V drugem delu vojne je nemška oblast, na podlagi ugotovitev, da bo prišlo do hujših motenj pri izvajanju oblasti in da je verjetnost, da vojno izgubijo precejšnja, napisala več scenarijev rešitve nacizma.  Okrog načrtov imenovanih Walküre sta se spopadli zavezniški toda povsem drugače opredeljeni vodilni struji  takratne Nemčije. Formalni cilj načrta Walküre je bil ohranitev Hitlerjeve dediščine, ena stran je to pojmovala kot ohranitev temeljnih nacističnih idej, drugi pa so hoteli ohraniti Nemčijo kljub bližajočemu se porazu. Domovinsko usmerjeni so zaradi nepopustljivosti vrhovnega vodstva postali zarotniki tako so se zoperstavili močnim organizacijam: Gestapu, SD (Sicherheitsdienst ) in SSa (Schutzstaffel). Zamenjavo oblasti naj bi izvedli  s pomočjo rezervne armade - Wehrmacht Heer.

Pomembne osebnosti takratne Nemčije so, na podlagi ugotovitev neizbežnega vojaškega poraza, hotele skleniti vojaško premirje. Tako bi namreč zavarovali svoje rojake in Nemčijo pred katastrofo popolnega poraza. Zaradi katastrofalnega vojaškega stanja v Normandiji, Afriki, Rusiji... so tovrstne kritike dobivale splošno podporo. Vedeli so, da le takojšnje premirju lahko prepreči nepotrebne številne smrti in nadaljnjo škodo Nemčiji in številnim ostalim evropskim narodom, omogoča pa tudi da aristokracija obdrži svoje privilegije. 
Med vse bolj številne "zarotnike", ki so želeli Nemčijo obvarovati posledic popolnega poraza je SS  vrinil več svojih ljudi. Zbirali so podatke o obsežnosti mreže zarotnikov.  Zaroto so SS začeli usmerjati, saj so bili "zarotniki", načrtovalci rešitve Nemčije, premočni za neposredno soočenje. Uspeli so za spremembo načrtov zelo obsežne in s strani številnih podpirane zarote, tako da se je preusmerila na napad na Hitlerja v Volčjem brlogu in omejila le na prevzem oblasti v Berlinu. S tem se je predvidena akcija bistveno spremenila in zožila. Atentat naj bi izpeljal aristokrat, idealist,  polkovnik Claus Schenk Graf von Stauffenberg, ki se se je zaradi obveščenosti nasprotne strani s tem znašel pred neizvedljivo nalogo. Z omogočenjem spremembe oblasti naj bi obvaroval milijone življenj pred kazenskimi eksekucijami in preprečil hudo materialno škodo.   Notranji minister, fanatično pokoren združenju Thule Heinrich Luitpold  Himmler je dopustil atentat in z ukazom o prestavitvi torbe v kateri je bila bomba, omogočil da je Hitler v Volčjem brlogu ostal živ. To pa je bil "jasen dokaz" da ga varuje Bog in potrjuje da je Hitler mesija. V ključnem trenutku prevzemanja oblasti rezervne armade se ukazi nove oblasti oz. zarotnikov niso več razpošiljali. Nato sta najprej Goebbels, kasneje pa Hitler nagovorita ljudi preko radija. Fanatiki SS (vodje so bili posvečeni v znanja Thule) so preko operacije Walküre  oz. Valkyre izpeljali notranje čiščenje - likvidirali so več kot 200 vplivnih, drugače mislečih z realno močjo odločanja. Tako se je ponovila t.im. Noč dolgih nožev. Fanatični SSovci so na podlagi obtožb sodelovanja pri prevratu 20. julija 1944 ter pri poskusu umora ikone - Hitlerja, lahko po kratkem postopku ubili kateregakoli visokega oficirja takratne Nemčije. Tako so močno razrahljano oblast dobro utrdili (princip oženja "notranjega kroga"). Tajna združba t.im. Thula, ki je združevala najpomembnejši odločavalski vrh nacistične Nemčije je dala projektu iztrebljenja "napačnih ras" in predvsem starozavezno verujočih, prednost pred ohranitvijo Nemčije. Tako so ob samem propadanju imperija  takratne Nemčije procese eugenike in  teološkega čiščenja pospeševali.  Clausu Stauffenbergu se je Hitler zagabil zaradi genocidnih pobojev Judov in drugih. Rudolf Hoess je kot vemo pred moralno odgovornostjo zbežal še pred množičnim izvrševanjem "dokončne rešitve", Claus Stauffenberg pa je svojo moralno odgovornost sčasoma spremenil v nujnost spremembe oblasti in uboja Hitlerja.  Hitler je bil sicer lutka in je bil v scenariju dopustitve uničenja Nemčije tako kot polžid - Goebbels žrtvovan. Tako en kot drugi sta služila za potrebe preusmerjanja pozornosti, uničevanja obsežnih arhivov ter operacije ODESSA.

Nasprotnik in zaveznik projekta rasnega, teološkega, kulturnega čiščenja:

Claus Schenk Graf von Stauffenberg	Bundesarchiv Bild, Stauffenberg, Hitler, Keitel	Heinrich Luitpold  Himmler, 1907	Bundesarchiv Bild, obisk Himmlerja v koncentracijskem taborišču Dachau, 1936 in s svojo hčerko Pupi	Heinrich Luitpold Himmler, kot notranji minister in njegova posmrtna maska. Kljub zastrupitvi s ciankalijem se smehlja...
Idealist, aristokrat, povzpetnik	Občudovalec in raziskovalec moči	Nezadovoljen, sovražen že kot otrok.	Razočaran pri ogledu zapornikov.	Duševno bolan, iniciiran s tujim vsevednim svetom

"Vrhuška”  Nacistov se je leta 19944 domislila  operacije ODESSA (O.D.E.S.S.A. ). Operacija je pomenila razprši se in zbeži. Namenjena je bila predvsem predstavnikom t.im. nadrase, samodoločenih Arijcev (ARIA). Kljub vojaškemu zlomu je bila izjemno uspešna. Samo Argentina je podelila novo identiteto nekaj 100 nosilcem “nadrasnih lastnosti”, med njimi so bili deležni nove identitete in življenja:  Erich Priebke, Adolf Eichmann, Josef Mengele, Hans Kammler,Walter Kutschmann... Glede zadnjega se ve da je bil 1980 aretiran. Obremenilni dokazi pa so se na sodišču (seveda) izgubili, veliko, napol slučajno, kasneje odkritih virov o infiltraciji na stotine ljudi  t.im. nadrase je seveda zgorelo…  Večina ubežnikov je bila seznanjena s ciljem ponovne vzpostavitve jedra nacizma - VALKYRA (Valkyrie) – združi se, naredi novo jedro in se potuhni.

Skladen, z zgornjem videnjem operacije Valkyrie, je spodnji zapis Adolfa Hitlerja, nekaj mesecev pred koncem II. svetovne vojne leta 1944: