izvlečki iz knjige:
Die Arzte der Grossen - Zdravniki velikih ljudi
Heinz Sponsel

Po lastni volji se je Hitler po dnevu osebnostne spremembe glede prehrane podvrgel spartanski dieti. Njegovemu telesu so zato pričele primanjkovati beljakovine iz živalskega mesa in masti. Za zajtrk je običajno imel mleko z opečenim kruhom, za malico osladkan bel kruh in zraven jabolčni čaj ali kamilični čaj ali pa čaj iz poprove mete in včasih nekaj sira. Opoldne sadje, zelenjava, fižolova, grahova ali lečnata enolončnica in povrh krompir v oblicah z maslom. Za večerjo pa so mu večinoma prinesli krompir v oblicah, bel sir in kuhana jajca. Seveda pa nič alkohola, a kaj šele nikotina.

Dr. Morell je bil rojen leta 1886 na Hessenskem. Medicino je študiral v Giessnu, Heidelbergu in Parizu, bil je ladijski zdravnik pri Severnonemškem Lloydu, zdravnik splošne prakse v Münchnu in Offenbachu, kirurg med prvo svetovno vojno na zahodni fronti, nato pa je prakticiral v Berlinu. Leta 1936 je postal Hitlerjev osebni zdravnik. Za Evo Braun, Hitlerjevo dolgoletno miljenko s katero se je poročil tik pred samomorom v berlinskem podzemnem bunkerju, je bil dr. Morell smrdljiv umazanec, ki zbuja gnus. Hitler je imel številne težave: nespečnost, želodčne krče, ekceme po obeh nogah, verjetno tudi kapavico...

Dr. Nissle je za želodčne težave Hitlerja uporabljal pomagalo mutaflor. Priporočil ga je tudi doktorju Morellu: "Zdravite pacienta z mutaflorom!" Preparat je bil medicinsko preizkušen. Zoper ekceme, migrene, depresivna stanja in za ureditev črevesne flore je pravilno doziranje takšnole: prvega dne vzeti nekoliko šibkejšo rumeno kroglico, od drugega do četrtega dne jemati po eno rdečo, nekoliko močnejšo kroglico, a od petega dne dalje jemati po dve rdeči kroglici na dan.

Morell mu je dal še več, ne da bi še dalje spraševal izvedence in ne da bi kdo od njih za to izvedel: vbrizgaval mu je jetrne ekstrakte, mu dajal velike količine vitaminov in mu predpisal »dr. Kosterjeve protivetrne tablete«, katerih sestav so "poznali le redki. V njih je bila kar znatna doza strihnina in « beladone.

Christa Schroder, njegova tajnica, o tem piše: »Bil je tako globoko prepričan o škodljivosti zauživanja mesa, alkohola in nikotina, da se je v pomenkih zmeraj znova vračal na to reč. Zauživanje mesa po njegovem vzbuja poželenje po alkoholu, alkohol pa spet spodbuja h kajenju in tako ena pregreha vleče za sabo drugo. Nekoč je dejal: "Človek bi moral svojim sovražnikom pokloniti cigare in cigarete, to bi bilo odlično sredstvo, da si jih spraviš z vratu". Nič kolikokrat je pred mano rekel: "Če bi zapazil, da Eva (Eva Braun) spet kadi, bi z njo takoj pretrgal vsako zvezo«

Za dr. Morella je od tod izviral neki drug problem. Menil je, da Hitlerjeva prehrana ni dovolj kalorična, da bi mogel biti kos številnim nalogam in bremenom, katerih teža se je Iz leta v leto večala. In zato je Morell že leta 1937 začel Hitlerju vbrizgavati raztopljeni grozdni sladkor, po medicinsko, glukozo. Vsak drugi dan mu je vbrizgnil 10 ccm.

Vendar ni ostalo samo pri vbrizgavanju glukoze. Pred vsako jedjo je moral Hitler še naprej jemati Kosterjeve protivetrne tablete, sredstvo zoper vetrove in črevesne motnje. Poleg tega je vsak dan jemal mutaflor, po dve rdeči kroglici, ki naj bi črevesno floro držali v redu in s tem preprečili ekceme in depresije. Bolehal je tudi za parkinsonizem ali tresavico. To oznako je ta bolezen dobila zaradi nekaterih značilnih simptomov, med katerimi je zlasti opazno tresenje okončin.

Imel je občutek, da mu Vitamultinske injekcije »sproščajo duha«, odganjajo sleherno pobitost, mu okriljajo fantazijo in mu vzbujajo mogočne vizije prihodnosti, toda že naslednji trenutek, ko je njihov učinek minil, ga pahnile nazaj v pobitost. In tedaj se je moral spet prikazati Morell in spet vbrizgavati...

