bog" Shamash t.j. svečenik Poseidonovega nasledstva Hamurabiju predati simbol duhovne oblasti. To ni storil v glavnem mestu nove države Babilonu ali v glavnem mestu Atlantidske države Uru, niti ne  v najbolj svetem kraju takratnega časa - Poseidonovem otoku, niti ni to storil vrhovni svečenik... simbolna predaja oblasti se je zgodila v severnem delu Mezopotamije v Suzi kjer je bil mogočen obelisk tudi najden. Zrežirano dejanje je bilo več in manj le propagandna prisila poraženih s strani Hamurabija. Shamash se je moral odreči duhovni nadvladi. Na tej zgodovinsko razsežni upodobitvi dogodka, ki je starejša od zgornje, je zvezda še nad glavo "boga".  Izza hrbta starozaveznega "boga" je starosumerski dvojni simbol: kril in strel. Pod sedežem Shamasha je dvojni simbol: številnih krožnih vodnih kanalov, na drugi pa šivankinega ušesa skozi katerega lahko potuje duša. S tem govori da je še vedno sodnik Duš. Ker je nadziral svet transcendence je bil še vedno ključni avtor verskih tekstov. Boj se je vse bolj selil na področje transcendence.
  Babilonci so zavzeli Atlantido - Eden, Mezopotamijo. Sumerske države s tem ni bilo več. "Bog" je kot maščevanje ukinjal rajskost - Eden. Neposlušne ljudi je PREKLEL.
Magija prekletstva pa se kar vleče in vleče. Podobno se vleče tudi predajanje oblasti enkrat samostojnim ljudem, drugič potomcem Arkhontov.

Sin Setha I, Ramses II je vladal med leti 1279  - 1213. Nadaljeval je vase zagledano, pa tudi osamosvojitveno držo svojega očeta in prišel v odprt konflikt s svojim "bogom". Naslednik Ramzesa II je bil Ramzesa III ki je kljub podpori večine v mogočni avtokratsko grajeni državi ugotovil meje magijskih moči ter popoln fiasko.
"Bog" je zaradi konfliktov z dinastijo Setha v Egipt najprej povabil Jude z izgovorom da jim je treba nuditi pomoč. Revščine rešeni Judje so postali dober zaveznik "boga". Ob zunanjem vrhuncu spopada novim izbrancem - Mojzesu in njegovemu ljudstvu "bog(ovi)" pokaže(jo) svojo krvoločno plat in  moč obvladovanja živali, vremena... Ramzesn III po številnih porazih tako na področjuj transcendence kot vojaških skuša skleniti premirje z "Bogom" - vladarstvo prenese na svečeniški red zastopnika "boga" Horusa. Usodo faraona Ramzesa III zato lahko prebiramo tudi v mitološki pripovedki o Faetonu. Na sliki freske zgoraj vidimo kako faraon predaja vrvice nad simboli živali in ljudi v roke svečeniku s simbolično sokoljo glavo. Vrvice simbolizirajo vzvode vodenja "lutk". Svečenik ima nad glavo simbol velikega sonca ter pod njim simbol lune oziroma rogov. Faraon Ramzes III ima le par osnovnih simbolov predvsem kače.  Drugo roko imata sklenjeni kot prijatelja, toda to je prijateljstvo  močnega in jetnika.

 


Hapi, tempelj Medînet Hâbu, Ramses III, 1.186 - 1.155 p.n.š., Luxor, Egipt

Še zadnjič je uspelo Arkhontom uveljaviti neposredno oblast širših razsežnosti. Simbol štorklje je simbol ptice selivke, torej selitev "šotorov boga"...

