KAKO IZ PLATONOVE VOTLINE

KAKO IZ PLATONOVE VOTLINE?

 

Sikstinska kapela, starozavezni bog, Michelangelo Bounarroti, poslikava vseh stropnih fresk in zadnje sodbe med 1508 in 1512, Vatikan


Baal, Narodni muzej Mexico, 1.600 p.n.š., Quatna, Sirija

detajl zadnja sodba,  Sikstinska kapela,

več www Sikstinska 3D

Zgoraj vidimo starozaveznega "boga", ki ga ovija kača. Oseba, ki jo ovija kača je po Bibliji stare zaveze Središčno drevo spoznanja dobrega in zlega.

Platonova votlina je eden od ključnih tekstov preko katerih lahko dešifriramo tudi ostala njegova sporočila. Napisal ga je kot "maščevanje" za sojenje in smrt Sokrata, svojega učitelja, ki ga je  kot modreca nadvse ljubil, saj ga je njegovo znanje razsvetlilo in mu omogočilo izjemen duhovni razvoj. Ohranitvi Sokratovega opusa je namenil večino svojega pisateljevanje in razmišljanja. Platon je zaznamoval pot modrosti številnim filozofom, intelektualcem skozi tisočletja. V interesu starozaveznega boga pa je bilo da ljudje ne posedujejo  znanj visoke duhovnosti, saj so jih (tudi) zlorabljali. Zato je takšne ljudi kot je Sokrat in kasneje Jezus dal v roke primitivnejšim tako da jim je odtegnil svojo zaščito. Še dandanes je Sokrat obravnavan kot ključni filozof antike. Toda z napačnimi interpretiranji, prevodi, njegovo sporočila hitro prhnijo in izgubljajo notranjo homogenost - izjemnost. Samo zamenjava edninskega in množinskega otok /otoki lahko izgubi kar celo celino, glej ATAANTIKOΣ, stalna praksa prenarejanja zapisov, fresk... je vidna tudi iz detajla..  
 

Templarska kapela Rossalyn 1.440 Škotska, Velika Britanija (prva slika je obrnjena, originalno gleda padli angel navzdol)

Kako brati zgornje podobe? V templarski kapeli cerkve, ki je bila zgrajena leta 1.440  na Škodskem, vidimo padlega angela. Izza sedeče zvezane osebe v templarski  cerkvi Rosalin vidimo simbol piramidalnega stolpa z sedmini vidnimi stopnicami (nivoji), osmi nivo pa je skrit in se kot vrh nahaja izza telesa angela (izza srca). Angel in podstavek spominjata na vladarski pečetnik.
Vrvi v obliki črke S se napenjajo zdaj z leve zdaj z desne, tako oseba deluje kot sveder.  Vrvi zvezujeta telo nagela, ne pa njegovih kril. Duhovno je tako prisoten kejer koli, tudi deluje predvsem skozi duhovnosti. Ker je (glej original)  obrnjen z glavo navzdol vrta v svet "podzemlja".   Podoben motiv zategovanja dveh vrvi najdemo na spodnji upodobitvi. Časovna razlika med upodobitvama vladarjev je slabih 3.000 let. 

 
 

 


Ramsez II, 1279 - 1213 p.n.š., muzej Torino, Italija

Muzej Guimet, Japonska

V bližini cesarske palače Franca Jožefa, Schönbrunn Dunaj, ok. 1860, Austrija

 Sirijski Oziris, 4. stoletje, Walters Art Museum Baltimore, ZDA  


Katedrala Burgos, 1221 - 15. st., Španija

 Lev, ki ga je zvezala kača stoji na krogli, ki predstavlja Zemljo, v roki drži dokument - prerokbo... v drugi pa simbol vladarstva, ki je povsem enak kot simbol, ki ga v roki drži npr. Kefrenov kip iz obdobja, ki je bil več tisoč let preje. Je sledilec RKC pojmovanja Jezusovega nauka (glejte levo kolo). Na desni je oseba, ki jo imenujejo Oziris, v svoj položaj zvezanosti s strani kače se je vdal in jo sprejema kot nujno zlo, saj naj bi sčasoma "kača" dozorela in spoznala svojo napako, oz. bo dozorel Oziris, da jo bo uspel pretvoriti v zaveznico. Ima poudarjena ušesa, je zlat. S svojo pozitivnostjo naj bi torej premagal kačastost - torej primitivnost. Deloval naj bi predvsem na duhovni ravni. Pripadal naj bi svetu Arkhontov - kultu Ura (glejte desno kolo). Podobno kot boj dveh rib lahko beremo tudi spodnjo starokrščansko upodobitev Jezusa in Poseidona  ali pa starogrško.


