ZRCALO (pesniška zbirka, založba Obzorja, 1986),  št. tiskanih izvodov 600 - razprodano

RECENZIJE PESNIŠKE ZBIRKE ZRCALO:
  Herman Vogel, dr. prof Vojan Rus, Ciril  Zlobec

Herman Vogel

 "Pesniška zbirka Vladislava Stresa razkriva že močno izoblikovano poezijo. Iz ob­sežnega izbora je mogoče ugotoviti, da se pesnik, ki sodi v najmlajšo slovensko generacijo, sam od sebe, brez avtosugestije ali literarnega načrta pridružuje tisti smeri so­dobne slovenske poezije, ki si prizadeva pesnjenje obuditi v izvirnem, pravem pomenu. To pomeni, da pesem mora nekaj povedati in da naj bo zategadelj pesniška govorica z vsemi svojimi lastnostmi (izrazjem, metaforami itd.) za normalnega spre­jemnika razumljiva, logična. Nosilec Stresove poezije je v skladu s tem sporočilnost, rekli bi lahko klasično pesniško sporočilo v posodobljenem izrazu.

   Najprej so namreč teme Stresovih pesmi „večne”: iskanja mladega človeka, spraše­vanja po smislu in nesmislu bivanja, raz­merje občutljivega individualnega osebka z „objektivnim”, stvarnim, večinoma sovraž­nim svetom, ljubezen, vsa druga čustva, iskanje „vere” itn. Vse te in druge stvari pa si pesnik, drugič, prizadeva oblikovati v novo govorico, ki naj bi bila samo njegova. Odločilno vprašanje, koliko je ta pesniška go­vorica res nova, more dobiti v zbirki „Zrcalo” pritrdilen odgovor.

Posebej bi rad opozoril na pesnikovo že kar usodno (čustveno in čutno) navezanost na sleherno sestavino v njegovi poeziji. Mislim na njegovo zraščenost s pesniškimi temami in pozornost, ki jo posveča brez-kompromisno vsem drugim izraznim sredstvom (oblika, govorica, izrazje, celo črke, interpunkcija itd.).

 

Stresova zbirka Zrcalo, ki je doživela nekaj zboljšav, je močan glas v najnovejši slovenski poeziji."

Herman Vogel
 

dr. prof. Vojan Rus

"Toplo priporočam za tisk to zbirko iz naslednjih razlogov.

Pesniški svet in izraz Stresa je po mojem znanju v naši poeziji res nekaj svežega in svojsko dognanega.

Je eden od silovitih doživljajev našega časa, ki je apokaliptično grozljiv, kot ni bil še nobeden, vendar to pri našem pesniku ni niti patetika niti fraza, ampak oplemenitena tiha groza (npr. pesmi V plamenu, Zrcalo, Blato, Dolina, Ikar itd).Gre za dimenzijo nove duhovnosti, ki je v sedanjem slovenskem drobnajkarstvu redka, obenem pa resnično doživljena.

Obenem pa je ta pesimizem po cankarjansko, seveda čisto izvirno zdrav, ne kot preprosti vitalizem,ampak kot volja višje vrste, ki raste na objektivizaciji in gnetenju zla v intimi in ne na prazni tolažbi (pesmi Gozd, Srce itd). Ne gre torej za preprosto opisovanje doživetja, ampak za pesniško podoživetje zla in volje kot ju poraja naš čas, stalna refleksija in notranji stalni čustveni boj. Zato je obo­je - čustveno, podoživeto in reflektirano - zares izvirno, izbrano in izbrušeno, ni posnemovalno v nobeni meni znani dimenziji slovenskega in jugoslovanskega pesništva.

Zanimivi so tudi novi, individualizirani izrazi sodobne postvarelosti in človeške odtujenosti, povezani z ljubezensko tematiko (Golobice,Metulji Kip,Kepa itd) in enotne usodnosti sodobnega človeštva. V teh pesmih je prisotna tudi bogata erudicija, ki pri večini sodobnega slovenskega mladega  pesništva) ni kljub videzu njegove "kunštnosti", ki pa je le v funkciji izvirno predelanega materiala.

