PRAVLJICA

PAR PRAVLJIC
ZA POKUŠINO

ZGODBA O ZEMLJI

NEKOČ JE BILA MEGLICA. ZDRUŽILA SE JE V LEDENO KROGLO.
POTOVALA JE PO VESOLJU IN SREČALA SONCE.
POSTALO JI JE TOPLO IN VESELILA SE JE SONČNIH ŽARKOV, NATO JE ZOPET ODŠLA V NEZNANO.

ZELO VELIKO ČASA JE MINILO DA JE ZOPET PRIŠLA V NJEGOVO BLIŽINO.

ŽARKI SO JI GODILI. POVRŠINA SE JE PRIČELA TOPITI.

ODLOČILA SE JE IN OSTALA V NJEGOVI BLIŽINI.

POVSEM SE JE STOPILA IN POSTALA VELIKANSKA KAPLJA.

SČASOMA SO SE V NJEJ POJAVILE PRVE RASTLINE IN ŽELATINA.

USEDALE SO SE IN OBLIKOVALE NOTRANJI PLAŠČ ZEMLJE.

V MORJU PA SO SE RAZVILE RAZLIČNE RASTLINE IN ŽIVALI. NEKATERE SO HODILE PO TLEH, DRUGE, SO ŠVIGALE SEM IN TJA KOT RIBE, TRETJE SO POLETAVALE NAD MORSKO POVRŠINO, ČETRTE PA NISO POČELE NIČ OD TEGA AMPAK SO SAMO ČEPELE NA RAZLIČNIH KOTIH MORSKEGA DNA.
V NOTRANJI SKORJI ZEMLJE SO NASTAJALE VSE VEČJE SKALE, KI SO SE NEKOČ DVIGNILE IN NASTALO JE KOPNO.

KOPNO SO NASELILE NAJPREJ RASTLINE IN NATO TUDI ŽIVALI.

Avtor: © Vladislav Stres

DALEČ PROČ

Daleč proč od tu je en poseben kraj. Prav hecen. Tam je vse medeno. Ptice, rože, vode se med sabo razumejo in prav nihče se ne krega drug z drugim. In iz tega kraja sijejo žarki in teče voda in pršijo kaplje na vse strani. Tu in tam zaide kakšen žarek tudi na Zemljo, tu in tam pade kakšna kaplja tudi tu med nas in prinese sporočilo oddaljene zvezde. Takrat ljudje spoznamo sporočilo ljubezni.

Sporočilo Raja je bilo prinešeno od drugod in ni s tega sveta.

Sporočilo razumevanja, sporočilo ljubezni pridi med nas.

Avtor: © Vladislav Stres

ZVEZDICA
"Bila je zvezdica, morda je bila človek, morda atom, morda je zvezda v tej pravljici planet morda pa je planet zvezda, kdo ve, morda si ta zvezda TI."

Bila je ZVEZDICA, ki je bila zelo lepa in ljubka. Toda nič se ji ni dogajalo. Na tisoče let je krožila okrog istega planeta. Veliko lepih trenutkov je doživela z njim, toda nič novega se ni dogajalo in bila je zelo osamljena. Hrepenela je, da bi spoznala kaj novega, da bi lahko odšla in videla druge svetove. Povprašala je svoje skale. Vprašala je prvo skalo: »Ali je tudi tebi dolgčas?« Odgovorila ji je: "Ja tudi meni je dolgčas." Vprašala je drugo skalo. »Skala povej mi ali je tudi tebi dolgčas?" "Veš ZVEZDICA meni je zelo dolgčas", ji je odgovorila. Povprašala je tudi tretjo skalo. Odgovorila ji je: "ZVEZDICA, meni je grozno dolgčas. Prosim, stori, da bomo videle kaj novega". Dogovorili so se, da se bodo skregali. In res skale so se med seboj kregale, da se je zvezda kar tresla, kar bobnelo je od jeze in kreganja. Pričkanje je bilo tako hudo, da je zvezdo razneslo. Razletela se je na vse strani. Prva skala je letela v temo. Rekla je mogoče bom pa kaj doživela. Druga skala je letela v svetlobo. Letela je med čudovite barve in drobne utrinke, zbrala je tudi nekaj kometov in zvezdnega prahu in seveda ogromno žarkov SONC mimo katerih je letela. Tretja skala je letela med velike stvari. Počutila se je čudovito, saj je bila med pametnimi, velikimi in zabavnimi zvezdami.

