in te ljubkujem in te dvigujem
kot tudi ljudi, ki v njem žive "
|
|
|
|
"Mesto ti krona si moja
in te ljubkujem in te dvigujem kot tudi ljudi, ki v njem žive " |
PAVLIZEM
Pavlizem ima v sebi
dvojnost. Pavlizem nadaljuje versko tradicijo takratnega Mitraizma in farizejev,
za katero ni nujno da je nujno negativna.
Utemeljitelj Pavlizma RKC je farizejski svečenik Savel,
Apostol Pavel se je najprej imenoval Savel (svečenik farizej). Savel je reševal vero takratnega časa, vero, ki je bila ogrožena, saj je vsake par desetletij prišlo do slavljenja novih in novih prerokov z idejami, ki so delovale rušilno na biblična verska spoznanja in izročila, ki so jim sledili častilci Mitraizma (več glejte MITRAIZEM) ki je bila prevladujoča vera takratnih elit rimskega cesarstva in delov drugih verstev npr.o Kibeli/1.
Kibela in Atis, 3. st., svetišče v Mali aziji
Iz zgornje upodobitve vidimo, da je kult temeljil na moči vrhovne svečenice Kibele (simbol levov in biča strogosti ter zahtev, ki ga ima v rokah svečenica) in na drugi strani vrhovnega svečenika Atisa, z mitreistično (simbolom omejene sposobnosti magije) cepico ki je povezan z energijami narave in s Svetim Duhom (simbol ptiča med vejami v središču drevesa). Leva ne moreta mimo energij drevesa izza katerega poln moči na varnem stoji Atis.
Cesarji so imeli naziv Pontifex Maximus,
poleg tega da so bili po Gaju Julijusu Cezarju Cesarji torej v svojih rokah
so združevali tako posvetno vojaško kot duhovno oblast. Določali so duhovnost in
skušali poveljevati tudi dušam in sploh duhovnosti
na Zemlji.
Svečenika Savla moramo
zaradi imena, ki si ga je kot svečenik nadel, gledati tudi v luči kralja Savla, kralja, ki je živel v času Davida.
David je namreč z ubojem
Goljata - beri Arhonta oz. potomca kreatorja novih ljudi oz. starega Adama nadaljeval "izvorni greh". Fama nepremagljivosti
Goljatov se je z Davidovim dejanjem končala. Kralj Savel je sicer
hotel zaustaviti uničenje ostalih Arhontov, ki so kljub superiorni pameti in
telesni moči pokazali svoje številne bojne šibkosti - počasnost in
celo občasno odrevenelost, strah ter smrtnost... Kralj Savel je
novega vojaškega in duhovnega vodjo
Filistejcev je celo proglasil za svojega sina in skušal ubiti Davida. S sedenjem na dveh stolih
pa ni uspel, njegova moč je bila v hitrem zatonu, tudi zaradi izjemnih
sicer, neurejenih, potencialov, ki so se takrat zbudila v ljudeh. Energija "kače" je
Savla vztrajno
zapuščala (nesposobnost priklicati energije "boga", spolna nemoč...) David
- sin preprostega rodu je sčasoma dobival na moči
in postal kralj...
Tudi farizej Savel je bil obremenjen s številnimi dilemami, ki pa jih je,
kot poznavalec Setovskih znanj ter kot zvest pripadnik religije očiščevanja
preko Mitre, uspešno odganjal. V svojem bruta
lnem
početju je bil uspešen in zato s strani elit spoštovan. Učinkovito je preganjal vse, ki so se razglašali za
božje sinove in niso priznavali duhovne božje razsežnosti in prevlade rimskih
Cezarjev npr. cesarja Tiberija, sodobnika Jezusa. Kot
inkvizitor je bil zelo uspešen izvrševalec cesarske oblasti. Deloval je
predvsem v uporni Anatoliji in Judeji. Med drugim je mučil, ubijal sledilce
prepovedanih ver, tako tudi Marijine in Jezusove učence/ke, apostole ipd. Jezusu
in ostalih takratnih prerokih, ki se niso podrejali zapovedim edinega boga na
Zemlji rimskemu Cesarju, je prepovedal širjenje vsakršnih necenzuriranih
informacij. S svojo vojsko in
podporo oblasti je uspel uničiti številne pomembnejše dokaze o Jezusovem obstoju ter
utišati oz. iztrebiti njegove priče. Fizično so bili ogroženi celo Jezusovi
apostoli, pa jih je (kot govorijo zapiski takratnih dogajanj) po
dolgotrajnem mučenju, bičanju in "pranju možgan" samo izgnal.
