KAKO JE CIVILIZACIJA IZGUBILA VERO?
Če izgubimo vero v DOBRO
postanemo otopeli, žalostni samotarji
posledica je tudi izguba poguma.
Odgovor na vprašanje izgube vere je naslikal slikar Raffael Santi na slavni sliki PARNAS oz. PARNASSUS. Oglejmo si to slavno in izjemno delo.
Na vrhu gore, ki je zemeljska prispodoba starogrškega Olimpa - gore bogov, sedi glasbenik, ovenčan z venčkom vejic olive.
Njegov venček je za razliko od drugih, ki so prav tako ovenčani, posušen - suh.
Venček je simbol glorije ali oboževanja tako s strani ljudi, kot s strani narave.
Glasbenik gleda proti nebu saj je božje navdihnjen. Tik nad glavo je slikar narisal nekakšen cvet v katerem je zlato jabolko neba.
Tega hoče glasbenik pojesti z očmi (simbol rajskega "prepovedanega" jabolka).
"Olimp" na zemlji - civilizacije ljudi ima torej vrh in je upanje številnih, ki se odpravijo na pot spoznavanja umetnosti. Toda ali je ta naš Olimp res pristno navdihujoč ter pravi?Odgovor na to daje upodobitev Parnasa sama po sebi. Na vrhu Parnasa je oseba, ki je v svoji zasanjanosti pozabila na svet okrog sebe
in se z dejanskim življenjem ne ukvarja. Vsi, ki ga poslušajo so potisnjeni v isto - v čaranje misli, ki niso dovolj povezane z življenjem.
ZAKLJUČEK
Namesto, da bi umetnik "pel" drobnim čudovitostim, kot jih prepoznava v svoji najožji bližini - npr. pri svoji ženi, otroku, bližnji naravi... je zazrt v oddaljen ideal, njegova dejavnost sčasoma postaja vse bolj absurdna. S svojim "petjem" tako slabi stik z realnostjo tudi vsem tistim, ki so vanj zazrti.
Zgornji del freske s središčno upodobitvijo izvira svojih umetiških navdihov.
Raffael Santi,Stanza, Stanza, Vatikan
Freska vsebuje več skritih vsebinskih sporočil. Na skrajni levi osrednjega dela freske vidimo osebo (moški), ki gleda nazaj, na skrajni desni pa osebo (žensko), ki gleda naprej. Oseba, ki gleda nazaj simbolizira vse, ki črpajo navdih v umetnosti pretekle zgodovine, oseba na desni strani pa išče svojo umetnost in zato sestopa s Parnasa.
Neživljenskost - zgolj govorjenje, petje, slikanje...navdihnjenega umetnika, ki življenja okoli sebe ne opazi, ji ne zadostuje.
Na levi strani vidimo drevo ob katerega je prislonjena oseba, ki jo bom imenoval Jezus.
Vsi zelo pozorno gledajo osebo v rumenih oblačilih (imenoval jo bom Lazar). V desni roki Lazar drži tanko knjigo (biblijo Nove zaveze?), v drugi pa drži skrivni pripomoček, ki je nekakšen tehnični pripomoček - konkretizirana nadgradnja knjige. Jezus ima roki prekrižani, v levici drži veliko knjigo (Biblijo stare zaveze), prekrižanost rok govori tudi o tem da je bil s stališči Biblije stare zaveze v svojih dejanjih nekako zvezan. Oblečen je v rdeča oblačila realne zahtevnosti pa tudi krutosti dejanskega življenja. Pod Jezusom je Sapho, svoja glasbila opevanja ljubezni je odložila in gleda dogajanja - zaplet nujnosti sprememb.Simbol sprememb je del traku oboka, ki je okrašen s simbolom svastike.
Oseba nad Jezusom je panteističen fant, ki zvesto posluša in zapisuje mite, ki jih pripoveduje SLEPI Homer.
S svojimi bajkami je Homer uspel oddaljiti potomce od poznavanja dejanske preteklosti.
Homerjeva glava seže nad vse druge, ki so na levem delu gore. S svojo držo ter iztegnjeno roko osebi v roza tuniki - Danteju onemogoča dostop na vrh Parnasa. Zgodovino je "pesnik vseh pesnikov" in "prvi zgodovinar" kot mu glorificirano rečejo v enciklopedijah uspel zgodovinska dejstva zmaličiti v pravljičarstvo.
Na desni strani vidimo rdečelasko, ki je snela masko. Umetniški svet poglavarja Parnasa (kot predstavnika najbolj opevanega umetnika) jo povsem ne prepriča. Dekle z masko v roki je v precepu med prepričljivostjo in praznostjo umetnika.