Mezopotamija je bila znana predvsem po Posejdonovem svetišču - slavnem in oboževanem svetišču t.im. "BOGA".  Ta otok je bil ob izlivu Eufrata in Tigrisa. Kot simbol dela proti "Bogu" in t.im. EDENu je bil po vdoru upornikov, oboževani - sveti otok hipno uničen. Najverjetneje s strahovito atomsko eksplozijo. Tezo lahko potrdi ali ovrže raziskava opisanega področja. Posledice eksplozije so bile strahovite in nekako odmevajo še dandanes. Posledice so bile tako kulturološke, verske kot "krajši" čas tudi  fizične. Babilon, mesto, ki so ga postavili zmagovalci zato ni bil postavljen na ostankih drugega najslavnejšega  mesta Mezopotamije v Uru, saj je bil preblizu epicentra eksplozije in še dolgo časa okužen z radiacijo. Radiacija je tudi simbol prepovedanega kraja. Izbrisana in obenem oboževana kultura je tako postala kult (kult URA). Primerjaj podobno "jezo" "Boga" pri uničenju Sodome. Ženska, ki je spremljala Lota se je ko je obstala in opazovala "nebesni" ogenj spremenila v solni steber, točnejši prevod pa je da je izparela (hebr. Minur)... Do obračuna z atomskim orožjem, ki je končalo Sumersko in začelo t.im. "partnersko" Akkadsko obdobje, je po vsej verjetnosti prišlo 400 let pred  t.im. "Babilonskim" dogodkom.  Uničenje Sodome oz mesta Akad 2.300 pr. n. š. je opisan v tekstu ERRov ep. Posledica uporabe atomskega orožja naj bi bilo tudi izparelo jezero  - Mrtvo morje v Izraelu - kakršnega poznamo danes. Po sumerskih pripovedih naj bi pred tem v njem živeli celo krokodili...   Uničenje Sodome je imelo za posledico maščevanje, proglasitev Atlantide/Mezopotamije za Gomoro. Zaradi vojaških zmag sredozemskih ljudstev nad  Atlantido/Mezopotamijo večji del Arkhontov in atlantidske vojske prebegne na otoke v zaledju in po odhodu uniči takrat največjo ikono sveta - Posejdonov otok. Posledice uničenja otoka so bile tudi stalna grožnja podobnega uničenja in t.im. pirova zmaga nove oblasti. Posledice se v t.im. kultu-URa (kulturi) se kažejo še dandanes. Razvil se je namreč kult URA. Opevanje Ura - izumrlega mesta, je bilo tudi opevanja uničenja Edena. Zaradi uničenja otočka v bližini Ura je mesto postalo preveč radioaktivno za življenje v njem.  Eksplozija otoka pred delto Evfrata in Tigrisa je povzročila potresne sunke in zaradi izjemnih vodnih površin tudi delni tsunami. In res še dandanes je tam veliko blata in močvirij. Točno to pa o uničenem Atlantidskem otoku zapiše tudi Platon. Drugo znanejše dokazovanje premoči je bilo za časa t.im. Mojzesa. Dogodki so bili tako prepričljivi, da so ljudje večinoma izbrali pot navidezne pokornosti "bogu".

 

Namesto da bi se ukvarjali z božansko naravo sveta se mnogi tudi dandanes še vedno ukvarjajo z medsebojnim bojevanjem.  

 

Do kulturne zapuščine sovražnikov je bil Platon po mnenju oblasti preveč popustljiv, toda zaradi ohranjanja znanja je to moral narediti. V Timaju Platon zapiše: 
"Govoriti o božanstvih  in spoznati njihovo rojstvo  je nekaj kar nas presega. Treba je zaupati tistim, ki so o tem govorili pred nami; ti so bili kot so trdili - potomci bogov, in tako so gotovo dobro  poznali svoje prednike. Ni mogoče, da ne bi zaupali otrokom bogov, četudi govorijo brez številnih dokazov; slediti moramo zakonom in jim verjeti, saj trdijo, da sporočajo družinsko zgodovino."

V Timaju je Platon glede Atlantide zapisal: "V  južnem Sredozemlju je imperij obsegal severno Afriko in je segal do zahodne meje Egipta. Na severu je obsegal Evropo vse do osrednje zahodne Italije (= Tirenije)." Platon je tu opisal je le evropski del Atlantide, ne pa tudi otočja v Polineziji, ki je bilo izjemno zaledje Atlantide. Posledica je enigma o njeni velikosti, ki je sprožila iskanje Atlantide na povsem napačne načine. Enigma je samo ime Atlantida, dežela Atlantov oz. Atlasov (tisti, ki so na svojih ramenih »nosili« nebesni svod – skratka Atlasi so bili odgovorni za makrokozmični položaj  Zemlje..).  Za deželo je Platon uporabil poimenovanje, ki je bila za tisti čas nenavadno - po fizični lastnosti veličine otočja. Vsako stvar so namreč poimenovali po vsebini. Skrivnost pa naj bi bila tudi velikost Atlantide. Menim, da je  Atlantida obsegala velikost  Sumerske planote med Eufratom in Tigrisom z okoliškimi državami in Polinezijo ter Oceanijo, pred boji z Grki pa tudi Evropo in severni del Afrike. Zapis da je bila Atlantida varovana pred severnimi vetrovi in da so vozili les z bližnjih gora ustreza lokaciji Mezopotamije (današnji Irak), saj je območje Mezopotamije na severu obdano z gorovji. Gore so omogočale tudi obilje voda  zaradi poletnega topljenja snega na gorah v zaledju... 

Evfrat in Tigris sta mogočni  reki današnjega Iraka kjer je bil  Eden, kjer je bila  Atlantida, kjer je bil človek, po pričevanju Biblije stare zaveze, ustvarjen...


2.800 p.n.š. Kafadžah, muzej Bagdad, Irak
 
Če starodavni lončeni Sumerski izdelek natančneje pogledate vidite številne  vodne kanale.
Atlantidsko obilje reguliranih voda so oponašali tako v starem Egiptu kot tudi v takratni Grčiji...