Mučil ga je  strah pred smrtjo in umišljal si je, da je resno bolan na srcu. Težave z želodcem in zaprtimi vetrovi so izginjale in se spet vračale. Popadale so ga depresije in bil je zmeraj huje nezaupljiv  tudi do najbližjih sodelavcev. Morellu je Hitler zaupal brezmejno.

Seznam ni popoln, so pa v njem najvažnejši medikamenti, katere je Hitler dobival leta in leta.

Werner Maser, eden izmed najbolj temeljitih raziskovalcev Hitlerja kot človeka, o Vitamultinu poroča: »Internist dr. ErnstGünther Schenk, ki je bil kot strokovni svetovalec zaposlen v zdravstveni centrali rajha, je izjavil: "Nekega dne leta 1942 ali 1943 sem iz zaupnega vira dobil nekaj ,zlatih', tj. v zlat papir zavitih kvadratastih tablet, dolgih približno 3 cm in debelih kakih 0,4 do 0,5 cm, s pripombo, da ,zlati' vitamultin dobiva od Morella edino führer. Osebno sem jih zdrobil v možnarju in jih pod šifro poslal vojaškomedicinskemu institutu v preiskavo glede alkaloidov in drog. Dobil sem odgovor, da prašek vsebuje kofein in pervitin."  Kofein in pervitin pri čezmernem uživanju škodljivo delujeta na živčni sistem.

Spomladi 1943, po porazu pred Stalingradom, se je začel Hitlerjev telesni polom, ki se ni več dal prikriti. "Oči so mu izstopile, pogled mu je postal tog. Na licih vročične rdeče pege. A tudi spomin ga je menda začel zapuščati, saj je kar naprej ponavljal, kar je rekel že nič kolikokrat. Znova je izbruhnila neka že davno pozabljena živčna bolezen: leva roka in noga mu nenadzorljivo trzata." Pri njegovem propadlem puču na Odeonplatzu je obležalo 20 mrtvih somišljenikov. Takrat so se pri Hitlerju krajši čas kazali podobni simptomi. In ko je dvajset let pozneje dvesto tisoč mrtvih obležalo pred Stalingradom in sto tisoč izstradancev skoz metež in ledene vihre odšepalo v ujetništvo, se je trzavica ponovila. Morell je z novimi medikamenti skušal zaustaviti vznemirljive telesni razkroj. Zoper pobitost, ki ga je občasno popadala, se je začel boriti s prostakrinom, ekstraktom iz semenjakov in prostate. Vsak drugi dan mu je v mišice vbrizgnil dve ampuli.

Hitler se je tedaj skoraj neprekinjeno zadrževal v »Volčjem brlogu«, v svojem vrhovnem stanu pri Rastenburgu v Vzhodni Prusiji. Okolje je bilo močvirno, zrak pa težak. Hitler se je izogibal Soncu, dnevne svetlobe ni več prenesel. Okna njegovih sob so bila zmeraj zaprta in zavese zagrnjene.

Profesor Ferdinand Sauerbruch, katerega je Hitler dal poklicati v Volčji okop je povedal: »Čakal sem na Hitlerja. Njegov pes Blondi mi je položil glavo na stegna in se dal božati. Tisti hip so se odprla vrata. Hitler je zaprepaden obstal. V očeh se mu je iskril bes. Stisnil je obe dlani v pest, planil proti meni in zavpil: "Kaj ste naredili z mojim psom? Izneverili ste mi edino bitje, ki mi je resnično zvesto. Psa bom dal takoj ustreliti."

Nato se je Hitler obrnil in odšel, toda med vrati je še enkrat obstal: "Povejte mi, ali je dr. Brandt, eden izmed mojih zdravnikov, dober zdravnik." V Hitlerjevih očeh sem zapazil nezaupanje. Tako gleda le človek, ki ima občutek, da ga vsi zasledujejo, goljufajo in varajo.

Neštetim dotedanjim medikamentom so se pridružili še novi. Morell je dal Hitlerju dva do trikrat dnevno vdihovati oksigen, čisti kisik. Dal mu je tudi stekleničko kardiazola - za samopomoč, ker se je bal nenadnega srčnega napada. Končno mu je od pomladi 1944 dalje vbrizgaval testoviron, preparat, ki vsebuje spolne hormone, in tonofosfan, fosforjev preparat, kot hranivo za oslabele mišice. Starim zdravilom se Hitler ni hotel niti mogel odreci. Nanje se je navadil in jih potreboval - prav tako kakor z drogami zasvojeni narkoman. Novim pa se ni mogel odreci Morell, če je hotel zaustaviti Hitlerjev telesni in duševni razkroj ali ga vsaj upočasniti.

