Nenaslovljen kip, Madrid Prado
 Je to kip Sokrata in mladega  - s strani Sokrata duhovno posinovljenega - Platona?

ΠLATΩNOC

KPITIAΣ   ATAANTIKOΣ

"Vrhunska ideja dobrega je Sonce nematerialnega sveta."

"Obstoji samo eno dobro in to je znanje, in eno zlo, in to je neznanje."

Platon

Platonov rek: "Obstoji samo eno dobro in to je znanje, obstoji eno zlo in to je neznanje" je izjemen. Vedenje je tisto na podlagi katerega lahko razmišljamo in sprejemamo zaključke. Toda skozi zgodovino se je na področju ključnih zgodovinskih znanj uveljavilo neznanje, popolno nepoznavanje zgodovine in visoke duhovnosti nekdanjih časov. Platon je neznanje označil za zlo. Dandanašnji kaotični časi stiske in praviloma nepotrebnih problemov, ki se v času potencirajo njegovemu (večni) misli pritrjujejo. Toda ne povsem, neznanje je namreč skušnjavec "večnosti" Duše, skušnjava nematerialnemu svetu, ki je kot materialni minjiv glede oblik v katere se pretvarja. Nekatere od teh oblik pa kljubujejo času, da je kot da bi bile večne.

Dostopnih informacij preprosti ljudje o ključnih zgodovinskih dejstvih nimamo ali pa so zelo skopa ali pa preinterpretirana. Tako v hitenju zaradi dnevnih opravil, nepoučenosti in predvsem predsodkov le zamahnemo z roko in rečemo: Ja Kiklopi, pa Meduse, pa Ljudje biki, pa Ljudje sokoli, pa Kajni, pa Abeli, pa Horusi, Sethi... brez veze, bajeslovje! Drugi dodajajo - pa veliko krvi, vojn...

Zgodovinar Ajshilos (525 pns - 456 p.n.š.) je zaradi svoje pedantnosti zapustil spisek svojih stvaritev. Napisal je 90 knjig, poznamo jih le 7, Sofokles (497 p.n.š. - 406 p.n.š.) 127, poznamo jih 7. Aleksandrijski znanstveni center je 332-331 p.n.š. ustanovil vladar Aleksander Veliki, kot stavbo navdiha - muz (muzeion) pa jo je 280 p. n. š. preuredil faraon Ptolomej II Soter, Ptololomej III (246–222 pr. n. št.) je pričel sistematično zbirati originale takratnega Egipta in širše. Tistim, ki so v knjižnico prinesli original je omogočil prepis - kopijo. Mogočna knjižnica je bila kot kaže v desetih, kasneje med seboj povezanih stavbah. V vsaki stavbi je bilo shranjen specifičen del vedenja takratnega časa. V knjižnici so bila ključna dela  velikega imperija Aleksandra Velikega. Poleg kipov, slik je imela več kot 500.000 knjig (zvitkov). S strani rimskega cesarstva je bila sistematično požigana.  Prvi zažig se je tako zgodil po vdoru v Aleksandrijo 47 p. n. š. po ukazu rimskega vladarja Julija Cezarja. Požig kvalitetno varovane knjižnice je bil za tiste čase "hrabro" dejanje, zato se je storilo vse da bi se dogodek prikazal kot slučaj, usoda... Pred požigom je Cezar knjižnico zaprl in jo deloma oropal. Leto dni zatem je Cezar postal Pontifex maximus - vrhovni svečenik. Tako si je prilastil poleg oblasti konzula ter regionalnega vojaškega povelnika še oblast velikega duhovnika.  Seneka (49 n. š.) poroča da je takrat zgorelo 40.000 knjig, podobno o tem dogodku poroča tudi Orosius (ok. 415 n. š.). V drugem obračunu s temeljem znanja so rimljani uspeli v Aleksandriji zažgati vseh 700.000 knjig (vir:  Aulus Gellius 123 - 169 n. š.).   Seveda pa tudi tokrat nekatere stvari niso zgorele, prebivalstvo pa je skrivalo tudi številne kopije. Zelo uspešen pri uničevanju prepovedanega znanja je bil tudi razsvetljeni tepec cesar Teodozij, ki je leta 391 ukazal uničiti ostanke "poganske"  Aleksandrijske knjižnice, tudi še dokaj nedotaknjeno stavbo Serapeum. Znan je tudi njegov takratni užitek - kurjenje knjig za ogrevanje vode za potrebe kopanja. Poleg tega je razsvetljeni tepec- Teodozij prepovedal uporabo egipčanskih hieroglifov, olimpijske igre...  Številne glinene ploščice so preživele tudi to... Dogajanja okrog najnovejših odkritij starih tekstov Nag Hammadi, Kumranski rokopisi, Judov evangelij, pa tudi starejših nedekodiranih kodeks Voynich, kodeksi Mayev, Aztekov... govorijo da na tem področju vlada prava vojna. Zgodba o Atlantidi je eksplozivna zgodba o Edenu, stvarjenju, potomcih, ki so se proglašali za bogove. Je to razlog da resnice ne smemo videti, o njej  razmisliti in graditi  na resničnih temeljih?