Cerkev iz 3. st. n.š., Megiddo, Izrael


Zeus (Dyaus - prvi bog neba stare Indije) in Typhon, 550 p.n.š., Staatliche Antikensammlungen; Berlin


Simbol kače (na ravni osebe je lahko tudi takšen)


Smo v dobi v kateri smo običajni ljudje potisnjeni v "kamnitost" - v ukvarjanje zgolj s samim seboj in tudi ta komunikacija se ruši, postaja kaotična. Še pred tem  izgubimo komunikacjo z okoljem, predvsem in najprej energetsko način. Smo (so) predvsem brezosebni, zgolj tehnični. Toda ali je ta kamnitost res resnica sveta ali pa smo le potiskani vanjo zato da se za našim hrbtom vršijo takšne in drugačne psihične vojne ter uresničujejo takšni in drugačni cilji "posvečenih". Nevidne vojne, ki jih ne opazimo, velikokrat ekskalirajo v prave vojne. Vse vojne do sedaj so imele cerkveno "rešiteljski" kontekst. Zato zgodnje vprašanje: Kako iz Platonove votline niti ni tako nepomembno.


Samostan Gelugpa, Parping, Nepal



Sikstinska kapela (kamnito telo leži na trebuhu v njem stanujejo ljudje - je simbol platonove votline), Vatikan


Ljudje SVETLOBE bodo oblikovali povsem drugačen svet, kot ga poznamo.
Vedeli bodo, da vsaka najmanjša želja in čutenja vplivajo na okolje. Želeti in čutiti se ne bodo bali, saj bodo zvedavi, pošteni in sebi podobni. Vedeli bodo, da je najpomembnejše poslanstvo njihovega bivanja razvoj lastne duše, kar pa je možno le v pogojih sodelovanja in zavedanja, da je Svet velika celota. Svet je velika, nikoli povsem dojeta, celota - celota ki jo prepoznavamo kot čudovito in želimo živeti v skladu z njenimi zakonitostmi.

Ljudje svetlobe bomo stopili iz PLATONOVE VOTLINE. Teater nasilne duhovnosti posvečenih bo tako odšel tja kamor spada - v izničenje.

Duhovni "zombiji" - ljudje, ki so potisnjeni v neduhovnost in njihove stiske, so opisani v Platonovem tekstu Prispodoba o votlini. Ti ljudje stavijo na logiko horde, na miselna in racionalna dognanja, tako drugih kot svoja. Občutek za prav je pokrit pod pokrovom majhnosti in neverjetne nevednosti.
Platon "
ti ljudje ne bi imeli za resnično ničesar drugega kakor samo sence stvari, ki jih je izdelala človeška roka."

Platon v tekstu daje tudi nasvet kaj bi moral narediti Človek da bi zopet dobil t. im. tretje oko s katerim bi videl resnični svet, Svet vsepovezanosti: "Navaditi bi se moral, na svetlobo, če bi hotel gledati predmete tu zgoraj. V začetku bi najlaže prepoznaval sence, nato zrcalne predmete ljudi in drugih stvari v vodi, pozneje nje same. Stvari na nebu in nebo samo bi laže opazoval ponoči ob svetlobi zvezd in lune kakor podnevi ob soncu in njegovi svetlobi..."

Ljudje v votlini so programirani tako, da uničijo vsakogar, ki bi jim nudil Svet resničnosti: "In če bi vklenjene poskušal osvoboditi in odpeljati v gornji svet, bi ga ubili...




Sikstinska kapela, zadnja sodba, Michelangelo Bounarroti, poslikava vseh stropnih fresk in zadnje sodbe med 1508 in 1512, Vatikan
 

Slastno vklenjeni npr. v: lažni strah, lažno samozavest sledijo tistemu kar je modno. Stalne "gledališke" ipd predstave s klišejskimi vzorci nudijo varnost vrednostnega sistema in navidezno domačnost. Nabitost groze, dram vseh, ki so nekdaj skušali biti idealisti... pa miselno in čustveno, čutno zaposlijo. Nevidni amfiteater programiranja kjer vladajo nevidne moči saj napol slepi vidijo "le odseve" in nevidni vladarji o katerih ni kvalitetnih javno dostopnih informacij.

