Ritual  atlantidSKIH KRALJEV

Pred Vami je tekst, ki govori o atlantidskem  ritualu obvladovanja moči. Težko sem se dokopal do  njega. Moral sem razvozlati številne šifre v objavljenih tekstih o Atlantidi. Pač Atlantida se je izgubila, toda ni se izgubila na zemljevidu zgodovine in dejstev, ampak v naših glavah. Ste gledali film  izgubljeno s prevodom?


Da sem  se dokopal do spodnje vsebine sem si pomagal  predvsem s Platonovim opisom Atlantide v poglavju Kritija. Vsebina je nastala tudi s pomočjo t.im.  fonoloških prevodov (opis fonologije glejte Platon v Kratilu) ključnih  imen kot so Poseidonos, Arkhon, Kleito… vizualizacijske tehnike dekripcije starodavnih umetnin, občutka za presežno in  za logiko – grško logos.  Ravno to zadnje pa ni najboljša metoda raziskovanja kompleksnih  problemov. Morda podano označite za fantazijsko zgodbo in uživate v njeni pestrosti, ali pa izberete dele ki vam bodo bližje. Sam menim, da je velik del teksta zelo verodostojen približek tistemu kar se je dejansko tudi dogajalo.

 

 

Ritual  atlantidSKIH KRALJEV obvladovanja moči

 

Beseda Poseidonos pomeni kreator, zato bom  to besedo povezal z Janezovim apokrifnim evangelijem iz zbirke Nah Hammadi, ki prav tako govori o  kreatorjih, toda imenuje jih  Arkhonti. Beseda Arkhon pomeni gospodar; kreatorji so bili ljudem  predvsem gospodarji.

 

Kreatorji (Arkhonti oz. Poseidoni) so  Atlantido razdelili na 10 kraljevin. Vrhovni vodja ostalih kraljev je bil Atlant. Najpomembnejši del njegove kraljevine je bilo svetišče posvečeno Poseidonu.   Pozejdonov tempelj je bil mogočen: dolg 180 metrov, širok 90 metrov, središčni del templja je bil visok okoli 60 metrov, čelo nad njim pa še 30 metrov. Zunanje stene svetišča so bile prevlečene s srebrom, čela svetišča – t.im. timpanoni pa z zlatom. Timpanonov je bilo namreč več, saj sta bili ob glavni stavbi še na vsaki strani po ena stranska.  Osnovna zgradba je bila glede dimenzijskih razmerij  malce podobna  Atenskemu Partenonu.

 

Notranjost strehe  je bila iz slonove kosti. Notranji zidovi, stebri in tla so bili obloženi z uranovo rudo1/  (gr. Oreichalkos) in pisano okrašeni z zlatom ter srebrom. Predvsem v  stenskih  vdolbinah glavnega prostora so bili zlati kipi. V prvem prostoru na tri dele razdeljene osnove svetišča je stal  kip izjemnih dimenzij  -  kip Poseidona (kreatorja) z vprego  šestih krilatih konj. Zaradi  velikosti se je zdelo, kot da se  kip z vrhom glave dotika stropa.  Sosednji prostor je bil posvečen  materam, ki  so v Atlantidi (Biblija jo imenuje  Eden) v sodelovanju z  velikani -  Arkhont(i) Poseidon(i) rodile prve ljudi. Tu je stalo sto kipov Nereid na delfinih. Kipi so bili tako kot vsi ostali premazani s svetlečo  nizkoradioaktivno snovjo. Zaradi svojih elegantnih oblik, prešernega veselja obrazov in zaradi rahlega sevanja so delovali nadnaravno in božansko.  Kipi Nereid - demoničnih vil rojenic -  so predstavljali lastnost   Kleito – radovednost in željnost sprememb. Po uničenju Atlantide so vladarji zaradi različnih razlogov za prikrivanje dejstev pričeli govoriti, da je bila mati kreiranih ljudi ena sama (deklico Kleito Biblija imenuje Eva).