Platonovo pravo ime je Aristokles. Številni so ljubkovalno dodajali ime Platys, saj je bil pred filozofsko ero izjemen športnik in plečat, obenem pa je bil tudi široko razgledan in širok v vedenjih. Po srečanju s Sokratom  kot deloma nedotakljivi aristokrat postane njegov filozofski dedič. Znanje, ki ga je dajal je bilo za takratne burne čase pravi balzam, zato so ga imenovali tudi zdravilec duš. Verjel v moč znanja in v smiselnost ljubezni (grško Eros) kot vrhovne točke modrosti.

Platon je napisal številna filozofska dela kot npr.: Evtifron, Kritija, Fajdon, Kratil, Glavkoa, Harmid, Alkibiad ... podobno kot Biblija je zaobjel skoraj vse ključne razsežnosti Sveta človeških obzorij in duhovnih vedenj,  takratnega časa.       

Platon, ki je povzel številne knjige s katerimi je kot Sokratov naslednik razpolagal in povzetke objavljal v obliki dialogov. To je takratna (več in manj za javnost nevidna ) inkvizicija dovolila, saj so se teksti na ta način za javnost lahko interpretirali kot izmišljija.

Preko Platona (427-347 p.n.š.) poznano pripoved o Atlantidi (staro grško ATAANTIKOΣ). Fonološko besedo  ATAANTIKOΣ lahko prevedeno v: "izjemno veliko otočje".  Sama beseda MEZOpotamija pomeni med vodami (Μεσοποταμία - grško). Prevod aramejskega imena Beth-Nahrin  Mezopotamija je hiša med vodami.  Atlantida je bila obdana z vodo. Veličastni reki, številni široki in ožji vodni kanali so Mezopotamijo prepredali podobno kot mreža. Tako je bila klima "otoka" povsem drugačna kot drugje. Izjemnost rastlinstva, ki ga opisuje Platon je bila posledica obilja vode in regulacij.  Za deželo je Platon uporabil poimenovanje, ki je bila za tisti čas nenavadno - po fizični lastnosti veličine otočja. Vsako stvar so namreč poimenovali po vsebini.

Znanje o Atlantidi je v grško javnost ponovno prišlo preko atenskega zakonodajalca in pesnika Solona v 6. st. p.n.š. (638 -558 p.n.š.). Do natančnejših podatkov je Solon prišel med obiskom v obmorskem mestu Saisi, v današnjem Egiptu. Kot zapisuje Platon sta ga Solonu dala dva svečenika. Par stoletij kasneje je zgodovinar Plutarh napiše njuni imeni - Sonhis iz Saise in Psenofis iz Heliopolja. Saisi je takrat kraljeval Amasis. Ležala pa je na področju  dinastije Tanis, ki je bila uničena v 9 st. p.n.š.  Heliopolisa se lahko spomnimo v zvezi z legendarnim mestom Baalbek in povedjo o ptiču Feniksu.  Solon je poved in zapiske o Atlantidi prenesel na posinovljenca Kritijo (oče Kritije se je imenoval Dropid). Kritija naj bi poved in zapiske prenesel na svojega enakoimenovanega desetletnega vnuka Kritijo.  Si je to zadnjo distinkcijo izmislil Platon zato da je sploh lahko govoril o velikem znanju? Je bil to tekst in znanje, ki ga je dejansko prejel od Sokrata? Najverjetneje. Cenzorji so kljub vsemu del govorjenja in zapisov o Atlantidi Platonu prepovedali oz. odvzeli. Platon je vedel, da bi v primeru upora končal tako kot njegov ljubljeni učitelj Sokrat. Sokrat si je glede zahtev oblasti privoščil preveč, ničesar ni hotel tajiti, zato je bil ob koncu življenja javno zasmehovan s strani drugače misleče aristokracije in kasneje odstranjen - po sklepu "modrih" je bil po sodni farsi umorjen. Sodišče je uspel ponižati le tako da je bilo sojenje za aristokracijo javno in da ni prosil za življenje ter je sam popil smrtonosni strup Trobelike. 