 


Trg Navona, Rim
 

Michelangelo, muzej Capitolini, Rim
 

Bes in Beset, ok. 550 p.n.š.  Louvre

Vrt blizu cerkve sv. Maria sopra Minerva, Rim

 
 

Echnaton (Akhenaten oz. Ikhnaton vladal med 1.353 -  ok.1.336 p.n.š.) in Nefretete (Nefertiti 1.370 - ok.1.330 ) muzej Petrie, London, Velika Britanija

Simbolno sta v tem kipu oba Ikhnaton  kot Nefertiti  upodobljena kot nosečnici. Srečna družina. 
Simbolno je to pomenilo, da lahko vsi trije rodovi: moški, ženski, androgini lahko živijo v sožitju.

 


"bik" opazuje boje - Tell el Amarna Egypt 3.250 - 3.100 p.n.š.Britanski muzej, London

izgon "bikov" v morje - Bazilika sv. Andreja , 1585, Rim

Simbol starozaveznih Arkhontov (Boga) je polž njegovih potomcev  pa bik... Še 3 tisoč let pred novim štetjem je bik boje za prevzem oblasti s strani kreiranih ljudi samo opazoval, saj so njegovo voljo udejanjali atlantidski kralji in zavezniki, sčasoma pa se je vse zelo obrnilo. Simbol bika postne skrajno nezaželjen. Izza simbolike pa se skriva boj proti potomcem arkhontov: Kiklopom, Gorgonam, Meduzam, Silenom, Favnom... ter tako tudi zaveznikom le teh: Kentaurom, , Zelotom, Esenom, svečenicam Isis, Vestam, Krščanom, Katarom, starozavezno verujočim...
 

Posledice skrivnostnega boja:  nenaravno širjenje puščav, večmilijard mrtvih, revščine,  trpljenja, namenjanje sredstev in časa boju proti zlu (?), namesto gradnja dobrega, v splošnem hitro padanje božanske podstati ljudi - kreiranje novodobne visokotehnološke "Neandertalske civilizacije".
 

več  MITRAIZEM
 

Nekaj upodobitev starozaveznega Boga in njegovih naslednikov... STVARNIK ADAMA


Sokrat, 500 let kasneje Jezus sta najbolj poznani osebnosti, ki sta skušali odpeljati  ljudi iz votline napačnega znanja. Oba so
vladajoči ubili in kolikor se je le dalo iznakazili njune nauke in dela. Povsem so zbrisali tudi vse kar priča o njunem dejanskem obstoju - knjige, izvirne upodobitve, govori... Sokrat po pričevanjih tistih, ki so ga umorili in njihovih naslednikov ni napisal nobene knjige. Jezus po pričevanjih tistih, ki so ga ubili, ni imel niti sodelavke, niti svečeniškega stanu...

 

Platon tekst Kritija: "Bogovi so si nekoč z žrebom razdelili celotno zemljo po področjih - in to brez spora.    Ne bi bilo pametno misliti, da bogovi niso vedeli, kaj je primerno za vsakega od njih, ali da so nekateri bogovi sicer poznali, kar sodi bolj k drugim, a so to s spori skušali pridobiti zase. Ko so torej po žrebu Pravičnosti v delež prejeli to, kar jim je bilo ljubo, so začeli naseljevati dežele, in ko so jih naselili, so nas gojili kot svojo lastnino in hranjena bitja, kot pastirji gojijo svoje ovce. Vendar pa niso prisiljevali  teles s svojimi telesi, kot pastirji, ki gonijo svoje črede na pašo z udarci, temveč s tem, s čimer se živo bitje najlaže obrača: v skladu z njegovim verovanjem so se dotikali duše s spoznanjem kot s krmilom in tako s krme upravljali ter vodili vse smrtno.

Celotno Atlantido je razdelil na deset delov  prvorojenemu prvega para otrok je dal kot njegov delež domovanje njegove matere in okolico, saj je bila največja in najboljša. Postavil ga je za kralja nad drugimi. Dru­ge sinove je naredil za oblastnike in slehernemu je dal oblast nad mnogimi ljudmi ter kraji164 ( topos) velike pokrajine ( chora).

