GILGAMEŠ IN VRBA

GILGAMEŠ
OZ. GILGAMESH IN VRBA

GILGAMEŠ IN VRBA (6 fragmentarnih vrstic)	KOMENTARJI V. STRES
Ko se je nebo oddaljilo od zemlje, zemlja ločila od neba	Opisan je nastanek Sveta. Iz meglic se oblikuje planet Zemlja, tako pride do ločitve neba in zemlje
ter so ljudje dobili svoje ime, ko je Anu s seboj odnesel nebo, Enlil pa odnesel s seboj zemljo ter je Ereškigal dobila za doto podzemlje,	Ljudje so pred davnimi časi vladarja neba poimenovali z Anu, gospodarja Zemlje pa Enlil. Anu fonološko pomeni oddaljen modrec Neba, Enlil pa bogastvo v majhnosti (je Enlil simbol babilonskih kraljev ipd?). Tudi podzemlje je igralo pomembno vlogo pri posmrtnem življenju duš. Rokohitreca manipuliranja in kreiranja umrlih duš so imenovali Ereškigal.
ko se je odpravil na pot, ko se je odpravil na pot, oče odpravil na pot v podzemlje, Enki v podzemlje odpravil, takrat so padali na kralja majhni kamni, padali na kralja veliki, majhni kamni, ki se jim je reklo šu, veliki kamni, ki se jim je reklo ziga - udaa,	Da bi se obvarovali katastrofe padca Lune oziroma velikanskega meteorita se je vodja naroda imenovan Enki (primerjaj z Noe) odpravil v podzemske jame. Že med njegovim preseljevanjem so nanj padali kamni, tako majhni žvižgajoči kamni kot veliki ki so povzročlili močne udare, zaradi velike hitrosti in močnih udarov večjih so jim dejali ziga - udaa. Preživelim so dejali Utnapištim (sumersko Ziusudra) - popolnoma goli in prestrašeni. Biblija pa kraj reševanje pred vesoljnim potopom imenuje Ararat. Izrojevanje povedi o vesoljnem potopu se kaže npr.: Ziusudra ne pošlje ptičev iz ladje, da bi po njihovem vedenju sklepal, če je potop že končan, to stori kasnejši babilonski Utnapištim. Noe je zgradil bivališče v gori Ararat. Bivališče je bilo v obliki ladje - podmornice, saj so pričakovali možnost dviga jamskih voda... "strokovnjaki" so to bivališče v katerem je bil Noe le simbolno ime plemenskega poglavarja, razlagajo z ladja na morju, kar je seveda popolna neumnost.
...kot divji vetrovi se zaganjajo v krov Enkijevega čolna.. Proti kralju se vzpenjajo valovi v ladijski kljun kakor šakali, proti božanskemu Enkiju se vzpenjajo valovi v ladijsko krmo kakor levi.	Med padanjem Lune oziroma izjemno velikega meteorita, so vode izjemno narasle, zato so v gorovje kamor so se zatekli voda butala na način velikanskih valov. Gora je delovala kot ladijska krma.
O VRBI Takrat je bilo drevo, bila je vrba; zasajena je bila na bregovih čistega Evfrata in Evfrat jo je napajal s svojo vodo. Južni veter jo je nekoč z divjim pišem popolnoma podrl, zlomil ji krošnjo in Evfrat jo je odnesel na svojih valovih. Gospa, ki se je sprehajala v strahu pred Anujevo besedo, ki se je sprehajala v strahu pred Enlilovo besedo, je ujela v svojo roko drevo in ga odnesla v mesto Uruk. »Ponesem jo v sveti gaj čiste Inanni!«	Za časa vladavine Enmekarja očeta Gilgameša je hudo neurje podrlo in zlomile vrbo ter odlomljen vrh je odnesla reka. Svečenici Inanni, častilka Anuja in Enlila je bilo drevo všeč, zato je vrbo odnesla v sveti gaj, torej park z oboževanimi drevesi... Vrba ima izjemne lastnosti ponovne rasti - regeneracije. Inanni je bila skrbnica središčnega gaja (parka) mesta Ur, ker je bila najpomembnejša svečenica se je zato tudi po njej imenoval. Svečenica Inanni je bila sestra Gilgameša in nosilka čistih energij, takšen je tudi fonološki pomen Inanni.
Gospa se je pobrigala za drevo, z lastnimi rokami ga je posadila pred svojimi nogami. »Nekoč bom končno le imela sveti prestol, kamor bom lahko legla,« je govorila. »Nekoč bom le imela sveto posteljo, kamor bom lahko legla,« je govorila.	Drevo je začela častiti, saj se je zavedla, da ji bo omogočlilo tudi dobro posmrtno življeje.
Na široko se je razrastlo drevo, da ni mogla več prerezati njegove skorje.	Drevo je postalo tako mogočno da je postalo energetsko samostojno
V njegovih koreninah si je izbrala gnezdo kača, proti kateri so bili vsi čari brez moči, v njegovi krošnji je ptič Imdugud odgajal svoje mladiče, in v njegovem deblu si je napravila bivališče žalik žena. Devica, ki venomer kliče, ki razveseljuje sleherno srce, sveta Inanna, preliva zdaj grenke solze. Ko je napočil nov dan in je nebo zagorelo v jutranji zarji (2 fragmentarni vrstici) reče gospa Inanni... Gilgamešu: Ko se je zemlja napolnila z vodami rodovitnosti, ko si je Anu vzel nebo, Enlil pa vzel zemljo in je Ereškigal za doto dobila podzemlje, ko se je odpravil na pot, ko se je odpravil na pot, oče se je odpravil v podzemlje, Enlil se v podzemlje odpravil, takrat so padali na kralja majhni kamni, padali na kralja veliki, majhni kamni, ki se jim je reklo šu, veliki kamni, ki se jim je reklo ziga-udaa, kakor besni vetrovi butajo v krov Enkijevega čolna. Kakor šakali se vzpenjajo proti kralju kakor šakali se vzpenja vodovje proti kralju v kljun čolna,	Toda za vrbo velja da je darovalka moči, zdravja in lepote, tako se energetsko vanj ni naselila le Inanni ampak tudi energija zemlje v prispodobi kače. Kače je bila izven vsakršne kontrole, saj so bili proti njej vsi čari brez moči in energije neba - ptič Imdugud. Vrba je ptiču postala oporišče za svoj energetski razvoj in "razplod". Inanni je sicer bila častilka in povezovalka energij Anuja in Enlila oz. Neba in kreatorja ljudi toda te vloge ni uspela odigrati. Kljub svoji čistosti - deviškosti. Gilgameš zato to sveto drevo uniči. Kot poslanec višjih sil je uničeval predvsem sile t.i. kače - narave. Med njegovimi večjimi "podvigi" je tudi uničenje svetega drevesa Humbabe - izjemno velike in poduhovljene cedre.