Zanimiv je tudi svojski doživljaj "revolucije", vendar ne v vulgarnem smislu (Sejalke ).

Figurativno in miselno sta v teh pesmih posrečeno komplementarna, zli­ta. Forma je tu razvoj vsebine, ne zunanja ekscentrična zanimivost. Določena hermetičnost tega pesništva je le resnična avantgardnost pred množičnim potrošniškim in malomeščanskim samozadovoljstvom v Sloveniji in na zapadu, ne pa formalna poza niti posnemovalna formalna nemoč."

26.10.83

dr. prof. Vojan Rus

 Ciril Zlobec
 

Če je res, da je za kolikor toliko zanesljivo oceno pesnika potrebno troje: vrednost pesmi same po sebi, mnenje kritike in odziv bralcev, je sleherno ocenjevanje prvenca (v rokopisu posebej) tvegano dejanje, nekakšno ugibanje prihodnjega stanja. Pred tako dilemo me postavlja tudi rokopisna zbirka Zrcalo mladega Vladislava Stresa.

Pesnik nam ponuja dovolj širok izbor (okrog 90 pesmi), da ga ne moremo obravnavati kot samo obetaven glas, ki naj nam še nekaj časa pljuska v uho, da se ga bomo privadili. Stres že ima svoj in­dividualni obraz, vendar ga je težko opredeliti, ker njegova poezi­ja ni enosmerno sporočilna, pa tudi njegov svet ni skladen, še manj lahko razpoznaven. Za Stresa je mogoče reči, da se spoznavni in ču­stveni element močno prežemata, zato moramo v njegovi poeziji odkrivati predvsem razpoloženje, ki pa ga ne gre razumeti kot počutje, temveč kot intimni odnos do sveta in časa. Pesnik se zaveda dilem današnje in jutrišnje civilizacije, zaveda se vse večje moči zla,

ne more živeti brez strahu pred nevarnostjo takšne ali drugačne kozmične katastrofe, hkrati pa se oklepa slehernega dokaza človečnosti, dekletove ljubezni, že poljuba, tople besede, ki prinašata trdnost, zaupanje v življenje. 

V tej dvojnosti razlogov za pesniški nemir, ki pa jo v teh pes­mih doživljamo kot celovito stanje človeka, ki se  odziva na realni svet (viden subjektivno) in se hkrati z njim spopada, ker se ne vidi in ne občuti z njim v soglasju. Ker z njim soglasen tudi noče biti. Zato lahko pri Stresovih pesmih govorimo o sicer zastrti, pa vendar dovolj močni notranji angažiranosti, ki se kaže v prasta­rem sporu, a ne na obrabljen način, med pesnikom in svetom, zaradi česar je ta lirika v svojem učinku kritična in osveščena. Pozornemu bralcu najbrž ne bo ušlo, da se v teh pesmih pogostoma pojavljata pridevnika belo in črno, vendar, to je treba povedati, nikoli kot črno-belo, torej zmerom kot dvoje stanj, pogosto v rabi, ki je nasprotna od običajne (beli pajčolan - črni sneg), skoraj zmerom v oblikah in zvezah, ki so simbolna preslikava subjektivnosti v re­alnost.

            Stresova pesem je nekoliko hermetična, nerada se nam odpira sama od sebe, treba je prodreti v njeno lirsko jedro, se prepu­stiti njeni metaforiki, ki je, kot rečeno, čustveno in spoznavno preoblikovana realnost, in nič ni narobe, če se nam katera od teh pesmih sploh nikoli ne razpre, saj je tudi v takem primeru lirska spodbuda, ki nam, bralcem, pomaga vzpostavljati dialoga svetom, ki je tudi naš, in s časom, ki je naš edini.

Ob vsem tem je seveda le še formalnost, če zapišem, da zbirko priporočam za tisk.