 

Biblija stare zaveze 1. knjiga letopisov: "4 Potem se vname vojska v Gezerju s Filistejci. Takrat je udaril Sibekaj Husajec Sipaja, iz sinov velikanovih; in bili so ponižani. 5 In zopet je bila vojna s Filistejci; in Elhanan, sin Jairov, je udaril Lahmija, brata Goliata Gatovca, ki je imel suličišče pri svoji sulici kakor tkalsko vratilo. 6 In zopet je bila bitka v Gatu, kjer je bil mož visoke postave, ki je imel po šest prstov na rokah in na nogah, skupaj štiriindvajset; tudi ta se je bil rodil velikanu. 7Ko je ta sramotil Izraela, ga je ubil Jonatan, sin Simea, brata Davidovega. 8 Ti so se bili rodili velikanu v Gatu, in padli so po roki Davidovi in po roki služabnikov njegovih."

 

Platon v tekstu Kritija:  "Pozejdon je prejel v delež otok Atlantido in na nekem otoškem kraju, ki ga bom še opisal, je naselil svoje potomce, ki jih je spočel s smrtno žensko."

 

Več o kako iz Platonove votline na predavanjih.

 

   copyright  ©  by Vladislav Stres


PRISPODOBA O VOTLINI (Politeia, Platon: sedma knjiga  514a- 517a)

 

[Sokrat:] Sedaj ti hočem pojasniti razloček med izobraženimi in neizobraženimi ljudmi z naslednjo primero.
Komentar V.S.: Živimo v teatru kjer  svečeniki znanja manipulirajo s tistimi, ki znanja nimajo. Svečeniki znanja živijo v dejanskem svetu in izvajajo rituale  za kreiranje fikcije. Sami delujejo skrito - anonimno
 

Zamisli si, da ljudje bivajo v nekakšni podzemeljski jami, ki ima v smeri svetlobe široko odprtino. V njej živijo od mladih nog z okovi na nogah in vratu, tako da se ne morejo ganiti in morajo nenehoma gledati naravnost predse. Svetloba jim prihaja od ognja, ki gori visoko nad njihovimi hrbti. Med tem ognjem in prikovanimi (neizobraženimi) ljudmi vodi zgoraj pot; vzdolž nje si zamisli nizek zid, podoben pregraji, ki si jo navadno postavijo glumači pred gledalci, da nad njo izvajajo svoje umetelnosti.

              Ob tem zidu nosijo(izobraženi) ljudje razne predmete tako, da molijo prek zidu, na primer kamnite ali lesene kipe ljudi in drugih živali, skratka, vse mogoče umetniške izdelke...

            Vklenjeni ljudje so podobni nam! Kajti ne vidijo ničesar drugega kakor svoje sence in sence drugih ljudi, ki jih svetloba ognja meče na nasprotno steno votline.

Isto velja za stvari, ki jih nosijo mimo njih?Nasploh ti ljudje ne bi imeli za resnično ničesar drugega kakor samo sence stvari, ki jih je izdelala človeška roka.


In sedaj pomisli, kaj bi bilo z njimi, ko bi se osvobodili, odvrgli okovje in se otresli nevednosti. Lahko bi se zgodilo samo to. Ko bi bil kdo od njih osvobojen in prisiljen, da takoj vstane, obrne glavo, zapusti svoj prostor in pogleda proti svetlobi. Ko bi pri tem občutil bolečino in zaradi svetlobnega blišča ne bi mogel gledati stvari, katerih sence je prej videl - kaj misliš, da bi odgovoril, če bi mu kdo rekel, da je prej gledal samo prazne ničevosti, zdaj pa da je bliže resničnosti in bolje vidi, ker je njegov pogled obrnjen k resničnim stvarem? ...

            In ko bi ga prisilili, da gleda v svetlobo, bi ga zabolele oči. Zato bi se hitro obrnil spet k stvarem, ki jih lahko gleda, in bil prepričan, da so le-te jasnejše kakor to, kar mu zdaj kažejo.

            In ko bi ga kdo od tod s silo odvlekel k težko pristopnemu izhodu in ga ne bi prej izpustil, dokler ga ne bi pripeljal na sončno svetlobo, bi ga to gotovo vznejevoljilo in mu prizadejalo muke. In ko bi prišel na sončno svetlobo, bi imel oči polne blišča in ne bi mogel spoznati nobene od stvari, ki jih imamo mi za resnične.