 


Glava Arkhonta gr. Poseidona, Južna Amerika

 

 

 

Arkhont, gr. Poseidon, Huvava, 2000 pnš, Akad


V prvem prostoru je bil torej kip Poseidona, ki je stal na vozu in v rokah držal vajeti šestih krilatih konjev. Spodnja slika se malce dotika te teme, obenem pa tudi starogrške pripovedi o Faetonu 

Neptun kot Pozeidon, ki hoče  zaustaviti šest konjev, upodobljen je  na  prstanu iz kamelije, zgodnje Rimsko obdobje2/

 

Sedaj pa pojdimo v zadnji – tretji prostor. Ta je bil posvečen  ključnemu problemu nedokončanega stvarjenja Človeka kot presežnega bitja, posvečen je bil  odpravljanju njegovih negativnih lastnosti. V tem  prostoru je stala mogočna stela z vklesanimi  zapovedmi, ki so jim bili podrejeni vsi prebivalci Atlantide pa tudi okoliških podjarmljenih ljudstev.  Zakone so v stelo vklesali  prvi  kralji Atlantide. Na steli je bilo vklesano da smejo v svetišče le Arkhonti, Atlantidski kralji in skrbnice oz. skrbniki svetišča, zapisana pa je bila tudi  prisega, ki je priklicevala velika prekletstva nad tiste, ki se zapisanim zapovedim oz. zakonom stele niso povsem podredili.

Na vrhu mogočne stele je bil žrtvenik, do njega  je vodilo široko stopnišče.  
 

Zunanja stran Poseidonovega svetišča pa je bila okrašena z  zlatimi podobami vseh mater kraljev in kraljev dinastije Atlanta in drugi predmeti, ki so jih  darovali kralji  in zasebniki zunanjih podjarmljenih ljudstev. Planota, kjer je stalo tudi to svetišče, je imela  premer 900m, obkrožali pa so jo trije vodni jarki - široki   170, 240 in 500m, vsi pa so bili globoki 30m. Zaradi teh vodnih jarkov, ki so jih obdajali pasovi zemlje (enako široki kot posamični jarki)  so o najsvetejšem delu  Atlantide govorili,  da je otok.
Dandanes  mnogi menijo, da je bila Atlantida otok, nekateri pa, da je bila potopljena celina. Da je bila v MezoPOTAMIJI  (med vodami) se ne sme vedeti, saj bi tako  sedenja o Atlantidi postala del tekstov Biblije stare zaveze, manipulacije z vedenjem o zgodovini pa bi se tako precej onemogočile, človeštvo pa bi postalo pozorno na poved sumerskih pečatnikov.  
Mesto svoje kreacije, so ljudje, ki so z darili in krotkostjo dobili to čast,  lahko opazovali  le iz tega ali onega zemskega pasu. Neskončno zaželjen spomin na kreacijo in kreatorja  je bil tako neotipljivo daleč -  nedosegljiv, mogočen, ključen lep… Na zemskih pasovih okrog  »otočka«  so se med letom dogajale razne športne igre,  tekmovanja npr. s konjskimi vpregami…


V svetem, večini  povsem nedostopnem Poseidonovem svetišču izjemnih dimenzij, polnim skrivnostnih sevanj, zlata, srebra, Jaspisa, karneola in drugih izjemnih kamnin, spominov in mogočnosti,  so se na ritualu druženja, sodelovanja, očiščenja in sojenja vsakih vsakih 5 oz. 6 let srečevali kralji  Atlantide.  