Glava modreca Sokrata, Kunsthistorisches Museum, Dunaj

Odstranjen je bil do te mere, da danes celo predavatelji filozofije trdijo, da ni napisal niti enega samega dela, stavka..., podobno se izničuje npr. tudi delo Jezusa, saj razlagalci tudi zanj trdijo: "Jezus v času svojega življenja ni ničesar zapisal (npr. trditev patra br. Raniero Cantalamessa)." Zaključek je lahko samo oba sta po trditvah razlagalcev - nepismena, ali vsaj polpismena. Resnica pa je seveda obratna. Oba sta bila izjemno pismena. Sovraštvo do modrosti preteklosti pa se kaže tudi na način napačnega, zavajajočega interpretiranja znanih dejstev. Vse po načelu IZGUBLJENO S PREVODOM, odtujitvijo, zažigom dokazov...

Na temelju smešenja modrosti pri preprostih ljudeh - plebejcih je nastal rimski imperij. Platon kot član pomembnega dela ARISTOKRACIJE je del znanj hotel ohraniti  tudi  plebejcem. Ljudi je opozoril na potvorjeno stvarnost znanj s tekstom, ki danes nosi ime PLATONOVA VOTLINA.

Palazzo Massimo, nacionalni muzej Rim, Italija

Ključno delo prikrite zgodovine je Sokratova pripoved, ki jo je zapisal njegov učenec Platon, o Atlantidi. Platon si ga dolgo ni upal dati med učence, zaradi samocenzure je dialog z vsebinami o Atlantidi "napisal" šele kot starček. Strokovna javnost drugega dela ni nikdar videla. V delu - dialogu - z naslovom Kratil tako lahko preberemo le prve stavke o vojni med Atlantido in prebivalci Sredozemlja.    O samem Boju med ljudmi in bogovi oz Atlantidskimi kralji bi moral v dialogu, ki vojno obravnava govoriti Hermokrat. Toda njegove povedi ni.   Pripoved o Atlantidi Platon grobo prekine in s tem bralca opozori da je nekaj skrito/prikrito: »In ko jih je zbral, je rekel ...».  Ta očitna neponovljena prekinitev je simbol, ki ga lahko prevedemo v: "tu sem bil cenzuriran". Manjka nadaljevanje -  pripoved - tema, ki je bila na začetku  teksta posebej napovedovana. Oglejmo si tekst ene od napovedi: »Predvsem se spomnimo, da je minilo v grobem devet tisoč let od časa, ko so poročali, da je prišlo do vojne med ljudmi, ki prebivajo onstran Heraklovih stebrov, in vseh tistih, ki prebivajo tostran. To (vojno) moram zdaj opisati od začetka do konca«. Heraklovi stebri  (Gibraltarska vrata) imajo seveda dve oni strani, to in zrcalno na oni strani...  Na vse, ki so posedovali znanje o veliki temi je bil izvajan pritisk. Platon ni smel izdati kje je bila Atlantida, saj so v tistem času še vedno potekali boji v Polineziji ipd.  Platon je zato, da je sploh lahko govoril o Atlantidi, brisal sledi njenega konkretnega obstoja. Da bi vseeno ohranil znanje je v vsebino vpletal anagrame in si izmislil avtorje. Atlantido je opisoval v tekstu - dialogu imenovanem Kritija, posredno pa tudi v razpravi Država in v dialogu Timaj. V Timaju opiše del Atlantide pred uporom sredozemskih ljudstev.  "V  južnem Sredozemlju je imperij obsegal severno Afriko in je segal do zahodne meje Egipta. Na severu je obsegal Evropo vse do osrednje zahodne Italije (= Tirenije)."  Navedbe o Atlantidi so povezane z uganko o njeni velikosti.  Za Atlantido je Platon uporabil poimenovanje glede na njeno velikost in obdanost z vodo.  Propadlo civilizacijo je torej poimenoval po dveh fizičnih lastnostih, kar je bilo nenavadno, saj so vsako stvar  v tistih časih poimenovali po vsebini.  Sam menim, da je  Atlantida po uporu Grkov in drugih upornih ljudstev obsegala Sumersko planoto med Eufratom in Tigrisom z okoliškimi državami ter Polinezijo in Oceanijo, pred tem pa tudi Evropo in severno Afriko. Platon v Kratilu  zapiše,  da je bila Atlantida varovana pred severnimi vetrovi in da so vozili les z bližnjih gora. Zapisano ustreza lokaciji  Mezopotamije (današnji Irak), saj je na severu t.im. "sumerska planota" obdana z gorovji... 