Gilgameš in Humbaba, ok. 2200 p.n.š. podobno v Penningen en Gesmeden Stenen v Hagu

Na levi strani odtisa Sumerskega pečatnika vidimo Engidu, ki je simbolno upodabljan kot človek bik, na desni je Gilgameš, ki je upodabljan kot Človek. Oba držita bika za rep- simbol šibkosti in z drugo roko Engidu bika, ki očitno ni bik v dobesednem pomenu besede, drži za rog,Gilgameš pa drži meč s katerim ubija bika. Bik gleda proti Nebu, kot k svojemu zavezniku. Cedra, ki jo je Huwawa varoval in je v središču dogajanja simbolizira središčno drevo Raja - Drevo spoznanja dobrega in zlega. Ker naj bi drevo le oponašalo središčno drevo spoznanja ga Gilgameš poseka.

S čaščenjem Vrbe so povezani tudi prvobitni rituali starega rimskega cesarstva

Ob obletnici starorimskih Argejcev (14. ali 15. maja) so Vestalke v navzočnosti najvišjih svečenikov in magistratov, vrgle v Tibero šestindvajset vrbovih lutk, ki naj bi priklicale energijo neba (dandanes to prevajajo v priklicevanje dežja. Nerodno pri tovrstni razlagi pa je tudi to da rimsko cesarstvo dejanskega dežja večinoma ni potrebovalo, saj je bilo na ozemlju obilice in včasih celo preobilice dežja). Za priklicevanje energij neba so izvajali še starejši obred akvecij, pri katerem so se najvišji svečeniki in magistrati oblečeni v borna oblačila, za liktorji z butaricami, odpravili k Marsovemu templju zunaj Kapuandskih vrat po valjast kamen, imenovan lapis manalis, ter ga nato odnesli v spremstvu bosih žena z razpuščenimi lasmi na Kapitol; tam so ga častili in škropili z vodo z namenom darovanju energijam neba. Tako so se skušali povezati z energijami neba - bogom Anu-jem.