Malce pred potovanjem v Korint, ki je
zgodovinski natančno datirano z letom 51, pa si je taktično nadel
ovčjo oblačilo.
Samozvano je oznanil, da se mu je prikazal Jezus in ga nagovoril. To naj bi
ga osebnostjo povsem spremenilo. Sebe je ob tem dogodku preimenoval v Pavel in si
nadel naziv 13.
apostol. Zakaj je ta preobrat rimsko cesarstvo (Tiberius) dovolilo?
Po uničenju Jeruzalema je bilo posmrtnih prikazovanj zelo malo in tako so
morali ukiniti verjetje v hišne demone... Prikazovanja pa so bila možna na način
skupinskega priklicevanja...
2 - 3 st., Britanski muzej, London
Izročilo
Miriam... in njenega sina Jezusa... je temeljilo na starodavnih izročili.
Zaradi vitalnosti obredij in skrivnostnih znanj ter priljubljenosti med
prebivalci... je bilo izjemno trdoživo, zato so se po padcu Jeruzalema leta 73 n. š. rimski
svečeniki odločili da bodo Jezusa prikazali kot svojega drugega Mitro - antipoda
cesarju in edinemu res pravemu sinu boga Oktavijanu. Odločitev je temeljila na
delitvi duhovnosti na dva principa Rom (Oktavijan) in Rem (Jezus). Novopečeni
vrhovni razlagalec krščanstva Pavel je tako dobil dovoljenje da je ob
posredni podpori rimskih svečenikov v Jezusov nauk lahko vgradil veliko potvorb Jezusovega učenja
z namenom, da ojača čaščenje Setovskega gibanja takratnega Rima. Seveda niti to
gibanje ni v celoti negativno.
Rimski svečeniki so preko Pavla tako po volčje - potuhnjeno agresivno - uveljavljali duhovno oblasti na
področju duhovno povsem neobvladljivih dežel daljnega vzhoda.
Desetletja po križanju Jezusa je npr. "sveti"
Pavel uveljavil dogmo, da je bilo križanje Jezusa največji dosežek,
saj naj bi križanje
božjega jagnjeta (Jezus) le to odrešilo grehe sveta. Božje jagnje
(simbol Jezusa) pa ne odreši grehov sveta, še posebej ne, če umre nasilne smrti,
ampak je odrešeno le svojih grehov. Križanje kot simbol vkovanja
Prometeja naj bi bil greh proti Bogu. Božje jagnje lahko le pokaže pot kako naj tudi drugi postanejo
božja jagnjeta in se tako odrešijo. "Sv."
Pavel si je izmislil dogmo o Jezusovem vstajenju iz groba v katerega
je bil položen navidezno mrtev. Jezus se je
po njegovem dematerializiral, napačno je interpretiral npr. tudi hojo po vodi,
dvignil se je namreč nad preprostost tega sveta.
Če nismo Božje jagnje, ne
moremo biti pravični, božje jagnje pa ne moremo postati brez tega, da
grehe odpravimo, zato tudi Pavel kot Savel ni mogel soditi
pravično.
Preko "Sv. Pavla" so tako ljudje kot Satan uveljavili del oblasti. Tako je nauk Rimo katoliške cerkve dvojen Jezusov (oz. Jakobov in Petrov) in Pavlov, pa tudi večplasten.
Pavlovo delovanje po "spreobrnjenju" je deloma razumljivo
in tehtno.
Za časa Jezusa so bili ljudje zelo stigmatizirani zaradi stalnega
obtožujočega obnavljanja krivde izvornega greha in nesposobnosti uravnavanja
duhovnih energij. Vsem ki so želeli najti zgled so sicer nudili cesarja...