Ciril Zlobec

Ljubljana, 24. 10. 1983

VREZI (pesniški almanah, samozaložba, 1986),  št. tiskanih izvodov 250 - razprodano)
 

RECENZIJI PESNIŠKE ZBIRKE VREZI:  
Ciril Zlobec in Jaša Zlobec

Ciril Zlobec

Samozaložba, uredil in izdal Vladislav Stres  

V današnji dobi komunikacij nas vse bolj preveva strah, da se nismo več zmožni sporazumevati med sabo, celo med najbližjimi ne. Beseda pesnika je nekje vmes med upanjem, da je vez med ljudmi, in strahom, da to ne zmore bi ti. Ta razdvojenost, ki druga drugo pogojuje, je najbrž botrovala tudi tej zbirki: pesniki v njej, bolj različni kot sorodni med sabo, hočejo v še ne dovolj znani javnosti preveriti svoj glas. Gre za težnjo, ki je v vsakem pogledu razveseljiva in optimistični izziv nerazveseljivemu stanju na našem knjižnem trgu, ko je za mladega pesnika knjiga poezije privilegij in tveganje. Za osem pesnikov v tej skupni zbirki srečanje z javnostjo ni privilegij, tveganja pa se očitno ne bojijo. Naj jim bo slovensko bralstvo naklonjeno, kot sem tudi sam z vso naklonjenostjo prisluhnil njihovim izpovedim in zanosnim zapisovan-jem podobe sveta. Naj se v bralcih dopolni pesnikova samooznačitev: "Pričujoči izbor lirskih / tekstov je - Krik, sulice v led,/ ki govori, da nismo sami. " 

Ciril Zlobec

Jaša L . Zlobec

Res je, živimo v časih, za katere pravimo, da poeziji niso naklonjeni. Ampak ali ni bilo vedno tako? Zato se mi včasih kar zdi, da se pesniški subjekt vse prerad poigrava s svojo dvojno tragičnostjo. Prvič je tragičen kot občutljivi ustvarjalec, drugič pa je tragičen, ker ga drugi ne razume jo, ker ga kulturne institucije (od revij do založb) spregledujejo in zanemarjajo. Prav v senci te dvojne zagrenjenosti se kaže drugačnost in simpatičnost dela, ki ga je zbral in uredil Vladislav Stres. Simpatično je predvsem dejstvo, da se je samozavestno in pogumno lotil samozaložniškega podviga. Obenem pa je to dejanje tudi v neposredni zvezi z objavljeno poezijo, ki jo kar po vrsti označuje vitalizem, kakršnega sicer v sodobni slovenski poeziji nismo vajeni. Odprtost do življenja, vera v lepoto, v moč čustva, hkrati pa tudi vera v poezijo. Nekakšna sočnost, bi lahko rekli z eno besedo. Zato je to knjigo resnično mogoče pospre­miti s prijazno besedo in toplo mislijo.

Jaša L . Zlobec

APIS (pesniška zbirka, samozaložba, 1987), št. tiskanih izvodov 320 - na zalogi 40 knjig


RECENZIJA PESNIŠKE ZBIRKE APIS:
Ciril Zlobec
 

Vladislav Stres je zagnan zaverovanec v poezijo. Verjame, da je z umetniško besedo mogoče in nujno odgovarjati predvsem na stisko časa in človeka v njem. Zavest o dejanskosti sedanje civilizacije, ki ne more več odgovorno spremljati lastnega napredka, je pri Stresu uravnotežena s prepričanjem, da je možno vrniti tej dehumanizirani civilizaciji njeno "izgubljeno" duhovnost. V tem smislu je Stres celo moralističen pesnik, etnično je vznemirjen in zaskrbljen za tvegana pota sodobnega sveta. S pesniško besedo kliče k prebuja naše zavesti. Na tej ravni se seveda tudi nekoliko zaplete v svojo lastno naravo: pozicija, ki sem jo skušal nakazati bi terjala izostren intelektualni poseg, ki bi tej subjektiviteti zagotovil razmerja prepričljive objektivnosti. V Stresovi poeziji je namreč ves čas v ospredju lirska zaverovanost bolj v lastno prepričanje, vero, kot pa spoznanje. Tu lahko pride do določenega nesporazuma s kritiškim bralcem, ki prav na tej ravni prepričlji­vosti morda ne bo mogel ali hotel slediti pesnikovi logiki, ki je, kot rečeno, bolj lirsko razpoloženjska kot spoznavno razvidna. Gre pač za poseben tip poezije.