 

Kip  glave atlantidskega kralja, Lagash, 3.000 pnš, muzej Louvre, Francija
 
Lagash je na področju današnjega Iraka, Atlantida  ni bila  v Atlantskem oceanu, blizu Španije... ampak  na področju Edena - Mezopotamije. O tem govorijo številna dejstva

 

Eden pomembnejših ciljev takratnega časa je bilo obvladovanje  živali, pa tudi ljudi na  psihičen, čim bolj fizično nenasilen način. Ker jim je to dokaj dobro uspevalo so živeli v harmoniji (prevodi Biblije govorijo o Raju). Živali so bile krotke,  ljudje izjemno spoštljivi drug do drugega in do narave nasploh. Da bi preverjali sposobnosti obvladovanja animaličnega so vpeljali različne rituale. Oglejmo si ritual povezan z obvladovanjem bikov.

Ritual se je lahko začel le, če so bili prisotni vsi kralji -  vseh 10 vladarjev na  10 delov razdeljene Atlantide. Najpomembnejši in s tem tudi najbolj oboževan kralj je bil Atlant (sin Neba). Vsi ostali kralji so mu bili podrejeni. Sin Neba je predvsem skrbel, da so se dejansko izvedli  vsi obvezni postopki rituala. V primeru problemov je svetoval, v primeru medsebojnih sporov pa posredoval. 

 

Kralji so se zbrali pod  stelo postave, ki je bila narejena  iz toplega, rahlo žarečega kamna  takrat imenovanega  Oreichalkos. Skozi zunanja vrata so nato prišli mogočni plemenski  biki. Deset  plemenskih  bikov, prav tistih, ki so jih kralji pripeljali kot tempeljske svete živali s seboj, se je prosto sprehajalo pred stelo. Ti biki so bili darovani v čast rituala. Vsaka kraljevina je namreč morala darovati svojega. Plemenski dve leti stari biki lahko tehtajo tudi 500 - 800  kilogramov in več, biki so po svoji naravi zagledani v lastno moč in so zelo težko obvladljivi. Bike so spremljale prelestne svečenice in skrbnice svetišča. Ko so si  ogledale Kralje so odšle. Pred sabo so imeli Kralji težko nalogo.  Če so prav izbrali »žrtev« rituala, se je le ta preje zaključil, če so bili pri izboru slabi,  se je lahko nadaljeval v nedogled in morda s tem ogrozil sam ritual. Izbirali so bika, ki naj bi bil najbolj  samozadosten in zgolj zemeljski. Sami sebe so imeli za nebeščane, za tiste namreč, ki so tudi na nebu - otroci neba.  Bik pa je predstavljal  ujetost v zemeljskost.



 

Kip bika iz brona z zlatimi lističi, Sumerija, 3.000 p.n.š, muzej Louvre, Francija 

 

Biki so se prosto sprehajali po svetišču. Po uvodnem delu molitev in spoznavanjem bikov so izbrali bika in ostale odgnali iz  prostorne dvorane (prostor pred stelo ok. 55m2).  Po izboru bika »žrtve« je Atlant - sin Neba  vodil uvodne molitve in izvedel iniciacije ostalim kraljem. Na ritualu  je odločal o načinu  preizkušanja  bika. Rituali so se razlikovali, tako v času kot odvisno od osebnosti, ki jih je vodila. Dinastije Atlantidskih kraljev so namreč trajale več tisoč let... V času so se seveda spreminjale okoliščine na sploh. Nekateri deli rituala pa so ostali nespremenjeni. Kralji so imeli za izvedbo svoje naloge na razpolago le  vrvi in kole. Prepovedana je bila nošnja in uporaba kakršnega koli drugega orožja, še posebej železnega. Deset kolov katere so imeli na razpolago  je imelo enake dimenzije, dolgi so bili ok. 170 cm (glede na takratno povprečno višino ljudi). Najprej so kralji bika seznanili s svojo namero, tako, da so pred njega  položili posodo z drobovino s krvjo bika, ki so ga par dni preje  (za vajo) ubijali  pretendenti za kraljevi prestol ene od kraljevin. Nato so kralji en za drugim, pred že vznemirjeno mogočno, v plemenitost vzgajano živaljo, začeli izvajali osebne  rituale. Predvsem so  provocirali  bikovo samozaverovanost in primitivnosti - animaličnost in preko biku neškodljivih iger izzvati izbruhe besnila