Navaditi bi se moral, na svetlobo, če bi hotel gledati predmete tu zgoraj. V začetku bi najlaže prepoznaval sence, nato zrcalne predmete ljudi in drugih stvari v vodi, pozneje nje same. Stvari na nebu in nebo samo bi laže opazoval ponoči ob svetlobi zvezd in lune kakor podnevi ob soncu in njegovi svetlobi. ... Nazadnje pa bi lahko gledal ne le podobe sonca v vodi ali na kakem drugem predmetu, temveč sonce samo na njegovem prostoru in takšno, kakršno je. ...In potem bi lahko prišel do sklepa, da je sonce tisto, ki določa leta in letne čase, ki vlada vsemu vidnemu svetu in je počelo vsega, kar je moč videti. ...

Ko bi ga zdaj spomnili na njegovo takratno znanje in na sojetnike - kaj misliš, ali se ne bi čutil srečnega zaradi te spremembe in se mu ne bi smilili tisti, ki so še ostali tam? ...In potem še to premisli! Ko bi se tak človek znova vrnil v podzemeljsko jamo na svoj stari prostor, ali mu ne bi bile oči potem, ko bi prišel s sonca, zapolnjene s temo? ...

In če bi vklenjene poskušal osvoboditi in odpeljati v gornji svet, bi ga ubili...

 


PRISPODOBA O VOTLINI 
komentar prebivalca  Platonove votline in ljubitelja modrosti - filozofa 
dr. Marka Uršiča


"Prispodoba razpira onstranstvo. S Platonovim svetom idej se pred očesom duha odstre dotlej neznani, predvsem pa še neartikulirani horizont, t o p o s , s katerim se šele odpira možnost ne samo filozofskega idealizma, temveč tudi krščanskega vstajenja in zveličanja duše v nebesih. Pri Platonu odkrita `pokrajina duha' - tj. transcendenca v odnosu do neposredne prisotnosti sveta, do imanence - prej, v predplatonski grški misli, še ni bila razkrita (niti kot odsotnost), kajti svet je zaobsegal enotno, čeprav seveda notranje razčlenjeno območje razmerij, ki je segalo od doma in svetišča do Olimpa in Hada. Čeprav so bili grški bogovi »nesmrtniki«, so naseljevali kozmos na soroden način kot ljudje: Pozejdon in Kirka sta domovala v istem območju razmerij kot Odisej in Ahil, slednja v istem kot Perikles.

Prva verzija tega besedila je izšla pod naslovom »Prispodoba o votlini. Esej o platonizmu in krščanstvu, II. del« v Novi reviji 128 (1992). S to temo sem nastopil tudi v sklopu ciklusa »Postmodernizem in živo izročilo« v dveh javnih predavanjih na teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru 25. in 26. novembra 1992. Tekst teh dveh predavanj, torej druga, skrajšana verzija pričujočega besedila, je izšel pod naslovom »Filozofsko spoznanje onstranstva« v zborniku Postmoderna in živo izročilo, izd. MOŠ, Ljubljana 1993. Pričujoče besedilo je torej tretja, izpopolnjena verzija tega eseja.
in Sokrat. Toda s Platonom se je vse spremenilo: >>poljana resnice« (to aletheias pedion, gl. Faidros 248bc) se je raz-ločila od sveta in nad daljnim nebom, nad znanimi sredozemskimi zvezdami se je razprl »nadnebesni prostor« (topos hyperouranios, ibid. 247c). Prav ta razslojitev ravni na tostranstvo in onstranstvo, na imanenco minljivega sveta in transcendenco neminljivosti, je bistvena za razumevanje Platonove Prispodobe. 0 tem velikem razcepu je tukaj, v svetu, možno govoriti zgolj v prispodobi, ki s svojo analogično odprtostjo omogoča, da se onstranske luči »spomnimo« že tostran in se prebudimo iz ujetosti v Votlini. Na točki izstopa (ko se oči privajajo nezemeljski svetlobi) sprva še ni razvidno, k a k š e n je onstranski topos, temveč le to, d a je.
Platonovo prispodobo o votlini (Politeia, sedma knjiga) bom povzel le v glavnih obrisih, saj je splošno znana, pozneje pa se bom vrnil k nekaterim podrobnostim:'