Atentat 20. julija 1944 je vse te napore naredil še bolj nesmiselne, kot so že tako bili. Rane, katere je Stauffenbergov peklenski stroj prizadel Hitlerju, so bile sicer nedolžne: nekaj ureznin in manjših notranjih krvavitev. Pač pa sta bila bobniča obeh ušeh ranjena. Leva roka in noga sta nenadoma spet začeli trzati. Zunanje rane so se hitro celile, bolečine v ušesih pa so ostale. Hitler je v Volčjem brlogu sprejel Rolanda Freislerja, predsednika ljudskega sodišča: »Hočem, da jih obesite, obesite kakor klavno živino,« se je glasil führerjev ukaz. 8. avgusta so v Berlinu prvih osem zarotnikov obesili kakor goveda. Po vsaki usmrtitvi so se rabelj in njegovi pomagači pokrepčali z žganjem. Še istega večera si je Hitler v Volčjem brlogu dal predvajati film o usmrtitvah - in to večkrat.

Nekaj dni kasneje je pred svojimi štabovci dejal: »Če bi se bilo moje življenje julija končalo, bi bil jaz osebno - to smem reči - samo rešen skrbi, noči brez spanja in hude živčne bolezni. Le delček sekunde, in človek je rešen vsega tega in deležen pokoja in večnega miru.«

Ni minil dan, ne da bi Giesing Hitlerju dajal dobrodejni kokain. Včasih je skupaj s Hitlerjem rudi zajtrkoval, malo pred poldnevom - Hitlerjev čas za zajtrk. Dr. Giesing je skoraj vsakokrat videl črne kroglice na majhnem krožniku. Njemu niso bile znane. Hitler je segel po njih, vzel eno, včasih dve ali tri, marsikdaj tudi več. Crne kroglice mu je »serviral« pribočnik Linge in ta je rudi pomagal Giesingu pri nanašanju kokainskega namaza v uho. Nekoč je pribočnik Linge odvedel doktorja Giesinga v svojo betonsko izbo in pred njim odprl neki predal. Giesing je v njem zagledal več zavitkov in izvedel, da Hitler marsikak dan zaužije do 16 različnih tablet. Giesing si je ogledal nekaj zavojčkov in prebral napis: Protivetme tablete, dr. Koster, Berlin. In spodaj branje v majckeni pisavi: »Extr. nuc. vomic. 0,04; extr. bellad. 0,04«.  Nuc. vomic? Giesing je vedel, da gre tu za strup bljuvače. Bellad? Strup volčje češnje.Giesing je čez nekaj ur o tem poročal dr. Brandtu. Brandt pa je stvar zaupal dr. Hasselbachu. Vsi trije skupaj so se obrnili še na toksikologa konigsberške univerze. Nato je bilo vse jasno: strihnin, ki ga vsebuje bljuvača, in strupeni alkaloidi volčje češnje morajo, zauživani v tolikšnih dozah in čez daljši čas, zastrupiti telo in oškodovati srednje možgane z vsemi neštetimi posledicami.

Oktobra 1944 je dr. Giesing, ki je še naprej delal v rezervnem lazaretu v Rastenburgu, dobil ukaz, naj se takoj javi v Volčjem brlogu. Hitlerjeve bolečine v čelnični votlini so postale neznosne. Ko je tako Giesing po štirih dneh spet zagledal Hitlerja, se je prestrašil. Oči in koža so imele rumenkast nadih. Morell je potrdil, da je zdaj poleg vsega drugega - želodčne težave, srčna slabost in bolečine v čelnični votlini - treba računati tudi z zlatenico. Že pred tednom dni je strogo prepovedal vsak obisk. Nihče ni smel k Hitlerju. Ležal je na svoji železni postelji, zavese so bile zagrnjene kakor zmeraj. In zaudarjalo je po plesnobi. Kadar so bolečine malo popustile, je bral Schopenhauerja in momljal predse: »Če je človek le še živa razvalina, čemu sploh še živeti? Razkroj telesnih sil se ne da zaustaviti.«

Izjava tajnice Christe Schroder: »Ozka železna postelja, hladne, gole stene bunkerja, vse to je delovalo bedno kakor jetniška celica. Hitler je z izkrivljenimi potezami ležal v postelji, brez moči v svoji beli spalni srajci z modrimi trakci. Zdelo se je, da že vdihava zagrobni zrak.«

Medtem ko je Giesing pripravljal kokainsko raztopino za namaz nosne sluznice, se je Hitler z njim še pogovarjal. Ko mu je v levo nosnico vnesel 10odstotno kokainsko raztopino, je Hitler skoraj v istem hipu začutil v čelu veliko olajšanje. Nato pa mu je obraz postal rdečkasto rumen, zatem pepelnato bled in oči so se zaprle. Pulz je padel na 90. Na nobeno zdravnikovo vprašanje ni več reagirah Dr. Giesing je sam zase ugotovil: srčni kolaps, kolaps krvnega obtoka...