Kudurru 3.200 p.n.š., 1. in 3. slika Britanski muzej London, Anglija, 2. slika muzej Louvre, Francija

Na prvi sliki vidimo simbol bika in simbolno upodobljen atlantidski otok - domovanje Poseidona, na tretji pa svetišča Atlantide, ki so ogrožena s strani Setha - simbol psa in kače, ki je že povsem spodkopala eno izmed mestnih držav (tempelj simbolizira mestno državo) iz katerih je bila Atlantida sestavljena... Kvadrati, ki so koncentrično razporejeni simbolizirajo vodne jarke, ki so bili izkopani okrog mestnih državic. Drugi Kudurru - pripovedovalec kaj se dogaja v glavnem mestu Atlantidske države - Ur govori o dvovrstni družbi. Spodnjo manj vredno vrsto ljudi simbolizirajo zmaj z levjo glavo, lev s ptičjo glavo in škorpijon (simbol egoizma in prevare), zgornjo pa atlantidski templji, želva, bik, luna in dve sonci - fizično osemkrako (levo) in energetsko štirikrako (desno).

Bližnje gore so omogočale tudi obilje voda zaradi poletnega topljenja snega na gorah v zaledju...  Atlantida je bila obdana z vodo. Veličastni reki, številni široki in ožji vodni kanali so Mezopotamijo prepredali podobno kot mreža. Tako je bila klima "otoka" povsem drugačna kot drugje. Izjemnost rastlinstva, ki ga opisuje Platon je bila posledica obilja vode in regulacij.  Mezopotamija je bila neke vrste ogromen celinski otok. Kot posebnost - torej otok  pa je bila tamkajšnja civilizacija tudi kulturno in gospodarsko... 

Hapi, tempelj Medînet Hâbu, Ramses III, 1.186 - 1.155 p.n.š., Luxor, Egipt

Še zadnjič je uspelo Arkhontom uveljaviti neposredno oblast širših razsežnosti. Simbol štorklje je simbol ptice selivke, torej selitev "šotorov boga"...