[Sokrat:] In zdaj ti hočem pojasniti razloček med izobraženimi in neizobraženimi Ijudmi z naslednjo primero. Zamisli si, da ljudje bivajo v nekakšni podzemeljski jami, ki ima v smeri svetlobe široko
odprtino. V njej živijo od mladih nog z okovi na nogah in vratu, tako da se ne morejo ganiti in morajo nenehoma gledati naravnost predse. Svetloba jim prihaja od ognja, ki gori visoko nad njihovimi
hrbti. Med tem ognjem in prikovanimi ljudmi vodi zgoraj pot; vzdolž nje si zamisli nizek zid, podoben pregraji, ki si jo navadno postavijo glumači pred gledalci, da nad njo izvajajo svoje umetel
nosti.
- Zamišljam si, je odvrnil Glavkon.
~ Platon: Država, prev. Jože Košar, DZS, Ljubljana 1979, str. 236-238.
Ob tem zidu, tako si predstavljaj, nosijo [drugi] Ijudje razne predmete tako, da molijo prek zidu, na primer kamnite ali lesene kipe Ijudi in drugih živali, skratka, vse mogoče umetniške izdelke...
Uklenjeni Ijudje so podobni nam! Kajti ne vidijo ničesar drugega kakor svoje sence in sence drugih ljudi, ki jih svetloba ognja meče na nasprotno steno votline.
-[Glavkon:] Seveda, če vse življenje ne morejo ganiti glav.
Isto velja za stvari, ki jih nosijo mimo njih?
- Gotovo, tudi od njih vidijo samo sence. ...
Nasploh ti ljudje ne bi imeli za resnično ničesar drugega kakor samo sence stvari, ki jih je izdelala človeška roka.
- Nujno.
In sedaj pomisli, kaj bi bilo z njimi, ko bi se osvobodili, odvrgli okovje in se otresli nevednosti. Lahko bi se zgodilo samo to. Ko bi bil kdo od njih osvobojen in prisiljen, da takoj vstane, obrne glavo, zapusti svoj prostor in pogleda proti svetlobi, ko bi pri tem občutil bolečino in zaradi svetlobnega blišča ne bi mogel gledati stvari, katerih sence je prej videl - kaj misliš, da bi odgovoril, če bi mu kdo rekel, da je prej gledal samo prazne ničevosti, zdaj pa da je bliže resničnosti in bolje vidi, ker je njegov pogled obrnjen k resničnim stvarem?...
In ko bi ga prisilili, da gleda v svetlobo, bi ga zabolele oči. Zato bi se hitro obrnil spet k stvarem, ki jih lahko gleda, in bil prepričan, da so le-te jasnejše kakor to, kar mu zdaj kažejo.
- Gotovo bi tako storil.
In ko bi ga kdo od tod s silo odvlekel k težko pristopnemu izhodu in ga ne bi prej izpustil, dokler ga ne bi pripeljal na sončno svetlobo, bi ga to gotovo vznevoljilo in mu prizadejalo muke. In ko bi prišel na sončno svetlobo, bi imel oči polne blišča in ne bi mogel spoznati nobene od stvari, ki jih imamo mi za resnične.
- Nikakor ne bi tega zmogel, vsaj ne takoj.
Navaditi bi se moral, mislim, na svetlobo, če bi hotel gledati predmete tu zgoraj. V začetku bi najlaže prepoznaval sence, nato zrcalne predmete Ijudi in drugih stvari v vodi, pozneje nje same. Stvari na nebu in nebo samo bi laže opazoval ponoči ob
svetlobi zvezd in lune kakor podnevi ob soncu in njegovi svetlobi. ...
Nazadnje pa bi lahko gledal ne le podobe sonca v vodi ali na kakem drugem predmetu, temveč sonce samo na njegovem prostoru in takšno, kakršno je. ...In potem bi lahko prišel do sklepa, da je sonce tisto, ki določa leta in letne čase, ki vlada vsemu vidnemu svetu in je počelo vsega, kar je moč videti. ...In dalje! Ko bi ga zdaj spomnili na njegovo takratno znanje in na sojetnike - kaj misliš, ali se ne bi čutil srečnega zaradi te spremembe in se mu ne bi smilili tisti, ki so še ostali tam? ...In potem še to premisli! Ko bi se tak človek znova vrnil v podzemeljsko jamo na svoj stari prostor, ali mu ne bi bile oči potem, ko bi prišel s sonca, zapolnjene s temo? ...In če bi uklenjene poskušal osvoboditi in odpeljati v gornji svet, bi ga ubili... (Politeia 514a517a).
TOPOLOGIJA
Klasično interpretacijo Prispodobe je podal sam Platon v neposrednem nadaljevanju, ko učitelj Sokrat razlaga Glavkonu:
Vso to prispodobo moraš zdaj, dragi Glavkon, kot celoto povezati z našimi prejšnjimi ugotovitvami. Vidni svet primerjaj z bivališčem v ječi, ogenj v njej z močjo sonca. Če si nadalje predstavljaš pot v gornji svet in seznanjenje z njim kot popotovanje duše v miselni svet, potem prav razumeš moje mnenje, ki ga želiš slišati o tem. Sam bog ve, ali je tudi pravilno. Moje mnenje je tole: v svetu, ki ga je moč spoznati, je ideja dobrega najvišja in je le s težavo spoznatna; če pa jo spoznaš, potem se pokaže, da je počelo vsega pravičnega in lepega; v vidnem svetu ustvarja svetlobo in njenega gospodarja, v miselnem svetu je sama gospodarica in nam pomaga do resnice in razumnosti; vanjo mora upirati svoj pogled vsakdo, kdor hoče razumno ravnati v zasebnem in javnem življenju (ibid. 517a-518d).