 
 

Mezopotamija (klasični Sirijski stil)  1.720 -1.620p.n.š., privatna zbirka Obvladovanje in igra z bikom, 1500 p.n.š., muzej  Heraklion na Kreti

 

Najprej  se je z bikom običajno začel igrati Evmel (nežni; primerjaj s svetim imenom Jezusa - ERES oz. božja ovca). Če je bik  prijateljevanje in igro z Evmelom grobo prekinil, se je običajno vmešal Gadejr (branilec) in organiziral  obrambo, pohabitev in vezanje bika z vrvmi..., če pa je bil bik krotek  je ritual nadaljeval Evajmon (častilec zemlje),  pri manjšem nemiru pa Amferes (znanstvenik), saj je znal na različne preverjene načine pridobiti  zaupanje bika. Mnezeja (vedež) je lahko po pritrditvi  Avtohtona (samostojni) in seveda odobritvi Atlanta ritual prekinil in naredil posvet.  Če se je bik podredil  ritualu in postal  krotek je olajšal delo Elazipu (častilec čistosti). Častilec čistosti je skrbel, da noben postopek ni bil naravnan proti biku kot možnemu bitju presežnosti, zato mu je nudil moralno oporo. Provokacije so smele le izzivati primitivnost. Z njim so ravnali, kot da bi imeli pred sabo Človeka in ne tempeljske živali, ki je bila kljub negi še vedno žival. Bika so umivali, opozarjali na napake  dlak in telesa na sploh,  ga povezovali, preskakovali,  kričali, mu peli pesmice, se igrali z repom ipd. Pri izzivanju bojevitosti je bil  običajno uspešen Mestor (borbeni). Če se je bik izkazal kot nenapadalno bitje in je zmogel obvladati samega sebe in ugotavljal da so provokacije le  igra fantazije pametnejših od njega in da mu v bistvu ni prav nič hudega ter  je za komunikacijo izbral častilca čistosti,  je bil izpuščen. Življenje je biku lahko podaril Diaprepes (darovalec), končno besedo o tem pa je imel, tudi po morebitnem posredovanju Atlanta,  Azaes (molčeči). V primeru izpustitve so na ritual pripeljali drugega bika. Izpuščeni bik je  bil povišan v sveto žival, ki je vredna spoštovanja in čaščenja, saj je simboliziral krotkost in poduhovljenost. Takšen bik je bil sprejet v Eden - bil je del Raja, ki je temeljil na  sožitju živali in ljudi. Atlantidski kralji so bili ponosni na bikovsko fizično moč Poseidona (ki je nosil simbolno kapo z rogovi) , na ritual in na bike, ki so prestali preizkušnje zato so se  upodabljali tudi kot biki. Bik, ki je prestal preizkušnjo je pridobil tudi položaj pomembnega oz. najpomembnejšega semenskega bika.  Atlantidski vladarji so preko preizkušenj - in ena od teh je bila prav ritual obvladovanja bikov - revitalizirali status semenskih "bikov", ki so ga udejanjali preko pravice do prve noči.

 

2.150 - 2.100 p.n.š. Lagash, Mezopotamija, Metropolitan muzej, New York, ZDA
 

 Prej ali slej se je ritual  razširil v odkrit spopad z enim izmed bikov. Dolgi koli so služili za obrambo, lomljenje nog, vrvi pa za lovljenje in onesposabljanje. Kralji  so morali v spopadu  z  podivjano,  mogočno živaljo sodelovati, v nasprotnem jih je lahko pokončala ali pa ji niso uspeli soditi, beri žrtvovati. Neuspeh pa je seveda običajno pomenil odhod iz kraljevega položaja.  Ko so bika ujeli  in zvezali,  so iz kolov naredili nosila. Zopet so bili pred težko nalogo. Kole, s katerimi so razpolagali, so morali namreč prav zložiti, jih primerno zvezati. Možnosti  izdelave nosil je bilo več, obremenitve pa so morali enakomerno porazdeliti.  

 

Ena izmed možnosti zlaganja kolov. Na ta način iz 170 cm dolgih kolov dobimo nosila  dolga dobre 3 metre. Kole so kralji seveda morali med seboj povezati, to so storili z vrvmi katere so jim pred tem služile za lov. Tudi z vrvmi so morali  gospodariti varčno, saj so del vrvi pred tem porabili za vezanje ujetega bika.  

 

Če je bik v boju poškodoval preveč kraljev se je obred zaključil neuspešno, saj ga niso uspeli prenesti do žrtvenika na vrhu stele.  Morali so biti tim, in to izredno  dobro povezan, da so izpeljali zahteven ritual. Kazen za neizpeljani  ritual je bila "upokojitev" - nadomestitev kralja z drugim iz njegovega sorodstva (to ni bilo težko saj je imel kralj kot "razplojevalni bik" številno potomstvo).
 

Žival je morala biti pred žrtvovanjem še živa, bila pa je tudi zelo, zelo težka. Večdesetmetrska stela je  tako zahtevala izjemen napor kraljev, da so ga uspeli  prinesti, privleči, oz. dvigniti do žrtvenika. Posebej zahtevno je bilo dvigovanje bika na žrtvenik, ko pa so, besno žival, uspešno  položili  na žrtvenik nad stelo je vodenje prevzel darovalec. Po uvodnem umirjanju  bika je daroval molitev v kateri so kralji priklicevali duha Neba in Zemlje (v grškem prostoru poimenovana Atena in Hefajst; danes je duh Neba v Bibliji prevajan  s  Sv. Duh). Po uspešnem priklicevanju so sestopili. Ob žrtveniku na vrhu stele sta za krajši čas ostala le darovalec in molčeči (kasneje, za časa faraonov se zanj uveljavi simbol svečenika z Ibisovo glavo). Nato je darovalec biku nad stelo prerezal vrat in ga s tem predal v duhovno  sojenje. V tem pošastnem trenutku polnem rjovenja bika ter  brizganja  krvi iz vratne žile, posihanja telesa in umiranja, so pod stelo stoječi kralji razlivajočo kri lovili  v posode in molili k pravičnosti zakonov stele. Iz telesa odraslega bika lahko izteče  tudi  več kot 50 litrov krvi. Mogočna stela  z vklesanimi zakoni  je bila tako  polna krvi in s tem onečedena.   Ko  je večina krvi iztekla je hitro umiralo tudi telo bika - posoda njegove duše. Atlantidski kralji so odložili svoje zlate posode s krvjo, darovalec pa je vstajajoči duši ponudil pomoč. Molčeči je v tem  trenutku prevzel vodenje rituala. V sodelovanju vseh kraljev, je vodil sojenje vstali duši bika. Njegovo dušo je ob tihi molitvi kraljev, brez besed soočal z negativnimi dejstvi nesmiselnega besnila, primitivnosti in preveč zgolj zemeljskosti, saj neverujoča v presežnost sveta ni mogla sestopiti iz svoje omejenosti. Brutalnost je pokazala celo do Evmela - nežnega, ki ji od vsega začetka ni hotel nič žalega in je stalno iskal neko skupno pot sožitja in s tem tudi možnost izpustitve bika, nato so dušo spustili naprej, da jo sodi Bog sam ali pa morda Arkhont, ki je ves obred  običajno opazoval  izza mogočne izvotlene podobe nad stelo? Del duše bika je lahko razpadel, včasih se je kdo od prisotnih z  vstalo dušo bika pogovarjal v takšnih ali drugačnih "halucinacijah", morda je kdo kakšen njen del tudi prejel kot zaveznika v avrični plašč... Nato so telo bika razkosali, iztisnili fekalije iz črevesja  v velik kotel z zbrano krvjo. Bika so tako  razdvojili na - krvavo smrdečo brozgo "grešnosti", ki so jo dali v kotel in na drugi strani meso, kot simbol dvojnost živalskosti, iz katere izvira tako božje kot primitivno - grešno. Pokleknili so okrog razkosanega bika »očiščenega nečiste krvi« in molili k pravičnosti postav stele ter k popolnem očiščenju razkosanega trupla. Nato so se lotili čiščenja svetišča. V kotel so zbrali razlito  kri v svetišču in druge tekoče ostanke bika. Stela je morala zasijati v prvotni podobi. Ni bilo lahko - tudi tokrat ne.   