Prva skala, ki je letela v temo je hitro ugotovila, da je v temi še večji dolgčas kot je bil, ko je neskončno velikokrat obletavala planet. Zaželela si je, da bi bila drugje. Vprašala je svoje skale: "Ali ste tudi ve osamljene?" Odgovorile so, da so zelo osamljene. Skalce so se dogovorile, da se skregajo in so se. Tako se je razletela. Ena skalca je letela v temo, druga je letela v svetlobo in tretja med velike zvezde. Prva skalca je letela v temo in zopet je postala zelo osamljena. In to se je ponovilo sto krat zapored, potem pa se je zgodilo, da so vse skalce priletele v zanimive svetlobe. Dve sta leteli v svet raznobarvnih svetlob, tretja pa v svet velikih stvari kot, da nobena ni hotela v temo. Vedele so da je RAJ in SMISEL v svetlobi.

Avtor: © Vladislav Stres

ČARANJE IZ VODE

V daljni deželi so nekoč živeli posebni ljudje, starci, ki so znali čarati iz vode. Iz vode so čarali obraze, lahko so pričarali ljudi in tisoč drugih stvari. Čarali so smeh, veselje… samo dobre stvari. Take, da so bili ljudje srečni in veseli. Čarati so znali tudi očetje in mamice. Morda malce slabše. Otroci pa niso znali čarati. Ko so bili še majhni so jih očetje in mamice učile kako se klešejo kipi iz snega in ledu. Saj veste, ko se voda shladi, zamrzne v led ali v snežinke. Iz ledu in snega so zato otroci delali snežene može. Toda to niso bili navadni sneženi možje. Imeli so tako lepe nosove, da so zgledali kot da so pravi. Niso imeli nekih neumnih korenjev namesto nosu. Tudi ušesa so imeli lepo izklesane. Bili so tako dobro narejeni, da si včasih mislil, da so pravi ljudje. Nekateri so iz ledu naredili čudovite ptice. Toda ti izdelki še niso bili čarovnija.

Voda čarovnije pa ni navadna voda, to je SANJSKA voda. To vodo ustvarjajo čustva. Ko imamo nekaj radi in to čutimo ustvarimo nekaj kapljic te posebne vode.

Če si vesel in si zaželiš, da je tvoja mamica srečna pričaraš par kapljic vode zanjo. Radi imamo mamico, ki nam je dala življenje, in očka, ki je mamici dal semena iz katerih smo nastali. Če si zaželiš, da je tvoj očka srečen, pričaraš par kapljic vode zanj. Takrat postane očka srečen. Če mamica pije to tvojo vodo postane vesela in srečna. Kapljice vode lahko pričaraš svojim prijateljem, ljudem, ki jih imaš rad(a).

Če veliko ljudi čara kapljice vode, če je teh kapljic veliko, lahko iz te vode pričaraš človeka. Pričaraš SANJSKEGA človeka. Človeka, ki je srečen, lep in pameten. Kapljice vode pa lahko pričaraš tudi zase. Reci si: "Lep(a) sem, rad(a) se imam". In če boš to čutil boš pričaral par kapljic vode zase.