 1. oktobra 1944 v führerjevem bunkerju v Berlinu, v betonskih rovih pod kanclersko palačo si je Hitler vnovič dal operirati glasilke.  Odstranjeno tkivo je preiskal patolog dr. Rossle z berlinske Charite in nedvoumno ugotovil, da tvorba ni bila maligna.

Hitlerjevo splošno pobitost so občasno prekinjala evforična stanja. V nekem takem stanju je tudi zasnoval svojo ardensko ofenzivo, zmotno računajoč, da so Američani in še posebno Angleži že tako naveličani vojskovanja, da bodo zaradi njegove nepričakovane ofenzive kar takoj voljni skleniti mir.

Hitler v svojih zadnjih mesecih ni več zapustil podzemlja kanclerske palače. Zajtrkoval je med 11. in uro, kosil med 14. in 17. uro, večerjal pa med osmo uro zvečer in polnočjo. Nato so do petih zjutraj trajali vojaški posveti in pomenki z najbližjimi zaupniki.

Zgodovinar Ritter von Schramm citira vtis nekega člana generalštaba: »Iz svoje izbe se je Hitler mukoma in okorno vlekel v sejno sobo bunkerja, pri čemer je trup povešal naprej, noge pa vlekel za sabo. Manjkal mu je občutek za ravnotežje... Če ga je na tej kratki poti, dolgi 20 do 30 metrov, kdo ustavil, je moral sesti na eno izmed klopi, ki so v ta namen stale vzdolž obeh sten, ali pa se opreti na sogovornika. Oči so mu bile podplute. Iz ustnih kotičkov mu je kapljala slina...

Christa Schroder: »Spomin ga je očitno zapuščal... Pri nočnih pomenkih je govoril skoraj le še o dresuri psov, o prehrambnih vprašanjih ter o neumnosti in hudobnosti sveta ... Kadar je bil slabe volje in nas je videl jesti meso, je večkrat, namigujoč na to, da mu Morell jemlje kri, rekel: ,Iz svoje odvečne krvi bom dal za vas narediti krvavice, kot dodatno hrano. Zakaj pa ne? Saj imate tako radi meso."

Dr. Thea Morella so prijeli že nekaj dni po kapitulaciji. Dve leti je prebil v civilnem internacijskem taborišču v Dachau. Izpustili so ga junija 1947, starega 60 let in bolnega na srcu. Leto dni kasneje je umrl v okrožni bolnišnici Alpenhof ob Tegernskem jezeru. Deset let kasneje je neko sodišče o njem razsodilo, da se ni okoriščal z nacionalsocialističnim režimom...

Komentar V. S.:  Tudi dr. Morell je bil, kot eden ključnih zločincev zelo hitro izpuščen. Zločinskost dr. Morella je v tem, da se je zavedal kaj Hitler počne, pa je vseeno storil vse, da je preko medikamentov onemogočal boj ostankov morale ter podzavesti v Hitlerju z norostjo njegove zavesti. Hitler se je namreč stalno dobro počutil, kljub temu da je iz dneva v dan načrtoval in ukazoval grozodejstva. Morel je ključen za to, da je Hitler zdržal v svoji iztrebljevalski noriji. Menim, da je bil član lože Thule. Izjemno sposoben, pronicljiv in sfanatiziran. Če ne bi bil tak seveda ne bi smel početi s svetinjo Nemčije. In s telesom Hitlerja je očitno lahko počel prav vse. Vegetarijancu je npr. vbrizgaval izvlečke jeter...  Njegovo terapijo so v manjšem obsegu uporabljali tudi vojaki na pomembnejših položajih. Tako so tudi pazniki v Auschwitzu uporabljali številne tabletke po recepturah dr. Morella... Saj je tudi njih tlačila nespečnost, potrtost... Zaradi tabletk pa so bili tslno dobre volje, delavni. Svoje pošastnosti so namreč lahko izvajali samo s spranimi možgani in z hormoni evforije v telesu.

Ključni akterji nacional fašizma so dočakali visoko starost večina med njimi kot anonimni civilisti. To se je lahko zgodilo samo tako, da odločevalci na strani zmagovalcev niso vedeli za ozadja ali pa so bili informacijsko zavedeni.