Druga značilnost te poezije je metaforična plat: močno se opira na egipčansko mitsko osnovo (že sam naslov, Apis, nas opozarja na to), ki pa spet ne deluje sporočilno izostreno, temveč pesnik prek nje bolj odslikava kot sporoča o svoji intimni človeški stiski ob soočanju z dandanašnjim svetom, stiski, ki pa spet ni osebno povsem razvidna, čeprav se pesnik prizadevno ^grudi, da bi izgovoril svoj memento našemu brezbrižnemu času.

Ciril Zlobec

REKI ( reki, aforizmi in kratke zgodbe 1993), 
brez spremne besede, št. tiskanih izvodov300 - na zalogi 4 knjige

SESTOP S PARNASA (pesniška zbirka, samozaložba, 1990), angleško - slovenska izdaja,
brez spremne besede, št. tiskanih izvodov 300 - na zalogi 5 knjig

PESMI O RAJU (pesniška zbirka, založba Delavska enotnost, 1994, št. tiskanih izvodov 1100 - na zalogi ok. 400 knjig ),
spremna beseda avtorja.
Recenzijsko presojo - kot mi je ponudbo posredoval takratni  urednik DE J. Horvat - naj bi bila možna s strani  Cirila Zlobca. Njegovo  recenzijsko presojo sem zavrnil. Ker mi narejena recenzijska presoja ni bila predložena,  ne vem katero so pridobili in z njo ne razpolagam.

Še neobjavljena:pesniška zbirka STVARJENJE,
Recenziji sta napisala Milan Bratec, nekdanji član DSP in Rudi Koncilija predsednik slovenskega bibliografskega društva

DVD  GOVORICA DREVES (drevesa imajo svoje pripovedi, hotenja, nekatera so žive "cerkve" izjemna duhovna bitja, jesen je čas ko lažje začutimo, slišimo... njihovo delovanje) 

DVD STVARJENJE (vizualizacija umetnin povezana z zgodovino  človeka)

Komisija za sprejem v  društvo slovenskih pisateljev mi je prošnje za  včlanitev večkrat zavrnila, tako npr. leta 1990 kot tudi leta 1994.

V. Stres

Zapisnik sestanka komisije za sprejem novih članov

 21. november 1994

 Navzoči so bili vsi člani komisije: Jože Snoj,Andrej Hieng, Ivan Minatti, Marko Uršič in Uroš Zupan.

 Komisija je pregledala prošnje: Vladislava Stresa, Iva Stropnika, Tee Stoka, Janje Kastelic, Marine Bahovec, Irene Zorko Novak in Roberta Titana-Felixa.

 ZA SPREJEM je komisija soglasno predlagala IRENO ZORKO NOVAK, TEO STOKA in ROBERTA TITANA-FELIXA.

ODLOŽILA je sprejem IVA STROPNIKA ( ponovno ga bo vzela v pretres po izidu njegove naslednje knjige in tako "okrepila svojo sodbo"), Marino BAHOVEC pa bomo prosili za izvod knjige kratkih zgodb z naslovom MARENGO, ki bo šele izšla.

 Komisija je ODKLONILA prošnjo JANJE KASTELIC, prav tako tudi VLADISLAVA STRESA (njegovo prošnjo je komisija - glede na dvom o pravilni odločitvi prejšnje seje - ponovno obravnavala in soglasno ugotovila, da njegova literarna produkcija ne ustreza kriterijem za sprejem v DSP).

Ljubljana, 25. november 1994

Posredno priporočilo za mojo vključitev v DSP s strani takratnega predsednika Društva slovenskih pisateljev Rudija Šelige

KOMISIJI ZA SOCIALNO ZAVAROVANJE SAMOSTOJNIH UMETNIKOV
Ljubljana. Cankarjeva 5
Spoštovani,

Društvo slovenskih pisateljev toplo priporoča prošnjo VLADISLAVA STRESA za pridobitev statusa samostojnega umetnika. Vladislav Stres v tem trenutku sicer še ni član našega društva, vendar je že doslej s svojim delom dokazal, da si članstvo in tudi status umetnika vsekakor zasluži.

Ljubljana, 9. marec 1990

Lep pozdrav,