Vso zbrano krvavo brozgo so v kotlu ponovno premešali in odnesli v odprti krožni stebriščno večnivojski tempelj na vrhu srednjega dela Poseidonovega svetišča. Tam je vsak kralj  v  kotel s smrdečo krvavo brozgo, dodal kapljo svoje krvi.   Zopet  so jo premešali, zato  da bi se nečistosti pomešale. Kaplje lastne krvi so predstavljale negativno animaličnost  kraljev samih, pomešane pa so simbolizirale vedenje, da so krivde posameznika tudi krivde skupnosti Atlantide... kot celote. Nato so z zlatimi čašami zajemali iz kotla krvavo brozgo in jo izlivali na ogenj sredi svetišča. Strahoten smrad so očiščevali z ognjem, silil je v oči in so zato večinoma jokali ter ognju darovali tudi svojo lastno primitivnost. Ta del rituala so lahko kot višek katarze od daleč opazovali  ljudje, ki so stali na enem od  zemskih kolobarjev okrog  »otoka« in molili, se prav tako kesali in izganjali lastno primitivnost. Ogaben in  oster vonj sežigajoče brozge se je širil daleč naokrog. Dolgo časa je trajalo, da so zažgali vso. Trpeče in ogabno. Na ta način so se ritualno odrekli svoji in atlantidski negativni živalskosti - animaličnosti (to negativnost kasneje v grškem zgodovinopisju - mitologiji - poimenujejo s Kentavrovstvo). Animaličnost so ritualno - simbolno  spremenili v prah. Bili so pred izbiro  »Iz prahu si in v prah se povrneš« oz.  »Duh si in duh ostane« bi lahko bil pomembnejši preizkus, ki je bil zapisan na steli.  Med ritualom so kralji prisegali, da bodo sodili v skladu z vklesanimi zapovedmi in da bodo kaznovali tistega, ki je od prejšnjega srečanja  prekršil zakone stele. Nato so posamično prisegali, da prostovoljno ne bodo kršili nobenega zapisa in da ne bodo niti sami vladali, niti ubogali vladarja Atlanta, če ne bi bilo v skladu z postavo očeta Arkhonta - Poseidona (danes se pojem Poseidona ohranja  v prevodu Biblije kot Bog Oče). Ko je vsak od njih prisegel, tako zase, kot za svoj rod, je v prazno okrvavljeno čašo vlil  vodo, jo  očistil in izpil pomije  krvi. Preko tega rituala so se kralji kesali svoje grešnosti in se tudi na hemeopatski način seznanili s strupom  lastne, skupne in bikove samozadostne sle za močjo. Posledica je bila krotkost in pripravljenost za višje resnice. 

Okrvavljeni, utrujeni... so potrebovali kopel, zato so se skopali v prostorih, ki so bili del predela  svetišča, ki je bil posvečen spominu na radovedna dekleta - Kleito, materam prvih počlovečenih  t.im. "Neandertalcev".  Kopanje, maziljenje in razvajanje s strani tempeljskih svečenic "Ishtar" je bil pravi preporod. Urejeni in preoblečeni so izpraznjene čaše odnesli v dvorano k žrtveniku nedavnega boja in  jih pod vodstvom  Arkhonta - Pozeidona posvetili.