Mezopotamija je bila znana predvsem po Posejdonovem svetišču - slavnem in oboževanem svetišču t.im. "BOGA".  Ta otok je bil ob izlivu Eufrata in Tigrisa. Kot simbol dela proti "Bogu" in t.im. EDENu je bil po vdoru upornikov, oboževani - sveti otok hipno uničen. Najverjetneje s strahovito atomsko eksplozijo. Tezo lahko potrdi ali ovrže raziskava opisanega področja. Posledice eksplozije so bile strahovite in nekako odmevajo še dandanes. Posledice so bile tako kulturološke, verske kot "krajši" čas tudi  fizične. Babilon, mesto, ki so ga postavili zmagovalci zato ni bil postavljen na ostankih drugega najslavnejšega  mesta Mezopotamije v Uru, saj je bil preblizu epicentra eksplozije in še dolgo časa okužen z radiacijo. Radiacija je tudi simbol prepovedanega kraja. Izbrisana in obenem oboževana kultura je tako postala kult (kult URA). Primerjaj podobno "jezo" "Boga" pri uničenju Sodome. Ženska, ki je spremljala Lota se je ko je obstala in opazovala "nebesni" ogenj spremenila v solni steber, točnejši prevod pa je da je izparela (hebr. Minur)... Do obračuna z atomskim orožjem, ki je končalo Sumersko in začelo t.im. "partnersko" Akkadsko obdobje, je po vsej verjetnosti prišlo 400 let pred  t.im. "Babilonskim" dogodkom.  Uničenje Sodome oz mesta Akad 2.300 pr. n. š. je opisan v tekstu ERRov ep. Posledica uporabe atomskega orožja naj bi bilo tudi izparelo jezero  - Mrtvo morje v Izraelu - kakršnega poznamo danes. Po sumerskih pripovedih naj bi pred tem v njem živeli celo krokodili...   Uničenje Sodome je imelo za posledico maščevanje, proglasitev Atlantide/Mezopotamije za Gomoro. Zaradi vojaških zmag sredozemskih ljudstev nad  Atlantido/Mezopotamijo večji del Arkhontov in atlantidske vojske prebegne na otoke v zaledju in po odhodu uniči takrat največjo ikono sveta - Posejdonov otok. Posledice uničenja otoka so bile tudi stalna grožnja podobnega uničenja in t.im. pirova zmaga nove oblasti. Posledice se v t.im. kultu-URa (kulturi) se kažejo še dandanes. Razvil se je namreč kult URA. Opevanje Ura - izumrlega mesta, je bilo tudi opevanja uničenja Edena. Zaradi uničenja otočka v bližini Ura je mesto postalo preveč radioaktivno za življenje v njem.  Eksplozija otoka pred delto Evfrata in Tigrisa je povzročila potresne sunke in zaradi izjemnih vodnih površin tudi delni tsunami. In res še dandanes je tam veliko blata in močvirij. Točno to pa o uničenem Atlantidskem otoku zapiše tudi Platon. Drugo znanejše dokazovanje premoči je bilo za časa t.im. Mojzesa. Dogodki so bili tako prepričljivi, da so ljudje večinoma izbrali pot navidezne pokornosti "bogu".

 

Do kulturne zapuščine sovražnikov je bil Platon po mnenju oblasti preveč popustljiv, toda zaradi ohranjanja znanja je to moral narediti. V Timaju Platon zapiše: 
"Govoriti o božanstvih  in spoznati njihovo rojstvo  je nekaj kar nas presega. Treba je zaupati tistim, ki so o tem govorili pred nami; ti so bili kot so trdili - potomci bogov, in tako so gotovo dobro  poznali svoje prednike. Ni mogoče, da ne bi zaupali otrokom bogov, četudi govorijo brez številnih dokazov; slediti moramo zakonom in jim verjeti, saj trdijo, da sporočajo družinsko zgodovino."

V Timaju je Platon glede Atlantide zapisal: "V  južnem Sredozemlju je imperij obsegal severno Afriko in je segal do zahodne meje Egipta. Na severu je obsegal Evropo vse do osrednje zahodne Italije (= Tirenije)." Platon je tu opisal je le evropski del Atlantide, ne pa tudi otočja v Polineziji, ki je bilo izjemno zaledje Atlantide. Posledica je enigma o njeni velikosti, ki je sprožila iskanje Atlantide na povsem napačne načine. Enigma je samo ime Atlantida, dežela Atlantov oz. Atlasov (tisti, ki so na svojih ramenih »nosili« nebesni svod – skratka Atlasi so bili odgovorni za makrokozmični položaj  Zemlje..).  Za deželo je Platon uporabil poimenovanje, ki je bila za tisti čas nenavadno - po fizični lastnosti veličine otočja. Vsako stvar so namreč poimenovali po vsebini. Skrivnost pa naj bi bila tudi velikost Atlantide. Menim, da je  Atlantida obsegala velikost  Sumerske planote med Eufratom in Tigrisom z okoliškimi državami in Polinezijo ter Oceanijo, pred boji z Grki pa tudi Evropo in severni del Afrike. Zapis da je bila Atlantida varovana pred severnimi vetrovi in da so vozili les z bližnjih gora ustreza lokaciji Mezopotamije (današnji Irak), saj je območje Mezopotamije na severu obdano z gorovji. Gore so omogočale tudi obilje voda  zaradi poletnega topljenja snega na gorah v zaledju... 

Evfrat in Tigris sta mogočni  reki današnjega Iraka kjer je bil  Eden, kjer je bila  Atlantida, kjer je bil človek, po pričevanju Biblije stare zaveze, ustvarjen...