Pot iz votline je proces pravega spoznanja, filozofskega prebujenja, ki zariše razloček med izobraženimi in neizobraženimi ljudmi. Različne interpretacije Prispodobe se ujemajo v ugotovitvi, da popotovanje duše v miselni svet in vrnitev prebujenega nazaj v votlino, da bi pomagal sojetnikom k svobodi, sklene k r o g, na katerem sta »začetek in konec skupna«. Krožno popotovanje duše skozi različne ravni bivajočega lahko razdelimo na štiri zaporedne stopnje: 1. uklenjenost v votlini, v podzemnem svetu senc, kjer ljudje živijo od mladih nog z okovi na nogah in vratu; 2. snetje okovov, ko je kdo od njih osvobojen in prisiljen, da takoj vstane, obrne glavo, zapusti svoj prostor in pogleda proti svetlobi; 3. izstop iz votline, ko prebujeni pride na sončno svetlobo in ima sprva oči polne blišča, nazadnje pa lahko gleda, stoječ v zenitu spoznanja, ne le podobe sonca v vodi ali na kakem drugem predmetu, temveč sonce samo na njegovem prostoru in takšno, kakršno je; 4. pot navzdol, ko bi se tak človek znova vrnil v podzemeljsko jamo na svoj stari prostor, kjer bi ga njegovi nekdanji sojetniki, če bi jih poskušal osvoboditi in odpeljati v gornji svet, nemara še ubili. Kar niti ni tako nenavadno, kajti s stališča sveta senc si težko zamislimo hujše preziranje po-svetnosti od predstave, da je ves svet neznanska temačna votlina, iz katere se je treba osvoboditi. Razmislek o tej predstavi (in hkrati občutju) povzemam v nadaljevanju, pred tem pa se pomudimo še pri strukturi in načinu branja Prispodobe. Tudi Martin Heidegger v svoji znani razpravi Platonov nauk o resnici - katere sestavni del je njegov prevod grškega besedila Prispodobe v nemščino (v slov. prev. Dean Komel, Phainomena 2/1991) - govori o štirih stopnjah poti, tj. izobrazbe (paideia), zasnovane v premeni bistva resnice, ko »aletheia pride pod jarem idea« (prav tam, str. 23). V okviru pričujočega eseja zaradi drugačnega konteksta ne morem podrobneje.