Poskus kopije Antlantide, Saisa, Egipt1480 - 1070  p.n.š, Metropolitan muzej, New York, ZDA,


Zgoraj vidimo, da je bila kot kaže slika dinastična kraljevina ob izlivu Nila Saisa imenovana tudi Tanis, neke vrste kasnejši duplikat uničene Atlantide. Spodaj desno vidimo slavni atlantidski otok, ki je bil ob ustju Evfrata in Tigrisa, na dandanes močvirnem in blatnem  področju Iraka.
Otoček ima pristanišče, z dvema bregovoma, kjer bi lahko bila t.im. Herkulova stebra. Na otoku sta dve stavbi ena za t.im. Poseidona, drugi za Atlasa, najpomembnejšega atlantidskega kralja več
- ATLANTIDSKI RITUAL OBVLADOVANJA MOČI.  
 

Sumerski pečatnik, Britanski muzej London, Anglija

Popravljanje atlantidskega zidu - herkulovih stebrov. Posejdon z eno nogo stoji na enem izmed gričev, ki simbolizirajo herkulova stebra. Poseidona so takrat imenovali ENKI.

Sumerski pečatnik, Britanski muzej London, Anglija

Levo vidimo klečečega človeka, ki s komolcem ruši enega od obrambnih herkulovih stebrov. Očitno je prišlo do pohlevno zvijačnih napadov na otok. Izza klečečega napadalca sta 2 arkhonta, ki hitita na pomoč k sključeno prestrašenemu "bogu" Poseidonu.

Perzijski pečatnik

Potomca Poseidona (Huwawo) vladar (v vlogi Gilgamesha) drži za ušesa, sodelavec pa mu reže glavo. Nad glavo Arkhonta je zvezda, kot simbol najvišje duhovnosti, ki ni iz zemeljskega sveta.  Bil je namreč častilec ANUja - boga neba. Arkhont je še vedno upodobljen kot višji od napadalcev.


Pečatnik kralja Dareja

Izza kralja Dareja vidimo simbol drevesa življenja, saj ga kralj brani. Nad glavo Arkhonta - Huwawe ne vidimo zvezde, saj ni več nosilec najvišjih svečeniških zadev. Oba tako Darej kot primitivec v preprostih oblačilih držita Arkhonta za lase (Samsona). Noga primitivca pa ni več usmerjena proti trebuhu ampak spolu Arkhonta.


Neoasirski pečatnik 1.000 - 700 p.n.š., Britanski muzej London, Anglija
 
Aprila 2003 je bilo Bagdadskem muzeju s strani zavojevalcev zasežena okrog več 10.000 predmetov in zatem zaradi puščenih odprtih vrat in nezastraženega  muzeja je bilo s strani priložnostnih roparjev odnešeno še nadaljnih 200.000 predmetov. Nekaj predmetov je vrnjenih. Muzej je hranil in še vedno deloma hrani premete, ki govorijo o Edenu - Atlantidi. Med drugim je hranil 5.800 pečatnih valjev. Predmeti najbolj znanih civilizacij, ki sestavljajo iraško kulturno dediščino so: Sumerci, Akkadci, Babilonci, Asirci, Kaldejci, Medijci - Perzijci, Parti...

Zasegi in ropanja  Narodnega muzeja v Bagdadu 11. in 12. aprila 2003 in Narodne knjižnice in arhiva, pa tudi požig knjižnice Korans na Ministrstvu za verske znanosti 14. aprila 2003 so bili po mnenju Paula Zimanskya, arheologa Boston University, "največja kulturna nesreča v zadnjih 500 letih." Eleanor Robson, Oxford, je dogodek primerjal z invazijo Mongolov v Bagdadu leta 1258. Izjava muzejskega uradnika Johna Burnsa za New York Times po kulturocidu: "Vse je šlo, vse več. Vse je šlo v dveh dneh." Humberto Márquez, Venezuele, pisatelj in avtor Historia Universal de la destrucción de Los Libros (2004) ugotavlja da je bilo približno milijon knjig in deset milijonov dokumentov uničenih zaradi požarov v 14. aprila 2003, med drugim skoraj vsi otomanski in staro kraljevski arhivi (40.000). Mednarodno pravno zaščito za zgodovinsko in humanistično pomembnih institucij in lokacij je Haaška konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada, podpisana iz leta 1954.   viri: 1.,  2., 3.



Nenaslovljeni kip, muzej Louvre, Francija
 

Platon Kopenhagen, Nemčija

  
KAKO IZ PLATONOVE VOTLINE  

POSEIDONOVO SVETIŠČE

IZVLEČEK O ANDROGINEM RODU - PLATON SYMPOZIJ

O BOGOVIH VODE OZ. KDO JE USTVARIL ČLOVEKA?
-
NECENZURIRANO
  O BOGOVIH VODE  -  objavljeno v reviji AURA

ATLANTIDSKI RITUAL OBVLADOVANJA MOČI


KAZALO


copyright  ©  by Vladislav Stres


MISEL DNEVA 

  PREDSTAVITEV VS