OGENJ IN VODA

Bila je deklica za pisalno mizo. Pridno je pisala. Morda domačo nalogo. Kdo ve kaj. Pisala je tako drobne črke, da si se moral skloniti in pogledati kaj piše. Potem si videl, da sploh ne piše, ampak dela drobno risbo, nekakšno stojalo in drevesce nad njim. Potem je deklica zasanjala, kot da bi v daljavi nekaj gledala. In res. Če bi natančno pogledal in če si zasanjal kot ona in če si gledal z njenimi očmi. In... če si bil zelo, zelo tih - potem si videl to kar je videla ona. Videl si kako se pod drevesom igrajo otroci in videl si kako jim ta deklica daje jabolka. V razposajenosti jih niso jemali. Videl si kako je prišel jelen opazovat kaj se dogaja. In nato je vse zagrnila tema. Deklica je namreč odprla nov list v zvezku in zopet je pričela s pisanjem. Morda bo tudi kaj narisala. Kdo ve? Tokrat je z drobnimi črkami začela risati mesto, stolpnice gradu. Kajti to je bilo grajsko mesto. In zopet, če si pogledal skozi njene oči, si videl, da je v eni od sob tega gradu gledala čudovito pokrajino. Videl si kako pleše s princem, kako se vrtita in smejita. Kako se smeji njeno srca. Kako pleše, kot da bi bila na krilih, kot ptica – lahkotna. Miže sta obsedela in si govorila pravljice. On ji je govoril pravljico o ognju. Pa jo skušajmo slišati.

»Veš ogenj je vsepovsod. Ko se v človeku zaiskri v očeh ga lahko zaznaš kot topel in mil, če te ima ta človek rad. Veš, tudi v tem kamnu, ki ti ga dajem – Opalu je skrit tihi ogenj. Opali so takšni da je njihov ogenj mehek in dober, kot da bi te božal in očistil. Tako gledam na Svet – poln iskric, ki so lahko grobe, ki te želijo razrezati ali pa ne. Sam imam rajši te druge. Toda, če se spopadaš s kakšnim velikanom grobosti, je dobro poznati tudi ogenj ostrine.« Potem mu je deklica odgovorila. »Jaz pa ti povem pravljico o vodi, kako zanimivo je kako imajo različni izviri različno vodo in kako prepoznavam svojo mamo in druge ženske, da dajejo različno vodo, s svojim smehom – vodo srca, vodo radosti. In ko se zasmejijo in jo dajo, takrat se spremeni vse okrog nas. Kot da bi zasijalo Sonce. Počutim se lepo in dobro. Zato sem rada s takimi dekleti. In tudi sama, ko se zasmejim, resnično iz srca, vidim kako se drugim okrog mene zasvetijo oči. Kot da bi v bistvu voda prižigala tvoj ogenj, ki si ga preje omenil. Torej lahko rečeva – ta voda srca sproža ogenj, ki je lahko dober ali grob. Lahko rečeva tudi to, da tvoj ogenj, če je dober sproža vodo srca.«

In tako sta kramljala dolgo časa. Potem sem jo videl kako boža rastlino. Kot da ji daje vodo, vodo svojega veselja ali vodo svojega življenja. In kako jo on občuduje in jo gleda z nekim ognjem, kot da bi želel da ta rastlina postane sijoča s čudovitimi cvetovi. In kako sta si predstavljala da vse njune rože na vrtu in drevesa cvetijo. In res, če si čez dolgo časa šel mimo njunega vrta si lahko videl, da so drevesa lepše cvetela, da so spomladanske rože še lepše cvetele. Tako lepo kot le malo kje.

Vsak človek ima kot kaže v sebi vodo in ogenj. In prav je, da ju kaže. In prav je, da ima rad - da je nežen tako s sabo, kot s Svetom. Tudi vi otroci bodite nežni s sabo in s Svetom.

In lahko noč.

BIBLIOGRAFIJA
iz knjige MEDITACIJE
par PESMI
MOLITEV

RECENZIJE DEL

PREDSTAVITEV VLADISLAVA STRESA

domov