Prispodoba sega čez tri ravni bivajočega: 1. imaginarni svet (sence na steni votline), 2. `realni' svet čutnih predmetov (stvari v votlini, ki mečejo sence) in 3. svet idej (ki v Prispodobi nastopajo izven votline kot predmeti tu zgoraj, npr. drevo, hiša, gora, zvezda idr.). Prvo raven osvetljuje/omogoča ogenj v votlini, drugo poraja sonce, ki vlada vsemu vidnemu svetu in je počelo vsega, kar je moč videti, tretja raven pa je osvetljena/spoznavna z idejo dobrega - toda zanjo ne moremo reči, da je v istem smislu bivajoča kakor ogenj in sonce, ampak `preseva' onstranski svet idej kvečjemu per analogiam s soncem v vidnem svetu. Idejo dobrega moraš potemtakem razumeti kot nekaj, kar daje predmetom, ki jih je moč spoznati, resnico; duši, ki spoznava, pa sposobnost spoznanja (Politeia, šesta knjiga, 508e, slov. prev. str. 232). Spoznanje je možno zaradi deleženja stvari na idejah in deleženja idej na najvišji Ideji, ideji dobrega. Dobro je pri Platonu mišljeno primarno v ontološkem in spoznavnem smislu, šele sekundarno v etičnem. Po drugi strani pa prav vrlina spoznavajočemu odpira pot k pravemu spoznanju.

Razpravljati o tem, zakaj menim, da je Heideggerjeva interpretacija Prispodobe in nasploh platonizma preozka, ker bi argumentacija tega stališča zahtevala posebno, obširnejšo obravnavo Heideggerjevega »mišljenja biti«, saj je prav razumevanje platonizma kot »metafizike« (tj. vede o »bivajočem kot bivajočem«) ena izmed bistvenih sestavin tega mišljenja. (Bralec, ki pozna »mišljenje biti«, pa bo v nadaljevanju verjetno prepoznal tudi mojo implicitno polemiko s`heideggerjanstvom'.) - Na tem mestu bi samo pripomnil, da se pri zgornjem citiranju Prispodobe nisem odločil za Heideggerjev (oziroma Komelov) prevod, ker menim, da preveč `barva' Platonov tekst z lastno »bitnomišljenjsko« terminologijo, čeprav nedvomno osvetljuje zanimive etimološke nianse Prispodobe. Res pa je, da tudi navedeni Košarjev prevod ni prav dober, kajti s filozofskega stališča se zdi ponekod preohlapen, z literarnega marsikje preokoren, toda za zdaj imamo pač tega.

Prispodoba razpira govor o transcendenci: onstranski topos ustvarja tako, da prenese razmerje med prvo in drugo ravnjo na razmerje med drugo in tretjo ravnjo. Tretje ravni namreč ni mogoče videti s telesnimi očmi, kajti, kot ugotavlja Platon: Posamične stvari lahko vidimo, ne moremo si jih pa misliti, a ideje si lahko mislimo, ne moremo pa jih videti (ibid. 507b, v slov. str. 230). Prispodoba je prenos (metafora) predstavljivih razmerij v zgolj zamisljivo `projekcijo' onstran - pri Platonu v svet idej.' Čeprav v Prispodobi jasno in poudarjeno nastopajo tri ravni bivajočega, pa realiter obstajata samo dve: Potemtakem obstajata - kajne - dva svetova: vidni in miselni (ibid. 509d, v slov. str. 233). Toda kam je izginila votlina, svet senc, ki ga ustvarja ogenj domišljije? Se je v tej realiter dvoplastni stratifikaciji bivajočega povsem reducirala na vidni svet, na njegov posebni segment? Takšna razlaga se zdi sprejemljiva z racionalistične perspektive (ki v razvoju grške filozofije, paradoksno, vznikne z zaljubljencem Sokratom in mitotvorcem Platonom). Toda v takšni redukciji Prispodobe se skriva nevarnost spregledanja nečesa bistvenega: `projekcije' tostranskega toposa (in kronosa) v onstranstvo, prenosa (meta-fore), ki v mitičnem in/ali pesniškem diskurzu omogoča, da tostran uzremo obrise onstranskih horizontov. Kajti če ostaneta samo dve ravni, stvari tostran in ideje onstran, se odnos med njima lahko vzpostavi le kot abstraktno »deleženje« (methexis) stvari na idejah - medtem ko se izomorfizem..."

dr.prof. ipd  Marko Uršič


IZVLEČEK O ANDROGINEM RODU - PLATON SYMPOZIJ


URADNI PREVOD SLIKOPISNIH HIEROGLIFOV
je povsem napačen, bolje je prevedena Demotska pisava, ki je bila iznajdena šele 650  p.n.š.


KAZALO