ampak ljudstvu je bil bistveno bližji preroki, ki so izhajali iz znanj ter
tradicije preteklosti. Možnih prerokov je bilo
veliko. Jezus se je izkazal za najprimernejšega za
nadgradnjo tradicionalnih verstev. Rimski duhovniki so preko Pavla
prekinili s popolno kaotičnostjo vere takratnega časa in s stigmatizacijo z
grešnostjo, ki je bila del vsakdanjika. Stigmatizacija je bila posledica
civilizacijskega, predvsem duhovnega zatona, ki je bil v času vse bolj
očiten. Kumranski rokopisi najdeni 1947 leta govorijo dvoje, da je velik del Pavlizma glede Jezusovega učenja nepristen. To
je osnovni razlog, da večine teh
rokopisov še niso prevedli. Posledica Pavlizma je, da se je
razmišljanje o veri umaknilo za zidove posvečenih, preprostim ljudem je bilo
omogočeno le versko doživljanje delčkov visoke duhovnosti, kot so jo
dovolili pontifeksi. Pavlizem pa je veseboval tudi nekaj nastavkov
pozitivnosti npr. pometel z
nadutostjo, ki je ključni del izvornega greha ljudi. Greh, ki je opisan v
povedi o Kajnu in njegovih prvih potomcih, so slabe lastnosti:lenosti, oblastiželnosti, nadutosti, samozagledanosti... Ti grehi so v
primitivnem bitju, ki so ga kreirali predniki sicer počivali, nato pa
prevzeli oblast nad številnimi ljudmi (vzpon podzavesti simbolizira kača).
Kajdejka, Rhode Island, School of Design Museum
Abelovstvo - nežnost, spreminjanje sebe - Removstvo je bila poniževano, zapostavljano in uničevano. Čaščena pa je bila sla po moči. Pavlizem je tako sprožil hiter civilizacijski napredek dnevnega profanega življenja. Danes se je Pavlizem izpel in ker postajamo sokreator bivanja na Zemlji in Zemlje potrebujemo novo religijo, vero in boljše neposredno poznavanje Boga.
Rimski pontifeksi so tudi ob nastajanju krščanstva uravnali razmerja med
posameznimi silami troedinega Boga v korist ljudi. Ob bok Boga očeta so
postavili cezarja/cesarja Tiberiusa, toda tega množice predvsem na daljnem
vzhodu niso sprejele. Že ob
nastanku je Rimsko kraljestvo sprejelo veliko drugih obredij, povedi... predvsem
grških in Etrurskih. Svojo prilagodljivost je pokazalo tudi kasneje. Uporne
vernike - krščane so obvladali tako, da so se preko takšnih in drugačnih Savlov kot
"volkovi" preoblekli v "ovčje kože" (primerjaj Danajsko darilo).
Samo prvi škofje kot npr. Peter so bili povsem pristni kristjani, kasneje pa je vera med
glavnimi škofi iz stoletja v stoletje bolj kopnela. Tako ni čudno, da se v 20.
stoletju pojavi gibanje, ki želi ponovno vzpostaviti Rimsko cesarstvo.
Krutosti nasilnih dejanj, samovolja v imenu perverzno pojmovanih višjih resnic
je dovolj. In zato je prav, da se odpravijo.
Kdor hoče dokazati vero, moralo,
vrednote je prav, da dopusti različne misli in da o veri, verjetju, vrednotah
večkrat v svojem življenju naredi temeljit razmislek.
Katedrala Bamberg Berlin,13.st.
/1 Božanstvo
Kibelo so stari Rimljani imenovali z
Velika mati bogov. Leta 204 p.n.š.
so Rimljani po napotkih iz te antične zbirke prerokb prenesli v Rim črni
kamen, meteorit iz Pesinunta (mesta v Frigiji). Ta pa je bil podlaga za
obnovitev ritualov božanstva Kibele. Leta 191 p. n. š. so za njeno čaščenje
posvetili tempelj na Palatinu (primerjaj islamski meteorit v Kaabi).
Kibela je skupaj s svojim tovarišem Atisom predstavljala življenjsko moč narave,
njeno sposobnost obnavljanja in zorenja, tako je bila tudi zaščitnica kvalitete
življenja in plodnosti (s strogimi zahtevami "pravih vrednot" parov). Časovno so
bili rituali vezani predvsem na pomlad in jesen.
Obredi Kibele so se
naslanjali na iniciaciji v mystes (vpeljava v duhovna znanja) in na
morebitni drugi stopnji na iniciaciji v epoptes (na notranji spremembi).
Ta pa je verjetno temeljila na notranjih očiščenjih preko spoznanja krivde
(tristia) in čaščenju svetosti sveta (bilaria).
DVOJNOST DOBREGA IN ZLA
KAKO IZ PLATONOVE VOTLINENEMOČ FRAMACONOV
NEMOČ PONTIFEKSOV
Tako eni kot drugi so imeli seveda tudi svetlejše trenutke... Kaže, da so se med seboj večkrat sprli in bojevali, lahko pa pa so med seboj razdelili vplivna področja ali pa bili aktivni zavezniki.