Pod njo je umetnica ljubezni (plava tunika simbolizira ljubezen, nežnost, nebo, vodo). V rokah ima še boljše glasbilo Harfo kot "kralj umetnosti" v katerega so zagledane skoraj vse oči na vrhu Parnasa. Zaradi zamaknjenosti v osredno osebo Parnasa glasbila ne uporablja. Pred njo stoji oseba v rumeni tuniki (rumena barva simbolizira sončnost), ki pa je zazrta v ideale drugačne civilizacije - v osebe, ki stojijo okrog dveh dreves (drevesa simbolizirajo enost z naravo, samostojnost posameznika in rajskost). Tu vidimo tudi dve osebi, ki gledata gledalca freske -tovrstni pogled simbolizira, da ju zanimajo ljudje takšni kot so, da jih proučujeta. Eden je oblečen v roza pregrinjalo (barva je simbol dobrotnosti), drugi, ki je skoraj v celoti zakrit pa rumeno tuniko, saj predstavlja skrivnega preroka (imenoval ga bom Kristus). Proti njemu se obrača le ena sama oseba - ženska, ki stoji ob drevesih. Kristus gleda gledalca in tako opravičuje UPANJE. Čisto spodaj pa vidimo sedečega starejšega moža (imenoval ga bom papež), ki kaže pot v prihodnost, ta pa je proč od Parnasa. Pogovarja se z dvema odličnikoma. Eden je napravljen v vijolično obleko (imenoval ga bom kardinal), drugi pa v plavo (imenoval ga bom sv. Frančišek). Oba imata spodaj še eno oblačilo črne barve, saj sta duhovnika - magika.
Kdo daje pomen ter moč osrednjemu virtuozu, ki preko umetnosti razlaga BOŽJO BESEDO?
Imenoval ga bom Orfej. Ob njem sedita dve ženski. Ženska na levi strani je oblečena v belo tuniko, ki ovija tudi del njenih las.
V rokah drži zlato žezlo magije prostora. Ta "ženska" določa energetski prostor in je vrhunski LUTKAR.
Na desni strani pa je ženska, ki ji je umetnik povsem osvojil srce, je oboževalka njegove umetnosti.
Umetnost jo tako prevzema, da je na lastno glasbilo, ki ga sicer drži v rokah pozabila.
Pripoved skozi simbole se nadaljuje tudi pod nogami Orfeja. Na desni strani ob čarodejki v beli tuniki raste roža, ki belo cveti in "belo diši".
Roža je simbol magije narave, ki ljudi usmerja preko vonjev... Na drugi - desni strani vidimo šibak izvir vode, ki teče iz vrha - "srca" gore.
Izvir oblikuje gorsko jezerce. Voda iz jezerca teče po dveh koritih in pred seboj že imamo asociacijo Eufrata in Tigrisa, med katerima je Mezopotamska planota.
Del Parnasa pod nogami Orfeja simbolizira področje kreacije Človeka - Eden (Raj).
Je Orfejeva glasba kult Ura (Ur je bil glavno mesto Mezopotamije)?
V neposredni bližini izvira vidimo roko ženske v svetlo modri tuniki. Z dlanjo je naslonjena, kot da skali daje svojo toplino ter veselje do življenja.
Tako daje gori pomen (gora je simbol povezanosti civilizacije ljudi). Goro ta roka gnete in posledica je, da gora nudi svojo "živo vodo" - svoje mleko.
Tako barvno prelivanje svetlo modre barve, kot oblikovanje gub asociirata na valovanje tihega poletnega morja.
Oglejte si celotno fresko
Desno, Glyptotek, Carlsberg, Copenhagen , Nemčija
Orfej z zagledanostjo v nebo prejema (nevidno) Rajsko jaboljko. Bo zmogel, se je zastrupil?
Zgodba o Parnasu govori, da se duhovno zastruplja in s tem izgublja svoj pomen.
PESEM O PARNASU
Bili so ljudski pesniki, ki so želeli k Bogubili so Slikarji, ki so slikali „podobo"
bili kričači in pesniki, ki so razglašali
kaj se godi na Gori
Množica je prisluhnila, najprej obotavljivopotem je drla kakor reka zdaj za enim
zdaj za drugim, v njih sanje, v njih hrepenenja
nemoči in vedno daljša je bila pot do zemlje
do poljubov, do dotikov, tanjšala se je popkovina
svetlečih sanj in vedno bolj so se oddaljevali
vonji rož in glasovi, ki so bili v teh pokrajinah
Bog – človek je izgubljal vez s telesomz zemljo in stopali
Vse je izgubil ko se je vzpenjal
skale so odpadale druga za drugo
obraz mu je zbledel, prsti so se ukrivili
kakor pri jastrebu
In sedaj ga vidimo, da zopet iščetokrat na drugi strani Gore
s temnimi očmi, razžaljenimi od zgodovine in krvi
temnimi od besa svoje nemoči
sklonil se je, brska med pleveli, išče kačo
se dotika prstov nog, napenja možgane da bi se
spomnil svetosti sveta
Z rokami maha jastrebom prividov, da bi jih odgnal
in pričenja zbirati drobne bisere
trenutke revnega sveta
Pesem je posvečena freski Rafaela Santija Parnas
pesniška zbirka, samozaložba, 1990Zbirka pesmi. Sestop s Parnassa je bila izdana 1990, v nakladi 500 izvodov, naslovnica je slika kipa akademskega kiparja Viktorja Plestenjaka, notranjo opremo je naredil slikar Franci Žurman.
PARNAS oz. Umetniki tako raziskujejo svet, samo na drugačen - svojstven način t.im. vizualizacijski način vpogleda.Pesem po kateri je zbirka dobila tudi ime Sestop s Parnasa sem napisal kot vizualizacijsko poved freske Raffaela Santija Parnas.