Nato jih je Arkhont povabil na večerjo kjer je  bila med drugim jedmi najbolj cenjena ravno pečenka  ubitega  - žrtvovanega  bika.  Ob mraku so se kralji  oblekli v kar najlepšo temno modro obleko in odšli v tempelj  na vrhu svetišča. Arkhont  je pred zbranimi  ugasnil  ogenj, ki je  plapolal v kapeli, sedli  so ob pepel  in  izpeljali  sojenja ljudem. Kralji so lahko drug drugega obtoževali  glede kršitev zakonov, najprej so začeli z morebitnimi lastniki  izpuščenih bikov, hude besede pa je bil običajno deležen kralj, ki je bil lastnik žrtvovanega bika. Po postavi stele  kralji niso smeli ubiti kralja, ampak so si morali nasprotno med seboj podpirati in si pomagati. Toda, če je smrt zahtevalo več kot polovica kraljev so ga usmrtili.   Na predlog Arkhonta so tako  sprejemali sodbe, tako zase kot za druge. Sodbe so razglasili ob jutranji zarji in jih zapisali na zlato ploščico. Svoja svečeniška oblačila in zlato  ploščico z vdelanimi  sodbami so ob slovesu darovali svetišču kot spomenico, svetišče pa je izdelalo ustrezen pečatni valj postave Atlanta.

 

Zlata čaša, 1.500 pnš, Vafij ob Šparti, Arheološki muzej Atene, Grčija

Na levi strani čaše vidimo kako  se lahko vrv uporabi kot zanka ovita okrog noge bika, na drugi pa kako so ga nato ulovili z mrežo. Mrežo so atlantidski kralji lahko spletli iz večine  posamičnih vrvi.

 

1/ oreichalkos – uranova svetlica (radiira, se sveti in spodbuja rast. Nizko radioaktivni uran najdemo  v različnih mineralih npr. v Uraninitu  -  mineralu, ki vsebuje uran v obliki oksidov, najdemo ga v  določenih granitih...).  Kot kaže so Arkhonti poznali poleg mineralov z vsebnostjo radioaktivnih snovi  (npr. Uraninit)… tudi t.im. Uranovo svetlico, ki jo  lahko izločijo.  S to oz. podobnimi tekočinami so premazovali  pomembnejše kipe, da so "oživeli".

2/ Gospodar Arkhont - oz. kreator Poseidon se je pred ljudmi proglašal za Boga. O zoperstavljanju koncu njegove, točneje njihove, pa tudi človeške duhovne moči govori  zgodba o Faetonu,  kralju, ki se je meril z močjo t.im. bogov, kralju, ki je s pomočjo svečenic in svečenikov ustvaril nebeški voz. Toda energij ni obvladoval,  "konji" nebeške duhovnosti so se mu iztrgali iz vajeti, duhovni vodja se je zgubil in ker se mu ni posrečilo vrnitvi v telo umre. Več o tem kdaj drugič.

  

Podoben ritual se je ohranil tudi  v Mitraizmu.

 

 Uranova ruda1/  (gr. Oreichalkos)  Uraninit – uranova sredica je mineral, ki vsebuje uran v obliki oksidov, in to v oksidacijskem stanju 4+ in 6+. Ima kemijsko formulo m UO2xnUO3.   Leto odkritja: urana 1789.
Kipec na sliki je izdelan iz  uranita

 

 Iz Uranita se lahko naredijo zanimivi kipi, če so stanjšani in spolirani postanejo  prosojni, obenem pa malce žarijo.  Uranit in podobni minerali ter snovi delujejo izjemno  aseptično. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

KAJ, KDO JE BOG?
 POSEIDONOVO SVETIŠČE

MITRAIZEM

O BOGOVIH VODE OZ. KDO JE USTVARIL ČLOVEKA?
- NECENZURIRANO,  objavljeno v reviji AURA

KAZALO

     copyright  ©  by Vladislav Stres

GSM 031 578 981  

domov